B. Debevec
Travnata dežela Mongolija
Onkraj velikega zidu, ki je branil Kitajsko pred napadi divjih roparskih nomadov, se pričenja Mongolija, de-žela   trave  in čred, poletnega  pripe-kajočega sonca in strašnega zimskega mraza.   Zemljevid   nam   kaže,   da   je kitajski zid ne daleč od nekdanjega glavnega kitajskega mesta, cesarskega Pekinga,   od  koder je tudi najbližja pot v Mongolijo. Mongolija meri pri-bližno   dva  in   pol   milijona   km2,   je torej   lOkrat večja  od  naše   države, a ima samo okoli   dva milijoiia pre-bivalcev.   Na severu se dotika ruske Sibirije,  na  jugu  jo  oklepa kitajski zid, na vzhodu prehaja v Mandžurijo, a na zahodu seže   do  kitajskega go-rovja   in   se" njena   meja   izgublja  v puščavi Gobi. Severni del se imenuje Zunanja Mongolija, spodnji južni  pa Notranja,   ki   se   deli   na   štiri   stare kitajske    pokrajine    Džehol,    Čahar, Suijuan in Kansu. Dočim je Zunanja Mongolija še precej gorata, je Notra-nja   Mongolija  valovita  ravan, zelena stepa,   ki prehaja proti severozahodu v puščavo   Gobi. Sami Mongolci opisujejo svojo domovino takole: »Najlepša de-žela na svetu!   Nikjer hiš, ni-kjer ulic — povsod velika, lepa trata   in na njej  črede kamel, konj in ovac« Njim je domovina sveta, najlepša zemlja na svetu.
Od Pekinga te pripelje že-leznica na Kalgan, od tu pa vodi karavanska pot v Notranjo Mongolijo. Železnica vodi preko Nankav-sedla, kjer so bili lan-sko leto hudi boji med Kitajci in Japonci. Tam prereže železnica tudi kitajski zid, ki ga je pred več kot 2000 leti zgradil kitajski cesar Čin-ših. Onkraj velikega zidu se raz-prostira neizmerna, lahko valujoča mongolska stepa.
Mongoli so nomadi, pastirji, .ki pasejo velike črede goveda, konj in ovac, pa tudi kamel, ki so jim potrebne na poteh skozi puščavo. Njihovi konji so majbni, a izredno žilavi ter vztrajni v teh stepah. Vsako pomlad si Mongolec poišče pripraven prostor za svoje črede, ki se pasejo do zime na teh mestih. Ko jeseni zapiha mrzel veter iz sibirskih goličav, tedaj  se  zbero  v   zimiščib,  da  v  potrpežljivosti   počakajo   konec   zime.
219
Večkrat jim zima — mrzli pekel — uniči vse njihovo imetje — črede — in tedaj se zgodi, da vse naselje izumre.   Kajti Mongoli pravijo:   >Zima
pije   ljudstvu   mozeg,«   in   zime   se Mongoli najbolj  boje.
Njihova noša je preprosta. Poleti nosijo platnene obleke, pozimi pa težke kožuhe. To je glavno oblačilo. Vendar se ženske oblačijo tudi v težko, dragoceno svilo, zlasti ob ljud-skih praznikih, in glavo jim krasi mogočno zlato okrasje, polno dragih kamnov.
Ker se selijo iz kraja v kraj, je njihov dom šotor, izdelan iz ži-valskih kož. V tem so pravi mojstri. Znotraj je podložen s snežno belimi ovčjimi   kožami,  na   vrhu   je   velika   križasto   prepletena   odprtina,   skozi
katero odhaja dim. V šotor postavijo tudi pohištvo, nizke mizice, omare, ču-dovito poslikane. Tak šotor je dom mongolske družine. Ko pride v šo-tor tujec, ga pri-jazno sprejmejo in mu postrežejo s ča-jem. Tega kuhajo iz čajnih opek (čaj prešan s krvjo), masla, sira in soli in je Mongolcem najljubša pijača. Kdor prvič pije tako rjavo gosto mešanico, tega oblije mrzel pot. Ostala hrana jim je meso njihovih živali, mleko, sir in maslo.
Po veri so budisti in njihovi duhovniki, lame, so oblečeni v rdeča oblačila. Poznajo tudi romarska pota in romarsko mesto, kamor ne sme stopiti ženska uo^a. Vsako   pomlad  prirejajo  samostani,   kjer žive lame,
220
•veličastna slavja v zahvalo za prestano zimo in takrat se prično po končanih zahvalaicah tudi zabave. Tukaj tekmujeja v hitrem jahanju, streljanju z lokom, ki je mongolski narodni šport, in rokoborbi.
Pred 700 leti je bila Mongolija pod vodstvom Džingiskana najmoč-nejša država ne samo v Aziji, temveč tresla so se pod kopiti njihovih velikih konjeniških vojska tudi evropska tla. Obiskali so tudi naše kraje, vendar samo »mimogrede«, a za njimi so ostala prazna mesta in nova pogorišča. Ruski narod je bil več kot 200 let pod mongolskim vodstvom.
Danes ni Mongolija več tista močna država kot nekdaj. Trije njeni sosedi, Japonska, Kitajska in Rusija, se bore zanjo, a kdo ji bo vladal, ne moremo vedeti. Mongolci verujejo, da takrat, ko je njihova domovina ˇ nevarnosti, vstanejo iz daljnih grobov padli sinovi mongolskega ljudstva in se vračajo v domovino branit svojo rodno zemljo. Gorje tistemu, ki bi se jim upiral; poteptajo ga v prah in pepel. Mogoče prav danes jez-dijo preko ¦valovitih trat sence padlib. junakov, saj je njihova doinovina v nevarnosti.