Arheološki vestnik (Arh. vest.) 48, 1997, str. 191-202
191
Strukturiranost poznorimske poselitve Slovenije
Slavko CIGLENEČKI
Izvleček
Avtor podaja pregled dosedanjega vedenja o poselitveni sliki v poznorimskem obdobju. Najprej obravnava mesta in problem njihove opustitve v 5. st., na drugi strani pa nastanek množice novih ali ponovno uporabljenih starih višinskih postojank. Na kratko pregleda različne poselitvene zvrsti kot vojaške postojanke, pribežališča, jame in posebej naselbine z zidanimi zgradbami v notranjosti. Opozarja na hiatus, ki se v poselitveni sliki kaže za čas 5. st. posebej za njegovo srednjo tretjino. V dodatku se ustavi ob dveh elementih bitke pri Frigidu. Preveril je domnevno zaporo na cesti pod Colom in ugotovil, da zanjo na terenu doslej ni dokazov. Glede na umeščenost višinske utrjene postojanke Sv. Pavel nad Planino, dosedanje arheološke izsledke o njej ter na zapis pri Teodoretu, domneva, da se je na njej med bitko zadrževal Evgenij.
Abstract
The article presents a survey of current knowledge about settlement and colonization in the Late Roman period. The cities and the problem of their abandonment in the 5th century are first discussed, along with the origin of the numerous new or reused elevated sites. A brief survey is offered of the various settlement types, such as military stations, refugii, caves, and especially settlements with walled buildings in the interior. A hiatus in settlement in the 5th century is noted, particularly in its central third. The addendum considers two elements of the Battle at Frigidus. The author examined the supposed blockade on the road below Col and established that no evidence for this exists in the field. In terms of the location of the elevated fortified camp of St. Paul above Planina, the archaeological results to the present as well as the description in Theodoretus indicate that Eugenius may have stayed there during the battle.
Namen prispevka je strniti dosedanja spoznanja o naselbinski sliki poznorimskega obdobja v Sloveniji, temelječi na množici podatkov. Ti so večinoma fragmentirani, nepovezani in ne dovoljujejo zaokroženega vedenja. Zato je prikaz predvsem skica; količina podatkov je namreč tako velika, da bi kritično ovrednotenje omogočilo le večletno delo strokovne skupine.
Pomembno se zato zdi kratko predstaviti glavne tendence v poselitveni sliki, predvsem pa formulirati vprašanja, na katera bi se moralo osredotočiti prihodnje delo v zvezi s sistematičnim ter zaščitnim raziskovanjem poznorimske dediščine. Časovno sem pregled omejil z letnicama 300 in 476, pri čemer se zavedam irelevantnosti obeli datumov. Služijo za formalni okvir obdobja, ki ga v naselbinski sliki območja sicer mnogo bolje predstavljajo drugi datumi. A o tem pozneje.
V dosedanjih pregledih poznorimskega obdobja v Sloveniji so bila najčešče raziskovana in temu primerno pogosto obravnavana mesta. Že P. Petru je v svojem posrečenem pregledu slovenske
provincialnorimske arheologije v letu 1965 ugotovil, "daje bilo malo ali bolje rečeno nič storjeno za spoznavanje življenja na podeželju" (Petru 1964-1965, 87). S to njegovo mislijo bi se v grobem lahko še vedno strinjali, vendar pa je z nekaj novejšimi, predvsem zaščitnimi izkopavanji in načrtnimi rekognosciranji dela slovenskega podeželja ta hiatus že delno zapolnjen. Še vedno pa je zelo malo zaključenih poznorimskih kontekstov, celovito izkopanih stavb, naselbin ali celo pribežališč. Manjka tudi sistematičen pregled grobišč, ki bi omogočal posredni pregled nihanj in obsega poselitve v mestih in na podeželju.
Poglejmo torej na kratko posamezne naselbinske zvrsti.
MESTA
Kot sem že omenil, je podoba mest v pozno-rimski dobi najbolj celovita, saj so seji posvečali mnogi, pa tudi obsežni spomeniškovarstveni po-
segi v zadnjih desetletjih so prispevali k natančnosti in izpovednosti rezultatov. Marsikateri novejši rezultati so predstavljeni tudi v tej številki Arh. vest. (prim, pri L. Plesničar, I. Lazar, M. Vo-mer-Gojkovič in I. Tušek), zato se v podrobnosti ne bom spuščal. V obravnavanem obdobju dosegajo mesta svoj zadnji razcvet, ki je ponekod tudi višek v njihovem nekajstoletnem obstoju. Izsledki kažejo na intenzivno življenje do konca 4. st. in ponekod še v dvajseta ali trideseta leta 5. st. To posebej dobro izpričujeta sodobno izkopana zgodnjekrščanska kompleksa v Ljubljani in Celju z najreprezentančnejšimi poslopji tistega časa (Plesničar-Gec 1983; Vogrin 1991). Pri obeh sodijo zanesljivo opredeljene najdbe v konec 4. st., propad emonskega pa se je glede na srečno najdbo malo rabljenega Honorijevega novca na mozaiku baptisterija verjetno zgodil kmalu po letu 423 (Plesničar-Gec 1983, 31). Zdi se, da so po tem času mesta še nekaj časa životarila, vendar nikjer - z domnevno izjemo rotunde na porušenem emonskem forumu - ni mogoče zaslediti večjih gradbenih posegov, nasprotno, tam, kjer so najdbe dobro znane, se kažejo le skromnejši bivalni am-bienti znotraj ostankov starejše arhitekture. Prav te najpoznejše prvine pa so v mestih slabo poznane, deloma zato, ker so bile zaradi kasnejše poselitve najbolj izpostavljene uničenju, še bolj pa zato, ker so ti sledovi skromni in zaradi pretežno zaščitne narave izkopavanj težko ugotovljivi. Ilustrativno je, da tudi tam, kjer poznejša poselitev zgornjih plasti ni uničila v večji meri, niso znani (Neviodunum). Odličen pokazatelj intenzivnosti življenja so zaradi velikih količin novci (Kos 1986, 133-139). Dobro ilustrirajo viške in padce v življenju mest, z zaključkom denarnega obtoka pa je prišlo tudi do rapidnega usihanja življenjske moči mest in v večjem delu le na eksistenčni minimum zreducirano životarjenje. Predmeti, ki bi dokazovali obstoj mest po drugem desetletju 5. st., so zelo redki in zaenkrat ne dopuščajo prave predstave o življenju v mestih. Ker sakralne zgradbe niso bile obnovljene, bi smeli sklepati na skromen obstoj manjših skupin prebivalcev, ki pa so se občasno zatekali v bližnja pribežališča. Kot primer lahko navedem pribežališče na Vipoti, kamor so iz celejanskih cerkva odnesli velika kristograma, ki sta bila glede na dimenzije lahko uporabljena le v nekem večjem kultnem prostoru, ki pa ga na Vipoti ni mogoče pričakovati (Ciglenečki 1993b, 216).
Med rimskimi mesti na Slovenskem je najbolje znana podoba Petovione, ki je zaradi manjšega obsega moderne poselitve in intenzivnih posegov v zadnjih desetletjih najbolj ilustrativna (Kle-
mene 1950; Curk 1978; Ciglenečki 1993a). Za to obdobje je mogoče ugotavljati postopno krčenje mestne površine oziroma premik in osredotočenje poselitve v bližini in na vrhu obeh mestnih vzpetin. Prav tu bi sistematično zbrani drobci po modernih kriterijih izdelane topografije omogočili zaokrožen pregled nad življenjem večjega pro-vincialnega mesta, dopolnjenim s številnimi manjšimi grobišči na periferiji. Izbor najmlajših predmetov iz Petovione kaže predvsem elemente druge polovice 4. st. in iz prve tretjine 5. st. Med to pozno gradivo nismo uvrstili le predmetov, ki sta nedvomno poznejša (Ciglenečki 1993a, 512-513).
Povsem podobno sliko kažejo najdbe iz Emone. Posebej se to izrazito vidi v zgodnjekrščan-skem središču, v katerem je bilo v stratigrafskem zaporedju več dobro datiranih plasti, od katerih zadnja sodi v prvo polovico 5. st. (Plesničar-Gec 1983, 29-32). Tudi tuje med poznejšimi prvinami le fibula v podobi pava, ki najverjetneje presega tu obravnavano zgornjo časovno mejo (Plesničar, Sivec 1978, 61, op. 26), in pa vzhodnogotska pašna spona nezanesljivega izvora (Slabe 1978).
V to okvirno časovno podobo se dobro vključujejo tudi najdbe iz Neviodunuma (prim, gradivo pri S. in P. Petru 1978). Bogato življenje v poz-norimskem obdobju dokumentirajo številni tipični poznorimski predmeti. Vendar pa tu še opazneje manjkajo pozne prvine, ki bi jih bilo mogoče umestiti čez prvo tretjino 5. st. Tako je bila pred kratkim postavljena v zgodnejši čas aplika v obliki škržata, ki je prej nakazovala trajanje poselitve v poznejši čas (Knific 1993, 530-532).
Pozne drobne najdbe iz Celeje še niso bile celoviteje predstavljene. Pri posameznih izkopiščih in rekognosciranjih pridobljeni predmeti potrjujejo zgoraj nakazani časovni razpon. Z njim sovpada grobišče, ki ga objavlja I. Lazar v tem Arh. vest. Nedvomno ta časovni okvir prebija fibula v obliki pava, ki jo pod označbo Celje hrani Umet-nostnozgodovinski muzej na Dunaju (Bitenc et al. 1991, 77, si. 75). Sporna je datacija zgodnje-krščanskega nagrobnika v 6. st. (Kolšek 1984, 343-344). Glede na pomanjkanje zanesljivejših opornih točk za datacijo napisa, bi bil lahko tudi zgodnejši.
Pri obsežni nižinski poselitvi, kije le delno znana, smemo izločiti najprej bolje znane vile rustike. Kar nekaj jih je obstajalo od začetkov antičnega obdobja do konca 4. st. Kot bolje znane naj omenimo le Grobelce pri Zastranju in Ozidje v Krajini, Središče ob Dravi (Lubšina-Tušek 1981, 183, 184-186, 172), Hoče (Strmčnik-Gulič 1990, 135). Druge so nastale v drugi polovici 3. st., posamezne pa raziskovanja opredeljujejo v drugo polovi-
co 4. st. (Betnava, (Strmčnik v tem Arh. vest.), Zloganje (Breščak 1990a), Šmartno v Tuhinju (Cevc 1960; Božič 1995), Radvanje (Strmčnik - Gulič 1990,139-141). Posebej zanimiva se zdi vila iz Gradca nad Podbočjem, ki z nekaterimi sestavinami, posebej v keramiki, kaže na pozen nastanek in morda daljše trajanje kot drugod (Guštin 1985). Morda bi si to smeli razlagati z lego v višjem, že nekoliko odmaknjenem svetu, prav na robu Krškega polja. Zaradi preskromnih podatkov je težko odkriti silnice in zakonitosti, ki so privedle do nastanka novih ali opustitve starih podeželskih posestev. Posredno pa vendar dobro nakazujejo cezure in premike v naselbinski sliki.
Med drugimi oblikami nižinske poselitve je potrebno opozoriti na obcestni postaji v Slovenski Bistrici (Lubšina-Tušek 1981, 177-178) in Tepa-njah (Curk 1976) ter različne oblike zaselkov, ki so zaradi premajhnega obsega izkopavanj težko podrobneje določljivi, npr. Stari trg pri Slovenj Gradcu (Strmčnik-Gulič 1984), Koper (Cunja 1986, 7), Črnomelj (Mason 1992), Gonjače (Osmuk 1992, 216), Mengeš (Sagadin 1995).
VOJAŠKE POSTOJANKE
Samo bežno se bomo ustavili pri vojaških postojankah, ki so v bistvu najbolje raziskane. Omenimo naj le novejše izsledke pri Hrušici (Ulbert 1981), Ajdovščini (Osmuk 1990 in sestavek v tej številki Arh. vest.), Martinj Hribu (Leben, Šubic 1990), Turnišču nad Vrhniko (Slabe 1979). Postavitev v šestdesetih ali sedemdesetih letih 3. st. se zdi nesporna za Ajdovščino (Osmuk 1990,189-190; Kos 1986,203), zelo verjetna za Hrušico ((Kos 1986, 203), domnevana za Hrib v Vrhniki (Cigle-nečki 1987a,155) in Turnišče pri Vrhniki (Slabe 1979, 139). Podobno je datiral B. Saria že nastanek velike poznorimske utrdbe Gradišče v Velikih Malencah, za katero pa je bila med drugo svetovno vojno izgubljena vsa dokumentacija (Saria 1929,17). Pri večini utrdb ni mogoče pokazati na zanesljivo opredeljen čas izgradnje, največkrat smemo okvirno omejiti njihov obstoj, ki je za večji del 4. st. izpričan z novci, posameznimi predmeti in le redkimi zaključenimi in dobro raziskanimi celotami. Vendar je glede na enotno zasnovo li-mesa in trdnjav ob njem treba iskati vendarle enotno rešitev za ves zaporni sistem pred vrati Italije. Kot pomembna, predvsem v numizmatični literaturi uveljavljena utrdba se kaže postojanka Čentur z v naglici zakopano štabno blagajno (Jeločnik 1973). Sistematična raziskovanja bi utegnila bistveno vplivati na boljše razumevanje delovanja te in morda
še katerih sočasnih naprav ter boljše razumevanje dogajanj med državljanskimi vojnami v začetku 4. st.
Kot manjši vojaški postojanki navajam že prej znani Pivko pri Naklem (Valič 1968) in Štanjel-Gledanico (Vuga 1982, 3-12; Harej 1988, 256).
Kot pomembno dopolnilo v razumevanju limesa in komunikacij skozenj smemo razumeti postojanko Turški britof, ki so jo odkrili ob gradnji plinovoda v Kalcah in kaže na obcestno postajo tik pred vzponom itinerarske ceste v pogorje Hruši-ce (Frelih 1985).
Arheološke raziskave vojaških utrdb odlično dopolnjujejo numizmatične analize novčne sestave v posameznih utrdbah. Tako P. Kos datira sicer podrobneje neopredeljen nastanek Martinj Hriba in utrdbe na Lanišču v šestdeseta in sedemdeseta leta 4. st.; druge arheološke najdbe temu ne oporekajo (Kos 1986, 203; Leben, Šubic 1990)
Na naštete relativno dobro poznane postojanke se navezuje problem utrdb, ki so konec 4. st. imele manjše vojaške posadke, najdišča pa - kolikor je mogoče sklepati po dosedanjih raziskavah - ne kažejo utrditev oziroma le starejše prazgodovinske okope in deloma obzidja. Omenimo naj Gradišče pri Dunaju (Ciglenečki 1992, 25-27; Ciglenečki 1994a, 242), Gradišče na Zbelovski Gori (Ciglenečki 1992, 81-85 in isti 1994a, 242) in pa ostanke v plasteh pod stavbo iz 6. st. na Tonovco-vem gradu pri Kobaridu (Ciglenečki 1994b, 195-196).
VIŠINSKE POSTOJANKE IZ 4. IN PRVE POLOVICE 5. ST. Z ZIDANIMI ZGRADBAMI V NOTRANJOSTI
Posebna skupina med najdišči tega časovnega horizonta, mislim predvsem na konec 4. in prvo polovico 5. St., so utrdbe, pri katerih je mogoče v notranjosti zaslediti zidane zgradbe. Posebno mesto med njimi zavzema Rodik, kjer zadnje raziskave Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete kažejo na bogato in zelo obsežno naselbino, katere vlogo povezuje B. Slapšak z limesom (Slap-šak 1978, 547; Slapšak 1985, 136). Glede na da-tacijo in značaj je sorodna Brinjeva gora, kjer je z zidom obdani kompleks varoval nekaj zidanih zgradb (Pahič 1980; Pahič 1981). Slabše znana sta Sv. Pavel nad Planino (Svoljšak 1966) in Gradišče pri Dolnjem Zemonu (ANSI 1975,152). Pri vseh je opazna bližina važnih komunikacij, zato bi smeli videti v njih postojanke z močneje poudarjeno strateško vlogo. Dosedanji izsledki raziskovanj kažejo, da so bile prvič uporabljene že v drugi po-
SI. 1: Načrt prazgodovinskega gradišča in poznorimske utrdbe Sv. Pavel nad Planino (po J. Dular).
Abb. 1: Plan des vorgesehichtliehen Ringwalls und der befestigten Siedlung Sv. Pavel oberhalb von Planina (nach J. Dular).
lovici 3. st., medtem ko se zdi, da lahko zidano arhitekturo v notranjosti vsaj pri Rodiku in Bri-njevi gori opredelimo v 4. st.
Pri tem je treba opozoriti, da prav pri zadnjih štirih omenjenih utrdbah dosedaj ni bilo mogoče pridobiti dokazov za poselitev v drugi polovici 5. st. ali celo v 6. st. Z drugimi besedami: značilne utrjene naselbine iz druge polovice 5. st. in celotnega 6. st., ki so v Sloveniji že dokaj številne in dobro znane (prim, pri Ciglenečki 1994a), se pojavljajo na drugih mestih, zgoraj omenjene utrdbe pa so bile takrat že opuščene. Diskontinuiteta je očitna, razlogi zanjo (razen obrambnih) pa ne povsem jasni.
V poznejši del obravnavanega obdobja sodi nastanek zgodnjekrščanskega središča na Kučarju (Ciglenečki 1995, 151-154). Najdbe so skromne, dejstvo pa je, da njihov spekter (posebej boljša keramika in steklo) ponuja drugačno sliko kot npr. spekter tovrstnega gradiva na postojankah Vranje, Tonovcov grad ali Ajdna. Tudi cerkvena ar-
hitektura sodi v začetek gradenj na hribih. Zelo verjetno pa je cerkveno središče časovno segalo še nekoliko čez rob zgornje omejitve, ki smo si jo začrtali v tem prikazu.
Se bi lahko naštevali najdišča tega časa, pri katerih pa zaradi pomanjkljivih ali slabo objavljenih ugotovitev s starejših izkopavanj ni mogoče zanesljivo označiti narave in trajanja poselitve. Omenimo naj npr. le Ulako, Gradišče nad Knežakom, Šilentabor (ANSI 1975, 155, 153, 157).
Opozoril bi pri tem tudi na tezo o domnevani nepretrgani poselitvi poznoantičnih naselbin od časa po padcu limesa na Donavi (380) pa do konca 6. st., ki se je v začetku raziskav poznoantičnih postojank zasidrala v naši (pa tudi tuji) literaturi in jo je včasih mogoče zaslediti še danes (Egger 1942, 266; Petrikovits 1971, 192; Petru 1978, 362). Glede na zgoraj povedano in druge analize, ki so že objavljene, se zdi teza v večini primerov nedokazana in ne ustreza dejansko ugotovljenim kronološkim podatkom (Vranje, Rifnik, Polhograj-
ska gora). Ponovno navajam tudi naselbino na Vipoti, kamor so prinesli kristograme nedvomno iz Celeje najzgodneje v prvi polovici 5. st. Vsaj deloma bi utegnili kazati na možnost kontinuitete višinski naselbini Tinje nad Loko pri Žusmu (Ciglenečki 1984, 315-326) in postojanka na Polho-grajski gori (Slabe 1980).
Podobo pribežališč in višinskih naselbin iz poz-norimskega obdobja sem podal že večkrat, a vedno skupaj z drugimi mlajšimi postojankami (Ciglenečki 1987,1992,1994), zato tu le nekaj preglednih opažanj, ki zadevajo posebej postojanke poz-norimskega obdobja.
PRIBEŽALIŠČA
Kronološko zaznavamo prve poselitvene sunke v hribovske postojanke že v drugi polovici 3. st., ožje jih je mogoče datirati v čas Galijena, Klavdija Gotika in Avrelijana. Zelo značilne okoliščine so bile ugotovljene pri raziskovanju postojanke Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi (Ciglenečki 1990). V tej prvi fazi gre za kratek čas obljudena pribežališča z improviziranimi lesenimi zgradbami ali celo šotori. V 4. st. so bila nekatera od njih obnovljena ali le ponovno uporabljena, njihovo število pa je zaradi vedno večje nevarnosti državljanskih vojn močno naraslo. Podatki so torej v veliki meri ujemajo z začetkom postavitve in trajanjem zgoraj omenjenih vojaških utrdb.
Glede na oblikovanost je mogoče med njimi ločiti nekaj tipov. Podrobneje sem jih opredelil že leta 1987 (Ciglenečki 1987, 116-120), novejša raziskovanja pa to razdelitev potrjujejo in dopolnjujejo z novimi podrobnostmi (Ciglenečki 1994a, 242-243). Pri izboru pribežališč so večkrat izkoristili le naravno zavarovanost ali prazgodovinske okope (Veliki vrh, Rudna, Židovec, Vrhtreb-nje itd.), druga so bila grajena na terasasto oblikovanih pobočjih strmih hribov, npr. Hom nad Soro (Ciglenečki 1989-1990,152-157), Ivank (Sa-gadin 1989), Molnik (Puš 1984), nekatera pa so bila že obdana že z obzidjem, npr. (Šumeje) (Breščak 1990b). Ker ne poznamo dobro bližnjih sočasnih nižinskih postojank in ker so bila ta pribežališča v najboljšem primeru le sondirana, je opredelitev razlik med njimi čisto hipotetična. Vsekakor se zdi, da so bile utrdbe s prevladujočimi terasami namenjene večjemu številu prebivalstva za krajši čas, kolikor je mogoče soditi po skromni kulturni plasti na njih. Vsa pribežališča so slabo raziskana, ker so bila v primerjavi z bogatimi naselbinami za izkopavalce manj zanimiva. Sodeč po bolje opredeljenem gradivu sodi večina v 4. in delno
v 5. st. Tu bi smeli izpostaviti dve naselbini, ki kažeta pribežališči v neposredni bližini. Prva je vila rustika v Šmartnem v Tuhinju s hribom Ivan-kom kot pripadajočim pribežališčem (Cevc 1960; Sagadin 1989) in druga Donačka gora. Že pred stoletjem odkrite najdbe na njej kažejo močen stratum 4. st. v naselbini na lepo položeni nezavarovani terasi na južni strani hriba, pribežališče pa okroglOO m nad njo v zelo strmem s skalami omejenem pobočju, imenovanem Dvor (Ciglenečki 1992, 28-30).
JAME
Za ta čas nenavadna, glede na razmere pa vendar razumljiva oblika poselitve so jamske postojanke, pri katerih je prav tako mogoče ločiti več vrst namembnosti. Nedvomno so bile v večjem delu uporabljene za kratkotrajna pribežališča; kot npr. Ajdovska luknja in jame v okolici Jereke (Valič v tem Arh. vest.), Mornova zijalka (ANSI 1975, 271-272), Kevderc v Vranjici (neobjavljeno). Drugod so bili v jamah kultni prostori, npr. (Tominčeva jama v Škocjanskih jamah (ANSI 1975,132-133), Jama v Zlodjevem grabnu pri Zgornji Pohanci (Schmid 1945), Godič (Josipovič, Kajfež 1992 ), ali pa so služile celo kot občasno zavetišče vojaški posadki, npr. (Predjama) (Korošec 1982). Vsekakor gre za manj pomembno obliko poselitve, ki pa je posebej pomembna zaradi sočasnosti s fazami postavitve in uporabe drugih sočasnih postojank.
GROBIŠČA
Zadnja zvrst, ki posredno priča o poselitvi, so grobišča. Kontradiktorno je dejstvo, da kljub omenjenim številnim naselbinam, pribežališčem in utrdbam zelo slabo poznamo grobišča. Posebej vidno je to neskladje, če se primerja z bližnjo Madžarsko, kjer so raziskali vrsto velikih in bogatih poz-norimskih grobišč (prim. Salamon, Barkoczi 1982).
Še najbolj so raziskana petovionska grobišča, ki pa so bila večidel izkopana v zgodnjih fazah arheoloških raziskav, večinoma v naglici in pozneje skromno publicirana. Posebej velja omeniti Zgornji Breg (Curk 1966), Panoramo (Korošec 1950), Turnirski prostor (Jevremov, Ciglenečki 1993), Rabelčjo vas (Vomer-Gojkovič in Tušek v tem Arh. vest.). Bolje so objavljena izkopavanja v Emoni, kjer pa spet majhno število zaključenih skupin ne daje zadovoljivega vpogleda v pretežno že davno izkopano gradivo (Plesničar-Gec, 1972;
Petru 1972; Vuga 1985). Tudi objava grobišč iz Trebnjega ni dala pomembnejših rezultatov v zvezi s to problematiko. Prav grobovi iz obravnavanega obdobja so bili namreč tu izredno redki in skromni (Slabe 1993)
Zelo problematično je grobišče pod Ajdovskim gradcem nad Vranjem, ki ga pretežna večina pri-datkov postavlja v 4. in začetek 5. st., dve najdbi pa sodita že v konec 5. ali celo v 6. st. (Bachran 1975; Bierbrauer 1984, 52-53).
Nakazujejo pa se posamezna manjša grobišča, ki so bila v preteklosti večidel le načeta ali pa le delno objavljena: Brezje nad Zrečami (Pahič 1969), Šmarje (Petru, Šribar 1956,298), Unec (Vičič, Schein 1986), Dolnji Zemon (ANSI 1975, 152), Ravno brdo (Stare 1952), Dane pri Starem trgu (Slabe 1974), Kosoveli (Zavrtanik 1984). Prav tako deloma sodijo v ta čas številna štajerska gomilna grobišča (Pahič 1972).
To pa so obenem najmlajše skupine poznorim-skih grobišč v Sloveniji. Primerjava s stanjem na Madžarskem pokaže, da lahko časovno vzpore-jamo naša grobišča le s prvo zgodnejšo skupino grobov, ki so jo tam označili s stopnjo Csakvar, povsem pa manjkajo grobišča, ki bi jih bilo mogoče vzporejati z mlajšo madžarsko skupino, Sza-badtyjan.
Iz povedanega je mogoče povzeti, daje sestavin za rekonstrukcijo poselitvene slike v celotnem 4. st. veliko in so izpovedne. Urejeno življenje v mestih in na podeželju so prekinjali občasni prebegi v pribežališča, medtem ko so bile vojaške postojanke pretežno zgrajene že na naravno zavarovanih vzpetinah v bližini važnih komunikacij. Ta podoba pa se je ponekod temeljito spremenila že konec 4. ali v začetku 5. st., drugje spet nekoliko kasneje. Ker takrat večina poznejših poznoantičnih utrdb še ni bila stalno poseljena, bo treba prehodne naselbinske točke iskati drugje. Gledano z zornega kota poselitve bi smeli torej prve pomembnejše premike opaziti v šestdesetih in sedemdesetih letih 3. st., ko so bile zgrajene ali samo ponovno uporabljene nekatere vojaške postojanke, pribežališča, v nižini pa opuščene številne naselbine in grobišča. Težje je omejevanje obdobja v 5. st. Njegova natančnejša omejitev navzgor glede na slabo znano gradivo večjega dela 5. st. ni mogoča. Okvirno bi lahko rekli, da ta meja niha nekje med prvo in tretjo tretjino 5. st.
Pomembna naloga poznorimske arheologije se zdi zato prav načrtno iskanje prvin, ki bi zapolnile vrzel v poznavanju poselitve v prvih treh četrtinah 5. st. Kot medstopnjo med povsem nižinskimi in kasnejšimi značilnimi poznoantičnimi utrd-
bami bi smeli na podlagi skromnih najdb pojmovati zaselke, ki so bili geografsko premaknjeni na obrobje dolin, vstran od važnejših cest, a vendar še neutrjeni, ali pa že tudi nekatere slabše zavarovane postojanke na hribih (Kučar).
Glede na obseg poselitve konec 5. in v celotnem 6. st. v poznoantičnih višinskih naselbinah se zdi, da je za pomanjkanje dokazov o zgodnejši naselitvi kriva prav neprepoznavnost gradiva, ki to obdobje opredeljuje. Zato bi bilo toliko nuj-neje načrtno raziskati vsaj tiste točke, ki po sedanjem vedenju sodijo v to dobo (Brinjeva gora in Rodik) in dati večji poudarek raziskavam naselbin, kot je tista v Mengšu ali Gradcu nad Pod-bočjem. Znova je treba opozoriti na študij keramike, ki je je med najdbami največ, posebej še grobe kuhinjske lončenine, ki bi glede na morebitno pomanjkanje drugih značilnejših predmetov omogočila podrobnejše opredelitve zdaj še neprepoznavnih najdišč ali parcialno drugačno vrednotenje posameznih delov že znanih naselbin in grobišč.
DODATEK Topografski opazki k bitki pri Frigidu
Dotakniti se želim še najodmevnejšega vojaš-ko-političnega dogodka poznorimskega obdobja na Slovenskem, bitke pri Frigidu. Dejstvo je, da arheoloških najdb, ki bi potrjevale lokacijo bojišča, ne poznamo, kar pa zelo verjetno ni posledica pomanjkanja le-teh, ampak predvsem izraz stanja raziskanosti, saj se doslej nihče od arheologov ni sistematično posvetil temu območju, prav tako pa ni bila takšna raziskava vključena v večji raziskovalni projekt s številnimi topografskimi obhodi, sondami, različnimi meritvami in drugimi metodami, ki so zdaj že na voljo. Res pa je, da smo v času velikih melioracij v Vipavski dolini načrtno spremljali vsa zemeljska dela, ki so posegla v območje domnevnega bojišča, vendar brez arheoloških rezultatov. Prihodnjih raziskovanj v tej smeri si ni mogoče predstavljati brez sodelovanja drugih znanstvenih disciplin in pa sodobnih tehnik prospekcije. Zato bom prispevek osredotočil na dva topografska detajla bitke, ki ju je mogoče dodatno osvetliti, predvsem glede na boljše mi-krotopografsko poznavanje arheoloških najdišč v bližini območja bojišča.
Kot prvo se mi je zdelo pomembno preveriti lokacijo zapore, kot stajo nakazala Seeck in Veith v svoji še vedno temeljni študiji o vprašanju lokacije bojišča (Seeck, Veith 1913, 12). Ko sta ome-
SI. 2: Pogled na Sv. Pavel nad Planino iz Vipavske doline. Sl.3: Zgornji del notranjosti utrdbe s cerkvijo sv. Pavla. Abb. 2: Blick auf Sv. Pavel oberhalb von Planina vom Tal Abb. 3: Oberer Teil des Innenbereiches derbefestigten Siedlung Vipavska dolina.	mit der Kirche des hI. Paulus.
njala itinerarsko cesto, ki je s Cola vodila proti Ajdovščini, sta na njej - povsem logično - domnevala zaporo, ki naj bi jo na starem prazgodovinskem gradišču poosebljal vojaški oddelek 500 mož (numerus), kar bi po njunem mnenju zadostovalo za preusmeritev Teodozijeve vojske proti Vipavi. Glede na njun tekst in priloženo karto jo je treba iskati nekako zahodno od območja, kjer se odcepi cesta za Vipavo. Omenjeno območje sem natančneje pregledal in ugotovil: edina izrazitejša vzpetina, ki leži v tem območju je manjši greben, ki pa je bil močno poškodovan ob razširitvi ceste proti Ajdovščini. Na ostanku vzpetine, posebno v profilu ob cesti, ni arheoloških sledov. Tudi izoblikovanost hriba in njegova lega na pobočju ne kažeta na prazgodovinsko gradišče. Vsekakor pa bi tu ali v neposredni bližini smeli pričakovati jarke ali morda palisade, saj je bila to edina možnost za preusmeritev Teodozijeve vojske. In prav to bi bila ena izmed prvih nalog, ki
4: Pogled od cerkve Sv. Pavla po razgibani površini dela notranjosti utrdbe. Desno v ozadju Ajdovščina. Abb. 4: Blick von der Kirche des hI. Paulus auf das wellige Relief in einem Teil des Innenbereichs der befestigten Sied-'ung. Rechts im Hintergrund Ajdovščina.
bi se ji moral posvetiti tisti, ki bi želel celovito, torej tudi z arheološkega stališča, osvetliti potek bitke pri Vrhpolju.
Ob topografskih obhodih Vipavske doline sem se večkrat pomudil pri utrdbi Sv. Pavel nad Planino, ki je najpomembnejša arheološka lokacija iz tega obdobja na širšem območju bojišča, saj je v ravni črti oddaljena od njegovega središča približno 3 km. Čeprav je arheološko z izjemo manjših zaščitnih del na vrhu komaj dotaknjena, s svojimi razsežnostmi in površinsko izoblikovanostjo vendarle daje precej informacij, ki nakazujejo njeno vlogo (Svoljšak 1966; Petru 1972, 359; ANSI 1975, 121 (z navedeno starejšo literaturo); Ciglenečki 1987, 81-82, Osmuk 1991, 212; gl. tudi primerjavo postojank sorodnega tipa v tem članku na str. 193s). Oglejmo si torej nekoliko podrobneje podobo najdišča, ki se z dosedanjimi arheološkimi najdbami umešča v čas bitke oziroma večji del poznorimskega obdobja.
SL 5: Pogled na območje domnevnega prizorišča bitke z utrdbe Sv. Pavel nad Planino.
Abb. 5: Blick von der befestigten Siedlung Sv. Pavel oberhalb von Planina auf den Bereich des mutmaBlichen Schlacht-felcles.
Hrib s cerkvijo Sv. Pavla je zaključni severni del Vipavskih brd na z vseh strani vidnem, izpostavljenem mestu z nadmorsko višino 384 m. Postojanka je v tlorisu približno trikotne oblike, njene mere pa so okoli 320 x 250 m. Že v prazgodovinskem času so izrabili pomembno strateško in naravno ugodno obrambno lego hriba ter zgradili močan nasip, ki varuje notranjost na lažje dostopni zahodni in severozahodni strani. Nasip je do 10 m širok, nekaj metrov visok in dolg okoli 400 m. Je ohranjen v celoti in presekan le z dvema kolovozoma. Na severovzhodni stranici je viden oster rob, na jugu pa imajo obrambno vlogo predvsem naravne skalne stene. Dostop do gradišča je mogoč le z zahodne strani.Travnata notranjščina pada od zgornjega južnega dela zlagoma za približno 30m nižje proti severu. Na tem pobočju so vidne številne terase in kotanje, v katerih je mogoče slutiti ostanke porušenih poslopij, na katere opozarjajo tudi številni ostanki tegul, imbreksov, keramike in stekla, NM pa hrani od tu novce, ki segajo od 3. do 4. st. (podatke je posredoval P. Kos iz Numizmatičnega kabineta NM). Leta 1965 so pri kopanju temeljev za televizijski pretvornik zadeli na močno zidovje, ki bi utegnilo pripadati obrambnemu zidu ali pa stolpu. Ti izsledki opozarjajo na zelo obsežno in kvalitetno grajeno postojanko, kije bdela nad spustom pomembne i t i -nerarske ceste s Hrušice v ravnino, torej na enem izmed ključnih in strateško najpomembnejših mest v obrambi severovzhodnega dostopa v Italijo. Pod najdiščem se je itinerarski cesti pridružila še stranska pot, ki je vodila z Razdrtega.
S Sv. Pavla je zelo lep razgled na vzhodni del Vipavske doline, nad katero je hrib dvignjen približno 280 m, in še posebej na ravnico okoli Vrh-polja in pobočje proti Colu, kjer je tekla pomembna rimska magistrala proti Italiji. Kdor je zasedal to postojanko, je lahko odlično nadzoroval dostop v Vipavsko dolino. Na vojaško vlogo utrdbe kaže tudi primerjava s postojankami Rodik, Bri-njeva gora in Dolnji Zemon (v tem članki, str. 193s). Obstoj tako pomembne postojanke sem zato povezal s podatki o bitki in skušal ugotoviti ali je mogoče zaslediti kakšno omembo v sicer dovolj številnih, a večkrat nasprotujočih si in nekritičnih tekstih (prim, pri Bratož 1994, 18-20). In v tej zvezi se je ponujal Teodoretov tekst, ki sicer po svoji historični vrednosti ne sodi med najzanesljivejša pričevanja, predvsem zaradi piščeve geografske in deloma časovne odmaknjenosti (približno 30 let kasneje), kot posebej izpoveden. Tu je opisan dogodek, ki pri drugih ni omenjen, a
SI. 6: Pogled na območje domnevnega prizorišča bitke z rimske ceste blizu Cola. Na nasprotni strani doline je v sredini vidna utrdba Sv. Pavel nad Planino.
Abb. 6: Blick auf den Bereich des mutmaGlichen Schlacht-feldes von der RomerstraBe in der Nahe von Col. In der Mitte der gegeniiberliegenden Talseite liegt die befestigte Siedlung Sv. Pavel oberhalb von Planina.
dobro dopolnjuje topografijo okolice prizorišča bitke. Namreč, ko so se Evgenijevi vojaki predali in prosili cesarja Teodozija za usmiljenje, jim je ta odpustil, a ukazal, naj mu takoj privedejo sa-mozvanca. Citiram po prevodu R. Bratoža: "Stekli so na grič (oziroma hrib), kjer se je oni mudil, ne da bi vedel, kaj se je medtem zgodilo. Ko je videl, da so brez sape in s težkim dihanjem izdajajo svoje hitenje, je mislil, da mu sporočajo zmago; vprašal jih je, ali vodijo s seboj tudi zvezanega Teodozija, kot je bil naročil. Odgovorili so mu: Ne vodimo njega k tebi, temveč tebe odvedemo k njemu. Tako je namreč sklenil Vsemogočni. Po teh besedah so ga potegnili s prestola, mu nadeli okove in ga odvedli." Poudarjanje težkega dihanja in pomanjkanja sape si lahko razložimo pri odlično izvežbanih vojakih le s hudo strmino. Dejstvo, da Evgenij ni vedel, kaj se je zgodilo, kaže na večjo oddaljenost od bojišča. Omemba prestola pa daje slutiti, da se je udobno namestil, najverjetneje v kateri izmed številnih kvalitetno zidanih in z opeko kritih hiš na vrhu hriba, od koder je s pomočjo hitrih slov lahko dobro komuniciral s svojimi poveljniki, poleg tega pa je imel s hriba odličen pregled nad bojiščem in vsemi dostopi vanj.
Arheološka drobca, ki zadevata topografijo, dajem tako v razmislek in upam, da bo med prihodnjimi raziskovanji Vipavske doline kdaj pomemben delež zavzemala prav natančna topografija prizorišča bitke, ki bi s sondami in vsemi potrebnimi sodobnimi metodami morda zanesljiveje locirala in pojasnila območje tega velikega vojaškega spopada, kot pa se nam je to posrečilo zdaj.
ANSI 1975, Arheološka najdišča Slovenije. - Ljubljana.
BACHRAN, W. 1975, Das Graberfeld. - V: P. Petru, T. Ul-bert, Vranje pri Sevnici, Kat. in monogr. 12, 99-116.
BIERBRAUER, V. 1984, Jugoslawien seit dem Beginn der Volkervanderung bis zur slawischen Landnahme: die Synthe-se auf dem Hintergrund von Migrations- und Landnah-mevorgangen. - V: Jugoslawien. Inlegrationsprobleme in Geschichte und Gegenwarl. Beilr. d. Siidosleuropaarbeits kreises der Deutschen Forschungsgemeinschaft zum V. In-lernationalen Siidosleuropa- Kongrefi der Association d'Etudes du Sud-Est Europeen, Belgrad, 1984, 49-97, Gottingen.
BITENC, P. et al. 1991, Katalog razstavljenega gradiva. - V: T. Knific in M. Sagadin, Pismo brez pisave. Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem, 47-95, Ljubljana.
BRATOŽ, R. 1994, Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev. - Zgod. čas. 48, 5-45.
BREŠČAK, D. 1990a, Zloganje pri Škocjanu, Novo mesto.
-	V: Arheološka najdišča Dolenjske, 103-104, Novo mesto.
BREŠČAK, D. 1990b, Šumeje, Trebnje. - \\ Arheološka najdišča Dolenjske, 111, Novo mesto.
BOŽIČ, D. 1995, O zakladu poznorimskih novcev v Slatni pod Dobrčo in o zgodnjekrščanskih mozaikih v Lescah.
-	V: Radovljiški zbornik 1995, 38-57, Radovljica.
CEVC, E. 1960, Poznoantični mozaik iz Tuhinjske doline. -
Kam. zbor. 6, 35-48.
CIGLENEČKI, S. 1984, Die Keramik des 4.-6. Jahrhunderts von Gradec, Tinje und Korinjski hrib, Slowenien. - Arch. Austr. 68, 313-328.
CIGLENEČKI, S. 1987, Hdhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jli. im Ostalpenraum. - Dela 1. razr. SAZU 31.
CIGLENEČKI, S. 1989-1990, Prispevek k arheološki sliki Carneole v zgodnjesrednjeveškem obdobju. - Hist. Arch. 20-21, 151-164.
CIGLENEČKI, S. 1990, K problemu datacije nastanka rim-skodobnih višinskih utrdb v jugovzhodnoalpskem prostoru. -Arh. vest. 41, 147-176.
CIGLENEČKI, S. 1992, Polis Norikon. Poznoantične višinske utrdbe med Celjem in Brežicami. - Podsreda.
CIGLENEČKI, S. 1993a, Arheološki sledovi zatona antične Petovione. - V: Ptujski arheološki zbornik, 505-520, Ptuj.
CIGLENEČKI, S. 1993b, Zgodnjekrščanske najdbe z Vipo-te nad Pečovnikom. - Arh. vest. 44, 213-221.
CIGLENEČKI, S. 1994a, Hohenbefestigungen als Siedlungs-grundeinheit der Spiitantike in Slowenien. - Arh. vest. 45, 239-266.
CIGLENEČKI, S. 1994b, Scavi nell'abitato tardo-antico di Tonovcov Grad presso Caporetto (Kobarid) Slovenia. Rap-porto preliminare. - Aquil. Nos. 65, 185-208.
CIGLENEČKI, S. 1995, Izvrednotenje. - V: J. Dular, S. Ciglenečki, A. Dular, Kučar. - Op. Inst. Arch. Slov. 1, 134-190.
CUNJA, R. 1986, Koper, Kapucinski vrt. - Arh. preg. 27, 118-120.
CURK, I. 1966, Poznoantično grobišče na Zgornjem Bregu v Ptuju. - Čas. zgod. narod. 2, 46-62.
CURK, I. 1978, Poetovio v pozni antiki. - Arh. vest. 29, 405-411.
EGGER, R. 1942, Die Ostalpen in der Spatantike, Das ne-ue Bild der Antike 2, 395ss. Citirano po Romische Antike und frillies Cliristentum. Ausgewiihlte Schriften von Rudolf Egger 1, 257-271.
FRELIH, M. 1985, Kalce. - Var. spom. 27, 227-228.
guštin, m. 1985, Antične najdbe iz Posavja. - Arh. vest. 36, 147-161.
HAREJ, Z. 1988, Štanjel, ob Gledanici. - Var. spom. 30, 256.
JELOČNIK, A. 1973, Centurska zakladna najda folisov Mak-sencija in tetrarhije. - Situla 12.
JEVREMOV, B., M. TOMANIČ JEVREMOV in S. CIGLENEČKI 1993, Poznorimsko grobišče na Ptujskem gradu. - Arh. vest. 44, 223-233.
JOSIPOVIČ, D. in T. KAJFEŽ 1992, Godič. - Var. spom. 34, 214-215.
KLEMENC, J. 1950, Ptujski grad v kasni antiki. - Dela 1. razr. SAZU 4.
KNIFIC, T. 1993, Hunski sledovi v Sloveniji? - V: Ptujski arheološki zbornik, 521-542, Ptuj.
KOLŠEK, V. 1984, Nekaj podatkov o zgodnjem krščanstvu v Celeji. - Arh. vest. 35, 342-345.
KOROŠEC, P. 1950, Slovanske najdbe zgodnjega srednjega veka na Panorami v Ptuju. - Dela 1. razr. SAZU 3, 75-111.
KOROŠEC, P. 1982, Predjama konec 4. do sredine 5. st. -Arh. vest. 33, 84-114.
KOS, P. 1986, The monetary circulation in the southeastern Alpine Region ca. 300 B.C. A.D. 1000, Situla 24.
LEBEN, F. in Z. ŠUBIC 1990, Poznoantični kastel Vrh Brsta pri Martinj Hribu na Logaški planoti. - Arh. vest. 41, 313-354.
LUBŠINA-TUŠEK, M. 1981, Tlorisne zasnove rimskih vil v Sloveniji. - Čas. zgod. narod. 17, 153-203.
MASON, Ph. 1992, Črnomelj, Črnomelj, Sv. Duh. - Var. spom. 34, 203-204.
MIKL-CURK, I. 1976, Nekaj novih zapažanj o rimskih naseljih v Spodnjem Grušovju in Slovenski Bistrici. - Čas. zgod. narod. 12, 16-30.
OSMUK, N. 1990, Obzidje rimske utrdbe Castra v Ajdovščini. - Arh. vest. 41, 183-198.
OSMUK, N. 1991, Planina nad Ajdovščino - sv. Pavel. - Var. spom. 33, 212.
OSMUK, N. 1992, Gonjače. - Var. spom. 34, 216.
PAHIČ, S. 1969, Antični in staroslovanski grobovi v Brezju nad Zrečami. - Razpr. 1. razr. SAZU 6, 217-297.
PAHIČ, S. 1972, Nov seznam noriško-panonskih gomil. - Razpr. 1. razr. SAZU 7/2, 113-212.
PAHIČ, S. 1980, Prvi podatki o grobi hišni lončenini z Bri-njeve gore. - Arh. vest. 31, 89-132.
PAHIČ, S. 1981, Brinjeva gora 1953. -Arh. vest. 32, 71-143.
PETRIKOVITS, H. 1971, Fortifications in the north-western Roman Empire from the third to the fifth centuries A. D. - Jour. Rom. St. 61, 178- 218.
PETRU, P. 1964-1965, Nekateri problemi provincialno rimske arheologije v Sloveniji. - Arh. vest. 15-16, 65-107.
PETRU, P. 1978, Poznoantična poselitev Slovenije. - Arh. vest. 29, 359-367.
PETRU, P. in V. ŠRIBAR 1956, Nove najdbe. -Arh. ves\ 7, 297-304.
PETRU, S. 1972, Emonske nekropole. - Kat. in monogr. 7.
PETRU, S. in P. PETRU 1978, Neviodunum (Drnovo pri Krškem). - Kat. in monogr. 15.
PLESNIČAR-GEC, L. 1972, Severno emonskogrobišče. - Kat. in monogr. 8.
PLESNIČAR-GEC, L. 1983, Starokrščanski center v Emoni. - Kat. in monogr. 21.
PLESNIČAR, L. in I. SIVEC 1978, Emona at the beginning of great migration period. - V: Problemi seobe naroda u Karpatskoj kotlini, 59-64, Novi Sad.
PUŠ, J. 1984, Prazgodovinski Molnik. - Arh. vest. 35, 134-162.
SAGADIN, M. 1979, Antične pašne spone in garniture v Sloveniji. - Arh. vest. 30, 294-338.
SAGADIN, M. 1989a, Ivank nad Šmartnim v Tuhinjski dolini. - Var. spom. 31, 250.
SAGADIN, M. 1995, Poselitvena slika rimskega podeželja na Gorenjskem. - V: Kranjski zbornik, 13-22, Kranj.
SALAMON, A. in L. BARKOCZI, 1982, Pannonien in nach-valentinianischer Zeit (376-476). Ein Versuch zur Perio-
disation. - V: Severin. Zwischen Romerzeit und Volkerwan-derung. Katalog Enns, 147-178, Linz.
SARIA, B. 1929, Začasno poročilo o izkopavanjih na Gradišču pri Vel. Malenci. - Glas. Muz. dr. Slov. 10, 11-17.
SCHMID, W. 1945, Das Mithrasheiligtum von Pohanica bei Rann an der Save. - Schild von Steier 1, 10-19.
SEECK, O. in G. VEITH 1913, Die Schlacht am Frigidus. -Klio 13, 451-467.
SLABE, M. 1974, Poznoantični staroselski grob iz Dan pri Starem trgu. - Arh. vest. 25, 417-423
SLABE, M. 1978, Kulturna sled iz obdobja preseljevanja ljudstev v Ljubljani. - Arh. vest. 29, 425-431.
SLABE, M. 1979, Nova podoba arheološkega območja Tur-novšče nad Vrhniko. - Var. spom. 22, 123-144.
SLABE, M. 1980, Polhograjska gora. - Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 103.
SLABE, M. 1993, Antična nekropola na Pristavi pri Trebnjem. - Vestnik / Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine 12.
SLAPŠAK. B. 1978, Rodik - Ajdovščina.-Arh. vest. 29, 546-547.
SLAPŠAK, B. 1985, Ajdovščina nad Rodikom. Prazgodovinsko in antično naselje. - Arh. preg. 26, 135-136.
STARE, V. 1952, Pozno antično grobišče na Ravnem brdu.
-Arh. vest. 3, 137-144. STRMČNIK-GULIČ, M. 1984, Najnovejši podatki iz Starega trga pri Slovenj Gradcu. - Arh. vest. 35, 185-224. STRMČNIK GULIČ, M. 1990, Podoba antične poselitve med vzhodnim Pohorjem in Dravo. - Arh. vest. 41, 135-146. SVOLJŠAK, D. 1966, Arheološka podoba gradišča pri Sv.
Pavlu nad Planino. - Goriška srečanja 1, 46-49. ULBERT, T. 1981. Das spatromische Kastell Ad Pirum - Hrušica. - V:Ad Pirum (Hrušica). Munch. Beitr. z. Vor- u. Friihgesh. 31, 1-50.
VALIČ, A. 1968, Gradišče nad Pivko pri Naklem.-Arh. vest. 19, 485-508.
VIČIČ, B. in T. SCHEIN 1986, Unec. - Arh. preg. 27, 100-102.
VOGRIN, A. 1991, Celeia antiqua. - Celje.
VUGA, D. 1982, Poročilo o izkopavanju na Gledanici nad
Štanjelom leta 1972. - Gor. let. 9, 3-12. VUGA, D. 1985, Moški grob z vrta Narodnega muzeja v Ljubljani. Poznorimske in barbarske ledvičaste pašne spone z ovalnim okovom. - Arh. vest. 36, 237-254. ZAVRTANIK, J. 1984, Poznoantično grobišče pri Kosovelih. - Gor. let. 11, 85-94.
Strukturierung spatantiker Besiedlung Sloweniens
Zusammenfassung
Zweck des Beitrags ist eine kurze Vorstellung der Grund-tendenzen, die sich im Besiedlungsbild der spatromischen Zeit in Slowenien abzeichnen.
Am vollstandigsten ist das Stadtebild. Die Stiidte erle-ben in jener Zeit ihre letzte Bliite, die mancherorts sogar den Hohepunkt in ihrem einige Jahrhunderte dauernden Be-stehen darstellt. Die Forschungsergebnisse deuten auf ein reges Leben bis zum Ende des 4. Jhs. und mancherorts noch bis in die 20er und 30er Jahre des 5. Jhs. Dies bekunden besonders gut bei jiingsten Grabungen ausgegrabenen fruhchristlichen Gebaudekomplexe in Ljubljana und Celje mit den reprasentativsten Gebiiuden jener Zeit (Plesničar 1983; Vogrin 1991). Wie es scheint, vegetieren die Stiidte nach dieser Zeit noch einige Zeit vor sich hin, jedoch sind - mit vermutlicher Ausnahme der Rotunde auf dem zerstor-ten Forum Emonas - nirgends groBere Bautatigkeiten zu beo-bachten, im Gegenteil, dort, wo man die Funde gut kennt, zeigen sich nur bescheidenere Wohnbereiche innerhalb von Resten einer alteren Architektur. Ein hervorragender Indikator intensiveren Lebens sind wegen groBer Menge die Miinzen (Kos 1986, 133-139). Sic illustrieren gut die H6-hen und Tiefen stadtischen Lebens, mit dem Ende des Gel-dumlaufs kam es auch zu einem rapiden Abfall der Leben-skraft der Stiidte und groBtenteils zu einem auf das Existenz-minimum reduzierten Vegetieren. Gegenstande, die auf das Bestehen von Stiidten nach dem zwciten Dezennium des 5. Jhs. hinwiesen, sind iiuBerst selten und lassen vorerst keine richtige Vorstellung iiber das Leben in Stadten zu. In Anbe-tracht der Tatsache, daB die sakralen Gebaude nicht reno-viert wurden, diirften wir auf eine bescheidene Existenz kleinerer Einwohnergruppen schlieBen, die sich zeitweilig in den na-hegelegenen Fliehburgen zuruckzogen.
In dem Komplex der Flachtandbcsiedlung, die nur par-tiell bekannt ist, diirfen wir zuniichst die besser bekannten Villae rusticae herausgreifen. So bleiben einige von den Anfangen der Antike bis zum Ende des 4. Jhs. bestehen.
Von den bekannteren seien nur folgende erwiihnt: Grobel-ce bei Zastranje und Ozidje in der Krajina, Središče ob Dravi (Lubšina-Tušek 1981, 183, 184-186, 172), Hoče (Strmčnik 1990,135). Andere entstehen wiederum in der zweiten Halfte des 3. Jhs., einzelne werden indes von der Forschung in die zweite Halfte des 4. Jhs. datiert: Betnava (Strmčnik in dieser Nr. fes Arh. vest.), Zloganje (Breščak 1990a), Šmartno v Tuhinju (Cevc 1960; Božič 1995), Radvanje (Strmčnik 1990, 139-141).
Die Militaranlagen sind am besten erforscht. Angefiihrt seien nur die neueren Forschungsergebnisse bei Hrušica (Ulbert 1981), Ajdovščina (Osmuk 1990 und der Beitrag in diesem Arh. vest.), Martinj Hrib (Leben, Šubic 1990), Turnišče oberhalb von Vrhnika (Slabe 1979). Die Errichtung in den 60er oder 70er Jahren des 3. Jhs. scheint fiir Ajdovščina unumstritten zu sein (Osmuk 1990, 189-190; Kos 1986, 203), sehr wahr-scheinlieh fur Hrušica (Kos 1986, 203), vermutlieh fur Hrib in Vrhnika (Ciglenečki 1987a, 155) und Turnišče bei Vrhnika (Slabe 1979, 139). Ahnlich datierte B. Saria schon die Entstehung der spatromischen befestigten Siedlung Gradišče in Velike Malence, deren gesamte Dokumentation im Zweiten Weltkrieg verlorenging (Saria 1929, 17-18). Bei der Melir-zalil der befestigten Siedlungen liiBt sich die Entstehungs-zeit nicht mit Sicherheit festlegen, in den meisten Fallen konnen wir nur die Zeit ilires Bestehens annahernd begrenzen; bei den meisten ist es das 4. Jli., was durch Miinzen, einzelne Gegenstande und nur selten durch geschlossene und gut er-forschte Einheiten bezeugt ist. Jedoch muB man im Hin-blick auf das einheitliche Konzept des Limes und der dane-ben gelegenen befestigten Siedlungen die einheitliche L6-sung fiir das Befestigungssystem vor den Toren Italiens su-chen. Als bedeutende Erganzung zum Verstiindnis des Limes und der hindurchfiihrenden Vcrkehrswege diirfen wir die Siedlung Turški britof auffassen, worauf man bei der Legung der Gasleitung in Kalce gestoBen ist; sic deutet auf eine an der StraBe gelegene Station unmittelbar vor dem Anstieg
der ItinerarstraBe in das Gebirge von Hrušica (Frelih 1985) hin. Neben den relativ gut bekannten Fundorten gibt es auch solche Siedlungen, die Ende des 4. Jhs. kleinere Militarbe-satzungen hatten, die Fundorte lassen aber - soweit man aus den bisherigen Erforschungen schlieBen kann - keine Befe-stigungen erkennen oder vielmehr nur altere vorgeschicht-liche Walle und zum Teil Befestigungswerke. Genannt se-ien Gradišče bei Dunaj (Ciglenečki 1992, 25-27 und ders. 1994a, 242), Gradišče auf der Zbelovska gora (Ciglenečki 1992,81-85 und ders. 1994a, 242) und die Reste in den Schichten unter dem Gebaude aus dem 6. Jh. in Tonovcov grad bei Kobarid (Ciglenečki 1994b, 195-196).
Eine besondere Gruppe unter den Fundorten vom Ende des 4. Jhs. und der ersten Halfte des 5. Jhs. stellen befestig-te Siedlungen dar, wo man im Innenbereich gemauerte Gebaude finden kann. Einen besonderen Platz unter ihnen nimmt Rodik ein, wo die letzten Forschungsarbeiten eine reiche und aus-gesprochen groBe Siedlung gezeigt haben, deren Rolle B. Slapšak mit dem Limes verkniipft (Slapšak 1978, 547; Slap-šak 1985, 136). Im Hinblick auf Datierung und Charakter ahnelt ihr Brinjeva gora, wo einige gemauerte Gebaude mit einem von einer Mauer umgebenen Komplex befestigt wa-ren (Pahič 1980; Pahič 1981). Weniger bekannt sind Sv. Pavel oberhalb von Planina (Svoljšak 1966) und Gradišče bei Dolnji Zemon (ANSI 1975,152). Bei alien ist die Niihe wichtiger Verkehrverbindungen zu erkennen, deshalb diirfen wir sie als Siedlungen mit betont strategischer Rolle betrachten. Wie die bisherigen Forschungsergebnisse zeigen, wurden sie zum erstenmal schon in der zweiten Halfte des 3. Jhs. gebraucht, die gemauerten Gebaude im Innenbereich konnen wir, so scheint es, wenigstens bei Rodik und Brinjeva gora in das 4. Jh. datieren. Allerdings wurden gerade bei den vier letzt-genannten befestigten Fundorten bislang keine Beweise fur eine Besiedlung in der zweiten Halfte des 5. Jhs. oder sogar im 6. Jh. erbracht. Mit anderen Worten: Charakteristische be-festigte Siedlungen aus der zweiten Halfte des 5. Jhs. und des gesamten 6. Jhs., die in Slowenien schon ziemlich zahl-reich und gut bekannt sind (vgl. Ciglenečki 1994a), kommen an anderen Orten vor, die oben angefiihrten befestigten Siedlungen waren hingegen damals schon verlassen. Eine Diskon-tinuitiit ist offensichtlich, die Griinde dafiir - mit Ausnahme der Verteidigung - sind allerdings nicht ganz eindeutig.
Chronologisch gesehen, sind die ersten Besiedlungswel-len in die Hohensiedlungen schon in der zweiten Halfte des 3. Jhs. zu beobachten, sie konnen genauer datiert werden in die Zeit des Gallienus, des Claudius Gothicus und des Au-relianus. Eine auBerst typische Situation wurde bei der Er-forschung des Fundortes Veliki vrh oberhalb von Osredek bei Podsreda festgestellt (Ciglenečki 1990). In dieser ersten Phase geht es um fiir kurze Zeit bewohnte Zufluchtsstiilten mit improvisierten Holzbauten oder sogar Zelten. Im Lau-fe des 4. Jhs. wurden einige davon wiederaufgebaut oder erneut aufgesucht, ihre Zahl sticg infolge der immer groBer wer-denden Gefahr von Biirgerkriegen stark an. Die Angaben stimmen also weitgehend mit dem Beginn der Errichtung und der Dauer der oben angefiihrten Militiirbefestigungen iiberein. Die Zufluchtsstatten kann man im Hinblick auf ihre Gestallung in einige Typen gliedern. Genauer bestimmt ha-be ich sie schon im Jahre 1987 (Ciglenečki 1987, 116-120), neuere Forschungen bestiitigen diese Einteilung und ergiin-zen sie durch einige neue Details (Ciglenečki 1994a, 242-243). Genannt seien zwei Siedlungen, die in ihrer unmittel-baren Niihe zwei Zufluchtsstatten erkennen lassen. Die er-ste ist die Villa rustica in Šmartno v Tuhinju mit dem Berg Ivank als zugehorigem Zufluchtsort (Cevc 1960; Sagadin 1989) und die zweite die Donačka gora. Dort weisen die schon vor einem Jahrhundert entdeckten Funde auf ein starkes Stratum des 4. Jhs. in der Siedlung auf einer flachgeneigten un-befestigten Terasse an der Siidseite des Berges und auf ein
ca. 100m dariiber gelegenes Fliehburg an einem sehr stei-len mit Felsen begrenzten Hang (Ciglenečki 1992, 28-30).
Eine fiir diese Zeit ungewohnliche, aber unter Beriicksich-tigung der Verhaltnisse verstandliche Besiedlungsform stellen die Hohlenfundorte dar, wo man desgleichen mehrere Arten von Zweckbestimmung unterscheiden kann. Zum GroBteil wurden sie als kurz bewohnte Zufluchtsorte aufgesucht, wie z.B. Ajdovska luknja und die Hohlen in der Um-gebung von Jereka (A. Valič in diesem^lrfr. vest.), Mornova zijalka (ANSI 1975,271-272), Kevderc v Vranjici (unveroffent-licht). Anderswo befanden sich in den Hohlen Kultstatten: Tominčeva jama in den Hohlen Škocjanske jame (ANSI 1975, 132-133), Jama im Zlodjev graben bei Zgornja Pohanca (Schmid 1945); Godič (Josipovič, Kajfež 1992), oder sie dienten der Militarbesatzung als zeitweilige Zufluchtsstatte (Predjama) (Korošec 1982). Jedenfalls handelt es sich um eine weniger bedeutende Besiedlungsform, die aufgrund der Simultaneity mit den Errichtungsphasen und der Benutzung anderer gleich-zeitiger Fundorte dennoch wichtig ist.
ANHANG
Topographische Beobachtungen zur Schlacht am Frigidus
Beriihren mochte ich noch das meistbeachtete militarisch-politische Ereignis der spatromischen Zeit im slowenischen Raum, die Schlacht am Frigidus. Tatsache ist, daB wir archaolo-gische Funde, die den Schlachtort bestatigen wurden, nicht kennen, was aber hochstwahrscheinlich nicht ihr Fehlen ref-lektiert, sondern vor allem die Forschungslage, weil sich bislang kein Archaologe diesem Bereich systematisch zuge-wandt hat, geschweige denn, eine solche Erforschung ware im Rahmen eines groBeren Ausgrabungsprojektes erfolgt, mit zahlreichen Landesaufnahmen, Sondierungen, verschie-denen Messungen und anderen Methoden, die heute schon zur Verfiigung stehen. Deswegen werde ich meinen Beitrag auf zwei topographische Details der Schlacht konzentrieren, die man zusiitzlich erhellen kann, besonders im Hinblick auf die bessere mikrotopographische Kenntnis der archaologischen Fundorte in der Nahe des Schlachtfeldes.
Zuniichst erschien mir die Uberpriifung der Sperre, wie sie Seeck und Veith in ihrer bis heute grundlegenden Studie liber die Lozierung der Schlacht aufgezeigt haben (Seeck, Veith 1913, 12), von Bedeutung. Sie vermuteten auf der ItinerarstraBe, die von Col nach Ajdovščina fuhrte - was ganz logisch ist - eine Sperre, die auf einem alten vorgeschicht-lichen Ringwall eine Militarabteilung von 500 Mann (Humerus) darstellen sollten, was ihrer Meinung nach geniigt hatte, Theodosius' Heer nach Vipava umzuleiten. Im Hinblick auf ihren Text und die beigefiigte Karte muB man sie westlich von dem Bereich suchen, wo die StraBe nach Vipava abzweigt. Den besagten Raum habe ich genauer iiber-priift und folgendes festgestellt: Die einzige ausgepriigtere Anhohe, die in diesem Bereich liegt, ist ein kleinerer Kamm, der allerdings beim Ausbau der StraBe nach Ajdovščina stark beschiidigt wurde. Auf dem Uberrest der Erhebung, besonders im Profil an der StraBe sind keine archaologischen Spuren zu finden. Auch die Konfiguration des Berges und seine La-ge am Hang deuten auf keinen vorgeschichtlichen Ringwall hin. Auf jeden Fall diirften wir hier oder in unmittelbarer Niihe Graben oder Palisaden erwarten, denn dies war die einzige Art und Weise, das Heer des Theodosius umzuleiten. Gerade das ware eine der ersten Aufgaben, der sich der-jenige zuwenden miiBte, der den Verlauf der Schlacht bei Vrhpolje ganzheitlich, also auch vom archaologischen Stand-punkt aus erhellen mochte.
Bei Landesaufnahmen im Vipava-Tal habe ich mich mehr-mals in der befestigten Siedlung Sv. Pavel oberhalb von Pla-
nina aufgehalten, die der bedeutendste archaologische Fundort aus dieser Zeit im vveiteren Umkreis des Schlachtfeldes ist, denn er ist von dessen Zentrum ca. 3 km Luftlinie entfernt. Obwohl er mit archaologischen Arbeiten, mit Ausnahme klei-nerer Rettungsgrabungen am Gipfel, kaum in Beriihrung kam, vermitteln seine Dimensionen und die Oberflachenkonfigu-ration ziemlich viele Informationen, die ihre Rolle andeu-ten (Svoljšak 1966; Petru 1972, 359; ANSI 1975, 121 (mit angefiihrter alterer Literatur); Ciglenečki 1987, 81-82, Osmuk 1991, 212; siehe auch den Vergleich mit den Siedlungen eines ahnlichen Typs in diesem Aufsatz, S. 193 s). Be-trachten wir nun etwas genauer das Aussehen des Fundor-tes, der sich mit den bisherigen Funden in die Zeit einfiigt, in der die Schlacht stattgefunden hat, oder vielmehr in den Grofiteil der spatromischen Zeit.
Der Berg mit der Kirche des hI. Paulus stellt den abgesch-lossenen nordlichen Teil der Vipavska brda dar an einer von alien Seiten sichtbaren, exponierten Stelle in einer Hohe von 384 m iiber dem Meeresspiegel. Der Fundort hat einen bei-nahe dreieckigen GrundriB, seine AusmaBe betragen ca. 320 x 250 m. Schon in vorgeschichtlicher Zeit wurde die bedeu-tende strategische und die fiir Verteidigungszwecke natiir-lich giinstige Lage des Berges genutzt, und man errichtete dort eine starke Aufschiittung, die den Innenbereich auf der leichter zuganglichen West- und Nordwestseite befestigt. Die Aufschiittung ist bis zu 10 m breit, einige Meter hoch und ungefahr 400 m lang. Sie ist vollstiindig erhalten und nur von zwei Fahrwegen durchschnitten. An der Nordostseite ist ein scharfer Rand zu erkennen, im Siiden ist er hingegen groBtenteils durch natiirliche Felswande befestigt. Der Zu-gang auf den Ringwall ist nur von der Westseite moglich. Der wiesenbewachsene Innenbereich fiillt vom oberen Siid-teil etwa 30 m nach Norden sanft ab. An diesem Hang sind zahlreiche Terrassen und Mulden zu erkennen, worin man Reste von zerstorten Gebiiuden vermuten kann; darauf deuten auch zahlreiche Tegula-, Imbrex-, Keramik- und Glasreste hin. Im slowenischen Nationalmuseum sind auch die hier gefundenen Miinzen aufbewahrt, die vom 3. bis zum 4. Jh. reichen (die Angaben vermittelte P. Kos vom Numismatik-kabinett des Nationalmuseums). Im Jahre 1965 stieB man beim Ausheben der Fundamente fiir die Fernsehstation auf starke Mauern, die Teil eines Befestigungswerks oder eines Wehrturmessein konnten. Diese Forschungsergebnisse weisen auf einen iiuBerst umfangreichen und solide gebauten Fundort hin, der die bedeutende, von Hrušica ins Tal fuhrende ItinerarstraBe iiberwachte, also an einem der strategisch wich-tigsten Stelle in der Verteidigung des nordostlichen Zugan-ges nach Italien. Unterhalb des Fundortes stieB auf die ItinerarstraBe noch eine NebenstraBe, die von Razdrto kam.
Von Sv. Pavel hat man einen schonen Ausblick auf den ostlichen Teil des Vipava-Tales, iiber das sich der Berg etwa 280 m erhebt, und besonders auf die Ebene um Vrhpolje und den Berghang in Richtung Col, wo eine wichtige romische Magistrate nach Italien fiihrte. Wer diesen Stiitzpunkt be-setzt hatte, konnte den Zugang zum Vipava-Tal vorziiglich kontrollieren. Auf eine militarische Funktion der befestigten Siedlung weist auch der Vergleich mit den Fundorten Rodik, Brinjeva gora und Dolnji Zemon (in diesem Aufsatz, S. 193 s) hin. Das Vorhandensein eines so wichtigen Fundortes habe ich deshalb mit den Angaben iiber die Schlacht in Zusammenhang gebracht und festzustellen versucht, ob es denn moglich sei, in den zwar ziemlich zahlreichen, aber ofters gegensatzlichen und unkritischen Texten auf eine Er-wahnung zu stoBen (vgl. Bratož 1994). Und hier erwies sich Teodorets Text, der zwar seinem historischen Wert nach nicht zu den zuverlassigsten Zeugnissen gehort, vor allem wegen der geographischen und zum Teil zeitlichen Entfernung des Autors (ca. 30 Jahre spater), als besonders aufschluBreich (Bratož 1994, 18-20). Hier wird ein Ereignis beschrieben, der bei anderen Verfassern keine Erwiihnung findet, aber die Topographie der Umgebung des Schlachtfeldes gut er-giinzt. Als sich namlich die Soldaten des Eugenius ergaben und Kaiser Theodosius um Gnade baten, hatte er ihnen ver-geben, doch gab er den Befehl, ihm unverzuglich den Usur-pator herbeizufiihren. Ich zitiere nach der Ubersetzung von R. Bratož: "Sie liefen hinauf auf den Hiigel (oder Berg), wo er sich aufhielt, ohne zu wissen, was sich wiihrenddessen ereignet hat. Als er sah, daB sie auBer Atem waren und mit heftigem Schnaufen ihre Hast verrieten, glaubte er, sie wiirden ihm den Sieg melden; er fragte sie, ob sie denn nicht den gefes-selten Theodosius hierher gefuhrt hatten, wie er es befoh-len hatte. Sie antworteten ihm: "Wir fiihren ihn nicht zu Dir, sondern bringen Dich zu ihm. So hat es namlich der Allmachtige beschlossen." Nach diesen Worten rissen sie ihn vom Thron, legten ihn in Ketten und fuhrten ihn ab." Die Betonung des schweren Atmens und des Mangels an Luft sind bei hervor-ragend trainierten Soldaten nur durch einen groBen Steil-hang zu erkliiren. Die Tatsache, daB Eugenius nicht wuBte, was geschehen war, deutet auf eine groBere Entfernung vom Schlachtfeld hin. Die Erwiihnung des Thrones liiBt erahnen, daB er es sich bequem gemacht hat, hochstwahrscheinlich in einem der zahlreichen solide gebauten und mit Dachzie-geln bedeckten Hiiusern auf dem Gipfel des Berges, von wo er durch schnelle Boten gut mit seinen Befehlshabern kom-munizieren konnte, dariiber hinaus hatte er vom Berg einen hervorragenden Uberblick iiber das Schlachtfeld und alle dahin fuhrenden Zugiinge.
Dr. Slavko Ciglenečki Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Gosposka 13 Sl-1000 Ljubljana