J. Kmet
Janezkovi zajčki
Ilustrirala M. Vogelnik.
Okna so bila dobro prrtrjena; vrata je urno in skrbno zaprl, kdor je vstopil. Skozi vsako špranjo je silila burja. Zunaj je bilo mrzlo. Vsak dan bolj drzno se je oglašala zima. V zraku je že dišalo po snegu.
Janezek je bil kakor vklenjeii v hiši. Res je šel vsako jutro v šolo. Ali kaj bo tisti kratki pot, ki bi ga raiže pretekel, kot bi mignil. Tožilo se inu je po polju in gozdu. Z Rekarjevim Franckom. sta bila že zdavnaj skla-tila zadnje jabolko na najvišji jablani v vasi. Vozovi so onemeli v kolar-nicah; več se ni mogel poditi za njimi in se obešati na zadnje konce. Pol-šje pasti je tudi zmetal na podstrešje. Pa vendar! Deset polhov je pa le ujel. Kožice je prodal, denar pa iraa v omarici. Jurčki, ki so tako na gosto pogledali iz zemlje, so se ustrašili bližajoče se zime in se poskrili. Še paše ni več. Precej bi šel pomagat Rekarjevemu, kateremu so včasih tako na-gajale krave, da je prijokal domov.
Vse to je zbežalo kakor veter, ostali so Janezku samo spomini. O moj Bog, kako lepi spomini!
Sam Bog ve, kaj ga je vščipnilo, da je urno sklenil: Zajčke bom kupil! Saj ima denar. Gledal je skozi okno v mrzli dan. Zajčke pa gotovo, je pribijal.
Zadnjič je šel z materjo k Domiiovim, pa mu jih je Pepa pokazala. Poln hlevček jih ima, da vse mrgoli. Kako so ljubke živalce vseli barv, z živimi očmi in poskočnimi nožicami, s pisanimi marogami po hrbtih in dolgimi ušesi. Ponujala jih je za majlien denar. Katerega koli bo hotel izbrati, je rekla. Pa si ni upal, bal se je matere.
Od takrat je živela v njem tiha željica. Vedno je imel zajčke pred očmi. V mislih si jih je že izbral. Tri bo kupil: tistega črnega. sivega in belega.
Nič! Pogledal je okoli sebe; nihče ga ni videl. Nataknil je čeveljčke in se izmuznil k sosedovim. S Franckom se morata domeniti. kdaj bosta šla k Domnovim.
Precej je bil Franct-k za to. Tudi on bi jih rad kupil. Ali, kdaj bosta šla? Ugibala sta in ugibala, pa se nista mogla domisliti. Vedno z večjo silo je njima kljuvalo v srcu: kdaj vendar, kclaj. Pot je dolg; še pol ure onstran fare. Doma bi ju ne pustili, če bi povedala. Samo v šolo sineta k fari, dalje nikoli. Popoldne so čevlji v skrinji. le k Rekarjevim sme v iijih z maierinim dovol jen jem.
Oba sta mislila glasno in na tiho v Rekarjevi veži in nalagala brst na ogenj pod kotlom.
Francek je vtaknil prst v usta in dolgo zadrževal besedo, ki mu je kakor medena hruška dozorela v srcu. Boječe jo je zaupal Janezku.
»Jufri dopoldne, ko bodo šli drugi v šolo...«
Janezek je žalostno povesil glavo. >;Ne smem, kaj če bi doma zvedeli...«
Francek je mekaj časa molčal, nato je žalostno pristavil: »Ne bova imela zajčkov!«
Janezek je mislil in se od daleč dotikal besed: uamesto v šolo — po zajčke. Vedno bolj so mu silile v srce. vedno lepše so se mu zdele. Saj ne bi bilo nič, nihče ne bi zvedel... Nak, ne smeš, se mu je nekaj upiralo. iVIoram, če hočem imeti zajčke, moram... je začel iskati izgovorov.
90
»Saj je Šininov tudi ušel, ko je bil zaprt. Skozi okno je skočil, pa še brati ne zna — komaj črkuje ... Nič mu ni rekla učiteljica, še zaprt ni bil za to. Miclva pa znava čisto gladko brati, nič ne bo rekla, boš videl, da ne ...«
»Kaj ko bi res šla kar jutri,« je pomaknilo Janezka. Zasvetile so se male oči. »Nihče ne bo zvedel. Še nobenkrat nisem izostal iz šole, drugi pa dostikrat. Kar pojdiva, pa molčiva, Francek! Jutri za gotovo...!«
Zvečer ni dolgo mogel zaspati. Okoli vogalov je zavijala burja in ječala kakor v precepu. Janezek je bil v strahu. Zdelo se mu je, da ga opominja in svari, mu grozi in žuga: zatožila te bom materi in očetu, učiteljicd in vsem, zatožila, zatožila... Srce mu je bilo, kakor bi kovače imel v sebi. Zaobrnil se je k zidu. Boril se je sam s seboj. Vse bo dobro, ko jih bo prinesel domov, učiteljica ne bo zvedela ...
Joj, zajeki! Stopili so mu tako živo pred oči, da je stegnil roko in jih hotel pobožati... Prikazala se je učiteljica, mati, Francek... Ne, ne, sa j ni taka reč... Denar je že popoldne preskril iz omarice v abecednik in ga spravil v torbo. Hlevček je tudi naredil.»Na lopi jih bo iinel pod zabojem. Spredaj je izrezal vratca, okoli pa zapažil s slamo. Nič jih ne bo zeblo. Korenja je pa tudi dosti v kleti, dobro bodo živeli...
A cvileči glasovi so še vedno grozili: zatožila, zatožila.
»Saj bo tudi Francek kupil, ne bom sam ...« A Janezek je moral še vedno slišati: zatožila, zatožila ...
Zatisnil si je ušesa, poteguil odejo čez giavo in ves zmučen zaspal.
Še nikoli ni šel tako težko v šolo kot tisto jutro. Mati mu je ponujala kruha v torbo. pa ga ni maral. Saj ne grem v šolo! Komaj se je zdržal, da mu ni ušlo z jezika...
Prišel je Rekarjev. Saiuo pomežiknil je Janezku. Ta je uprl pogled; v tla in vrgel torbo čez ramo. Sama sta hodila, čeprav so ju tovariši s sme-janjem  in  vpitjem vabili  medse.
»Ti,« je zaupal Janezek Francku. »Jaz ne grem po zajčke, ti le ... Ne smem...«
»Nimaš  denarja?«
»Imam, v abecedniku ga imam, ampak ...«
»Straliopetec, saj sva se znienila ... Nobeden ne bo nič rekel... Naši vedo, sem jira povedal, pa niso nič rekli...« ,
»Vaši že, pri nas bi bili pa hudi. Joj, če zvedo...!«
»Beži, kaj pa je za to, če si malo tepen, koHkokrat sem bil že jaz ...«
Pred šolo se pa kar ni dal Janezek premakniti. »V šolo lnoram, saj veš, lnoram; ne poznaš naših__«
^Nikar! Le čakaj, bom že vedel. Nikoli več ne bova prijatelja ...« Kar za rokav ga je Francek potegnil, da se ni mogel ustavljati. »Tako lepi zajčki, boš videl...« Smuknila sta pod šolo, potlej pod vas... Janezek je brez misli hitel za njim. Tekla sta onstran vasi in se vzpela v reber. Šele na vrhu klanca sta se ozrla. Šola se ni več videla, nikogar ni bilo za njima. Bilo je  vse  tiho in mirno.
»O sam Bog, pa sva ušla!  Le  brž  naprej!«
Janezku se je pot zdel dolg. Še dobro ni vedel za hišo.
Boječe sta vstopila. Pepa ju je precej spo-znala. »Zebe vaju, vse višnjeve roke imata. Po-
91
grejta se, potlej bomo šli pa zajčke izbirat.« Spravila ju je na peč in adrezala vsakemu velik kos kruha. Janezku se je vedno vrivala misel na šolo, učiteljico, domače. Kruh mu kar ni teknil kakor druge krati. Pa še tisti glas, ki mu je bil vedno za petami in ga mučil z očitki: kaj si storil, kaj. kaj ...
Ura je šla na poldne, ko sta se vračala domov. Sneg je začel naletavati; drobne in redke snežinke so se vrtinčile v burji. Ah, Janezek je pozabil na vse. Domaei, šola, učiteljica, vse je bilo tako daleč, da se ne bo nikoli več vrmilo. Videl je samo zajčke. Mirno so se stiskali v naročju. Zdaj pa zdaj je s prstom odstranil snežinko, ki se je obesila na topli kožušček. Eden je bil čm, kar spreminjasto se je svetil, samo pod vratom je imel snežnobelo pentljo. Drugi je bil belček. Ves je bil bel. Oči so bile pa rdeče, kot bi dva ogenjčka gorela v njih. Sivčka ni hotel pustiti, ,je bil preveč lepo prižast. Po čelu se mu je vlekla bela lisa.
»Moji zajčki!« je jecljal, jih ogovarjal in pritiskal obrazek k njihavim kožuščkom. Francek je kupil  samo dva: ni imel  več denarja.
Ko je Janezek zagledal domaoo hišo, ga je spet zaskrbelo. Kaj bodo rekli, joj, hudo bo... Roke so se mu začele tresti od mraza in strahu. Be-seda mu je v grlu obtičala. Molče sta se s Fraiickom poslovila.
Kar zazijal je od začudenja. Saj ni mogel verjeti. Nič hudega iii bilo. Še tepen ni bil.
»O ti strupenski fant, glej ga, cel gospodar bi rad bil!« se je zasmejala mati  in bila kar  vesela  Janezka  in  zajčkov.
»Še tega se je manjkalo,« ga je podražil oce. »Za samo sitnost bo in napotje...«
»Pusti mu veselje,« se je pognala zanj mati. »Bo vsaj delo imel!« Ja-nezek si je oddaluiil. Pa ^tako se je bal. Vesel je bil, da ni vedel, kaj bi stordl. Igral se je z zajčki po klopi. Postali so živi kot ogenj. Poskakovali so, se vzpenjali na zadnje noge in glodali korenje, ki jim ga je nanesel.
»Pa si bil v šoli?« ga je vprašala mati in božala Ijubke živalce. janezka je zazeblo. Beseda se niu je zataknila. Smeh mu je splahnel z abraza, ni mogel pogledati niateri v oči. »Va-ruj, da ne padeš,« je opo-ziirjal sivčka, kot bi preslišal materino vprašanje.
»Če si bil v šoli, sem vprašala.« Zresnila se je, čisto rahlo izgovorila, pa je Janezka zapeklo kakor žerjavica. Zdelo se mu je, da je vklenjen v materine oči in besede.
»Bil,« je izrekel tiho in še bolj povesil oči. Zakričalo je v njem: nisi bil, zakaj lažeš pred materjo, ki ti gleda v srce! Polovica lepote je v hipu izginila z zajčkov. Roka mu je omahnila, kakor mrtva mu je ležala v naročju. Sedel je nepremično, kakor da čaka strašne sodbe tihili materinih oči. Zajčki so tekali po hiši, ni jih. pogledal.
»Zakaj je bil danes že ob desetih konec šole?« »Saj ni bil!«
»Kaj da ne! Saj so drugi rekli, ki so se oglasili!« Janezka je zaskelelo. Tema se je zgrnila okoli njega. Zavrtelo se mu je pred očmi. Pogrezal se je globlje in globlje, v njem pa je kričalo: povejpo pravici! Skomizgnil je z rameni in potegnil kapo na oči.
92
Mati se je brez besede' obrnila, vzela v roke obleko in se sklonila nad šivanje. Janezku je bilo hudo, da bi zajokal in prosil odpuščanja. Videl je, da ji je tiha bolečina iztisnila solzo iz oči.
»Maček opazuje, grdavš! V hlevček jih nesem,« je dejal, ker ni mogel več prenašati mučne tišine. A mati rnu ni odgovorila, ni ga pogledala in se mu nasmehljala.
Dejal je zajčke v naročje in jih odnesel pod zaboj. Laž ga je pekla: lagal si, materi si lagal.
Tisti večer je bila raati tako čudna. Saj je govorila kakor po navadi. A vedno so Janezka srečavale očitajoče oči, še v sanjah se je mati sklanjala k njemu: »Janezek, žalostna sem. Zakaj si lagal? Ne veš, da mati vse ve; uikoli ji ne moreš ničesar utajiti...«
Zbudil se je truden, glava ga je bolela. Mati je bila že prišla od fare. Pri masi je bila. »Z učiteljico sem govorila.« Samo to je rekla žalostno in tiho, a Janezku je bilo, kot bi mu kdo nož zasadil v srce. Res, mati vse ve...
»Moji zajčki,« se je domislil. »Lačni so, Bog ve, če jih ni zeblo... Še vse bo dobro.« Materi bo skrivaj povedal, da ni bil v šoli. »Odpustila nii bo; saj mati vedno odpušča. Spet bo lepo...«
V kleti je nabral korenja in ga nesel v lopo. Joj, tako nekaj strašnega ga je zadelo, da se je stresnil po vsem telesu. Prevzel ga je grozen prizor. Zaboj je bil prevrnjen. pred njini sta ležala belček in sivček — mrtva. Belček je imel krvavo glavo, ležal je stegnjen z zaprtimi očmi, sivček je imel ves povaljan in blaten kožušček. Črnčka ni bilo nikjer. U, u, v slami je zagledal glavo in noge; drugega ni bilo nič. Na tramu pod streho pa je mastito sedel maček, pogledoval na ubogega Janezka, se oblizoval in umival.
Janezek je v tistem hipu vedel vse: maček jih je pomoril.
»Moji zajčki, moji zajčki!« Padel je na kolena pred mrtve zajčke in tako presunljivo zajokal, da bi se moral tndi mačku smiliti, če bi imel kaj srca.
Na tako obupno jokanje je prišla mati. Hudo ji je bilo. Stopila je k Janezku in dvignila prst:
»Janezek, zakaj si mi lagal, ko sem vedela vse ...«
»Saj ne bom nikoli več!« Stisnil se je k njej, se je oklenil in je sunkovito jokal.
Materi se je zasmilil in je rekla:
»Saj bova druge zajčke kupila, Janezek. Šla bova ponje k Domnovi Pepi, a po ravni poti, da boš imel z njimi več sreče.«