Skrito v raju - prvo poletje Spletke Anamarija Intihar S!Z superzalozba.si Avtor: Anamarija Intihar Naslov: Spletke Zbirka: Skrito v raju - prvo poletje Urednik zbirke: Boštjan Špetič Založba: Super založba d.o.o., Ljubljana Uredil: Hana B. Kokot Jezikovni pregled: Rok Dovjak Oblikovanje in prelom: Tadej Pavlič 1. elektronska izdaja, Ljubljana, 2024 Copyright © Super založba d.o.o., Ljubljana, 2024 Cena 10,00 EUR Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, skupaj s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Zgodba v zbirki je priredba scenarija televizijske nadaljevanke Skrito v raju, ki sta jo scenaristično zasnovala Andreja Virk Žerdin in Boštjan Tadel. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 217231363 ISBN 978-961-96850-1-3 (ePUB) Vsebina Mednarodna avtoriteta Steiner Jutranje spletke Prijateljice pazijo na prijateljice Steinerjevi v stiski Vrhunski učitelj potapljanja Družinski izlet Vohuni Majhni otroci – majhne skrbi Ena na ena V temi noči Mednarodna avtoriteta Steiner Sončni žarki so zlatili nakodrano gladino morja, ko so se tečajniki zbrali na koncu pomola. V zraku je bilo čutiti mešanico vznemirjenosti in živčnosti, ko so se fantje in dekleta pripravljali na svoj prvi potop. Dino je bil popolnoma druga zgodba. Ko je tečajnike zbral okrog jeklenk s kisikom in je vsak izmed njih v rahlo tresočih rokah že držal masko – če si je ni celo poveznil čez obraz –, se je zdelo, da se je – sam postaven in samozavesten – rodil z masko za potapljanje na glavi. Njegova drža je izžarevala avtoriteto, a v njegovih očeh je bilo opaziti iskrico zlohotnosti. »Prvi put u moru važno je samo naviknut se na flaše i na opuštenost koja nama omogučava plutanje u vodi. Provjest ćemo pola sata ovdje u blizini, komuniciraćemo rukama, malo plivati i gledati … Sve jasno?« 1 je rekel z resnim tonom, ki ga je mehčal njegov istrski naglas. Vsi so pokimali, a vseeno se je zdelo, da se nekateri med njimi še vedno borijo z demoni strahu. Mark, za katerega se je navadno zdelo, da ima vse pod nadzorom, je tokrat umikal pogled. Ni želel, da bi kdo opazil njegovo nelagodje. Saška, polna energije in vedno pripravljena na izzive, je vzkliknila: »Jaz bi šla prva!« Dino pa se je prebrisano nasmehnil in odkimal. »Ne, ne, prvi ide naš počasni gost, gospodin doktor Steiner,« 2 se je pikro pošalil in Marku podal jeklenko s prasko. »Eto, buraz, ti navodno to sve znaš, je li?« 3 je dodal z blagim posmehom. Mark, ki je na vse pretege poskušal ostati miren, je le nonšalantno prikimal. V njem je vrelo. Z brezizraznim obrazom in jeklenko na rami je stopil na rob pomola in se zagledal v vodo pod sabo. Njena nihajoča gladina, ki se je ob skalah, na katerih je stal pomol, penila in vrtinčila, ga je spominjala na lovke temnega bitja, ki hoče seči po njem in ga potegniti v črno globino. Kot bi sanjal težke sanje ... Ne da bi premaknil glavo, je poblisnil proti tečajnikom ob strani, nato pa pogled znova usmeril k morju. Še vedno ga je spominjalo na nočno moro, na tisto nočno moro, in deloval je bolj bled kot kadarkoli prej. Dino je zlobno pripomnil: »Dame i gospodo, medjunarodna avtoriteta – doktor Steiner.« 4 Mark, ki ni več želel poslušati Dinovih zbadanj, je po lestvi hitro zdrsnil v vodo. Na spodnji letvici je, ko je bilo njegovo telo že skoraj v celoti potopljeno v vodi, počepnil in si z eno roko popravil masko na obrazu. Z drugo roko je segel po regulatorju, ga potisnil v usta, nato pa popustil prijem na lestvi in se spustil pod gladino. Voda ga je objela kot hladna, a pomirjajoča odeja, ki je vsaj za trenutek utišala njegov notranji nemir. * Sonce je bilo že precej visoko, vsekakor pa je bilo na Janini parceli že dolgo vse urejeno, a je Renato tam še vedno vztrajal. Šotor je bil postavljen, miza in stoli na svojem mestu, prtljažnik avtomobila sicer še odprt, a popolnoma prazen. Na mizi sta stali dve skodelici kave in odprta škatla piškotov – čeprav je bila Jana že naveličana njegove družbe, ga ni mogla kar naravnost odsloviti, saj ji je res veliko pomagal. »Ja, vidite, tako je pri nas v kampu: prvi dan delovna akcija, potem pa do zadnjega en sam mir!« je govoril Renato, zadovoljen s svojim delom. Jana mu je prikimala, čeprav se je v njej nestrpnost vedno bolj kopičila. »To me veseli – saj sem vam rekla, da …« je poskušala namigniti, »… da imam čez poletje kar precej za delat.« Renato je premeril parcelo, jasno je bilo, da Janinega sporočila ni doumel. »A potem bo tole čez poletje kakor neki atelje?« je vprašal z zanimanjem. »Ja, no, pol, ko bom stvari razpakirala,« je Jana poskusila potrditi njegovo domnevo in ga ponovno vljudno odsloviti. A Renato je v tem našel zgolj povabilo in si zadovoljno pomel roke. »Imate pa res srečo, da sem tukaj!« »Res vas ne bi rada še dodatno obremenjevala. Kavico sva pa tudi že spila …« je Jana že skoraj obupano rekla. A še preden bi se Renato domislil izgovora za nadaljnje druženje, ju je zmotil zvok s sosednje parcele. Oba sta se začudeno ozrla in zagledala Edvarda, ki je na berglah prihajal izza prikolice. »Gospa, oprostite, mislil sem, da bo moj vnuk tukaj, a je nekaj prišlo vmes,« je Edvard prijazno rekel Jani. Ko je opazil Renata je s prikrito nestrpnostjo prikimal tudi njemu: »Pozdravljeni.« Renato je s prisiljenim nasmehom odzdravil: »Dan, dr. Steiner.« »Veseli me, da ste se sami znašli,« je Edvard njegov pozdrav prezrl in nadaljeval pogovor z Jano. Renato je hitro pristavil: »Na srečo sem jaz prišel mimo.« Edvard pa je le prikimal: »Izjemna sreča.« Nato pa, nagnjen k Jani, znižal glas. »A vam je gospod Renato že povedal, kaj počne pri nas? Pravi James Bond!« Renato je zavil z očmi, medtem ko je Jana, ki je zaznala Edvardovo zbadljivost, zaigrala osuplost. S široko razprtimi očmi in roko na ustih je pogledala Renata. »Ne – ste res tajni agent?« je šepetaje vprašala. Edvard Renatu ni dal priložnosti za odgovor. »Pa še kako tajen! Toliko, da nihče ne ve, kaj sploh počne.« Renato je nervozno otrebil prah z rok in se vzravnal kot otrok, ki želi pokazati, koliko je zrasel od lanskega leta. »Nisem tajni agent. Bil pa sem višji uradnik na Ministrstvu za pravosodje.« Edvard se je še vedno muzal, tokrat z očesom na Renatovi roki brez poročnega prstana. »Ah, oprostite, videz lahko vara. Sodeč po vsem, pa niste bili samo višji uradnik, ampak tudi poročeni.« Renato mu je namenil nejevoljen pogled, medtem ko je Jana radovedno spremljala njun pogovor. Edvard je še naprej užival v draženju, očitno zadovoljen s svojo igro besed in Renatovo vidno nervozo, ona pa se je odločila, da zastonj predstave pač ne bo zamudila. »Ko si prvič v morju, je pomembno le navaditi se na jeklenke in sproščenost, ki nam omogoča plavati v vodi. Preživeli bomo pol ure tukaj v bližini, komunicirali bomo z rokami, malo plavali in gledali ... Vse jasno?« »Ne, ne, prvi gre naš častni gost, gospod doktor Steiner.« »No, brat, ti seveda vse to že znaš, kajne?« »Dame in gospodje, mednarodna avtoriteta – doktor Steiner.« Jutranje spletke Dan se je za Meri začel vse prej kot prijetno. Čeprav je njen mož, ko se je vrnila v prikolico, še spal, niti za trenutek ni oklevala. V svojem besu za potrpežljivost ni imela časa. »Frenk, ej Frenk – daj, zbudi se! Ne boš verjel, kaj sem videla!« Nenadnemu vpitju navkljub se je zdelo, da se je Frenk le delno zbudil. Vseeno je začutil nujo situacije in poskušal Meri, medtem ko si je mel oči, odgovoriti. »Kdo … kaj ni verjel?« Meri za to ni imela časa. Z rokama je udarila po postelji. »Frenk – to ni več hec! Takoj se vstani!« Tudi to ni zadoščalo, in čeprav je Frenk zaradi nenadnega viharja sédel, še vedno ni bil popolnoma buden, njegova žena pa je bila neomajna. »Jaz bom znorela! Ta … ta krava ni samo meni ukradla parcele – zdej hoče še Ines ukrasti moža!« To je zbudilo tudi Frenka, ki je bil končno dovolj buden, da je doumel, o čem govori Meri. »Ženska – pri Steinerju – kako ukrasti Renata? On je šel tja kakor … poskusit tisto, no … media… mediatacijo!« Zaskrbljeno je pogledal svojo ženo. »In kaj je torej bilo?« Ta pa je le togotno odkimavala in v besu nadaljevala. »Jaz ne vem, a je on to že ves čas planiral, ampak namesto da bi šel tja in se pač zmenil, se ji je tam samo nekaj smejčkal pa se ji klanjal kot v kakšnem srednjem veku. Ona pa isto njemu – kakšna lajdra ti je to! Meni spelje parcelo, moji najboljši prijateljici bi pa moža!« Med govorjenjem z rokami jezno maha po zraku, da bi ponazorila resnost razmer. A Frenka ni prepričala. »Kako ti vse to veš?« »Kako neki? Videla sem jo na svoje oči!« mu je odgovorila Meri in s kazalcem in sredincem pokazala na svoji očesi. »Joj, a tja si šla? Čeprav je šel Renato?« je njen mož nezadovoljno zmajal z glavo. »Ja, 'je šel'« z očmi zavije Meri. »Samo ti pa jaz nisva vedela, da ima Renato očitno velike načrte s to 'gospo'!« »No – ne! To pa ja sama veš, de Renato res ni tak!« je poskušal svojega kolega braniti Frenk. Meri pa se ni vdala in je odločno odkimala. »Vem samo, da ti nisi tak! Za Renatota sem pa mislila … dokler ga zdaj nisem videla, kako se je šel očitno kurbat!« * Tečajniki na pomolu so z zanimanjem in pričakovanjem opazovali Markovo podobo pod gladino. Njihov učitelj, Dino, je stal ob robu pomola, v kotičkih ustnic pa mu je igral hudoben smehljaj. Saška, njegova prijateljica, ga je vprašujoče pogledala in dvignila obrvi, kot bi želela izvedeti, kako daleč bo šel, Dino pa ji je samo pomežiknil, kot bi govoril v jeziku, ki ga razumeta le onadva. Lara, ki je prav tako stala na pomolu, njunega pogovora, četudi je potekal brez besed, ni prezrla. »Kaj se pa gresta vidva?« Toda preden ji je Dino lahko odgovoril, se je zaskrbljeno oglasil eden od fantov v skupini: »Nekaj je narobe!« Vsi so se obrnili proti vodni gladini. Mark, ki je bil še pred kratkim le nekaj metrov pod vodo, je zdaj krčevito mahal z rokami, njegova lica so se napihovala in sproščala, oči pa so bile široko izbuljene. Čeprav jih je ločevalo morje, je bilo v njih jasno razbrati strah. Markove roke so nemočno grabile proti površju, medtem ko ga je teža jeklenke zvračala nazaj. Lara je začutila, kako tudi njo preplavlja panika, srce ji je začelo biti hitreje. »Kaj je to? Nekaj ni kul …« je zaskrbljeno kliknila. A Dino je le skomignil z rameni, kot da ga vse skupaj ne zanima. »Pojma nemam – možda neka koreografija iz 'Sharma'?« 5 je brezskrbno odvrnil. Markovo telo je zdaj obmirovalo in začelo toniti. »A je to normalno?« je svojega fanta vprašala Lara, njene oči so bile polne skrbi. »Valjda je kad kaže da je sve naučio u Sharmu,« 6 je odgovoril Dino in ponovno skomignil. »A ako nije naučio, neka sad popije malo vode pa da zapamti da ronjenje nije za njega.« 7 Lara je bila nad Dinovo ravnodušnostjo zgrožena. »Pa kaj je narobe s tabo?« je jezno izbruhnila. Pogledala je proti morju in v njej se je razplamtela prava panika. Marka je pod gladino vedno teže videla in vedela je, da gre zares. »Dino, fak – naredi kaj! Dino!!! Takoj!« je zavpila, njene besede so bile polne obupa, saj je vedela, da mora ukrepati, preden bo prepozno. Globoko pod modro gladino morja je Mark začutil, kako mu zmanjkuje zraka. Zdelo se mu je, da bo njegova pljuča zdaj zdaj razneslo, in vedel je, da bo, ko se to zgodi, vsega konec. Srce mu je divje razbijalo. Panika ga je preplavila nepričakovano, skoraj kot val, ki ga je pogoltnil in potisnil še globlje pod gladino. Namesto da bi se boril proti občutku tesnobe, da bi zajahal val in skušal priti na površje, je počasi tonil, kot bi mu bilo vseeno, ali bo še kdaj uzrl dnevno svetlobo. V tistem trenutku se je ob njem pojavil Dino. Mark, še vedno ujet v krču panike, je začel kriliti z rokami in se začuda otepati Dinove pomoči. Kot bi bil v nekakšnem transu, je njegova podzavest zavračala vsak poskus rešitve, kot da bi bil bolj varen tam spodaj, v tišini in temi. A Dino ni odnehal. Kljuboval je Markovim obupanim poskusom, da bi se ga znebil, in ga končno trdno prijel. Vedel je, da ne sme popustiti. Da mora Marka spraviti nazaj na površje, kjer ga čakata svetloba in zrak. Nazaj na varno. »Ne vem – morda je neka koreografija iz 'Sharma'?« (Šarm el Šejk je priljubljen počitniški kraj v Egiptu, op. ured.) »Morda je, ker pravi, da se je vsega naučil v Sharmu.« »Če se pa ni, naj zdaj popije malo vodo, da si zapomni, da potapljanje ni zanj.« Prijateljice pazijo na prijateljice Sončni žarki so se prebijali skozi krošnje dreves, ki so obdajala Kamp Paradiso, kjer so se pavšalisti v poletni vročini zabavali v senci svojih šotorov in prikolic. Edvard Steiner je slonel na berglah in opazoval Renata Stražarja, nekdanjega obveščevalnega agenta, kako se poigrava s svojim poročnim prstanom. Izraz na njegovem obrazu je bil resen, ko je poslušal Renatovo pripoved o tem, kako prstan sname pred delom. »Jaz ne vem, kakšne stvari delate vi, doktor Steiner, samo jaz ga med delom snamem – snamem iz spoštovanja, da ga ne poškodujem!« je ponosno pojasnjeval Renato, prepričan v svojo delovno etiko. Edvard je poznavalsko prikimal, njegove oči so se z zanimanjem osredotočile na svetleči kos kovine v Renatovi roki. »Mhm, mi kirurgi tudi – ker pač moramo delati v sterilnem okolju. Zabijanje klinov sterilnosti sicer ne zahteva, ne?« Renato se je posmehljivo napihnil, kot bi Edvard pravkar izzval njegovo moškost. »Mislil sem resno fizično delo, kjer se prstan lahko poškoduje. Sprašujem se, ali ste vi to kdaj sploh izkusili?« Edvard se je odločil prezreti Renatov predrzni namig. »Ne vem točno, kaj imate v mislih. Zlato se topi v živem srebru, za resno deformacijo takegale prstana bi pa potrebovali silo, ki bi zdrobila tudi vse kosti v roki. Taka nevarna delovišča imajo zelo natančne predpise za varnost pri delu.« Njegov glas je bil miren, a v njegovih očeh se je zaiskrilo, ko je dodal: »Verjamem pa, da je postavljanje šotora nevarno delo, ja?« Jana Dolenc, ki je stala ob strani in opazovala besedni dvoboj, je komaj zadržala smeh. Renato, besen in užaljen, si je prstan hitro nataknil nazaj na prst. »Gospa, veselilo me je pomagat, še bolj me veseli pa to, da boste naslednjič lahko računali na pomoč večjih ekspertov.« Kot razžaljen dobrotnik se je ponosno vzravnal in se strumno odpravil. »Adijo!« »Na svidenje, gospod Renato! Pa hvala, res!« se je poslovila Jana. »Še naprej lep dan, gospod Renato,« se je z nasmehom na obrazu poslovil tudi Edvard, medtem ko se je Renato odpravil s korakom nerazumljenega junaka. Ko sta Jana in Edvard čakala, da je Renato izginil iz slušnega dosega, je Jano še vedno prešinjal smeh. Edvard je skomignil z rameni. »V resnici nisem vedel, ali nosi prstan ali ne. Ampak z gospo sta dolgoletna pavšalista, tako da to, da ženo ima, to pa sem vedel …« »Kar dobro ste ga pičili, ja. Skoraj malo žleht, a ne?« je priznala Jana z nasmehom. Edvard je dvignil obe roki v znak nedolžnosti. »Namen posvečuje sredstva: zdelo se mi je, da ste se ga vi že precej naveličali. A sem se zmotil?« Jana se je hvaležno nasmehnila. »Tega pa nisem rekla.« Počasi se je namrščila in si položila roko na trebuh. »Danes nisem še skoraj nič jedla. Če z vnukom nimata drugih načrtov – a bi se mi pridružili pri eni malici? Eno že narejeno rižoto imam s sabo, in če bom znala prižgati gorilnik, bo na mizi že čez dobrih pet minut!« Edvard je zadovoljno prikimal. »Za gorilnik se bom že jaz pobrigal – vaša rižota je pa sigurno veliko boljša od vsega, kar znava narediti moj Mark in pa jaz.« Jana se je prijazno nasmehnila. »Dajte še njega poklicat? Dosti bo za vse.« Edvard se je v trenutku zresnil. »Občutek imam, da hoče biti malo sam. Bo že prišel, ko bo spet za družbo.« Jana je začutila sogovornikovo stisko in začela brkljati po šotoru, da bi tudi Edvardu dala trenutek miru in samote. * Frenk je bil z eno nogo še vedno v svetu sanj, ko je Meri polna energije že snovala svoje načrte za čez dan. V ozadju je dišalo po sveže kuhani kavi, okraski v prikolici pa so se lesketali v jutranji svetlobi. »Ti kar še malo počivaj, ljubi,« mu je sladko rekla Meri in posegla po telefonu. »Jaz bom pa poklicala Ines.« To je bilo dovolj, da se je Frenk dokončno zbudil. Njegove oči so se široko odprle, v trenutku je skočil pokonci in ji brez besed vzel telefon iz roke. Njegov izraz je bil resen, skoraj strog. »Kaj se pa greš?« je Meri osuplo vprašala, presenečena nad to nenadnostjo. »A sem ti rekel, da pusti to pri miru? Itak je šel Renato do te babe zato, da bi tebi uslugo naredil,« je resno pojasnil Frenk, ko se je utrujen sesedel nazaj na posteljo. Meri je odkimavala z odločenostjo, njene oči so bile ostre. »Ne vem več, kaj je bilo – ja, šel je, samo zdaj se pa tam obnaša kot en playboy. Dolžnost prijateljic je, da pazimo ena na drugo.« Frenk je odkimal, potrpežljivost ga je že zapuščala. »Dolžnost prijateljev pa, da ne mešamo dreka tam, kjer ga ni.« Meri se ni dala. Stisnila je ustnice in se z zadržano jezo zazrla vanj. »Kaj tebi ni jasno?« »Okoli česa?« je odvrnil Frenk, zmeden ob njeni vztrajnosti. »Glede te parcele: ta baba mi je speljala mojo parcelo, in če mi nobeden drug noče pomagat, mi bo pa Ines! Pa tudi če moram zato malo pretiravat okoli Renatota …« Meri je odločno vztrajala, njen glas je bil oster in nepopustljiv. »Ne, sploh ne bom pretiravala – ti ga nisi videl. Samo da Ines pride, pa se lahko tista babura isto minuto spoka … Hrvoje me bo še prosil, naj vzamem to parcelo. Prosil me bo, bleferček, in mu bom mrtvo hladna rekla: 'Odvisno od cene.'« Napetost je naraščala, ko so zaslišali hitre korake zunaj prikolice. Vrata so se sunkovito odprla in noter je planil Kevin, očitno razburjen. »Ati, mami, dol, hitro!« je zavpil, njegove oči pa so se svetile od vznemirjenja. Frenk in Meri sta se takoj postavila pokonci, prepir je bil ob sinovi stiski naenkrat pozabljen. »Kaj pa je?« je vprašal Frenk, ko sta se namenila proti izhodu. »Saška?« je zaskrbljeno vprašala Meri. »Ne vem – se je pa nekaj zgodilo dol na potapljaškem tečaju!« je zadihano povedal Kevin, ki je od svojega tekaškega podviga še komaj zajel dovolj zraka. Oba starša sta vedela, da ni časa za oklevanje. Stekla sta proti obali. Steinerjevi v stiski Morje je mirno valovalo, kot ne bi vedelo za stisko, ki se je odvijala ob pomolu, kjer je Dino z vso močjo vlekel Marka iz vode. Njegovo srce je divje razbijalo, misli pa so bile polne obžalovanja zaradi nepremišljene potegavščine, ki je tako grdo ušla izpod nadzora. Na pomolu so Lara, Saška in drugi tečajniki obnemelo spremljali prizor. Ko je Dino končno dosegel lestev in potegnil Marka iz vode, je bil ta še vedno negiben. Eden izmed fantov je skočil v vodo in Dinu pomagal dvigniti Marka, medtem ko so ga preostali potegnili na pomol. Ko je Markovo telo končno ležalo na trdnem pomolu, se je Lara hitro odzvala. Njeni gibi so bili odločni in brez obotavljanja je začela postopek oživljanja. Marka je obrnila na trebuh, dekle poleg nje pa je dvomeče vprašalo: »A ne bi moral biti na boku?« A Lara se ni ustavila. Z obema rokama je Markovo telo dvignila v pasu, da je iz njegovih ust priteklo nekaj vode, nato pa ga je hitro obrnila na hrbet, pokleknila ob njegovo ramo in mu položila roko na čelo. Po petih hitrih vpihih v usta je začela masirati srce. Dino, še vedno moker, je prizor opazoval s strahom in zadrego, občutek krivde mu je polnil prsi, a trudil se je, da njegov obraz tega ne bi izdal. Skupina gledalcev, zbrana okrog Lare, je napeto spremljala vsak njen gib. Saška, običajno šaljivka, je zdaj zaskrbljeno opazovala, kako Lara po tridesetih stisih nadaljuje z dvema vpihoma, nato pa spet z masiranjem srca. Mark je ležal nepremično, obrazi okoli njega so tesnobno čakali na njegov trzaj. Dino, ki je ostal ob strani, je nemočno opazoval dogajanje, ki je bilo zdaj resnejše, kot si je kdaj predstavljal. Pretiraval je ... Težko ozračje je preplavilo pomol. * Čeprav njegova družina za Marka, ki je negibno ležal na pomolu, ni vedela, je tudi v stanovanju Steinerjevih tistega dne vladalo napeto vzdušje. Julija je stala ob kuhinjskem pultu, zaradi njenih bledih potez so bili globoki podočnjaki, ki so ji senčili obraz, še toliko očitnejši. V eni roki je držala omot s tabletami, iz katerega je iztisnila dve in ju hitro pogoltnila s požirkom vode. Trudila se je obvladati glavobol, ki jo je mučil, medtem ko so ji misli begale med različnimi skrbmi. Nenadoma je zaslišala odpiranje vhodnih vrat in razposajen glas hčerke Ele, ki je odmeval po hodniku. »Mami, super je bilo – tako dobre fotke imam! Kanadski bobri imajo čisto novo bobrišče s podvodnim vhodom, noro dobro je! To moram takoj Marku poslat!« Julijo je ob omembi njenega sina spreletela nekakšna nejevolja, a je hitro obrnila pogled proti Davidu in Eli, ki sta zdaj stala v kuhinji, polna navdušenja po obisku živalskega vrta. Ela je že brskala po telefonu, da bi bratu poslala fotografije, ki jih je posnela samo zanj. »Kanadski bobri so Markove najljubše živali, veš,« je vztrajala Ela in zadovoljno prikimavala. »Mhm, Markove pa res,« je zamrmrala Julija bolj sama sebi in se obrnila k Davidu, ki jo je pozorno opazoval. »Ti pa, izgleda, da si malo bolje, ne?« jo je vprašal z rahlo skrbjo v glasu. Julija je zgolj skomignila z rameni, njene misli so bile še vedno daleč stran. Obrnila se je k Eli, odločena, da se posveti hčerki: »Daj, no, pokaži mi te bobrčke!« Ela je mami navdušeno podala telefon, vesela, da se končno zanima za nekaj, kar ji je pomembno. »Lej! A niso top?« je vzkliknila, ko je Julija z njo pregledovala slike. »Mhm, pa so,« je Julija odgovorila odsotno, ji hitro vrnila telefon in dodala: »No, kar takoj jih pošlji Marku – ful bo vesel.« Medtem ko je Ela pošiljala sporočilo bratu, je David na pol sumničavo opazoval Julijo. Nenadna pozornost, ki jo je izkazala hčerki, ga je presenetila. Julija je pogledala proti njemu s sladkim nasmehom, a cinizem v njenem glasu ni bil zato nič manj očiten: »Kaj pa si ti lepega videl v živalskem vrtu?« David je mirno, a šaljivo odvrnil: »Veliko staršev, ki so bili zelo veseli, da se njihovi otroci fajn zabavajo.« Julija se je ob njegovih besedah za trenutek zamislila in se nato s sladkim nasmehom obrnila nazaj k Eli. »No, daj, muca, pokaži mi še druge fotke! Bobrčki so bili res top!« je spodbudila hčerko, ki jo je presenečeno pogledala. Otroško veselje nad mamino pozornostjo je hitro zamenjalo začudenje, ki mu ni našla razlage. Vrhunski učitelj potapljanja Jana je stala ob majhni kuhalni mizi, njene roke pa so bile zaposlene z loncem rižote, ki se jo je namenila pogreti, a njene misli so bile nekje drugje in oči so ji pogosto uhajale proti morju, kjer so valovi nežno pljuskali ob obalo. Edvard je bil sicer zaposlen s plinskim gorilnikom, a je opazil njeno zamaknjenost. »Vidim, kako vam pogled ves čas uhaja proti morju … vas mika iti zaplavat, a ne. Kar pojdite, kar, bom že jaz tukaj uredil vse,« je rekel in preverjal ventil na gorilniku. Jana se je rahlo živčno zasmejala in odmahnila z roko, kot bi hotela odgnati svoje misli. »Ne, ne – niti slučajno. Pa tudi res sem lačna,« je dejala, a njen glas je izdajal notranji nemir. Edvard se je nasmehnil. »No, po malo telovadbe je hrana še boljša.« Jana je prikimala, vendar je ostala resen. »To drži – ampak telovadba na prazen želodec pa ni nič luštnega,« je odvrnila in se poskušala osredotočiti na pripravo hrane. Ko je Edvard dokončno sestavil gorilnik in dvignil obe roki v znak, da je vse pripravljeno, je Jana izkoristila priložnost, da mu zaupa svoje skrbi. Stiske ni mogla več skrivati in želela se je nekomu izpovedati. »Je že v redu, itak nimam kaj skrivat: vi ste tukaj z vnukom, jaz pa sem prišla zaradi hčerke,« je začela in se nekoliko namrščila. »A veste, vpisala se je v potapljaški tečaj in me pač malo skrbi. A pretiravam?« Edvard je odkimal in jo pomirjajoče pogledal. »Neee, kje pa! Normalno je, da nas skrbi za otroke,« je rekel s spodbudnim nasmeškom. »Ampak, če vas pomiri – dobro poznam tega fanta, ki vodi tečaje. Dino je Hrvojev nečak, torej lastnika recepcije. Ima mednarodno licenco PADI in tečaje vodi že vsaj tri leta, tako da vas res nima kaj skrbet.« Jana se je hvaležno nasmehnila, njeno telo se je ob olajšanju nekoliko sprostilo. »To je pa dobro slišati še od koga drugega kot od moje hčerke.« Edvard je prikimal, saj je dobro vedel, da otroci, kadar si kaj zares želijo, pogosto povedo le tisto, kar si starši želijo slišati. Medtem ko sta nadaljevala pogovor, je v ozadju morje še naprej šumelo, njune besede pa so se zlile z njegovim pomirjajočim refrenom. * Mark je ležal na pomolu. Še vedno omotičen je poskušal priti k sebi. Okoli njega so se zbrali Dino, Lara, Saška in nekaj drugih tečajnikov, ki so prestrašeno opazovali prizor. Laro je vidno skrbelo, Saškino živčnost pa je, ko je Mark zakašljal in začel pljuvati vodo, zamenjalo nekaj preziru podobnega. Ko je videl, da je z Markom vse v redu, je Dina minil vsakršen občutek krivde in zdaj je le še užival v trenutku, ko je bil Mark ponižan. Samozavestno se je približal Marku in se rahlo nasmehnil. »Ovaj, Mark, da ni bilo ono u Sharmu neko baby-ronjenje?« 8 je posmehljivo vprašal, medtem ko se je sklonil k njemu. Lara ga je grdo pogledala, Saška pa se je na ves glas zasmejala. Bila je edina, medtem ko so drugi tečajniki še vedno pozorno opazovali Marka, ki je prihajal k sebi. Dino se je vzravnal in poskušal preusmeriti pozornost nase, kot bi želel pokazati, da je on tisti, ki obvladuje položaj. »Ono tam je turizam visoke klase – a ovo kod mene je ozbiljan sportski tečaj. Jebi ga, bez šminke,« 9 je rekel z naslajajočim se glasom, polnim samozaverovanosti. Medtem ko je govoril, se je Mark počasi spravil v sedeč položaj, osramočen in jezen nase, ker se je pustil izzvati in nato še ponižati. Brez besed se je spravil na noge in se majavo in sključenih ramen napotil stran. Lara je bila videti, kot bi želela steči za njim, vendar jo je prekinil odločen glas. »Stop – da mi nobeden ne gre v vodo!« je zavpil Frenk, ki je prispel na pomol skupaj z Meri. Oba sta bila vidno zaskrbljena. Meri je takoj objela Saško, Frenk pa se je osredotočil na Dina in ga ostro prijel za ramo. »Mulo, a imaš ti res licenco za učit potaplanje?«ga je vprašal s strogim glasom. Dinu je bilo neprijetno, vendar je samozavestno odgovoril: »Itak da imam. Već tri leta.« 10 Saška je zaznala priložnost, da se postavi na Dinovo stran in malček upre svojima staršema. »Ej, itak, saj ja vesta, da že več let uči tu,« je rekla, kot bi povedala nekaj vsesplošno znanega in samoumevnega. Frenk je zmajal z glavo, še vedno ni bil povsem pomirjen. »Kaj je bilo pa pol to nekaj z enim reševanjem?« je vprašal. Saška je z glavo prezirljivo pokazala za Markom. »Mah, nič, ta mali Steiner se je pač usral – ampak ga je Dino takoj rešil, a ne?« Občudujoče je pogledala Dina in druge tečajnike, ki so prikimali. Za Laro se sploh ni zmenila, ta pa je Dina in Saško vedno bolj sumničavo opazovala, spomnila se je namreč njunega zarotniškega pogleda pred Markovim potopom. »Se pravi, je bil vse skupaj čisto brez veze alarm?« je vseeno ponovno vprašal Frenk, prepričan, da bo prišel zadevi do dna. »Ja, ati – ne sekiraj se, Dino ima stvari pod kontrolo,« je mirila Saška. Dino se ji je hvaležno nasmehnil, ker ga ni izdala, Lari pa je vse skupaj že pošteno smrdelo. »Ej, Mark, a ni bilo tisto tam v Sharmu neko otroško potapljanje?« »Tisto tam je turizem visoke klase – a tole pri meni je resen športni tečaj. Jebi ga, brez šminke.« »Seveda, imam jo. Že tri leta.« Družinski izlet Dnevno sobo stanovanja družine Steiner je prevevalo tiste vrste nedeljskopopoldansko vzdušje, pri katerem čas teče lenobno, skoraj postano. Julija je sedela na kavču, naslonjena na mehke blazine, na videz je poslušala Elo, ki ji je z vsem navdušenjem kazala fotografije z obiska živalskega vrta. Občudovala je posnetke pisanih ptic in igrivih opic ter o vseh teh doživljajih na vsak način želela povedati tudi mami. A Julija je bila z mislimi nekje daleč stran. »A veš, kako hecno pojejo zlatolični giboni? Pazi!« je dejala Ela in poskušala posnemati nenavadne zvoke opic, ki so odmevali po prostoru kot opozorilne sirene. Julija se je ob teh zvokih komaj opazno namrščila, a Ela tega ni opazila, saj je bila preveč zatopljena v oponašanje. »A ni super?« je vprašala Ela, še vedno polna energije in pričakovanja. »No – kot sirena za bombni napad …« je Julija komentirala s kančkom sarkazma, ki ga Ela ni zaznala. Veselo je nadaljevala s čebljanjem, popolnoma osredotočena na svoje doživetje. »Ampak, a veš, kako so drugače lušni!« je nadaljevala Ela, Julija pa je v mislih spet začela tavati drugam. Nenadoma se je v njenem pogledu zasvetila zamisel, ki je prekinila njen naveličan izraz. »Daj, še to pošlji Marku – pa dediju tudi,« je predlagala, nato pa na hitro dodala: »Pa napiši jima še, da ju pogrešaš. Saj ju, ne?« je strogo vprašala, pri čemer je pričakovala odločno pritrditev. »Ja, ful!« je odgovorila Ela, ob čemer je Julija dobila zadovoljen zarotniški nasmeh. »Veš kaj? Jaz imam pa eno idejo: kaj, če bi šli mi na en obisk k njima – na morje!« je predlagala in Eli so oči kar zažarele od navdušenja. Hitro je prikimala. »Ful dobro, ja!« je vzkliknila, a njen nasmeh je bil kratkotrajen, saj jo je nenadoma obšla misel, zaradi katere je s pridržkom pogledala Julijo. »Samo … a ti to resno, mami?« je previdno vprašala, v očeh ji je zatrepetal dvom. Julija je samozavestno prikimala in jo mirila. »Mislim, ko si rekla, da ti v ta kamp … živa ne stopiš … ?« je previdno nadaljevala Ela, a Julija se je zasmejala, kot da bi bila to najmanjša možna ovira, in nonšalantno zamahnila z roko. »Ah, ne! To si morala nekaj narobe razumet. Ali sem bila pa jaz lih samo slučajno kaj slabe volje?« je brezskrbno zagotovila in Ela je končno začutila olajšanje. Na njenem obrazu se je razlezel širok nasmeh, ko je objela svojo mamo, Julija pa ji je s komaj opaznim navdušenjem objem vrnila. »Super bo, super! No, zdaj pojdi pa pogledat, kaj moraš danes še naredit, da lahko jutri gremo!« je zaključila, v glavi že pri svojem načrtu, medtem ko je Ela s širokim nasmehom stekla v svojo sobo. * V gozdičku nad plažo je Mark počasi začel umirjati svoje dihanje. Pogled je uprl v tla, njegova drža je bila napeta, dih pa plitek, kot da bi se boril z nevidnim sovražnikom. Z rokami je trdno pritisnil na hrapavo deblo drevesa, čelo je naslonil na lubje, kot bi v naravi iskal oporo, da bi pregnal notranje demone, ki ga niso hoteli zapustiti. Čeprav je bil obkrožen z naravo in svežim morskim zrakom, se je zdelo, da ob teh ne okreva tako hitro kot dedkovi kolki. Spomnil se je utopljenca, ki ga je videl v bolnišnici, podobe, ki se je znova in znova vračala kot nemiren obiskovalec, prepredena z občutki krivde in strahu. Če je želel naprej, je vedel, da se bo moral soočiti s preteklostjo in se osvoboditi njenega bremena. * Pomol je bil obsijan z žgočim soncem, ki je neusmiljeno pripekalo. Frenk, Meri in Saška so stali nekoliko stran od Dina, Lare in preostalih tečajnikov, opazovali so dogajanje na tečaju. Medtem ko je zdaj pomirjena Meri vidno uživala v sproščenem vzdušju, je bil Frenk še vedno videti nezadovoljen zaradi nemirnega jutra. »Ne vem, a je res vse v redu – kaj se ima eden za utapljat na baje da profesionalnem tečaju?« je komentiral Frenk, njegov pogled je bil uprt v skupino tečajnikov, njegove obrvi pa so oblikovale sumničav lok. Saška je v odgovor prezirljivo zamahnila z roko. »Ej, ati, to je bilo samo zato, ker je ta mali Steiner mislil, da vse obvlada. Silil se je zraven, Dino je hotel biti prijazen, samo če si blefer, si pač blefer – tako da ta revček se je na koncu totalno usral, in če ga ne bi Dino rešil, bi bilo pa res lahko bad.« Frenk se je sumničavo obrnil k njej. »Se pravi, ti si prepričana, da Dino res obvlada?« S prepričljivo držo je Saška položila roko na srce, drugo roko pa dvignila. »Ati, prisežem.« Frenk je počasi odkimal, a ni bil videti povsem pomirjen. »No, čisto možno, da je tule res naredil vse, kot je treba. Po drugi strani moraš pa vedet, da ga ni Hrvatarja, ki ne bi v čisto vsakem Slovencu videl bankomata na dveh nogah.« Meri, ki je bila navajena njegovih dvomov, ga je prijela pod roko in poskusila omiliti napeto vzdušje. »Ja, ljubi, vsi od nečesa živimo, a ne?« je rekla, pri tem pa pomežiknila Saški. »In če je Dino rešil ta malega Steinerja, nekaj že zna, bi jaz rekla.« »Ja, ati, res, na polno obvlada!« je z živahnim nasmehom pritrdila Saška. Frenk je še zadnjič pogledal čez ramo, medtem ko ga je Meri vlekla proč. »Ko bo konec, takoj pridi povedat, kako je bilo!« je zarentačil hčerki. »Okej, dijoooo!« je navihano odgovorila Saška in opazovala, kako starša odhajata. Nato se je ponovno pridružila tečajnikom, kjer jo je Dino pričakal z naklonjenim nasmeškom. Z dlanmi je glasno plosknil, da bi skupino spodbudil k ponovnemu začetku. »Ajde, ekipa! Sad medju nama nema više razmaženih svjetskih avtoriteta …« 11 je s posmehom rekel, da je Saška glasno prhnila. »… da krenemo mi onako kako smo dogovoreni …« 12 Lara je ob teh besedah le zmajala z glavo, njena nezadovoljnost je bila očitna. To je pritegnilo Dinovo pozornost. »Da? Zar nešto ne valja?« 13 Vidno vznemirjena mu je ostro odgovorila: »Ne vem, kaj se gresta ti in Saška, ampak namesto da bi skrbel za varnost vseh nas, si Marka očitno zanalašč spravil v nevarno situacijo!« Pogled je usmerila še k Saški. »Ti si pa zraven navijala! Preveč je bilo!« Ne da bi čakala na odgovor, se je obrnila in začela odhajati. Dino je osupel gledal za njo. »Pa – šta … halo, gdje ćeš sad?« 14 Lara je na hitro odgovorila čez ramo: »Pogledat grem, a je Mark v redu.« Dino je s poparjenim pogledom premeril preostale tečajnike, ki so zdaj bolščali v tla, da bi se izognili očesnemu stiku. »Pa kaj se gre ta kelnarica? Kot da Mark ni odrasel? A ga je kdo silil v vodo?« je dogajanje razjarjeno komentirala Saška. »Predvsem pa – kaj bi bilo, če ga ne bi ti rešil?« Dino je pogledal tečajnike, ki so počasi začeli kimati v pritrjevanje. Za prazno jeklenko niso vedeli in v njihovih očeh je veljal za junaškega rešitelja. * Ela je sedela za mizo, globoko zatopljena v naloge, medtem ko je Julija na kavču listala revijo, očitno nezainteresirana za dogajanje okoli sebe. Ko so se vrata odprla, je vstopil David, ki je v rokah držal vrečko iz ribarnice. Ela je ob njegovem prihodu navdušeno poskočila. »Hojla!« jo je pozdravil David. »Oči, kaj si prinesel?« ga je radovedno vprašala, ko je stekla k njemu. »Krasne sipe so imeli!« je David navdušeno odgovoril in ji pomežiknil. »Jih bova pripravila polnjene v pečici, kaj praviš?« Ela je od veselja zasijala in ga nagajivo pogledala. »Ja, super! A veš, kaj je še boljše?« David se ji je toplo nasmehnil in se nagnil k njej, da bi mu zaupala svojo skrivnost. »No, povej!« je rekel radovedno. »Da gremo na morje!« je vzkliknila Ela, njene oči pa so se zasvetile od navdušenja. David je bil presenečen, a je prikimal. »Ja, v Španijo – takoj po koncu šole,« je dejal, nato pa presenečeno pogledal proti Juliji, ki še vedno ni dvignila pogleda z revije. »A boš zdaj lahko šla?« jo je vprašal. Julija je delovala nekoliko razdraženo, ko je odložila revijo, a Ela je hitro nadaljevala. »Ne, oči – že prej!« je rekla z navdušenjem. »Mami je predlagala, da gremo v kamp obiskat dedija in Marka. In ker imam že vse ocene zaključene s petkami, mi je dovolila, da zadnje dni ne grem v šolo!« Ela je skoraj poskakovala od veselja, David pa se je smehljal z njo in radovedno gledal proti Juliji. »Odlično! To mi morata pa kaj več povedat, kdaj pa gremo?« je dejal David. Presenečenje in dvome se je ob hčerkinem navdušenju nad skupnim izletom odločil prezreti. »Dajmo, ekipa! Zdaj med nami ni več razvajenih svetovnih avtoritet ...« »... da začnemo, kot smo se dogovorili ...« »Ja? A kaj ni v redu?« »Pa – kaj … hej, kam zdaj greš?« Vohuni Meri in Frenk sta se vračala z obale skozi kamp. Sonce se je začelo počasi spuščati proti obzorju, zrak pa je bil še vedno nasičen s soljo in vonjem po borovcih. Frenk je bil vidno napet, dogodki s potapljaškega tečaja so ga še vedno mučili. »Samo ti povem, nekaj ni v redu, če je že na prvem dnevu tečaja takšna štala. In za to je odgovoren Dino – najina naivna hčerka pa zatrapana vanj, kot da bi bil Modrić!« je premleval Frenk. Meri je zavzdihnila in poskušala umiriti njegovo nezadovoljstvo. »No, saj Modrić ti je pa všeč, a ne?« »Modrić mi je, ja ... Ampak to ni isto. Kakšni so zares, sva danes na lastni koži občutila s Hrvojetom in to parcelo, a je res?« je vztrajal Frenk. Meri je zgolj skomignila, z mislimi je bila ponovno pri izgubljeni parceli. »Nočem, da se tale Dino izkaže za enakega bleferja, kot se je Hrvoje pri tebi,« je nadaljeval Frenk. Meri je začela izgubljati potrpljenje. »Zdaj pa dovolj – a sem kdaj rekla, da mi je Hrvoje všeč?« Frenk je zmajal z glavo, a se ni mogel upreti: »Še to se mi manjka!« »Frenk!« je skozi zobe siknila Meri, potem pa kljub naraščajoči jezi pogledala naravnost predse. Ker sta bila v kampu, sta se trudila obvladovati glas, da ju okolica ne bi slišala. Meri je potihoma, a odločno povzdignila glas. »Nehaj že enkrat s temi smešnimi domislicami! Med mano in Hrvojem gre za biznis, med Saško in Dinom pa za simpatijo.« »Biznis mene ne moti,« je Frenk kljubovalno gledal v tla ter zmajal z glavo, nato pa pribil: »simpatija pa!« Ko je znova pogledal Meri, pa je bil krepko presenečen: prihuljeno in s previdnimi, skorajda stezosledskimi koraki je stopala proti Edvardovi prikolici. Frenk, ne vedoč, kaj ima za bregom, je nepremišljeno zalomastil za njo. »Ja, kaj pa delaš, ljubi?« je vprašal. Meri ga je z razdraženim zamahom utišala in mu pomignila, naj nadaljuje brez nje. Frenk je, še vedno rahlo nejevoljen, skomignil z rameni in odkorakal naprej, medtem ko se je Meri odpravila do enega izmed večjih dreves pri parceli, ki si jo je tako zelo želela, se skrila za deblo in prisluhnila pogovoru med novo obiskovalko in zdravnikom. »Joj, jaz sem samo pogrela tole rižoto, vi pa odpirate celo buteljko …« je zaslišala Janin glas, v odgovor pa je zadonel Edvardov smeh. »Kakorkoli obračate, še zmerej ste imeli tudi vi zdajle več dela z rižoto kot jaz z vinom,« ji je odgovoril zdravnik. »No, ampak vseeno – tole je eno nobel vino, jaz sem pa narezala dve bučki pa skuhala riž … « je oporekala njegova sogovornica. A Edvard se ni dal: »No, no, no – nekaj pa tudi jaz vem o rižotah: zelišča so očitno sveža, pa slano maslo ste dali, a ne?« »A torej vi tudi kuhate?« mu je odgovorila Jana. Meri je zaznala presenečenje v njenem glasu in vtis, ki ga je pustila Edvardova opazka. Edvard ji sprva ni odgovoril, a kljub razdalji je Meri prepoznala šumljanje ob natakanju vina v vinske kozarce. Temu je sledil tudi zdravnikov glas. »Ne, kje pa, samo kdaj kakšne testenine ali pa rižoto. Ravno toliko znam, da vem, da ni tako enostavno, kot se zdi.« Ob tišini si Meri dovoli za trenutek pokukati izza debla. Ravno še zagleda, kako Edvard pokuša vino, v drugi roki še vedno drži odprto buteljko. »V redu bo!« zakliče, ko zadovoljno odloži kozarec na mizo in vino natoči še v drug kozarec na mizi, za dobro mero dolije še sebi, nato pa nadaljuje pogovor. »Poanta je pa sicer drugje: glavna prednost življenja v kampu je, da znamo uživati v preprostih stvareh. Ker je sicer svet že sam po sebi čisto dovolj kompliciran.« Vedno bolj radovedna se Meri nagne še kanček dlje izza drevesa, Jana in Edvard medtem nazdravljata s kozarcema, polnima mikavnega vina. Ko ju nagneta, da bi spila požirek, Jana dvigne pogled, a Meri se tega zave za hip prepozno. Jana zdrznjeno odloži kozarec na mizo in Meri je jasno, da jo je opazila. Zdi se, da je Janin šok razbral tudi Edvard, ki je bil do zdaj s hrbtom obrnjen proti svoji opazovalki, a se je že začel ozirati čez ramo. Ko je opazil, kaj je tisto, kar je tako presenetilo njegovo sogovornico, je najprej malce razdraženo priprl oči, potem pa Meri s hlinjeno prijaznostjo pomahal. »Ja, dober dan, gospa Kovač! Končno se tudi midva letos vidiva.« Meri, ki ji zdaj ni bilo poti nazaj, se jima je počasi približala. »Ehm … ja! Dober dan,« ju je osramočeno pozdravila. »Kaj vas je zanimalo, soseda?« jo je porogljivo vprašal Edvard. »Vam lahko kako pomagam? Ali ste hoteli samo pogledati, kako sem kaj?« Kljub zdravnikovemu zbadajočemu tonu ob njegovemu pogovoru z Renatom tolikšne ostrine Jana ni pričakovala in je zato v presenečenju privzdignila obrvi. Meri pa je trenutek tišine in zmede takoj izkoristila v svoj prid in osramočenost preigrala v napadalnost. »Ne, nič od tega! Samo mislila sem, da bi mogoče hoteli vedet, kakšno štalo je vaš vnuk naredil dol na potapljaškem tečaju.« A preden bi zaskrbljenemu dedku uspelo karkoli odgovoriti, ga je prehitela Jana. »Kaj se je zgodilo??« * Lara je počasi, a odločno hodila po stezi skozi gozd, ki se je dvigal nad plažo. Morala je najti Marka. Napela je oči in ga slednjič le opazila, ko je sedel ob drevesu. Z rameni je slonel na deblu, za katero se je zdelo, da nosi vso težo fantovega telesa. Obraz je imel skrit za dlanmi, a vseeno je razbrala njegovo občasno odkimavanje, zdelo se je, kot bi želel odgnati temne misli. Pristopila je počasi in previdno, ni ga želela prestrašiti. Nežno se je dotaknila njegove rame, da bi ga predramila iz misli. Mark se je zdrznil: spreletelo ga je hvaležno veselje, nakar se mu je obraz ob misli na Dina in druščino na pomolu – kar slišal jih je, kako zabavljajo čezenj – pomračil in ostro jo je pogledal. »Kaj je – a ti še ni bilo dosti?« je izbruhnil s potlačeno jezo. Lara je stopila korak nazaj, a njegov odziv je razumela. Razumevajoče je prikimala, želela si je, da bi ji bolj zaupal. »Mark, lej, ful mi je bad – ne vem, zakaj je do tega prišlo, ampak vem, da nisi bil ti nič kriv,« je rekla iskreno, z glasom, polnim sočutja. Mark jo je pogledal s prezirom, a skrivaj si je želel verjeti njenim besedam. Želja pa ni bila dovolj v primerjavi s strahom, da bo ponovno razočaran. Ni se počutil dovolj varnega, da bi odvrgel svoj oklep. Lari ni odgovoril. Kljub tišini ni odšla, želela se je prepričati, da je Mark zdaj bolje. »Samo da si v redu,« mu je nežno rekla in se mu toplo nasmehnila. Mark je z ustnicami naredil grimaso, bil je vse prej kot v redu. Ravno ko je hotel pripomniti nekaj ciničnega, je Lari v žepu zazvonil telefon. Hitro ga je vzela iz žepa in pogledala, kdo kliče. »Kar oglasi se – mogoče tvojega bojfrenda tudi skrbi, kako sem? Ali pač spet ne ve, kje si pa s kom,« je sarkastično pripomnil Mark in se obrnil stran od Lare, preden bi mu ta lahko odgovorila. »Moja mami je, okej? Danes mi je že celo sceno naredila … bolje, da jo umirim,« mu je odgovorila Lara, nato pa dvignila telefon k ušesu in se obrnila stran. A nisva še zaključila, je še dodala v mislih. Želela mu je pomagati in ne glede na to, kaj je bil razlog za njegovo stisko, je vedela, da si nihče ne zasluži trpeti sam. Vedela je, da mora najprej urediti stvari z mamo, a obljubila si je, da bo našla način, da mu pomaga. Majhni otroci – majhne skrbi V skladišču potapljaškega kluba je vladala tišina; le občasno sta se zaslišala zvok premikajoče se opreme in šum vetra, ki je pihljal skozi odprta vrata. Dino je s sklonjeno glavo zlagal jeklenke, njegove misli so bile težke kot svinec. Saška je stala ob njem, njene roke so spretno premikale opremo, a njen pogled je bil prikovan nanj. Dino je počasi dvignil pogled, v njegovih očeh je bilo videti obžalovanje. »Možda sam mal pretjerao – da ga nisam dobro uhvatio, moglo je loše završiti …« 15 je zamrmral in spet pogledal v tla. Saška je zavila z očmi in ga brezskrbno prekinila: »Halo? Daj nehaj – midva sva se pač malo pohecala, on se je pa čisto preveč usral. Saj bi lahko preprosto zgrabil lestev, se potegnil gor in izpljunil regulator,« je rekla, medtem ko je njen pogled pomenljivo ošinil Dina. »Mislim – bi lahko, če ne bi bil tako nesposoben …« Dino je za trenutek pomislil na njene besede in počasi prikimal, kot bi skušal prepričati njo in samega sebe. »E, to da. Ali ipak, flašu sam mu dao ja …« 16 Saška se je nasmehnila in ga mirila: »Flašo ja – ampak ven si ga pa tudi ti potegnil.« Dino je ponovno prikimal, a dvom v njegovih očeh je ostal. »Da, to sigurno,« je dodal, kot da bi si skušal oprati vest. Saška ga je nato s svetlečim pogledom vprašala: »Sploh pa – si res prepričan, da je bila flaša čisto prazna?« Njene besede so bile kot žarek upanja ob turobnih mislih. »Kaj pa, če sploh ni bila flaša težava, ampak je tip pač sam od sebe totalno mrknil pod vodo?« Dino je vedel, da je odgovornost njegova, a z vsako Saškino besedo ji je bolj verjel. »To je sasvim moguće, na kraju krajeva … Međutim, u flaši stvarno ne može da nije baš potpuno ništa.« 17 Saška je odločno prikimala. »Seveda ne! Malo si se pohecal, Mark je pa iz tega naredil dramo stoletja,« je samozavestno zatrdila. Dino je poskušal verjeti njenim besedam. »Vidi, možda si u pravu,« 18 je zamrmral, čeprav je bilo v njegovem glasu še vedno zaznati pridih nelagodja. Spet ga je prešinil občutek slabe vesti, ki ga ni mogel povsem izbrisati. »Ali Lara je drugog mišljenja …« 19 je dodal tiho. Ko je Saška slišala Larino ime, je postala napeta. Njene oči so se zožile in položila mu je roko na prsi ter ga pogledala globoko v oči. »Joooj, no, Lara nima pojma – ti si pa inštruktor. Veliko predober si za to zmešano Laro … to si dokazal s tem, ko si tako nesebično rešil tistega bedaka, za katerega se ona itak čisto preveč zanima …« Njene besede so bile kot pomirjajoča tolažba, ki jo je potreboval. Z roko mu je segla za vrat in ga povlekla k sebi. Njene ustnice so našle njegove, prepustil se je strasti trenutka. Njeno brezpogojno občudovanje ga je potolažilo in ogromno mu je pomenilo, da ga je nekdo razumel v trenutku šibkosti, da je Saška točno vedela, kaj potrebuje. * Edvard je sedel za mizo ob Janinem šotoru, medtem ko je Jana nedaleč stran ravno končala pogovor s svojo hčerjo in se z olajšanjem nasmehnila svojemu gostu. »Dobre novice?« je vprašal Edvard in ji vrnil nasmeh. Janina ramena so se rahlo povesila, kot da bi se ji odvalil kamen od srca, in veselo je pokimala. »Ja, za naju oba: moja Lara in vaš Mark sta skupaj nekje blizu in z obema je vse v redu!« Edvard si je vidno oddahnil. »Kaj je bilo v resnici narobe?« Jana je skomignila z rameni, njen nasmeh pa je ostal. »Ne vem točno. Očitno nič resnega, bolj nesporazum kot kaj drugega.« Edvard je poznavalsko prikimal. »Ja, to je stalnica v kampu – 'naše malo misto', vsi vse poznamo in nekaterim očitno postane dolgčas, pa iz vsake malenkosti naredijo afero.« Z roko je pomignil Jani, naj se mu približa, in zaupno nadaljeval: »Tista Meri, ki je prej prišla k meni, je verjetno dobra kozmetičarka, ampak te njene kreme in gubice je očitno ne zaposlijo dovolj … pa je treba najti še kaj dodatnega za popestritev življenja – ali si to vsaj predstavljati.« Jana se je usedla in dvignila kozarec proti Edvardu. »Važno je, da sta najina dva v redu!« Edvard je privzdignil svoj kozarec. »Tako je!« Ko sta nazdravila in oba srknila iz kozarca, je Edvard zaupljivo nadaljeval: »A veste, moj fant se zadnja leta išče. Medicino študira, ampak napreduje počasi. Družbe nima kaj prida … če se z vašo hčerko razumeta, bo mogoče še kaj koristnega od tega, da je zdaj z dedom na morju!« Jana se mu je vljudno nasmehnila, čeprav ni bila povsem prepričana, kaj se dogaja z Laro. Previdno je molčala, saj ni želela prehitevati. Edvard je nadaljeval: »Kako že pravijo? 'Majhni otroci, majhni skrbi.' Očitno to velja tudi za vnuke.« Jana je prikimala in naredila požirek. »Danes sem imela že dovolj drame samo s hčerko.« »No, o tem pa jaz raje ne bi,« je šaljivo odgovoril Edvard, a v njegovem glasu je bilo zaznati temačen prizvok. Raje, kot da bi razložil svoj komentar, je nagnil kozarec. Jana se je zdrznila, saj jo je zaskrbelo, da je rekla kaj neprimernega. »Oprostite, sem rekla kaj narobe?« Edvardu je postalo nerodno, zato je hitro odkimal. »Ne, sploh ne – niste vi krivi! Saj veste, tudi jaz imam hčerko in …« Odmahnil je z roko. »Pa saj ni pomembno!« Še enkrat je dvignil kozarec. »Važno je, da sta mlada v redu. In da je pred nami še skoraj vse poletje. Ne bomo pustili, da nam ga kdo pokvari, kajne?« Jana si je tudi sama tega iskreno želela. Dvignila je kozarec proti Edvardu in naredila še en požirek. Na dobro poletje, je nazdravila v mislih. »Mogoče sem malce pretiraval – če ga ne bi dobro zgrabil, bi se lahko slabo končalo ...« »Ja, to že. Ampak jeklenko sem mu vseeno dal jaz ...« »To je povsem mogoče, konec koncev ... Pravzaprav, v jeklenki res ne more ne biti čisto nič.« »Poglej, mogoče imaš prav.« »Ampak Lara je drugega mnenja ...« Ena na ena Frenk se je ob žaru pripravljal na peko sveže ulovljenih rib, ki so čakale na mizici poleg. A kljub obljubi bogatega kosila in peki, ki ga je čakala in jo je imel tako rad, je slabe volje pogledoval proti cesti, pričakujoč, da se bo vsak čas prikazala Meri. Ko je zagledal, kako prihaja, zadihana in razburjena, je vedel, da ne sledi nič dobrega. »No, končno!« jo je pozdravil. Karajoče je dodal: »A nisva rekla, da boš dala mir Renatotu in tisti ta novi?« Meri je le odmahnila z roko, komaj sposobna govoriti od razburjenosti. »Pozabi Renatota. Pri njej je … ta stari Steiner!« je rekla s pritajeno, a odločno jezo. Frenk jo je začudeno pogledal. »Steiner? On pa res nikoli ni okoli bab rinil …« Meri je posmehljivo zavila z očmi. »Že zna pritegnit oba, Steinerja in Renatota …« Frenk je nejeverno odkimal, medtem ko ga je Meri pomenljivo gledala, kot da mu hoče povedati, da je prav, da je šla sama preverit dogajanje. »Nisem si mislila, da še obstajajo take ženske, kot iz filmov! Najprej vrti enega, potem drugega, ko rata nevarno, pa izgine brez sledu …« je rekla, njen kazalec pa je bil usmerjen proti Frenku. »Kamp je za take kot nalašč! Pridejo, odnesejo, kar rabijo, in nihče ne ve …« Frenk je bil zmeden. »Čak, čak – kje si ti to videla?« »Halo? Na lastne oči. A misliš, da moraš biti profesor psihologije, da prepoznaš eno tako kačo?« je Meri ogorčeno odvrnila. Frenk je bil še vedno skeptičen. »In kdo torej sploh je?« »Ne vem natančno – ampak ko sem omenila, kako se je Steinerjev vnuk osmešil na potapljanju, je reagirala čudno. Menda je tam tudi njena hčerka – lahko pa, da to samo pravi, da se smili tipom, kot sta Steiner in Renato!« je odgovorila Meri. Frenk je premišljeval in odkimaval. »Se pravi, Renata nisi našla? In o tej novi tudi ne veš nič?« Meri je vztrajala: »Kako da ne? Vem ravno dovolj, da je jasno, da nima kaj iskat tukaj!« Nato si je zgrožena pokrila usta. »Kaj pa, če se spravi še nate?« Frenk se je dobrodušno zasmejal. »Eh, mene ni tako lahko osvojit – okoli mene je zid, neprebojen, a ne?« Meri je bila čisto izčrpana od vsega dogajanja v kampu. Stopila je k Frenku in ga tesno objela. »Frenk, ti si prava skala! Jaz ne vem, kako bi zdržala brez tebe. Najina Saška se potaplja, kamp postaja cirkus, Renato in Ines se samo še kregata … midva pa sva edina, ki se lahko zaneseta drug na drugega.« Frenk je bil zadovoljen v svojem srečnem zakonu. Ljubeče jo je potrepljal po zadnji plati. »Ljubi, žar je pripravljen! A bova kar midva te ribe?« »Sva sama? Kje pa je Kevin?« je vprašala Meri. »Na animaciji pri igrišču … Bova midva pojedla, ne, ljubi?« ji je odvrnil Frenk. Meri se je malce odmaknila in se naredila čisto nemočno. »Ja, kaj pa moreva drugega …« »Nič drugega. In če bo potem še volja, se pa še v prikolico zapreva, kaj praviš?« ji je pomežiknil, Meri pa je zelo zadovoljna prikimala. »No, kaj še čakaš – daj že enkrat tiste ribe na žar!« je zaključila Meri. In tako sta Frenk in Meri, v svojem majhnem svetu vendarle srečna in zadovoljna, uživala v vonju pečenih rib na žaru in v preprosti sreči življenja v kampu. * Na gozdni jasi nad plažo je dan počasi prehajal v pozen popoldan. Mark je še vedno sedel ob mogočnem drevesu, zamišljen in obremenjen s svojimi mislimi. Njegov pogled je bil uprt v tla, kot da bi tam iskal odgovore na vprašanja, ki so ga težila. Lara je stala nekaj korakov stran, ni bila več prepričana, kako mu pomagati, a to je ni odvrnilo od tega, da poskuša. »Še dobro, da sem se javila. Matka je čisto zatravmirala, ko je slišala, da je bila drama na potopu,« je Lara poskusila prebiti napetost med njima. Njen glas je bil miren, a v njem je bilo zaznati skrb. Mark je končno dvignil pogled, obraz, ki ga je zagledala, je bil napet in poln razočaranja. »Lej, jaz sem skoraj zih, da sta ti to naštimala Dino pa una … zajčica!« je rekla s pridihom prezirljivosti. Mark je nemo gledal vanjo, njegov izraz je razkrival bolečino in zmedo. »Itak. A ti si pa sam ena mora, ki pride takrat, ko sem že prepričan, da slabše pa res ne more biti več,« je prhnil z grenkobo v glasu. Z obema dlanema se je plosknil po čelu, kot da bi želel pregnati vse misli. »Večkrat si me že nakurila v teh dveh dnevih, ampak v bistvu si samo tako, malo flirtala, ko ti je bilo dolgčas,« je nadaljeval, ko je vstal in jo nejeverno gledal. Lara je široko razprtih oči obnemela . »Fak, kaj to tebi dogaja, Mark?« je vprašala, njen glas je bil prežet z nejevero. Mark je zmajal z glavo, kot da bi se želel otresti vsega, kar ga je obremenjevalo. »Meni – dogaja? Pomisli malo, vedno, ko sva se videla, je bilo nekaj …« je zamahnil z roko in dodal, »daj, samo nehaj, no, kot da se mi da.« Lara sploh ni mogla spregovoriti. Mark je nadaljeval, njegov glas je postajal vse bolj jezen. »Drugače pa – če te lih zanima, kaj je bilo med potopom: Dino mi je pač podtaknil prazno bombo, meni je pa to sprožilo …« Jezno je odmahnil: »Daj, a veš kaj, ti rajši sebe zrihtaj, kot da se ukvarjaš z drugimi.« Hitro je stekel po griču navzdol, preden bi mu lahko zastavila še kakšno vprašanje. Lara je končno spravila glas iz sebe: »Mark – počakaj! Mark, vse si čisto narobe razu…« A bilo je prepozno. Mark je bil že predaleč, njegov korak hiter in odločen. Lara je obupana obstala, si z dlanmi pokrila obraz in se sesedla v travo. Njena ramena so se tresla, ko je zmajevala z glavo. V temi noči V poznih večernih urah je Julija sedela na kavču in bila zatopljena v branje poslovne revije, ki naj bi jo navduševala s svojimi inovativnimi idejami in novimi pogledi na svet. Njene oči so hitro drsele po vrsticah, občasno se je namrščila, kadar je naletela na misel, ki jo je še posebej zanimala. David je stal ob omarici s pijačami, nalil si je viski in se zamišljeno zastrmel v svojo ženo. Medtem ko je opazoval njeno osredotočenost, je poskušal zbrati pogum za pogovor, s katerim se je že nekaj časa obotavljal. Počasi je stopil do naslanjača, se usedel nasproti nje in naredil majhen požirek, nato pa se rahlo odkašljal, da bi pritegnil njeno pozornost. »Julija,« je začel previdno, glas mu je bil mehak, a odločen. Julija ga je pogledala z rahlo nestrpnostjo, njene misli pa so bile še vedno polovično zatopljene v članek. »Berem resen strokovni članek – a lahko malo kasneje klepetava?« je odvrnila, medtem ko je David potrpežljivo vztrajal z rahlim nasmeškom. »No, ne spomnim se, kdaj sva nazadnje 'klepetala',« je rekel, tokrat z resnejšim tonom. »Samo nekaj bi te vprašal.« Julija je pokimala, a njen izraz je razkrival, da čim prej želi svoj mir. »No?« David je globoko vdihnil, kot bi prišel njegov čas, ko bo sam narekoval ritem pogovora in povedal vse, kar mu leži na duši. Z odločno mirnostjo, ki jo je očitno večkrat zvadil v mislih, je nadaljeval: »Zelo me veseli, da si pripravljena iti na morje – celo v kamp. Me pa zanima, kaj se je zgodilo, da si se kar naenkrat premislila?« Julija je brezbrižno skomignila in pogled že spet usmerila v revijo. »Zakaj bi se jaz premislila?« David se ni dal zmesti. »Oba veva, kaj si misliš o kampih – in še posebej o tem, da bi ti sama šla v kamp.« Julija je končno odložila revijo in zavila z očmi, kot da jo njegovo neomajno prepričanje preseneča. »A zdaj je pa narobe, če hočem Eli naredit veselje?« David se je utrujeno nasmehnil, v očeh se mu je zrcalilo nekaj več, kot bi Julija pričakovala. »Ne, to je super. Samo skrbi me, da je to veselje za Elo posledica nečesa drugega…« Julija je zmajala z glavo, zaprla revijo in vstala. »Okej, če ti vse najbolje veš, pa zaradi mene kar ostani v Ljubljani. Z Elo se bova tud sami na morju imeli čisto fajn.« David jo je poskušal ustaviti, njegov glas je bil zdaj pomirjajoč. »Nisem rekel, da ne bi šel – ravno obratno.« Julija se je že obrnila proti vratom. »Ja, kul, to je tvoja stvar. Mene pa malo glava boli – grem spat.« David je prikimal, njegov glas je bil zdaj skoraj šepet. »Okej, lahko noč.« Julija se ni ozrla, le tiho se je poslovila in odšla iz sobe. David je zamišljeno gledal za njo, nato pa naredil še en požirek viskija, se naslonil nazaj in uprl pogled v strop, kot bi tam iskal višjo silo, ki bi morebiti poznala odgovore in rešitve na vsa vprašanja, ki so preganjala njegov spanec. * V zatemnjeni pisarni je Pečnik sedel za svojo masivno leseno mizo. Njegov obraz je bil v senci noči skrit, svetloba prenosnika je le občasno osvetlila njegove ostre poteze. Z namrščenim čelom je strmel v zaslon, kjer se je predvajal posnetek pogovora med Edvardom in Julijo. Pečnikovo nezadovoljstvo je bilo skoraj otipljivo, prostor je prevevala hladna, zlovešča energija. »Oči, ti se ne zavedaš posle...« je iz zvočnikov odmeval Julijin glas. Prekinil ga je Edvardov trdi glas: »Me ne zanimajo! In če se kdo ne zaveda posledic, si to ti. Marka da mi pustiš popolnoma pri miru, Pečnik pa da mi več ne prestopi praga moje klinike!« Pečnik je besno prekinil predvajanje in se nagnil naprej, v ekran je buljil, kot bi se skozenj pogovarjal s Steinerjem. Čeprav so mu misli divjale, je obraz ohranil hladen in preračunljiv. Počasi je iz predala izvlekel drug mobilni telefon, ta je bil namenjen zgolj klicem, za katere drugi niso smeli vedeti. Odprl je aplikacijo Signal, poiskal telefonsko številko nekoga, ki je v Kampu Paradiso le čakal na Pečnikov znak, in pričel tipkati sporočilo. Njegovi prsti so se premikali odločno, z neusmiljeno hitrostjo: »Steiner naj prejme resno opozorilo – najkasneje jutri.« Pečnik je vedel, da mora Edvardu poslati jasno sporočilo. Ni bilo več prostora za napake ali oklevanje; njegovi načrti so bili preveč pomembni, da bi jih kdo ogrozil – še najmanj pa trmasti ugledni kirurg. * Lara je počasi hodila po temni poti, ko je že od daleč zaslišala razposajeno petje in zvok kitare, ki je preplavljal mirno noč. Bila je vsega naveličana in želela si je le mirnega spanca. Ko pa je stopila izza drevesa, ji je prizor vzel sapo: vesela druščina je sedela prav pred njenim in Dinovim šotorom, ob strani pa je opazila kup praznih pločevink piva. Očitno so bile tudi te zaslužne za dobrovoljnost zbrane družbe. V njej je bila tudi Saška. Vse bolj se je stiskala k Dinu, ki je preostalim pripovedoval o dogodkih tistega dne, kot bi bila to le še ena taborniška zgodba, ki jo pripoveduješ ob ognju. »Uopšte mi nije jasno, kako je tehnički moguće, da nije izašao iz vode: ili je tolko pametan, da je on sjebo mene da sam povjerovao da stvarno nešto ne valja... ili je tolko glup da je pomiješao gore i dole,« 20 je govoril Dino, medtem ko so se drugi smejali njegovim besedam ... Zrak je napolnjeval zlasti Saškin zvonki krohot. Dvignil je roke in nadaljeval: »Ne znam, možda je prije probao neku drogu koja ti poremeti ove osječaje? Možda neku novu, koju za sad znaju samo ovi super bogati...« 21 Ko je spet poskušal oponašati Markovo stisko, je nenadoma ugledal Laro, ki je stala med sosednjimi šotori. V trenutku je obmolknil. V njenih očeh je zaznal očiten gnus. Za trenutek je še postala, nato pa se na mestu obrnila in odkorakala stran. Dino, osramočen in presenečen, je planil na noge. »Lara! Lara, Lara! Halo, čekaj, molim te!« Ko jo je ujel in zgrabil za roko, da mu ni mogla uiti, se je obrnila in ga pogledala v oči. »Kar uživaj!« mu je ostro in zaničljivo odvrnila. Dino, užaljen, je izzivalno zavpil za njo: »E, znam te ja! Ideš kod Marka, a? Našla si bolje društvo od nas...« 22 Lara je le nejeverno zmajala z glavo in pohitela stran, puščajoč zabavo in Dinovo neprimerno vedenje za seboj. * Kamp je objela gosta noč. Vse je utihnilo, le valovi so enakomerno šepetali ob obali, mesečina pa je mehko obsijala prikolice in baldahine ter risala dolge sence med drevesi. Iz teh senc je stopila temna postava, zakrita od glave do pet. Njene poteze so bile v poltemi nejasne, koraki previdni. Brez hitenja se je bližala Edvardovi prikolici. V tišini je napela ušesa, ujela pritajeno smrčanje skozi odprto okno in se premaknila okoli vogala. Zdaj je bila pred Edvardovim vozičkom, ki ga je mesečina nežno obrisovala v srebrnkastih odtenkih. Postava je ob njem počepnila in si ga ogledvala. Njeni gibi so bili usmerjeni, hitri, imela je načrt. Zdelo se je, da je vajena delati pod krinko noči in paziti na vsak gib, da se ne bi izdala. »Sploh ne razumem, kako je mogoče, da ni prišel iz vode: ali je tako pameten, da je mene zjebal, da sem verjel, da res nekaj ne štima ... ali je tako neumen, da je zamenjal gor in dol.« »Ne vem, mogoče je prej vzel kakšno drogo, ki ti zmede občutke? Morda kakšno novo, za katero vedo samo superbogati ...« »Ah, poznam te! K Marku greš, ne? Si si našla boljšo družbo od nas ...«