Ob smrti tovariša Josipa Armiča Lepo navado smo imeli absolventi moškega učiteljišča v Ljubljani iz leta 1889., da smo se shajali v velikih počitnicah od prevrata dalje vsako leto na kakem drugem krajfi k prijateljskemu pomenku. Pred 48 leti nas je bilo 21 maturantOv, letos pa smo se zbrali v Ljubljani samo še štirje, kjer smo zaman pričakovali našega Ijubljenega tovariša iz Celja, upokojenega šolskega upravitelja Josipa Armiča. Na predvečer svojega odhoda v Ljubljano je namreč naš ljubljenec omahnil na posteljo, kjer je obležal nezavesten delno za¦det od kapi, ki ji je podlegel po 11 dnevnem trpljenju v soboto 17. julija 1937., star 67 let. Pokojnik je služboval eno leto na I. deški jnestni šoli v Ljubljani, nato pa na enorazrednici v Sorici v škofjeloškem srezu. Na tej šoli je bil pouk zelo težaven, ker je moral obenem poučevati tudi na ekskurendni šoli v Davčah, kjer so govorili otroci nekakšno slovensko - nemško mešanico kot potomci nekdanjih bavarskih naseljencev. Tedaj se je Schulverein zelo prizadeval In obljuboval pokojnemu tovarišu visoko nagrado, če bi hotel te otroke germanizirati. Toda mož — navdušen nacionalist — je to ponudbo odločno odklonil in po 2 letih so govorili vsi šolski otroci dobro slovenski, od katerih so se navadili našega jezika istotako vsi ostali mlajši in starejši Davčani. Armič pa je bil tudi zelo zmožen risar in slikar ter izvrsten mimik. Višja šolska oblast ga je poslala na Dunaj v tečaj za pouk gluhoneme dece. Nato je poučeval nekaj let na gluhonemnici v Ljubljani, pozneje pa se je zopet posvetil osnov. šolstvu in služboval večinoma po šolah v nckdanji slovenski Štajerski, v Mozirju in 17 let v Velenju, kjer je ustanovil obrtno nadaljevalno šolo; obenem je bil soustanovitelj ondotne rudarske šole. Med svetovno vojno je bil zaradi svojega odločncga nacionalnega prepričanja hudo preganjan. Po prevratu je bil imenovan za šolskega upravitelja v Radečah pri Zidanem mostu, kjer je bil 1. 1926. upokojen in se končno naselil v Celju, kjer je tudi preminul. Pokojnik pa ni bil le odločno nacionalen mož, temveč sta ga odlikovala tudi kremenit značaj in izredno blago srce. Bil je odličen vzgojitelj in se z uspehom udejstvoval kot čebelar, lovec, ribič in pevec ter kot avtor številnih razprav o čebelarstvu, lovstvu in problemih gluhonemih. Kot upokojenec pa je sodeloval pri »Mladem Jutru«, »Zvončku« in drugih mladinskih listih. Prav v pretekli zimi je naslikal dva zelo dobro uspela portreta nekdanjih svojih prvih šolskih predstojnikov in znanih izvrstnih šolnikov prejšnjega stoletja, pokojnega Andreja Praprotnika, bivšega nadučitelja I. deške mestne šole v Ljubljani in Andreja Žumra, nekdanjega šolskega nadzornika v Kranju. Sliki je podaril I. deški mestni šoli v Ljubljani. Blagega pokojnika ohranimo sošolci in vsi, ki so ga poznali, v najlepšem spominu. Naj počiva v miru tovariš-človek, ki je delal na svetu samo dobro! Žalujoči vdovi gospe Ani in sinu inženirju Mirku pa izrekamo svoje srčno sožalje. —t.