Lea Fatur:
Kdo je največji bedak?
(lndijska pravljica.)
Oiilitucž, \ ctlei, Modrei in Lnmei, Štirje uceni inoije, so Šli po svttu, da l>i siečali Pamet. Gicdo in srečajo vojaku, ki jih pozdravi. Odzdravijo jiiu iu gredo dve milji daleč, ne da bi kateri spregovuril. Ko sedejo k po-čitku pod drevo. se i>olivali Modrež: ; Vijudeu človek je bil ta vojak! Jvako gluboku se mi je prikloiiil!*
*Kaj?U pjanejo drugi trije naiij. »febe da je pozdravil? Kdo pa tebe pozna?i Brihtiiež zavpiji:: . Meni je bil nameiijen pozdrav!* Linnež »c za-dere:  »Mei»e je pogledal!«
Začiiejo se suvati, trgajo si turbane z glav iu si skočijo v lase. Kar se doiuisli Vedež: >l5ojdimo za vojukom iu ga vprašajmoU
Tečejo tri inilje za \ojakoui in ga vprašajo, koga je pozdravil? Vojak jira odgovori:  sNajvečjega bedaka uied vami..
Vrnejo se na svojo pot in preinišJjujejo, kdo izmed njih bi bil največji bedak? Brihtuež se oglasi:
^ Pojdiino k braininom (duhovnikomj v bližujc mesio! Oni slovijo radi , svoje modrosti, pa nam bodo razsodili.-E
Res tako store. Modri braimni spoznajo, da je ta zadeva zelo resna, pa skličejo ^eliko posveiovajije. Predseduje veiiki brami« iu končno odloci:
iVaš sluČaj, dragi bratje, je tako zapleteu, da ga ne uiureino soditi po kaki postavi, ampak po izkust^u. Treba je, da nam pove vsak od vas, kaj je naredil najbolj neunuiega v svojein življenju. Premislite dobro: gotovo ste že naredili marsikaj nespametuega — pa se spcmuiite, zaradi katerega ¦dcjanja so se vani uajbolj sniejaJi? kdor je naredil največjo neuninost, ta bo imel pravico do vojakovcgu pozdTnva.c
Modrež vstaue in povc: >>Moja žena je imela tako lepe lase, da so se ji vlekli po tleh. Vsi veste, da je ostrižena ženska tako osraiuočena, cla iie sme iz hiše. Kaj šele, če bi bila obrita po glavi kakor ini... No poglejte: Za praznik seui pokiical v hišo brivca in sem ženi naročil, naj mu plača — kakor jc uavada — t*n pajs (JO par). Vloja žcna pa, trmasta kakor vse ženske, je dalči briveu dva pajsa. Zdivjal sem iu zahtevat da mi vme brivec, kar mu ne gre — ali pa naj obrije še ženo. 1 ekel setn za žcno, ki je zbežala iz hiše, jo ujel in jo držal na^ stolu, da ji je brivec otlbril lepc Iase. Ni imel uamreč po obruzu kaj briti. Žena se je skrila s svojo go\o glavo. mc je zinerjala in se jokala. Brivcc je pa raztrobil povsodi, da je -obril ucenjakovo žeuo. Njeni starsi so prigrmeli nadrne. rae pretepli. mi pobrali vse, kar so dali Žcni dote in so odpeljali žcno, nu-ne pa zatožili pri braminih. Prinesli so k razpravi žeuine lepe dolge lase. in ko so slišaii braraini, da sein pustil ženo po glavi obriti zaradi enega pajsa, so izrekli, <Ja sem največji bedak, kar jih je pod solnceiu. Upam, Častita družba, da bosle to upoštevali in mi priznali, da grc vojakov  pozdrav samo meni!*
Predsednik je daJ besedo Vedežu.
Mož se pi-jkloni: i-Dostikrat so meai že rekli, da iiiscm pri pravem umu. Pa vendar se je začudil vsak moj znanec, ko sem nakupil za ves svoj denar peska in kamenja. Neki popotni uČeni inož mi je obljubil, da bo spre-incriil pesek v zlato in kamenje v draguljt-. To cla se bo zgodilo prvo uro po polnoči o prvem mlaju. potem ko bom jaz obhodil desetkrat po vsch Štirih
ta kup kamenja in peska. Prišla je tista noč in jaz sem hoclil po vseh štirih, gel desetkrat, šel dvajsetkrat okoli kupa, pa kanien je ostal katnen in pesek je o*tal pesek. Še sein hudil in hodil do ranega jutra... Pritekei je sluga iu kričal, da mi jo odnesel tat perilo, obleko, orožje in pohistvo. \ sa oko-lic-a sc jt* smejala — pa reci, častiti zbor, če iie zaslužim jaz vojakovega pozdiava.U
Predsednik se je oglasil: sPokaži vendar, kako si hodil okoli kajneuja.' 1 -Jl"edež se spusti na roke in teka kakor inačka po tleh... Zdaj  je dobil Jbesedo Brihtnež:
Jinel sem ženo. ki je rcgljala ves dan iii mo motila v jnodrem pre-^nišljcvanju. \t*koč sem ji rckel, da. je uajvečja klepetulja — ona pa meni, ^la so liioški še hujše klepelulje od žensk. Skregala sva se do grda in sva se obvezala za pšeničiio zruo: Kdor spregovori prvi, piača zrno. NaŠi sužuji so raislili, da sva oba onemela in so poslali po zagovornika, da izžene ^iudega duba, ki iiama je zvczal jezik. Prišli so tudi »noji siarŠi iu poklicali Ibiajiiiaa. da bi nad manu molit. fitauiiji je pa menil, da pozua drugu pomoč: razbelil jc železiio patčico in jo pritisnil na moje tenie. Zabolelo me j(.\ Moja žeaa se je že veselila zmage, pa sem vendar raolčal. rPosku-siruo še pjci ženi!< je rekel bramtn in se bližal z železom ženinini uo^am. Ona jc pa zavpila: ^Dovolj! Je že res, da govorimo ženske rajši ko moški. Zgubila sem stavo.-e Bramin, ki mi je tako človekoljnbno ožgal teme. je savpil: rTorej zaradi sta^e in pseničnega zriia pustiš sebi osmoditi teine iii ženi noge! Ni ga vcčjega bedaka, kot si ti!<
Prrdsednik je dal zdaj besedo Umnežu. Ta je rekel: >Slaviii zlwr! Upaui. tla dobini jaz priznaiije, ki mi ga odrekujo raoji tovariši. Srečal eeui moža, ki je bil videti resen io premožen. Prosil seni ga. uaj rai pri1-škrbi službo na kraljevem dvoru, ker drugačna služba paČ ni za učenega inoža. Otljubil ini je in rekel, naj vzaniein s seboj tutli svoj dcnar in dragoiine. Naložil sem si to in šel za njim, da sva prišla do globokega ribmka- lam nii je mož rekel: >Sleci in okoplji se — ne moreva prašna v l^inesto. Ko sc ti okoplješ, pojdem jaz v vodo, Grem rcs v vodo in plavam Lokoli — pridein iz rode — a ni bilo nikjer ne časiitljivega moža in ne Jtnoje obleke... V siliii sramoii sem se vrnil domoT in velika je od takrat inoja revščina.< — — —
Dolgo so se posvetovali bramini. Sodba je bila ta: »Vsak ocl vas je popolen bedak. Razdelite si torej braiovsko vojakov pozdrav: vsakemu ^re četriU