Bodimo — možje! (Dopis z Goriškega.) »Učiteljski Tovariš« se dovoljno bavi z razmerami na Goriškem, da imajo nj'ega Čitatelji na sploh precej jasno sliko. Toda nikdo še ni živeje posegel v naše učiteljske vrste, da bi bilo tudi na to stran več jasnosti. Nekaj naj jaz izpregovorim, kar me že nekaj časa peče, ko vidim, kako si učitelji sami izpodsekavamo vejo, na kateri sedimo. Razumen človek bi dejal, da je čisto po sebi umevno, na kateri strani bi moralo stati vse učiteljstvo, na klerikalni ali napredni. — Često se je poročalo iz naše dežele, da je vse učiteljstvo v vrstah narodno-napredne stranke. To pa ni resnično! Naprednjaki so le bolj inteligentni učitelji, ki tvorijo sicer lepo večino, ali še oni se dele po odločnosti v več razredov. Prav lepo število pa je tudi klerikalnih učiteljev, ki vede ali nevede dosledno trobijo v klerikalni rog. Moj Bog, tako debelo prijateljstvo vlada med učiteljem in nuncem, ali tako grozno ima zadnji prvega v svojih kleščah iz raznih vzrokov, da Sre učitelj po komandi iz farovža čez drn in strn. In taki učitelji so navadno jako agilni; oni nastopajo povsod, ne boje se zamere, ne kake disciplinarne kazni, oni gredo odločno za svoje »prepričanje«. Ob zadnjih volitvah smo našteli več takih učiteljev nego onih, ki so enako odločno nastopili v prilog narodnonapredne stranke. Tega dejstva ni mogoče zbrisati, in je žalostno dovolj! — Toda, prosim, naj se nikdo ne čuti žaljenega radi mojih odkritosrčnih besed. Bolezen treba poznati, da se najde zdravilo! Dalje je mnogo takih učiteljev, ki se bodo vsekdar šteli med naprednjake, pa vsak hip gredo za klerikalce po kostanj v žrjavico. — V neki občini sta dva učitelja; ob državnozborskih volitvah sta bila za narodno-napredno stranko, ali ob volitvah v občinski zastop sta oba delala in volila za nunčevo listo proti čisto napredni. Njima se je zahvaliti, da so zmagali klerikalci. — Od tedaj sme hoditi eden učiteljev na lov, ki je v nunčevem najemu! Ali je to dostojno? Je-li to moško? Kje je naš učiteljski ponos? — Podobnih slučajev je dovolj! Popolnoma odločnih učiteljev, ki bi se upali vsekdar i javno nastopiti, je pa malo! In vendar so pri nas razmere za učiteljstvo v tem pogledu mnogo ugodneje nego na Kranjskem. Večina vseh okrajnih šolskih svetov je naše stranke, in ta večina ne dopusti nikdar, da bi se učitelju dogodila krivica radi naprednega mišljenja in^clelovanja. Le govoriti treba o pravem času! Zato se je kar čuditi, kako so mnogi tovariši, dasi vrli pristaši narodno-napredne stranke, tako grozno »pre vidn i«, da ne rečem »boječi«, kako kar trepetajo pred napadi farovške revolveržurnalistike. — Ako pa kje obdolžujejo kakega učitelja, da je pisal ta ali oni dopis v »Sočo«, tedaj hiti na vso sapo zagotavljati, da to ni res, in daje izjavo v »Sočo« ali morda celo kar v farovške liste! Tovariši! Bodimo možje! Ni treba razsajanja, ne javnih škandalov — teh se klerikalni učitelji nič ne boje! — marveč resno in moško stoj vsakdo za svoje pošteno prepričanje. Kedarkoli treba: ven med narod, ne skrivati se kot polži! Bodimo povsod delavni, kjer narod delavcev potrebuje: v društvih, zadrugah, posojilnicah, s tem si pridobimo ugled, pridobimo vpliv, ki nam tiče! S praznimi deklamacijami ne morejo izhajati več niti nunci, ki imajo na razpolago nebo in pekel, — tudi oni se vrivajo povsod, kamor ne spadajo, a kjer je torišče za pravega ljudskega učitelja! — Svojega političnega prepričanja nam ni treba skrivati nikdar, in kadar treba, posebno ob volitvah, pojdimo odločno za narodno napredno stranko! Kvakanje klerikalcev naj ne oplaši nikogar, ker oni to nameravajo! Poznajo nas in nam bote zapreti usta ter odstraniti nas od političnega dela! Ali naj se jim ta nakana posreči?! Nikdar!