Jože Šmit | Pesmi pregnane deklice
i.
Ko rožno gredo pomlad je obiskala, vijolice so mi prerasle grudi, z rokami belimi ko plot iz sij udi lepoto svojo Tebi sem skrivala.
Samo samote sem si še želela, da mogla skrita v sebi bi zoreti, da bi ne mogel me vsakdo požeti, ko bi na jesen onemogla zrela.
In zdaj? Morda Te nisem prav ljubila, da vzeti si mi pustil rožno trato in me je cesta nase priklenila...
Zakaj so zdaj zorečo me pregnali, da bodo mi begunki v cestno blato plodovi se ko solze izjokali!
19
265
II.
Ujeta v jutru sem ko nočna ptica, sovražna luč požiga mi oči, neznana dalja me v dlaneh tišči, trohni na srcu strta perotnica.
Nikdar ne bom domov poti našla, zaman, zaman me dalja bo čakala; oči sem s črnim trakom zavezala, nasula divjih rož na grob srca.
Obišči me, Gospod, z večerom sna, da bom vsaj v sanjah videla mladost in srečo, ki sem pokopala jo doma.
Glej, še je v meni beli soj deklištva, moleča duša, vdanost in krotkost — ko listi drobne palme mučeništva...
F. Balantič | Ob sončni daritvi
rVebo je podobno bledemu zvonu, prišli so oblaki, duhovni svetli, razpeli so roke proti zatonu, sončna daritev gorko krvavi.
Položil sem njeno glavo na srce si kot ljubljeno truplo na živo zemljo, naj ve, kaj sence trpe pod drevesi, preden se nočni cvetovi odpro.
266