47727




' - - v . .

■ ■'v:

■

v

■ ■




■ ' ; \ '

,


,

.BeiUged

» « m m ■  *« <* * * * ' ' '*■*’

pomnite se besed,
katere sem vam govoril.

(Jan. 15, 20).

Priložnostni cerkveni govori,

ki jih je imel in na svetlo dal

Dr. Mihael Napotnik,

knez in škof Lavantinski.

V Mariboru, 1902.

Založil izdajatelj. Tiskala tiskarna sv. Cirila.


•V



doben modremu možu, ki je sezidal hišo na skalo. In ulila se
je ploha, in prišle so vode in zapihali so vetrovi ter so se
uprli v tisto hišo, a ni padla; zakaj bila je postavljena na
skalo. (Mat. 7, 24. 25).

Moje govorjenje in moje oznanjevanje ni bilo v pre-
govorljivih besedah človeške modrosti, ampak v dokazovanju
duha in moči, da bi vaša vera ne bila v človeški modrosti,
marveč v moči božji. (1. Kor. 2, 4. 5).

I

Predgovor.

dekanijskih shodih dušnih pastirjev so ne¬
kateri zborovalci nasvetovali in stavili predlog,
da naj bi duhovniki gošče priobčevali svoje
cerkvene govore, deloma v trajni spomin na
posebne cerkvene slovesnosti, deloma pa v poljubno
porabo svojim sobratom tovarišem.

Da bi po svojih močeh ustregel hvalevredni želji,
sem izdal leta 1900 govore, ki sem jih imel pri raznih
cerkvenih svečanostih v Čadramski župniji. Mnogoteri
duhovniki so mi zatrjevali, da jim je knjiga dobro došla
in že semtertam tudi dobro služila. 1

Vesela ta vest me je napotila, da sem zbral nov
zvezek različnih pridig in govorov, ki sem jih imel v
raznih časih pri raznih cerkvenih slavnostih.

Prva pridiga o pripravi na prihod Gospodov naj
služi kot uvod za priobčene govore, ki zadevljejo osebe,
žive in mrtve, ter cerkvene reči, in sicer njih blago¬
slovitev ali pa posvetitev. Pridjani so še govori na ka¬
toliških shodih.

1  Govori pri raznih cerkvenih slovesnostih v Čadramu. Izdal Dr. Mihael
Napotnik, knez in škof Lavantinski. V Mariboru, 1900. 8°. Str. 156.

1

■S- 4 -s~

Nekaj teh priložnostnih govorov je bilo posebej
tiskanih; vendar so oddani že vsi in jih ni več dobiti.
. Vsled raznovrstnih težavnih poslov in opravil stanovskih
nisem mogel popravljati sestavkov, kakor sem želel in
bi bilo treba. Večinoma sem pustil stvari nespremenjene,
kakor sem jih pač spisal in govoril v raznih dobah.

S pomočjo božjo želim biti sejavec, ki je šel sejat
svoje seme; in ko je sejal, ga je nekaj padlo v dobro
zemljo; in je rastlo in rodilo stoteren sad ... To seme
bodo tisti, ki bodo brali ali slišali besedo in jo v dobrem
in najboljšem srcu ohranili in sad obrodili v potrpljenju.
(Luk. 8, 5. 8. 15).

V Mariboru , na praznik sv. Janeza Zlatousta, dne 27. meseca

januarja 1902.

f  Mihael,

knez in škof.

Prvi del,

obsegajoč

pridige o cerkvenih osebah.



Pridiga

na prvo adventno nedeljo v Sevnici ob Savi, dne
28. meseca novembra 1880.

Vaša ledja naj bodo opasana in
goreče svetilnice v vaših rokah;
. in vi bodite enaki ljudem, ki čakajo

svojega gospoda, kdaj se bo vrnil
od ženitnine, da mu, kadar pride
in potrka, zdajci odprč. (Luk.
12, 35. 36).

V Gospodu ljubljeni kristjani !

iHe prvim staršem v raju je bil obljubljen Mesija, ki
1; jih naj reši greha, smrti in pekla. (Gen. 3, 15).
Sr Toda še štiri tisoč let je trebalo, preden je bila
dopolnjena obljuba in se je Sin božji učlovečil
in dovršil odrešenje revnega grešnega sveta. Človeški rod
se je moral namreč spodobno pripraviti na ta prihod, je
moral čutiti, spoznati in se prepričati, da ne premore iz lastne
moči Boga prav poznati, mu služiti in živeti tako, kakor mo¬
ra terjati stvarnik od svoje stvari in gospod od svojega
služabnika.

Vendar pa tudi na drugi prihod božjega Odrešenika se
mora kristjan ves čas svojega življenja pripravljati, da bo
deležen sadu odrešenja, da bo srečno prestal grozno sodbo
m se večno vzveličal.

Da bo pa dosegel kristjan svoje vzveličanje ob prihodu
pričakovanega Odrešenika sodnika, mora pred vsem imeti

-S- 8 -i*

goreče želje po tem prihodu in mora svojo dušo že v tem
življenju skrbno pripravljati za odločilni trenotek. O pripravi
na prihod Vzveliearjev hočemo govoriti danes, ko začenjamo
cerkveno leto in praznujemo prvo adventno nedeljo.

O Marija, kraljica očakov in prerokov, ki si vse hre¬
penenje stare zaveze po Mesiju združila v svojem srcu in si
se za njegov prihod najbolje pripravila, izprosi nam milost,
da bomo živeli tako, da smo vedno pripravljeni za prihod
Gospodov.

Kralja, ki prihaja, pridite molit!

Kristjani predragi !

lo toži sv. apostol Janez v svojem vzvišenem evan-
gelju, rekoč: Sin božji je bil na svetu, in svet
je po njem storjen, in svet ga ni spoznal.
V svojo lastnino je prišel, in njegovi ga niso
sprejeli.  (Jan. 1, 10. 11).

Pritožba je sicer žalostna, ali neresnična in krivična ni.
Čeprav bi naj rešil poslani Mesija človeški rod neizmerne
nesreče, greha in večnega pogubljenja, je obveljal vendar
izrek sv. evangelista Janeza: Vzveličar je med svoje prišel,
a njegovi ga niso sprejeli. Da, Odrešenik je prišel reševat
grešni svet, a grešni svet ga ni sprejel.

Ni ga sprejelo njegovo izvoljeno ljudstvo. Štiri tisoč let
je Bog pripravljal Izraelsko ljudstvo na prihod svojega edino-
rojenega Sina, vendar ni bilo pripravljeno, da ga sprejme
veselo, ko je prišel v spol n j en ju časa.  (Gal. 4, 4). Bet¬
lehem mu je zaprl svoja vrata, Jeruzalem gaje pahnil iz svoje
srede in križal na gori Golgoti. Uresničilo se je, kar je go¬
voril Gospod po preroku Izaiju: Otroke sem izredil
in povišal, oni some  pa zaničevali ... zapu¬
stili so Gospoda, preklinjali so Svetega Izra¬
elovega in od njega odstopili. Kam bi vas še
udaril, ko nakladate hudobijo? Glava je vsa
bolna in srce vse medlo.  (Izaij. 1, 2. 4. 5).

-f- 9 -§~

Tudi paganski svet ni hvaležno sprejel svojega Reši¬
telja iz strašne sužnosti. Kmalu se je vzdignil v svoji jezi in
srditosti zoper kraljevstvo Kristusovo, zoper njegovo sveto
ustanovo, katoliško cerkev. Pomoril je apostole in druge po¬
slance božje, ki so oznanjevali vzveličavne resnice. Milijonov
in milijonov mučencev in mučenk je moralo preliti svojo kri,
preden je razsežno rimsko cesarstvo vsaj deloma sprejelo
edinovzveličavno vero Jezusovo.

In poleg tega koliko je še narodov in ljudstev, ki še
do danes niso sprejela vere Kristusove, ko se še zmerom
ustavljajo svojemu vzveličanju. Pa pokaj bi tožil o nevernikih,
ko se med verniki nahaja mnogo takih, ki so sicer sprejeli
krščansko vero, ki jim pa vendar velja pritožba svetega evan¬
gelista Janeza: V svojo lastnino je prišel, in nje¬
govi ga niso sprejeli.  (Jan. 1, 11).

Le pomislimo, ljubi moji poslušalci, koliko je nesreč¬
nežev, ki so zunaj sprejeli Jezusa Krisusa, ki mu pa znotraj
v svojem srcu ne dajo prebivati, temveč ga žalijo in od¬
pravljajo s svojimi grehi.

Glejte, božje kraljevstvo je znotraj  v Vas
(Luk. 17, 21), je rekel Jezus farizejem, ko so ga vprašali,
kdaj pride božje kraljevstvo ? Pa kako bi moglo biti kraljev¬
stvo božje v človeku? Tako le. Kakor j'e namreč prišel Kri¬
stus, da odreši ves svet, enako je prišel tudi za vsako dušo
posebej in terja zato, da ga sprejme.

Jezusa pa sprejmemo v svojo dušo, ako smo v stanu
posvečujoče milost božje in ako svoje srce odpremo dejanski
milosti, ki razsvetljuje naš um in nagiblje našo voljo, da se
hudega varujemo in delamo dobro. Glej,  govori Gospod v
skrivnem razodetju sv.Janeza, jaz stojim pri vratih in
Irkam; ako kdo moj glas posluša in mi vrata
odpre, pojdem noter k njemu in bom ž njim ve¬
čerjal in on z menoj.  (Apok. 3,20). In Kristus zatrjuje:
Ako me kdo ljubi, bo izpolnjeval moje besede;
1 n  moj Oče ga bo ljubil in bova k njemu prišla
in pri njem prebivala.  (Jan. 14, 23).

10

Če torej hočemo, ljubi moji, da je božje kraljevstvo v
nas, da prebiva božji Vzveličar v naših srcih, moramo z
božjo milostjo sodelovati in se tako posvetiti. Ali žalibog,
koliko se v tem oziru še pogreša pri mnogih ljudeh, ki se
sicer imenujejo otroke svete cerkve, ki pa svojega Gospoda
iz srca preganjajo s smrtnimi grehi, ki ne odpirajo svojih
src dobremu, pač pa hudemu tako, da namesto Kristusu pri¬
pravljajo satanu prebivališče v svojem notranjem.

Toda od kod prihaja nesreča, da mnogoteri kristjani
ne pripravijo Kristusu vrednega stanovanja v svoji duši, ako
ga že ne odpravijo s smrtnim grehom? Vzrok je večidel, ker
preredko in premalo pomislijo, kar sta pri vnebohodu Kristu¬
sovem angela napovedala apostolom: Možje Galilejci,
kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jesus, kateri
je bil vzet od vas v nebo, bo tako prišel, kakor
ste ga videli iti v nebo.  (Dej. ap. 1, 10. 11).

Dva prihoda obečanega Mesija razločujemo; prvi se je
izvršil pred devetnajstimi stoletji tedaj, ko je prišel Kristus
na svet kot obljubljeni Odrešenik; in čas drugega prihoda
pa še teče in bo dotekel tedaj, ko se bo Jezus Kristus pri¬
kazal na oblakih kot napovedani sodnik, ki bo natančen od¬
govor terjal od človeškega rodu sploh in od vsakega človeka
posebej ter bo vsakemu prisodil zasluženo plačilo.

Potemtakem razločujemo tudi dvojni adventni čas. Prvi
je pričel z obljubo božjega Odrešenika in je trajal do nje¬
govega rojstva in vnebohoda; drugi je nastopil s tem praz¬
nikom in traja zdaj do smrti posameznega človeka, ko se
mu približa Kristus, da sodi njegovo dušo posebej; in trajal
bo do sodnjega dne, ko bo prišel večni sodnik, sodit žive
in mrtve, kakor molimo v apostolski veri.

Adventni čas svojega življenja bi moral vsak človek
rabiti in obračati tako, da ga Gospod, kadar pride, najde ču-
ječega in pripravljenega. Zato nas opominja božji Vzveličar
tolikokrat v svetem evangelju: Bodite pripravljeni!
(Mat. 24, 44; Luk. 12, 40). Če pa hočemo izvedeti, kaj nam
je storiti, da se vredno pripravimo za prihod Gospodov, mo-

-I- 11 -f*-

ramo preudariti, kaj storijo- navadno ljudje, kadar se pri¬
pravljajo za prihod odličnega gosta, ki je napovedan in ga
pričakujejo.

Najprvo premislimo, kdo je, ki prihaja? Kakšna je čast
in visokost njegova? Je li vzvišena oseba, kakor je cesar in
kralj ali papež in škof? Potem presodimo razmerje, v ka¬
terem se nahajamo ž njim. Je li naš oče, brat, prijatelj, do¬
brotnik, od katerega imamo vse, kar smo; ali je človek, od
katerega je zavisna naša prihodnost, kateremu moramo da¬
jati račun od svojega hiševanja, v katerega rokah je naše
življenje in naša smrt, ker je sodnik, ki bo izrekel črez nas
neovržno sodbo?

Vse to in še več je Jezus Kristus, ki ga pričakujemo.
On je kralj kraljev in gospod gospodujočih, kateremu je dana
vsa oblast v nebesih in na zemlji. On je najvišji duhovnik,
ki je žrtvoval za nas spravljivo daritev na lesu svetega križa.
On je oče, ki nas je sprejel za svoje otroke; je brat, ki de¬
li z nami svojo posest; je prijatelj, ki je dal za nas svoje
življenje; je dobrotnik, od katerega prejemamo vse potreb¬
no za telo in dušo; je sodnik, katerega sodba bo odločila
za neskončno večnost. In zatorej ljubi moji, kako moramo
pač skrbeti, da porabimo čas svojega življenja tako, da se
spodobno pripravimo za sprejem vsemogočnega gosta!

Nadalje se pri čakanju na imenitnega gosta odpravi iz
hiše vse, kar bi došlemu bilo neprijetno in bi ga žalilo in
onečastilo; narobe pa se pripravi vse, kar bi mu ugajalo,
bi ga veselilo in častilo. In to zdaj obrnimo na advent svo¬
jega življenja!

Očistimo v tem svetem času svojo dušo grehov! Iz¬
povejmo se svojih grehov postavljenemu izpovedniku in prej-
mimo sveto rešnje Telo! Krotimo svoje poželenje s postom
m z molitvijo. Okrasimo svoja srca z božjimi in dejanskimi
čednostmi, da premoremo s kraljem Davidom in z apostolom
Janezom klicati: Moje srce je pripravljeno, oBog,
moje srce je pripravljeno!  (Ps. 107, 2). Pridi,
Gospod Jezus!  (Apok. 22, 20).

-I- 12 -s-

V Gospodu ljubljeni kristjani !

jRlati sad današnje pridige bodi trdni sklep, da ho¬
čemo pridno premišljevati trojni prihod našega
Gospoda Jezusa Kristusa in sicer njegov prihod
na svet, da ga je odrešil; v naša srca, da jih
posede, in na sodnji dan, da bo sodil žive in mrtve.

Te globoko pomembne resnice hočemo premišljevati
in se po njih ravnati zlasti v svetem adventnem času, v ka¬
terem nas sv. apostol Pavel po današnjem krasnem berilu
tako krepko opominja, pišoč : B r a t j e, m i v e m o za č a s, d a
je že ura, da se iz spanja zbudimo; kajti zdaj
je naše vzveličanje bliže, kakor takrat, ko smo
verni postali. Noč je m i n o 1 a, dan pa seje pri¬
bližal. Vrzimo torej od sebe dela teme in ob¬
lecimo orožje svetlobe! Kakor po dnevu pošte¬
no hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v
nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in za¬
visti; temveč obleciteGos p od ajezusa Kristusa
in ne str ez it e mesu v poželenju!  (Rimlj. 13,11 — 14).

Da, pripravljajmo se skrbno na tisti strahoviti čas, o kate¬
rem govori Jezus v današnjem svetem evangelju, rekoč: Zna¬
menja bodo na solncu in luni in zvezdah; in na
zemlji bo stiska med narodi zavoljo strašnega
šumenja morja in valov. In ljudje bodo kopr¬
neli strahu in čakanja tega, kar ima črez svet
priti; zakaj nebeške moči se bodo gibale. In
tedaj bodo videli Sinu človekovega priti na
oblaku z veliko oblastjo in slavo. (Luk. 21,25 — 27).

Zavoljo tega poslednjega, najstrašnejšega prihoda Go¬
spodovega  naj bodo, ljubi kristjani, vaša ledja opa¬
sana in goreče svetilnice v vaši h rokah; in bo¬
dite enaki ljudem, ki čakajo svojega gospoda,
kdaj se bo vrnil od ž e n i t n i n e, da mu, kadar
pride in potrka, zdajci odpro! Amen.


-g- 13 -s-

Pridiga

na god sv. apostola Jerneja, patrona župnijske cerkve v
Vojniku, dne 27. avgusta 1876.

Haec est victoria, quae
vincit mundum, fides nostra.

Ta moč, ki premaga svet,
je naša vera. (I. Jan. 5, 4).

V Gospodu dragi kristjani!

uatko pa krepko je opisal sv. apostol Janez moč
krščanske vere z znamenitim rekom: Ta moč,
ki premaga svet, je naša vera.  (I. Jan. 5,4).
§} Neomajljiva vera zapoveduje prirodnim močem,
premaguje peklenske sile, nadvlada svet, kroti človeka, ker
mu razsvetljuje um in blaži srce.

Jezus Kristus je večkrat govoril o čudoviti moči svete
vere. Tako je rekel svojim učencem: Imejte vero v Bo¬
ga; zakaj resnično vam povem: Ce kdo reče tej
gori: vzdigni se in vrzi se v morje, in ne pre¬
mišljuje v s v o j e m s r c u, temveč veruje, da se bo
zgodilo, kar reče, se mu bo zgodilo.  (Mark. 11, 22.
23). In zopet jim je dejal: Kateri pa verujejo, pojdejo
ta znamenja za njimi: v mojem imenu bodo

izganjali hudobne duhove, bodo govorili nove
jezike, prijemali kače, in ako kaj strupenega
pi j o, ne bo jim škodovalo, in na bolnike bodo
polagali roke, in bodo zdravi. (Mark. 16, 17. 18).
Prerokoval jim je hude čase, a obenem tudi zmagovito moč
njih vere, rekoč: Glejte, jaz vas pošljem kakor ov¬
ce med volkove... Izdajali vas bodo v zboru,
in v shodnicah vas bodo bičali. In pred p o g la¬
va r j e in kralje bote peljani zav olj o mene v pri¬
čevanje njim in nevernikom. Kadar vas bodo
pa izdali, ne skrbite, kako ali kaj bi govorili;
zakaj dano vam bo tisto uro, kaj govorite.
• • • In sovraženi bote od vseh zavoljo mojega
imena. (Mat. 10, 16. 17 — 19. 22).  Pride celo ura, ko

-S- 14 ~s~

bo vsak, kateri vas umori, mislil, da Bogu stori
službo. (Jan. 16,2).  To sem vam govoril, da imate
mir v meni. Na svetu bote bridkost imeli; ali
z a u p.aj  te,  jaz sem svet premagal! (Jan. 16, 33).

Tako je božji Vzveličar tolažil in hrabril svoje ljube
učence z ozirom na nepremagljivo moč svete vere, ki jih
bo podpirala v nevarnostih, branila v bojih, krepila v za¬
puščenosti, navduševala v mučeništvu. In res, izredne oblju¬
be Jezusove niso ostale prazne obljube, marveč uresničile
so se popolnoma. Ko je nastopila doba, da se razširjaj evan-
gelj po vesoljnem svetu, o koliko truda in žrtev je trebalo
k temu ! Saj so se skoraj vsi narodi ustavljali edinovzveličavni
veri! Se izvoljeno in od Boga toliko ljubljeno ljudstvo Iz¬
raelsko ni hotelo sprejeti rešilne resnice. In kakor je bila
krščanska vera judom v spotiko, enako je bila paganom
nespamet in norost. Rim, ki je gospodoval nad tedanjim
svetom, je bil sedež zmot in never.

In pri takih obupnih razmerah naj bi vera Kristusova
prešinila in preobrazila svet? V tako tužnem položaju naj
bi se prenovil človeški rod? Kdo bi bil mogel upati in
pričakovati le površne, a kaj šele temeljite premembe? In
vendar, v kratkem se uklonijo kralji in njih podložniki Jezu¬
sovi veri! Križ Kristusov se zalesketa na razvalinah pa-
ganskih svetišč; in celo Rim, kjer si je povzdignila laž svoj
prestol, postane sedež resnice in pravice. Kdo ne spozna v
tern naglem preobratu božje mogočnosti ? O, kako zmago-
nosna je bila krščanska vera že v prvem početku in razvit-
ku svete katoliške cerkve! Iz lastne izkušnje je pač posnel
razsvetljeni apostol Janez pomenljive besede, ki sem jih po¬
stavil današnji pridigi na čelo: Ta moč, ki premaga
s v e t, j e naša vera.

In to zmagljivo moč krščanske vere hočemo občudo¬
vati v življenju sv. apostola Jerneja, katerega veseli god
praznuje danes lepa Vojniška fara. Slavni patron te le žup¬
nijske cerkve je bil izmed dvanajsterih apostolov tisti junak,
ki se je posebno odlikoval po nenavadni moči svete vere.
Iz njegovega življenja bomo jasno spoznali, kako premoremo
z živo vero premagovati svet in zvesto služiti Bogu.

- 1 - 15 -|*

Svet nas odvrača od Boga po svojih zakladih, s ka¬
terimi mami naša srca, po krivih naukih, s katerimi moti
naš um, in po pregonih, s katerimi nam slabi voljo. In glej¬
te, sv. Jernej je prav v tem trojnem boju srečno zmagal. Pre¬
magal je želje po bogastvu, ker ga je vera učila zaničevati
posvetne reči; nadvladal je zmote sveta, ker mu je vera po¬
dajala resnico'; in premagal je nasilstvo sveta, ker mu je
vera krepila voljo. In tako je sv. Jernej premagal svet kot
učenec Jezusov, kot apostol sveta in kot mučenec svete
cerkve.

Preljubi Jezus, uči nas danes po sijajnem vzgledu svo¬
jega slavnega učenca, kako moramo s sveto vero prema¬
govati svet, da nas ne premotijo njegove ničemurnosti, nas
ne prevarijo njegove zmote in nas od tvoje svete službe ne
odvrnejo njegovi napadi!

Blagor tistim, ki božjo besedo poslušajo
in jo hranijo!  (Luk. 11, 28).

Preljubi v Gospodu !

Neredna skrb za posvetno blago ovira človeka v so-
fjiFvO delovanju z milostjo božjo. Kakor hitro naveže
kristjan svoje srce na posvetne reči, izgubi ljube¬
zen do večnih, se oddalji od Boga, in najlepše obljube
svete vere nimajo nanj vpliva, ker išče svojo srečo in
veselje v minljivih rečeh in posvetnih nasladnostih. Trudi
se in ubija po noči in po dnevu, kako bi pomnožil premo¬
ženje, razširil posestvo, naložil denar na visoke obresti.
Zdaj poskakuje veselja zavoljo dobička, zdaj se topi žalosti
zavoljo izgube: vedno je nemiren in poln skrbij, ki mu ne
dopuščajo, da bi se više povzdignil proti nebesom. O, kako
bi mogel takšen človek izpolnjevati božjo voljo, pa bi mo¬
gel sodelovati s podeljeno mu milostjo ? Pri najsvetejših
opravilih je raztresenega duha in ne more niti najkrajše mo¬
litve pobožno opraviti.

Prav zato je bila prva dolžnost Jezusovih učencev, da
so se odpovedali ničemurnemu svetu in popolnoma vdali

-S- 16 -I-

milosti božji. Bili so ubožni, ali Jezus je hotel, da še bolj
ubožajo. Od vsakega je terjal, da se loči od staršev, žene,
sorodnikov, prijateljev in znancev, da bi njegovo srce ne
bilo razdeljeno na več strani, da bi posvetni oziri ne motili
ljubezni do nebeških rečij. Prepovedal je božji Učenik
svojim učencem vse, kar je nepotrebnega, in dovolil jim le,
kar je neobhodno potrebnega; še za prihodnji dan bi naj
ne skrbeli, temveč brezmejno zaupali v božjo previdnost.
Pač močne vere je trebalo, da so se apostoli povsem vdali
in prepustili božji odredbi, da so živeli na svetu in med
svetom kakor izven sveta in nad svetom.

Kakor druge apostole je poklical Jezus tudi sv. Jerneja
iz nizkega stanu za svojega učenca. Pravijo, da je poklicani
bil ribič, ker pomenja Bartolomaj toliko, kolikor sin Toloma-
jev ali sin moža, ki zajema vodo — filius Tholomai i. e.
suspendentis aquas, in ker je ribil s Petrom po Janezovem
poročilu (Jan. 21, 23); ali pa je bil oratar in vrtnar, ker ga
je Filip našel pod figovim drevesom. Mično nam opisuje sv.
evangelistjanez njegov poklic v apostolsko službo. Ko je blagi
Izraelec počival nekdaj na svojem vrtu v Kani Galilejski
pod hladno senco figovega drevesa, premišljujoč svetopi¬
semske napovedi Mesijevega prihoda, je prišel njegov pri¬
jatelj Filip iz Betzajde in mu je oznanil: Njega, o kate¬
rem je pisal Mozes v postavi in preroki, smo
našli, Jez us a, sinajožefovega iz Nazareta.  Ven¬
dar Natanael, kakor imenuje sv. evangelistjanez našega apo¬
stola, medtem ko ga Matevž (10,3), Marko (3, 18) in Lukež
(6, 14) imenujejo Bartolomaja, od koder izhaja naše skraj¬
šano ime Jernej ali Arnej —■ Natanael, pravim, ni mogel verjeti,
da bi vzvelicanje Izraelcem prihajalo iz Galileje, katere prebi¬
valci so bili med judi najbolj zaničevani, ker so bili pome¬
šani z ajdi, predvsem s Sirci in Feničani, in so se poprijeli
marsikaterih tujih šeg in navad. Vsled tega je vprašal od¬
kritosrčni Natanael Filipa: More li kaj dobrega iz Na¬
zareta biti?  Filip je odgovoril: P r i d i i n p o gl ej ! In
nemudoma sta šla h Gospodu. Ko je Jezus videl prihajati
novega učenca, je rekel poslušalcem: Glejte, to je pra¬
vi Izraelec, v katerem ni zvijače!

-I- 17 -f-

Skromni Natanael se je nad to pohvalo in nad bistrim
pogledom Jezusovim silno zavzel ter je spoštljivo vprašal:
Od kod me poznaš?  In Jezus mu je odgovoril: Preden
te je Filip poklical, ko si bi lpod  figovim dre¬
vesom, sem te videl.

Ko je Natanael videl, da pozna Jezus njegovo notran¬
jost, je vzkliknil poln vere: Učenik, ti si Sin božji, ti
si kralj Izraelski!  Jezus pa mu je odvrnil: Ker sem
ti rekel: Pod figovim drevesom sem te videl,

veruješ; še kaj večjega kakor to boš videl. In
rekel mu je: Resnično, resnično vam povem, vi¬
deli bote nebo odprto in angele božje gori in
doli hoditi nad Sinom človekovim. (Jan. 1,45 — 51).

To evangeljsko poročilo nam dovolj jasno spričuje po¬
glavitne čednosti sv. Jerneja kakor njegovo odkritosrčnost,
vernost, stanovitnost, odločnost. Natanael Bartolomaj — he¬
brejski Vsjni, kakor se glasi njegovo polno ime in

pomenja Natanael (Deodatus, Bogdan) Bartolomaj (sin To-
lomajev), kakor se je imenoval tudi Peter Simon Bariona,
Simon sin Jonov — torej Jernej, novoizvoljeni učenec Jezusov,
pač ni imel, kakor niso imeli drugi njegovi tovariši, na svetu
blaga, na katero bi bil navezal svoje srce. Toda, če človek
tudi nima ničesar na svetu, menite, ljubi moji poslušalci, da
vsled tega manj ljubi svet? Ali ne hrepenijo po zakladih
ravno tisti, ki jih nimajo? Apostoli so sicer vse zapustili in
so sledili za svojim mojstrom, vendar pa so upali, da bodo
pridobili s tem mnogoveč, kakor so imeli in izgubili.

Tudi sv. Jernej je šel za Kristusom, nadejajoč se, da
bo »kralj Izraelski« ustanovil mogočno kraljevštvo, v ka¬
terem bo tudi on zavzemal odlično mesto. S početka niso
sploh imeli apostoli pravega pojma o božjem kraljevstvu na
zemlji, q sveti cerkvi; pričakovali so posvetno kraljevstvo, v
katerem bodo prvi ministri ali služabniki kraljevi. Tja do
slovesnega vnebohoda svojega ljubljenega Učenika so vedno
upali, da bo utemeljil sijajno državo, v kateri bodo ž njim
vred gospodovali, to je, zapovedi dajali, sodili, kazni določe¬
vali. Iz tega obnašanja Jezusovih učencev razvidimo, kako

2

-I- 18  -i~

preslepijo človeka posvetne misli in skrbi, kako ga zmotijo
in prevarijo. Apostoli so hoteli Gospoda zapustiti, ko so
videli, da tako dolgo ne ustanovi zaželenega kraljevstva.

Šele po milostnem prihodu tolažnika in razsvetljevalca
sv. Duha so spoznali svoj vzvišeni poklic in so zatrli svoje
poželenje po začasni slavi in oblasti. Šele zdaj se je čutil
sv. Jernej srečnega, da ni imel posvetnega blaga, ker je
sprevidel, da bo mogel skrbeti tembolj za nebeške blaginje.
Ne zlato in ne srebro in noben drug pozemeljski zaklad ni
vznemirjal njegovega srca; odpovedal seje  vsemu, ter je bil
vesel, da ni imel, kamor bi bil položil utrujeno telo. Pa od
kod ta izredna krepost? Od svete vere, ki je prešinila in
povzdignila Jernejevo srce nad vse ničemurnosti tega sveta.
Vera ga je vedno spominjala božjega Vzveličarja, ki je bil
ubog iz zgol ljubezni do nas. Vera mu je ponavljala opomin,
češ, da ni vreden svojega Gospoda, ako terja zase boljši
stan, kakor si ga je izvolil on. Vera ga je učila, da nikoli
ne umirijo in ne zadovolijo minljive reči srca, pač pa je
spravljajo v nevarnost, da izgubi večni mir in zgreši nemin¬
ljivo srečo. Vera mu je neprestano ponavljala Kristusovo ob¬
ljubo, da bo bogat v večnosti, kdor je ubog v časnosti; pa
da bo povišan v raju, kdor je bil ponižan na svetu. Te za¬
nesljive ker božje obljube so sv. Jerneja napolnjevale v
apostolski službi z nepopisnim veseljem in pogumom. Nje¬
gova bogatija je bila ljubezen do Boga in do bližnjega; nje¬
gova zakladnica milost božja; njegova nepremična opora za¬
upnost v previdnost božjo. In tako je zmagal sv. Jernej po
svoji živi veri svet in njegove izkušnjave.

Kako podučljiv je za nas, krščanski poslušalci, vzgled
velikega apostola Jerneja. Ko ga je Jezus izvolil za steber
svoji cerkvi, mu je naložil dolžnost, da se odpove vsemu po¬
svetnemu, da tem laže dela za čast božjo in za lastno in bliž¬
njega vzveličanje. In pokorni učenec je zvesto izpolnjeval
haročeno mu dolžnost. Ko so ga hoteli v nekem kraju bo¬
gato obdariti za necenljivo dobroto svetega evangelja, je od¬
klonil ponujano plačilo, rekoč: Jaz nisem prišel iskat
zlata ali srebra, temveč da bi spreobračal du¬
še k spoznanju prave vere in vodil v večno

-S- 19 -*►

vzveličanje. Tudi nas je vsedobri Bog izvolil za svoje
učence, ker nas je pri svetem krstu prerodil v kristjane, kar
ničesar druga ne pomenja kakor učence in nasledovalce Kri¬
stusove. Vendar od nas ne zahteva, kar je 'zahteval od svo¬
jih apostolov, namreč, da bi zapustili vse in sledili za njim.
Ne, tega noče; pač pa hoče, daste, predragi, polni žive ve¬
re, to se pravi, da živite, kakor vas uči vera. Vera vas pa
uči da pridno izpolnjujete dolžnosti svojega stanu; da vestno
opravljate svoja dela in si tako služite potrebni živež, pa si
tudi za prihodnje dni kaj prihranite in privarčite, ali to brez la¬
komnosti, krivičnosti, nevošljivosti. Vera vas uči, da morate
hvaležni biti Bogu za to, kar vam je podelila njegova oče¬
tovska roka. Imate li malo, pomislite, daje sreča, ne več imeti.
Bog ve, kako bi rabili, ko bi bili več prejeli. Imate li pa mno¬
go, glejte, da se poslužujete časnih zakladov tako, da ne
izgubite večnih.

Reveži, tolažite se v svoji siromaščini; ne zavidajte
premožnejših; ne godrnjajte zoper previdnost božjo! Vedite,
da je Bog tudi vaš oče, ki vas ne bo zapustil; on hoče pa
bolj vašo večno kakor časno srečo, in vam daje zato pri¬
ložnost, da si naberete obilo bogastva za drugo življenje. Po
svojem revnem stanu ste podobni Vzveličarju, ki si je izvolil
revščino iz čiste ljubezni do grešnikov. Zato so pa tudi re¬
veži njegovi posebni ljubljenci, ki jih bo v nebesih bogato
poplačal. Vse to in še mnogo več vas uči sveta vera, s ka¬
tero lahko premagujete nezadovoljnost, nepotrpežljivost, za¬
vist, obupnost.

Vi premožnejši pa, ki ne poznate težav revnega živ¬
ljenja, pomislite, da ste le oskrbniki prejetega blaga ! Zato pa
ne navezujte nanj svojih src! Imejte svoja ušesa vedno od¬
prta prošnjam ubožcev in sirot! Lomite radi svoj kruh ž nji¬
mi ! Pomnite dobro, da bote odgovor dajali od svojega hi-
ševanja, in da bote netrohljivi zaklad prejeli v nebesih, ako
trohljivo blago na zemlji rabite po nauku svete vere, ki vas
opominja: N e s p r a v lj a j t e si zakladov na zemlji,
k j e r jih r j a in molj konča, in k j er j i h t a t j e iz¬
kop 1 j e j o in ukradej o. Temveč zbirajte si z a kla¬
de v nebesih, k j e r j i h n e konča ne rja ne molj,

2 *

»I- 20 -§~

in kjer jih ta tj e ne izkopljejo in ne ukradejo!
(Mat. 6, 19. 20).

O ljubi moji poslušalci, ko bi vsi s svojimi posestmi
ravnali po zlatih naukih svete vere, kako veselo bi bilo živ¬
ljenje že na tem svetu. Reveži bi ne zavidali bogatinov, in
bogatini bi ne puščali ubogim sile trpeti. Ne bilo bi grde zavisti
in pogubne nezadovoljnosti. Kristjani bi zvesteje služili Bogu.
Zakaj, od kod tolika mlačnost v službi božji, ako ne od ondot,
ker so ljudje preveč vdani posvetnosti. Saj še zmerom velja
in bo veljal izrek Gospodov: Kjer je tvoj zaklad, tam
je tudi tvoje srce.  (Mat. 6, 21). Kdo bi verjel, da iščejo
mnogoteri kristjani svoje vzveličanje le na tej zemlji kakor
neverniki, ki ne poznajo posmrtnega življenja?

Vendar mi nočemo teh posnemati, pač pa hočemo
nasledovati sv. Jerneja, ki je prav cenil posvetno bogastvo, je
zaupal previdnosti božji in je premagal svet s svojo neo-
mahljivo vero.

Preljubi v Gospodu!

|«v. Jernej, duhovni sin Sina božjega, pa ni le zmagal
f fefepjh j s svojo trdno vero poželjivosti po minljivih stvareh,
zmagal je ž njo tudi vse zmote, s katerimi bega in
kvari svet um človekov.

Blagi Galilejec Natanael Bartolomaj je bil poklican od
Jezusa Kristusa, da oznanjuje ljudstvom, ki so tavala v temi
nevednosti in nenravnosti, evangeljske resnice, da iztrebi
njih nevero, izkorenini njih strasti, pa vsadi čednosti v njih
srca. O kolike vneme je trebalo, da je sv. Jernej izvršil
vse to. Pobožno izročilo pravi, da je prepotoval Indijo
ali tako imenovano srečno Arabijo, kjer je pridigoval svete
resnice po navodu evangelja sv. Matevža; saj je sto let po¬
zneje slavni ravnatelj in učitelj Aleksandrijske šole, Pan-
taenus (J 212), našel tam hebrejski rokopis Matevževega
evangelja, ki ga je bil tam zapustil sv. Jernej; potem je pre¬
hodil Likaonijo, Perzijo in Partijo, Medijo in zlasti Veliko
Armenijo, od koder njegov častni naslov »apostol Armencev«.

*S- 21 -g-

Prehodil je torej dežele, kjer so prebivali divji pagani, ki
niso poznali pravega Boga, pač pa so častili ničevne ma¬
like; ki niso marali zadruge postave kakor za postavo mese¬
nega poželenja; ki niso poznali resnice in pravice, poštenosti
m ljubezni, pač pa so vganjali. hudobije, o katerih se jim je
zdelo, da so dobra dela.

K takim divjakom je bil poslan blagi mož, ki ni po¬
znal zvijače. Koliko truda in trpljenja je moral pač prena¬
šati pri ljudstvih, ki so pogrešala vsako omiko in oliko.
S kako neverjetnimi zmotami seje moral bojevati. Nihče ni
imel zapopadka o pravem Bogu. In sv. Jernej bi jih naj
učil spoznavati, častiti in moliti nezapopadljivega troedinega
Boga. Pač težka naloga! Kako naj bi neznani mož učil nad¬
naravnih skrivnostij pegodne ljudi, ki niso druga verovali
kakor to, kar so videli z očmi in tipali z rokami ?

Vprašani vas, krščanski poslušalci, bi li takšni odno-
šaji ne prestrašili najsrčnejšega junaka, da ne odpotuje med
tako sprijene rodove? In našega gorečega blagovestnika niso
preplašili. In zakaj ne? Zato ne, ker je iskal in našel ne¬
premagljivo moč v veri, ki jo je oznanjeval nevernikom. Ve¬
sel se je oziral že v duhu po krajinah, kjer bo na tisoče ne¬
srečnih duš rešil pogina, razdjal kraljevstvo hudega duha in
razširil slavo božjo. Njegovo srce je plamtelo ljubezni do
zapuščenih ajdov in je kopernelo po njih vzveličanju. Zato je
rad prepustil drugim vrstnikom oznanjevanje svete vere v
svoji ožji in širji domovini, v Galileji in Judeji, pa je hipo¬
ma odpotoval v paganske dežele, ki so mu bile odločene,
da pridiguje v njih vzveličavne nauke Kristusove.

Ko je došel med zapuščene sirote, ni živel več zase,
temveč za svoje varovance. Globoko je obžaloval zas’epljenost
ljudstev, katera je imel satan v svoji popolni oblasti, ter je
najpoprej molil za njih razvetljenje. Nato pa je obiskoval
templje, v katerih je razkrival ljudem laži in goljufije praznih
bogov; je zahajal v palače vladarjev, katerim je oznanjeval
neskončno dobrotljivost in usmiljenje kralja kraljev; je
Intel v mesta, vasi in sela, da oznanjuje prebivalcem vstanjenje
12  groba grehov. Tu se je trudil, da očisti z vodo svetega

-i- 22 - 3 -

krsta nedolžne otroke; tam si je prizadeval, da omehča srca
odraslim ter jih pridobi za krščansko vero. Po dnevu je
množil s svojimi ognjevitimi pridigami število vernikov, in po
noči je zbiral, učil in posvečeval može, ki bi naj nadaljevali
započeto delo.

In tako je sv. Jernej vkljub vsem zaprekam vspešno
razširjal po paganskih deželah kraljevstvo Jezusovo. Premagal
je z lučjo svete vere zmote, zvijače in hudobije, ki so bile
vkoreninjene v srcih nevernikov. Kralji in knezi so položili
svoje krone in svoja vladarska žezla k nogam križanega
Kristusa. Ljudstvo je trumoma hrulo h krščanskim naukom.
Maliki so zginili, templji so bili spremenjeni v cerkve, me¬
sta so sprejela veselo vest o božjem Odrešeniku. Nečistniki
so postali sramežljivi, nezmerneži zrdžljivi, ošabneži ponižni,
lakomneži radodarni, nevošljivi dobrohotni, jezavi potrpež¬
ljivi in leni goreči. Vse se je obrnilo na bolje. Vera je
zmagala.

Vse hvale in vsega posnemanja je vredna gorečnost sv.
apostola Jerneja v razširjevanju božjega kraljevstva po daljnih
deželah in v njegovem utrjevanju v srcih človeških. Učenec
Kristusov je potoval iz dežele v deželo, da pridobiva neu¬
mrljive duše za Boga. Bi li mi, ljubi moji poslušalci, ne ho¬
teli skrbeti vsaj za vzveličanje lastnih duš? Ni pač imenit-
nejšega poklica, kakor je ta. Vsem bogatim in revnim je od¬
ločen isti cilj in konec: neskončna večnost. In vendar, kako
malomarni so nekateri kristjani glede na večnost! Vnemajo
se le za časne dobrine, za nje darujejo mir, vest in svojo
čast; na večnost ne mislijo. Mnogo jih živi v pregrehah; in
če jih neskončno pravični Bog pokliče s sveta, kaj jih pač
čaka, ako ne večnost nesrečna?

Bodi vam vsem sv. Jernej izpodbudni vzgled. Ste li
očetje in matere ali hišni gospodarji in gospodinje ter imate
otroke in posle, ki so izročeni vaši skrbi, bodite njim apostoli.
Učite jih, bati se Boga, izpolnjevati njegove zapovedi, lju¬
biti ga in služiti mu verno. Kažite jim srečno pot nedolžnega
življenja. Privadite jih, da bodo visoko cenili milost svete
vere. Izprašujte jih, kaj so se naučili pri pridigah in krščan-

-I- 23 di¬

skih naukih, pa jih opominjajte, da darujejo svoja dela Bogu,
to je, da se privadijo delati iz dobrega namena, v čast božjo
in v svoje in bližnjega blaženstvo. Varujte jih grešnih pri-
ložnostij, opozarjajte jih na strašne kazni, ki čakajo hudob¬
neže; dajajte jim v besedi in dejanju lepe vzglede, in tako
hote premagali zmote in prevare sveta. Preljubi, prosim vas v
imenu sv. Juda Tadeja, vojskujte se za vero, ki je
izročena svetim. Zakaj vrinili so se ljudje, ki
so že zdavna zapisani v o h sojenj e, hudobni, ki
milost našega Boga prevračajo v razuzdanost
in taje edinega gospodovalca in gospoda na¬
šega Jezusa Kristusa . . . Ti preklinjajo, česar
koli ne vedo; kar pa po natori vedo kakor neum¬
na živina, v tem se pogubljajo. Gorje jim, ker
hodijo p o K a j n o v i poti, in so vdani B a 1 a a m o v i
zmoti zavoljo dobička, in p o g i n j a j o v Koreto-
vem nasprotovanju. Ti so v svojih pojedinah
nagnusni, se goste brez strahu in se pasejo; so
oblaki brez vode, ki jih gonijo vetrovi; jesen¬
ska drevesa brez sadu, dvakrat u s e h 1 a, iz¬
koreninjena; valovi divjega morja, ki lastno
sramoto iz sebe penijo; tavajoče zvezde, kate¬
rim je vihar teme hranjen vekomaj . . . Ti so,
ki godrnjajo in tožijo; po svojem poželenju ži¬
ve, in njih usta govore prevzetne reči in povz¬
digujejo ljudi zavoljo koristi. Vi pa preljubi,
spomnite se besed, ki sovam bile poprej go¬
vorjene od apostolov .Gospoda našega Jezusa
Kristusa! (Jud. 3. 4. 10 — 13. 16. 17).

Preljubi v Gospodu!

bčudujmo še sv. Jerneja v njegovi najslavnejši zmagi,
ki jo je s svojo stanovitno vero pridobil nad svojimi
mučitelji.

Smrt Jezusovih učencev in zagovornikov je vselej bila
tisti slovesni trenutek, v katerem se je razodela ysa resnica in

-š- 24 -g*-

vsa moč njihove vere. V strašnih bolečinah so pokazali mu¬
čenci, da je slonela njih vera na božji nezmotljivosti, in da
jim je podelila milost, ki krepi človeka in ga dela potrpež¬
ljivega v najhujšem trpljenju. Mučenci so bili stanovitnejši
v trpljenju, kakor mučitelji v mučenju. In ta stanovitnost je
množila grozovitosti preganjalcev, a vendar se je kraljevstvo
božje širilo in širilo. In ta moč, ki je vedno premagovala
svet, ni li krščanska vera?

Enako se je zmagovito pokazala vera sv. Jerneja ob
koncu njegovega življenja. Ni bilo dosti, da je naš sv. apo¬
stol prepotoval mnogo dežel v vročini in zimi, v gladu in
žeji, v slaboti in revščini, naposled je moral preterpeti
grozno mučenje. Kar je prerokoval Kristus apostolom, se je
izpolnilo tudi v življenju sv. Jerneja.. Čeprav je spreobrnil
mnogo svojih sovražnikov, ostalo jih je še vendar, ki so bla¬
gega moža črteli strupeno. Služabniki praznih bogov so se
zakleli, da ga bodo umorili. Ujeli so ga in izdali sodnikom,
ki so ga vsled krivih tožeb obsodili v strašno smrt.

Pojdimo v duhu na kraj, kamor pripeljejo nedolžnega
obsojenca. Besneči divjaki ga zgrabijo, privežejo k stebru in
ga bičajo, da se je kmalu ločila koža .od trupla; zato trdijo
nekateri življenjepisci, da so svetniku slekli ali odrli kožo
s telesa. Kri teče curkoma po životu, telo je sama rana,
apostol je mož groznih bolečin. Poglejte na podobo v ve¬
likem altarju, ki jo je naslikal sloviti mojster Janez Martin
Schmidt iz Kremsa (f 1801). Ali vas ne obide groza in pre¬
trese strah, ko gledate le mrtvo podobo? Zares, strašno je
premišljevati te neizrečene muke, a kaj šele jih trpeti.

O ljubi moji kristjani, če imamo mi le majhno rano,
kako nas skeli, da že skoraj ne moremo prenašati bolečin;
kaj je pač sv. Jernej občutil, ko je bil po vsem telesu raz¬
mesarjen! Toda, so li te grozovite muke omajale njegovo
vero? Ne. Še v njih je pogumno oznanjeval križano ljube¬
zen, Jezusa Kristusa. Njegovo telo je bilo že na pol mrtvo,
a vera je v srcu še živela prav krepko. Le obgljavljenje je
zaprlo mučencu zlata usta, da niso več oznanjevala veličja
božjega. Vera, ki jo je zvesto branil in ohranil do zadnjega

-S-' 25

vzdihljaja, je še po smrti govorila glasno in pričala jasno
sovražnikom, kako slaba je bila njih sila, da bi ugasnila
njeno mogočno luč.

O sveta katoliška vera, kakšno moč ti je podaril tvoj
ustanovitelj, da ne premagaš svojih nasprotnikov nikoli po¬
polneje kakor tedaj, kadar mislijo, da so te zatrli že po¬
polnoma ; in da svojih spoznovalcev nikoli bolj ne poveličaš
kakor tedaj, ko jih svet preganja in mori!

Z zmagovito močjo svete vere se moramo vsi tolažiti
v  nadlogah, ki nas dohajajo na svetu. Saj ni najti človeka,
ki ne bi imel križev in težav. Starše muči nepokorščina
in razposajenost njih otrok; soseda preganja zasegljivost
in zavist sosedova; nedolžnega tlači krivičnost hudobneža;
reveža lomi sila; bolnika tare bolečina; delavca trpinči vro¬
čina. In ako ne trpimo na telesu, trpimo pa v duši. Saj nas
nadlegujejo neprenehoma izkušnjave in zapeljujejo v grehe.
L’o trpljenje ni najmanjšč. Kaj žalosti bolj človeka, kakor da
se mora vedno vojskovati s sam sebo, pa si ne more nikoli
mirno reči: Glej, tvoja duša je utrjena v milosti in ljubezni
božji!

Vendar, kako ogromne zasluge bi si lahko pridobivali,
ko bi trpljenje, bodi vnanje bodi notranje, prenašali vdani v
voljo božjo! Kako zadovoljni bi bili s svojimi križi, ko bi
bila naša vera živa, dejanska, delavna! Spoznali bi, da mo¬
ramo na svetu trpeti, če se hočemo po smrti veseliti; spre¬
videli bi, da se sedanja nadloga ne da primerjati prihodnji
sreči; prepričali bi se, da moramo z Jezusom križ nositi, ako
želimo ž njim vred kraljevati. Ne terja pa od nas, kakor je ter¬
jal od apostolov,' da bi prelivali kri za njegovo vero; toda
on zahteva, da smo potrpežljivi v bridkostih, katerih se ne-
moremo iznebiti v tej dolini solz. Veljaj vam zato, opomin
sv. apostola Juda Tadeja; Preljubi, vzidajte se na
svojo presveto vero in molite v svetem Duhu!
^hranite se v ljubezni božji, čakajoči usmi¬
ljenj a G o s p o da našega Jezusa Kristusavvečno
življenje!  (Jud. 20. 21).

~§- 26 -f-

V Gospodu dragi kristjani!

splošnem mnenju učenih mož je bil sv. Jernej v
Albanopolu, mestu Velike Armenije, mučen in tam- .
kaj tudi pokopan. Grški cesar Anastazij I. (491—518)
je daroval svete ostanke mestu Duras v Mezo¬
potamiji. Od tod so jih okoli leta 809 prenesli na otok Li-
paro, ki leži na severni strani trikotne Sicilije. Leta 832 so jih
slovesno prepeljali v mesto Benevent pri Neapolju, in leta 983
jih je dal cesar Oton III. (983—1002) prenesti v Rim, kjer
počivajo v porfirnati krsti pod glavnim altarjem sloveče ba¬
zilike, ki je posvečena sv. Jerneju in stoji na otoku sredi
reke Tibere. Stolna cerkev v Angleškem mestu Kenterberiju
(Canterbury) je prejela v dar roko sv. apostola. Manjše svetinje
se nahajajo po cerkvah v Italiji, Franciji, Nemčiji, Španiji
in Portugaliji. Spomin blažene smrti sv.Jerneja praznuje
cerkev dne 24., po nekod pa kakor v Rimu dne 25. avgusta. 1

Ako še končno enkrat pogledamo v duhu na življenje
našega slavljenca, moramo pač priznati, da je krasno ogle¬
dalo, v katero se moramo pridno ozirati, če hočemo pra¬
vično in sveto živeti.

Katoliški kristjani, ki so, kakor pravi sv. Pavel, p o-
zidani na temelj apostolov, super aedificatl
super fundamentum apo štolo  rum  (Efež. 2, 20), se
sploh radi spominjajo svetih apostolov, ker jih ti spominjajo
Gospoda samega. Saj so živeli z Jezusom tri leta, so poslušali
njegove nauke, so videli njegove čudeže in so bili priče nje¬
govega trpljenja, njegove smrti, pa tudi njegovega vstanjenja
in vnebohoda. Kot zvesti učenci so živeli, delali, trpeli in
umrli le zanj; in zdaj zopet žive pri njem, kakor si je želel
sv. Pavel: Želim razvezan in pri Kristusu biti.
(Filiplj. 1, 23). Na sodnji dan bodo s Kristusom vred sodili

* Lectio IV., V. et VI. Breviarii romani in festo s. Bartholomaei
apostoli die 24-. vel 25. Augusti. — Acta sanctorum Bollandiana. Au-
gusti tomus quintus. Parisiis et Romae, 1868. Str. 7 — 108. — Dr. Geor-
gius Moesinger, Vita et martyrium s Bartholomaei apostoli. Salislnirgi,
1877. Str. X+64.


-S- 27 -f-

svet, to je, oni nas bodo klicali na odgovor, kako smo ver¬
jeli njih pričevanju, kako smo izpolnjevali njih nauke in
posnemali njih življenje.

Obenem nas spomin svetih apostolov potrjuje v veri
na Jezusa Kristusa, ker so ž njim občevali, se njega doti¬
kali, ga videli v nebesa iti, so v njegovem imenu čudeže
delali, ter so naposled zanj trpeli in umrli. Njih trdna vera
mora nas utrjevati v veri in njih stanovitno upanje v upanju
m njih goreča ljubezen v ljubezni.

Srečni ste Vojničani, da imate farno cerkev posvečeno
apostolu, ki sluje posebno po svoji zmagonosni veri. Posne-
majte ga v njej. S tem ga bote najbolj častili. Zato sklenem
svojo pridigo, posvečeno njegovi proslavi, s ponižno prošnjo:

O Gospod, obudi v srcih Vojniških župljanov vero, ki
je navduševala sv. Jerneja v apostolski službi, vero, ki je
z a č e t e k č 1 o v e k o v e g a vzveličanja, podlaga in
korenina vsega opravičenja, brez katere ni
mogoče dopasti tebi in priti v družbo tvo¬
jih otrok!  (Trid. zbora seja VI. pogl. 8). Pošlji vsem
sv. Duha, ki je njega vodil; prešini vse z gorečnostjo do
svoje svete službe, da bodo poslušni tvojim zapovedim in
srčni ob času pregonov! Daj nam vsem po vzgledu farnega
patrona premagovati svet, da bomo po srečni smrti deležni
plačila, katero uživa sv. apostol že okoli dvatisoč let in je
bo užival na vekomaj vse veke! Amen.

-s- 28

Pridiga

na god sv. škofa in spoznovalca Nikolaja, patrona farne
cerkve v Sevnici ob Savi, dne 5. decembra leta 1880.

Bratje, spomnite se svojili pred¬
nikov, ki so vam oznanjevali besedo
božjo; glejte konec njih življenja
in ravnajte se po njih veri! (Za¬
četek berila ob prazniku sv.Nikolaja.
Hebr. 13, 7).

V Gospodu dragi kristjani!

večnem spominu bo pravični, poje pesnik
kralj David. (Psi. 111, 7). Resnico tega sveto¬
pisemskega izreka potrjuje slovesnost, ki nas je
danes zbrala v tej novo zidani, veličastni cerkvi.
Kdo pa je oni, katerega spomin praznuje danes lepa Sev-
niška fara? Pravičnež je, ki je pred petnajstimi stoletji za¬
pustil revno dolino solz, katerega čast in hvala pa se razlega
po vsem širnem katoliškem svetu, katerega slavno ime na¬
polnjuje z rajsko radostjo krščanska srca na izhodu in zahodu,
na jugu in severu: saj skoraj ni lakho najti moža, katerega
ime bi se splošneje, zaupneje in više slavilo, kakor ime
svetnika, kateremu je posvečena vaša farna cerkev, kateremu
se že od davnih časov sem priporoča Sevniška župnija v varno
zavetje.

Toda, zakaj je zaslužil sv. Nikolaj ali Miklavž toliko
češčenje po vsem krščanskem svetu v vseh stoletjih, pri vseh
narodih? Je li bil glasovit učenjak ali zmagonosen vojsko¬
vodja ali kralj ali vsaj premeten svetovalec kakšnega posvet¬
nega mogočnika? Ne, tega vsega nič ni bil. Se zgovornosti
sv. Janeza Krizostoma ni imel, pa tudi ne učenosti sv.
Avguština, pravi pobožno izročilo. Vendar pa sluje kakor
kateri bodi učenjak, vladar, modrijan ali učenik. Od kod
torej možu tolika čast in slava? Nikolaj je bil svet.  Svetost,
to je njegova zasluga, njegova priporočba, njegova izpričba.
Krasile so moža čednosti, ki store človeka pred Bogom pr a-

-S- 29 -g~

vičnega: in to je podlaga neumrljivosti, ki traja vse čase,
ki nima druge meje, kakor le večnost. Zato velja o vašem
farnem varihu v pravem in polnem pomenu psalmistov izrek:
V večnem spominu bo pravični.  (Psi. 111, 7).

V proslavo vašega farnega pomočnika in priprošnika
hočemo danes razkriti njegove vsega hvaljenja in posnemanja
vredne čednosti. Njegovo uzorno življenje delimo lahko v dve
dobi: v prvi je živel kot vzgleden kristjan med svetom, in
v drugi je opravljal odgovorno cerkveno službo. V prvem
delu bomo torej premišljevali, kako je bil sv. Nikolaj v mla¬
dosti po svoji deviški čistosti, globoki pobožnosti in po svojem
izrednem usmiljenju do ubogih vzoren vzgled krščanski
mladini. V drugem pa bomo izvedeli, kako je bil v du¬
hovniškem stanu po svoji gorečnosti in iskreni ljubezni dobri
pastir, ki žrtvuje svoje življenje za svojo duhovno čredo,
m kako je v tem sijajen vzor vsem višjim.

O sveti škof spoznovalec, ki si tako mogočen pred Bo¬
gom po svojih slavnih delih in si tako češčen v cerkvi po
svojih velikih čudežih, izprosi nam vsem tukaj zbranim
milost, da bomo zvesto posnemali, kar hvalimo na tebi!
Bratje, spomnite se svojih prednikov, ki so
v am oznanjevali besedo božjo; glejte na ko¬
nec njih življenja in ravnajte se po njih
veri!  (Hebr. 13, 7).

Preljubi poslušalci!

. Nikolaj je bil v drugi polovici tretjega stoletja rojen
od premožnih pa tudi bogaboječih staršev v malo¬
azijski pokrajini Liciji v mestu Patari, v kraju, kamor
je bil več ko dve sto leti poprej prinesel luč svetega evangelja
slavnoznani apostol sveta, sv. Pavel. Bil pa je sv. Nikolaj
kakor nekdaj Samuel od Boga izprošen po svoji bogoljubni
materi. Dolgo je mati molila, pa je molil tudi bogoslužni oče
z a zarod, in sad te stanovitne molitve in vdane prošnje je
hil sv. Nikolaj. In tako se je zopet uresničilo, da je otrok
molitve, navadno tudi otrok svetosti.

30 -§-

Že v prvih otroških letih je kazal Nikolaj znamenja
svoje prihodnje svetosti tako, da so se Patarani popraševali,
kaj še bo neki iz tega otroka? Kaka luč še bode prižgana
sveti cerkvi po čednostih tega izvoljenega deteta? Srečnejši
je bil deček od marsikaterega drugega vrstnika, ker si je
neomadežano ohranil krstno oblačilo. Čistost in nedolžnost
sta ga zalšale, da je bil podoben angelu v človeškem mesu.
Pri njem ni bilo najti navadnih otroških pregreškov, kakor
svojeglavnosti, nepokornosti, lehkomišljenosti, razposajenosti;
temveč vsi so se čudili njegovi pohlevnosti in poslušnosti,
njegovi vsestranski kreposti.

Čudovito, že otrok, ki vendar nima skoraj druga ko
poželjivost, je bil zmeren in se je vsakega petka in vsake
sobote postil, da ni zaužil ničesar. Do razveseljevanja in
igranja ni imel nagona. Edina njegova radost je bila pobožna
molitev v cerkvi. Kak veličasten prizor je pač moral biti?
gledati nežnega otroka, kako kleči ponižno pred altarjem,
se v solzah topi in se v duhu pogovarja s svojim
stvarnikom!

Nadalje je imel daroviti Nikolaj še tudi drugo posebno
veselje, da je namreč rad delil ubožcem od tega, kar so mu
starši dali za lastne potrebe. S tem je položil temelj svoji
poznejši, tako občudovani milosrčnosti do bližnjega.

To je bil naš Nikolaj v svojih deških letih. Takšen
otrok je moral pač biti tisti, katerega je Jezus v sredo med
svoje učence postavil ter jim ga v vzgled priporočil, rekoč:
Resnično vam povem, ako se ne spreobrnete
in niste kakor otroci, ne p oj dete v nebeško
kraljevstvo. Kdor koli se poniža, kakor ta otrok,
ta je večji v nebeškem kraljevstvu.  (Mat.18,2 — 4).
Vprašam vas, krščanski poslušalci, se li nahaja na svetu
lepša stvar, kakor je nedolžni otrok, v katerem odseva božja
podoba njegovega stvarnika, ki varuje krstno nedolžnost,
ki raste kakor mlada lilija, napajana od nebeške rose, raz¬
širjajoča okoli sebe prijetno vonjavo in očarljivo milobo?

In zato, ljubi moji, kdo bi mogel brez žalosti, nevolje
in jeze misliti, da se v sedanjem času nahaja mnogo brez-

-I- 31 ~i~

vestnežev, ki si prizadevljejo, mladino zastrupiti, jej vzeti
nedolžnost in pobožnost, dve najlepši bisernici mladinini. Za-
torej je pa, krščanski očetje in matere, vaša največja dolžnost,
da varujete svoje otroke pred zapeljivim svetom, pred vsem
pa, da jim sami niste v spotiko in pohujšanje. Kako plačilo
bi vam nekdaj bilo, ko bi po zanikarni odgoji svojih otrok
zakrivili njih časno in večno nesrečo? Tega vas Bog varuj
po mogočni priprošnji velikega prijatelja otrok, svetega
Nikolaja.

Podučujte otroke v krščanski veri, vadite jih v krščan¬
skem življenju, napeljujte jih zgodaj k molitvi, k službi božji,
h prejemanju svetih zakramentov! Povejte jim, da brez čed¬
nosti ni prave sreče ne na zemlji in ne v večnosti! Kažite
jim za vzgled mladega Nikolaja, pa jih tudi priporočujte
njegovemu varstvu! S tem bote svojega farnega patrona
najbolje častili, in otroci bodo vedno vaše veselje in vaš
venec.

Predragi poslušalci!

itimo dalje v premišljevanju izpodbudnega življenja
sv. Nikolaja in poglejmo, kakšen vzgled je dajal
mladeničem in mladenkam.

Za vsakega človeka nastopi nevarni čas,- ko se vnemajo
v njegovem notranjem strasti, ki mu pretijo s pogubo na
tem in drugem svetu. V viharni dobi mladeniški se pogubi
največ ljudi; zabredejo v napake in grehe, ki jim grenijo
vse dni življenja. Srečen, kdor se ubrani teh strastij!

Sv. Nikolaj je bil tako srečen. Poln strahu božjega in
prave modrosti je spoznal, da se more dragi zaklad čistega
srca ohraniti le z najskrbnejšim premagovanjem vseh hudih
skušnjav in z odpravo vseh grešnih priložnosti). Zato je krotil
svoje meso, je bedel nad svojim srcem, pa je bežal pred
veselicami in se je ogibal zanjk poželjivosti. Njegovo
kratkočasenje je bilo učenje, branje svetih knjig, moljenje
in pa izvrševanje telesnih in duhovnih del krščanskega
usmiljenja.

-fr- 32 -*•

Pa kako lahko bi bil naš slavljenec živel veselo in
dobro! Po svojih rano umrlih starših je podedoval veliko
bogastvo. Ali ne, da bi denar zapravljal, razuzdano živeč;
njegovo premoženje je bilo premoženje ubožcev in sirot.
Skrivaj je podpiral reveže in siromake. Sila genijivo je, kako
je prikrival dobrote, ki jih je delil bližnjemu. Le Bogu je
znano, koliko dobrega je storil na tihem. Njegovo srce je
bilo vedno pripravljeno, da objame vsakega trpina.

Ko so njegove dobrote ostale svetu, a ne nebesom pri¬
krite, nam je v poduk in posnemo znana posebna njegova mi¬
loščina. Živel je takrat v Patari bogatin, ki je po nesreči
izgubil vse svoje imetje. Da bi sebe in svoje rešil gladu in
dalje preživil, je sklenil svoje tri hčerke prepustiti grešnemu
življenju, da bi s tem služile sebi in očetu potrebno hrano.
Ko izve revščino in grešni naklep sv. Nikolaj, hiti v tihi noči
pod okno tiste hiše ter vrže noter mošnjo denarjev. Taisto
ponovi še dva večera. Tako zmeče v hišo toliko denarja,
da so se vse tri hčere mogle pošteno omožiti in se tako
rešiti sramote. Ali pri tretjem daru je srečni oče spoznal
svojega dobrotnika; in odslej so meščani vedeli, odkod
toliko na tihem storjenih dobrot, prejetih milodarov.

O sveta vera, kake želje, sklepe in nagibe vsajaš kri¬
stjanom v srca! O srečna mladina, ki posluša tvoj glas in
živi po tvojih naukih! Zemlja in nebo jo bota hvalila. Kako
sladko veselje in sladek mir napolnjuje nedolžno, pobožno
dušo! A kako slaba je tolažba brezbožnemu, zapravljivemu
kristjanu! Povej ti sam, ki si dozdaj zapravljal premoženje,
dobljeno od staršev, si li našel pravo veselje v razsipnem
življenju? Ti li ni ostalo srce prazno in nezadovoljno? Si li
našel stalno srečo v hudobiji in pregrehi? Ti li ne kljuje srca
neka nezadovoljnost, ki ne bo nehala, dokler ne kreneš na
edino osrečevalno pot pobožnega krščanskega življenja?

Bodi v svoji zmernosti in radodarnosti sv. Nikolaj
ogledalo krščanskim mladeničem in dekletom! Kakor je on
svoje premoženje v dobro obračal in si je tako nabral ne¬
minljivih zakladov, enako naj ne žabi krščanska mladina pri
svojem časnem premoženju večnega, ki ji bo pridobilo božje
usmiljenje ter pripravilo posest v nebesih.

-S~ 33 —§*•

Preljubi poslušalci!

lišali ste, kako je živel sv. Nikolaj med svetom za
Boga in svojo dragoceno dušo. Zdaj vam moram pa
še razložiti, kako je izpolnjeval dolžnosti duhovskega
stanu, v katerega je bil poklican po previdnosti božji.

Težko je dandanes, ljubi moji, dokazati lehkomišljenemu
svetu, kolika je vrednost in čast mašniškega stanu. Dasiravno
je njegova oblast, kakor ni oblast nobenega mogočneža na
zemlji — saj ima le on čudovito oblast, grehe odpuščati ali
pridrževati, pa ima moč, najimenitnejšo daritev opravljati in
besedo božjo ljudem oznanjevati — vendar pa je vkljub tem
prednostim in predpravicam nekam izginilo nekdanje spošto¬
vanje in veselje do tega stanu.

Kako vse drugače je mislil in sodil sv. Nikolaj. Od
mladih nog je živel sveto in je hrepenel goreče po du-
hovskem stanu; vendar se ni drznil stopiti vanj, ker je čutil
in spoznal njegovo veličastnost. Ali ko ga je lastni škof po¬
klical in odločil za mašnika, je sprejel to čast z nepopisnim
veseljem, pa je popustil svoje premoženje in seje popolnoma
posvetil vzvišenemu stanu. Pri posvečenju je škof zaklical v
preroškem duhu: »Bratje, jaz vidim svetu novo solnce vzha¬
jati in človeškemu rodu veliko tolažbo prihajati. O srečna
čreda, ki ga bo kdaj za pastirja dobila 1« Kako vestno je iz¬
polnjeval svoje dolžnosti, kako sveto je živel, priča dovolj
to, da je zaslulo njegovo ime blizu in daleč in da so ga
škofje prosili, naj zasede izpraznjen škofovski prestol.

Prevreden je bil te časti, da se je ne bi bil nevrednega
spoznal. Zato je hipoma zbežal. Pravijo, da se je vrgel v
čolnič in je po strašno razburkanem morju veslal v Palestino,
kjer je skrit živel v duplinah, v katerih so nekdaj prebivali
preroki stare zaveze. Od tod je šel v samostan Sion, da bi
tukaj živel le Bogu. Toda Bog mu je odločil drugo mesto.
Klečeč nekega dne v svoji celici, je zaslišal glas, ki mu je
rekel: »Nikolaj, tu ni njiva, ki sem jo za te odločil. Vstani
in pojdi tja, ker je močno naseljeno, da se poveličuje moje
ime po tebi.« Na to je potoval Nikolaj v Miro, glavno mesto
Licijske pokrajine.

3

34

Tukaj je bil pa ravno škof umrl, in Licijski škofje so
se bili zbrali k novi volitvi. Enemu teh častitljivih starčkov
vdihne sv. Duh misel, izvoliti tistega, ki bo drugo jutro prvi
prišel v cerkev in se zove Nikolaj. Nikolaj vidi prejšnjo noč
v prikazni devico Marijo, bližajočo se mu s palijem ali
plaščem, kakršnega nosijo nadškofje. Te prikazni, ki se naj
kmalu nad njim izpolni, se je svetnik hudo prestrašil. Ko
pa pride drugi dan po svoji navadi prvi v cerkev maševat,
ga vprašajo škofje, kako se imenuje. Odgovori jim: »Ubog
grešnik sem po imenu Nikolaj.« Razodenejo mu, da je vsled
včerajšnjega sklepa on novoizvoljeni nadškof Mirski. Nikolaj
jame jokati in tožiti, da to ni mogoče, ker je preslab za to¬
liko breme. Škofje pa mu razlože, da je to volja božja, raz¬
odeta po njih molitvati in prošnjah. S tem utolažen se je
dal posvetiti za Mirskega nadškofa, kateremu je bilo več
škofov podložnih.

Tu bi zdaj bilo primerno mesto, opisati vzornega nad-
pastirja, njegovo neutrudno gorečnost, njegovo neusahljivo
milosrčnost, njegovo neomejeno skrbnost za vdove, sirote,
zapuščene in preganjane. Tu bi se prilegalo, govoriti o nje¬
govih mnogoštevilnih čudežih, kako je namreč ozdravljal bol¬
nike, obujal mrtve k življenju, kako je odvračeval nezgode
od svojega ljudstva, kako je pomagal prevarjenim do pravice.

Ali vse to opustim in vam rajši povem še kaj čudo¬
vitejšega iz življenja vašega farnega patrona. Res, lepo je,
čudeže delati; ali še lepše je, za sveto vero trpeti. Ljubezen
do Boga je višje cene, kakor čudodelnost. Kristus je učen¬
cem, ki so mu veseli pripovedovali, da so jim celo hudi du¬
hovi podložni, dejal; Ne veselite se tega, da so vam
duhovi pokorni; veselite se pa, da so vaša
imena zapisana v nebesih  (Luk. 10, 20), to je, da
hote zavoljo svojih dobrih del vzveličani! Dar, čudeže delati,
ne vzveliča; zakaj na sodnji dan bodo mnogoteri porekli:
Gospod, gospod, ali nismo v tvojem imenu  pre¬
rokovali in v tvojem imenu hudiče izganjali
in v tvojem imenu veliko čudežev delali?  Ali
Gospod jim bo očitno odgovoril: Nikdar vas nisem po¬
znal; poberite se izpred mene, vi hudodelniki.

-S- 35

(Mat. 7, 21— 23). Tistim pa, ki so v njega verovali in ga
ljubili, bo rekel: Pridite, blagodarjeni mojega

Očeta, in posedite kraljevstvo, ki vam je pri¬
pravljeno od začetka sveta. (Mat. 25, 34).

Sv. Nikolaj je postal škof, ko je curkoma tekla mu-
ceniška kri v razsežnem rimskem cesarstvu. Sest cesarjev je
vladalo tedaj: Dioklecijan, Maksimijan, Galerij, Maksimin
Kaja, Maksencij in Licinij. Deset let so bili verni kristjani
hudo preganjani. Cesarji so hoteli popolnoma uničiti katoliško
cerkev. Toda krvoločni vladarji so izginili s površja zemlje.
Edini Licinij je še ostal. S početka se je kazal prijaznega
katoliški cerkvi; ali ko si je utrdil prestol, je odgrnil plašč, ki je
zakrival njegovo globoko sovraštvo do Kristusa, in je zapo¬
vedal, da naj kristjane preganjajo in ubijajo kakor divje zveri.

Škof mesta Mire, sv. Nikolaj, poln duha sv. Ignacija,
s v. Polikarpa in sv. Ciprijana, ki so pred kakimi dvesto leti
pretrpeli mučeniško smrt, je dal svoji duhovni čredi vzgled
krščanske neustrašljivosti in stanovitnosti. Gnan pred pa-
ganskega sodnika ni kazal najmanjše boječnosti. Mirnega
srca, kakor apostol, je dejal: Mi moremo umreti, a
Svoje vesti ne moremo oskruniti!  Ko so ga zavoljo
odločnega izpovedanja Kristusove vere bičali, ni godrnjal,
pač pa sega je polastila tako goreča želja umreti za Jezusa,
da mu cesarski namestnik ni dovolil izredne sreče, ampak
ga je dal v železje vkleniti in v tamnico vreči, kjer bi bil
žalostno končal, da ne bi bil Licinij premagan od cesarja
Konstantina Velikega, kije svetega škofa rešil iz ječe in ga
n a prejšnje mesto posadil. Vrnivši se med svojo ljubljeno
čredo je storil sveti škof toliko čudežev, da so ga sploh
lr nenovali čudodelnika, kakor malo poprej sv. Gregorija iz
Kove Cezareje.

Preskočil bi važen dogodek iz življenja sv. Nikolaja,
ko ne bi omenil, da je bil slavni škof tudi na znamenitem
°bčnem cerkvenem zboru v Niceji leta 325, na katerem se je
bilo zbralo 318 odličnih škofov, ki so javno potrdili pravi nauk
0  Jezusu Kristusu nasproti krivovercu Ariju, ki je trdovratno
ta .jil božjo natoro ali naravo našega Odrešenika. Sv. Nikolaj
Se  je tu nahajal v društvu sv. Atanazija, sv. Germana, sv.

3*

'*§-• 36 —I*

Pafnucija in sv. Makarija, sploh v društvu skoraj samih
svetih mučenikov. Častitljivi zborovalci so soglasno obsodili
trdovratnega Arija, rekoč: Prekletstvo brezbožnemu Ariju!
Prekletstvo njegovemu nauku in njegovim pisarijam! Pre¬
kletstvo njegovim privrženikom! In v Niceji potrjeni nauki
še danes veljajo in bodo veljali v cerkvi do konca dni. In
te vzveličavne resnice je pomagal utrditi in proglasiti sv.
Nikolaj. Kakšna verska gorečnost je pač morala navdajati
njegovo junaško srce!

Pa po tolikih vrlih zaslugah ni nehal sveti mož skrbeti
za svojo dušo. Da bi storil za njo še kaj več, se je poslovil
končno od svojih ovčic, katerim je zapustil kakor testament
svoje lepe vzglede in modre nauke, pa je odšel v samo¬
stansko samoto, da bi se, ločen od šumnega sveta, tem laže
pripravil za dobro smrt in srečno sodbo. Pobožno izročilo
pripoveduje, kako je bil tu vedno zamaknen v molitev in
kako so v njegovi celici angeli prepevali rajsko-sladke pesmi.
Ko je umiral, so prihiteli angeli, da spremljajo njegovo sveto
dušo pred sedež božji.

Umrl je slavni cerkveni oče, z očmi vprtimi v nebo in
z besedami na jeziku: Gospod, v tebe je moja duša upala,
vzami jo v svoje roke, dne 6. decembra okoli leta 342.
Njegovo truplo so položili v marmornato rakev v Mirski
stolni cerkvi. Leta 1087 so pobožni trgovci njegove svete
ostanke pripeljali v Bari, mesto Neapuljskega kraljevstva, ter
so jih v ondotni cerkvi sv. Stefana shranili. V trenotku po¬
kopa so svete kosti kakor nekdaj kosti preroka Elizeja
(IV. Kralj. 13, 21) obudile mrtvega k življenju.

Sploh so se na grobu sv. škofa v Miri in v Bariju go¬
dili veliki čudeži. Moč njegove priprošnje so mnogoteri
kristjani vidno okusili. Mornarji so bili v hudih urah rešeni;
vojne armade so se srečno otele pogina; kralji in knezi so
si ohranili krone in prestole po njegovi pripomoči. Kaj čuda,
da je češčenje njegovega spomina postalo splošno? Ni mo¬
goče našteti cerkev, kapel, altarjev, zastav in praporov, ki
jih je bilo v teku stoletij njemu posvečenih. Pet krasnih
svetišč so pozidali njemu na čast v mestu Konstantinopolu.
V naši Lavantinski škofiji je triindvajset in v Ljubljanski

-*f— 37 —ih-

šestdeset cerkev posvečenih njemu. Več narodov si ga je
izvolilo za svojega patrona. Dežela Belgija ga časti posebno
iskreno. Ruski narod ga slavi kot svojega apostola. Grška
cerkev ga poveličuje kot svojega najmočnejšega variha. Da,
na vzhodu in zapadu, na jugu in severu se nahajajo goreči
častilci velikega škofa in spoznavalca svete cerkve. Nikolaj
je res, kar pomenja njegovo grško ime N:z6Aao$, latinsko
populi victor, zmagovalec ali obvladalec ljudstev.

V Gospodu ljubljeni kristjani!

ji«™iOT 5 =rSvoj govor o svetem Nikolaju, vašem slavnem farnem
patronu, končam, kakor sem ga začel s Pavlovimi
b ese dami: Bratje, spomnite se svojih

prednikov, ki so vam govorili be¬
sedo božjo; glejte konec njih življenja in
ravnajte se po njih veri.  In zdaj še nadaljujem:
Jezus Kristus je ravno tisti včeraj in danes in
vekomaj. Ne dajte se z mnogoterimi in tujimi
nauki zapeljati. Saj je najbolje z milostjo po¬
trditi srce, ne z jedmi, katere niso pomagale
njim, ki so živeli o njih... Tukaj nimamo obsto¬
ječega mesta, temveč prihodnjega iščemo...
Dobrotljivosti pa in delitve nikar ne zabite,
ker taki darovi ugajajo Bogu. Bodite po¬
korni svojim predstojnikom in podložni; za¬
kaj oni čujejo kakor taki, ki bodo  za  v.aše
duše odgovor dajali, da z veseljem to storijo
in ne zdihovaje; to bi namreč ne bilo za vas
dobro . . . Bog pa miru . . vas stori pripravne
k vsemu dobremu, da storite njegovo voljo.
(Hebr. 13, 7. 8. 9. 14. 16. 17. 20. 21).

Ti pa, o sveti Miklavž, sprejmi danes in zanesi naše
dobre sklepe in obljube pred prestol božji, ter nam izprosi
blagoslova, da jih bomo v dejanju izvrševali! Oziraj se mi¬
lostno na to faro, ki te časti že toliko časa kot svojega
mogočnega branitelja! Vzemi pod svojo okrilje vse hiše,

38 ~i~

da kraljuje v njih živa vera, trdno upanje in dejanska lju¬
bezen! Brani otroke pred zapeljivim svetom! Varuj mladeniče
in dekleta zgube deviške čistosti! Podpiraj starše in vse
predstojnike v izpolnjevanju njih težkih dolžnostij !

Po smrti nam pa vsem izprosi milo sodbo, da se bo
uresničila molitev, ki jo moli sveta cerkev na tvojem slavnem
godovanju: O Bog, ki si po svetem Nikolaju storil toliko
čudežev, reši nas po njegovem zasluženju in njegovi mogočni
priprošnji plamena peklenskega ognja! Amen.

Pridiga

pri obletnici večne bratovščine v Selnici ob Dravi, v
nedeljo 5. novembra 1882.

Hčerka moja je ravnokar umrla;
pa pridi in položi na njo svojo roko
in oživela bo. In Jezus vstane ter
odide za njim: on in učenci njegovi.
(Mat. 9, 18. 19).

V Gospodu ljubljeni kristjani!

prav genljivem dogodku govori današnji sveti
evangelj. Sv. apostol in evangelist Matevž nas v
duhu pelje v žalujočo družino, k mrtvaškemu odru
nežne deklice, dvanajstletne hčerke Jairove. Jezus
usmilil potrtega očeta, da je nemudoma šel s svo¬
jimi učenci za njim na kraj žalosti, v hišo, v katero je došla
v goste neizprosna smrt ter je pobrala nadepolno mladenko.

Res, hitro je uslišal božji Vzveličar očetovo prošnjo.
Koj v trenotku je obiskal hišo žalovanja. Vselej ni Jezus tako
naglo izpolnil prošnje. Tuintam se je obotavljal, rekoč:

sam se je

Pojdi, jaz pridem pozneje; ali pa, vrni se domov in našel
boš, česar iščeš. Vselej ni hotel nebeški Učenik storiti čudeža.
Toda, kadar je slišal o smrti, je hitel brez zamude na po¬
moč, je pomagal koj s čudežem. Nikjer ne beremo v evan-
gelju, da bi bil odrekel pomoči, če je bil prošen za mrliča.

Da, pri mrtvih je kazal Jezus svojo neskončno ljubezen,
je razodeval vso svojo usmiljenost; tu je odkrival svoje
ljubeče srce, polno gorečnosti za časno in večno srečo rev¬
nega človeškega rodu. Vdovo iz mesta Najm, ki je jokala
za krsto edinega sina, kako jo je milo tolažil in ji je obudil od
mrtvih dragega otroka, njeno upanje v prihodnosti, njeno luč
in palico v starosti. In kdo ne občuduje milosrčnosti Go¬
spodove pri grobu Lazarjevem ? Malokdaj poročajo evangelisti,
da se je posolzil Sin božji. Polile so solze njegovo sveto ob¬
ličje, ko je gledal z oljske gore lepo mesto Jeruzalem ter
se je spomnil njegovega strašnega konca zavoljo trdovratno
nespokornih prebivalcev. Razjokal se je Jezus v vrtu Get-
zemani in na križu, kakor bi pač smel posneti iz Pavlovih
besed: Kristus je molitve in prošnje z močnim
glasom in s solzami daroval njemu, ki ga
je mogel oteti smrti.  (Hebr. 5, 7). Na grobu svojega
ljubljenca Lazarja pa se je božji Vzveličar razjokal tako milo,
da je pričujoče ljudstvo ginjeno klicalo: Glejte, kako
ga je ljubil!  In danes, brez odlaganja seje  napotil za
očetom umrle hčerke, da potolaži žalujočo družino.

Ljubi moji poslušalci! To dejanje Jezusovo nam mora
biti v poduk in vzgled; zakaj Jezus ni ničesar storil brez
pomena in namena. Ko je torej kazal do umrlih tako usmi¬
ljeno srce, nas je hotel s tem podučiti, kako se moramo
tudi mi obnašati do svojih rajnih. Minoli četrtek smo praz¬
novali spomin vernih duš v vicah, katerih bi se naj še celo
osmino spominjali v svojih vsakdanjih molitvah.

Tukaj v prijazni Selniški fari je pa ustanovljena še po¬
sebna pobožnost vernikom na korist ob smrti in po smrti
in sicer živim za srečno zadnjo uro in mrtvim za hitro re¬
šitev iz strašnih vic. Ker obhajamo ravno danes obletnico
te tako imenovane večne bratovščine, namenjene umirajočim
in umrlim, ne najdem primernejšega predmeta za premišlje-

40 bi¬

vanje v tej uri, kakor da ostanemo z Jesusom in njegovimi
apostoli pri mrtvih ter preudarimo: kako je presveti Trojici
in vsem nebeščanom prijetna naša molitev za duše rajnih;
potem kako je naše početje v veselje in prid rajnim; in na¬
posled kako je to nam samim v hasek in korist.

Oče nebeški, blagoslovi moje besede in gani srca mojih
poslušalcev! Jezus, Odrešenik neumerjočih duš, uči nas skrbeti
za rajnih duše in naše lastne! Sv. Duh, posvečevalec duš,
daj nam milost, da bomo svoje in duše v vicah vedno pri¬
pravljali za nebesa! Marija, tolažnica žalostnih, izprosi nam
in našim rajnim srečno večnost!

Kristjani predragi!

molimo za verne duše v vicah, da jim pomagamo
s postom, z milošnjo, z odpustki in drugimi dobrimi
deli, komu bi pač bilo ljubše kakor Očetu nebeškemu?
Bog je vstvaril kakor nebo in zemljo tako tudi človeški rod
sebi v čast in ljudem v vzveličanje ter želi, da vsi dosežemo
svoj veličastni cilj, da vsem odpre vrata nebeška, da vsi
pridemo k njemu, svojemu stvarniku, da se vsi ž njim vekomaj
veselimo. Zato hrepeni rešiti revne duše iz vic, ko so za¬
dostile njegovi neskončni pravičnosti. Vendar tej morajo za¬
dostiti. Zakaj ničesar omadežanega (Apok. 21, 27) in
nepopolnega ne sme in ne more priti pred neskončno
svetega Boga, ki še na solncu najde madeže in na angelih
nepopolnosti. Duše v vicah si pa same ne morejo pomagati;
toda mi jim lahko pomoremo, če zadostimo božji pravičnosti
po molitvah, postih, milošnjah, daritvi svete maše, sploh po
nadnaravno zazlužnih delih. Koliko veselje za neskončno
usmiljenega Očeta, kadar zamore vsled naših dobrih del
rešiti dušo iz strašnih muk in tug čistilišča!

In Jezus Kristus, ki je za vse ljudi trpel in umrl, kako
rad pač rešuje po našem prizadevanju duše iz vic, za katere
je prelil svojo kri do zadnje kaplje! Ko je še hodil posvetu,
kako željno je pač iskal duše, da jih reši; in zdaj kraljujoč
v nebesih, kako pač mora koprneti, da mi posredujemo med

-i- 41 -i~

PJtm in svojimi rajnimi, da jih more sprejeti v nebeški raj.
Zato rej pa skrbimo po vseh močeh za verne duše v vicah;
s  tem častimo obenem drugo božjo osebo, ker smo namreč
Vzr ok, da presveta kri Kristusova ni tekla zastonj za rajne.

In sv. Duh se istotako veseli rešitve vernih duš iz kraja
žalosti v raj veselja. On je pri svetem krstu in sveti birmi
vtisnil dušam neizbrisno znamenje otrok božjih, ter jih je tu
ln  pri drugih svetih zakramentih napolnil s svojimi milostmi
m darovi. In kaj more potemtakem bolj želeti, kakor da jih
čiste in neomadežane kmalu k sebi vzame! In tako se vse
tri božje osebe neskočno veselijo, ako z dobrimi deli pri¬
tekamo dušam v vicah na pomoč.

Poleg presvete Trojice se tega veseli pa tudi Marija,
pomočnica kristjanov; se tega veselijo vsi kori angelov in
vse trume svetnikov; da, vsi izvoljeni v nebesih se radujejo
nad rešitvijo bridko trpečih duš v vicah. Kdor to ve in
premisli, kako ne bi hotel potem opravljati dobrih del v prid
rajnim, pridobivati odpustkov njim v korist, najemati svetih
maš, ki so najzdatnejši pripomoček k njih vzveličanju?

Kristjani predragi!

ko . se nebeščani veselijo pomoči, ki jo izkazujemo
vernim dušam, kaj še le čutijo te reve, ko zadobijo
po našem trudu večno vzveličanje?

Duše v vicah so vredne in potrebne naše pomoči, ker
trpijo grozne bolečine, da si groznejših misliti ne moremo.
Nahajajo se v ognju, kakor razlagajo sploh sv. očetje zna¬
menite besede sv. apostola Pavla v prvem listu do Korinčanov:
Kakšno je vsakterega delo, bo poskusil ogenj.
Kogar delo . . ostane, bo plačilo prejel. Kogar
delo pa zgori, bo škodo trpel; on pa bo otet,
vendar tako kakor skozi ogenj.  (I. Kor. 3, 13—15).
Človek, ki sicer v milosti božji pa z omadežanimi deli pride
pred božjega sodnika, bo rešen, vendar tako, kakor skozi
ogenj,  to je potem, ko je škodo trpel, ko je bil očiščen
madežev po ognju v vicah. — Ogenj vic je proti ognju na tem
svetu, kar je pravi ogenj proti naslikanemu; torej živi ogenj

tl-. 42 -j*

proti mrtvemu, pekoč proti: n.epekočemu. Tako vsaj učijo
razsvetljeni cerkveni očetje. In,'bolečine v vicah so hujše
od vseh bridkostij na zemlji; so strašnejše od vseh muk, ki
so jih prestali mučenci in mučenke svete cerkve. Mislite zdaj,
ljubi moji, na sv. Jerneja, kateremu so ločili kožo od telesa;
na sv. Lavrencija, katerega so na ražnju pekli; spomnite
se mučencev, katere so oblivali s smolo ter jih užigali, da
so goreli kakor baklje; potem onih, katere so metali v jame
med strupeno golazen, ali so jih polivali z medom ter za
noge in roke vezali k stebrom na solncu, da jih je mrčes
polagoma zgrizel ali pa so zgnili; nadalje tistih, katerim so
trnje zabadali pod nohte in so jim vlivali raztopljen svinec
v zevajoče rane, posebno pa v prazne očesne votline in v
usta, ko so jim poprej oči izkopali in jezik iztrgali.

Kaj ne da, ljubi moji, grozovite muke! Ali vendar so
le senca muk v vicah. To trpljenje ni trplenje duš v vicah,
marveč je le slaba podoba bolečin, ki jih morajo prenašati
obsojeni v vice. Združite vse bede in boli, ki si jih morete
domisliti, v eno in imate le slab zapopadek o grozovitostih
v vicah. Ne bom dalje našteval in opisoval teh muk in tug,
da ne bi preveč ali premalo povedal, vendar s sv. Pavlom
smem vzdihniti: Strašno je pasti v roke živega

Boga!  (Hebr. 10, 31). Sklicujem se še na slavnega škofa
in cerkvenega očeta sv. Avguština in na naj večjega cerkvenega
učenika sv. Tomaža Akvinata, ki oba trdita, da so muke v
vicah podobne mukam v peklu, samo da so poslednje večne,
neminljive, prve pa so časne in minljive. Kdor vse to pre¬
sodi, o kako ne bi imel usmiljenja do ubogih duš v vicah?

Pa ne le samo grozno trpljenje rajnih v vicah, ampak
tudi njih neizrečeno koprnenje po gledanju božjega obličja
nas mora siliti, da jim pomagamo z dobrimi deli. Seveda,
nam se dozdeva neverjetno, kako bi mogla zguba večnega
Boga žalostiti dušo. Zdaj namreč še prav ne čutimo te naj¬
večje nesreče, ker še ne poznamo neskončne lepote troedi¬
nega Boga. Ali od telesa ločene duše bolje spoznavajo to
in pri osebni sodbi že previdijo jasneje krasoto božjega ob¬
ličja, od katerega se pa morajo ločiti na nedoločen čas
v vicah.

-§- 43 -S-

Vslecl ločitve od Boga in pa vsled hrepenenja po nje¬
govem zauživanju trpe duše v vicah nepopisne bolečine. Tu
se uresničuje, kar beremo v bukvah psalmov: Mojo  d uš,o
žeja po močnem živem Bogu: kdaj bom prišel
in se prikazal pred obličje božje?  (Ps. 41,3). Mis¬
lite si, ljubi moji poslušalci, sina, ki po svetu hodi daleč
proč od svoje rojstne hiše, od svojega dragega očeta in svoje
ljube matere. Kako vzdihuje po milem domu. Po mnogih
letih se mu posreči, da more pot nastopiti v sladko
domačijo. Ze se bliža rojstni hiši, že gleda ljubeznivi
obraz očetov in materin, ali o groza, oče ga pahne od sebe,
rekoč: Poberi se od mene in ne vračaj se, dokler nisi za¬
dostil za vse svoje krivice in hudobije! In nesrečni sin mora
znovič od doma, znovič v tujo deželo, poln žalosti, težav
in trpljenja. Tak nesrečen otrok je zapuščena duša v vicah,
ločena od svojega nebeškega Očeta.

Mislite si nevesto, ki čaka in čaka praznično oblečena
svojega ženina, da jo pelje pred altar k zaželeni poroki. Po
dolgem neprijetnem čakanju pride ženin, ali o žalost, on veli
nevesti: Proč od mene, na tebi so madeži; jaz sovražim
vsak madež, proč toraj od mene! In nevesta mora izpred
ženina, vsa potrta, žalostna, nedopovedno nesrečna. In tak¬
šna revna nevesta je duša v vicah, ločena od svojega ne¬
beškega ženina, od svojega neskončno lepega ljubljenca. Kdo
bi pač revici ne želel pomagati, bi je ne hotel kmalu rešiti
iz obupanja polnega stanja?

Nadalje moramo pomagati svojim rajnim, ker si sami
ne morejo pomoči. Odtekel jim je čas. Po smrti ni več za-
služenja, ampak le plačilo. V vicah ni več priložnosti za
opravljenje dobrih del, tam se pravi: v ječi trpeti, dokler ni
poplačan zadnji vinar. Tam so solze, je jok in stok, je bridko
trpljenje — toda brez zaslug. Okrajšanje žalostnega stanja
je navezano na naše molitve, poste, milošnje, na poslušanje
in najemanje svetih maš, na prejemanje svetih zakramentov in
pridobivanje svetih odpustkov. Ah, kako željno pričakujejo
duše v vicah, da se jih usmilimo in jim okrajšamo z dobrimi
deli čas trpljenja! Kdo izmed vas, ljubi moji, bi si ne pri¬
zadeval, da reši očeta ali mater, brata ali sestro, prijatelja

44 -§~

ali dobrotnika iz ognja, ki bi nastal doma ali pri sosedu?
Kdo ne bi klical ljudi na pomoč, da rešijo iz plamen ne¬
srečneža, ki se sam ne more rešiti? Skrbimo vendar, da ne
bodo duše v vicah tožile in klicale: Človeka nimamo,
kakor je tožil osemintridesetletni bolnik pri vodnjaku Betezdi
Gospodu, rekoč: Nimam človeka, da bi me nesel
. . v kopel.  (Jan. 5, 7). Zajemajmo pridno iz studenca
božjih milostij v okrepčavo revnim dušam v vicah! Rav¬
najmo se po opominu modrega Siracida: Mrtvemu mi¬
losti ne odreci!  (Sirah. 7, 37).

Ako bi vas pa vse, kar sem vam povedal, še ne nagnilo
k pomoči za uboge duše v vicah, prisiliti vas mora pač misel,
da se tam nahajajo morebiti vaši ljubi starši, brati in sestre,
otroci, telesni in duhovni dobrotniki, ki vas prosijo pomoči,
kakor je prosil Job svoje prijatelje, rekoč: Usmilite se
me, usmilite se me, vi vsaj prijatelji moji;
ker Gospodova roka meje  zadela!  (Job. 19,21).
Morda trpijo v vicah taki, katerim ste vi krivi, da so prišli
v kraj žalovanja, ker ste jih pohujševali in v greh zapeljevali.
Zato ste dolžni, da se jih usmilite, da jim olajšate trpljenje.
Vaša dobra dela jim bodo v tolažbo in veselje kakor solnce,
ki pošilja svoje dobrodejne žarke v tamnico.

Res, srečni ste, ljubi farani, da imate prelepo bratov¬
ščino , ki vas napeljuje k dobrim delom na korist dušam v
vicah. Opravljajte radi in Zvesto društvene dolžnosti! Udele¬
žujte se z veseljem mnogovrstnih odpustkov ter jih obračajte
v prid vernim dušam! S tem ostanete vedno v tesni zvezi
s svetniki v nebesih in z dušami v vicah, ali z zmagoslavno
in trpečo cerkvo, v čemer obstoji občestvo svetnikov.

Kristjani predragi!

ornoč, ki jo skazujemo vernim dušam, ni le tem ko¬
ristna in prebivalcem nebes prijetna, temveč je tudi
nam v veliki dobiček. Izredna sreča je za nas, če
rešimo trpljenja dušo, ki že leta in leta vzdihuje po rešitvi
iz vic in po sprejetju v nebeški raj. Za to podporo nam bo
hvaležna priprošnjica pri Bogu, dokler se ne združimo ž njim.

-I- 45

Predragi v Gospodu, delajmo si prijatelje, dokler je dan;
ko nastopi noč, ne more nihče več delati in je vse prepozno.
Spominjajmo se rajnih, da se bodo potomci tudi nas radi
spominjali. Zal, da se le pregosto in prerado pripeti, da
spremljajo mrliča le do groba, da še tu jočejo in vzdihujejo;
pa mine le kratek čas, in rajni je pozabljen; trava preraste
grob in pozabljivost ga zakrije kmalu popolnoma. Ta tožba
ne veljaj nam, ki smo danes tukaj zbrani.

Da smo radi molili za rajne, to nas bo neizmerno ve¬
selilo ob smrtni uri, ko vse neha in izgubi veljavo razen
dobrih del; tu ne pomaga ne čast in ne bogatija, ne telesna
lepota in ne posvetna mogočnost; tu imajo stalno vrednost
le dela, zaslužna pred Bogom. Tudi glede na dobrote, po¬
deljene rajnim, velja ob smrtni uri izrek Jezusov: S kakršno
ni er o merite, s tako se vam bo merilo.  (Mat. 7,2).
Blagor usmiljenim, ker bodo usmiljenje do¬
segli!  (Mat. 5, 7).

O kristjan, povem ti: umrl boš, in sicer ne morebiti, ampak
gotovo. Toda kdaj in kje in kako, ni gotovo. A umerješ go¬
tovo. Za cvetom sledi sad, za spomladjo poletje, za soboto
nedelja, za življenjem smrt. Ti umerješ gotovo. Da bo tvoja
gotova smrt srečna, skrbi že zdaj, dokler si še zdrav in si še
česar prislužiti moreš. Kadarkoli mrliču zvoni, spomni se njega
in lastne smrti. Kadarkoli greš mimo pokopališča, zmoli za
rajne tiho molitvico ter se spomni smrti, sodbe, pekla in nebes!
Kdor se spominja poslednjih rečij, ne bo grešil vekomaj.

Daruj pri današnji sveti maši, kakor tudi večkrat v letu,
mesecu, tednu in dnevu svoja dobra dela Bogu za rajne, da
se usmili tvoje duše, ko se bo ločila od telesa. Je li, ko bi
bil tvoj oče ali tvoja mati, ali pa tvoj brat, tvoja sestra ali
tvoj otrok v sužnosti, od koder bi ga mogel rešiti le z
obilnim denarjem, o kako bi skrbno zbiral denar in bi ga
rad daroval za jetnika. V hudi sužnosti se nahajajo duše v
vicah; nabiraj zaklade, da jih odkupiš. Spomnite se
jetnikov, kakor da bi bili sojetniki!  (Hebr. 13,
3). Molitev je ključ, ki prazni vice in napolnjuje nebesa.
Sveta in dobra je misel, moliti za mrtve, da
bi bili grehov rešeni.  (II. Mak. 12, 46).

k

■•'S - ' 4-6

V Gospodu ljubljeni kristjani!

}ar sem vam povedal o večni bratovščini, najdete
izraženo na podobicah, ki jih prejemajo društveni
udje. Upam, da je takšna podobica vsakteremu
pri rokah. Pogledite jo večkrat in premišljujte radi,
česar vas spominja.

Visoko na' nebu kraljuje Marija Devica z Jezusom v
naročju. Mati in otrok gledata milo z višine, da bi rešila
verno dušo. Na desni kleči in vzdihuje v plamenu trpeča
duša. Na levi opravlja mašnik najsvetejšo daritev svete
maše, ki je najboljši pripomoček dušam v vicah, kakor
■uči sveti Tridentinski zbor v svojem odloku o vicah, izdanem
v petindvajseti in obenem zadnji seji. Spodaj pod temi slikami
zagledate bolnika na smrtni postelji in sicer že umirajočega.
Koščena smrt mu zabada meč v prsi. Poleg stoji duhovnik
s svetim križem in svetimi zakramenti. Umirajočega obseva
sladek mir; kaže se, da umira z Bogom in s svetom sprav¬
ljen, da umira opravičen. Njegovo dušo že spremlja Jezus
s pomočjo rožnega venca v nebesa.

Kako pomenljivo in podučno je vse to. Trudimo se,
da bo tudi naša smrt mirna in srečna, ker je vse odvisno od
nje. Posljednji trenotek odloči za večnost. O kolika sreča za
nas, če bo stal Jezus s svojo materjo pri naši smrtni po¬
stelji, kakor je stal s svojimi učenci pri mrtvaškem odru
hčerke Jairove! Kaka tolažba bo za nas, ako nam bodo pri
vstopu v drugi svet hitele naproti vzveličane duše ter nas
pozdravljale: Vam se imamo zahvaliti za rešitev iz vic!
Bodi vam Jezus za to usmiljen sodnik!

Zato pa ne nehajmo skrbeti za verne duše v vicah.
In pri tem ne zabimo svoje duše. Hočemo umreti za
srečno življenje, živimo za srečno smrt. Daj ljubi Bog, da
bi bila naša imena, kadar dospemo do zadnje strani knjige
svojega življenja, z napisom »smrt«, izbrisana iz knjige čas¬
nega življenja in zapisana v knjigo večnega! Amen.

47 -f-

Nagrobnica,

govorjena pri pokopu mnogočastitega, dne 7. no¬
vembra 1884 umrlega gospoda Franca Juvančič, častnega
korarja Lavantinske stolne cerkve, odlikovanca zvitežkim
križem ces. avstr. Franc Jožefovega reda, kn. šk. kon-
Zistorialnega svetovalca, kanonika Strasburškega ka-
Pdlja, dekana in farnega predstojnika pri Novi cerkvi,
dne 9. novembra (23. nedeljo po bink.) 1884.

Za pokojnimi pa, bratje, nofem, da
žalujete, kakor oni, ki nimajo Upanja.,
da se zopet vidijo. (I. Tesal. 4, 1 'fik-

V Gospodu žalujoči kristjani!

olje je iti v hišo žalovanja kakor pa
v hišo razveseljevanja, govori in uči sv.
Duh po modrem Salomonu. (Eccle. 7, 3). V tako
hišo prepolno odkritosrčnega, resnobnega žalovanja.
s mo danes prihiteli od blizu in daleč. Lepa novocerkovska.
fara je osirotela in je postala vdova, izgubivši svojega ljub¬
ljenega duhovnega očeta in svojega premilega dušnega
Pastirja. Minoli petek zgodaj v jutro je namreč nehalo biti
Preblago in plemenito srce mnogočastitega gospoda Franca
Juvančič, tukajšnjega dekana in farnega predstojnika. Kakor
je žalostni glas o nagli smrti tega vzglednega duhovnika
hudo pretresel vse farane novocerkovske, tako je napolnil
v sepovsodi, kamor je dospel, po sosednih župnijah in deka-
uijah, pa po celi škofiji Lavantinski z bridko otožnostjo
mnogoštevilne znance, prijatelje, duhovne brate in sodelavce
visokega pokojnika.

'Sicer pa tolika izguba zazluži tudi toliko žalost. Vse¬
splošna izguba terja vsesplošno žalost. Res krščanski po¬
slušalci, vi smete in morete točiti vroče solze srčne žalosti
po izgubi tako dobrega očeta, modrega učenika in tako
Zanesljivega vodnika po ozkotesni stezi v nebeško domovino.
Med tem pa, ko lijete gorke solze, katerih so pokojni gospod
popolnoma vredni, ko jokate in žalujete, pravim, molite ob-

-S- 48

enem in prosite, da so te solze tudi nekako polajšilo na
natančni tehtnici božje pravice; pa da služijo tudi vam, ljub¬
ljeni v Gospodu, v dušni prid, da vam služijo k večnemu
vzveličanju.

Toda, kako je to mogoče, me hočete morebiti vprašati;
vsaj vendar velika žalost zavira pobožne molitve, zabranjuje
dobra dela? Na to povsem opravičeno vprašanje odgovarjam
z besedami, ki jih je najmodrejši vseh kraljev zapisal:
Bolje je iti v hišo žalovanja, kakor pa v hišo
razveseljevanja. V prvi se. o menja konec vseh
ljudi in še živeč človek premišljuje, kaj
bo v prihodnje.  (Eccle. 7, 3). Te pomenljive besede
nas jasno uče, zakaj je vzveličavneje, obiskati hišo žalosti
kakor pa hišo veselja — zato namreč, ker se človek v ne¬
sreči in žalosti poprej obrne k Bogu kakor pa v sreči
in veselju. Če se pa človek zaupno obrne k Bogu, ga
tudi Bog milostno pogleda, mu ponudi svojo mogočno roko,
mu podeli svojo milost. Kadar si človek ni kod ni kam ne
more pomagati, tedaj stopi pred svojega dobrotljivega ne¬
beškega Očeta, pa njemu potoži, njemu odkrije svoje skeleče
srčne rane. Da, prav posebno v trpljenju in v bolečinah se
jame človek znovič pogovarjati z Bogom.

Enako ste se tudi vi, užaljeni farani novocerkovski,
morebiti pretekle dni bliže pomeknili k Bogu, kakor si to
sami domišljujete. Prav od petka sem, ko vas je zadela silna
nesreča in težko nadomestljiva izguba, pa do tega prežalo-
stnega trenotka, ko se vam vse, kakor nekdaj Salomonu,
ničemurno dozdeva in vas, kakor sv. Pavla svoj čas, skoraj
življenje več ne veseli, ste se morda v duhu pogovarjali z
Bogom — ste njemu stavili resnomilo vprašanje: O pre¬
ljubi in predragi Oče nebeški, pokaj si nas pogreznil v to¬
liko žalost, si nam vzročil toliko izgubo, da si nam vzel pre-
izvrstnega dušnega pastirja, ki nas je vedno vodil po zdravi
in tečni paši krščanskega življenja? Ali dobrotni Bog vam
enako resnomilo odgovarja po preroku Izaiju, tem evan¬
gelistu stare zaveze: Moje misli niso vaše misli;
moja pota niso vaša pota, govori Gospod.
Kajti kakor je nebo višje od zemlje, tako so

-f- 49 -š-

fnoja pota višja od vaših in moje misli višje
od vaših mislij. (Izaij. 55, 8. 9). Mar ni Bog Gospod,
ki suče vse svetove po volji svoji, ki solncu veleva, da sije;
pa mu zaukazuje h gnadi božji. Ali ni on preštel vseh vaših
lasov, in ali ni on postavil vašemu življenju mejnika, katerega
nihče prestopiti ne sme niti ne more?

Kaj porečete na take in enake svetopisemske besede?
Se li ne bote hipoma vdali v voljo božjo in nagloma
uklonili skrivnosti polnim namenom in naklepom božje pre¬
vidnosti, ki vse reči od kraja do konca tako modro
urejuje? (Sap. 8, 1). Odjenjali li ne bote od prevelike ža¬
losti, ko vas sama večna Beseda Jezus Kristus tolaži, kakor
je tolažil Marto in Marijo, one dve ljubeznivi sestrici svojega
prijatelja Lazarja. Jaz sein vstanjenje in življenje.
Kdor veruje v mene, bo živel, da si ravno je
umrl. In vsak, ki živi in veruje v mene, ne
bo umrl vekomaj. Veruješ li to Marta? ...
C e veruješ, videla boš veličastvo božje!
(Jan. 11,25. 26. 40). In v tem trenotku zakliče Jezus Lazarja,
po katerem se mu je bilo oko porosilo do solz, iz groba pa
njegovemu mrtvemu truplu vdihne novo življenje.

Popolnoma tako se hoče tudi s tem le mrtvim telom,
katero danes, v globoko žalost utopljeni, spremljamo v na¬
ročje matere zemlje, takisto pravim, se hoče tudi s temi le
telesnimi ostanki zgoditi, se ve, ne takoj v tem hipu, pač pa
gotovo na dan splošnega vstanjenja mesa. Tudi v evangelju,
ki se vam je danes na triindvajseto pobinkoštno nedeljo
prebral pri dopoldanski službi božji, pripoveda sv. evangelist
Matevž ta le preveseli in tolažbe polni dogodek. Jezus je
ravno množici pridigoval, ko dospe k njemu
neki starešina, se mu pokloni in reče: Hči

moja je ravnokar umrla, ali pridi in položi
na-njo roko svojo in oživela bo. In Jezus
vstane in odide za njim — on in učenci nje¬
govi . . . In dospevši v hišo starešinovo, ugle¬
da piskače in ljudstvo, ki je hromelo. In reče
jim, odstopite! Kajti deklica ni umrla, ona le
spi. In posmehovali so se mu. Ko je pa ljud-

4

50

stvo izgnal, vnide in jo prime za roko, in de¬
klica vstane. In ta dogodek se je razglasil
po vsej tisti zemlji. (Mat. 9, 18. 19. 23—26). Tudi
vam, ki danes svoje oči v solzah kopate, lehko porečem jaz:
rajni gospod le spijo, spijo spanje pravičnega; pa udarila
bo ura, ko se bodo zopet prebudili k novemu, nikdar več
smrti zapadlemu življenju. In sladki up, da se zopet vidite
in zedinite s svojim nopozabljivim dušnim pastirjem, vas
mar ne more in ne mora napolnjevati s tolažbo, ki blago¬
dejno hladi in krepi vsako tudi v najglobjo žalost potopljeno
srce ?

In ko vas sam božji Vzveličar tolaži, rekoč: Ne žalujte,
jaz sem vaš dobri pastir, ki dam življenje za svoje ovce;
pa tudi bogato plačujem svoje sopastirje in je prav zato pre¬
seljujem k svojemu nebeškemu Očetu, da so tudi moji slu¬
žabniki in hlapci tam, kjer sem jaz in je moj Oče — ko
vas, pravim, Jezus sam tako krepko tolaži, piše vam danes
tudi slavni učitelj narodov sv. apostol Pavel tolažilno pismo,
kakršno je pred osemnajstimi stoleti poslal svojim dragim
Solunčanom, ki so prehudo žalovali po umrlih bratih in
sestrah. Za pokojnimi pa, bratje, nočem, da ža¬
lujete, kakor oni, ki nimajo upanja. Kajti če
mi verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bode
Bog tudi one, ki so v Jezusu zaspali, ž njim pri¬
peljal. To vam pa povem po besedi Gospodovi,
da mi, ki še živimo, ki smo ostali za prihod
Gospodov, ne bomo prehiteli onih, ki so že za¬
spali. Kajti sam Gospod bo ob povelju in
glasu arhangela in na trobento božjo stopil
doli z neba, in zamrli v Kristusu bodo vstali
naj p opre j. Potem bomo mi, še živeči in pre¬
ostali, ž njimi vred vzeti na oblakih Gospodu
naproti v zrak. In nato bomo vedno z Go¬
spodom. Zatorej tolažite drug drugega s temi
besedami.  (I. Tesal. 4, 12 — 17).

Te resnega prevdarka vredne besede Pavlove, govoreče
o smrti, vstanjenju in o sodbi, naj vas, dragi kristjani, nagnejo

51  —%*■

k iskreni želji in železni volji, da se učite pri mrtvaškem
odru svojega dušnega pastirja srečne smrti. Ta nauk je naj¬
važnejši izmed vseh naukov. Gorje človeku, ki bi ga v
življenju lahkomišljeno preziral ali pa celo prezrl. Srečne
smrti se je treba prav zgodaj učiti. Še pri polnem zdravju
uioraš misliti že na svojo smrt. Ob času nevarne bolezni bi
utegnilo prepozno biti. Da, smrt ni greh, ona je le plačilo
greha; tudi še ni nobeno gorje, ni nobeno zlo. Pa najhujše
gorje in najstrašnejše zlo — to ja slaba, nesrečna smrt, je
smrt grešnika nespokornika.

Kakor boš živel, kristjan moj, tako boš umrl. Kakor
koš umrl, tako boš prišel pred sodbo. Kakor boš prišel pred
sodbo, tako boš sojen. Kakor boš sojen, tako boš zanaprej
živel: večno srečen ali pa večno nesrečen. Enega edinega
sodnika imaš, ako pri tem izgubiš, ni pomoči pri drugem.
Katorej pa, ako hočeš umreti za življenje, moraš živeti za smrt.
Tako so pokojni gospod čednostno živeli in so umrli prav
lepo. Krepostnega življenja in srečne, blažene smrti se
učite pri poduka polni rakvi svojega vzornega dušnega
Pustirja. Naj rajni gospod še pri svoji smrti predramijo ne¬
katere grešnike, kakor je Samson še o svoji smrti več
sovražnikov božjih ukončal, kakor poprej v življenju.

Predragi v Gospodu!

|a so bili pokojni gospod v resnici posnemanja vreden
mož, pokazalo nam bo njihovo na dobrih delih in
zlatih zaslugah bogato življenje, ki si ga hočemo
zdaj, se-ve, le površno ogledati.

Častiti gospod Franc Juvančič so bili dne 9. septembra
1802 rojeni v divno lepi okolici, »Jamne« imenovani, ki leži
skoro v sredi sladkih vinskih goric Konjiških. Njihovi starši
oče je bil oskrbnik cesarskih cest — niso bili bogati niti
Posebno premožni, pač pa so bili pošteni in pobožni, bogo-
in ljudoljubni kristjani. Kako vrlo so vendar vse svoje otroke
izredili! Najstarejši sin Sigismund je dne 19. septembra

4*

-I- 52 -t-

1819 postal duhovnik ter je bil pozneje knezoškofijski dvorni
kapelan, korar stolne cerkve Lavantinske in je dne 13. ja'
nuarja 1845 umrl kot mnogozaslužni nadžupnik v Laškem
trgu. Hčerke so vse postale prav pridne in bogaboječe
gospe. Tudi mlajšega sinka Franceta so skrbni starši kmalu,
privadili onih čednostij , ki so največja lepota in najboljša
dota vsakemu otroku: strahu božjega, ki je bil in bo za¬
četek modrosti (Preg. 1, 7) pa tudi korenina neustrašljiveg 3
značaja; so ga privadili tihomirne pohlevnosti, radovoljne
in nemudne ubogljivosti ali zveste pokorščine. Oče se j e
vedno ostro vedel proti sinu; ali zarad tega ni pojemala lju¬
bezen v sinu do očeta niti v očetu do sina; ampak od dn e
do dne je naraščala in se krepko-živa ohranila tja do grobu
in še dalje tja črez grob. Sploh so se starši in otroci
seboj tako ljubili in spoštovali, da je medsebojna ljubezeU
in je to obojestransko spoštovanje poglavitna čednost izme* 1
drugih spomina in posneme vrednih čednostij v vrli JU'j
vančičevi familiji. Krščanski starši, ravnajte se po teU 1
vzgledu in odgojujte po tem pravilu svoje otročiče! Dobf°
vzgojeni otroci so naj dragocenejše blago za ta in oni svdf
Hvale vredna dejanja pridnih otrok osrečujejo še starše,
že po njihovih grobovih trava raste; nasproti pa tudi h 11 '
dobna dela spridenih otrok teže še po smrti v življenj 11
zanikarne starše.

Ko je mladi France kazal bistro glavo in plemeni* 1 ’
srce, pošljejo ga brižljivi starši v latinske šole, katere f
deloma v Mariboru deloma v Gradcu dovršil z najboljši' 11
uspehom. Na to se brez ovinkov posveti težavnemu, seintu*.
tam hudo zaničevanemu pa vendar še zmerom največje ČaS* 1
vrednemu stanu duhovskemu. V semenišče vstopi v Celovc*
kamor so se takrat slovenski dijaki iz naše škofije hod'^ 1
bogoslovja učit. Kako čedno so se morali gospod Fram
Juvančič kot bogoslovec obnašati, svoje posle pa vestu 1
in natančno izpolnjevati, spričuje dovolj okolnost, da s j
bili, četudi sam še ne duhovnik, vendar že v četrte' 1
letu prefekt ali nadzornik črez druge gospode bogoslovL; S
tudi presbiterje. Branili so se sicer resnobno tega odlikovanj 3
ali ravnateljstvo jih je zavrnilo, češ, da ima ono določeni


—S— 53 —J—

o tej zadevi in nihče drug. Rečenemu nadzorništvu so se
morali celo ukloniti vam vsem, kot vaš nekdanji kapelan,
Pa tudi vsemu slovenskemu svetu predobro znani knezoškof
Anton Martin Slomšek, ki so bili Juvančičev šolski tovariš
in pozneje mili prijatelj. Z gospodom Juvančičem se zopet
vleže v grob eden sedaj že redko sejanih učencev in go¬
jencev iz slavne šole in častite družbe Slomšekove.

Ker so bili gospod Juvančič v tretjem letu bogoslovja
še premladi, da bi bili s svojim sovrstnikom Antonom Slom-
[šekom vred dne 8. septembra 1824 posvečeni v mašnika,
prejeli so še le dne 23. avgusta 1825 od milostjivega knezo-
škofa Ignacija Zimmermann zakrament sv. mašniškega po¬
svečenja. Po izvrstno dokončanih bogoslovnih naukih so
šli gospod Juvančič s preveselim srcem na trudapolno delo
v vinograd Gospodov, v katerem so nasadili obilo rodnih
trt in plodnih mladik, ki bodo še bogat sad prinašale, ko
bo že večerni veter hlidel preko trave njihovega grobišča.
Dne 29. oktobra 1825 so kapelansko službo nastopili 'v pri¬
jetni fari sv. Martina poleg Slovenjega Gradca; pa so
tamkaj samo do 28. decembra istega leta pastirovali vsem
vernikom v veliko spodbudo in prehudo duševno. Potem so
bili za prvega kapelana premeščeni v prijazno Vitanjsko žu¬
pnijo , kjer so pa tudi le kratko službovali; kajti bili so že
dne 22. oktobra 1829 prestavljeni za prvega kapelana v
slovečo faro novocerkovsko. Moj Bog, kdo bi si bil onokrat
mislil, da bodo prav v tem krasnem kraju prebili skoro drugo
dobro polovino svojega dušnopastirskega življenja. Začenši
tu kot kapelan svoje blaženo delovanje, so ga dokončali
kot velezaslužni dekan in kanonik. Zal, da mi ni moči,
natančno opisati vsestranskih zaslug, ki so si jih g. Juvančič
že kot duhovni pomočnik pridobili in nabrali. Naglašam sa¬
mo to, da so bili goreč oznanjevalec božje besede, vnet
izpovednik, moder učenik in vodnik vseh njihovi skrbi iz¬
ročenih ovčic.

Po smrti doktorja Jožefa pl. Jakomini (f 28. marca
1830), moža blagega spomina, so morali gospod Juvančič
prevzeti ne lahek posel farnega provizorja ali oskrbnika,

—1— 54 --1—

katero službo so v občo zadovoljnost do 17. oktobra 1835
opravljali. In ko so tako že deset let uspešno in pohvalno
delovali v Gospodovem vrtu, podelila se njim je dne 18.
oktobra 1835 prelepa Vojniška fara, kjer so štiriindvajset
let blagonosno poslovali v telesno in duševno korist Voj-
niških faranov. Zopet obžalujem, da ne morem pobliže po¬
jasniti vseh čednostij, ki so odsevale na njih kot župniku,
pa da ne morem korenito oceniti vseh obilnih dobrot, ki so
jih skazali svojim ljubim Vojničanom. Rečem le toliko, da
če imenujem moža previdnega in razumnega, miroljubnega
in spravljivega, pa postavnega, natančnega in neumorno de¬
lavnega sem imenoval častitega gospoda Juvančiča. Poje se
jim posebna hvala, da so bili v vseh službenih poslih sila
vesten in natančen, natančen skoro do boječnosti. Vendar
mislim, da bodo pred natančnim božjim sodnikom laglje
dajali odgovor od prevelike natančnosti, kakor bi ga dajali
od prevelike površnosti. Da pa ljubezen Vojniških župljanov
do svojega nekdanjega dušnega pastirja še do danes ni
ugasnila, očitno priča oni le tam na krsti ležeč krasni ve¬
nec s svilnatim trakom, ki nosi napis: »Svojemu prijatelju
stari Vojniški prijatelji!« V priznanje hvalevrednega oskrbo¬
vanja župnijske službe so bili od pokojnega knezavladike
Antona Martina Slomšeka imenovani za knezoškofijskega
duhovnega svetovalca. Pač je bila resnica in bo, da kdor
časti ne išče, on jo najde gotovo. Kdor beži pred častjo,
kakor pred svojo senco, za tem hiti čast, kakor hiti senca
za njim. Da kristjan, tvoja čast se toliko povišuje, kolikor
se tvoj napuh ponižuje.

Že pred smrtjo novocerkovskega dekana Franca Ksav.
Križaj (f 21. avgusta 1859) je bila dne 5. julija 1859 gosp.
župniku Juvančiču izročena skrbipolna služba dekanijskega
administratorja in šolskega nadzornika za obširni novo-
cerkovski okraj, dokler se niso dne 18. decembra istega leta
stalno preselili k Novicerkvi kot farni predstojnik in dekan.
Preljubi farani, ne terjajte od mene, da bi vam moral, če
bi tudi hotel in mogel, v tej urici na drobno razložiti vse,
kar so pokojni gospod v petindvajsetletnem tukajšnjem
župnikovanju dobrega storili za Boga, za vas, za celo škofijo,

-I- 55 -s*-

za svojo ožjo in širjo domovino. Zopet le gredoč pripomnim,
da so bili glede tako zvanih kanoničnih ali cerkveno-pravnih
čednostij: čistosti, treznosti in radodarnosti neomadežan,
vzgleden duhovnik; da so bili ljubezniv in postrežljiv prijatelj
svojim kapelanom ter dobrotljiv in milosrčen pastir vsem
svojim župljanom, katere so menda le enkrat prav hudo
razžalili, to pa v petek, ko so izdihnili svojo blago dušo.
Kako radi so delali, priča tudi to, da so še kratko pred
smrtjo uredili zapisnik rečij, celo dekanijo zadevajočih. Pač
jim je moralo vodilo in pravilo biti svetopisemsko povelje:
V jutru zgodaj seja j seme svoje; in na večer
naj ti ne utrne roka tvoja, ker ne veš, katero
seme lepše požene to ali ono, a ko pa oboje
skupaj, tako tem bolje.  (Eccle. 11, 6).

Da so bile zasluge umrlega gospoda različne in res¬
nične, potrjujejo raznovrstne časti, ki so jih prejeli od
duhovske in posvetne gosposke. Pred vsem poudarjam, da
jim je hotel Bog sam že na tem svetu nekoliko poplačati
ves trud za čast božjo in za vzveličanje duš s tem, da jih
je toliko let ohranil veselozdravega in krepkovoljenega —
dopolnili so 82 let svojega življenja in so tako postali starosta
Lavantinske duhovščine. Nadalje so učakali preredko slo¬
vesnost zlate svete maše, ki so jo sebi in vsem svojim na
veliko veselje služili dne 4. oktobra 1875, in so s tem po¬
stali častitljiv zlatomašnik.

Druga priznanja njihovih ne majhnih zaslug so pri¬
hajala od cerkvene in državne oblasti. Premilostjivi knezo-
škof Jakob Maksimilijan so jim leta 1873 podelili častno
ime knezoškofijskega konzistorialnega svetovalca in dne 27.
junija 1874 so postali častni korar Lavantinske katedrale,
kakor so že poprej bili kanonik Strasburškega kapitlja. Ni,
da bi preskočili še naslednje. Veseli glas o njihovem po¬
žrtvovalnem delovanju je došel celo pred prestol samega
svetlega cesarja; in vsled tega so prejeli od mogočnega
vladarja, zavoljo katerega Avstrijancem po pravici zavidajo
vsi inostranski narodi, od tega preslavnega gospodarja,
pravim, so pokojnik dne 24. oktobra 1882 prejeli vitežki
križ ces.-avstr. Franc Jožefovega reda.

Kaj želite, da še dodam temu poročilu ? Pa dovolj bodi
govora o hvali in slavi rajnega gospoda. Pač ni treba,
hvalnih pesnij popevati onemu, kateremu slavo pojo dobra
dela. Res so trudoljubivi mož že v tem življenju prejeli ne¬
koliko plačila za svoje vseobsežno delovanje, vendar kaj je
posvetno povračilo? Prav živo opisuje z ozirom na bukve
modrosti (Sap. 5, 9—12) sv. Janez Krizostom minljivost po¬
svetne sreče, rekoč: Kaj so vse časti in veselice?
Ponočne sanje so, ki z bež e z jutranjo zoro.
Spomladne cvetice, ki ovene, ko mine spo¬
mlad; senca, ki zgine, ko zgine s o lnce;
sopar, ki ga razkadi veter; vodeni meh ure i,
ki se raz prše v peno vodeno; pajčevina so,
ki se brzo raztrga.  Pa tudi res, kako bi svet
bil mogel dostojno povrniti pokojnemu gospodu vso lju¬
bezen, ki so jo nosili v svojej duši do Boga in do
bližnjega — isti svet, ki je vajen kratko ljubiti, a dolgo so¬
vražiti; oni tisti svet, ki je vajen dobrote plačevati z grdo
nehvaležnostjo? Lepi so sicer venci, ki ste jih položili tja-
le na mrtvaški oder umrlega gospoda, a kaj, ko se bodo le
prehitro spremenili v solnčni prah. Samo venec, ki so si ga
vrli gospod spletli iz krščanskih čednostij , bo nevelo
cvel in c vel bo vekomaj.

Dvomiti ni, da, kdor je poln ljubezni do Boga in do
bližnjega, zamore zazluženo plačilo dobiti le tam, kjer
prebiva in kraljuje sama ljubezen, sama večna božja ljube¬
zen. Zato je morala tudi za vašega premiljenega pastirja
nastopiti doba, da prejmo svojemu prizadevanju primerno
plačilo. Nekako pred štirinajstimi dnevi so se ulegli na
bolniško postelj — in so ta kratki čas vrlo dobro obrnili v
svoj dušni dobiček. Pač njim je bil vedno na umu sv.
apostola Pavla opomin do Efežanov: Kupujte si čas!
(Efež. 5, 16). Kar so poprej učili, so zdaj sami storili.
Kdor tega sam ne stori, kar uči, podoben je obcestni roki,
ki kaže potnikom, kod in kam naj gredo, sama pa se z mesta
nikdar ne premekne. Ne tako pokojni gospod! Dvakrat so
se dali prevideti s svetimi zakramenti, ki so najkrepkejša
podpora na važni, a nevarni poti v skrivnostno večnost. Kar

—I— 57 —fh-

s ° učili, ponavljam, to so tudi sami storili. Pač so se spo¬
minjali sv. Pavla, ki je vselej strepetal pri strašni misli, da
ne  bi bil, ko druge uči in svari, sam pogubljen.

O krščanski poslušalci, to si zapišite globoko v svoja
Src a, da hočete tudi v dejanju izvrševati, kar ste od rajnega
S°spoda slišali dobrega ali pa lepega na njih zapazali. Če se
.le sv. Pavel, ta mogočni steber sv. katoliške cerkve, tresel;
Ce  je ta krepka cedra na Libanonu trepetala; če se je bal,
P r avim, slavni Tarzan, da ne bi bil sam v pekel pahnen,
medtem ko druge v nebesa pošilja: kaj naj mi porečemo,
mi slabotni trsi in slabotne trstike tu doli v viharja polni
'Užavi? Vprašam, kaj bi pomagalo človeku, ko bi pridobil vse
c ^uše, svojo bi pa pogubil? Ravno zato so preč. g. Juvančič
na  smrtni postelji pred vsem iskali božje podpore. Ali poleg
te  niso zanemarjali niti človeške pomoči po zapovedi sv.
Pisma: Sin, v svoji bolezni se ne zanemarjaj,

a mpak moli k Bogu in on te hoče ozdraviti.

pokliči tudi zdravnika; kajti njega je
v stvaril Bog, in ti ga ne odstranjuj, ker
njegovo delo je tebi potrebno. Naj višji je
v stvaril zdravila, in moder mož jih ne bo
Zanemarjal.  (Sir. 38, 9. 12). Nebo in zemlja zamoreta
človeku nekako pomagati k vzveličanju. Kdor bi hotel edno
ali drugo lehkomišljeno zanemarjati, utegnil bi naposled
°boje zapraviti.

Vrhu tega so pokojnik tudi druge posvetne reči prav
pametno uredili. Svoje skromno premoženje so primerno
razdelili med sorodnike, koristne zavode in med vse farne
cerkve ter nekatere Mariji Devici posvečene podružnice no-
v ocerkovskega dekanata. Nedavno so se poslovili od starih
znancev in prijateljev tam gori na Koroškem, katere so po
mnogih letih ravno letos znovič obiskali. Neposredno pred
boleznijo so pogledali še v svoj rojstni kraj v rajsko-lepe
Konjice. Pa častnega spomina je vsekako vredno tudi to,
da so sleherno leto romali v prijetne Petrovče, počastit de-
v iško mater Marijo. Za tekoče leto so to pobožnost opravili
ua praznik sv. Uršule, Menda ne bo predrzno zaupanje v


~i~ 58 -§-•

Marijino neomejeno pomoč, ako rečem, da je usmiljena
mati zvestemu šinu gotovo že stoterno povrnila vso lju¬
bezen in vso čast, ki so jo pokojnik na tem svetu skazali
kraljici nebes in zemlje.

In ko so bili tako z Bogom in s svetom spravljeni,
pogledali so brez strahu nepreprosljivi smrti v bledi obraz,
dobro vede, da je ona samo konec pozemljskega, a začetek
nebeškega življenja.

In v rano jutro dne 7. novembra se je od umerjočega
trupla ločila neumerjoča duša — o da bi jo angeli le s to¬
likim veseljem sprejeli, s koliko žalostjo se mi danes po-
slovljamo od preblagega gospoda! Moramo se posloviti od
njih — pa preden to storimo, naj vam, ljubljeni v Gospodu,
naznanim še misel, ki se je v tem trenotju porodila v duši
moji. Le-ta dan vaše žalosti, dragi mi kristjani, je obenem
tudi dan slave za našo sveto katoliško vero. Semkaj prite-
cite vi vsi, ki zaničujete sveto vero in sovražite njene slu¬
žabnike, ki glasno oznanjujete, dani treba dušnih pastirjev,
da so brez koristi! Prihitite sem, pa premišljujte mile solze
mladih in starih, mož in žen, fantov in deklet — v obče
vseh čislanih prebivalcev zale fare novocerkovske; potem
pa vprašajte sami sebe: Umira tako brezkoristen mož? Se
li tako žaluje za možem, ki naj bi bil zastonj živel življenje
svoje? Ne in trikrat ne! Tako živi in umerje le prijatelj
božji in ljubljenec ljudstva; tako se spremlja neutrujen de¬
lavec na cerkvenem polju, se spremlja apostol miru in
sprave k sladkemu počitku v krilo matere zemlje.

V Gospodu žalujoči kristjani!

jfn tako je nastopil prežalostni trenotek, v katerem
se moramo vsaj za ta svet vedno ločiti od bla-
gomilega gospoda. Zaprla so se jim za zmerom
usta, da vam ne morejo slovesa sami govoriti s
te-le leče, s katere so vam poprej tako radi in tako navdu¬
šeno razlagali nauke božje. Naj namesto njih pa jaz zamenim

-S- 59 -s-

besedo, da zakličem: »Z Bogom ostanite, prečastiti gospodje
duhovni bratje! Ohranite me v prijateljskem spominu po¬
sebno pri svetih mašah in drugih svojih vsakdanjih molitvah
in pobožnostih. Z Bogom ostanite vi, preljubljeni farani!
Ne jokajte za menoj — za-me le molite. A jokajte se nad
seboj in svojimi grehi. Bratje, čas je kratek, zato
treba, da isti, ki se jočejo, kakor bi ne jo¬
kali; in ki se vesele, kakor bi se ne veselili; in
ki kupujejo, kakor bi ne posedli; in ki svet
uživajo, kakor bi ga ne uživali; kajti po¬
doba sveta premine.  (I. Kor. 7, 29 — 31). Živite tako,
da ne bote že pred smrtjo mrtvi, ampak še po smrti živi.
Za to pa skrbite, da bodo le dobra dela zapisovana v knjigo
vašega sedanjega življenja, da kadar dospete do poslednjega
poglavja, ki nosi napis: smrt — ko se namreč približa

prevažni trenotek, ki bo odločil za vso vašo večnost, da
bodo takrat vaša imena iz knjige tega revnega življenja
zbrisana, pa v bukve večno srečnega zapisana.

Ti pa, o sveti Lenart, ti slavni patron te dične cerkve,
ki prav danes, se ve, le v žalosti tvoj častiti god praznuje,
izprosi rajnemu gospodu, ki so tako močno za tvojo čast
goreli, izprosi njim, mi te vsi pohlevno prosimo, večni
mir in pokoj; nam ostalim pa pridobi milost vseh milostij,
da sveto živimo, srečno umerjemo in se večno vzveličamo!
Amen.

-I- 60  ~s~

Pridiga

o evangeljskih nasvetih, govorjena pri prvi sveti maši
častitega očeta Leopolda Napotnik R. S. B. v Konjicah,
dne 28. decembra 1884.

Tebi hočem darovati hvalno
daritev in klicati ime Gospodovo.
Svoje obljube pa bom spolnjeval
Gospodu vpričo vsega ljudstva nje¬
govega. (Psi. 115, 17. 18).

V Gospodu pobožno zbrani kristjani!

enavadno lepe in vesele slovesnosti so se vršile te
dni in se vrše danes v tej tako lišpa in bleska
polni cerkvi Konjiški. Saj so božični prazniki
nam katoliškim kristjanom jako prijetni in pri¬
ljubljeni, ker nas spominjajo preblažene rojstne noči našega
Vzveličarja Jezusa Kristusa; pa nas spominjajo dragocenega
sadu, ki je priraste! na božičnem drevesu v sveti katoliški
cerkvi: kažoč nam, kaj zamore človek z milostjo, od novo¬
rojenega deteta z neba nam prineseno, postati in doseči:
namreč to, kar sta postala in dosegla sv. mučenec Stefan
ter sv. apostol in evangelist Janez. Kdo izmed vas, ljubljeni
v Gospodu, ni se vselej prav iz srca veselil vseh teh pre-
veličastnih praznikov ?

Pa dasi je med božičnimi prazniki tudi današnji svetek
nedolžnih otrok, teh zalih cvetic med cerkvenimi mučenci,
že sam ob sebi pomenljiv in vzvišen, poveličuje ga vendar
v tem hramu božjem še druga prav redka slovesnost. Ali
morebiti ni res, da je sveta maša, katero prvikrat služi no-
voposvečen duhovnik, še vedno jako ljuba in jako draga
svečanost vsakemu pobožnemu katoličanu? Dobro vem, pa
tudi vi veste, da je bogoljubnim Slovencem še zmerom vrlo
znan stari pregovor: Zal ti ne bodi, ako na poti k novi
maši raztrgaš nove podplate.

A da je primicija novo blagoslovljenega mašnika že
sama ob sebi velika veselica vsem, ki se je udeležujejo,
je vendar slavnost, ki se snuje danes pred našimi očmi,

-S- 61 -1-

premili poslušalci, tem znamenitejša, ker opravlja prvo da¬
ritev svete maše blag mladenič, ki se ni posvetil samo du-
hovskemu, ampak tudi velevrednemu stanu redovnemu. Kdo
je potemtakem oni le mladi gospod, ki stopa veselovedrega
obraza k altarju Gospodovemu, da zapoje glorijo in daruje
hvalno daritev in kliče ime Gospodovo ? Kdo je oni dra-
gomili ženin med praznično oblečenimi svatovi, katerega
danes išče in se va-nj ozira vsaktero oko? Na to radovedno
ali opravičeno vprašanje hočem toliko, kolikor je potrebno
in za ta sveti kraj spodobno, odgovoriti, preden se lotimo
premišljevanja kake splošne resnice.

Franc Napotnik, tako je ime novoposvečencu, je bil
rojen v soboto dne 2. julija 1859 na praznik Marijinega
obiskovanja tam doli v prijazni vasi Tepanjski, ki tako lepo leži
ob meji Konjiške in Prihovske fare. Ne v bogati in ne v
posebno premožni, pač pa v prav pošteni krščanski hiši
kmetski je tekla našemu Francetu otroška zibeljka. Boga¬
boječi starši so brhkega sinka kmalu privadili onih prelepih
čednostij, ki so bile in bodo največja lepota in najboljša
dota slehernemu otroku: strahu božjega, ki je začetek

modrosti in temelj neustrašljivosti; naučili so ga tihomirne
pohlevnosti, resnomilega obnašanja pa radovoljne, nemudne
ubogljivosti ali zveste pokorščine.

Početne šole je France obiskoval tukaj v Konjiškem
trgu, kamor je moral vsaki ljubi dan črez uro hoda potovati
k šolskem pouku. Ko se je v vseh razredih prav čedno in
redno obnašal, poleg tega pa tudi vrlo dobro učil ter tako
pokazal, da ima plemenito srce in bistroumno glavo, sklenejo
skrbni starši, dobrega otroka še v višje šole poslati. Rečeno,
storjeno. In tako je moral mladi France že v nežnih letih
zapustiti svoj mili domači kraj, svojo preljubo očetovsko
hišo pa se z užaljenim srcem podati med tuji svet, od koder
se zastalno nima nikdar več povrniti na svoj nepozabni
materni dom. V slavno Celje, ki se brez ugovora prišteva
zgodovinsko-najvažnejšim mestom Štajerske dežele — rodil
se je tamo, da gredoč omenim, sv. škof Maksimilijan in je
bil prav tam tudi mučen okoli leta 284, tako da bi se bilo
spodobilo letos obhajati šestnaj stoletnico mučeniške smrti

-s- 62 -si¬

tega našega veleslavnega rojaka — v to častnega spomina
vredno mesto Celjsko, pravim, je odšel po učenju hrepeneči
fantek in je prebil tamkaj dolgih devet let. Devet let, moj
Bog, koliko nadlog in grenkob, koliko truda in trpljenja pa
težav in žalosti, sploh koliko mnogoličnih tug in raznovrstnih
muk visi že samo na teh deveterih letih. Daši ima dijaško živ¬
ljenje lepo število veselih dni, smem vendar trditi, da šteje
še skoraj več tožnih trenotkov radi obilnih nevarnostij, ki
prete revnemu mladeniču na vseh potih in po vseh krajih.
Teh pogubnih nevarnostij ne bom opisoval, ker bi takšen
opis prav umel le tisti, ki je sam okušal in okusil dijaško
življenje. Danes hočem samo večnega Boga hvaliti in slaviti,
da je Franc Napotnik vse te velike in hude skušnjave vi¬
harnih mladostnih let srečno premagal, dokončavši z naj-
izvrstnejšim uspehom vse šole latinske.

Ko pa je dovršil to dolgoletno trudapolno šolanje, ho¬
tela je, ne vem, bi li rekel, sreča, bi li dejal, nesreča -
vendar niti prva niti druga, temveč božja previdnost je tako
naravnala, da je moral doslej še nepopačeni France dijaški
stan zameniti z vojaškim stanom, v katerem se človek, Bogu
bodi potoženo, tudi le prelehko pogubi telesno in duševno,
časno in večno; kakor seje že v resnici ponesrečilo mnogo po¬
prej nespridenih slovenskih mladeničev. Ali morda ni res,
da je težavni pa nevarni vojaški stan podoben razgreti peči,
v kateri se čisti zlato in loči od medle, ničvredne primesi? Tu
se človek ali v dobrem utrdi ali pa se s slabim spoprijazni.
O kako vroče solze preliva marsikatera pobožna mati, ka¬
dar odhaja njeni pošteni sin k'vojakom; a kadar se vrača,
trebalo bi, da toči krvave solze po izgubljenem sinu, ki si sicer
ni pokvaril umerjočega telesa, pač pa si je neozdravljivo
ranil svojo neumerjočo dušo. Hoče pak bolje biti, da o tem
molčim, kakor da dalje govorim.

Rajši znovič zapojem predobrotljivemu nebeškemu
Očetu zahvalno pesem, da je naš France tudi v tem zelo
nevarnem stanu srečno ušel vsem pogubljivim spletkam in
vsem skrivaj nastavljenim zanjkam goljufivega sveta. Da,
prav v vojaškem stanu se je ukoreninil v dobrem, spoznavši,
da nima le poklica za duhovski stan, marveč da ga ima celo

za življenje meniško. O blagor tebi krepkovoljni mladenič,
da na vseh svojih le prelehko pogubnih potih nisi šel s pota
onemu svetemu poklicu, za katerega so te bili že zdavna
odločili brižljivi starši! Po častno dostali enoletni službi
vojaški v Gradcu, glavnem mestu dežele Štajerske, vstopi za
svoj dušni blagor zavzeti mladenič na Gorenjem Štajerju v
davnoslavni samostan sv. Lamberta, katerega je leta 1066
utemeljil pobožni Markvard, mejni grof Koroški.

Na praznik sv. Petra Alkantarskega dne 19. oktobra
1830 je prejel samostansko obleko in novo ime Leopold v
vidno znamenje, da se je popolnoma odpovedal staremu ni-
čemurnemu, pa posvetil novemu duhovnemu življenju. Ko se
je potem leta dni v tihi celici sam preiskoval in so ga pre¬
iskovali skušeni predstojniki, ima li lastnosti in sposobnosti
za težkoč polno življenje redovno; in ko je tudi to ne lahko
skušnjo uspešno dostal, pokazavši odločno voljo, zvest ostati
novemu poklicu, pošlje ga samostanski načelnik v slavni
Admont in pozneje v Solnograd, nekdaj drugi Rim imeno¬
van, da se tu in tam priuči bogoslovnih ved in tako pri¬
pravi za resnobni svoj stan redovni in duhovni. In ko je
tudi te nauke dovršil v popolno zadovoljnost svojih vodi¬
teljev, smel je dne 23. oktobra tekočega leta na praznik sv.
Severina, škofa in spoznovalca, slovesne obljube položiti v
roke velečastitega gospoda Justa Justa, priorja samostanu
sv. Lamberta. Nedavno pa in sicer dne 18. decembra bil mu
je od milostljivega knezoškofa Graškega dr. Janeza Zwerger
podeljen zakrament sv. mašniškega posvečenja.

O kako so vendar vsi poti božje previdnosti skrivnostij
in čudes polni poti. Sodite sami, dragi poslušalci! Izpovem se
očitno, daje meni kratkovidnežu večkrat šinila v glavo misel,
kako to, da zapusti častiti moj bratranec prepelepo škofijo
Lavantisko, zapusti ljubi svoj slovenski kraj, pa hiti med tuji
svet na delo v vinograd Gospodov? Vendar na to precej
prazno vprašanje je edini pravi odgovor: roka in volja božja
sta vodili blagega mladeniča, da se je daleč proč od ožje do¬
movine svoje posvetil častitljivemu redu sv. Benedikta, kakor
si je že pred 23 leti njegova sestra Neža izvolila častiti stan
usmiljenih sester ali red sv. Vincencija Pavijana. Ko se

-S- 64 -*►

je jeseni 1861 poslavljala mila sestrica od svojih domačih,
oklenil se je njene obleke majhni bratec, milo jo proseč,
naj ga ne zapušča. Pa drugo jutro je dobri otrok še sladko
spal, ko je jemala ljubljena sestra za vselej od rojstne hiše
bridko slovo. Stopila je še k posteljci spečega brata, da ga
pokriža, rekoč: Ljubi Bog naj spremlja tebe in mene, mene
in tebe po ravnopravih, svetih potih! Če so se kdaj komu
spolnile srčne želje in goreče prošnje, spolnile so se tej
dragomili sestrici. Hodil je sicer brat svojo pot in svojo je
hodila tudi sestra; a obedve poti sta se naposled združili
v varnem samostanu. Neža postane nuna, usmiljena sestra
z novim imenom Roza in že nad 23 let vzgledno deluje v
toli težavnem redu : sedaj streže v javni bolnišnici Mariborski
raznim bolnikom. Brat France pa postane menih z imenom
Leopold ter se posveti dušnemu pastirstvu v preslavnem
redu sv. očeta Benedikta. Videla se pa nista ta dva blagdf
mila otroka od dneva ločitve pa tja do 3. dneva meseca se¬
ptembra tega leta, ko sta že obadva, eden poprej' drug*
poslej, dosegla zaželeni svoj cilj.

Zato pa se radujte, častiti gospod novomašnik, ker se
vam na ta najlepši dan vašega življenja izpolnijo vse is-
krene želje, ki ste jih nosili v svoji duši kot deček, mla¬
denič in kot mož. Veselite pa se tudi vi, preljubi starši,
danes so vam uslišane vse molitve in vse prošnje, katere
ste toliko let opravljali za sina svojega, uslišani so vam vs*
pobožni vzdihljaji, ki so vam puhteli proti nebesom za ljubega
otroka. Pač si zamorete danes popolnoma zbrisati iz o|*J
obilne solze, katere vam je izvabila mnogoletna skrb
pravo srečo ljubljenca svojega. Nekaljeno veselje pa naj
tudi vas navdaja, miljene sestre in tebe dragi brat pa vso
pošteno rodovino, ker se tudi vam vsem uresničijo sladk*
upi, katere ste stavljali na tega svojega vrlega sorodnika-
Pridobili ste si za prihodnost zvestega pomočnika, ki se
bo gotovo pri vsaki sveti maši spominjal svojih po krvi 1,1
križu bratov in sester. V radosti pa se smeš topiti tudi ti pre¬
lepa Tepanjska vas, ker je v tvoji sredi vzrastel mlad*
menih in novoposvečeni duhovnik, morda izmed vaščano''
prvi, ki si je izvolil duhovni in zajedno meniški stan. A ve-

-g- 65 vi¬

sela bodi tudi ti rajskokrasna fara Konjiška, da se je število
dušnih pastirjev iz tvoje sredine zopet pomnožilo. Pa ne
štejte mi v pregreho, če se pri tem splošnem veselju tudi
moje srce veseli posebno zato, ker zamorem danes izpolniti
obljubo, ki sem jo bojda svoje dni storil bratrancu, rekši:
Dragi mi, pojdi študirat pa postani duhovnik in takrat ti ho¬
čem na najveselejši dan vsega življenja tvojega oznanjevati
besedo božjo. Da se mi je ponudila živo in željno priča¬
kovana prilika, dopolniti dano obljubo, prav zato prešinja
moje srce po vseh gubah in vseh kotih veselje presladko.

Toda dragi pridigar stoj, tako mi hoče morebiti kdo
izmed vas, pazljivi poslušalci, na uho zaklicati. Stoj in pre¬
nehaj ! Saj se ne spodobi s tega svetega kraja le enemu,
četudi zaslužnemu in visoke časti vrednemu človeku pre¬
pevati hvalnih pesem. Da me to prehudo očitanje ne bo
po pravici zadelo, želel bi v nadaljem govoru z vami vred
premišljevati kako splošno resnico. Ali katero? Prav od¬
kritosrčno vam povem, da sem dolgo mislil in mislil, o ka¬
teri reči naj bi pri tej nevsakdanji svečanosti govoril, da bi
bilo Bogu v hvalo in slavo, nam ostalim pa v časni in večni
dobiček. Govoril li bi o pravi potrebi duhovskega stanu;
pa kdo izmed vas dvomi resno o tej stvari ? Kakor treba,
da po besedah Kristusovih sv. katoliška cerkev obstoji do
konca sveta, enako treba, da so duhovniki do one iste dobe.
O tej potrebi torej besedovati, bilo bi, drva nositi v Konjiško
goro. Govoril li bi o spoštovanju vernikov do njihove du¬
hovščine? Pa saj morem in moram vpričo solnca izreči po¬
hvalno sodbo: pošteno in pobožno ljudstvo slovensko ne
spoštuje samo svojih mašnikov; ono je temveč časti in čisla,
je ljubi, prav srčno ljubi kot svoje največje dobrotnike in
najzvestejše prijatelje, kot svoje najboljše tolažnike in naj-
modrejše učenike. O tem torej besediti, rekalo bi se, k
opoldanskemu solncu prižigati svečo.

Medtem pak je resnobnega preudarka vredna neka
druga stvar, katere nas spominja častitljivi stan, ki so si ga
odbrali novoposvečeni gospod. Vsega premislika zaslužni so
namreč trije evangeljski nasveti,  ki so močni stebri
pravemu samostanskemu življenju; pa so tudi nam drugim

5

»I— 66 —I—

koristni pripomočki, s katerimi se povzpeti moremo na vrhunec
krščanske popolnosti. Ker menda o teh prepomenljivih
nasvetih ne slišite preobilokrat svetega nauka, poslušajte ga
danes v ta namen, da bi bili evangeljski nasveti vprihodnje
vam vsem zanesljivo vodilo k pobožnemu, bogoljubnemu
življenju.

Ker pa vsa luč in vsa milost prihaja sem doli iz svetih
nebes, obrnimo pred vsem tja gori svoje oči in poprosimo
presveto Trojico potrebne pomoči, da bi bile vse besede od
mene prav govorjene, od vas pa prav zapopadene; pa da
bi padle v rodovitna tla in prinesle obilo dobrega sadu!
A ve Marija!

Kristjani predragi!

Nurziji, majhnem mestu italianske pokrajine Umbrije,
je bil leta 480 rojen izreden deček, katerega je ne¬
kako Bog sam poslal, da pomaga pozneje ubogemu
človeškemu rodu. Pobožni, a tudi premožni starši pošljejo
vrlega sinka v večno mesto Rim, da se tam dobro izšola in
lepo izolika. A bistrooki mladenič kmalu spozna silne ne¬
varnosti, ki so mu pretile v družbi malovrednih, razuzdanih
tovarišev. Nagloma popusti mikavno, a zapeljivo mesto, pa
hiti v samotni kraj Subjako tja, kjer se potočič Anijo zliva
v čarobno jezerce, čegar bregove ograjajo nebonosne pečine.
Tam v znožju golega skalovja se skrije v skoro nedohodno
votlino, da se posti in moli, da premišljuje svete resnice in
se bojuje z grešnim poželenjem mesa, ki spremlja človeka
tudi v najbolj skrite in najbolj puste kraje. Ta tihomirna
duplina je bila mladeniču visoka šola, v kateri se je učil
službe Gospodove in vadil v težavni sicer a za dušo naj¬
koristnejši umetnosti: v zatajevanju samega sebe. Pa v
kratkem se je raznesel po vsej okolici veseli glas o po¬
božnosti in svetosti tega prečudnega puščavnika, katerega,
so najprvo zasledili pastirji, ki so iskali izgubljeno govedo
v strašni samoti. V bližini je živelo še mnogo drugih svetih
mož, ki So pohlevno prosili modrega mladeniča, naj bi vse
združil in zbral v eno celoto ter bil tej skupščini duhovni

-t~ 67

voditelj. Opomniti treba, da še takrat ni bilo samostanov
po sedanji napravi. Brez zamude usliši postrežljivi mož
hvalevredno prošnjo, ter ustanovi v ne dolgem času dvanajst
samostanov, v katerih je po 12 menihov bivalo, katerim vsem
je bil sv. Benedikt, tako je bilo temu božjemu poslancu ime,
Previden in moder vladar. Ljudstvo je trumoma hrulo v te
srečne kraje, in krščanski roditelji so bili polni tolažbe, kakor
da so njihovi sinovi že v nebesih , ako so bili med te me¬
nihe sprejeti.

Zal, da sv. Benedikt ni mogel, kakor je hotel, uspešno
delovati, ker je delovanje zavirala nevošljivost in slavo-
hlepnost nekega ondašnjega puščavnika, ki je sam želel
hiti drugim bratom zapovednik, vsled katere grešne želje je
Uničeval vse dobre namene in modre ukrepe sv. Benedikta.
Užaljenega srca otrese sveti mož prah s svojih nog, pa po¬
tuje leta 520 v Neapolitansko pokrajino na goro Kasinsko,
Vf hu katere najde stari tempel paganskega malika Apolona.
Nemudoma podere nepotrebno stavbo, zdrobi malikovo po¬
dobo in sezida na istem prostoru lično cerkvico, posvečeno
s v. Janezu krstniku, ter postavi velikanski samostan, ki je
uajstarejši in najslavnejši vseh samostanov zapadne cerkve.
Bil sem že toli srečen, da sem zamogel obiskati prekrasno
goro Kasinsko in občudovati prelepi samostan in v njegovem
podnožju divno ležeče mesto Kasinsko, v katerem je stala
z ala hišica, kjer se je sv. Benedikt shajal s svojo sveto sestro
Sholastiko, ki je po nasvetu svojega brata osnovala red be-
uediktink, kakor je on življenje dal vse pohvale vrednemu
redu benediktinskemu. V Kasinskem kloštru je sv. Benedikt
molil in delal do svoje blažene smrti, ki ga je dohitela
leta 543.

Benediktinom, svojim mnogobrojnim sinovom, je za¬
pustil velevredno sporočilo: svojo zlato regulo ali pravilo,
hi je postalo tekom časa vsem meniškim redovom po za-
Padni Evropi glavno vodilo. To preimenitno pravilo, sloneče
ua zapovedi: moli in delaj, je polno evangeljske modrosti,
globokega spoznanja človeške natore, pa je polno čiste ljubezni
( lo bližnjega tako, da se prilega vsem krajem in vsem pre¬
bivalcem. Ono združuje resnobo in milobo, ostrost in pri-

5 *

-t- 68

zanesljivost, da ne ovira krepostnih v gorečnosti, niti ne
plaši slabotnih pred težavami. Ta zlata vredna regula je
čisti odsev čednostnega življenja Benediktovega, je jasen
izraz vsega, kar je v tem izvoljenem možu živelo in delalo,
je živ opis njegovega notranjega življenja. Ta sicer drobna
knjižica spada med one svete knjige, ki so prekoristne karte,
na katerih se brezzmotno najde pot v nebesa.

Na stalnem temelju tega Salomonove modrosti polnega
pravila je bilo po širnem katoliškem svetu pozidano brez
števila samostanov, v katerih so zvesti sinovi sv. očaka Be¬
nedikta neumorno delovali za svojo dušno in telesno korist,
a tudi za večni in časni hasek siromašnega ljudstva. Enaka
pohvala velja tudi samostanu sv. Lamberta, v katerega so
vstopili častiti gospod primicijant. Koliko blagoslova je od
benediktinskega reda prihajalo raznim deželam in narodom
od početka pa do tega trenotka, ni da bi človek v pičli
urici dopovedati mogel. Naglašam le to: ta najstarejši me¬
niški red zahodne cerkve je dolgočasne kraje spreminjal v
vesele raje; je naseljeval neobljudene dežele z omikanimi
prebivalci, pa je tudi nebesa napolnjeval s svetniki in s
svetnicami. V najbolj cvetoči dobi svojega obstanka, v sred¬
njem veku, je štel red benediktinski po 37.000 hiš, iz katerih
je izšlo 35 papežev, 200 kardinalov, nad 4000 škofov in
nadškofov, 15.700 pisateljev in mnogo preko 10.000 svetnikov.

Glavna zapoved benediktinskega reda kakor tudi vseh
drugih pravih meniških redov je pa natančno izpolnjenje
treh evangeljskih svetov, ki so radovoljno uboštvo,
vedno devištvo in ve d na pokorščina pod
duhovnim poglavarjem.  Izpolnjenje evangeljskih
svetov, od Kristusa Jezusa tolikokrat priporočanih, je
v katoliški cerkvi neka višja služba božja, ki dobiva
svojo popolno podobo ravno v meniškem stanu. Redov¬
nikom in redovnicam je sveta dolžnost, je ostra za¬
poved, kar je njim, ki žive med svetom, le dober, koristen
nasvet. In prav v onih treh evangeljskih svetih je raven pot
odprt do krščanske popolnosti; ker prav ti trije nasveti člo¬
veka najmočneje odvračajo od hudobnega sveta, pa ga naj¬
tesneje sklepajo z Bogom. Le-ti evangeljski nasveti so mo-

-I- 69 -I*

gočni varihi pred tremi naglavnimi pregrehami, ki so po
nauku velikega apostola in evangelista Janeza: poželjivost
mesa, poželjivost očij in napuh življenja. (I. Jan. 2, 16). Grdi
napuh podira pokorščina, ostudno poželjivost mesa kroti
vedno devištvo in gnusno poželjivost očij brzda radovoljno
uboštvo.

Radovoljno uboštvo.

Radovoljno vedno uboštvo je slovesna in resna obljuba,
vsled katere se človek odpove vsemu imetku in posestvu,
se odpove pravici: svojevoljno rabiti začasno blago, začasne
dobrote; v to pa priseže z namenom, da bi tem laglje služil
Kogu. Takšno obljubo stori menih, ki potemtakem ne sme
ničesar svojega imeti, ampak vse, kar mu je treba za hrano
m obleko, dobiva od samostana, kije posestnik vsega blaga,
vsega premoženja. Klošter redi svoje ude, a ti brez pri¬
voljenja svojih predstojnikov ne smejo ničesa svojega posesti.
Ge gredo v duhovno pastirstvo, zamorejo sicer prisluženo
za se pridržati, a tudi le z dovoljenjem samostanskih po¬
veljnikov. Tako obljubo vednega uboštva so napravili častiti
gospod novomašnik; in izpolnjenje tega prvega evangelj¬
skega nasveta je za patra Leopolda ostro povelje. Z
veseljem izpolnjujte, častiti gospod, to slovesno obljubo
Gospodu Bogu vpričo vsega ljudstva njegovega. (Psi. 115,
18). Saj vam je dobro znano, kar je nebeški učenik Jezus
Kristus, ki je bil, glede na to prvo obljubo, gotovo sam prvi
menih — v bornem hlevu betlehemskem je napravil profes
vednega uboštva — znano vam je, pravim, kar je božji
Odrešenik rekel apostolom, učencem in vsem svojim posne¬
movalcem: »Vsak, ki zapusti hišo, ali brate in sestre, ali
°četa in mater, ali ženo in otroke, ali njive svoje zarad mo-
J e ga imena, ta bo prejel stokrat več in bo dobil večno
življenje.« (Mat. 19, 29). Nadalje vam neče neznano biti
v pvašanje, katero je prvak apostolov sv. Peter v imenu svojih
mvarišev stavil nebeškemu učitelju: »Glej, Gospod, mi smo
zapustili vse, pa smo šli za teboj, kaj bo torej nam? » Po¬
slušajte prečudni odgovor Jezusov: »Resnično vam povem,
da vi, ki ste šli za menoj, bote o drugem prihodu, ko se

-f- 70 -š~

bo vsedel Sin človekov na prestol svoje slave, da bote
tudi vi sedli na dvanajst prestolov in bote sodili dvanajstere
rodove Izraelove.« (Mat. 19, 27. 28). Mislim kaj več ne
more nihče nikomur obljubiti, kakor je s temi besedami
obljubil Jezus onim, ki zavoljo njegovega imena postanejo
ubogi.

Za nas pako, preljubi kristjani, za nas, ki živimo zunaj
samostana, ja radovoljno vedno uboštvo le nasvet. Nekega
dne je stopil bogat mladenič pred Gospoda, rekoč:
»Dobri učenik, kaj dobrega naj storim, da bom imel večno
življenje? In Jezus mu je odvrnil: Ce hočeš vniti v življenje,
izpolnjuj zapovedi. In mladenič vpraša: katere? Jezus mu
pravi: Ne ubijaj, ne prešestuj, ne kradi, ne pričaj po krivem,
spoštuj očeta in mater, in ljubi bližnjega kakor samega sebe.
Ali mladenič odgovori: Vse to sem izpolnjeval že od mladosti
svoje; česa mi je še treba? Jezus mu reče: Ce hočeš biti
popolen, pojdi, prodaj premoženje svoje in daj ubogim in
imel boš zaklad v nebesih. Pa pridi in hodi za menoj.«
(Mat. 19, 16—21). Glejte, v tem zanimivem pogovoru je
Jezus določno povedal mladeniču, kaj mora storiti, da se iz-
veliča: izpolnjevati mora zapovedi božje. Razodel pa mu je
tudi, česar mu treba, ako hrepeni po popolnosti: prodati
mora svoje blago ter je razdeliti med uboge, potem pa
hoditi za Jezusom.

Daši pa prostovoljno vedno uboštvo ni za vsakega
povelje, vendar je za vsakega prekoristno sredstvo, bliže
in bliže prihajati do krščanske popolnosti. Sam Sin božji
je ta evangeljski nasvet priporočil s svojim svetim vzgle¬
dom: on, ki ni imel svojega, kamor bi bil položil svojo
utrujeno glavo. Vzeli so mu celo uborno obleko, pa
mu pustili le dve bruni, na kateri so ga pribili z žeblji. Po
njegovih stopinjah so hodili tudi apostoli, učenci in
večina najslavnejših svetnikov in svetnic božjih; pred
vsem pa vsi sloveči ustanovitelji slovitih redovnih stanov,
kakor n. p. sv. Benedikt, sv. Brunon, sv. Dominik, sv.
Frančišek Asiški, sv. Ignacij Lojolanski in mnogi drugi. O
kolikokrat priporoča šv. Benedikt v svojem prelepem pravilu
popolno uboštvo: »Pred vsem, piše sveti mož v XXX. po-

glavju, naj se poželjivost po bogastvu iz samostana izkorenini,
da se namreč nihče ne drzne, kaj dati ali vzeti brez dovoljenja
opatovega; pa tudi ničesar ne posesti, popolnoma ničesar
• • . Ako bi se pa dogodilo, da bi imel kdo dopadenje nad
tem grdim grehom, naj se sem ter tam opominja; se li ne
poboljša, naj se kaznuje po pravilih.«

Evangeljski nasvet radovoljnega uboštva pak je bil tekom
časa gostokrat priporočan katoliškim kristjanom za to, ker
je mogočen primoček k dosegi krščanske popolnosti. Je li
to tudi za nas, me hočete morebiti vprašati? Tudi za vas,
krščanski poslušalci! Pa kako ga hočete izpolnjevati? Tako.
Marsikdo izmed vas je po sili ubog, ker trpi v vsem po¬
svetnem imetju pomanjkanje. Medtem pa je tudi tako uboštvo
Bogu dopadljivo, ako je človek ž njim zadovoljen, • ako njega
težave vdano in potrpežljivo prenaša. »Ako hočeš vedeti,
uči slavni škof Hiponski, sv. Avguštin, kako bogato je to
uboštvo, kolike cene je pred Bogom, povem ti, da se ž njim
kupijo zlata nebesa.« In sv. Frančišek Asiški je ravno
revščino imenoval svojo zvesto prijateljico, svojo ljubljeno
nevesto, ki jo je podedoval po Kristusu Jezusu. — Drugi
ima zopet veliko bogastva, ima obilo premoženja; ali tudi
takšen človek je lahko ubožen in sicer v duhu ubožen. To
pa je, ako svojega srca ne navezuje na minljive zaklade,
ako si ž njimi nabira dobra dela, pa ne prestopa krščanske
pravice, ne lomi zapovedi ljubezni do bližnjega. Rečeno
uboštvo v duhu je potrebno slehernemu bogatinu, ki neče
izgubiti večnega življenja. Vsekako je pomenljivo, da se glasi
prva zveličanska čednost: »Blagor ubogim v duhu, ker njih
je nebeško kraljevstvo!« (Mat. 5, 3).

Blagor pač človeku, ki ne ljubi brezmerno posvetnega
blaga; kajti pozemeljsko bogastvo je silen zadržek pri hoji
na goro krščanske popolnosti; človeka hudo zavira, da bi
hodil po ozkotesni stezi, ki pelje v obljubljeno deželo. O vi, v
Gospodu zbrani, sami dobro znate, koliko nevarnosti, skrbij
in izkušnjav pripravlja bogastvo onemu, ki se nespametno
trudi, da bi pomnožil svoje zaklade. Koliko je takih, ki pri
tem nepotrebnem trudu zabijo na to, kar je edino potrebno.
Da ne govorim neresnice za resnico, svedoči nam evangeljski

-»!-• 72

mladenič, kateremu je Gospod rekel: Če hočeš popolen biti,
pojdi, prodaj svoje zaklade in imel boš zaklad v nebesih,
pa pridi in hodi za menoj. Ko mladenič to sliši, poroča sveti
evangelist Matevž, odide žalosten, kajti imel je mnogo pre¬
moženja, dostavlja isti sveti pisatelj. Zapustil je Jezusa, a
povrnil se ni nikdar več k Jezusu. Zato pa je rekel Jezus
svarilno svojim učencem: Resnično vam povem, da bogatin
težko pride v nebeško kraljevstvo. In zopet vam pravim:
Laglje je priti kameli skozi iglino uho, kakor bogatinu priti
v kraljevstvo božje. Ko so učenci te strašne besede slišali,
so se zavzeli, rekoč: Kdo se pa potem zamore vzveličati ?
(Mat. 19, 22 — 25). Jezus ni sicer naravnost odgovoril ali
odgovor je lahek — oni bogatin se zamore vzveličati, ki je
ubog vsaj v duhu.

Najresnejšega preudarka je vredno tudi to, kar beremo
v evangelju sv. Lukeža o posvetni bogatiji. Nekega dne
namreč stopi nenadoma nekdo izmed ljudstva h Gospodu,
rekoč: »Učenik, reci bratu mojemu, da razdeli z menoj
dediščino. On pa mu reče: Človek, kdo me je postavil za
sodnika ali delivca nad vama? Nato pa se obrne k poslu¬
šalcem in pravi: Glejte, varujte se lakomnosti; kajti nihče
ne živi od obilnosti svojega imetka. Pove jim pa priliko,
rekoč: Nekemu bogatemu človeku je njiva obrodila. In pre¬
mišljeval je pri sebi, rekoč: Kaj bom storil, ko nimam kam
spraviti letine svoje? Dene pak, to le bom storil; podrl bom
žitnice svoje in naredil večje ter bom spravil v nje vse pri¬
delke in vse blago svoje. Potem porečem duši svoji: duša,
veliko blaga imaš za veliko let — počivaj, jej in pij in se vesel 1 .
Ali reče mu Bog: Neumnež, še to noč bom terjal dušo tvojo
od tebe in kar si pripravil, čigavo bo? Tako se bo, na¬
daljuje Kristus, godilo vsakemu, kdor nabira zaklade za se
in se ne bogati v Bogu. Zato vam povem, da ne skrbite za
življenje svoje, kaj bote jedli, tudi ne za telo svoje, kaj bote
oblačili. Življenje je več kakor hrana in telo več kakor obleka
. . . Iščite pa kraljevstvo božje in vse drugo vam bo pri-
dodano. Prodajte svoj imetek in dajajte miloščino. Napravite
si mošnje, kine  zastare, zaklad v nebesih, ki ne gine, kamor
se tat ne približa in kjer tudi molj ne razjeda.» (Luk. 12, 13 nsl).

■~f—• / 3 —

Hočete li, dragi moji, še kaj več zvedeti iz sv. pisma
o vrednosti pozemeljskega bogastva. Pri onem istem sv.
evangelistu beremo par poglavij pozneje : »Bil je neki človek
bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se je raz¬
veseljeval vsaki dan sijajno. Bil pa je tudi neki siromak po
imenu Lazar, ki je ležal pred vrati njegovimi, ves gnojen,
koprneč, nasititi se z drobtinami, ki so padale z bogatinove
mize; pa prihajali so psi in so lizali rane njegove. Zgodi
se pa, da umerje ubožec in da ga angeli odneso v naročje
Abrahamovo. Umre pa tudi bogatin in ga pokopljejo v peklu.
Ko je bil v bolečinah, povzdigne svoje oči in zagleda od
daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. In on za¬
kliče, rekoč: Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja,
da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi jezik ohladi,
ker trpim grozno v tem plamenu. Abraham pa mu reče: Sin,
spomni se, da si ti prejel že v življenju svoje dobro in prav
tako tudi Lazar svoje hudo. Sedaj pa se ta tolaži, a ti
se mučiš.« (Luk. 16, 19 — 25).

Ker se bogatin tako težko vzveliča, a tako lahko po¬
gubi, umeli bote, pokaj apostol narodov, sv. Pavel, tako močno
svari pred pogubnim bogastvom: »Ničesar nismo prinesli
ua svet, zato je jasno, da tudi ničesar ne moremo odnesti.
Ce pa imamo hrano in obleko, bodimo s tem zadovoljni.
Ki hote bogati biti, padejo v skušnjave in mreže hudičeve
! n v mnoga poželenja nespametna in škodljiva, katera sprav¬
ljajo ljudi v pogin in propast. Kajti vsega zla korenina je
lakomnost; njej vdani so nekateri zabredli od vere in se
obložili z obilnimi bolečinami. Ti pa, opominja sv. apostol
svojega desnega prijatelja Timoteja, ti pa, o človek božji,
se ogiblji tega, pa hodi za pravico, pobožnostjo, vero, lju¬
beznijo, stanovitnostjo in krotkostjo!« (I. Tim. 6, 7—11).
Idragi moj kristjan, od tebe pač nihče ne zahteva, da se
odpoveš vsemu posestvu, vsemu bogastvu in si izvoliš vedno
uboštvo. Vendar pa, če nočeš zapraviti večnega zaklada,
uioraš biti pri vsem svojem bogastvu ubog vsaj v duhu.
kakšen pa si, ako ne ljubiš brezmejno posvetnega blaga;
urariveč ga obračaš v čast božjo in v svojo in svojega bliž¬
njega časno in večno srečo.. Ti pa, prijatelj božji, ti, ki si

-I- 74 -i~

itak revež, si po sili siromak, nosi to svojo siroščino voljno
in potrpežljivo iz gole ljubezni do Boga!

Ne zabite nikoli, krščanski poslušalci, da, kakor bo¬
gastvo še samo ob sebi ni nobena posebna sreča, tako še
uboštvo ni nobena prava nesreča. Najslavnejši cerkveni oče
grške cerkve, sv.Janez Krizostom, piše o tem: »Če hočemo
resnico govoriti, tako ni bogat niti ta, ki veliko ima, temveč
tisti, ki veliko ne potrebuje. Enako ni ubog oni, ki malo
ima, marveč tisti, ki mnogo poželi.« In toli hvaljeni betle¬
hemski puščavnik, sv. Hieronim, je sirote svojega časa tolažil,
rekoč: »Kdor je s Kristusom ubog, je bogat črez vse bogatine.«

Vedno devištvo.

Vedno devištvo je radovoljno zdržanje ne le vseh nedo-
puščenih, nečistih notranjih in zunanjih rečij, ono je tudi
zdržanje krščanskega zakona v to svrho, da bi zamogel
človek tem zvesteje služiti Bogu. Od vednega devištva se
mora natanko ločiti stanovska čistost, ki ni le nasvetovana,
ampak je ostro zapovedana vsem ljudem, bodi zakonskim bodi
nezakonskim, in katera obstoji v tem, da se zdržimo vsega pre¬
povedanega nasičenja mesenega poželenja v mislih, v željah,
v besedah, vpogledih in v dejanjih. Kdor ne misli in ne po¬
želi, ne gleda in ne govori in ne stori ničesa, kar zabranjuje
šesta zapoved božja, on je čist. In ta čistost bi morala
brez izjeme vsakega katoličana neločljivo spremljati. Kakor
je nezakonskim zapovedano, da se ogibljejo vseh nečistih
mislij in želj, nečistih besed in dejanj, tako je zakonskim nalo¬
ženo, da ne oskrunjajo s prešestovanjem svetega zakona. Ali
ta stanovska čistost ni maloveljaven nasvet, nikakor ne; ona
je od Boga dana veleveljavna zapoved, kakor so vse druge
devetere zapovedi.

Samo vedno devištvo ali deviška čistost je evangeljski
nasvet. Naša sveta vera namreč dovoljuje slehernemu kristjanu,
ali vstopiti v zakonski stan, ali pa ostati v samskem stanu. Kdor
se da poročiti, ne greši, temveč prejme zakrament sv. zakona.
Ker pak je po svetopisemskih besedah bolje v zakon ne
stopiti, zato je samo nasvetovano, zdržati se sv. zakona in

/ D —§-

živeti v deviškem stanu, ohraniti vse dni svojega življenja
neomadežano čistost. In če se to zdržanje vseh nečistih
notranjih in zunanjih dejanj pa tudi zdržanje sv. zakona Bogu
obljubi do smrti in izpolnjuje, je ta obljuba slovesna zaprisega
vednega devištva, ki je najvišji stopenj svete čistosti.

Prav takšno devištvo so obljubili častiti pater Leopold.
Ze kot duhovnik so vsled cerkvene postave zavezani, zmerom
živeti v samskem stanu: ali poleg tega jih še veže slovesna
zaprisega, ki pa, kakor je umevno, dela njihovo devištvo
tudi tem ljubše in prijetnejše Očetu nebeškemu. O drago-
rnili gospod, izpolnjujte prav skrbno in prav natanko tudi
to imenitno obljubo svojemu Gospodu vpričo vsega ljudstva
njegovega! (Psi. 115, 18). Vsaj je ta obljuba najlepša, ker ste
ž njo obljubili najlepšo čednost: sveto čistost, ki je kraljica
med vsemi čednostmi. Hodite po tej kraljevi poti in prejeli
bote plačilo neizmerno, katerega vam ne obeta morebiti
kateri apostol ali kateri cerkveni učenik, ne, tega ne, ampak
sama božja Beseda vam obljubuje prebogato povračilo:
»Blagor njim, ki so čistega srca, ker oni bodo Boga gledali!«
(Mat. 5, 8).

Vzglednih predhodnikov na tej vzveličavni poti nikakor
ne pogrešate. V starem zakonu je živel prerok Elija deviško,
in Bog ga je v ognjenem vozu vzel v nebesa. Elijo je po¬
snemal Elizej, ki je kot devica doprinašal še doslej ne vidne
čudeže. Predhodnik Kristusov, sv. Janez krstnik, je bil devica,
in Jezus ga je imenoval največjega, ki je bil rojen od žene.
Kristus sam je bil devica, svetlo solnce devic ter se sme in
more tudi glede na drugo obljubo imenovati prvi menih v naj¬
popolnejšem pomenu tega izraza. Za svojo mater si je izvolil
devico, kraljico vseh devic; za krušnega očeta sv. Jožefa,
to duhtečo lilijo neomadežane čistosti. V oni večnega spo¬
mina vredni noči, v kateri se je rodil obljubljeni Mesija,
pomrlo je vse nečisto, ker božje dete ni hotelo nič nečistega
gledati, uči sv. Anton Paduanski. Prvi, ki so za Jezusa kri
prelili, bili so nedolžni otročiči. Najdražji učenec je bil ne¬
beškemu učeniku deviški Janez. Pa kako je Jezus ljubil
nedolžne duše, pojasnjuje dovolj tudi to-le: Dvomiti ni, da je
največji čudež, ako se mrtvi človek obudi k novemu življenju.

-S- 76 -i-

In čudovito, te najveličastnejše čudežeje storiljezus vselej nad
devicami. Obudil je od mrtvih nedolžno Jairovo hčerko, ne-
omadežanega mladeniča pri mestu Najmu, poklical je iz groba
deviškega Lazarja, po katerem prijatelju se je božji Sin sam
na mile solze razjokal. — Kakor je živel učenik, tako so
živeli tudi učenci: deviško. Slavni Taržan, sv. apostol Pavel,
si je ohranil vedno devištvo in je živo želel, da bi bili vsi
ljudje, kakor je bil on, namreč deviško-čisti. Po varnih stopinjah
apostolov je hodilo sto in sto tisoč pobožnih kristjanov.
Imenujem le sv. Benedikta, ki je sam bil devica in je de¬
vištvo tolikokrat priporočal v svojem nedosegljivem vodilu.
Castitatem amate —• čistost ljubite, ta opomin odmeva po
vseh straneh lepolične knjižice, ki mora biti desna sprem¬
ljevalka vsakteremu benediktincu.

Povedano pa ne velja samo častitemu gospodu primi-
cijantu, velja tudi meni in vam vsem, ljubljeni v Gospodu,
ker je tudi moja in vaša dolžnost, varovati stanovsko čistost.
Kdor pa več želi, kdor hrepeni po deviški čistosti, blagor
mu, trikrat blagor. Vsaj ni lepše stvari božje od čiste de¬
viške duše. Devici sije z jasnega čela angelska nedolžnost,
jej odseva iz očij rajsko veselje, jej odeva ves obraz najslajši
mir. Ko bi meni bil dan ogenj zgovornosti sv. Pavla in bi
mi mi bila podeljena moč besede sv. Krizostoma, tega kralja
cerkvenega govorništva, hotel bi vam pobliže opisati pre¬
krasno to krepost, ki premore človeka spremeniti v angela.
Pa namesto mene naj tej angelski čednosti hvalo zapojo
cerkveni veleumi: sveti očetje. Mnogoslavni škof Kartagenski,
sv. Ciprijan, imenuje deviške duše najodličnejši del črede
Kristusove. Najučenejši očak cerkveni, sv. Hieronim, primerja
deviški stan pšeničnemu zrnu, ki rodi stoteri sad za nebeški
raj, medtem ko daje vdovski stan le šestdeseteri in zakonski
stan trideseteri sad. Sv. Janez zlatih ust pa stavlja vprašanje:
Kaj je ljubeznivše, kaj lepše, kaj imenitnejše od devištva?
In odgovarja: ono se blišči kakor solnčni žarek, ono očisti
človeka vsakega pozemeljskega madeža pa ga pripravnega
dela, da premore s čistim okom gledati v solnce pravice. In
knjiga knjig, sveto pismo, hvali deviški rod z vzklikom : »O
kako lep je čisti rod v svetlobi svoje čednosti; kajti neu-

-I- 77 -S~

rn rij iv je njegov spomin in spoznan je pri Bogu in pri ljudeh !«
(Mod. 4, 1). A še več. Najsijajnejšo pohvalo, ki se more izreči
o čistosti, izrekel je tudi sv. Duh sam: »Čistost pripelje
najbliže k Bogu.« (Mod. 6, 20).

Najverjetnejši tolmač teh poslednjih svetopisemskih be¬
sed je zopet sam sv. Duh. Če namreč hočete zvedeti, koliko
vrednost in prednost ima v nebesih čisto devištvo, odprite
evangeljske knjige in preberite današnje berilo, vzeto iz
skrivnega razodetja sv. Janeza apostola, v katerem pripoveda
ta veliki prerok novega testamenta, da je videl, ko je bil
v nebo zamaknjen, tamkaj nedolžne duše prav blizu Boga
in prestola njegovega; pa da je videl duše, ki se niso nikdar
z ženami onemadeževale in ki so nosile na svojih čelih zapisano
ime Jagnjeta božjega in njegovega Očeta, daje videl te, pravim,
hoditi za jagnjetom božjim, kamorkoli se je obrnilo; slišal
jih je tudi popevati veličastno pesem, ki se je razlegala po
nebesnih prostorih kakor grom in je prijetno donela kakor
milo se glaseče strune najboljših citer. Enakega veselja pa
ostali nebeščani niso mogli uživati. (Apok. 14, 1—5). O čiste
duše, nedolžni mladeniči in sramožljiva dekleta, ki ste si do
danes ohranili in ohranile neomadežano, nedolžno srce, po¬
znate li svojo visokost, svojo neprecenljivo vrednost? Ob¬
varujete li si do konca svojo dušo deviški-čisto, čaka vas
večnoveselo ženitvovanje; čaka vas venec nedolžnosti, ki
ho nevelo cvel na vaši glavi, ki se bo v nebeški gloriji
vekomaj lesketal kakor žarno solnce!

Kakor pa je čista duša lepa in vse ljubezni vredna,
takisto je nečista grda in vsega sovraštva zazlužna. Iskreno
bi si želel Slomšekove zgovornosti, da bi vam mogel pri¬
merno opisati grdobo in hudobo pregrešne nečistosti. Ker
pa ostane izražena želja samo pobožna želja, naj vas mimo¬
grede le na neko okolnost v življenju Jezusovem opomnim.
Dragi mi, vi vsi veste, da je bil ljubi Jezus, ko so ga tolovaji
v vrtu Getzemani ujeli, poslan sedaj k temu sedaj k onemu po¬
glavarju. Tako gaje omahljivi Pilat poslal k judovskemu kralju
Herodu, naj bi ta presodil, česa bi bil zakrivil Sin božji.
Herod se je globoko v svojem srcu razveselil, ko je čul, da
mu pripeljejo moža, o katerem je že toliko nenavadnega

zvedel, in poznati je hotel Gospoda tudi osebno ter ga
marsikaj vprašati. Ko tedaj druhal prižene nedolžnega jetnika
na Herodov dvor, vpraša kralj Jezusa mnogo, prav mnogo,
kakor ne zabijo povedati sveti evangelisti. Vendar Gospod
je molčal, neprenehoma molčal, niti besedice ni spregovoril.
Pač mnogokrat sem mislil jaz na tihem, kako je umeti to,
da ljubeznivi Vzveličar ni hotel Herodu ne ene besedice od¬
vrniti; saj je poprej govoril s čolnarji in s farizeji, z bo¬
gataši in berači, je govoril z verniki in neverniki, z visokimi
in nizkimi, z otroki in z odraslimi, je govoril z Nikodemom,
z višjim duhovnikom Kajfežem, s cesarskim namestnikom Pon-
cijem Pilatom, govoril je celo z vojakom, ki ga je za uho
udaril — ali kralju Herodu ni dal besede, še pogledal ga
ni. Predobrotljivi Jezus, kaj je vendar vzrok, da tako za¬
ničuješ Heroda in ga sovražiš v trenotku, ko umreti hočeš
za ves grešni svet? Kako gre rešiti to vprašanje, sem dolgo
ugibal in ugibal, a ugenil nisem ničesa. Jezus se gotovo ni
brez pomena tako obnašal. Ni še davno tega, odkar sem
našel pojasnilo za to skrivnostno vedenje Jezusovo. Pri ne¬
kem pobožnem možu sem namreč izteknil to-le razsodbo:
Jezus pa ni hotel Herodu odgovoriti niti ga pogledati s
svojim božjim okom, ker je bil ta človek nesramen nečistnež,
ki je živel z ženo svojega brata. Ko sem to zaslišal, zgrabila
je ogromna groza dušo mojo, da se dolgo časa nisem mogel
pomiriti. Vse mi je postalo jasno: vedenje Jezusovo pa tudi
ponašanje Herodovo. Sami veste in potrebe ni, vam posebej
razlagati, da stori nečisto življenje človeka nekako divjega,
na duhu slabotnega, povsem bedastega. In te neizogibne
slabe nasledke prešestovanja zapazimo tudi pri kralju Herodu.
Kako podlega in plitvega mišljenje je bil vendar ta človek!
Sam brez sramote, hotel je tudi druge sramotiti; sam brez
časti, želel je tudi druge onečastiti. Sedaj umejete, pokaj je
ukazal Gospoda ogrniti v beli plašč: le samo zato, da ga
zasramuje in zasmehuje, pristavlja sv. Lukež. (Luk. 23, 11).

Pa ljubomili poslušalci, ako Vzveličar že na tem svetu
ni hotel pogledati nesramnega nečistnika, niti se ž njim po¬
govarjati, recite mi, kako bo na sodnji dan ž njim postopal?
Če Jezus ni imel s prešestnikom usmiljenja takrat, ko se je

- 4 - 79

pripravljal na smrt za vse grešnike, o premili Bog, kaj bo
z nečistniki tedaj, ko pride Jezus v svojem veličastvu, v
svoji mogočnosti kot pravičen, natančen sodnik, sodit žive
m mrtve? Ko pa prepuščam vam samim nadaljnje premišlje¬
vanje o tej preresni reči, hočem vas sedaj edino le na to
opomniti: bežite pred to strupeno kačo, pred tem pogubo-
nosnim gadom, da vas ne uniči na vekomaj vse večne veke.
Ba, bežite pred grehom, kije z ognjem in z žveplom požgal
petero najlepših mest ob mrtvem morju, pred strašnim gre¬
hom, ki je poklical z neba potoke voda, ki so potopile
skoraj ves vesoljni svet. Prav danes, krščanski poslušalec, ki
slišiš te opomine, pa hodiš morda po pogubni poti nečistosti,
še danes pojdi mahoma s pota tej hudobi, sicer si s pota
Pojdeš svojemu večnemu vzveličanju. Daj slovo nečistemu, da
ga ne boš dal rajskemu življenju! Pa tudi jaz se nočem
dalje muditi pri tem najglobjega sovraštva vrednem grehu,
r ajši nemudoma hitim k premišljevanju o tretjem evangeljskem
nasvetu.

Vedna pokorščina.

Vedna pokorščina pod duhovnim poglavarjem obstoji
v tem, da se človek odpove lastni volji, pa se podvrže volji
kacega duhovnega vodnika kot namestnika božjega, to pa
zavoljo tega, da bi laglje izpolnjeval voljo božjo'.

Vsi vemo prav dobro, da je pokorščina sama ob sebi
°stra zapoved. Tako smo dolžni duhovni in deželni gosposki
odkritosrčno pokorščino v vseh dobrih, pravičnih rečeh. Po¬
korščino so dolžni vsi otroci svojim staršem, vsi posli svojim
gospodarjem in gospodinjam — sploh podložni svojim višjim.
Ta pokorščina je v četrti zapovedi vsem tako strogo na¬
učena, da se ji nihče brez greha ustavljati ne more niti
11  o sme. Prav zato pa ta pokorščina ni poljuben nasvet, ni¬
kakor ne, ona je oster zaukaz.

Medtem pa se nahajajo reči, katerih nismo dolžni storiti,
kor nam jih ne nalaga ne božja in ne cerkvena postava. Rav¬
namo se lahko posvoji volji; a pri tem ne lomimo zapovedi,
a ko takšna neprepovedana dejanja storimo ali pa opustimo?

N. pr. ti smeš zahajati na spodobne, nespotekljive veselice,
v poštena društva, smeš svoje molitve opravljati ob tej ali
oni uri. Odpovedati se tudi tej prostosti pa se v vsem de¬
janju in nehanju podvreči volji in povelju modrega duhovnega
poglavarja in sicer zavoljo Boga, v tem početju korenini
evangeljski nasvet vedne pokorščine. Taka popolna pokorščina
je za vsakega redovnika sveta dolžnost, stroga zapoved, ker
se sam slovesno zaveže, da jo hoče izpolnjevati. In enako so
tudi čast. pater Leopold obljubili vedno pokorščino, prisegli
so popolno vdanost svojim samostanskim predstojnikom.

Blagor vam, velespoštovani gospod, ako bote tudi
to tretjo obljubo prav zvesto izpolnjevali Gospodu Bogu
vpričo vsega ljudstva njegovega. (Psi. 115, 18). Težavna je
sicer, a je tudi Bogu posebno prijetna in dopadljiva. Z vedno
pokorščino človek Bogu daruje najdražjo reč, ki jo ima:
svojo voljo, svojega duha, svojo osebo. Pri vednem uboštvu
se odpove menih posvetnemu blagu, pri vednem devištvu
svojemu telesu, ali pri vedni pokorščini se odpove nekako
samemu sebi, lastnemu duhu, ki je največje vrednosti, ki je
najimenitnejši del človeka. Ker je temu tako, ni težko umeti,
pokaj je Kristus Jezus toliko cenil pokorščino. On sam je
bil popolnoma pokoren svojemu Očetu v nebesih, bil je po¬
koren do smrti, do smrti na križu (Filiplj. 2, 8), pa je bil pod¬
ložen svojej materi Mariji in svojemu varihu sv. Jožefu.
Danes pa kliče vam, častiti primicijant, pojdi in stori tudi ti
tako. Postanite in ostanite z ozirom na obljubo vedne po¬
korščine pravi sin in zvesti učenec sv. Benedikta, ki tako
pomenljivo piše v toliko hvaljenem in slavljenem pravilu:
»Prva stopinja ponižnosti je nemudna pokorščina, katera je
lastna vsem, ki ljubijo nad vse druge reči Kristusa Jezusa.«
Citajte, častiti gospod, prav pogosto v vaši reguli ono pre¬
čudno četrto poglavje, v katerem našteva sv. Benedikt razne
pripomočke k izvrševanju dobrih del. Pod številko 59. naj¬
dete kot instrumentum bonorum operum : voluntatem propriam
odire — svojo voljo sovražiti: je sredstvo k doprinašanju
dobrih del.

Vendar tudi meni in vam vsem, blagovoljni poslušalci,
je pokorščina prekoristna pripomoč h krščanski popolnosti.

-4- 81 -j*-

Ona je krepka hramba zoper grehe, ki izvirajo iz naše po¬
pačene, k slabemu zelo nagnjene volje. Kdor se z veseljem
podvrže zaukazom svojih duhovnih voditeljev, hodi po
v arnem in pravem potu, in ni mu se bati, da bi zašel
na nevarno, krivo stezo, ki pelje v neizogibno pogubo; tem¬
več vsaka stopinja ga pripelje bliže nebes: pokorščina je
kluč k nebeškim vratom. Nikakor pa ne terjam, da bi kdo
izmed vas stopil v samostan ter obljubil vedno pokorščino
Pod duhovnim poglavarjem; bilo bi to za vas pretežko,
skoraj nemogoče, ker ne bi mogli dopolnjevati svojih
stanovskih dolžnostij. Med tem pa se lahko vadi vsakteri,
dasi zunaj samostana med svetom živi, se lahko vadi,
pravim, v vedni pokorščini. Godi pak se to, ako rad in
voljno izvršuje ukaze, dobre nasvete in modre ukrepe svojega
dušnega pastirja; če uboga svojega izpovednika v zadevali
svoje duše in svojega vzveličanja; ako je v vseh dopuščenih,
Pravičnih rečeh pokoren svojim staršem, učenikom, gospo¬
darjem, predstojnikom a vse to iz ljubezni do Boga. Glej,
tako in enako se zamoreš uriti v popolni pokorščini, da si
Bogu všeč kakor taisti, ki je naredil slovesno obljubo vedne
Pokorščine.

O da bi bila prava pokorščina pri vseh in povsodi do¬
ma, da bi kraljevala v državah in deželah, po mestih, trgih
m vaseh ter v družbah in družinah, koliko manj prepira in
nemira bi bilo, a več sloge in miru; koliko manj kletve, pa
mnogo več molitve; koliko manj nesreče in zla, pa več sreče
m blagoslova božjega. Žal, da že tudi slovenske družine za¬
pušča ona stara radovoljna pokorščina, ki je bila in je še
vedno trdna podlaga blagostanju vsaktere hiše. Starši krščan¬
ski, odslovite od svojega doma uporljivo trmoglavost in samo¬
voljno razposajenost, če ne pojde z dobrim, storite, kar
veleva sam sv. Duh v starem testamentu: »Tepi svojega

sina s šibo in rešil boš dušo njegovo smrti.« (Preg. 23,
^4). Rabite šibo, ako ne, .bodo otroci vaša šiba. Bolje je,
da se jočejo otroci, kakor pozneje in prepozno starši sami.
Hiša, v katero se kliče in v goste vabi zvesta pokorščina,
st nji dolgo in ona stoji krepko.

6

~i- 82

V Gospodu pobožno zbrani kristjani!

oliko sem vam hotel povedati o treh preime-
nitnih evangeljskih nasvetih. Ako sem govoril s
poudarkom, ki ga zasluži velevažna reč, zgodilo
se je, kakor sem želel; ako ne, kakor sem mogel.
Ce so se pa zbudile vam pri poslušanju kake dobre želje
in se je iz vaših prs vkradel pobožen vzdihljaj ali ste na¬
pravili dober sklep; bilo je vse to le vabljivo trkanje na
vaša srca, bil je vesel pozdrav sem doli iz nebes. Ne ustav¬
ljajte se vabilu in klicu, marveč izvršujte tudi v dejanju
storjene sklepe. Sklep, ki je še tako hvalevreden, pa se ne
izpelja, cene je tolike, kolikršne je najlepši voz brez koles.

Za vas pa, častiti novomašnik, naj še dodam to-le
opombo. Vi ste bili vojak, in jaz trdim, da ostanete vojak;
pa služili bote v prihodnje Gospodu vojskinih trum, Kralju
vseh kraljev. Prisegli ste k zastavi, ki nosi na čelu one tri
obljube, katere ste pod tako genljivimi in pomenljivimi ob¬
redi nedavno storili samemu večnemu Bogu. Pogumno se
vojskujte in stanovitno pod senco tega prapora, ki vas hoče
braniti najhujših sovražnikov. Zmagonosni vojaki se krasijo
z lovorvenci. Velecenjeni gospod, tudi vi nosite danes prelep
venec dosedanje zmage. Ali tega venca bo kmalu, pre¬
kmalu konec; zato pa si zvijte in spletite venec, ki ne bo

nikoli uvehnil, venec čednosti), katerih pridobitev ste slovesno
obljubili. Da, one tri slovesne obljube naj bodo v prihodnje
vaše iskreno ljubljene sestrice. »Vedi, piše sv. Efrem, ta
svetla luč sirske cerkve, vedi, da so sveti angeli zapisali

zavezo, katero si sklenil z Bogom, pa so jo shranili v ne¬

besih, da jo pokažejo na sodnji dan.« In kakor nalašč za vas
je napisal sv. Pavel tolažilne besede: »Oui autern hanc

regulam secuti fuerint, pax super illos et misericordia Dei!

- Ki pa bodo izpolnjevali to pravilo, mir čez nje in usmi¬
ljenje božje!« (Gal. 6, 16).

Zdaj pa se je kazalo na uri že visoko pomeknilo in
me tako 'opominja, da se naj takoj primikam h koncu. Tudi
ni, da še dalje mudim gospoda primicijanta, da stopijo pred

-I- 83

altar Gospodov ter služijo prvo daritev svete maše; Udarila
je torej ura, ki ste jo, gospod, tako dolgo in tako željno
pričakovali. Stopite torej pred tron božje milosti, pa opravite
najsvetejšo, nekrvavo daritev novega zakona — pred vsem
za-se v toplo zahvalo troedinemu Bogu za vse doslej vam
podeljene dobrote. Potem pa molite za časno in večno srečo
svojih ljubljenih in ljubečih staršev, dragomilih sester, brata,
vse svoje žlahte in vseh čislanih svatov. Ker pa še imate
drugega očeta in drugo mater in še drugo sorodstvo:
lr nate namreč sveto mater katoliško cerkev, sv. očeta Leona
XIII. in duhovne brate: zato pa prosite, da bi bili skrajšani
dnevi izkušenj za sveto katoliško cerkev, da bi sveti oče papež
Leon XIII. z jasno lučjo svojega uma pregnali hude teme
•n strašne zmote našega hudournega časa. Molite posebič
z a svoje samostanske predstojnike, da bi vas vodili modro
in pametno tako, da bo njim in vam lahek odgovor pred pre¬
stolom božje pravice. Spomnite se v molitvah vseh gospodov
duhovnikov, ki vam danes v vsej ponižnosti strežejo,
imenito velečastnega patra Uldarika Prah, svojega sorodnika,
ki so tako daleč pripotovali k vaši slavnosti. 1

Molite tudi za presvetlega cesarja, tega mogočnega
branitelja resnice in pravice, kakor tudi za narod, iz katerega
sredine ste, da nikdar ne opeša v živi veri na živega Boga,
ne  opeša v trdni veri v svoj obstanek.

Kadar pa dospete do molitve za mrtve, spomnite se
svojih dveh, že v Gospodu počivajočih sestric in drugih
Pokojnih sorodnikov. Izrecno vam še v spomin priporočam
svojo premilo in preljubo mater, katero so mi v globoko
žalost dne 20. julija t. 1. zanesli tja gori k sv. Ani k mirnemu
Počitku v naročju matere zemlje. Končno pa vas prosim, da
se pri besedah : nobis quoque peccatoribus, še nas grešnikov,
spomnite tudi onega, ki vam danes koristne opomine daje,
da ne bi bil pri tem sam pogubljen. Misel, druge vzveličati,

1  Leopold Prah so bili rojeni v Konjicah dne 16. avgusta 1822.
M samostanu so dobili ime Uldarik in so bili v mašnika posvečeni dne
julija 1846. Od dneva 11. avgusta 1847 so dušni pastir v Šmarju v
Murski’ dolini na Gorenjem Štajerju. (Umrli so dne 17. sept. 1887).

6 *

-I- 84

samega sebe pa pogubiti, strašila je že učitelja narodov, sv.
Pavla. Če se je pa ta cerkveni velikan bal pogubljenja, kdo
naj bi potem ostal mirne vesti ?

Sedaj pa še vas, mili moji poslušalci, od prvega do
zadnjega prav prijazno povabim, da združite svoje molitve
z molitvijo primicijantovo ter prosite sv. Benedikta in sv.
Lamberta, sv. Jurija in sv. Leopolda in vse svete nedolžne
otročiče, katerih častni spomin danes praznujemo: naj iz¬
prosijo ti slavni nebeščani gospodu novomašniku potrebnih
milostij za prevzvišeni a težavni stan, da bi imeli živo vero
kakor sv. Peter, trdno zaupanje kakor sv. Jakob, gorečo
ljubezen kakor sv. evangelist Janez, pa vnemo za čast božjo
in za vzveličanje duš kakor sv. apostol Pavel.

Tej prepohlevni prošnji pa še dodajmo srčno željo, da
bi za današnjim sicer zimskim, a za gospoda novomašnika
spomladanskim dnevom, sledilo delapolno poletje in tudi sadu
polna jesen, pa da bi bil, kakor je vstop njihov v vinograd
Gospodov veselje mnogobrojnim udom svete katoliške cerkve,
da bi bil, pravim, izstop iz tega vinograda veselje neštevilnim
prebivalcem nebeške domovine! Amen. In tako bodi in se
zgodi!

30 .

-S- 85

Nagovor

Pri nastopu podravnateljske službe v duhovskem se¬
menišču v Mariboru, dne io. meseca januarja 1885, in
pri slovesu ali izstopu iž nje, dne 16. meseca aprila istega

leta.

Častiti gospodje bogoslovci!

previdnost božja, ki krepko dela v vseh rečeh od
kraja do konca ter vse prijetno urejuje (Mod. 8,
1), previdnost božja, pravim, je po premilostljivem
gospodu knezu in škofu izročila meni, svojemu
Nevrednemu služabniku, novo velevažno in zelo težavno
službo. Brez vsakega strahu, da bi mi kdo mogel ugovarjati po
Pravici, smem vpričo vseh gospodov, zbranih v tej dvorani,
reči, da si nisem izvolil še doslej službe, po kateri bi bil
hrepenel. Vedno je bilo in bo moje nepremično ravnilo:
Sprejmi vesel vsako službo, odločeno ti od predstojnikov,
ln  izpolnjuj naložene ti dolžnosti vestno po vseh svojih te¬
lesnih in duševnih močeh.

Enako smem tudi o tej sicer vse časti vredni ali tudi
°dgovornosti polni službi trditi, da je nisem iskal in ne po¬
želel. Toda, kakor sem prevzel doslej vse mi po višjih od-
kazane službe z odkritosrčnim veseljem, tako meje napolnil
s  sladko radostjo poklic, da naj kot podravnatelj vstopim v
z avod, ki je največjega pomena za našo staroslavno škofijo,
za naše vrlo, ker globoko verno in pobožno ljudstvo.

Z božjo pomočjo je bilo in bo moje prav skrbno pri¬
zadevanje, da pospešujem vse, kar je resnično in dobro in
le po. In ravno zato sem kaj vesel prestopil danes prag hiše,
v  kateri bom lahko podpiral mnogo in mnogo dobrega,
Plemenitega, svetega. Vendar siromašni človek more le
sejati, zasejano seme rahljati in zalivati ; ali tisti, ki daje
čvrsto rast in dobri sad, je edino le Bog.

Zategadelj hočemo nebešbega Očeta neprestano prositi,
c la dobrotno podeli sadunosno rast vsemu, kar bomo sadili

86

vsak po svojih razmerah, kar bomo vzgojevali vsak po svojih
močeh. Z združenimi močmi bomo nedvomno premagali
najhujše težave in bomo dosegli najboljše uspehe.

Čislani gospodje! Jaz sem sodil sam pri sebi zmerom
tako le: Srečnejše stanje katoliške vere in krščanskega živ¬
ljenja kakor upanje prihodnjega roda je odvisno pred vsem
od napredka v čednosti in vedi tistih, ki se posvečujejo
altarju, to pa so gojenci v duhovskih semeniščih. Zakaj, ka¬
kršen duhovnik, takšno ljudstvo, in kakršen bogoslovec,
takšen duhovnik. Zatorej pa je doba, ki jo prebijejo bogo¬
slovci v semenišču, najvišjega pomena za njih srečo in za
srečo stoterih in tisočerih vernikov. Tega nočemo, ker ne
smemo, nikoli pozabiti.

Zdaj pa mi bodi dovoljeno, da izrečem iskreno zahvalo
mnogočastitemu gospodu ravnatelju in velečastitemu gospodu
špiritualu za današnji prijateljski pozdrav, obenem pa tudi
vsem častitim gospodom semeniščanom za prijazni sprejem.

Čislani gospodje bogoslovci! Bili smo si že doslej do¬
bri znanci, ali odslej treba, da si postanemo dobri in zvesti
prijatelji v vseh postavno dovoljenih rečeh; treba je, da se
složno potegujemo za čast in dobro ime nam vsem tako
ljube in drage hiše, posvečene vedi in čednosti. Kakor pa
živo želim, da smo si prijatelji v vsem dobrem in poštenem,
enako željno želim, da smo odločni sovražniki vsega pre¬
povedanega in hudega.

Da je temu tako, pomozi Bog po priprošnji preblažene
Device Marije in blaženega svetega Alojzija, teh mogočnih
varihov našega zavoda in sploh učeče se mladine!

Itaque fratres . . crescite in gratia et in
cognitione Domini nostri et Salvatoris Jesu
Christi! I p s i gloria et nune et in diem aeter-
nitatis! Torej bratje . . rastite v milosti in v
spoznanju Gospoda našega in Vzveličarja Je¬
zusa Kristusa! Njemu bodi čast zdaj in vse
vekomaj! Amen.  (II. Pet. 3, 18).

-S- 87 -i-

Častiti gospodje bogoslovci!

orebiti se še spominjate mojih iz veselega srca pri¬
hajajočih besed, s katerimi sem vas pozdravil pred
kakimi tremi meseci, prestopivši prag v to-le milo
mi hišo. Prišel sem k vam s sladko nado, da si
hočemo biti prav dolgo zvesti prijatelji v vsem, kar je Bogu
prijetno in sveto, za nas pa in naše ljudstvo vzveličavno;
da se hočemo vzajemno podpirati v natančnem izpolnjevanju
svojih stanovskih dolžnostij. Ali o bridka žalost, jaz moram
m res le moram, četudi vsled ravnokar prestane mučne bo¬
lezni še ves slab, zapustiti prijetni mi kraj. Velika je bila
moja radost pri dohodu v to svetišče bogoslovnih ved; ali
večja je moja žalost pri odhodu.

V tem težavnem položaju ne smete, predragi seme-
niščani, pričakovati od mene primernega odgovora na vaš
vznesen nagovor. Moj Bog, kri mi je silila v lice in čuvstvo
sramote me je navdajalo, ko so mi na uho udarjale toliko
pohvalne in priznanske besede, v katerih bo pač menda več,
seve neradovoljne, neresnice kakor resnice. Veste, mladi moji
prijatelji, v svojem mladeniškem ognju ste povedali marsikaj,
kar bi pred sodbo trezno mislečega moža ne imelo obstanka.

Govorili ste o zaslugah, a jaz nisem ne za vas in ne
za hišo storil ničesar izredno zaslužnega; kar sem storil, je
bila moja dolžnost; o da bi bil izvršil le svojo dolžnost
prav natanko! Zares, skušal sem, če ni nespametno, da
tako govorim, izvrševati dolžnosti, ki so me vezale kot učenika
in kot podravnatelja; in to moje prizadevanje me je mo¬
rebiti tuintam premotilo, da sem se vam, dragi učenci in
gojenci, dozdeval malo vljudnega, celo ostrega; če se je
prigodilo kdaj kaj takega, se je vselej zgodilo proti moji
dobri volji in z namenom, da bi se resno in uspešno po¬
prijeli svoje vzvišene naloge vsi semeniščani, izročeni moji
učiteljski in podravnateljski skrbi. Namenoma nisem hotel
žaliti nobenega klerika, najmanj vzgledno pridnega in kre¬
postnega bogoslovca. Zatorej pa mi lahko mirne vesti od¬
pustite, ako se vas je polastila kdaj nevolja zavoljo moje
osebe.

-S- 88 -s-

Dovolite dragi kandidatje mašniškega stanu, da vam v
tem slovesnem trenotku položim na srce še nekoliko pri¬
jateljskih nasvetov in opominov! Spoštujte, ali kaj pravim:
spoštujte, temveč visoko častite in iskreno ljubite vse one
redko sejane prijatelje, ki vam iz oči v oči povedo resnico,
ki vas z obraza v obraz opomnijo vaših napak in razvad,
slabostij in nepopolnostij.

Mislim, da vas je podučila že lastna vsakdanja skušnja,
kako gosto se nahajajo ljudje, ki se človeku dobrikajo v
lice, se mu v navzočnosti hlinijo in slinijo, ali za hrbtom
mu neusmiljeno očitajo vse nepopolnosti, bodi resnične bodi
izmišljene ; kažejo s prstom na njegovo senco, brez katere
pa sami niso, kakor ni nihče, ko ima vendar še las svojo senco
in še solnce svoje lise. Obžalovanja je vredna škodljiva pri¬
kazen , da se ljudje tako neradi medseboj opozarjajo na
razne nedostatke, ko medtem skrivaj tako radi drug drugemu
oponašajo slabosti. Naš božji Vzveličar' ni le nasvetoval bra¬
tovske posvaritve, marveč on jo je zapovedal. O koliko več
dobrega bi se doseglo in koliko več hudega zabranilo, ko bi
se v krščanski ljubezni izvrševala modra zapoved Gospodova.

Ko najdete, častiti gospodje, moža, ki vas dobrohotno
opomni na vaše slabe lastnosti in vas svari pred njimi, ce¬
nite ga kakor najdražjih biserov najdražjega.

Če dopustite, razodenem vam še nekatere druge misli,
ki se mi vrivajo pri slovesu od vas, ki ste bili mili mojemu
srcu, v katerem vas hočem tudi dalje nositi, kakor je nosil
glasoviti apostol Pavel v svojem ljubečem srcu vse svoje
znance, prijatelje in sotrudnike.

Prosil bi vas prav nujno, da skrbite za neoskrunjeno
čast preslavne te hiše, katero moram tudi jaz zahvaliti za
vse, kar sem, če sem sploh kaj. Ohranite vsi temu semenišču,
iz katerega je izšlo že sto in sto vzornih duhovnikov, vedno
hvaležen spomin, pa mu izkazujte v besedi in v dejanju
zasluženo spoštovanje in ljubezen. Ne izrecite nikoli obsodbe
nad njegovo upravo na mestu, kjer ne morete najti pomoči
za odstranjenje nereda, pohujšanja in katere koli pomanjklji¬
vosti. Vem gotovo, da se vam ne bo zamerilo, ako na pri¬
stojnem kraju spodobno razodenete svoje opravičene pritožbe.

-S- 89 -g~

Končno se vam prisrčno zahvalim za potrpljenje z mojimi
slabostmi, za prijaznost in ljubezen, s katero ste se vedno vedli
proti meni. Zahvalim se za vstrajno marljivost, s katero ste
se vi in so se drugi veleeastiti gospodje, ki že blagonosno
delajo v vinogradu Gospodovem, učili bogoslovnih predmetov
pod mojim vodstvom. Priznati moram, da mi je bila jeklena
pridnost mojih učencev pogostokrat v izpodbudo. Nadaljujte
tudi v prihodnje z vso vnemo svoje vzvišene študije, da
pote mogli svojedobno uspešno delovati na prelepem polju
dušnopastirskem. Spominjajte se radi pomenljivega izreka:
Aufer solis splendorem, aufer sacerdotis scientiam, aequales
isti erunt. Uvažujte grozno kazen, odločeno od Gospoda
nevednemu duhovniku v knjigi preroka Osea: Quia tu
scientiam repulisti, repellam te, ne sacer-
dotio fungaris mihi!  (Osee 4, 6).

Svoji spodobni zahvali in svojemu blagohotnemu opo¬
minu pridenem še vročo prošnjo: Molite za me reveža, ki
je ravno prebil nevarno bolezen in mora, dasi še potrt na
duhu in telesu, zapustiti svojo ožjo domovino, da mi troedini
Bog podeli potrebno zdravje in krepost, da bom vsaj ne¬
koliko zmožen izvrševati izredne dolžnosti svojega novega
pretežavnega poklica! Ohranite me v prijaznem spominu;
zlasti pa se me spominjajte kakor v svojih vsakdanjih molitvah
in pobožnostih tako tedaj, ko se vam bo izpolnila najslajša
želja, ko bote pri prvi sveti maši zapeli glorijo Bogu na
višavah in mir ljudem na zemlji dobre volje! Od moje strani
vam je zagotovljena molitev in zastavljen vam je blag spomin.

Neskončno dobri Bog vas naj leta in leta ohrani veselo-
zdrave in krepkovoljne v svojo slavo, v vašo srečo in pa v
vzveličanje vernikov, med katerimi bote opravljali svojo
učeniško, duhovniško in kraljevsko službo.

K t nune commendo vos D e o et verbo
g r a t i a e ipsius, qui p o ten s est aedificare et
d are hereditatem in sanctificatis omnibus!
In zdaj vas pri p oči m Bogu in besedi milosti
njegove, ki je mogočen: sezidati in dati vam
delež med vsemi posvečenimi!  (Act. ap. 20, 32).


90 -s-

Pridiga

ob petindvajsetletnici mašništva enajsterih tovarišev 1
v farni cerkvi sv. Štefana na Spodnji Polskavi, dne
3. avgusta 1892.

Gratia vobis et pax multiplicetur!

Milost vam in mir naj sepomnožuje !

(I. Petr. 1, 3).

Preljubi v Gospodu!

o se je rodil željno pričakovani Vzveličar, so pre¬
pevali angeli v zračnih višavah: Slava Bogu
na višavah in na zemlji mir ljudem
dobre volje!  Ko je šel Jezus v trpljenje in
smrt, se je poslovil od svojih ljubih učencev, rekoč:
Svoj mir vam zapustim, svoj mir vam dam;
ne dam vam ga jaz, kakor ga svet  da.
(Jan. 14, 27). Po prebitem trpljenju in častitem vstanjenju je
božji Učenik pozdravljal svoje ljubljence, rekoč: Mir vam
bodi!  (Jan. 20, 19).

Mir je torej bil veselo oznanilo rojenega Vzveličarja,
mir je bil prijateljsko slovo v smrt hitečega Jezusa in mir je
bil srčni pozdrav od mrtvih čudovito vstalega Kristusa. Kako
pomenljivo! Mili Jezus ni želel ljubim apostolom ničesar
tako goreče kakor sveti mir. In po svojih apostolih je hotel
razširiti božji mir in nebeški blagoslov po vsem svetu. Zato
je velel svojim dragim apostolom, ko jih je poslal po svetu,
oznanjevat evangelj in delit zakramente, rekoč: V k a t e r o
hišo koli pridete, recite najprej: Mir tej hiši!
In če bo tu otrok miru, bo ostal vaš mir nad
njim; če ga pa ne bo, se bo vrnil k vam.  (Luk. 10,
5. 6). In na to povelje svojega božjega mojstra so se učenci

1  Trije gospodje in sicer Jožef Heržič, Anton Merčnik (f 18. junija
1887) in Dr. Jožef Pajek so bili v tretjem letu bogoslovja dne 29. julija
1866 posvečeni: njihovi tovariši gg. Martin Brezovšek, Matija Fideršek,
Anton Fischer, Janez Kramberger (f 8. januarja 1892), Jakob Krušič,
Jakob Lempl, Anton Merkuš, Jakob Planinšek, Jožef Tombah in Janez
Simonič (župnik v Krški škofiji) so bili posvečeni dne 23. julija 1867.

-g- 91 -s~

razšli po širnem svetu, in so povsod pridigovali Jezusove
nauke, pa so delili njegove svete zakramente in so razširjali
mir in blagoslov božji.

In tudi slavni apostol sveta in glasoviti učitelj narodov,
sv. Pavel, ni se nikoli utrudil, Boga prositi za milost in mir
svojim prijateljem, znancem, kristjanom. Mir vam in mi¬
lost od Boga našega Očeta in od Gospoda
našega Jezusa Kristusa  — ta veljavni pozdrav se
razlega skoraj po vseh tako lepih listih Pavlovih. (Rimlj. I,
7; Gal. 1, 3; Filipi j. 1, 2). Preljubi v Gospodu! Danes
obiščem prvokrat to-le hišo božjo kot vaš nadpastir, to je
kot od Jezusa Kristusa poklican in od njegove svete cerkve
pooblaščen in potrjen naslednik svetih apostolov. In vsled
tega svojega poklica se ravnam pri svojem dohodu po po¬
velju Jezusovem in po vzgledu apostolov ter vas vse v Go¬
spodu pobožno zbrane pozdravim z besedami prvega rimskega
škofa in papeža, sv. Petra: Milost vam in mir naj se
množi!  Vas tako pozdravljajoč vem, da se zaželeni vam
mir ne bo povrnil nazaj na me, temveč da bo ostal v tej
hiši, ker tukaj se ne nahaja samo le en otrok miru, marveč
tu je zbrana srenja, ki hrepeni po deležu svetnikov in svet¬
nic v nebesih.

Prosil sem že pri daritvi svete maše vsemogočnega in
vsedobrega Boga, da naj podeli vsem udeležencem današnje
izredne svečanosti milost in mir, ki sta najdražji zaklad za
vsakega človeka. Ah ne? Kaj je pač kralj, dasi oblečen v
svilo in škrlat, ki pa nima oblačila milosti, kaj je, vprašam,
pred Bogom? Ubožen berač je. In berač, oblečen sicer v
siromašno haljo, pa odet z oblačilom milosti, je meščan
nebeškega Jeruzalema, pa je kralj pred Bogom. In zdaj
upam, da umejete, ljubi moji, pomen mojega pozdrava:
Milost vam in mir naj se množi in množi!

Redka in prav izpodbudna slovesnost se vrši danes med
vami, krščanski prebivalci Spodnje Polskave! Vaš dobri
duhovni oče in blagi gospod župnik Jožef Heržič so nam¬
reč povabili vse svoje ljube duhovne sobrate, katerim so
bili v bogoslovju štiri leta šolski tovariš, so jih povabili

-1- 92 -*►

pravim, da bi skupno praznovali preveseli spomin na tisti
blaženi dan, ko so prejeli zakrament svetega mašniškega
posvečenja; da bi vzajemno zahvalili troedinega Boga za mno¬
goštevilne dobrote, ki so jih prejeli tekom petindvajset let
svojega delovanja v službi Gospodovi, in da bi se med¬
sebojno znovič vneli in izpodbudili za nadaljnje sveto delo v
vinogradu Gospodovem. In na prijazno bratovsko povabilo
so došli dragi tovariši od vseh stranij veseli in so pokazali
s tem, da kraljuje med njimi mir in ljubezen, edinost in
složnost, da jim torej velja Jezusovo poveličevanje: Blagor
mirnim, ker oni bodo otroci božji imenovani!
(Mat. 5, 9).

Pa še več. Z našim škofom vselej bodi,  poje
lepa slovenska cerkvena pesem. In temu katoliškemu načelu
zvesti: so mnogočislani gospodjejubilantje povabili na svojo
srebrno gostijo mene, svojega škofa, seveda najbolj v hvaležni
spomin na premilega, že v Gospodu mirno počivajočega
knezoškofa Jakoba Maksimilijana, ki so danes v duhu pri¬
čujoč in se radujejo, da so pred petindvajsetimi leti posvetili
za mašnike trinajst nadobudnih bogoslovcev, da so poslali
tako pridne in zveste delavce na delo v vinograd Gospodov.
Izmed teh duhovnih sinov praznujeta že dva, in sicer pobožni
župnik Janez Kramberger in vedno veseli župnik Anton
Merčnik, kakor upam, s svojim duhovnim očetom v raju
svoj večno veseli jubilej.

Preljubi sobratje v Kristusu! Pred pedindvajsetimi leti
ste položili svoje roke v roke škofove in ste pred altarjem
slovesno obljubili zvestobo in vdanost svojemu nadpastirju
Jakobu Maksimilijanu in njegovim naslednikom. Kar ste ob¬
ljubili slovesno, ste resno tudi izpolnjevali do tega trenotka
ter ste danes zopet obnovili prepomembno obljubo. Zato
vam veljaj Pavlova pohvala: Qui seču ti estis hanc

reg u la m, pax super vos et misericordia . .
Dei! Vam, ki ste sledili za tem pravilom, bodi
mir in usmiljenje . . božje!  (Efež. 6, 16). Položili ste
pred četrtino stoletja roke na plug in se niste ozirali na to,
kar je zadej, zato ste pripravni za kraljevstvo božje.
(Luk. 9, 62).

-I- 93 -s-

Podobni ste sv. diakonu Štefanu, kateremu je posvečena
ta-le lična cerkev in' katerega svetih kosti j najdenje danes
obhajamo in ki je bil do svoje mučeniške smrti zvesto
vdan svetim apostolom. Podobni ste svetemu levitu Lavrenciju,
katerega god bomo kmalu slavili in kateri se ni do smrti
dal ločiti od svojega duhovnega očeta, sv. papeža Siksta
II., kakor nam priča genljivi pogovor med njima: »Ah, oče,
kam greš brez svojega sina? Kam greš, sveti najvišji du¬
hovnik, brez svojega diakona? Nikdar nisi opravljal svete
daritve, da ne bi ti bil jaz stal na strani. Oče, morda sem
te razžalil, ali je morda omrznila moja gorečnost? Poskusi
me zdaj, ali sem nevreden služabnik izvoljen od tebe, da
delim sveto kri. Abraham je daroval svojega sina in Peter
je poslal pred seboj Štefana: oče, pokaži zdaj tudi ti, kako
moč imaš v svojem sinu, in žrtvuj ga, katerega si učil, da
v spremstvu dospeš do krone. Moj sin, jaz te ne zapustim;
ti ostaneš pri meni. Toda čaka te še hujši boj. Zato potolaži
svoje srce. Dolgo ne boš hrepenel po meni; še tri dni, in
ti prideš za menoj.« — Filioli mei, sinovi moji, izpolnjevali ste,
kar je učil Jezus apostole, rekoč: Novo zapoved vam
dam, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz
vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj. V
tem vas bodo poznali vsi, da ste moji učenci,
če bote imeli ljubezen drug do drugega.  (Jan.
13, 34. 35).

V spodobno povračilo za vso pokornost, vdanost in
požrtvovalno ljubezen vašo, katero je že pohvalil sv. Pavel v
trinajstem poglavju svojega prvega lista do Korinčanov, bodi
vam Petrov pozdrav moj pozdrav: Gratia vobis et pax multi-
plicetur! O teh apostolskih besedah naj spregovorim kratko be¬
sedo, da tembolj sprevidimo jih tesno zvezo z današnjim, pouka
polnim slavjem. Ker pa se mora vse, kar se godi v cerkvi,
goditi v čast božjo in v vzveličanje duš, za katere se je učlovečil
Sin božji in je trpel in umrl, umejete lahko, da tudi jaz ne
iščem, ker ne smem iskati, pri svojem govorjenju ničesar
druga, kakor le slavo božjo in pa vašo in svojo pravo srečo.

Božji blagoslov spremljaj moje besede v vaša srca!

-f- 94

Predragi v Gospodu!

vam in mir naj se množi! To velja najprvo vam,
iti dušni pastirji, in potem pa tudi vam, verne
ianske ovčice!

Gratia vobis et pax multiplicetur! Kar je solnce s
svojimi brezbrojnimi žarki, to je sveta maša s svojimi obilnimi
milostmi za katoliškega duhovnika. Sveto mašo služiti, je
oblast, ki povzdiguje duhovnika nad angele in ljudi tako, da
resnico govori neki svet mož, ko pravi: »Mašnik nove zaveze
je više povzdignjen kakor angeli; zakaj da je Bog angele
ustvaril, je moral samo hoteti, in bili so ustvarjeni; ali da
ustvari duhovnike, je moral poprej umreti učlovečeni Sin
božji.« Izvolite, ljubi kristjani, kogar hočete, da vas zastopa
pred Bogom; izvolite in pošljite pred Boga nedolžne
otroke, čiste device, pravične može, postavite vse te
kore pred Boga, kakor je Isaj zaporedoma svoje sinove
postavil pred preroka Samuela, vprašajoč, je li ta maziljenec
Gospodov (1. Kralj. 16, 6—10): in vselej se vam bo od¬
govorilo: Tega Gospod ni izvolil. (I. Kralj. 16 10). Postavite
pa duhovnika, katerega svet morebiti zaničuje in obrekuje,
pred obličje božje in slišali bote: Taje  (I. Kralj. 16,12), ki
najde dopadenje pred mojim okom ; zakaj moje ime je v njem.

Ljubi srebrnomašniki! Izredna milost božja je bila, da
ste pred petkrat petimi leti prejeli zakrament svetega mašni-
škega posvečenja, da ste postali izvoljenci in maziljenci Gos¬
podovi : Pri daritvi svete maše ste dobivali moč, gorečnost
in navdušenost, milost in blagoslov za svoje apostolsko
delovanje. Altar je bil Tabor vašega veselja in vaše tolažbe;
tu ste počivali na prsih Jezusovih, kakor je počival sv. Janez
pri zadnji večerji na srcu Jezusovim. Kdo pove, koliko mi¬
losti ste prejeli pri opravljanju daritve svete maše od dneva
svoje primicije do te ure? O, da bi vas le še tudi danes
prešinjala tista sveta čuvstva, ki so vas navdajala pri prvi
sveti maši! In kdo opiše sladki mir, ki vam je izviral iz
tega najsvetejšega opravila, mir, katerega svet ne pozna, ga
nima, vam ga torej tudi dati ne more, pa vam ga tudi od¬
vzeti ni v stanu, če ga varčno hranite v svoji duši.

-S- 95 -s*

S pogledom na te nebrojne dobrote se pač spodobi, da
se danes hvaležno spominjate preveselega dneva svojega
posvečenja, pa da hvalo pojete troedinemu Bogu za podeljene
'zredne milosti. Pač mnogobolj kakor drugi verniki ste dolžni
vi Bogu vso čast in hvalo. Z duhovnikom Caharijem morate
zapeti: B la gos lo vije n Gospod Bog Izraela . . ki
Je naravnal naše noge na pot miru!  (Luk. 1,
98. 79). Z Materjo večnega najvišjega duhovnika smete
vzklikniti: Poveličuj duša moja Gospoda in duh
moj se veseli v Bogu, vzveličarju mojem . .
ker mi je storil velike reči On, ki je mogočen
in katerega ime je sveto!  (Luk. 1, 46. 47. 49).

Gratia vobis et pax multiplicetur! Pri mašniškem po¬
svečenju pa niste prejeli samo oblasti do pravega telesa
Jezusovega, dobili ste posebno pravico tudi do duhovnega telesa
njegovega, ki so verniki, kakor uči sveti apostol Pavel. In od
tod novo veselje, novo tolažilo, novi viri srčnega miru. Po
opominu božjega prijatelja otrok: Pustite male k meni
Priti,  ste skrbno učili nedolžne otročiče, jih vzrejevali za
nebesa, in cvetoči venec teh neomadežanih otroških duš, ki
vas obkrožuje, je vaše presladko veselje. In ko ste to, kar
so vam škof pri ordinaciji klicali: Dolžnost mašni-
kova je, da pridig uje,  natanko izpolnjevali, koliko ne¬
vednih ste podučili, koliko omahljivih podprli, dvomljivim prav
svetovali, dobrih utrdili v stanovitnosti!

Toda ne le na pridižnici, tudi v izpovednici, ne le v
Spovednici, tudi pri bolniški postelji: koliko milosti ste
Prejeli in koliko ste jih podelili! Koliko na duši ranjenih ste
ozdravili! In od tod vaša opravičena radost ob srebrnem
jubileju. Duše pridobivati, je duhovniku večje veselje, nego
J e pridobitev celega sveta. O teh rešenih dušah sme trditi
mašnik s sv. Pavlom: Vi ste moje veselje in moj venec;
vi ste moji priprošniki ob sodbi, ste moji poveličevalci v
nebesih ! Da, če Jezus bogato plačuje tistim, ki so lačne
nasičevali, žejne napajali, nage oblačili, kako bo pač poplačal
duhovnika, ki je reševal neumerjoče duše!

Gratia vobis et pax multiplicetur! Kdo razjasni, koliko
dobrot in darov božjih ste prejeli, da ste mogli petindvajset

-S- 96 -g*

let zadovoljno, potrpežljivo in zaupno prenašati težave in
nadloge in križe svojega vzvišenega stanu? Mnogekrati ste
bili podobni vinski trti, ki se solzi, preden rodi sladki sad.
A žrtvovali ste se za dobro, sveto stvar, vedoč, da se mora
katoliški duhovnik posvetiti Bogu kot žrtev, sicer postane
žrtev sveta.

Preljubi moji bratje v Kristusu ! Danes praznujete srebrni
svoj mašniški jubilej. Komu ni drago srebro in ljubo zavoljo
lepih lastnostij svojih? Prijetna in mila je njegova svetloba,
jasen in čist je njegov glas, velika je njegova cena; kdo
bi si torej ne želel mnogo srebra. Vendar srebro je shranjeno
v globočinah visokih gor, in ga torej more le bogatin obilo
imeti. Toda srebro, ki počiva v globini src, to je čista,
mirna, dobra vest, katero ima pošteni mož, ki je vse dni
svojega življenja zvesto in natanko izpolnjeval dolžnosti svo¬
jega poklica. In na tem dragocenem zakladu ste zelo bogati
tudi vi, mnogočislani gospodje jubilantje, ki ste že četrtino
stoletja na dobrem in najboljšem glasu zavoljo neumornega,
modrega in uspešnega delovanja v vinogradu Gospodovem.

In zato vam danes očitno pred Bogom in pred ljudmi
izrekam svojo višepastirsko zahvalo in pohvalo za vaše apo¬
stolsko delovanje v dolgi dobi petindvajseterih let. Se ve,
to povsem zasluženo priznanje prihaja le iz mojih umrljivih
ust, ali amen vam rečem, prišel bo čas, ko vam bo pastir
in škof naših duš, kakor imenuje sv. Peter Jezusa Kristusa
(I. Petr. 2, 25), podelil večno plačilo, rekoč: Kjer sem jaz,
tamkaj bodi tudi moj služabnik.  (Jan. 12, 26).
Do tedaj pa še delajte in trpite, trudite in bojujte se za čast
božjo in za vzveličanje duš po vzornem vzgledu sv. Ignacija
Lojolana, ki je rekel: »Ko bi že z eno nogo stal v nebesih,
ne šel bi rajši v raj, ko bi na zemlji še našel grešnika, ka¬
terega bi mogel izpreobrniti.«

Zdaj je nastopila za vas zlata doba. Zlato je draže od
srebra. Od zlata je kelih, je krona vladarjeva, je ost strelo¬
voda. Vse to zlato imate lahko vi. Imate kelih, da ga po¬
vzdigujete in kličete ime Gospodovo. Imate zlat strelovod,
pobožno molitev, da odganjate hudo od sebe in od svojih.

•4- 97 Hh

In čaka vas zato nevenljivi venec večne glorije. Zlato po-
menja tudi ljubezen in zvestobo v poklicu, in na tem ste
tudi lahko vedno bogatejši in bogatejši.

Res, drago mi je vaše življenje, kakor mi je drago živ¬
ljenje vsakterega duhovnika Lavantinca, ker poznam bridkosti,
ki jih mora mladenič pretrpeti, preden je posvečen mašnik,
ln  ker znam ceniti vse dobro, kar dovrši goreč duhovnik
drago mi je, pravim, vaše krepko dolgotrajno zdravje;
m zato je moja živa želja in moja resnobna volja, da bi
bila pač tudi božja volja, da se vam današnji srebrni venec
spremeni v zlati in celo v diamantni ali biserni venec še na
tem svetu; ako pa to ne, da se izpolni, kar želi sv. Peter
pastirjem, ki pasejo svojo čredo po naukih in vzgledih
Kristusovih, da bi prejeli tedaj, ko se bo prikazal pastir
pastirjev, slave venec. Seniores ergo, qui in vobis
sunt, obsecro consenior et testis Christi pas-
sionum, qui et eius, quae in futuro revelanda
e st, gloriae Communicator: Pascite, qui in

v obis est, gregem Dei, providentes non coacte,
sed spontanee secudum Deu m, neque turpis
lucri gratia, sed voluntarie; neque ut d o m i -
nantes in cleris, sed forma facti gregis ex
n n i m o ; e t q u u m app aruerit p r i n c e p s pastorum,
percipietis immarcescibilem gloriae  c o r o n a m.
(I- Petr. 5, 1 — 4).

Kristjani predragi!

e bilo bi primerno, ko bi se od dušnih pastirjev ne
obrnil do duhovne črede, to je do vas, preljubi
krščanski župljani! Popolnoma je prav in hvalevredno,
da ste okrasili svojo hišo božjo, da ste olepšali svoje hramove,
da ste nastlali pota in ulice s cveticami in z zelenjem, da
ste oblekli svoje ljube otroke v oblačilo veselja, pa da se
tudi sami radujete, ker obhajamo danes srebrno primicijo
vašega dobrosrčnega dušnega pastirja in njih blagih tovarišev.
S tem ste izpolnili, kar veli sv. Duh po modrem Siracidu:

7

-i- 98 -i~

Moj sin, boj se Gospoda iz vse svoje duše,
in njegove duhovnike imej v časti! (Ekli. 7, 31).
Ravnali ste se pri tem po opominu slavljenega appstola Pavla, ki
piše in uči: M a š n i k i, ki so dobri predstojniki, naj
se imajo za dvojne časti vredne, zlasti kateri
se trudijo v besedi in p o d u č e v a n j u. (I. Tim. 5, 17).

Za to vašo hvaležno vdanost, zvestobo in ljubezen do
dušnih pastirjev kličem vam s svetim Petrom: Gratia vobis
et pax multiplicetur! Milost vam in mir naj se množi! Ali
morebiti ne? Po kom vam je delil mili Bog do danes svoje
milosti, ako ne po svojih služabnikih, vaših dušnih pastirjih,
ki so posredovalci med vami in med Bogom ? Katoliški du¬
hovniki so vaši najmodrejši učeniki, najzvestejši prijatelji,
najboljši tolažniki in najzanesljivši voditelji po kraljevi poti
čednosti; oni so najradodarnejši pomočniki od zibele do
groba in še dalje tja unstran groba. Milosti in dobrote
dobivate od njih pri sveti maši, pri mizi Gospodovi, na
pridižnici, v izpovednici, na bolniški postelji.

Povračujte jim te mnogovrstne dobrote z besedo in v
dejanju. Bodite jim zvesto vdani, veselo pokorni, spodobno
hvaležni; podpirajte jih vsaj z molitvijo, zlasti tedaj, ko si
sami ne morejo več pomagati, to je po smrti. V srcu se mi
je milo storilo, ko sem bil v neki fari kapelan, pa so pri¬
hajale ob nedeljah pobožne matere, bogoljubne mladenke
in pridni mladeniči h grobu svojega nekdanjega kapelana
molit in potem svete maše najemat za njegov dušni mir.
O nedolžna mladina, moli rada za svoje skrbne katehete;
nedolžnih otrok prošnje Bog nikdar ne zavrže! Molite
krščanski mladeniči in device za svoje vodnike po tesni stezi
čednosti, ki pripelje gotovo v nebo ! Očetje in matere, ljubite
in spoštujte duhovne očete svojih otrok in svoje lastne ne¬
sebične dobrotnike!

Da, tudi tu velja: Spoštuj očeta! Verniki so dolžni
skazovati svojim duhovnikom ljubezen in spoštovanje; zakaj
oni so njihovi duhovni očetje, ker so jim podelili v zakra¬
mentu svetega krsta nadnaravno življenje milosti in ker jim
potem delijo druge zakramente, po katerih se to življenje
milosti ohranjuje, pomnožuje ali izgubljeno vrača in ob-

-*s- $9 -*►

havlja. Zato vas, preljubi, s sv. Pavlom prosim: Spoštujte
jih, kateri delajo med vami in so vaši pred^
stojniki v Gospodu in vas opominjajo; spo¬
štujte jih obilneje v ljubezni zavoljo njih
dela; mir imejte ž njimi! (I. Tesal. 5, 12. 13).

Končno pa imam še dve prošnji do vas. Prva je, da
ne zaničujete in ne žalite, da ne smešite in ne sramotite,
pa da ne obrekujete svojih dušnih pastirjev, kakor to dela
popačeni, zlobni svet! Bojte se šibe tistega, kije  rekel apo¬
stolom: Kdor vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor
pa mene zaničuje, zaničuje njega, kateri me
je poslal.  (Luk. 10, 16).

Druga moja prošnja pa je ta le. Kadar vas dober
prijatelj prosi molitve za važno zadevo, uslišite mu gotovo
prošnjo, ii\četudi morda vsa stvar ni posebne vrednosti za
vas; koliko več morate to storiti, če vam najboljši prijatelj,
ki je vreden vse ljubezni in zaupnosti, če vam največji
prijatelj priporoča najvažnejšo zadevo. In to je molitev za
bogomile in ljudoljube duhovnike, katero molitev vam Jezus
Kristus, vaš božji prijatelj, tako živo polaga na srce, kakor
izvedamo iz evangelja sv. apostola Matevža, ki piše: I n
hodil je Jezus po vseh mestih in vaseh, učeč
po shodnicah in oznanjujoč evangelj kraljev-
stva in ozdravljajoč vsako bolezen, vsako
slabost  med narodom. Ko pa vidi ljudstvo, za¬
smili se mu; zakaj bili so zapuščeni in raz-
škropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja. Te¬
daj reče svojim učencem: Žetve je mnogo,

ali delavcev je malo. Prosite torej Gospoda
žetve, da pošlje delavcev na žetev svojo.
(Mat. 9, 35-38).

Jaz kot vaš nadpastir ponavljam z vsem ognjem
prošnjo Jezusovo. Ko sem v teh treh letih svojega škofovanja
že precej obhodil župnij, sem se popolnoma prepričal, kako
nujno treba po nekaterih krajih več duhovnikov. V srce so
se mi usmilili verniki, ki so me kleče prosili za dušnega
pastirja. Tu je mnogo bogate žetve, zatorej prosite Gospoda
žetve, da pošlje dobrih delavcev na lepo dozorelo žetev!

7 *

100 -s*

Predragi mi duhovni sinovi in bratje v Kristusu!

anašnji vaš jubilej je vesel benedictus  in rado¬
sten magnificat,  pa je tudi, ali ne da bi
kalil s to opombo ljubo veselje, pa je tudi mo¬
gočen m e m e n t o mori!  Zato pa ne zabite
vzveličanja lastnih duš! Kaj bi vam tudi pomagalo, ko bi
rešili vse duše, a pogubili svoje. Tega se je močno bal sam
sv. Pavel, in se je zato neumorno mučil za svoje vzveličanje.
Castigo corpus  metini et in se r vit u tem red igo,
ne f o r t e, q u u m a 1 i i s p r a e d i c a v e r i m, i p s e r e-
p rob us efficiar. Jaz trpinčim svoje telo in ga
dajem v s u ž n o s t, da ne bom, ko druge učim,
sam zavržen.  (I. Kor. 9, 27). Zato se trudite tudi vi, da
bote svoj čas vzeti v občestvo svetnikov, da bote v ne¬
besih slavili svoj večno-veseli jubilej ! 1

Pri slovesni sveti maši, ki se bo zdaj služila, molite pa
vsi, v Gospodu zbrani, za našega najvišjega pastirja papeža
Leona XIII. in za vso cerkev, da bi dnevi izkušenj bili skraj¬
šani ; molite za presvetlega cesarja Franca Jožefa, našega
ljubljenega deželnega očeta; za ljubo našo domovino in
za narod, iz katerega sredine ste, da si ohrani edino-
vzveličavno sveto katoliško vero ; molite za vse verne Lavan-
tince in njih knezoškofa, da najvišji duhovnik Jezus Kristus
vse k sebi vzame po mogočni priprošnji sv. Stefana in
sv. Janeza, sv. Jožefa in sv. Jakoba, sv. Matija, sv. Martina,
sv. Antona in sv. Mihaela.

Torej, bratje moji ljubljeni in zaželeni,
veselje moje in venec moj, tako stojte trdno
v Gospodu! In mir božji, ki presega vse raz um¬
ij enj e, obvaruj vaša srca in misli vaše v Kri¬
stusu Jezusu!  (Filiplj. 4, 1. 7). Amen.

&

a)

1  Medtem so umrli: Jožef Heržič kot infulirani prošt v Ptuju dne
29. aprila 1897; Matija Fideršek kot župnik v Doliču dne 26. oktobra
1897; Anton Fischer kot upokojeni župnik sv. Jakoba v Slov. goricah dne
4. junija 1899; dr. Jožef Pajek kot kanonik v Mariboru dne 25. julija 1901.

-t-  101 -S-

Govor

pri otvoritvi misijonske hiše in pri slovesni predstavi
častitih očetov in bratov misijonarjev sv. Vincencija
Pavijana v cerkvi sv. Jožefa v Studencih poleg Maribora,
dne 12. septembra 1897.

Kdor sprejme preroka
v imenu preroka, bo prejel
plačilo preroka. (Mat. 10,41).

Predragi v Gospodu!

fijg|"j=jS)zr e d n0  svečanost slavimo danes v tej častitljivi
asa  mcerkvi,  posvečeni sv. Jožefu, redniku in krušnemu
lisi »m'  °^ etu na šega Gospoda in Vzveličarja Jezusa Kri-
LprulGlu?/ stusa. Praznujemo namreč otvoritev misijonske
hiše in slovesno vpeljavo mnogočastitih gospodov misijonarjev
sv. Vincencija Pavijana v tej lepi pa prijazni hiši božji, ki
bo odslej slula kot misijonska cerkev. 1

Toda, kaj naj želimo novo došlim predragim gospodom
misijonarjem, in kako jih naj primerno in spodobno pozdravimo?
Pač nič boljšega jim ne moremo želeti, kakor da Bog blago¬
slovi njihov prihod in da on blagoslavlja njihove izhode od
todi po tej okolici kakor po ostalih pokrajinah škofije Lavan¬
tinske. Mi pa jih hočemo sprejeti kakor poslance božje.
Resnično, resnično vam povem: Kdor sprejme,
katerega jaz pošljem, mene sprejme; kdor pa
mene sprejme, sprejme njega,  k i m e j e p o s 1 a 1.
(Jan. 13, 20). Pozdraviti in čislati jih hočemo kakor oznanje¬
valce božje besede. Kdor sprejme preroka v imenu
preroka, bo prejel plačilo  p r e r o k a. (Mat. 10, 41).
Gotovo, kdor sprejme oznanjevalca svete vere in posluša

1  Podrobnejši opis pomenljive slovesnosti in nemški govor najdeš,
blagi čitatelj, v knjižici z naslovom : ErOffnung der neuen Missionsanstalt
Jezus-Maria-Joseph in Brunndorf bei Marburg, am 12. September 1897.
Von einem Festtheilnehmer. Marburg, 1897. Str. 45. 80.

•*S- 102

njegove besede, ker je oznanjevalec vere, prejme plačilo
oznanjevalca ne le, ker se povzdigne s tem, da sprejme
njegov nauk, na njegovo stališče, temveč tudi zato, ker se
po dobrem sprejemu udeleži dobrih del oznanjevalčevih.

Da bote pa, predragi v Gospodu, tem zvesteje in
vdaneje sprejeli v svojo sredo mnogočislane gospode misi¬
jonarje, in da jih bote tem rajši ubogali in poslušali, hočem
z božjo pomočjo spregovoriti kratko besedo o tej novi na¬
selbini misijonski. Želel bi govoriti s takim naglasom, da bi
segal moj nadpastirski glas iz te hiše božje v vse hiše tega
okraja kakor cele škofije in dežele naše.

Pomenljivo slovesnost smo začeli, da smo pred vsem
na pomoč poklicali stvarnika sv. Duha, ki mora voditi in
podpirati vsako delo, katero hočemo dobro začeti, uspešno
nadaljevati in srečno dokončati.

Pridi sveti Duh vladar!

Pošlji svoje luči žar
Iz nebeških visočin!

Kristjani predragi!

božje previdnosti je, da se častiti očetje misijonarji
. sv. Jožefa poleg Celja naselijo pri sv. Jožefu blizu
mbora. Stavitev obeh teh, sv. Jožefu posvečenih
cerkva se je vršila kakor skoraj v istem času tako pač tudi iz
enakih vzrokov. Prelepo cerkev sv. Jožefa ob obrežju bistre
Savinje so pobožni Celjani pozidali leta 1680 v zahvalo
svetemu očaku za srečno odvrnitev strašne kuge morilke.
Tukaj v Studencih na obrežju deroče Drave pa so verniki
postavili na čast sv. Jožefu primerno kapelo, katero so sča¬
soma tako povečali, da so jo leta 1684 blagoslovili knezo-
škof Lavantinski Franc grof Stadion. Tekom časa pa so se
našli dobrotniki, ki so darovali za majhno cerkev toliko, da
je bilo moči na njenem prostoru leta 1728 pozidati še višji
in večji hram božji, katerega so dne 5. julija 1766 posvetili
goriški nadškof Karol Mihael grof Attems.

-I- 103

Pri tej, Mariboržanom posebno ljubi in dragi cerkvi je
služilo zaporedoma več duhovnikov, ki so opravljali službo
božjo in so pastirovali vernike do leta 1780. Osem let poz¬
neje pa so cerkev zaprli ter jo izročili kot podružnico fari
Lempaški, dokler ni bila leta 1860 prisojena predmestni fari
sv. Magdalene. Na globoko žalost vernikom je ostala prijazna
cerkev večidel zaprta, in služba božja se je tu le malokdaj
opravljala. Ali danes črez dobrih sto let smo jej odprli vrata
na stežaj, ko smo obhajali slovesno službo božjo, kakor se
pač ni praznovala še menda nikoli poprej. Danes smo jej
odprli vrata na široko, da so vstopili častiti očetje misijonarji
v njo ter jo vzeli v svojo last in posest, da jim je v prihodnje
misijonska hiša božja. Odslej ostane odprta, ter se začne za
njo nova doba, doba sreče, milosti in blagoslova. Odslej
bodo pisali letopisci veselejšo zgodovino o tem svetišču, ki
•stoji tako vabljivo in mikavno na prijetnem obrežju mogočne
Drave.

Kristijani predragi! Vi ste močno ljubili prijazno cerkev
že doslej, ali odslej vam bo še ljubša in dražja; vi ste
svojega varih a in očeta sv. Jožefa častili že doslej prav zvesto
in srčno, ali odslej upam, hočete ga slaviti še zvesteje in
iskreneje. Danes, ko vam slovesno predstavljam vrle sinove
sv. Vincencija Pavijana, ki bodo nevednim v poduk, slabim
v podporo, žalostnim v tolažbo in grešnikom v vzveličanje,
danes pravim, vam kličem v spomin besede Faraona, kralja
egiptovskega: Idite k Jožefu, in karkoli vam po¬
reče, storite!  (I. Mos. 41, 55). Saj vem, da poznate
genljivo zgodovino slavnega egiptovskega Jožefa, ki je po¬
stal rešitelj in krušni oče Egipčanom in še drugim narodom.
Idite k Jožefu,  je dejal Faraon svojemu ljudstvu. In ono
ga je ubogalo in je hitelo k svojemu rešitelju. Jožef pa je
odprl žitnice in je delil bogate davove vsem, ki so iskali
pri njem rešitve in pomoči.

Slavni egiptovski Jožef je bil predpodoba drugega še
slavnejšega Jožefa, rednika našega Gospoda in Vzveličarja
Jezusa Kristusa, sedaj pa mogočnega variha sv. katoliške
cerkve in našega deželnega patrona ali pomočnika in pri-
prošnika. Kdo bi pač naštel vse darove in dobrote, katere

-s- 104 -S-

ste že, kristjani predragi, prejeli od vsedobrega Boga po mili
priprošnji sv. Jožefa? O veliki pripomoči sv. Jožefa priča ta¬
le čedna cerkev, katero so vaši predstarši postavili v hvaležni
in častni spomin njemu, svojemu dobrotniku. In odslej se
bodo tukaj pod varstvom in zavetjem sv. Jožefa še obilnejše
milosti in dobrote delile vsem iskrenim častilcem njegovim.

In prav zato vas opominjam, rekoč: Idi te k sv.
Jožefu!  Pekla li vas bo vest zavoljo storjenih grehov, za¬
tecite se k sv. Jožefu, in našli bote mir vesti in mir z Bogom
in mir z bližnjim. Nadlegovale vas bodo stiske in težave,
idite k sv. Jožefu, in našli bote olajšavo in okrepčavo.

Kristjani predragi!

ko se bote skrbno ravnali po mojem dobrem nasvetu,
pogrešali ne bote tolažbe in pomoči, zlasti v du¬
ševnih potrebah ne. Kajti danes sem vam pripeljal
zveste sinove sv. Vincencija Pavijana, ki je, ne sicer po
imenu, pač pa v dejanju pravi Jožef za vse revne na telesu
in za vse uboge na duši.

Sv. Vincencij Pavijan, sin ubožnih starišev, je bil de¬
lavskega stanu, ali poleg tega sila pobožen, marljiv in tanko¬
vesten. Hodil je v šolo trpljenja, kjer se je naučil darežljive
usmiljene ljubezni. Bil je ujet in kot suženj prodan med ne¬
verneže v Afriko. Ali z vzglednim življenjem je spreobrnil
svojega gospoda in njegovo ženo, ter je v tem položaju
bridko okusil, kako žalostno je življenje jetnikov pri malovernih
ali celo nevernih ljudeh. Zato je ustanovil pozneje razne
zavode, da bi pomagal nesrečnežem.

Sel in obiskal je kaznjence na galejah ali ladijah za
hudodelce, siromake na deželi, hitel je na ceste in ulice, da
pobere zapuščene in zavržene otroke. Ker sam ni mogel
vsem pomoči in postreči, osnoval je družbo usmiljenk ali
hčera krščanske delavne ljubezni, katerim je za samostane
odkazal bolnišnice in hiranilce; vpeljal je društvo usmiljenih
žen in gospa, ki so se zavezale, revežem vselej in povsodi po¬
magati, utemeljil je skupščino misijonarjev, da o z n a n j u j e j o

-s- 105 -8*-

ev angel j ubogim, ozdravljajo potrte v srcu,
oznanjajo jetnikom rese nje in slepcem spre¬
gleda n j e, da puščajo sužnje v prostost in
oznanjajo prijetno leto Gospodovo in dan
vračila. (Luk. 4, 18, 19). Enako je združil služabnik božji
Wage može in mladeniče, ki so pridno skrbeli in še skrbijo
z a vsakovrstne ubožce in siromake.

Ker pa je vedel sveti mož, da so hudobije in grehi
velikrat krivi nesreč in nezgod marsikaterega kristjana, je
skrbel neprestano, da bi se spokorili grešniki in poboljšali,
ker se potem zboljša tudi njihovo telesno, njihovo gmotno
stanje. Vpeljal je za prenovitev duha duhovne vaje. In vsi,
kateri so se jih resno udeležili, šli so prerojeni in poživljeni
na dom.

Glejte, ljubi moji, to bi bila seve le površna podoba
sv. Vincencija Pavijana. In njegovi vneti učenci so častiti
gospodje misijonarji, ki so dospeli v vašo sredo. Ti duhovni
sinovi sv. Vincencija vam pa niso neznani tujci, pač pa
dobro znani domačini. Obhajali so v tej fari že prav
uspešno sveti misijon in so imeli duhovne vaje. Sejali so
seme, kije  palo na dobro zemljo, iz katere seje povzdignila
tukajšnja misijonska hiša in cerkev: Jezus-Marija-Jožefova.
Ugledni gospodje misijonarji, katere sem danes slovesno
"vpeljal v misijonsko hišo in katere sem vam slovesno pred¬
stavil v tej misijonski cerkvi, bodo goreče delovali po nauku
'n v duhu svojega duhovnega očeta in učenika sv. Vincencija
Pavijana, apostola krščanske ljubezni.

Predragi v Gospodu!

prepričan in utrjen, da bodo blagi očetje misijonarji
širili med nami mir božji in blagoslov nebeški,
pozdravljam jih spoštljivo kot marljive sodelavce v
vinogradu Gospodovem, kot požrtvovalne sobojev¬
nike v boju za pravično in dobro, za sveto, božjo reč. Hudih
nasov smo učakali, pa še hujši in nevarnejši se nam napovedu¬
jejo. Vera in pobožnost pešate, nenravnost in razuzdanost se

množite, število Kristusovih sovražnikov raste. Človeški rod je
razdeljen v dva tabora: v Kristusov in belialov. Vem, da se
vi bojujete v krdelu Kristusovem pod zastavo svetega križa.
V tej silni borbi vam priskočijo na pomoč častiti misijonarji
kot modri vodniki in hrabri branitelji.

In vi, kristjani predragi, kaj jim bote zato dali? Zlata,
srebra ali drugih dragocenih zakladov ? Pa saj jih nimate.
Žrtvujte jim, kar imate: svoja dol) ra srca.  Spoštujte
in ljubite jih, in ne dajte se motiti, ko bi jih kedaj
napadal in preganjal hudobni svet. Vsi, ki hočejo po¬
božno živeti v Kristusu Jezusu, mor a jo i z k u š-
n j e p r e n a š a t i i n pregone!  (II. Tim. 3, 12). Molite za
nje, kakor bodo oni za vas molili po dnevu in po noči. Ko
bi potrebovali vaše pomoči, pomagajte jim. Kdor sprej¬
me preroka v imenu preroka, bo prejel pla¬
čilo preroka. Kdor da piti komu izmed teh
najmanjših (mojih učencev) le kozarec mrzle
vode v imenu učenca, (ker je moj učenec),
resnično vam povem, ta ne bo izgubil svojega
plačila.  (Mat. 10, 41. 42).

Novo došli dušni pastirji ne iščejo vašega, temveč vas.
Za nje pa bode skrbel tisti, ki je rekel svojim apostolom, ko
jih je poslal po svetu: Pojdite in oznanjujte, rekoč:
Nebeško kralj evstvo seje  približalo... Zastonj
ste prejeli, zastonj dajajte. Ne imejte ne zlata
ne srebra ne denarja v svojih p a s e h ... Delavec
je vreden svoje hrane. V katerokoli mesto ali
trg pridete, vprašajte, kdo bi bil tam vreden,
in ondi ostanite, dokler proč ne greste. Ka¬
dar. pa v hišo pridete, jo pozdravi te, rekoč:
Mir bodi tej hiši. In ako bo hiša vredna, bo
prišel vaš mir nad njo; ako pa ne bo vredna,
se bo vaš mir nazaj povrnil k vam. In kdor¬
koli vas ne sprejme in ne posluša vaših besed,
pojdite iz te hiše ali mesta, in otresite prah s
svojih nog. Resnično vam povem, 1 a g 1 j e bo
zemlji Sodomij a n o v in Gomorjanov sodnji
dan, kakor tistemu mestu. (Mat. 10, 7—15).

107  —|*-

Tako skrbi ljubi Jezus za svoje zveste učence, obljubuje
plačilo tistim, ki jih radi sprejemljejo, in grozi kazni vsem,
ki jih gonijo od hiše. Zatorej bodite, cenjeni gospodje mi¬
sijonarji, vedno srčni pa pogumni, in zaupajte božji previdnosti
zvesto in nepremično. Pogrešali ne bote ničesar, ker bedi
Božje oko nad vami in vas varuje roka božja. Sv. Jožef
ko vaš krušni oče, vaš oskrbnik, tolažitelj in branitelj.
Branil in varoval bo vašo hišo in to-le njemu posvečeno
zalo cerkev; in on bo od božjega Sina izprosil blagoslov
vašim besedam, molitvam, opravilom, misijonskim potom.

Kakor pa smo, preljubi v Gospodu, prelepo slovesnost
začeli z Bogom, enako jo hočemo tudi končati z Bogom.
Poprej ko vam podelim z Najsvetejšim zadnji sveti blagoslov,
zapojmo veličastno zahvalnico:

Tebe, Bog, vsi hvalimo,

Ko Gospoda te častimo!

V tebe upamo vsak čas,

Da ne boš zavrgel nas!

Amen.

-I- 108 ~š~

Govor

ob začetku šolskega leta v semeniški cerkvi sv. Alojzija
v Mariboru, dne 26. oktobra 1898.

Jezus pa ji je rekel:
Kaj hočeš? (Mat. 20, 21).

V Gospodu predragi bogoslovci!

jio je Jezus nastopil svojo pot v Jeruzalem, da trpi
in umerje tam za grešni rod človeški, je pozval
dvanajstere učence posebej k sebi in jim je rekel:
Glejte, gremo gori v Jeruzalem, in Sin
človekov bo izdan višjim duhovnikom in
pismarjem in ga bodo obsodili k smrti. In ga
bodo izdali nevernikom: zaničevati, bičati in
križati. (Mat. 20, 17—19).

Pri tej priložnosti je pristopila k Jezusa Saloma, mati
Cebedejevih sinov Janeza in Jakoba, s svojima sinoma ter
je pred njega padla, ga molila in nekaj prosila. On p a j i
je rekel: Kaj hočeš? In ona pravi: Reci, naj se¬
deta ta dva moja sina, eden tebi na desno in
drugi tebi na levo v tvojem kralj evstvu. Jezus
pa je odgovoril in rekel: Ne vesta, kaj prosita.
(Mat. 20, 21. 22).

Kaj hočeš, je vprašal Gospod? Kaj je želela pred vsem
blaga mati ? Njena sinova sta že delj časa hodila za ljubim
Jezusom in sta bila od njega vsprejeta med učence, v šolo
njegovo, da bi se tam izšolala za poznejši preimenitni po¬
klic apostolski. Dobra mati je svojima otrokoma hotela
izprositi pri božjem Učeniku najčastnejši službi, prvi dve
mesti. Obenem pa je tudi hotela znovič potrditi stanovski
poklic svojih ljubljencev. Hotela je reči: Moja sinova hočeta
ostati v duhovniškem stanu, ki sta si ga izvolila, zato pa
želita, da zavzemata odlični mesti. Kar je namreč mati go¬
vorila,  sta pravzaprav govorila sina sama, mati je govorila

-S- 109

l e  v' njunem imenu in najbrž na njuno prošnjo, ko se pač
sama nista upala, ker sta se bala nevolje svojih součencev.
^ato pa se je Gospod takoj obrnil do obeh apostolov, rekoč:
Ne vesta, kaj prosita.  Mati ni imela pravega pojma o
duhovniškem, apostolskem poklicu; ni vedela, da je prvo
mesto v Jezusovem kraljevstvu odločeno sv. Petru in drugo
Sv - Pavlu. Pa tudi sinova še nista bila razvetljena od sv.
Kuha, in nista poznala namena in pomena stanu, ki sta si
ga izbrala.

Predragi semeniščani! Vi ste se tudi odločili za du¬
hovniški stan ; kakor so vas odločili in izbrali najbrž tudi
v aši ljubi starši. Vi želite biti duhovniki. Vi hočete postati
dušni pastirji. Vi ste me prosili, da vas sprejmem v kraljev-
stvo Jezusovo na zemlji, v sveto katoliško cerkev kot mi¬
nistre, kot služabnike, kot dostojanstvenike. Zato vas tudi
jaz vprašam: Quid vultis? Vprašam vsakega posebej: Quid
v ‘s? Kaj hočeš? Kaj iščeš? Kakšen je stan, kaj terja,
kaj daje poklic, katerega si si izvolil, za katerega prosiš?
ho vprašanje si mora vsak semeniščan, vsak kandidat maš-
niškega stanu večkrat staviti, imenito ob začetku šolskega leta,
Je mora premišljevati in si prizadevati, da je prav reši. Ža¬
lostno bi bilo, ko bi moral jaz kot nadpastir reči četrtoletnikom,
Vetje- in drugoletnikom pa že tudi prvoletnikom: N e s c i t i s,
9 u i d pet a tis. Ne veste, kaj prosite.

Ouid vis? Kaj torej hočeš, o semeniščan, o klerik, o
kandidat duhovniškega stanu, v katerega želiš stopiti? Kaj
s meš, kaj moraš hoteti? Rešimo danes, predragi moji mladi
Prijatelji, važno vprašanje, danes, ko sem došel v vašo sredo,
da vam podelim sveti blagoslov, da tako blagoslovljeni za¬
čnete novo šolsko leto, da napredujete v vednosti in čednosti,
da končate srečno in uspešno započeto leto. Upam, da ste
se vsi vrnili s počitnic čili na duhu in zdravi na telesu v
bogoslovje: mnogi že drugokrat, tretjokrat ali zadnjokrat,
nekateri pa so dospeli šele prvokrat.

Torej, kaj išče pravi semeniščan, dobri bogoslovec v
stanu, za katerega se pripravlja štiri leta v bogoslovnici ?
Quid vis, o candidate sacri sacerdotii! To za vas preimenitno
111  prevažno vprašanje hočem s pomočjo božjo sedaj rešiti.

Venite, filii, audite me; ti morem Domini
docebo vos! (Ps. 33, 12). Pridite, duhovni sinovi, pa
poslušajte glas svojega duhovnega očeta, ki vas hoče v imenu
in na povelje Jezusa Kristusa, večnega navišjega duhovnika,
učiti strahu božjega!

Preljubi v Gospodu !

vis? Kaj hočeš, prijatelj, v stanu, za katerega si
odločil in se pripravljaš?

Hočeš li ali smeš hoteti posvetno čast? Ne, ne,
mladi moj prijatelj, časti nočeš, ne smeš hoteti, ne smeš
iskati. Ko so deseteri slišali, da sta tovariša prosila za prve
službe vjezusovem kraljevstvu, so bili nevoljni nad bratoma
ali zarad njune častiželjnosti ali pa zato, ker so sami hrepeneli
po tistih dveh častnih mestih. Zato je Jezus vse k sebi po¬
klical, jih je podučil in posvaril, rekoč: Veste, da po¬
glavarji narodov gospodujejo nad njimi, in
kateri so višji, da jih imajo v oblasti. Med
vami pa ne bodi tako; temveč kateri hoče med
vami več biti, naj bo vaš služabnik. In ka-
teri hoče med vami prvi biti, naj bo vaš
hlapec. Ravno kakor Sin človekov ni prišel,
da bi se mu streglo, marveč da bi stregel
in dal svoje življenje v odrešenje za njih
veliko.  (Mat. 20, 25 — 28).

Gospod je hotel torej reči svojim učencem: V mojem
kraljevstvu želite prvi biti, hočete biti češčeni in čislani,
hočete kraljevati, misleči, da je moje kraljevstvo kakor
kraljevstvo pozemeljskih posvetnih vladarjev. Pa motite se. V
mojem kraljevstvu bodo sicer tudi višji in nižji, predstojniki in
podložniki; zakaj to terja božji red v vsaki družbi. Toda moje
kraljevstvo je, služiti in darovati se za podanike; moje kraljev¬
stvo je, za čast božjo delati in se žrtvovati za vzveličanje duš.
Kaj torej treba poželeti v mojem kraljevstvu še višje oblasti,
večje časti, boljše službe? Po teh besedah Kristusovih se
imenuje njegov namestnik na zemlji in obenem naslednik sv.
Petra, rimski papež, služabnik služabnikov božjih.

-S- 111 -§~

Pravi duhovnik ne išče svoje časti in slave, in če se
mu izkaže, posvetijo Bogu, kakor moli vsaki dan: Po¬
svečeno bodi tvoje ime!  (Mat. 6, 9). Ne meni, o
Gospod, ampak svojemu imenu daj čast!  (Ps.

113, 9). In kadar ga svet zaničuje, zasramuje in preganja,
mu je pri srcu, kakor je bilo apostolom, o katerih piše sv.
Lukež: Šli so veseli izpred zbora, ker so bili
vredni spoznani, z a v o 1 j o Jezusovega imena
z  a sramovanje trpeti. In niso nehali v templju
ln  po hišah vsak dan učiti in o z n a n j e v a t i Kri¬
stusa Jezusa.  (Dejanj, ap. 5, 41. 42).

Torej časti in odlikovanj ne smete iskati v duhovskem
stanu. Ko bi bili vstopili s tem namenom v semenišče, ne
ki bili srečni, zadovoljni, mirni in veseli, ne bi bili blagoslovlje-
ni - Morebiti čaka ravno vas, dragi prijatelji, če bote vneti,
Vz gledni duhovniki, zasramovanje in zaničevanje, hudo pre¬
ganjanje in sovraženje — znamenja časa kažejo na takšno
prihodnost. Pripravljajte se za vse. Saj ni, da bi se služab¬
niku bolje godilo kakor Gospodu.

Ouid vis, amice? Hoče li semeniščan v duhovskem
stanu bogastva, želi premoženja, denarjev, posestev? Tega
ne sme in ne mora hoteti pred vsem.

Ko je nekega dne nasitil Jezus veliko množico z ne¬
katerimi kruhi in ribami, so ga drugi dan nasičeni zvesto
iskali, da bi jih zopet nahranil. Jezus pa jim je rekel:
Resnično, resnično vam povem: Vi iščete

’n e n e, ne ker ste čudeže videli, temveč ker
ste od kruhov jedli in bili nasičeni. Delajte,
Pa ne zajed, katera mine, ampak z a j ed, katera
0 stane v večno življenje, katero vam bo dal
Sin človekov!  (Jan. 6, 26. 27). Ako je Gospod, ljubi
ln oji semeniščani, posvaril te ljudi, ki niso iskali višje službe
v  njegovem kraljevstvu, ter so hiteli le za njim, da jim pri¬
skrbi živež, hrano, kruh, ako je te tako resno zavrnil, kako
ki šele nebeški Učenik zavrnil in posvaril tistega, ki bi
' e  zavoljo kruha, zavoljo boljšega življenja silil v du¬
hovniški stan ?

112 -s-

-S-

Ko bi kdo celo iskal bogastva v tem svetem stanu >
kako daleč bi pač zaostal za pravim kandidatom duhovskega
stanu. Lepo piše sv. apostol Pavel svojemu prijatelju Timo¬
teju : Velik dobiček je pobožnost z zadovoljno¬
stjo... Zakaj kateri hočejo obogateti, padejo
v izkušnjavo in zanj ko hudičevo in v mnogo
hudih in škodljivih želj, ki potope človeka v
pogubo in končanje. Korenina vsega hudega
namreč je lakomnost; nekateri, ki so po njej
hrepeneli, so zašli od vere in se zapletli v
velike nadloge . . . Ti pa, o človek božji, beži
od tega, drži se pa pravice, pobožnosti, vere,
ljubezni, potrpežljivosti, kr ot kos ti! (I. Tim. 1,
6 . 9 — 11 ).

Po nauku Pavlovem, ki je nauk Jezusov, so torej
duhovni zakladi, po katerih naj mašnik koprni:  pravica,
pobožnost, vera, ljubezen, potrpežljivost,
pohlevnost. To je zanj pravo bogastvo. Ako ima tudi
posvetnega blaga, ne veže na-nj svojega srca; ako ga
nima, se tolaži z božjim mojstrom, ki ni imel, kamor bi bil
položil svojo glavo, se tolaži s svetim Pavlom, ki si je z
lastnimi rokami kruh služil v svoji apostolski službi.

Vendar, predragi bogoslovci, kruha ne bote pogrešali,
stradali ne bote, zlasti tedaj ne, če bote vestni, marljivi,
vzgledni duhovniki. Delavec je svojega plačila vreden. Toda
samo zavoljo kruha stopiti v vzvišeni duhovski stan, bi bilo
nizkotno, bi bilo nečastno, bi bilo Bogu gotovo neprijetno.
Duhovnik mora iskati boljši kruh, da ga sam
zauživa in da ga lomi vernikom: kruh nebeški,
kruh angelski, mano, katere zaužitek daje
večno  ž i v lj  e n j e.

Ouid vis? Ali naj želi in hoče semeniščan brezkrbno,
ugodno, lahkotno življenje?

Ne, tega ne sme želeti in hoteti. On mora hoteti: delati,
trpeti, truditi se do zadnjega vzdihljaja svojega pastirskega živ¬
ljenja. Sv. Pavel opominja duhovnika v osebi Timoteja, rekoč:
Tu vero v i g i 1 a , i n omnibus 1 a-b o r a . . mini-
sterium tuum imple! Ti pa čuj, v vsem delaj,

-1- 113

Svojo službo izpolnjuj! (II. Tim. 4, 5). In zopet:
C o 11  a b o r a e v a n g e 1 i o secundum virtutem Dei!
Delaj z menoj vred za evangelj po moči Boga,
ki nas je . . poklical s svojim svetim po¬

klicem! (II. Tim. 1, 8. 9). In tisti slavni apostol narodov
prispodablja duhovniški stan večkrat  z vojaškim stanom.
Tako piše naprimer svojemu duhovnemu sinu Timoteju : H o c
p r a e c e p t u m c o m m e n d o tihi, f i 1 i T i m o t h e e, ut
m i 1 i t e s b o n a m m i I i t i a m. To zapoved ti pripo¬
ročim, sin Timotej, da vojskuješ dobro vojsko.
(I. Tim. 1, IB). In zopet:  Lab or a sicut bonus mil e s
Christijesu! Delaj kakor dober v oj a k Kristusa
Jezusa! (II. Tim. 2, 3). Vojaški stan pa ni stan delopusta,
brezskrbnosti, lenobe in pohajkovanja; temveč je stan težav
in nadlog, naporov in trudov, prizadevanj in skrbij.

Enako je stan duhovniški: stan neumornega dela in
napora. Če kje škoduje, bodi časno bodi večno,
delopust, brezskrbnost,  utragljivost, malomarnost,
škoduje v mašniškem stanu. Tukaj je brezdelavnost škod¬
ljiva in pogubna za duhovnika in za vse, njemu v pastirsko
skrb izročene vernike. Kristus govori sinoma Cebedejevima:
Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga bom jaz
pil ? Duhovnik biti, se pravi, vedno piti Gospodov kelih
trpljenja, kelih muk in tug, kelih težav, bridkostij in nadlog.
O duhovniku velja, kar je rekel Jezus Ananiju o izpreobrnjenem,
v apostolsko službo poklicanem Pavlu: Jaz mu bom po¬
kazal, koliko mu je treba za moje ime trpeti.
(Dej. ap. 9,16). Tako govori božji Vzveličar tudi vam, ko vsa¬
kega posebej kliče v sveti duhovniški stan. In res, znamenja
našega časa kažejo, koliko je treba ravno vernemu, pobožnemu,
zvestemu in vestnemu, vnetemu in gorečemu duhovniku
trpeti, koliko se mu je treba truditi in napenjati. Zatorej
bodite pripravljeni, dragi semeniščani!

Quid vis? Kaj hočeš, mladenič krščanski? Časti, bo¬
gastva, brezskrbnosti in ugodnosti ne smeš v stanu, ki si
si ga izvolil, pričakovati, ne smeš niti še poželeti. Sploh ti
ne smeš biti kot duhovnik in zdaj že kot kandidat duhov¬
niškega stanu od tega sveta.  Jezus je pri zadnji večerji

8

-S- 114 -s-

molil, rekoč : S v e t i O č e, ohrani jih v svojem imenu
(v svoji milosti), katere si mi dal, da bodo eno,
kakor tudi midva: Jaz sem jim tvojo b e s e d o
dal in svet jih sovraži, ker niso od sveta, kakor
tudi jaz nisem od sveta. Ne prosim, da bi jih s
sveta vzel, temveč, da bi jih hudega varoval.
Niso od sveta, kakor tudi jaz nisem od sveta.
Posveti jih v resnici! (Jan. 17, II. 14—17).

Piedragi v Gospodu !

V

pa torej ne sme bogoslovec iskati sveta, kaj pa naj
potem hoče in išče? Kaj naj želi, po čem naj hrepeni?

Preljubi semeniščani, jaz vam hočem povedati
s kratkimi besedami, kaj naj bogoslovec pred vsem želi.
Dve besedi ste, ki vam to točno in jasno razlagata. Zapisal
ju je sv. Pavel v svojem prvem listu do Timoteja v šestem
poglavju in enajsti vrsti. Tukaj imenuje Timoteja, človeka
božjega, moža božjega — bominem  D e i. In to naj bi bil
katoliški duhovnik, človek božji ali mož božji — homo Dei.

Predragi, ta Pavlov izrazje globokega pomena, je vsega
pozora in premišljevanja vreden. Vsak kristjan, posebej pa
še duhovnik, je homo Dei, je človek božji iz raznih razlogov
in naslovov. Duhovnik je homo Dei titulo originis, je človek
božji, ker je povsem odvisen od Boga; ratione posessionis,
ker je stvar in last božja; ratione formae, ker je po svoji
podobi podoba in podobnost božja; mora torej svoje živ¬
ljenje ravnati po Bogu, mora živeti življenje, Bogu podobno,
kakršno je živel Sin božji; titulo destinationis, ker je hlapec,
služabnik božji: čim višji je gospod, tem višji je tudi

hlapec; ratione tinis, Bog bo njegovo plačilo; in končno
ratione sacerdotii, ker je izmed milijonov in milijonov so¬
vrstnikov izvoljen od Boga za službo božjo.

Glej torej, preljubi moj prijatelj, ti si človek božji, in
moraš živeti življenje človeka božjega, ne pa človeka po¬
svetnega, ničemurnega, hudobnega, satanovega. Ti si človek

-s- 115 ~4-

božji, ne človek hudega duha, človek zapeljivega sveta,
človek mesa, človek ženske, človek brezbožnega in hudob¬
nega človeka.

Ti moraš torej hoteti: biti človek ali mož božji v du-
hovskem stanu, v svetem mašniškem poklicu. Ti se moraš
najprvo sam posvetiti;. moraš ljubiti vse, kar je v zvezi z
Bogom. Ti moraš ljubiti sveto vero, sveto cerkev, svete po¬
božnosti, molitve, službo božjo, svete zakramente in za-
kramentalije, svete družbe in bratovščine — sploh vse, kar
napeljuje k čednosti, h krščanski popolnosti, k svetosti. O
duhovniku zlasti velja, kar piše sv. Pavel Solunčanom:
Haec est enim voluntas Dei: sanctificatio

v e s t r a. To namreč je volja božja: vaše po¬

svečenje, da vsak izmed vas ve, svoje telo
ohraniti v svetosti in časti. Zakaj Bog nas
je poklical k svetosti.  (I. Tesalon. 4, 3. 4. 7).

Potemtakem morate, ljubi moji semeniščani, hoteti, da
sebe posvetite; da ste sami: možje božji, viri Dei, da ste
otroci božji. Brez posvečevanja samega sebe morejo duhov¬
niki le škodovati. Če se hudo godi cerkvi, godi se ji velikrat
le zato hudo, ker niso njeni služabniki takšni, kakršni bi
morali biti.

Vendar to še ne zadostuje. Ouid vis, amice? Ti še
moraš več hoteti, ker hočeš postati mašnih, dušni pastir.

Ti moraš biti poslanec božji do drugih ljudi. Glasoviti vero-
vestnik sv. Pavel to lepo razpravlja, ko piše: Pro Christo
1 e g a t i o n e fungimur, t a m q u a m Deo exhortante
p e r nos. O b s e c r a m u s pro Christo: Reconcilia-
m i n i Deo! Namesto Kristusa smo poslani,
kakor da bi Bog po nas opominjal. Prosimo na¬
mesto Kristusa: Spravite se z Bogom!  (II. Kor. 5,
20). Duhovnik je torej poslanec božji, je namestnik Kristusa,
ki nevidno živi, deluje, blagoslavlja v svoji sveti cerkvi po
svojih duhovnikih. Ker je poslanec Kristusov, mora oznan¬
jevati njegovo voljo, njegove zapovedi, resnice
in nauke. Pravi kandidat duhovskega stanu
prosi Boga, kakor je prosil prerok Izaija:
Gospod, pošlji  me. (Izaij. 6, 8). In da ga Bog pošlje,

8 *

-f- 116  -s-

je treba, da postane duhovnik, ker je Jezus le apostolom
rekel: Kakor je mene Oče poslal, tako pošljem
jaz vas.  (Jan. 20, 21).

O, kako željno pričakuje dober bogoslovec trenotka, ko
premore ljudem oznanjevati besedo božjo, resnico podučno,
presunljivo, izpodbudno! O, kako hrepeni po blaženem tre¬
nutku, ko zamore kot srednik med nebom in zemljo spravno
daritev opraviti Bogu na čast za žive in mrtve! Kdo naj bi
primerno opisal to njegovo hrepenenje, sladko poželenje?

Se neki izraz sv. Pavla je, ki nam pove, kaj naj hoče bo¬
goslovec. Ta beseda Pavlova izraža vso svetost, vso važnost,
in pomenljivost duhovniškega stanu, priča o vsej časti, o
vsem smotru, o vsem plačilu duhovskega stanu. In kateri
je ta izraz? Dei sum us adiutores. Mi smo po¬
močniki božji.  (I. Kor. 3, 9). Čudovit stavek! Du¬
hovnik je pomočnik božji, je pomagavec božji. Duhovnik
je pomočnik Boga Očeta in Sina in sv. Duha. Oče hoče,
da se vsi ljudje vzveličajo —* in tebe kliče, da mu izpolniš
to voljo. Dei eris adiutor. Jezus je odrešil ljudi, ti pa bi
naj nadaljeval in dovrševal to odrešenje nad ljudmi. O pre¬
dragi, višje in častnejše službe si ne moremo misliti! Sv. Duh
hoče vse ljudi posvetiti, ti pa si odločen in poklican, da jih
posvečuješ po svetih zakramentih in zakramentalijah. Ni večje
časti pa tudi ne večjega plačila,  kakor čaka zvestega
služabnika, vdanega in poslušnega hlapca. T a m , kjer sem
jaz, naj bo tudi m oj hlapec,  pravi božji Odrešenik.
(Jan. 12, 26).

Dei eritis adiutores, to bodi najčastnejši vaš naslov.
Sv. Pavel se je s ponosom imenoval : servus J e s u

Christi, v o c a t u s apostolus, segregatus in
evangelium.  (Rimlj. 1, 1). Sv. Pavel ni iskal druge
službe, kakor da služi Bogu, kralju veličastva, da posveti
njemu vse svoje moči dušne in telesne. O sveta služba,
sveta naloga, o sveti poklic, biti služabnik, pomočnik božji?
Umejete pomen tega izraza? Utisnite si ga globoko v
svoja vsprejemljiva, dovzetna srca, ter ga prav gosto pre¬
mišljujte. Dei adiutores hočete biti, ne pa adiutores diaboli,

-s- 117 -S-

adiutores mundi, adiutores carnis. Sicer si bodo satan, svet
in pa meso prizadevali, da vas premotijo in za svojo službo
pridobijo, pa ne dajte se zapeljati, ne zamenjajte veličastne
službe z nečastno in pogubno!

Arniče, quid vis? Hočeš, prijatelj, to, da postaneš mož,
poslanec in pomočnik božji? O, če mi obljubite, da ho¬
čete to iz vsega srca, iz vse duše in iz vseh močij, potem
vam častitam v svojem imenu, v imenu vaših predstojnikov,
v imenu vseh duhovnih sobratov in vseh ljubih vernikov
Lavantincev. Kažite med letom, da hočete sebe posvetiti, in
pozneje še druge. Če pa hočete biti sveti, ne smete ljubiti
sveta. Si vis esse mundus, fuge mundum!

Če pa hočete doseči zaželeni cilj, se morate posluževati
tudi pripravnih sredstev. In ta so med drugimi sledeča: Izpol¬
njujte vestno in natačno hišne postave, katere vas vodijo
po potu rednega, čednostnega življenja. Qui regulae vivit,
Deo vivit. Ordo est dux ad Deum. Serva ordinem, et ordo
servabit te! Da ste v zavodu, varnem zavetju, je neprecen¬
ljiva dobrota. Hišnih pravil ne smatrajte kot nekake nepo¬
trebne vezi in spone, ampak cenite jih kot primerne pri¬
pomočke , da si utrdite svoj značaj.

Nadalje bodite pokorni in odkritosrčno vdani svojim
predstojnikom. Spoštujte in ljubite jih ; ne grenite jim živ¬
ljenja, ki skrbijo za vas in bodo morali odgovor za vas dajati
pred božjim stolom. Skrbite, da bo med vami in njimi
vladalo razmerje, kakršno vlada med očetom in dobrimi
sinovi. Bodite odkritosrčni do njih, in spoznajte svoje na¬
pake in nepopolnosti, ako vas bodo opominjali. Sicer pa
morajo vaši višji skrbeti za red. Heli je bil hudo kaznovan,
ker je sicer opominjal svoja dva razposajena sinova, toda
prezanesljivo in premehko. Moral bi ju bil ostro kaznovati.
Ker ju ni, je bil sam s sinovoma vred grozno kaznovan. .Saj
poznate strašno kazen. Učite se pridno in marljivo. Sejte
obilo, da hote obilo želi. Rabite čas, ki je tako drag, a tako
kratek. Redimite tempus; izrabljajte čas, kakor so to delali vsi
vrli možje, izvrstni duhovniki! Prijatelji, študirajte. Attendite
lectioni, exhortationi, doctrinae. Molite radi, prejemajte prid-

Ar- 118  -s*

no svete zakramente, ljubite nežno cerkvena opravila in
cerkvene pobožnosti! Iz dolgoletne izkušnje vam povem, da
so dobri semeniščani postali tudi dobri'duhovniki: Bogu v
čast, vernikom v vzveličanje. Slabi semeniščani pa, zlasti ka¬
terim so bila hišna pravila v posmeh, so zašli na grešna
pota, so našli prerani grob ali so bili izgubljeni ljudje, škofu
v žalost, sobratom v sramoto, vernikom v nadlogo in
pohujšanje.

V Gospodu ljubljeni bogoslovci!

>o je Jezus sv. Pavla poklical v apostolsko službo
po storjenem čudežu, je izvoljenik, ležeč na zemlji,
klical: Domine Jesu, quid me vis facere? Gospod
Jezus, kaj hočeš, da naj storim? In dobil je po¬
velje, da naj gre v Damask in se naj tam pripravi za sveti
poklic. In res, Pavel je koj vstal ter hitel v mesto, pa se je
dal krstiti in se je zvesto pripravljal za svoj apostolski
stan. Po zvesti pripravi v mestu in v arabski puščavi je
nastopil svojo službo in je neprenehoma oznanjeval Jezusa:
Et con ti n uo in sy nagogis praedicabat Jesum,
q u o n i a m h i c e s t f i 1 i u s D e i. (Dej. ap. 9, 20). In
kako je govoril? Tako, da so se mu vsi čudili: S t upe¬
han t autem omnes, qui audiebant.  (Dej. ap. 9, 21).
In v svoji gorečnosti je napredoval: S a ul us autem

m uit o magis convalescebat et confun debat
J u d a e o s,  a f f i r m a n s', q u o n i a m h i c e s t C h r i s t u s.
(Dej. ap. 9, 22). To je bil mož božji, poslanec nebeški,
pomočnik mogočen.

Posnemajte ga, ljubi semeniščani! Če bote hoteli, kar
je hotel on, bote poveličevali uro, v kateri ste stopili v bo-
goslovski poklic, v to semenišče, kakor so se apostoli z
veseljem spominjali srečne ure, ko jih je Jezus poklical med
svoje učence, prijatelje, pomočnike, spremljevalce. Sv. Janez
pripoveduje o poklicu sv. Andreja in še drugega apostola,
namreč sebe samega, da je bilo to okoli desete  ure
(Jan. 1, 39), to je olj štirih popoldne. Tako draga ura je

119 ši¬

bila to Andreju in Janezu. Če bote, ljubi kleriki, iskali, kar
je cilj in namen katoliških duhovnikov, bote tudi vi blago¬
slavljali uro, dan, teden, leto svojega poklica; kajti ta ura
bo začetek vaše sreče, časne in večne.

In v ta namen bom sedaj služil sveto mašo, in v ta
namen molite tudi vi med sveto službo. In končno vas bom
blagoslovil, da ostanete zvesti svojim, danes storjenim dobrim
sklepom in obljubam. Najboljši sklep brez izvršitve velja,
kar velja najlepši cvet, ki pade pred časom s sadunosnega
drevesa, ali toliko, kolikor velja najlepši voz brez koles.

Ko sem bil leta 1875 za duhovnika posvečen, so rajni
knezoškof mazilili moje roke, rekoč: Consecrare et sancti-
ficare digneris, Domine, manus istas per istam unctionem
et nostram benedictionem, ut, quaecunque benedixerint,
benedicantur, et quaecunque consecraverint, consecrentur
et sanctificentur in nomine Domini nostri Jesu Christi!

S temi maziljenimi in posvečenimi, leta I889 pri
škofovski konsekraciji znovič blagoslovljenimi in mazilje¬
nimi rokami vas sedaj blagosloviti hočem, želeč, da je ta
višepastirski blagoslov zastava in poroštvo večnega božjega
blagoslova:

Sit nomen Domini benedictum !

Ex hoc nune et usque in saeculum.

Adiutorium nostrum in nomine Domini!

Qui fecit coelum et terram.

Benedicat vos omnipotens Deus,

Pater -p et Filius »p et Spiritus »p Sanctus! Amen.

-I- 120 -§-

Govor

pri prvi javni seji tretje škofijske sinode Lavantinske,
dne 4. septembra 1900.

Častitljivi služabniki svete -cerkve 1

Tako morate tudi vi, ker hrepenite
po duhovnih darovih, si prizadevati,
da jih bote v boljšanje cerkve obilno
imeli. (I. Kor. 14, 12.)

j)v. Ignacij Lojolan, ki je dal svojim duhovnim si¬
novom na pot zlato ravnilo: vse k večji časti božji
in dušam v vzveličanje, ta je v svoji prekrasni
knjigi »Exercitia s piritu  ali  a« napisal tudi
vodilo, katerega se je vsakemu držati, da bo prav čutil s
sveto materjo katoliško cerkvijo.

Vsak duhovnik, ki je pravi služabnik Kristusov in de¬
livec nja skrivnostij (I. Kor. 4, 1), mora resnično čutiti s
sveto cerkvijo (cum ecclesia vere sentire), mora imeti pravega
cerkvenega duha, mora biti od njega prešinjen.

Cerkveni duh pa nasprotuje duhu tega sveta, ki je,
kakor navadno pravimo, slab duh. Mogoče je sicer, da
govorimo tudi o dobrem duhu časa, vendar navadno imenu¬
jemo posvetnega duha slabega duha. Vprašajmo se, kdo pa
kaže, da res čuti s sveto katoliško cerkvijo?

Kristus Gospod je svoji cerkvi vtisnil štiri znamenja ali
lastnosti, ki jo ločijo od vsake druge cerkve, katera ni prava
cerkev Kristusova.

Ta znamenja so : 1. da je edina ; 2. da je sveta; 3. da
je vesoljna ali katoliška, in 4. da je apostolska.

Te lastnosti prave cerkve morajo pa tudi vsakemu
katoliškemu mašniku biti zlato ravnilo njegovega življenja.

1. Predvsem se mora nad vsakim mašnikom svetiti
edinost  in enota. To lastnost pa ima po besedah svetega
Ignacija Lojolana le tisti mašnik, ki je pripravljen podvreči
svojo lastno sodbo sodbi svete cerkve in vselej ter povsodi
voljno in odkritosrčno ubogati sv. cerkev, pravo nevesto

~g- 121

Kristusovo. Prva lastnost prave cerkve sveti se le nad tistim
niašnikom, ki je svetemu očetu vdan s sinovskim spošto¬
vanjem in z neomejeno pokorščino ; ki je enih mislij s svojim
škofom, središčem cerkvene edinosti v škofiji, je enih mislij
s svojim nadpastirjem, naj počne, karkoli ve in zna v svoji
pastirski službi.

Mašnik, nad katerim se sveti ta edinost, je vedno bolj
pripravljen hvaliti, kakor grajati naročila svojih predpo¬
stavljenih, on ve tudi vernike nagibati, da radi izpolnjujejo
zapovedi cerkvene oblasti. Takšen mašnik ve tudi mir ohraniti
s čredo sebi izročeno, da o njej ne velja, kar je pisal sv.
apostol Pavel o Korinčanih: Poročalo se mi je o vas,
da so prepiri med vami  (I. Kor. 1, 11), marveč velja
° njej, kar je sv. Lukež zapisal o prvih kristjanih: Mno¬
žica vernikov je pa bila enega srca in enega
duha.  (Dej. ap. 4, 32).

Predragi mi bratje v Kristusu! Viharni časi, v katerih
živimo, hočejo vse razrušiti, vse razdružiti, vse zdrobiti, vse
razdvojiti: družine, družbe, cerkveni in državni red, prevreči
hočejo cerkev, kraljevstva in cesarstva. Nahajajo se tudi
takšne stranke, ki izkušajo duhovnike nahujskati proti du¬
hovnikom, da bi tem lažje razkropili ovce črede Kristusove.
Zato imejmo in ohranimo medsebojno edinost, katero sveti
Ciprijan tako-le poveličuje (epist. 5, 9): »Branimo vselej in
na vso moč našo skupno mater, sveto katoliško cerkev in
njeno veljavo, zakaj sveta cerkev je varihinja edinosti.
Ljubimo sveto edinost, za katero je naš Gospod Jezus Kristus
Pri zadnji večerji tako goreče molil, rekoč: Da bodo vsi
6 n o, kakor ti Oče v meni in jaz v tebi, da
hod o tudi oni v nas eno.«  (Jan. 17, 21).

Delajmo v tesni zvezi z našo ljubo materjo, sveto ka¬
toliško cerkvijo, delajmo neumorno za sveto cerkev, in pre¬
sojajmo vse, kar imamo presojati, po nepremakljivih načelih
svete cerkve. Ljubimo cerkev ! Kristus je ljubil cerkev,
'n sam sebe  za  njo  dal. (Efež. 5, 25).

2. Druga lastnost prave, od Kristusa ustanovljene cerkve
Je njena svetost.  Zato je vsak mašnik, ki res čuti s sveto
cerkvijo, dolžen skrbeti za to, da se posveti, da vzveliča

-I- 122

svojo dušo. Mašnik, ki je poln cerkvenega duha, rad pre¬
mišljuje besede svetega apostola Pavla: Bog nas je o d-
bral v Kristusu pred vstvarjenjem sveta, da bi
bili sveti in neomadežani pred njegovim ob¬
ličjem.  (Efež. 1, 4).

Duhovnik, v resnici čuteč s sveto cerkvijo, posvečuje
sebe z molitvijo in s premišljevanjem, po katerih sredstvih
se povzdiguje nad pozemeljske stvari, se združuje z Bogom
ter po njem postaja pravičen in svet.

Svoje »dnevne molitve« opravlja bogoljubno in jih moli
razločno, pazljivo in pobožno. Vsak dan daruje Bogu pre¬
sveto mašno daritev in zajema iz tega dragocenega zaklada
vire vseh milostij. Vsak dan izprašuje svojo vest, in vsak
teden ali vsaj vsak mesec opravi sveto spoved, spominjajoč
se izreka učitelja milosti, sv. Avguština: Spoved je
ohranite 1 j ica duš, zatirateljica grehov, prega-
njateljica hudobnih duhov; ona zapira vrata
peklenska, odpira pa vrata nebeška.  (De poenit.)

Pridno se nadalje poslužuje zakramentalij, in nikjer se
ne nahaja rajši, nego v'šotoru Gospodovem. Kako ljuba
so mi tvoja prebivališča, Gospod vojski n ih
trum! Moja duša hrepeni in koprni po pred¬
dvorih Gospodovih.  (Ps. 83, 2). Kolikor mogoče pogo¬
stokrat obiskuje Kristusa v zakramentu presvetega rešnjega
Telesa, da ga hvali in moli, v svesti si, da ne more ničesar
drugega izdatneje zatreti v njem greha, ukrotiti poželjivosti,
utrditi čednosti in užgati ljubezni božje, nego ta prečudežni
zakrament.

Tako duhovnik, ki ima duha svete cerkve, posvečuje
sam sebe, a skrbi obenem tudi po svoji moči za posvečenje
svojega bližnjega. Posebno prihaja rad na pomoč svojim
sobratom in skrbi za njih rešitev, kadar so v izkušnjavah
in potrebujejo dobrega sveta, mile tolažbe in krepke pomoči;
a tudi sočutnega opomina in bratovske svaritve jifri ne odreče.

Ker je prepričan, da en duhovnik velja za tisoč ne-
duhovnikov, bodisi grešnikov bodisi pravičnikov, izkuša svojim
tovarišem v duhovniški službi pomagati na poseben način v

-I- 123 -g-

dušnih in telesnih potrebah, ker dobro pozna brezštevilne
nevarnosti in obilne zanjke, katere pripravljata svet in hudič
duhovniku ; zato čuva nad svojim sobratom ter ga svari pred
pregreški. On ne molči, ko vidi, da peša sobrat v izpolnje¬
vanju svojih dolžnostij, in mnogo manj šele pusti sobratu
zaiti v nevarnosti ali celo vdati se hudobiji. Vedno ga vodi
in priganja božji izrek: Brat, katerega podpira so¬
brat, je kakor trdno mesto.  (Preg. 18, 19). Z vso
gorečnostjo in z vsem prizadevanjem zabranjuje, da ne daje
sobrat s svojimi grehi vernemu ljudstvu pohujšanja, zakaj on
nna pred očmi strašen izrek Kristusov: Gorje tistemu
človeku, po katerem pride pohujšanje . . .
bolje bi mu bilo, da bi se potopil v globočino
morja.  (Mat. 18, 6. 7).

Duhovnik , ki resnično čuti s sveto cerkvijo, torej ne
trpi, da bi njegov sodrug v sveti službi z nesramnostjo, ne¬
čistostjo, nezmernostjo in z drugimi takimi pregrehami po¬
hujševal vernike ter spravljal duhovščino v sramoto; ampak
ravno nasprotno, on ne štedi ne prošenj, ne opominov, ne
groženj, da reši tega najveejega zla cerkev, verno ljudstvo
m duhovniški stan. Pohujšanje enega duhovnika namreč
podere več, nego more postaviti dolgotrajni trud obilo dušnih
pastirjev.

Duhovniku, polnemu duha svete cerkve, ničesar ni to¬
liko na srcu, nego vzveličanje duš, za katere je dal Kristus
svojo kri v odrešenje. Zato tudi sam živi in mre za vzve¬
ličanje duš. Smatra se služabnika Kristusovega, ki je poslan
in postavljen, da vse svoje moči, svojo pamet in svojo voljo,
svoje zdravje in svojo trdnost, da, celo življenje svoje daruje
z a čredo Kristusovo. On ne beži ne pred delom, ne
pred potom , se ne boji ne truda, ne bedenja, ne gladu,
ne žeje, ne mrazu, ne vročine, ne straši se ne bolezni,
ne smrti , da le reši neumrjoče duše in Kristusu nabere
novih učencev. Saj pravi sv. Pavel: Ničesar vsega

lega se ne bojim, tudi ne cenim življenja
svojega dražjega, kakor sebe, da le dokon¬
čam svoj tek in službo besede, katero sem

-I- 124

prejel od Gospoda Jezusa, da pričujem evan-
gelj milosti božje. (Dej. ap. 20, 24).

Neutrudno deluje v vinogradu Gospodovem. (Iz. 58,
1). Hvali izpoved, povzdiguje prejem presvetega zakramenta
po enkrat v letu, mnogo bolj po enkrat vsak mesec, a še
bolj po enkrat vsakih osem dnij pod navadnimi pogoji, hvali
pogosto navzočnost pri sveti maši, hvali pravo cerkveno
petje, hvali molitve in pobožnosti od cerkve uvedene in
potrjene, hvali evangeljske svete: pokorščino, uboštvo in
čistost. Časti ostanke svetnikov, hvali obiskovanje svetega
križevega pota, ceni romanja, hvali svete odpustke, poveličuje
sveto leto, svete misijone, duhovne vaje, svete bratovščine
in vse od svete cerkve potrjene in priporočane družbe. On
hvali postave o postu in pritrganju, priporočuje lepšanje
starih, posebno še zidanje novih cerkva, časti sam svete
podobe in napeljuje tudi druge, da častijo to, kar predstavljajo
svete podobe. Hvali in brani - vse cerkvene postave, jim
nikdar ne nasprotuje, ker je prepričan, da v sveti cerkvi
kraljuje Gospod, ki je dal na gori Sinaj svojih desetero
zapovedij.

Da s kratkimi besedami vse povem, rečem: Duhovnik,
ki čuti s sveto cerkvijo, sam živi sveto in uči tudi druge
sveto živeti.

3. Tretje znamenje cerkve, s katerim se mora duhovnik
strinjati, je v e s o 1 j n o s t ali katolištvo njeno. Dušni pastir,
ki. res čuti s sveto cerkvijo, deluje katoliško ali vesoljno.
Vsako njivo Gospodovo, ki mu jo je izročila božja previd¬
nost po postavnih predstojnikih, obdeluje po vseh svojih
močeh. V vseh rečeh se trudi, opravlja delo evange¬
lista, izpolnjuje svojo službo.  (II. Tim. 4, 5).
Krščansko vero, ki daje Bogu pravo in vredno čast, pospe¬
šuje z vsemi svojimi močmi, iz nje prejema dušno trdnost
in srčnost ter si izvaja stalna načela za svoje delovanje v
kakršnih koli okoliščinah raznih rečij, časov in oseb. Po ne¬
spremenljivih načelih svete vere presoja vse pozemeljske in
posvetne stvari.

-§- 125 -3*

Duhovnik, ki prav čuti s cerkvijo, se joče, se veseli s
sveto cerkvijo, ž njo trpi, ž njo se osrčuje, ž njo deluje in
se trudi, da se ona razširja in povišuje po vesoljnem svetu.

Prav očitno spoznava večno resnico, daje  sveta cerkev
ustanovljena za vse kraje, za vse čase in vse ljudi; zato
ničesar ne nasprotuje bolj njegovemu duhu, nego ona ločitev,
oni separatizem, ki vsakega navezuje le na svoje reči; on
sovraži strankarstvo ali partikularizem, o katerem piše sv.
apostol Pavel Korinčanom : Ko sem bil prost od vseh,
sem se storil sužnjega vsem, da jih več pri¬
dobim. Judom sem postal kakor Jud, da pri¬
dobim Jude; njim, ki so pod postavo, kakor
da bi bil pod postavo, (dasiravno nisem pod
Postavo), da pridobim one, ki so pod postavo;
°nim, ki so bili brez postave, kakor da bi bil
brez postave, (dasiravno nisem brez postave
božje, ampak pod postavo Kristusovo), da
Pridobim one, ki so bili b r e z postave. Slabim
sem postal slab, da pridobim slabe. Vsem sem
postal vse, da bi vse vzveličal.  (I. Kor. 9, 19—25).

Častiti sobratje v Gospodu! Po milosti Jezusa Kristusa
snio bili pri svetem krstu prerojeni, po njegovi milosti smo
Pri mašniškem posvečenju prejeli svečeništvo. Milost pa je
nad naravo. Ne dajmo se torej voditi naravi, ampak duhu,
kakor se spodobi onim, katere je postavil Bog, da se po
njih svet prerodi v duhu, kakor govori o tem sv. Pavel: K o
Je dopadlo njemu, ki me je odločil od telesa
ni oj e matere in me poklical po svoji milosti,
nii razodeti svojega Sina, da bi ga oznanjeval
nied narodi, tedaj se kar več niše m posvetoval
z  m e s o m in s krvjo in nisem prišel v Jeruzalem
k njim, ki so bili pred menoj apostoli, ampak
s em šel v Arabijo.  (Gal. 1, 15 — 17).

Naj zmaga torej tudi v nas milost naravo, in nad ob¬
čutki mesa naj obhaja zmagoslavje duh Jezusa Kristusa.
Skrbimo, da se v vseh rečeh slavi Bog pojezusu
Kritusu, kateremu naj bo čast in gospodstvo
n a vekov veke.  (I. Petr. 4, 11).

-I- 126  -s-

4. Četrta lastnost ali znamenje cerkve, s katero naj
čuti njen služabnik, je apostolstvo.  Duhovnik, ki v
resnici čuti s cerkvijo apostolsko, je poln duha apostolskega;
on goreče posnema apostole po poštenosti in svetosti živ¬
ljenja, je poln apostolske gorečnosti in izvršuje apostolska dela ;
ne utrudi se, deliti svete zakramente, oznanjevati evangelj,
izpovedovati grešnike, previdovati bolnike, vzgajati mladino;
vedno premišljuje, kako bi lahko poučil nevedne, kako za¬
vrnil one, ki so se zmotili, kako bi ogrel za nebeške reči
mlačne, kako bi spravil s križem sovražnike svetega križa.
S sv.Pavlom govori: Kdo oslabi, in bi jaz ne osla¬
bel? Kdo se pohujša, in bi mene to ne peklo?
(II. Kor. 11, 29). Bog me varuj, da bi se hvalil s čim
drugim, nego s križem Gospoda našega Jezusa
Kristusa, po katerem je meni svet križan in
jaz svetu.  (Gal. 6, 14).

Leta 1851 je razsajala strašna kuga na otoku Re, ki
leži na zahodni strani francoske dežele. Duhovniki škofije La
Rochelle — vseh skupaj 300 —■ so bili tisti čas zbrani pri
duhovnih vajah v velikem semenišču. Ko pridejo škof v
cerkev, nagovorijo zbrane s sledečimi besedami: »Predragi!
Vsi veste, kaka nesreča je zadela kos moje škofije. Deseti
del vaših sobratov na otoku Re je že pobrala kolera — ostali
pa pešajo in prosijo pomoči. Ker tamkaj preti vsakemu nagla
smrt, nečem nobenega siliti, da bi se tjakaj podal; kdor pa
hoče radovoljno iti k onim na koleri bolnim ljudem, naj
vstane !«

In glej, vseh tristo duhovnikov se je takoj vzdignilo.
Škof, nad to požrtvovalnostjo do srca ganjeni, se niso mogli
vzdržati solz. Kaj ne da? Vsi tisti duhovniki so bili apo¬
stolski pastirji, vedno pripravljeni, dati življenje za svoje
ovčice.

Častiti duhovniki! Dosedaj sem vam slikal duhovnika,
resnično čutečega s cerkvijo; stavil sem vam ga v vzgled, da
ga posnemate. Vtisnite si te besede v vaša srca in
v vaše duše!  (Devt. 11, 18).

-i- 127

Sicer pa vesel in rad pripoznam, da ste sploh polni
duha in mislij svete cerkve, da tudi delujete v tem duhu.
Vi ljubite lepoto hiše božje in skrbite za to, da so cerkve
v aše vredne Najvišjega. Niste štedili truda, ne lastnih stroškov,
v i ste srca svojih ovčic užgali z ljubeznijo do svetišč, in ste
1«, 'česar bi človek skoraj ne verjel in si ne upal pričakovati,
dovršili glede na olepšavo svetišč božjih. Pastir in škof na-
■ S1 h duš, Jezus Kristus, naj bo vam in vašim ovčicam naj¬
bogatejši plačnik!

Vi delujete nadalje z apostolsko gorečnostjo v izpovednici,
n a leči, pri razlaganju krščanskega nauka ali pri katehezi v
cerkvi kakor v šoli. Ko sem bil na kanoničnih obiskih svedok
vašega pastirskega delovanja, ko sem videl, da so duhovniki
v  svoji službi tudi življenje stavili v nevarnost, ko sem po¬
slušal župljane, ki so me rotili, naj jim ne jemljem njihovega
dobrega pastirja, poveličeval sem Gospoda in se veselil v
Kogu, svojem Vzveličarju, poln upanja, da bodo cerkvi na¬
počili boljši časi in ljubljeni domovini lepši dnevi, ter da
bodo osramočeni nasprotniki altarja in prestola.

Nadalje se odlikujete po svoji dobrotljivosti, katere sem
obilo med vami sam našel, in katero so tudi vaši vdani verniki
vpričo mene močno hvalili. Slišal sem, da je ta in ta dušni
pastir revežem in bolnikom dajal obleke in jih krepčal z
J e djo in pijačo, poslano jim iz župnišča. To ravnanje je
tako in tudi toliko vredno kakor dar evangeljske vdove, ki
Je prinesla zadnji vinar v čast božjo.

Zarad pičlega časa neham nadalje pripovedovati o teh
vaših dobrih delih. Hitim, končati ta svoj govor, katerega sem
Posvetil srečnemu začetku našega škofijskega shoda ali naše
sinode.

Častiti gospodje! Dasiravno je že narastla vrsta let,
°dkar obdelujemo vinograd Gospodov, jaz sam že delam
Petindvajset  let, drugi pa še mnogo več, vendar smo
storili malo, in naša naloga je, da dovršimo še večje reči,
ba še več snopja naberemo za nebeške žitnice, da dobimo
Poslednjič plačilo, katero je pripravil Bog svojim dobrim
služabnikom. (Luk. 6, 23).

-s- 128


Toda glejte! Naše moči so že'večinoma oslabele, pri¬
bližala se nam je starost — priča temu je naše lice, ki se
je že postaralo in je od mnogih gub razorano. To pač po¬
trjuje besedo božjo: V potu svojega obraza boš
jedel kruh  (Gen. 3, 19), in treba nam je vsak trenotek
biti pripravljenim, da damo, kadar pride Gospod, račun od
svojega hiševanja. (Luk. 16, 2). Služba duhovniška nalaga
velike dolžnosti, posebno v naših dneh, zakaj biti moramo
luč, postavljena na svečnik (Mat. 5, 16), sol moramo biti,
nepokvarjena sol (Mat. 5, 13), imeti moramo ledja prepasana
s pasom svete vere. (Luk. 12, 15.35). Bojevati nam je boje
Gospodove, in mi smo prvi borivci, naša prša nastavljena so
prvim puščicam. Tako važne so dolžnosti naše, mi pa smo
slabi in utrujeni, želeči si počitka, in sicer večnega počitka,
ki nas bo došel prej morebiti, nego sami mislimo.

Zato pa si prosimo pomoči od Gospoda, ki je naša
hrabrost. Pomoči si prosimo od usmiljene, dobrotljive in
sladke Device Marije. Varstva si prosimo od sv. Mihaela,
nadangela in kneza nebeške vojske, od sv. Andreja, zaščit¬
nika naše škofije, in od vseh svetnikov ter svetnic božjih.

Opiraje se na te trdne stebre, hočemo delati v duhu
svete cerkve, delati za Boga, delati zaradi Boga. Rasti
hočemo v milosti in v spoznanju Gospoda na¬
šega in Vzveličarja Jezusa Kristusa. Njemu
bodi čast zdaj in vekomaj! Amen.  (II. Petr. 3, 18).

-S- i  29 -i-

N a u k

o dolžnostih poslov do gospodarjev, razložen v cerkvi
sv. Alojzija v Mariboru leta 1876. 1

Sin spoštuje očeta in hlapec
svojega gospoda. (Mal. 1, 6).

Kristjani predragi!

s.o zdaj se vam je v krščanskih naukih razlagala
Sp  četrta božja zapoved z ozirom na dolžnosti, ki jih
ih imajo otroci do svojih staršev. Povedalo se vam
je, da morajo otroci svoje starše ljubiti, spošto¬
vati, jim streči in v vsem, kar ni zoper božje in cerkvene
zapovedi, pokorščino skazovati; nadalje da jim morajo v
dušnih in telesnih potrebah pomagati ter za nje moliti. Temu
nasproti pa ne smejo otroci svojim staršem nepokorni biti,
jih sovražiti, zaničevati, zasramovati, zmerjati, preklinjati, jim
škodovati ali jih v sili in potrebi zapuščati. Slišali ste tudi,
da je otrokom, ki vestno izpolnjujejo četrto božjo zapoved,
obljubljeno dolgo in srečno življenje; hudobne pa da
čakajo najhujše časne in večne kazni. Krščanski otroci,
ki še imate starše, izpolnjujte radi zapoved, katero je Bog
z lastnim prstom zapisal na prvem mestu druge plošče in
ji je pridjal slovesno obljubo plačila. Zato opominja sv.
apostol Pavel vsakterega izmed vas: Spoštuj svojega
očeta in svojo mater; to je prva zapoved z ob¬
ljubo; d a ti b o dobro in da boš dolgo živel na
zemlji!  (Efež. 6, 2. 3).

Vendar oče in mati, ki vam jih veleva Bog v četrti zapo¬
vedi spoštovati, niso le samo vaši starši, ampak tudi vsi tisti,
kateri imajo kako oblast do vas, naprimer gospodarji in go¬
spodinje. Četrta božja zapoved veže torej tudi posle, hlapce in
dekle, ki imajo razmeroma proti svojim predstojnikom kot na¬
mestnikom Boga in staršev izpolnjevati skoraj ravno tiste
dolžnosti, ki jih imajo otroci do svojih staršev. Sin spo¬
štuje očeta in hlapec svojega gospoda.  (Mal. 1,6).

1  Morebiti ustrežem dragim bralcem z zgoraj priobčenim sestavkom,
ki sem ga zasledil med rokopisi, ko je bil skoraj že natisnjen prvi del
te-le knjižice.

9

-S- 130 ~-f-

Praša se torej, kaj so dolžni posli svojim predstojnikom?
Odgovor, hlapci in dekle so dolžni in dolžne svojim gospodar¬
jem in gospodinjam v imenu božjem  služiti, jih spoštovati,
ljubiti, jim zvesti biti, jim pokorščino skazovati.

Pridite, ljubi posli, in me poslušajte! Učil vas bom
strah božji. Beseda Gospodova ostane vekomaj.
T o p a j e b e s e d a ki sem vam oznanjuje.  (I. Petr.
1, 25). Sv. Marija, dekla Gospodova, in sv. Jožef, strežnik
Kristusov, prosita za nas!

V Gospodu zbrani kristjani!

'rva dolžnost hlapcev in dekel je, da služijo svojim
gospodarjem v božjem imenu,  to se pravi, da
delajo z Bogom in za Boga. Z Bogom  pa delate,
krščanski posli, ako se nahajate v stanu milosti božje. Kdor
je v grehe zakopan, ne more z Bogom delati, z njim služiti.
Vsak, kateri greh dela,  uči Jezus, je suženj grehu.
(Jan. 8, 34). Posel, ki ima na svoji vesti težke in velike grehe,
je sila nesrečen revež, ker ne more z Bogom delati: zastonj
je njegov trud in zaman je njegovo delo za večnost, ker
mu ne prinaša za nebesa niti najmanjšega plačila. Naj prenaša
takšen služabnik leta in leta vročino in mraz ter glad in žejo,
pa naj se trudi in ubija celo svoje življenje, vse je brez vred¬
nosti : umerje v grehu, vržen bo, kakor malopridni hlapec
v evangelju, v zunanjo temo, kjer je jok in škripanje z zobmi.
Bežite zatorej, krščanski hlapci in krščanske dekle, kakor
daleč le morete, pred smrtnim grehom, da vas ne ulovi, in
amen vam rečem, delali bote z Bogom!

Delajte pa tudi za Boga,  to je, ne opravljajte svojega
dela le zaradi časnega dobička, temveč iz ljubezni do Boga,
kakor bi Bogu samemu služili. S pogledom na te dolžnosti
podaje sv. apostol Pavel vsem hlapcem in deklam naslednji
prelepi nauk: Hlapci, bodite pokorni svojim te¬
lesnim gospodarjem s strahom in trepetom, v
preprostosti svojega srca, kakor Kristusu, in
ne služite na oko, kakor da bi hoteli ljudem

-S- 131 -g-

Ugajati, marveč kakor hlapci Kristusovi-sto¬
rite voljo božjo iz srca radi, in služite z dobro
voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem! (Efez.
h, 5—7). Vse svoje dejanje in nehanje naj potemtakem služab¬
niki in služabnice obračajo na Boga, vsa svoja dela naj
opravljajo in vsa jim pravično dana povelja naj izvršujejo z
dobrim namenom,  to je zavoljo Boga, iz pokorščine in
!z ljubezni do njega. Kako srečni so pač posli, ki vse za¬
čenjajo, nadaljujejo in končujejo iz ljubezni do Boga. Njih
opravke v delavnicah, na polju, v kuhinji, v hlevu, na
skednju zapisuje božji sodnik v knjigo večnega plačila, in
nobena stopinja jim ne bo ostala nepovrnjena. Kaplje pota
ali znoja, ki jih pretakajo iz ljubezni do Boga, bodo blesteči
biseri v vencu njihove prihodnje veličastnosti.

Zares, če hlapec ali dekla svoje dolžnosti zvesto in
natanko izpolnjuje ter svoje delo vsaki dan daruje Bogu,
more se povzdigniti do tako visokega in, rekel bi, še do
višjega stopnja krščanske popolnosti in vzveličanja, kakor
se vzpnejo kristjani, ki se odpovejo svetu in v samoti služijo
Bogu. To spričujeta slavni sveti dekli Cita in Notburga. Zato
pa delajte, krščanski hlapci in krščanske dekle, zmerom za
Boga! Ponovite večkrat dobri namen, da hočete iz ljubezni
do Boga in ne samo zavoljo posvetnega plačila služiti svo¬
jim gospodarjem in gospodinjam. Že zjutraj, preden greste
na delo, molite kratko: Gospod, vse, kar bom danes storil, naj
bo storjeno v tvojo čast in iz ljubezni do tebe! In med delom
vzdihnite radi k Bogu, zlasti tedaj, kadar imate težko delo
in vas zapušča potrpežljivost: Gospod, iz ljubezni do tebe!
In na večer, ko zahajate k sladkemu počitku, darujte še
enkrat vse svoje stopinje Bogu, združite vse svoje misli, be¬
sede in dejanja z bridkim trpljenjem Kristusovim, da je tako
prestani dan za vas dan vzveličanja.

Na takovšen način delate, krščanski posli, z Bogom in
za Boga; in postanete lahko prav bogati, ne sicer na zakladih
tega sveta, ki so minljivi in ničemurni, pač pa na večnih, s
katerimi se kupijo nebesa, kakor govori naš Gospod inVzveličar
Jezus Kristus v svoji pridigi na gori blaženosti): Z b i r a j t e

9 *

-S- 132 -s-

si zaklade v nebesih, kjerjih ne konca ne r j a
ne molj, in kjer jih ta tj e ne izkopljejo in ne
ukradejo! (Mat. 6, 20).

Druga dolžnost hlapcev in dekel  je,  da  spoštujejo
svoje gospodarje in gospodinje. Spoštovati pa jih morajo,
ker so njih predstojniki, katerim gre čast in vdanost. Ko so
prevzeli posli službo, so postali podložni, ki morajo svoje
predstojnike spoštovati in častiti. To je volja in zapoved
božja. Gospodarji in gospodinje so namestniki Boga, od
katerega so prijeli svojo oblast nad hlapci in deklami. T#
velja, kar piše sv. Pavel v svojem znamenitem listu do Ril®'
ljanov, rekoč: Vsak človek bodi višji oblasti pod¬
ložen; ni namreč oblasti od drugod kakor od
Boga; katere pa so, so postavljene od Boga.
(Rimlj. 13,1). Za časa svetih apostolov so bili gospodarji večidel
pagani ali ajdje, ki so slabo živeli in so neusmiljeno ravnal 1
s svojimi služabniki; in vendar je sv. Pavel krščanski# 1
poslom zapovedal, da naj spoštujejo svoje gospodarje)
četudi bi bili neverniki. Svojemu prijatelju Timoteju J e
pisal o tem tako le: Hlapci, kateri koli so p o d

jarmom,  to je, ki služijo neverskim gospodarjem, naJ
svoje gospodarje kot vse časti vredne  či s '
lajo, da se ime Gospodovo in nauk ne bot#
preklinjala;  kakor bi Gospod in njegov nauk podpira'
nepokorščino poslov. Kateri pa imajo verne gosp 0 '
darje, naj jih ne zaničujejo, ker so bratj e ;
temveč naj jim še bolj služijo, ker so ver# 1
in lj ubij eni . . . To uči in opominjaj!  (I. Tim. ^
1. 2). Po tem nauku svetega apostola so krščanski hlap# 1
in dekle dolžni spoštovati in častiti gospodarje in gospodinj e >
čeprav ne bi ti bili prave vere; koliko voljneje morajo sp°j
štovati potem šele pravoverne gospodarje, naj so že bog atl
ali ubogi, dobri ali hudi, nizkega ali visokega stanu.

Toda, posli morajo svoje predstojnike resnično spošt°'
vati, to je, ne samo posiljeno ali na videz, ampak tudi z#°
traj v svojem srcu. Vsaka čast, ki ne prihaja iz srca, 111
druga kakor hlimba in prevara. In to notranje spoštova#J e
se mora na zunaj kazati v govorjenju in zadržanju. Tei# 11

-S~ 133

llas protuje slabo govorjenje o gospodarjih, česar ni ravno
Preredko najti med posli. Nekateri hlapci in dekle vedo vse
grajati na svojih gospodarjih. Zdaj se hudujejo nad jedjo in
Pijačo, zdaj nad delom in opravilom, in zdaj jim kako po¬
šlje ni po volji. Še huje in grše besedujejo, kadar zapustijo
s 'užbo ali pa so zagnani iz nje. Ko bi res bilo vse, kar pri-
Povedujejo o svojem prejšnjem gospodarju, ne bilo bi skoraj
dčesar strašnejšega na svetu, kakor je dotični gospodar ali
c '°tična gospodinja. Sponašajo svojim bivšim delodajavcem
Jezo, ostrost, oholost, lakomnost, krivičnost, ter jih opisujejo
kakor ljudi, pri katerih ne more pošten posel obstati. Krščan-
s ki posli, tako zlovoljno govorjenje je gotovo nespodobno
111  pregrešno, ker nasprotuje krščanski ljubezni in še vrhutega
škoduje časti in dobremu imenu gospodarjev in gospodinj,
dostikrat tudi njihovemu premoženju. Ako vse to ni resnično,
a k je vsaj pretirano, tedaj storite greh, ki vam ne more biti
Opuščen, dokler ne prekličete obrekovanja in ne povrnete
s kode. Če je pa tudi resnična vaša govorica, vendar ne
r avnate po zapovedi krščanske ljubezni, ki vam nalaga,
r a govorite o bližnjem le dobro, da pa njegove slabosti
Pokrivate, kolikor šele da. Ljubezen,  pravi slavni hlapec
Kristusov, sv.Pavel, je potrpežljiva, je dobrotljiva;
j ti b e z e n ni nevošljiva, ne ravna napačno, se
n e napihuje; šene da razdražiti, ne misli h u-
tle ga, se ne veseli krivice, veseli  se  pa  res¬
ice; vse pretrpi, vse prenese.  (I. Kor. 13, 4—6).

Tretja dolžnost krščanskih hlapcev in dekel je, da lj u-
hi .io svoje gospodarje in gospodinje. Ljubijo jih pa, ako
JUri  dobro želijo, pa tudi storijo, kolikor le premorejo. Ljubijo

> ako so jim hvaležni za prejete dobrote, ako za nje molijo,

Uh

Jlttl  v sili pomagajo, jih v nadlogah podpirajo, jim v bolezni
P r 'dno strežejo. Kaj se pravi, ljubiti gospodarje in gospo¬
dje, naj vam pojasni in globoko vtisne v srce nastopni
^gled. Pri nekem bogatem trgovcu v Parizu je služila pridna
e kla po imenu Lablonda (La Blonde). V dobi, v kateri je
0 tr govcu vse po sreči, si je marljiva in varčna služabnica
dihranila okoli štiristo goldinarjev. Ali kmalu se je jelo pre¬
denje trgovčevo krčiti. Nesrečnež je postajal vedno ubož-

-I- 134 -§-

nejši. Zvesta Lablonda pa ni zapustila hiše, čeprav ni pre¬
jemala dogovorjenega plačila. Delala je šele skrbneje in
hitreje. In ko je trgovec umrl, je ostala pri vdovi, in namesto
da bi ji gospodinja plačevala, je dekla podpirala s svojimi
poprej zasluženimi denarji revno vdovo z dvema otrokoma.
Minolo je malo časa, in bila je že potrosila vseh prihranjenih
štiristo goldinarjev. Ostala ji je bila le še dediščina bornih
petdeset goldinarjev, in tudi te je izdala, da pomore sirotam.
Ko ni imela več denarja, je pričela prodajati po malem svojo
obleko, da preskrbi vdovi in otrokoma potrebnega živeža.
Hodila je celo po noči bolnikom streč, da si prizasluži kak
vinar. Ko pa umerje še vdova, vzame zapuščeni siroti v
svojo skrb, dasiravno je hotelo mesto Pariz sprejeti otroka

v sirotišče. Vrla Lablonda je bila siroti lepo krščanski iz-
redila in seje zato močno bala, da bi pri tujih ljudeh izgubili
vernost in pobožnost. Zato je odposlancem sirotišča pogumno
dejala: Dokler bom jaz živa, ostanem mati tema otrokoma!

Glejte, krščanski hlapci in dekle, to se pravi ljubiti
gospodarje in gospodinje, se pravi jih v sili ne zapuščati,
marveč jim streči in pomoči. Ako vam sijajni vzgled blago-
dušne dekle dopada, pojdite in storiti po svojih močeh tudi

vi tako!

Četrta dolžnost krščanskih hlapcev in dekel je, da so
v vseh rečeh zvesti  svojim gospodarjem in gospodinjam.

Vsak posel je v svoji vesti zavezan, da je zvest pri
svojem delu in opravilu, to je, da dobro opravi, kar opravi,
in ne površno; da opravi o pravem času, in sicer ne leno
in zaspano, temveč tako hitro, kakor le more, naj ga že
vidi ali ne vidi gospodar. C) tej dolžnosti vas, krščanski posli,
kaj lepo podučuje bogaboječi očak Jakob, ki je svojemu stricu
Labanu služil dvajset let prav zvesto. Laban je vsled vestnega
Jakobovega službovanja zelo obogatel. Zato je pa tudi Jakob
rekel lahko z dobro vestjo svojemu stricu: Ti veš, kako
sem ti služil in kako je tvoje premoženje
naraslo v mojih rokah. Malo si imel, preden
sem prišel k tebi; in zdaj si obogatel, in Gos¬
pod te je blagoslovil po mojem prihodu. —-

13 o —fb-

Noč in dan sem prenašal vročino in mraz, in
spanec je bežal od mojih oči. In tako sem ti
služil dvajset let v tvoji hiši. (Gen. 30, 29. 39; 31,
40. 41).

Glejte, kako zvest in pravičen služabnik je bil Jakob
svojemu stricu Labanu ! V to ogledalo poštenega službovanja
se naj radi ozirajo zlasti tisti posli, ki pravijo navadno:
Pokaj bi se tako trudil in napenjal? Saj nimam ničesar zato;
še novčiča ne dobim več plačila? Res ne vem, zakaj bi se
tako ubijal? Toda, prijatelj moj, kako sodiš? Nimaš li ni¬
česar od svojega dela? Je li hrana, streha, prejeto plačilo
nič? Ti ne prejmeš večjega plačila, četudi vedno zvesto
delaš? Vendar, ali nisi obljubil za plačilo, katero ti daje
gospodar, da boš pridno delal ? Misliš, da bi te bil v službo
vzel, ko bi bil znal, da boš počasen, zanikam, nezvest slu¬
žabnik? Izgovora toraj nimaš veljavnega, pač pa imaš
dolžnost, da vestno opravljaš svoja dela. Ravnaj se po be¬
sedah velikega apostola Pavla, ki opominja hlapce, rekoč:
Vse, kar koli delate, delajte iz srca, kakor
Gospodu in ne ljudem; saj veste, da bo te od
Gospoda prejeli povračilo dediščine.  (Kol. 3,23).

Bodite nadalje zvesti glede na premoženje in blago
svojih gospodarjev. Imejte vedno pred očmi božjo zapoved,
ki se glasi: Ne kradi!  Ne prisvajajte si niti najmanjše
reči, ki je ne morete obdržati mirne vesti. Glejte, da ne bo
treba gospodarju ali gospodinji paziti na vas, pred vami
blaga skrivati, zaklepati. Denar v škrinji, obleka v omari,
perilo v predalih, žito v žitnicah, vino v kleti, skratka vse
naj vam ne bo na potu ali v spotiko. Goreči služabnik
Kristusov sv. Pavel opominja svojega ljubljenega učenca Tita,
rekoč: Hlapce uči, da naj ne goljufajo, ne iz¬
mikajo, temveč da v vsem dobro zvestobo
skazujejo, da bodo nauku Boga našega Vzve-
Hčarja čast delali v vseh rečeh!  (Tit. 2, 9. 10).
Krščanski posel naj torej ne reka: »Moj gospodar ima vsega
obilo; on ne čuti tega, kar vzamem«. Vendar sedma zapoved
»ne kradi« se glasi splošno ter nam prepoveduje, kakor re-

-S- 136 '-S-

veže tako tudi bogatine poškodovati. In človek bo moral na
sodnji dan od najmanjšega vinarja, ki si ga je pridobil
krivično, dajati odgovor, kakor nas uči sveti evangelj. Ne¬
kateri posli'pa mislijo, da je plačilo, ki ga dobivajo, pre¬
majhno z ozirom na težka dela, ki jih morajo opravljati, in
da se zato smejo sebe. samih odškovati. Ali to se ne da
opravičiti. Če vam je plačilo premajhno, prosite, terjajte večje.
Poviša li vam gospodar plačo, dobro; ako ne, morate s
prejšnjo zadovoljni biti ali pa službo odpovedati in jo za¬
pustiti. Odškodovati se skrivaj, je kaj nevarna reč. Gotovo
je bolje krivico trpeti, kakor jo delati. Se celo to ni prav,
da včasi posli brez dovoljenja gospodarjevega vbogajme
dajejo. Miloščina je sicer dobro, Bogu prav prijetno delo;
ali človek je ne sme od tujega ampak od svojega premoženja
deliti. Kar sebi pritrgaš, to podeli ubožcu.

Skazujte nadalje svojo zvestobo v tem, da po svojih
močeh pomagate gospodarjem in gospodinjam otroke
krščanski izreje-vati. Obnašajte se naprarn otrokom skromno,
modro, prijazno. Starši ljubijo navadno prisrčno svoje otroke
ter imajo njih veselje in žalost na svoji skrbi. Zatorej pa cenijo
in ljubijo tudi tistega, ki se vede ljubeznivo proti njih otro¬
kom. Kdor pa ima njih otroke hudo, rani jim srce; in kdor
razžali otroke, zameri se staršem bolj, kakor ko bi bil raz¬
žalil njih same. Zategadelj je le vam, krščanski posli, na
korist, ako priljudno ravnate z gospodarjevimi otroki. Pa
to še ni dosti. Otrokom morate v vsem dobrem lep vzgled
dajati z besedami in dejanji. Čednostna dejanja prepričajo
bolj kakor čudeži. Velikokrat imate priložnost, pogovarjati
se ž njimi o Bogu, o veri, o čednostih. Lahko jih, če se
pregrešijo, krščanski podučite in posvarite; in ako vaši
opomini nič ne zdajo, naznanite staršem, da oni ukrenejo,
kar treba k poboljšanju neporednih otrok.

Pa kaj bi rekel? Kako pičlo je število poslov, ki to
zapoved krščanske ljubezni izpolnjujejo pri domačih otrokih.
Koliko jih je tako brezvestnih, da so otrokom celo v pre¬
grešno spotiko, da so jim v grozno pohujšanje. Od kod
prihaja, da poznajo otroci že v svojih mladostnih letih

-fr- 137 -§-

skrivnosti hudobij in pregreh ? Od kod imajo navado, da
grdo govore, da drzno kolnejo, da se nesramno obnašajo,
Molitev zanemarjajo? Kdo je tega kriv? Mnogekrati pač
brezbožni posli. Le obiščite delavnice in tovarne, pa poj¬
dite na polje, v vinograde, na vrte in v loge, in poslušajte,
kako brezstidno kvantajo in se šalijo pomočniki, kosci 'in
kopači, hlapci in dekle v pričujočnosti še nedolžnih otrok,
bi mnogoterim še to ne zadostuje; oni še nalašč nagovarjajo
° tr oke k hudobijam in jih zapeljujejo v nje. Takim pohuj-
•sljivcem in zapeljivcem velja strašno gorje, katero je izrekel
božji prijatelj otrok, Jezus Kristus: Kdor pohujša katerega
te h malih, ki v mene verujejo, temu bi bilo bolje,
bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in bi se
Potopil v globočino morja. Gorje svetu zavoljo
Pohujšanja!  (Mat. 18, 6. 7).

Peta dolžnost krščanskih poslov je, da so pokorni
svojini predstojnikom. Glejte, ljubi posli, vi ste prav zato
stopili v službo in ste se pogodili za primerno plačo, da
bote storili vse, kar bota ukazala gospodar in gospodinja;
bi tedaj, ko ste prostovoljno pričeli služiti, ste se kakor
svoji lastni volji odpovedali ter se podvrgli volji gospo¬
darjevi. Njega ubogati ste torej zavezani že po človeških
pravicah, ker ste se tako pogodili in ste obljubili, da
bote ubogali. Ubogati pa morate iz čistega namena, za¬
voljo Boga, iz ljubezni do njega in ne samo le za to, da bi
gospodarju ali gospodinji ugajali. Takšna pokorščina nima
pred Bogom vrednosti, nima pred njim nobenega zasluženja.
Nikar pa ne mislite, krščanski hlapci in dekle, da ste dolžni,
svoje gospodarje in gospodinje poslušati le tedaj, kadar vam
velevajo delati to ali ono delo, opravljati to ali ono opravilo
Pri hišnem gospodarstvu, in da potem, ko ste dopolnili vse
to, jim nič več mar ne sme biti vaše zadržanje.

Če tako sodite, se motite močno. Zakaj sv. apostol
Pavel piše: Bodite pokorni s v oj i m prednikom
in bodite jim podložni; kajti oni č ujej o ka¬
kor taki, ki bodo za vaše duše odgovor dajali,
da z veseljem to delajo in ne vzdih o vaj e; to

-f- 138 -f-

bi namreč ne bilo za vas dobro. (Hebr. 13, 17).
Iz teh apostolskih besed razvidimo, da so gospodarji dolžni
za vzveličanje svojih poslov skrbeti, ker bodo enkrat za nje
odgovor dajali. Iz tega pa izvira tudi za posle dolžnost:
ubogati gospodarje in gospodinje, kadarkoli jim naročajo
krščansko življenje, kadar jim prepovedujejo preklinjati, grdo
govoriti, pijančevati, v slabe tovaršije zahajati, se grešno
znaniti; kadar jim zapovedujejo moliti, k službi božji hoditi,
svete zakramente prejemati, domačim lepe vzglede dajati.
Pomislite to, ljubi posli, in ne odrecite zanaprej nikoli po¬
korščine v reči, od katere je zavisna vaša večna sreča!
Štejte se srečne, ako imate gospodarje, ki sami živijo v
strahu božjem ter tudi vas lepo napeljujejo, da služite verno
Bogu in izpolnjujete skrbno njegove zapovedi.

Kristjani predragi!

3o so torej poglavitne dolžnosti, ki jih morajo posli
izpolnjevati do svojih gospodarjev in gospodinj.
Sveta dekla Cita je zaznamenovala kot potrebne
lastnosti krščanskega posla: bogaboječnost,
pokorščino, zvestobo in delavnost.  Sveta slu¬
žabnica Notburga pa se je v svojem poselskem stanu ravnala
po treh besedah: delati, trpeti, molčati iz ljube¬
zni do Jezusa,  in je prišla po teh treh stopinjah k
Jezusu, ki je iz ljubezni do nas na-se vzel podobo hlapca.

Zdaj še pa naj kratko razložim dolžnosti, katere imajo
služabni ljudje med seboj ali drug do druzega. Prva vaša
medsebojna dolžnost, krščanski posli, je, da živite kakor
bratje in sestre med seboj, to se pravi, da vlada in kraljuje
lep mir med vami. Nič ni lepšega in veselejšega, kakor če
so vsi posli pri eni hiši enega srca in enih mislij, če so
složni. Takih poslov je vsak vesel, zlasti gospodar je srečen
in se rad pohvali, rekoč: Hvala Bogu, zdaj imam posle, ki
se dobro zastopijo, kise  ne prepirajo, ne ujedajo! A narobe,
kako žalostno in sramotno je, če so si posli vedno v laseh;
če po cele tedne in mesece ne spregovorijo med seboj pri¬
jazne besede, in se včasi celo spopadejo ter stepejo.

-f- 139 -f-

Varujte se vendar, krščanski posli, vsega kavsa in ravsa,
nemira in prepira! Nosite,  kakor opominja sv. apostol Pavel,
drug druzega bremena in tako bote dopolnili
Kristusovo postavo!  (Gal. 6, 2). Ako se nahaja med
vami prepirljiv in besedljiv, zapovedljiv in zadirljiv človek,
potrpite ž njim. Na svetu je pač tako, da ima vsak človek
svoje slabosti in nepopolnosti, katere moramo potrpežljivo
prenašati. Potrpežljivi in prizanesljivi še največ opravimo.
Prosim vas,  piše sv. Pavel Efežanom, da z vso
ponižnostjo in krotkostjo, s potrpljenjem pre¬
našate drug druzega v ljubezni, in skrbite,
da ohranite edinost duha v zvezi miru.  (Efež. 6,
1 — 3). Če pa je bil iz katerega koli vzroka kaljen med
vami mir, ne kljubujte dolgo drug drugemu. Spravite se brž
ko brž, ne pripustite, da bi se nagnil dan in bi šlo solnce
prej v zaton, preden je vaše jeze konec. Če se jezite,
nikar ne grešite; solnce naj ne z ajde v vaši
jezi!  (Efež. 4, 26).

Da bote pa mir med seboj imeli in ohranili, podpirajte
drug druzega v težavah svojega stanu. Vaš stan je. sicer
prav težaven, ker morate živeti med tujimi ljudmi in si kruh
služite z žuljastimi rokami; toda, če drug drugemu lepo po¬
magate, kakor brat bratu in sestra sestri, olajšate si mnogo
svoj položaj. Kadar ima torej vaš sohlapec ali vaša sodekla
kakšno prav težko in mučno delo, pomagajte mu, kolikor
morete. Ne izgovarjajte se: To delo ni meni naloženo; s
tem nimam nič opraviti. Pristopite rajši in se veselite, da
vam je ponujena priložnost, v dejanju pokazati svojo lju¬
bezen do bližnjega.

Kažite pa to ljubezen zlasti v tem, da drug druzega
podpirate v vsem dobrem. Izpodbujajte se med seboj h go¬
rečnosti v molitvi, k pridnemu obiskovanju službe božje, k
vrednemu prejemanju svetih zakramentov, k modremu za¬
tajevanju samega sebe, k varčnosti in prihranljivosti, k čistosti,
sramežljivosti, zmernosti in treznosti, sploh k vsem krščan¬
skim čednostim. Nasproti pa se pridno med seboj odvračajte
od hudega; zlasti skrbite, da ne pohujšujete drug druzega.

-S- 140 -f-

Ce bi se drznil kdo vpričo vas govoriti kaj nespodobnega,
posvarite in pograjajte ga brez strahu; ali vsaj z resnobnim
obrazom in molkom pokažite, da pač ne marate za klafača.

Preljubi posli! To bi bile glavne dolžnosti, kijih morate
v svojem stanu izpolnjevati. Služite svojim gospodarjem v
imenu božjem, spoštujte in ljubite jih, bodite jim zvesti in
pokorni; med seboj pa ohranite mir in složnost; pomagajte
radi drug drugemu v sili in potrebi; skrbite za svoje neu¬
mrljive duše, ki so rešene po dragi krvi Kristusovi!

Le nikarte, da bi v svojem težavnem stanu služili peklu,
kar bi se godilo, ko bi zanemarjali svoje službene dolžnosti.
Prav nasprotno si prizadevajte na vso moč, z zvestim iz-
polnjenjem svojih dolžnostij služiti Bogu tako, da vam bo
na sodnji dan rekel pravični sodnik: Prav, dobri in
zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, te
bom postavil čez veliko: pojdi v veselje
svojega Gospoda!  (Mat. 25, 21). Amen.

Drugi cLel,

obsegajoč

pridige o blagoslovljenju cerkvenih rečij.


Pridiga

pri blagoslovitvi prenovljenega velikega altarja v Framu,
dne 6. meseca julija 1890.

In opravili so postavno daritev
na 'novem altarju, ki so ga bili
naredili za žgavne daritve. (I. Mak.
+, 53 ).

Preljubljeni v Gospodu!

i Vzveličar je svojim apostolom, ko jih je poslal
rom sveta, da oznanjujejo njegove svete nauke
delijo njegove svete zakramente, zapovedal,
1 , kadar prispejo v kako hišo, naj prebivalcem
želijo mir in naj podelijo blagoslov. In ako se bo nahajal
le en otrok miru v tej hiši, bo ostal mir in blagoslov pri
hiši; ako pa ne, povrnil se bo nazaj na apostole. (Mat. 10,
12. 13; Luk. 10, 5. 6). In apostoli so vestno izpolnjevali
Gospodovo zapoved in so povsodi, kamor so došli, delili
blagoslov, pa so vsakteri hiši želeli mir in milost iz nebes.

Preljubljeni v Gospodu! Tudi jaz, ki sem sicer ne¬
vreden, pa vendar od Jezusa Kristusa po njegovi sveti cerkvi
poklican in pooblaščen naslednik apostolov, pridem danes
prvikrat v vašo hišo, želeč vam mir, milost in blagoslov ne¬
beški. Kaj? V vašo hišo sem došel? Da! Jezus Kristus je
imenoval Jeruzalemski tempelj hišo svojega Očeta. In ta-le
zala, v bogatem lišpu in blesku se lesketajoča cerkev, ta-le

-S- 144 -i~


krasna hiša božja, pravim, je vaša prava hiša; zakaj til
spoznavate in se učite vsi brez razločka, da ste otroci
nebeškega Očeta, da ste brati in sestre božjega Sina,
da ste od sv. Duha posvečeni udje sv. katoliške cerkve,
poklicani k enakemu upanju in k enakemu deležu.

Ko se potemtakem nahajam danes prvikrat v vaši hiši, v
tej lepi župnijski cerkvi, želim vam iz globočine svojega srca
mir in blagoslov božji: oni sveti mir, katerega je sam Jezus
Kristus prinesel iz nebes na zemljo, katerega svet nima,
vam ga zato tudi dati ne more, pa tudi ne odvzeti, ako g a
imate shranjenega v svojem srcu. Nebeški mir vam želim
in božji blagoslov v povračilo za vse, kar ste storili za
olepšavo svoje farne, sveti Ani posvečene cerkve. Ne, da bi
vam pel neprimerno hvalo, dobra reč se sama hvali, pa ven¬
dar veselega srca priznam in pohvalim vašo darežljivost,
kakor še posebej ves trud in vso skrb, katero so imeli p rI
okrašenju cerkve vaš preblagi, za vse dobro, resnično uj
plemenito vneti, za čast božjo in za vzveličanje duš goreči
dušni pastir.

Vašo darežljivost in vašega častitega gospoda župnik 3
skrb za farno cerkev oznanja oči to danes nova monštranca,
katero sem blagoslovil, kaže novi kelih, ki sem ga posveti'
in priča na glas prenovljeni, v zlatu bliščeči se veliki alta 1
s svojimi prekrasnimi podobami raznih svetnikov in svetnic
božjih. Ko sem stopil danes v lično in mično cerkev in sen 1
zagledal krasni glavni altar, spomnil sem se, kar pripoveduj e
sveto pismo o Izraelcih za Juda Makabejca. In velel J e
Juda Makabejec, da se naj očisti svetišče-
In posvetoval se je zastran alta rja za žgavn e
daritve, ki je bil oskrunjen, kaj bi ž nji' fl
storil. In prišla jim je dobra misel, podret'
ga, da bi jim kje ne bil v sramoto .. in podrl’
so ga. In vzeli so cele kamene ter sezidal'
nov altar; pa so naredili tudi nove svete p °'
sode. Ozaljšali so tudi v templju ves obraz 2
zlatimi venci in škiti; in so obnovili vrata 111
hrame. In zatem so opravili daritev po p
stavi na novem altarju, ki so gabili naredi ' 1

- 5 - 145 - 3 -

za žgavne daritve. (I. Mak. 4, 41 nsl). Te sveto¬
pisemske besede lahko obrnem danes na prebivalce Framske
fare in njihovo hišo božjo. V vedni spomin na današnjo
svečanost altarnega posvečenja hočem kratko razložiti po¬
men in namen  alt  ar  j a.

Najpoprej pa se pohlevno obrnimo do sv. nadangela
Mihaela, do sv. Ane in sv. Jožefa, do sv. Magdalene in sv.
Terezije, da nam ti nebeščani izprosijo od sv. Duha dar
modrosti in dar pobožnosti, da bi nauke božje prav unteli
in po njih svoje življenje ravnali. Pridi, pridi sv. Duh in
nam razsveti um in napolni srce!

Ljubi poslušalci!

etudi je Bog čisti Duh in ga moramo po nauku Jezu¬
sovem v duhu in v resnici moliti in častiti, vendar
moramo poleg notranje molitve in notranjega češčenja
troedinemu Bogu tudi zunanje izkazovati čast, vdanost in
ljubezen, kakor obstojimo tudi mi iz telesa in duše, in smo
dolžni, s telesom in z dušo Bogu služiti. In prav zato je
zunanje češčenje neskončno dobrotljivega Boga tako staro,
kakor je star rod človeški.

Abel že je postavil altar in je na njem žrtvoval Bogu
prijeten dar. In altar je postavil patriarh Noe in je na njem
daroval . Bogu v preponižno zahvalo za svojo in svojih
srečno rešitev pred vesoljnim potopom. Tudi očaka Abraham
in Izak sta povzdignila na mnogoterih krajih altarje, da
opravljata na njih Bogu žgavne, mirne in hvalne daritve.
Bili so ti altarji seveda le preprosti; toda Mozes, slavni
vojskovodja in postavodajalec Izraelcev, je na božje povelje
v posebnem šatoru napravil krasen altar, da zažigajo na
njem duhovniki razne daritve pravemu Bogu, vodniku, kralju
in varihu Izraelskega ljudstva. Pa še lepši in krasnejši altar
je omislil modri Salomon, ko je pozidal v Jeruzalemskem
mestu sloveči tempelj. V tem prekrasnem svetišču se je

10

Hh 146 -I*

Izraelski narod zbiral okoli čednega altarja, da moli svojega
Stvarnika, da ga zahvaljuje za prejete dobrote ter prosi no¬
vih milostij, nove pomoči.

Vselej je nepopisna radost navdajala Izraelce, kadar koli
so se zbrali okoli kacega altarja. Ko je Juda Makabejec očistil
tempelj Jeruzalemski in je obnovil žgavni altar in je postavne
daritve na njem opravil: takrat je popadalo,  kakor
beremo v prvih bukvah Makabejcev (4, 55), vse ljudstvo
na obraz in je molilo i n v n e b o h v a 1 i 1 o Njega,
ki jim je dal to srečo učakati. In praznovali
so altarno posvečenje osem dni in so veseli
in radostni prinašali žgavne, mirne in hvalne
daritve.

Ako so se pa Izraelci tako radi zbirali okoli svojih
altarjev, na katerih so duhovniki le živinčeta ah žito in druge
pridelke sežigali Bogu na čast, o koliko više morajo katoliški
kristjani ceniti altarje, na katerih se žrtvuje sam božji Sin
svojemu nebeškemu Očetu! Da, altar v katoliških cerkvah
je gora svetosti in tron božje milosti. In kristjan mora s
kraljem Davidom moliti: Et introibo ad alt ar e Dei,
a d D e u m, q u i 1 a e t i f i c a t iuventutem m e a m. In
stopil bom tja pred altar božji,  k Bogu, ki je
veselje mojega veselja. (Psi. 43, 4). Pomenljivo je, da stoji
altar navadno na vzvišenem kraju, na višjem mestu. Kaj
ne, da so se največje skrivnosti naše krščanske vere vršile
na visočinah Palestinskih gor in gričev ? Na gori je učil
Jezus osem vzveličanskih čednostij, na gori Tabor se je
spremenil pred tremi apostoli, na Oljski gori je začel svoje
bridko trpljenje, na gori Kalvariji je dovršil krvavo daritev
za odrešenje rodu človeškega; in zopet na Oljski gori je do¬
končal svojo hojo po zemlji in je od tam častito v nebesa šel.

In takšne skrivnosti se gode dan danes na naših altarjih.
Od altarje sem oznanja mašnik vzveličavne resnice evan¬
geljske ; na altarju se kruh in vino spreminja v pravo telo
in pravo kri Jezusa Kristusa, na altarju se nekrvavo daruje
Jezus Kristus, kakor se je krvavo žrtvoval na Golgoti. In v
tabernaklju prebiva in blagoslavlja pobožne vernike, kakor

147 -i~

je pri svojem vnebohodu na Oljski gori blagoslovil svoje
učence in apostole. To pomenja altar, ki se sme in more
imenovati druga Kalvarija, kjer se ponavlja in opravlja
daritev za naše grehe, kakor nekdaj na Golgoti. Altar je
paradiško drevo življenja, ker se tukaj daje kristjanom
uživati Jezus, ki je življenje in deli življenje.

Glejte, preljubljeni v Gospodu! To pomenja v vaši'
cerkvi veliki ali glavni altar. Ako si v grehih, ljubi kristjan,
poglej na altar ter pomisli, kdo tam krvavi in za koga krvavi;
in če je tvoja pokora odkritosrčna in je tvoj kes resničen,
ne dvomi trenotek, da ti pomaga on, ki je rekel: Jaz no¬
čem smrti grešnika, marveč da se izpreobrne
in živi.  (Eceh. 33, 11). Obžaluj grehe in izpovej se jih,
in kri Jezusova ni tekla za tebe zastonj. Ravno danes praz¬
nujemo praznik najsvetejše krvi Kristusove. O, da bi bila za
nas vse prelita k večnemu vzveličanju!

In ako zdihuješ, ljubi kristjan, pod bremenom notranje
žalosti in zunanjih bolečin, hiti zaupno k altarju, k prestolu
božje milosti, pa povzdigni svoje roke in oči in svoje srce
k vsedobremu Bogu in on ti bo zmanjšal in olajšal težave
ali ti bo podelil vsaj stanovitno potrpežljivost v nadlogah
in stiskah. — Ti pa, ki dobivaš dobrote in milosti od Boga,
in kdo jih ne prejema, ti pa hvali in slavi ob znožju velikega
altarja Gospoda, katerega usmiljenje je neskončno in sega
od roda do roda, od veka do veka.

Tako premore vsak izmed vas iskati in najti pomoči
pred altarjem božjim. To pa še tembolj in gotoveje, ker
najde mogočne priprošnike v svetnikih in svetnicah, katerih
podobe krasijo veliki altar. Tam vidimo pred vsem lepo
podobo sv. Ane, ki je vse slave vredna mati božje matere,
Marije Device. Sv. Ano vam, ljube krščanske matere, pri¬
poročam v češčenje in v posnemanje, da tudi vi svoje otroke
z vzgledom in besedo odredite za Boga, kakor je mati Ana
svojo preblaženo hčerko Marijo izredila za Boga, da je po¬
stala hči nebeškega Očeta, mati božjega Sina in nevesta
sv. Duha.

10

-S- 148 -i~

Vam hišnim gospodarjem pa stavljam v vzgled sv.
Jožefa, ženina hčerke Anine, rednika, oskrbnika in krušnega
očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Skrbite tako modro
in previdno za svojo družino, kakor je skrbel sv. Jožef za
Mater božjo in Dete božje. V svojih težavah pa iščite tolažbe
pri sv. Jožefu in prejeli bote po njegovi priprošnji, kar vam
bo služilo v vzveličanje.

Vas krščanke mladeniče pa izročam sv. Frančišku Se-
rafskemu, ki je bil zgolj ljubezen do Jezusa Kristusa in je
želel tudi ves svet pridobiti za to ljubezen. Takega ljubljenca
božjega nam ga kaže tudi podoba. On je bil živa knjiga
hoje za Kristusom. O da bi le žarek one ljubezni božje, ki
je plamtela v srcu Frančiškovem, vnemal tudi vaša srca za
vse pravično, dobro, sveto in čisto. Bodite tudi vi tempelj
sv. Duha, vaše srce pa altar, na katerem opravljate daritev
molitve, zahvale, prošnje. Očistite ta tempelj in ga olepšajte
s krščanskimi čednostmi!

Ve pa krščanska dekleta, ravnajte .svoje življenje po
vzvišenem vzgledu sv. Terezije, device in redovnice, ki je
nepremično hodila po kraljevem potu čednosti. Prosite jo,
da vam pomaga ohraniti čistost v mislih, čistost v željah,
čistost v pogledih, čistost, nedolžnost in sramežljivost v
vsem dejanju in nehanju. Ako ostanete deviško-čiste in ne¬
dolžne do smrti, se bote po smrti vekomaj veselile s sveto
Terezijo v nebeški domovini. — Vsem onim pa, ki so kdaj
v grešnem življenju posnemali Magdaleno, tistim nasvetujem,
naj jo posnemajo tudi v spokornem in bogoljubnem življenju.
Naj se oklenejo Jezusa in njegovega križa, kakor se ga je
oklenila sv. Magdalena. Jezus naj bo vaša ljubezen, kakor
je bil Magdaleni, ki je zato slišala preveselo zatrdilo: Zena,
veliko ti je odpuščeno, ker si veliko ljubila!

Tako torej, preljubi v Gospodu, čujte, vojskujte se in
molite. In v tej vojski stopite pod zastavo sv. Mihaela, nad¬
angela in voditelja nebeške vojne, ki s svojim mečem od¬
ganja peklenskega zapeljivca in izkušnjavca, ter spremlja
pravične v nebeško domovino.

-S- 149 -i~

Preljubljeni v Gospodu!

ončno pa še v duhu poglejmo na goro Kalvarijo, kjer
zapazimo Kristusa, na križu visečega. Glej, dragi
kristjan, Kristus je nagnil svojo glavo, da te po¬
ljubi in privabi k sebi; on si je dal odpreti srce,
da te sprejme v varno zavetje; je razprostrl roke, da te ob¬
jame. Premisli in preudari vse to, kadar pogledaš na drugo
Kalvarijo, na glavni altar.

In na tem altarju hočem danes opraviti daritev svete
maše za vas, premili Framski župljani. Posebič se hočem
spomniti vseh dobrotnikov, živih in mrtvih, ki so pripomogli
k obnovitvi cerkve in k olepšavi altarja. Prositi hočem Boga,
da jim bogato povrne, kar so storili za lepoto hiše božje.

Vsem pa želim mir in blagoslov božji. Usmiljeni Bog
naj milostno blagoslovi vse družine, da v ljubezni in edinosti
druga drugi sveti na potu v nebo. Naj blagoslovi starše, da
bodo svoje otroke za Boga izrejevali; in otroke, da bi očeta
in mater spodobno spoštovali. Naj blagoslovi gospodarje,
da bodo poslom dajali lepe vzglede; in posle, da bodo go¬
spodarjem služili vestno in ne le navidezno ; predstojnike, da
bodo v modrosti in pravičnosti delali za vzveličanje pod¬
ložnikov ; in podložnike, da se bodo Boga bali in njegove
oblastnike ubogali. Naj blagoslovi vaša žitna polja, vaše
vinske gorice in vse pridelke, kakor je po današnjem
evangelju blagoslovil kruh za množico ljudstva.

Naj blagoslovi vse, bogate v posestvu, siromake v sili
in revščini, zdrave v zdravju, bolnike na bolniški postelji; in
one, ki hodijo po krivih potih, naj zadene žarek božje milosti,
da bodo dospeli do pravega spoznanja, od spoznanja do
pokore, po pokori do čednosti in po čednosti do vzveličanja.
Bodi z vsemi milost nebeškega Očeta, ljubezen božjega
Sina in deležnost sv. Duha! Amen.

■*§-* 150  —§♦

Govor

pri blagoslovljenju podružne cerkve sv. Duha v župniji
sv. Jurja na Ščavnici, dne 31. avgusta 1890.

Z veličastvom bom napolnil to
hišo ... In veličastvo te hiše bo
večje kakor prve. In na tem kraju
bom delil mir. (Hag. 2, 8. 10).

V Gospodu pobožno zbrani kristjani!

o je naš božji Vzveličar razposlal po Palestini svoje
apostole in učence, da mu pripravijo pot med
Izraelsko ljudstvo, tedaj jim je velel, rekoč: Ka¬
dar prihajate v hiše, recite prebivalcem: Mir z
vami! in ako se bo v hiši nahajal le en otrok miru, ostal
bo vaš mir in blagoslov pri hiši; ako pa ne, povrnil se bo
nazaj na vas. In apostoli so se nemudoma podali po oblju¬
bljeni deželi in so neutrudno pridigovali Jezusove nauke ter
so delili povsodi mir in blagoslov božji.

Tudi jaz, dasi nevreden služabnik Gospodov, sem od
Jezusa Kritusa po njegovi sveti cerkvi poslan in odločen, da
kot naslednik apostolov oznanjam po zali škofiji Lavantinski
božje resnice, da delim svete zakramente in razširjam mir
in blagoslov nebeški. In na tem apostolskem potovanju pri¬
hajam danes prvikrat v vašo hišo, preljubi prebivalci lepe
Jurjevske fare! Nedvomno je najbolj vaša prava hiša:
cerkev sv. Jurja in pa ta-le podružnica sv. Duha. Zakaj v
teh hišah božjih izvedate in spoznavate, da ste otroci nebe¬
škega Očeta, da ste brati in sestre božjega Sina in varo¬
vanci sv. Duha. In enega teh dveh božjih hramov ste dali
že krasno prenoviti, in jaz sem na željo vašega delavnega
gospoda župnika došel, da blagoslovim na prijaznem holmu
prelepo cerkev, posvečeno delivcu miru in milosti, sv. Duhu.

In ko gledam z radostnim okom in srcem to od stropa
do tal umetno popravljeno poslopje božje, spominjam se
besed, katere je prerok Hagej govoril Izraelcem, ki so bili
na mestu starega templja postavili novo svetišče, katero je

-*f— 1 5 ! —f~

pozneje imenoval Jezus hišo svojega nebeškega Očeta: Z
veličastvom bom napolnil to hišo . . . In ve¬
ličastvo te hiše bo večje kakor prve. In na tem
kraju bom delil mir. Kaj ne da, preljubi v Gospodu,
tudi ta-le hiša božja je lepša in krasnejša, kakor je bila po¬
prejšnja in tudi o njej smem tolaživno reči: Na tem kraju
bo sv. Duh posebno delil mir svoj in milosti svoje. In ta
sveti mir vam pri svojem prvem dohodu v vašo hišo želim
iz globočine svojega za vašo časno in večno srečo plame¬
nečega srca ; oni blaženi mir vam želim, katerega svet nima,
vam ga zato tudi dati ne more, pa ga vam tudi odvzeti ne
more, ako ga od Boga dobite in varčno hranite. Mir in
blagoslov sv. Duha vam željno želim v primerno plačilo za
vse, kar ste storili za olepšavo te hiše božje in pa v bogato
povračilo za ljubezen, spoštovanje in vdanost, ki vas navdaja
do mene, svojega višjega pastirja.

Mir, katerega vam danes želim od svetega Duha iz ne¬
bes izprositi in zapustiti, pa je trojen in sicer mir z Bogom,
mir vesti in mir z bližnjim. In z ozirom na ta trojni mir si
hočemo v kratkem razložiti namen in pomen  različnih po
cerkvi naslikanih pod o b, ki nam razodevljejo skrivnostno,
prečudno moč darov in milosti, ki prihajajo od sv. Duha,
posvečevalca človeškega rodu.

Ker pa korenini vsaka dobra misel in želja, vsak dober
namen in sklep v nebesih, obrnimo pred vsem tja gori svoje
oči in svoja srca in prosimo prav pohlevno sv. Duha za
dar modrosti in pobožnosti, da bomo izvrševali v življenju,
kar bomo v premišljevanju za resnično in dobro, za sveto
in čisto spoznali. Pridi, pridi sv. Duh, in napolni mene in
moje mile poslušalce s svojimi darovi!

Mir z Bogom !

ki se Boga boji,

lagor človeku, ki se Boga boji, kliče kralj David v
111. psalmu. Strah božji, sedmi dar sv. Duha, je začetek
modrosti in je neusahljivi vir nebeškega miru. Kdor se
Boga boji, izpolnjuje njegovo voljo; in kdor božje postave
izpolnjuje, je prijatelj božji, in Bog je njegov pomočnik v
silah in stiskah, in sveti mir kraljuje v njegovi duši,


1 52 —I*

In dar strahu božjega, ki je nosilni steber božjega miru,
deli vam sveti Duh v tej cerkvi po dušnih pastirjih s pri-
dižnice, v izpovednici, na altarju. Zato ste modro in pametno
ravnali, da ste delivcu strahu božjega priredili spodobno
prebivališče v vaši sredi. Vesel vam izrekam zasluženo po¬
hvalo, da ste staro, leta 1671 sezidano cerkev, posvečeno
tretji osebi presvete Trojice, dali vkusno prenoviti. Leta 1888
je bila zunaj popravljena, lani od mnogočislanega mojstra
f  Brollo znotraj s krasnimi podobami v altarjih in ob stenah
ozaljšana; letos pa je dobila novo pozlačene altarje, posre¬
brene svečnike in svetilnice, lepšo lečo, boljše orgije in
čednejše okvire h križevemu potu.

Ne poznam sicer imen dobrotnikov, ki so za vso opravo
potrebnih 4400 goldinarjev darovali; ali to vem in znam, da,
kdor Bogu posodi, najbolje posodi, in da se njegovo ime
zapiše neizbrisno v knjigo življenja, iz katere bo na sodnji
dan očito vsemu svetu. Povrni torej vsemogočni Bog v naj¬
polnejši meri vsem blagim dobrotnikom te-le svoje hiše
darežljiivost ter jim podeli za darovani denar kupno pravico
do sedeža v tvojem kraljevstvu! Blagoslovi obilno tistega, ki
je 2000 goldinarjev žrtvoval za povzdigo tvoje časti, kakor
vse one, od katerih je eden 500 gl. in so štirje po 100 gl.
vložili, in sploh vse blagodušne farnike, ki so ali z denarji
ali drugače pripomogli k preobrazitvi tvojega stanovanja!

Preljubi v Gospodu! Z združenimi močmi ste pripravili
dostojno prebivališče svetemu Duhu, njegovi brezmadežni ne¬
vesti devici Mariji, materi božji, kakor slavni devici in muče¬
nici sv. Luciji, katera se je imenovala tempelj svetega Duha,
ki jo je s tako močjo navdajal, da je hudobneži niso mogli
z mesta premekniti ter v hišo nesramnosti zavleči, čeprav
so ji okoli rok in nog navesili verig in so pripregli konjev
in volov, da jo potegnejo dalje —- vse zastonj. Končno ji je
ostri meč predrl vrat. Pa, kakor so podobe v treh altarjih
globokega pomena, enako so tudi vse druge slike na stropu
• in ob stenah te cerkve prav velike pomembe. Glejte, tam nad
tabernakljem visoko gori na oboku molijo angelci, katerih
spomin ravno danes praznujemo, presveto rešnje Telo in

—£— 153 * -f—

vas bodo odslej vedno opominjali, da vselej goreče molite
in častite Jezusa Kristusa, pod podobo kruha v tabernaklju
prebivajočega. Kadarkoli bote s pohlevnim in skesanim srcem
klečali tam pred podobo sv. Duha in pred tronom božjega
Sina, vedite, da bodo angeli vaše prošnje in molitve, vaše
vzdihljaje in tožbe nosili pred prestol nebeškega Očeta, ter
vam od ondot prinašali pomoč, tolažbo, milost in mir nebeški.

Pa hitimo dalje in občudujmo prečudno moč, katero je
sveti Duh razodel nad preblaženo Marijo, da je postala Mati
božja in obenem ostala Devica. Po Gabrielovem ozna¬
njenju, katero vam predstavlja nežna slika na evangeljski
strani, spočela je Marija, milosti polna, od sv. Duha in nam
rodila obljubljenega Vzveličarja, nad katerim se je sveti Duh
vidno prikazal, ko je bil krščen od sv. Janeza v potoku
Jordanu, česar vas spominja živa podoba Jezusovega krsta.
Predragi poslušalci, tudi mi vsi smo pri svetem krstu od sv.
Duha prejeli posvečujočo milost, ki nas je prerodila v otroke
božje; vprašajmo se danes resnobno, ali še imamo to milost,
in ali še nosimo po vzgledu deviške matere Marije oblačilo
nedolžnosti in čistosti? Ako ne, spravimo se nagloma z
Bogom in prosimo sv. Duha, da nam pamet razsveti in voljo
k dobremu nagne, kakor je razsvetljeval in nagibal k do¬
bremu svoje častilce. In to vzveličavno delovanje sv. Duha
vam predstavljajo mikavne podobe štirih veleslavnih cerkvenih
očetov in učenikov sv. Ambroža in sv. Avguština, sv. Hie¬
ronima in sv. Gregorja Velikega. Ti sveti možje so poleg
sv. apostolov od svetega Duha izvoljeni stebri, na katerih
neomajano sloni naša sveta katoliška cerkev, nezmotna no¬
silka večne resnice.

To je torej pomen lepih podob, ki se lesketajo okoli
velikega altarja. Ako bote, ljubi kristjani, po vzgledu angelov
pobožno molili sveto rešnje Telo in je vredno prejemali,
ako bote Marijo posnemali v čistem življenju in vestno iz¬
polnjevali, kar ste po botrih pri svetem krstu obljubili, one
nauke, katerih vas po navodu svetih očetov uči mati cerkev,
amen, amen vam povem: sv. Duh vam bo na tem kraju
delil mir in blagoslov božji, katerega vam najprvo želim
v zvrhani meri.

-I- 154


Mir vesti.

adalje vam želim mir vesti, kateremu je temelj mit
božji. Kdor z Bogom v prijateljstvu živi, njega duša
je mirna, zadovoljna, srečna. In notranji mir daje
človeku pogum, da ne omahuje, ko razsaja zunaj hud boj 2
zapeljivim svetom. Mirna, čista, dobra vest je nepremakljiva
zaslomba v najsilnejši nevarnosti.

Toda sladki mir vesti izgine z grehom. Greh je upor
zoper Boga. Kdor se ustavlja pa Bogu, je sovražnik njegov
in nima ne božjega miru ne mirne vesti. Zato pravi sv. Duh:
Hudobni so kakor šumeče morje, ki ne more
mirno biti... Hudobni nimajo miru.  (Izaij. 57, 20-
21). In potrpežljivi Job poprašuje: Kdo se je ustavljal
Bogu in je mir imel?  (Job. 9, 4). Da pa izgubljeni
dušni mir zopet pridobimo, je ustanovil usmiljeni Jezus
svete zakramente, po katerih nam deli ali pa pomnožuje
sv. Duh posvečujočo milost božjo. Pri svetem krstu nas
je očistil izvirnega greha in prerodil v otroke božje; p rl
sveti birmi nas je v veri utrdil in storil vojščake Kristusove.
V zakramentu Sv. rešnjega Telesa nam daje hrano za večno
življenje; in pri mašniškem posvečenju in v svetem zakona
deli mašnikom in zakonskim posebne milosti, da premorejo
svoje težavne stanovske dolžnosti zvesto izpolnjevati; D
po zakramentu sv. poslednjega olja nas pripravlja za zadnjo>
odločilno pot v brezkončno večnost. Vendar mir, ki ga 2
grehi, storjenimi po krstu, izgubimo, najdemo znovič v
zakramentu svete pokore, kjer se grehi odpuščajo na p°'
velje Jezusa Kristusa, ki je apostolom dejal: Mir vam bodi.
Kakor je mene moj Oče poslal, tako pošljem
jaz vas.  Sprejmite svetega Duha; katerim hote
grehe odpustili, tem so odpuščeni.  (Jan. 20,
21—23).

In na to čudovito moč zakramenta svete pokore, kje r
si očistimo vest in umirimo dušo, nas živo spominjajo podob e !
ki so naslikane v ladji cerkve. Pred vsem ni malo p°'
menljivo, da veže presvetišče in ladjo krasna podoba device
in matere Marije, kako vsa zamaknjena moli svoje novo'

'4r~* 155 —l—

r °jeno dete, Vzveličarja sveta. Grešnik, ako se želiš z Bugom
s Praviti, zateci se k Mariji, da ti ona sprosi po svojem Sinu
°u svetega Duha milost spoznanja, izpreobrnjenja in res¬
ničnega poboljšanja! Marija, nevesta svetega Duha, more
na jizdatneje posredovati med Bogom in grešnikom. Ni še bilo
dišati, pravi sv. Bernard, da bi bil zapuščen, ki se je k
Dariji zatekel. To nam glasno izpričuje sveta Neža, ki se je
Dariji popolnoma izročila in po njeni priprošnji od sv. Duha
Prejela milost devištva in venec mučeništva tako, da se
Sv eti v vrtu Gospodovem kakor belo-rdeča cvetica po svoji
nedolžnosti in svojem mučeništvu. Krščanski mladeniči in
krščanska dekleta, varujte po izgledu sv. Neže svoja srca
Cls ta in nedolžna, da so zmerom tempelj sv. Duha! Ne
°slcrunjajte jih z nečistimi mislimi, z nasladnimi željami, z
grešnimi besedami in dejanji. Ako to, bote tudi vi prišteti
koru devic, ki hodijo za Jagnjetom božjim v nebeškem raju.

Ako ste pa izgubili sveto čistost, učita vas, kaj vam
J e  početi, sv. Magdalena in sv. Marjeta Kortonska, nad ka¬
drih podobama drži angel Jezusove besede: Odpuščeni
s ° ti grehi.  (Luk. 7, 48). Kakor spokorni Magdaleni in
s kesani Marjeti bodo tudi tebi grehi, če so še tako hudi, od¬
puščeni, ako se jih skesano izpoveš in se poboljšaš resnično.
^ ključem stanovitne pokore si boš gotovo odprl vrata ne¬
beška. O, večno lepi raj je vreden vsega truda in trpljenja,
^a, če treba, tudi mučeništva.

In res, ne manjka kristjanov, ki so prejeli od sv. Duha
mo či ;  da so kri in življenje darovali za sveto vero, da
s ° mučeniško smrt pretrpeli za večno življenje. In na ta
^ar moči nas opozarja resnobna podoba Marije sedem ža-
°stij }  kraljice mučenikov; in pa slika svetega Lavrencija,

111  je na razbeljenem ražnju junaški prenašal najstrašnejše
bolečine ter je ves opečen zmagovito umrl mučeniške smrti.
Neupogljiva srčnost mladega mučenika kaže dovolj jasno,
kaj premore trdno zaupanje v pomoč sv. Duha; in zdaj
Ur aejete, mili moji poslušalci, besede na napisu v rokah
atl gelovih: Zaupaj v Boga!  Primerno piše slavni apostol
Narodov, sv. Pavel, Rimljanom, rekoč: Mi se hvalimo

-S- 156

v stiskah, ker vemo, da stiska dela potrpežlf
vost, potrpežljivost pa izkušenost in iz^ 11 ’
šenost upanje, in upanje ne osramoti nikd& f '
(Rimlj. 5, 3—5). Da, kdor v Boga zaupa, ne bo osramoč efl j
marveč bo venčan za svojo stanovitnost, cesar nas S P°
minja venčanje Marije device in pa povišanje sv. Jožefe'!
nebesih, ki nam obadva kličeta z nebes: Kdor ostane stal 11 ’
viten do konca, bo venčan.

To bi bile zlate resnice, ki vas jih učijo dragocene P°.
dobe v ladji cerkve. Ravnajte svoje življenje po njih; P re

jemajte radi svete zakramente, po katerih se najlaže pren

o ' ;1

obraz vsaktere duhovnije. Predragi prebivalci sloveče J uf .
jevske župnije, ostanite stanovitni v dobrem, bodite pobofe

•   X ’ X i.  U X ■ „ • _ T"\ _ _ 1. 1 U  i.,*

in goreči za čast božjo, in sv. Duh vam bo bogato d®
mir božji in mir vesti!

Mir z bližnjim.

Ijer kraljuje mir božji in mir vesti, tam vlada še

treti 1

mir, in to je mir z ljudmi. Ta mir nam zapove 1

d4! e

druga velika zapoved ljubezni, ki se glasi: Lj 11

l)i

svojega bližnjega,

kakor samega sebe. I 11

mir je neobhodno potreben k vzajemnemu, srečnemu življefe

eni 11

družabnemu. Mir z bližnjim nam oznanjujejo izrazite
gori le na stenah pevskega kora.

'slik«

Toda ohranitev miru z bližnjim terja neredkokrat mn ( P

,< rO

led J

premagovanja, zatajevanja in požrtvovanja. To pa zato, . I

ni ničesar pod solncem popolnega; še solnce ima sv
madeže. In tako ima pač tudi vsak človek svojo senco, sV () J
F  ' Vend 3 !

■>ra v ' ’

slabosti, nepopolnosti, svoje razvade in napake,
dobra volja pa prizanesljivost, krotkost in pohlevnost p° :
najo lahleo vse te različnosti in napravijo mir, kakor
sedmero barv božje mavrice, ki jo je Bog v znamenje i 11 ' 1 '
razpel na nebeški obok, složno vežejo v prijetno celoto-
Ljubi kristjan, da si ohraniš mir z ljudmi, prosi sv.
da ti podeli moč, ravnati se po tem-le pravilu: Potrp 1
slabostmi svojega bližnjega; vendar za svoje napake ne
htevaj potrpljenja; temveč skrbi in skrbi, da tvoje slab 0 "

—S— i 57 ->

' |^° pojemajo, kakor pojemlje tvoja senca dopoldne, in da
lR  ‘‘ tako naraščajo, kakor raste tvoja senca

11  'U 6  čednosti

r  poldne.

1)

(fj^usov nauk:

1  ^°> tega
s k  &

te

V sladkem miru boš živel z bližnjim, ako izpolnjuješ
Cesar ne želiš, da bi se tebi sto¬
drugemu. — Z mero,
zopet merilo. — Daj

tudi ti ne stori
a tero meriš, se ti bo

ož

j e cesarj evega,

in Bogu, kar je
zakaj oni b o d o

°ff

sa rj u, kar

J e g a. — Blagor krotkim,

; e *ijo posedli.  Vtisni si globoko v srce modre besede

r-* ...» i

a Postola Jakoba: Veste, preljubi moji bratje!
Sa k človek bodi hiter k poslušanju, počasen
^ k govorjenju j n  počasen k jezi. Zakaj jeza
,° v ekova ne dela pravice božje. Odložite
e j vso nečednost in obilnost hudobije in
Pohlevnosti ohranite vsajeno besedo, ki
e m o r e vzveličati vaše duše! (Jak. 1, 19—21).

Sijajen vzgled, kako moramo počenjati, da si ohranimo
^ ljudmi, nam je kralj David, ki je s kratkostjo in z
Je znivostjo premagal svojega naj hujšega sovražnika in
^-Sanjalca kralja Savla tako, da je ta jokaje povzdignil
j ki glas, rekoč: David, ti si pravičnejši kakor
zakaj ti si meni dobro skazoval, jaz pa
' f!rr >  tebi hudo p o vračal. In danes si pokazal,

v

l h

!”if z
kep

,'t

a j

v

s i mi dobrega storil; ker Bog me je dal
n ‘V roko, in ti me nisi umoril ... Gospod naj
i (j P°vrne dobroto, ki so jo storil danes meni!

j ra U- 24, 17 — 20). Kralj David vzneseno opeva v svojih
•bte]'- s ^ a dk° s b vrednost in korist miru s sovražniki in pri-
P- In blaženi mir je razširjala med ljudmi sv. Cecilija,  kije
izjrolnjevala besede sv.Jakoba: Je kdo med vami
k 0  s t e n, naj moli; je dobre volje, poje naj
p esni!  (Jak. 5, 13). S svetimi pesnimi je tolažila
Srce  m J e m i r da kristjane in nevernike. In sveti mir
s l avna  slovanska apostola sv. Ciril in Metod, ki
p r ' f Pomočjo sv. Duha premagala vse težave in vse zapreke
spreobrnitvi nevernih narodov slovanskih.

-I- 158 -§-

Podeli sv. Duh na mogočno priprošnjo kralja Davida
in sv. Cecilije, sv. Cirila in sv. Metoda slovenskemu narodu
spravljivost, edinost, složnost in miroljubnost !

V Gospodu predragi župljani!

toliko sem vam hotel povedati o pomenu raznih
podob, ki krasijo cerkev, katero ste Bogu na čast,
sebi v hvalo in potomcem v izpodbudo prenovil',
da je vsa lepa kakor nevesta, ki čaka ženina.

K sklepu vam pa še, preblagi župljani, toplo pripo¬
ročam, da si oskrbite tudi primerno farno cerkev, za ka¬
tero je že 2700 goldinarjev nabranih. Ker poznam zdaj vašo
izredno radodarnost in veliko gorečnost za čast božjo in z a
vzveličanje vaših duš, ne dvomim niti trenotka, da pade tnoj
višepastirski opomin na rodno zemljo, iz katere se bo kmalu
povzdignila nova, dovolj prostorna farna cerkev pri sv*
Jurju na Ščavnici. Tu mi prihaja na misel Izraelsko ljudstvo
za časa preroka Hageja. Sezidalo je namreč Jehovi, svojemu
Gospodu nov tempelj, in Bog mu je ta trud povrnil v naj'
obilnejši meri, kakor beremo v knjigi preroka Hageja.
Rodila so žitna polja, rodile so vinske gorice, plodne so
bile črede in mir je bival po vsej deželi. Bog pač ni komu'
ničesar dolžen ne ostane.

H koncu pa pokleknem v duhu tja pred tron sv. Duha
s preponižno prošnjo: O sveti Duh, delivec vseh milosti),
blagoslovi dušne pastirje, ki delujejo pridno v tej fari; bla¬
goslovi starše in otroke, gospodarje in služabnike, bogat e
in revne, zdrave in bolne, pričujoče in nepričujoče, pravične
in nepravične — da bo vsa fara, kar bi morala biti, srenja,
ki hrepeni po deležu svetnikov; da bo tempelj tvoj, kje'
hočeš na vekomaj prebivati! Amen! Tako bodi in se zgod' •

*§- 1 o9 >-*■

Pridiga

Pri blagoslovljenju križev za oba zvonika in za sleme
Presbiterija ali presvetišča nove predmestne župnijske
cerkve Matere milosti v Mariboru, na praznik karmelske
Matere božje, dne 16. junija 1895.

Predragi v Gospodu!

ri znamenite slavnosti smo z božjo milostjo in s pri-
pomočjo Marije, matere milosti, praznovali v prav
kratkem času na tem svetem, Bogu posvečenem
mestu.

Na veseli god sv. Ane, dne 26. julija 1892, smo prvikrat
semkaj prišli veselega srca, da bi lopato zasadili za zidanje
n °ve župnijske cerkve na čast Mariji, materi usmiljenja in
Pribežališču grešnikov. S to izredno svečanostjo se je pričela
Prelati hiša, vredna one, ki se imenuje hiša zlata, š kri¬
tja zaveze, vrata nebeška.  Na koncu takratnega
Svojega kratkega nagovora sem izrekel prošnjo: »Daj Bog,
da padejo moje besede na rodovitna tla, iz katerih se prej
slej vzdigne nova cerkev Matere božje — v slavo božjo,
v  čast in hvalo vse časti in hvale vredne Matere milosti
^°žje, v korist vernikov, v duhovni prid in dobiček človeške
družbe, v krasoto Štajarja, v lepoto Maribora, v veselje in
radost nas vseh!« V koliki meri se je ta moja prošnja in
£°reča želja izpolnila, o tem se lahko danes na lastne oči
Prepričamo. Zares, od božjega blagoslova je vse odvisno. Ako
^°spod zida hišo, ne delajo delavci zastonj. Ako Gospod
Desto varuje, ne čujejo zastonj stražniki. Nad tem zidanjem
Je  držal in drži Gospod Bog čisto gotovo svojo vsemo¬
gočno, zaščitno roko, in je čulo in čuje njegovo vsevideče
°ko, zaradi česar se do sedaj ni pripetila niti najmanjša
ne zgoda, pač pa je imelo vse podjetje dobro srečo.

Na lepi praznik Marijinega obiskovanja, dne 2. julija
^93, smo se tukaj drugikrat zbrali, da bi z izredno sloves¬
nostjo prenesli presveto rešnje Telo in čudadelno podobo
^ ar ije, matere usmiljenja, iz stare, že razpadljive župnijske

-f- 160 -1-

cerkvice v začasno svetišče v novem frančiškanskem samo¬
stanu. Veličastna procesija je bilo tako rekoč potovanje
Matere božje z božjim Sinom iz Nazareta, iz majhne hišice
v gore Judejske, da bi ondi v tihi samoti prebivala in bi
se potem v mnogo lepše stanovanje vrnila slavno in zmago-
nosno. Ta njena povrnitev, katero župljani toliko želijo,
se bo najbrž v kratkem vršila.

Malo tednov pozneje, dne 10. avgusta istega leta 1893,
na slavni god sv. device in mučenice Filumene smo tretjič
prišli semkaj, da bi blagoslovili podzidje in položili temeljni
ali vogelni kamen za novo Marijino hišo, katero smo v
glavnih črtah zaupno že gledali. Takrat je stal na najime¬
nitnejšem, za vse prihodne čase svetem prostoru velikanski
križ, o katerem sem pripomnil, da je vidno znamenje mnogih
in težkih križev, katere bodo mnogi pri zidanju te cerkve
imeli. Danes, hvala Bogu, ne vidimo več istega težkega
križa na rečenem kraju. Na njegovem mestu je že prekrasni
presbiterij sezidan, in ravno zdaj nameravamo, vzdigniti
sveti križ na sleme presvetišča in na oba zvonika, da s tem
venčamo Bogu dopadljivo in deviški materi Mariji posvečeno
delo. Vzeli bomo težki križ z ram stavbarskega gospoda,
stavbarskih mojstrov, stavbarskega vodja ter zidarjev in
tesarjev, in ga bomo postavili na vrh njihove zale stavbe,
ki ostane neminljiv spomenik njihove umetnosti, njihove
volje in zmožnosti, njihovega truda in napora.

Danes pa je četrti znameniti dan za to lepo in veliko
predmestno župnijo Mariborsko. Danes, dne 16. julija, slavimo
zelo važen Marijin praznik: praznik karmelske Matere božje.
Predragi v Kristusu Gospodu! Izmed vseh od svete cerkve
odobrenih in posebno odlikovanih bratovščin je škapulirska
bratovščina najstarejša. Skapulir prihaja od latinske besede
»scapula« in pomenja rame, ker namreč družbeniki malo obla¬
čilce nosijo na trakovih črez rame. Skapulirsko bratovščino je
ustanovil dne 16. julija 1251 leta sv. Simon Stok (Stock), prvi
general reda karmelitskega. Karmel je gora v sveti deželi,
kjer se je karmelitski red začel. Po ustanovi so mnogoteri
papeži, kakor n. pr. Janez XXII., Klement VIL, Pavel IIP,


-I- 161  -§~

Pij V., Gregor XIII., Klement XI., Benedikt XIV. in Pij IX.
to bratovščino znova potrdili in jej podelili obilnih odpustkov.
Dve veliki obljubi imajo udje te slavne bratovščine, prvo
po sv. Simonu Stoku in drugo po papežu Janezu XXII.,
namreč obljubi, da bodo obvarovani pekla in kmalu rešeni
iz vic. Zatorej ni čudo, da se je ta odpustkov in milostij
polna bratovščina najbolj razširila po vsem krščanskem svetu.
Papeži in kardinali, škofje in mašniki, cesarji in kralji in
brezštevilni verniki so to Marijino obleko nosili, da bi bili
gotovi njenega materinega varstva v življenju in smrti. Lahko
bi rekli, kakor je križ znamenje kristjanov, enako je škapulir
znamenje otrok in častilcev Marijinih.

In na ta prepomembni Marijin praznik smo se na tem
mestu zbrali, da bi slovesno posvetili tri križe, ki bodo kra¬
sili vrhunce nove Marijine cerkve. Načrt za-nje je napravil
g. Rihard Jordan, stavbar na Dunaju, izdelal pa jih je g.
Karol Pirh, ključavničarski mojster tukaj v Mariboru. Križe
sem ravnokar blagoslovil med zelo pomenljivimi in izpod-
budnimi obredi. In ti trije iz železa kovani ter močno po¬
zlačeni in v bakrena, tudi bogato pozlačena jabelka zasa¬
jeni križi se bodo kmalu svetili z višine dol v lepo mesto
ob Dravi in tja po njegovi krasni okolici — kakor vrlo
dobro došla nebeška znamenja meščanom in deželanom.

Predragi v Gospodu!

ifehote se spominjam v tem blaženem trenotku besed
sv. evangelja: Sin človekov mora povišan
biti.  (Jan. 12, 34). Nehote mislim na besede bož¬
jega Vzveličarja: In jaz, kadar bom povišan od

zemlje, bom vse na-se potegoval.  (Jan. 12, 32).
Jasno in glasno govori križ, katerega sem danes cerkveno
blagoslovil.

Prvič naznanja glasno: Človek me je naredil.
Da, Bog je sicer ustvaril tvarino, toda človek je tvarini dal
podobo križa. Brez človeka bi sploh ne bilo križa. Čudežno
lep in krasen je bil raj. Ondi ni bilo ne trpljenja, ne po¬

li

-I- 162  -i-

manjkanja, niti bolečin, sploh ondi ni bilo križa. Toda pri
drevesu spoznanja dobrega in hudega je stesal človek prvi
križ, iz katerega so izšli vsi drugi križi in križci. Volja
prvega človeka je prišla navskriž z voljo božjo, in tako je
nastal križ, ki se je globoko zasadil v dušo in telo človeško.
Duh je otemnel, volja se je k slabemu nagnila, srce pa so
zavzele strasti. Telo je zapadlo raznim težavam in stiskam,
in le smrt ga reši iz njih.

Ali kakor da bi teh križev ne bilo zadosti, teše in kuje
si človek še vedno nove križe. Kjer je po družinah boj in
prepir, kjer vlada po občinah razprtija in nesloga, kjer se
prebivalci kacega kraja sovražijo, sploh kjer gospoduje ne¬
mir, kdo je te križe vstvaril? Gospod Bog? Ne. Ljudje so
jih naredili. Niso padli z nebes, človeško delo so vsi. Naše
življenje bi bilo pač mnogo srečnejše in mirnejše, ko bi
človek neprenehoma ne napravljal novih križev. In napravlja
jih, ker se njegova volja križa z božjo voljo; ako bi se
ravnal po božjih in cerkvenih zapovedih, bi ne bilo toliko
težkih križev na svetu. Zares, odkar so ljudje odstranili stari
Kristusov križ iz krščanskih hiš, prišli so drugi križi v te
hiše, križi polni nesreč in polni nadlog. Odkažite zopet
enemu edinemu in edinovzveličavnemu križu Jezusa Kristusa
po hišah prvo, častno mesto, in mnogoteri pogubonosni
križi bodo zopet sami od sebe izginili.

Drugič govori od mene blagoslovljeni križ : B o g m e
je posvetil.  Predragi v Gospodu! Grešni človek ni samo
sebi napravil križa, naredil ga je celo za svojega Gospoda
in Vzveličarja. Grozno hudodelstvo je bilo križanje božje-
človeškega Vzveličarja Jezusa Kristusa, ali nebeško neskon¬
čno usmiljenje je spremenilo to grozno križanje v odrešenje.
Križ, dozdaj znamenje prekletstva, je božji Vzveličar na
Golgoti posvetil v znamenje blagoslova in vzveličanja, ker
je na njem viselo njegovo sveto telo in ga je porosila njegova
dragocena kri. Povišanje križa na Golgoti je bilo prvo blago¬
slovljene križa. O milosti polno blagoslovljenje, od katerega
dobiva svojo moč tudi naše današnje blagoslovljenje. Saj
izvira vsa moč in krepost vseh zakramentov, vseh zakramen-
talij, vseh cerkvenih blagoslovljen j in posvečevanj iz Kristusove

-r- 163 -§*■

presvete krvi, prelite na križu. Le po zadostovalni in spravni
smrti Kristusovi lahko izgubijo stvari in reči vidne narave
splošnje prekletstvo in se Bogu na čast posvetijo in poklonijo.

Glejte, kristjani predragi, kako čudežno se je spremenil
križ, odkar je prišel v dotiko in zvezo z Bogom in človekom
Jezusom Kristusom. Znamenje sramote je postalo znamenje
časti, znamenje smrti znamenje življenja, znamenje pogube
znamenje rešitve. No, sedaj znamo in vemo, kaj nam je storiti,
da bo naš križ, in kdo ga nima, postal svet in blagoslovljen,
sladek in lahek. Moramo ga v dotiko spraviti z Jezusom in
moramo skrbeti, da ne bo križ brez Križanega. Trije križi
so stali na gori Kalvariji. Od srednjega je izhajal blagoslov
in odrešenje. O, ko bi bil pač levi razbojnik zaupal na ta
križ in ko bi bil svoj križ voljno in skesano nosil, kakor ga
je nosil desni razbojnik, tudi on bi bil kakor ta deležen raja.
Ali nesrečnež je nosil svoj križ, ki ga je vendar zaslužil,
nevoljno in nespokorno, torej brez zasluge in brez plačila,
da celo v večno pogubljenje. Dizma pa je nosil križ po¬
trpežljivo in skesano, in je dobil za ta križ krono življenja.

Tako je, predragi v Gospodu, še dandanes. Vsak ima
svoj križ ali vsaj križec. Vsa zemlja je tako rekoč gora
Kalvarija. Ves široki svet je kakor s križi posejan; in vsak
mora svoj križ na ramo zadeti in ga nositi, ali voljno ali
nevoljno. Nosi li ga Bogu vdan, tedaj ga prenaša v svojo korist
in slavo. Nosi li ga nevoljen, potem ga prenaša brez zasluge
in brez upanja na plačilo. Spravimo torej, preljubi, svoj križ
vedno v dotiko z vzveličavnim križem Kristusovim, kakor
sv. Helena. Ko je našla tri križe, spoznala je pravi križ po
tem, da je ozdravela neka na smrt bolna žena po njegovem
dotaknjenju popolnoma in naenkrat. V križu je zmaga in
vzveličanje! Medtem ko Gospod človeku naklada križ, drži
mu že tudi krono naproti. Ko bomo zadnjikrat križ vzeli
v roke in ga na ustnice pritisnili, in ko bo zasajen na
naš grob, tedaj bodi naše bandero, pod katerega varstvom
in senco se nam odpro nebeška vrata, kakor se pri posve¬
čevanju cerkve odprejo vrata na stežaj, ko posvečevalec s
Škofjo palico križ napravi na prag in potrka na cerkvena
vrata.

11  *

•S-* 164

Tretjič pravi od mene blagoslovljeni križ: Na to¬
lažbo ljudem sem povišan.  V resnici! Povišan na
sleme presbiterija in na vrh obeh zvonikov, ki stojita kakor
dva častitljiva stražnika na desni in levi strani glavnega
vhoda, povišan in gospodujoč, pravim, nad vsemi vrhunci
veličastnega templja, bo križ srečo oznanjal, tolažbo in
blagoslov delil ter se svetil črez mesto in deželo. Jutranje
solnce ga bo najprej posijalo, večerno pa najzadnje po¬
zdravilo.

Naj sv. križ tudi v naših srcih zavzema imenitno mesto;
naj bo začetek in konec našega dejanja in nehanja. Za¬
služi, da ga pred vsem povišujemo in častimo, pred vsem
povzdigujemo in slavimo. Ako ga povišujemo, bomo tudi
mi povišani. Ako se ž njim hvalimo, bo tudi križ naša
večna hvala. Križ je bil velikega apostola Pavla edina hvala,
kakor to sam slovesno zagotavlja, rekoč: Mihi autem
a b s i t gloriari, nisi in cruce Domini n o s t r i
Jesu Christi. Mene pa Bog varuj, da bi se
z drugim hvalil, kakor s križem Gospoda na-
šega Jezusa Kristusa.  (Gal. 6, 14). Pokleknem pred
križ našega Gospoda Jezusa Kristusa, in p r o s i m, d a m o-
rete umeti širokost in dolgost, visočino in
globočino skrivnosti odrešenja.  (Efež. 3, 18).

Kakor sv. Pavel, tako so iskali in našli brezštevilni kristjani
v križu tolažbo, slavo, vzveličanje. Križ je bil slava prvaka
apostolov, sv. Petra. Ko je nekega dne malosrčen hodil po
samotnih ulicah mesta Rima ter je že nameraval zapustiti to
branišče neverstva in bežati pred krvnikom Neronom, tedaj
se mu prikaže Vzveličar s težkim križem obložen na mestu,
kjer še zdaj stoji mična cerkvica »Domine quo vadiš«, katero
vsakikrat rad obiščem, kadar v večno mesto priromam, d a
bi Petra videl.  (Gal. 1, 18). Peter popraša božjega
mojstra: Domine, quo vadiš ? Gospod, kam greš ? In

Jezus mu odgovori: »Na novo se hočem dati za-te križati«.
Močno ganjen se blagi apostol zopet ohrabri, in kmalu po¬
tem umerje na hribu »Monte Mario« na križu z glavo na¬
vzdol za Križanega. — Sv. križ je bil ponos Petrovega rodnega
in duhovnega brata, sv. apostola Andreja, patrona in variha

-I- 165 Hh-

naše lepe Lavantinske škofije. Ko je bil sv. Andrej od mest¬
nega poglavarja Egeja v Patrah, v grški pokrajini Ahaji,
obsojen v smrt na križu in ko je križ zagledal, je klical
prisrčno: O blagi križ, željno sem te izkal,

sedaj pa našel! Vzemi me izmed ljudi, in iz¬
roči me Njemu, ki me je rešil na tebi.

Križ je bil čast in slava cesarja Konstantina Velikega.
Ko je šel s svojo armado v boj zoper Maksencija, zakletega
sovražnika krščanstva, zagleda z armado na sinjem nebu
čudežen, kakor zlato bliščeč križ z napisom : TVjtco viza. V
tem znamenju boš zmagal. Dalje  napraviti bandera
v podobi križa in pred armado nositi. Pogumno je hitel
v boj in je popolnoma premagal sovražnika pri mostu »Ponte
Molle« blizu Rima. Rimljani so zmagovalcu pripravili krasen
slavolok, ki še danes stoji. Poleg tega so postavili zmago¬
valcu spominsko podobo, ki drži v desnici križ in nosi na¬
pis : Po tem vzveličavnem znamenju, ki po¬
men j a pravo moč in krepost, sem jaz vaše
mesto rešil trinogov ter sem ljudstvu vrnil
stari sijaj.

Kakor ta proslavljeni vladar, se je hvalil s križem tudi
Rudolf grof Habsburški, slavnoznani praded naše svetle vla¬
darske rodovine. Ko so ga bili v Cahah ali Ahenu dne 24. okto¬
bra 1273 kronali za rimsko-nemškega cesarja, pa slučajno ni
bilo žezla pri rokah, vzame Rudolf križ raz steno in zakliče:
Glejte znamenje Onega, ki je rešil nas in ves
svet! To nam bodi namesto žezla!  In v resnici! Križ
je bil odslej najmogočnejša bramba slovite, starodavne Habs¬
burške rodovine in države. Ko priderejo dne 16. junija 1619
uporniki v cesarski grad na Dunaju in silijo v cesarja Ferdi¬
nanda II., naj sklene in podpiše nevarno pogodbo, izprosi
si stiskani vladar nekaj časa za premislek. Tedaj pa gre v
svojo sobo, poklekne pred križ, ga pomoči s svojimi solzami
in poljubi rane Križanega. V tem trenotku prav razločno sliši
besede: Ferdinande, ego te non deseram! Ferdi¬
nand, jaz te ne bom zapustil!  Osrčen se nato
vrne k ustajnikom; tedaj pa na mah zadone trobente oklep¬
nikov cesarskega Dampierre-jevega polka, in cesar Ferdinand

-S- 166 ~5»

je bil rešen. Rešil ga je sveti križ. Ta križ še dandanes v
ces. kralj, dvorni kapeli na Dunaju skrbno hranijo kakor
dragoceno svetinjo. Kot c. in kr. dvorni kapelan sem jaz
večkrat ob nedeljah in praznikih pri večernicah vesel ponujal
ta križ vernikom, da so ga objemali in poljubovali.

Bodi sv. križ tudi naša čast in hvala, bodi naša slava
in rešitev!

Predragi v Gospodu !

samo ob sebi se nam vsiljuje vprašanje: Kako
5 vendar današnja toliko lepa slovesnost postala
logoča? Kako se da razložiti, da Marijina cerkev,
i je pred tremi leti le na papirju in le v našem
duhu bila zidana, že danes zares in resnično stoji pred na¬
šimi očmi v vsej svoji krasoti in lepoti? O, tukaj je res Gospod
Bog milostno pomagal, in so ljudje prav krepko sodelovali.

In zavoljo tega bodi Bogu, neskončno dobrotljivemu,
dolžna, presrčna zahvala za vse prejete milosti in dobrote.
Na koncu slovesnosti hočemo zapeti s hvaležnim srcem pre¬
lepo pesem: Te Deum laudamus! Tebe, Bog, mi hvalimo.
Tebe zahvalimo iz vsega srca, iz vse duše in iz vseh močij!

Za Bogom pa velja moja višepastirska zahvala vsem
podpornikom, dobrotnikom in pospeševalcem tega spomin¬
skega zidanja. V srcu sem ganjen in presunjen, ko javljam,
da dobrotljivosti pri podpiranju tega podvzetja ni bilo in ni
primere. V prvi vrsti se čutim v svoji duši dolžnega, da iz¬
rečem najvdanejšo in najspodobnejšo zahvalo Njih c. in kr.
apostolskemu Veličanstvu, našemu ljubemu in dragemu ce¬
sarju in deželnemu očetu, ki so za župnijsko cerkev device
Marije v Mariboru milostno darovali iz lastne blagajnice tisoč
goldinarjev. Naj Njim Gospod Bog veledušni dar povrne
stoterno in tisočerno, naj Njih blagoslovi z dolgim in s
srečnim življenjem ter naj dodeli, da bodo pri najboljšem
zdravju praznovali slovesno petdesetletnico svojega vladanja
dne 2. decembra I898, o katerem času se bo služba božja
najbrž že v tej novi cerkvi opravljala.

-S- 167 -i-

Moja topla zahvala velja nadalje vsem visokim in slav¬
nim oblastnijam za vso dobrohotnost in za vse skrbi pri tem
vse hvale vrednem zidanju nove farne cerkve. Vsem pre-
čislanim zastopnikom teh oblastnij, ki so semkaj prišli in
toliko pripomogli, da je današnja slovesnost tako imenitna
in lepa, izrekam svojo odkritosrčno in iskreno zahvalo.

Prav tako izrazim svojo nadpastirsko zahvalo častitemu
gvardijanu in župnijskemu upravitelju o. Kalistu Heric, ki
so pridno zajemali iz neizčrpnega zaklada božje previdnosti
in še vedno zajemajo. Da, nepremakljivo zaupanje na Boga
in njegovo pomoč; trdno zanašanje na njegovo obljubo:
kdor prosi, temu se bo dalo, in kdor trka,
temu se bo odprlo;  globoko prepričanje o uspešnem
češčenju naše ljube Gospe vedne pomoči; močno upanje na
darežljivost in radodarnost meščanov in deželanov — to
je bil proračun za zidanje in zaklad častitega župnijskega
upravitelja. In pokazalo se je, da je ta proračun pravi in ta
zaklad povsem zadosten. Kar je nekdaj Bog govoril Davidu,
velja tudi čast. očetu: Ko si se namenil v svojem
srcu, zidati hišo mojemu imenu, si storil
dobro.  (III. Kralj. 8, 18). — Kakor onim, ki dajo zidati,
tako nadalje velja moja vroča zahvala stavbarskim mojstrom :
mnogozaslužnemu gospodu stavbarju Rihardu Jordan, čegar
umotvor je hiša »Hiše zlate«; vrlo znanemu gospodu Jožefu
Schmalzhofer, c. kr. ■ dvornemu stavbarskem mojstru, ki
načrt mojsterko izvršuje, in c. kr. kamnoseškemu mojstru
gospodu Edvardu Hauser, ki je do sedaj največ delal za
»Bog plačaj«, in mu torej tukajšnja predmestna župnija prav
obilo dolžuje. Vse tri mojstre zaljša in krasi na prsih križ,
kot znamenje njihovih mnogih zaslug za cerkev in državo.

Naposled kličem čislanemu odboru in zlasti 27.000
družbenikom, ki neumorno darujejo za zidanje cerkve,
tisočeri »Bog povrni!« Ne dvomim, da bodo ti udje po
svoji krščanski darežljivosti na mogočno priprošnjo Marijino
obvarovani večnega ognja, pa tudi kmalu rešeni iz vic. Saj
govori Gospod vojskinih trum: Moje je srebro, moje
je zlato.  (Hag. 2, 9). Daj z veselim očesom po

-S- 168 -|-


svojem premoženju; kajti Gospod je povra¬
tnik in ti bo stoterno povrnil. (Preg. 35, 12. 13).
Semkaj spadajo tudi obljub polne besede svetega pisma:
Daj miloščino od svojega premoženja . . .
Kakor moreš, tako bodi usmiljen. A ko imaš
veliko, daj vel.iko; ako pa imaš malo, priza¬
devaj si, tudi malo rad dati. Zakaj dobro
plačilo si nabiraš na pot sile; ker miloščina
vsakega greha in smrti reši in duši ne pusti
priti v temo. Miloščina daje veliko zaupanje
pred n a j v i š j i m Bogom vsem, ki jo delijo. (Tob.
4, 7 — 12). Po pravici pravi neki pregovor: Date et dabitur,
darežljivost in povračitev sta dve sestri, ki se nikdar ne
ločite. Marija, pomoč kristjanov, bo s svojo velemogočno
priprošnjo v nebesih hišo sezidala vsem, ki si prizadevajo z
darovi ali s trudom, da njej hišo postavijo na zemlji.

Ko pa vse, ki so pri zidanju te zale cerkve sodelovali
in sodelujejo, prespodobno zahvaljujem, prosim obenem
vse, naj to Bogu prijetno in pred njim zaslužno delo pod¬
pirajo tudi v prihodnje po svojih močeh. Le unitis viribus,
le z združenimi močmi se morejo poravnati že nastali zelo
veliki dolgovi, in se more častno dokončati krasno delo.
Polagajmo torej prav pridno darove na altar tega svetišča.
Kakor veste, predragi kristjani, ima cerkev v sveti maši del,
ki ga imenujemo darovanje. Ker ne gre, da bi s tem daro¬
vanjem koj v tem trenutku pričeli, da bi morda kar sedaj
darove pobirali, opravljajmo svoje darovanje v prihodnosti
za to tako potrebno hišo božjo. Vsak, tudi najmanjši dar
bo Bogu všeč, kakor je vinar evangeljske vdove Gospodu
tako dppadel, da jo je pohvalil očitno v templju pred apostoli
in ljudstvom. (Mark. 12, 4I nsl). Gospod poplača in pohvali
vse, kar je vredno plačila in pohvale.

Da pa se bomo toliko laglje odločili darovati, hočemo,
preljubi kristjani, še pomisliti, da za potomce zidamo cerkev,
v kateri se bodo zbirali stoteri in stotisočeri k molitvi, k službi
božji, kjer bodo molili troedinega Boga, poveličevali Marijo,
častili svetnike, utrdili se v veri, rasli v čednosti, obžalovali

-S- 169 ~§~

svoje grehe in se jih izpovedovali, torej se izpreobrnili in našli
tolažbo in mir za svoje neumrljive duše. S tem pa bodo
dozoreli bogati sadovi za večno življenje tudi vsem onim, ki
so pomagali zidati ta hram božji. Venčajte torej, blagi prijatelji
te Marijine cerkve, svoje delo! Prinesite še zadnje darove,
da bomo mogli kmalu klicati: Dopolnjeno  je!

In zdaj se zopet vrnem h križu, od katerega je izšla
današnja slovesnost. Križ je že povišan. Sveti torej sveti križ
in oznanjuj daleč na okrog, da tukaj prebivajo ljudje, ki te
resnično spoštujejo in čislajo, ki v tebi iščejo vzveličanja.
Sveti s svojim zlatim bliščem v stanovanja bogatinov, da
svoje imetje in premoženje krščansko rabijo; sveti v sobice
in izbice revežev, da te ljubijo in z mirnim srcem prenašajo
svoje siromaštvo ! Sveti v srca grešnikov, da zapustijo grešno
pot in nastopijo čednostno stezo! Sveti v novi dom častitih
očetov frančiškanov, naj te navdušeno ljubijo, kakor te je
ljubil njih ustanovnih in duhovni oče, sv. Frančišek Asiški!
Lesketaj in žari se tja po vsej razsežni škofiji, ter brani in
varuj moje ljube škofljane! Da, poteguj nas vse na-se, ko
si od zemlje povišan! Bodi nam vsem znamenje božjega
varstva, kakor so nekdaj v Jeruzalemu bili vsi, katere je
zaznamenjeval angel s črko T v podobi križa, obvarovani
pogube! (Eceh. 9, 1 — 6).

Zlasti na zadnji dan, ko se bo Jezus Kristus v svoji
nebeški gloriji s teboj prikazal nad podirajočim se svetom,
tedaj bodi ti naše rešenje, da te bomo gledali v večni lepoti
in krasoti tam gori nad zvezdami in — se vekomaj radovali!
O crucis victoria et admirabile signum, fac omnes, hoc sig-
nuin crucis oculis pie intuentes, in coelesti curia captare
triumphum! O zmagovalni križ in čudežno znamenje, do¬
deli, da vsi, ki to znamenje križa pobožno gledajo, dosežejo
v nebeški hiši zmago ! 1  Amen! Amen !

1  Sklepne besede listine, shranjene v zvoniškem jabolku; sicer pa
tako moli sv. cerkev na praznik povišanja svetega križa.

-S- 170

Pridiga

pri blagoslovljenju peterih zvonov za novo farno cerkev
preblažene device Marije, matere milosti, v Mariboru,
devetnajsto nedeljo po binkoštih, 13. oktobra 1895.

Danes, ko slišite glas
njegov, ne otrpnite v svojili
srcih ! (Ps. 94, 8).

V Gospodu pobožno zbrani kristjani!

prijetna je godba, kadar ubrani glasovi done po
zraku, in nič ne moti, nič ne kazi in ne kvari
umetne skladnosti. Vojščak, še tako utrujen in
upehan, zopet oživi, in pogum mu širi prsi, da
bi mahoma udaril na sovražnika, kozasvira blagoglasna godba.
— Krasno je petje, ki prihaja iz čistih grl dobro izurjenih,
navdušenih pevcev. Golo resnico govori modri Hiponec, sv.
Avguštin, ko pravi: Kako vendar sem milo jokal
pri p opevanju hvalnic in psalmov. Glasovi
so mi doneli na uho, resnica pa je silila v
srce, in p 1 a m en strahu božjega je švigal iz
njega. Vroče solze ganjenja sem točil, in bilo
mi je tako milo pri srcu in tako prijetno v
duši.  — Lepe so orgije, kadar njih veličastni glasovi
bučijo po cerkvi, bodisi da oznanjujejo sveti mir Božičnega
praznika, ali veselo alelujo Velikenoči, bodisi da vzbujajo
žalost in otožnost na resno-mili dan vernih duš.

Godba, petje, orgije —■ kako moč imajo vendar do
človeškega srca! Sedaj je zelo razveselijo in sedaj globoko
užalijo. In potemtakem kaj čuda, da jih je posvetila sveta
cerkev službi božji? Pa ta naša skrbna mati, ki nas spremlja
od zibele do groba in še črez grob, ker moli za svoje umrle
otroke, ona je našla poleg godbe, petja in orgelj še drug
primeren pripomoček, da govori k srcu svoji vernih otrok in
da jih vodi kakor ljuba mati svojega dragega otroka in to ne
le samo doma, temveč tudi daleč proč od hiše božje. In to
je zvon, ki nekako razširja in razteza službo božjo, ker ne
opominja le obiskovalcev cerkve, marveč izpodbuja tudi po-

-S- 171 -so¬

potnika na cesti, jetnika v ječi, vojaka na straži, delavca na
polju, bolnika na postelji, uradnika v pisarni, učenjaka pri
preiskavah, naj mislijo vsi na Boga in naj služijo njemu. O,
kdo bi pač vredno ocenil pomen, ki ga zvon ima za po-
vzdigo cerkvenega mišljenja in življenja!

Srečna duhovnija, katera sluje zaradi lepega cerkvenega
petja, ki tako globoko sega v človeško dušo. In tako blago¬
glasno in miločutno petje se razlega pogostoma po tej cerk¬
vici Bogu v slavo in vernikom v izpodbudo in povzdigo k
višjim rečem. Toda nič manj srečna je župnija, ki ima ubrano,
leposkladno zvonjenje. In tudi to ima od danes naprej tu¬
kajšnja predmestna fara. Oskrbeli ste si, predragi župljani,
z združenimi močmi, kakor novo cerkev, tako nove milo-
glasne zvonove. In jaz sem na željo vašega častitega, za
božjo čast in vzveličanje vaših neumrljivih duš neutrudno
delavnega župnika-oskrbnika o. gvardijana Kalista Heric
prav rad sem došel, da posvetim in blagoslovim nove zvo¬
nove. Po slovesni sv. maši bom opravil to veselo delo, in
dne 27. tega meseca se bo posvečenih zvonov mili glas
prvikrat razlegal po Mariborskem mestu in njegovi lepi oko¬
lici, se bo razlegal po prijaznih gričih, vinskih goricah in
divnih dolih, vabeč vas, da pojete hvalo večnemu Bogu za
pridobljeni dar, za prejete dobrote.

Predragi kristjani! Največje veselje današnje nedelje
so nedvomno novi zvonovi. Kjerkoli se srečata danes dva
farnika te duhovnije, govorita gotovo o tej novi, cerkveni
pripravi. In potem kaj čuda, da sem se tudi jaz odločil za
kratko besedo o posvečenju in o pomenu cerkvenih
zvonov?  Zvonovi, dasi so mrtvi in mutasti, govore vendar
dovolj glasno in umevno za pobožnega kristjana. In resni so
nauki in koristne so resnice, katere oznanjujejo cerkveni
zvonovi. Zato vam, preljubi v Gospodu, kličem s svetim
psalmistom: Danes, ko slišite njihov glas, ne
otrpnite v svojih srcih!

Ti pa, o sveti Duh, delivec vseh milostij in naš posve¬
čevalec, pridi ter napolni mene in moje mi mile poslušalce
s svojimi sedmerimi darovi! Salve regina, mater misericor-
diae ! Češčena si kraljica, mati milosti!

-I- 172

Preljubi v Gospodu!

rav stara je sicer navada, da se rabijo zvonovi pri
službi božji. Saj je nosil že višji duhovnik v Jeruza¬
lemskem templju krasno oblačilo, na katerega
koncih je viselo dvanajst iz čistega zlata ulitih zvončkov,
da bi njihovo milo zvonjenje poviševalo službo božjo.
(II. Moz. 28, 33. 35). Vendar pa še v prvih stoletjih niso
imeli kristjani zvonov, ker so morali večinoma na tihem v
podzemeljskih jamah in skrivnih brlogih opravljati svoje
svečanosti. Pač velika žalost, kaj ne predragi? Ali ne za¬
vlada globoka žalost, ko utihnejo in umolknejo zvonovi na
Veliki četrtek? In takšna doba tihe žalosti za vernike so
bila prva tri stoletja po Kristusovem rojstvu. Pa kakor vzkipi
vsako krščansko srce veselja in radosti, ko na Veliko so¬
boto zapoje zvon z visokih lin, oznanjujoč veselo vstanjenje,
tako radosten čas, bi rekel, je napočil za cerkev, ko je v
začetku četrtega veka vrli cesar Konštantin Veliki dovolil
kristjanom, da smejo očitno po svoji sveti veri služiti tro¬
edinemu Bogu. Začeli so sedaj kristjani zapuščati svoja
skrivališča in zidati lepe hrame in hiše božje. In kmalu so
prejeli tudi zvonove za cerkvene slovesnosti.

Nekateri trdijo, da je sv. Pavlin (j- 431), škof v Kam¬
panjskem mestu »Nola« pri Napolju, omislil in ulil prve
zvonove. Drugi pa resnijo, da je irski škof sv. Fokern, ki
je umrl okoli leta 490 in katerega časte zvonarji za svojega
patrona, iznašel in ulil prvi zvon. Bodi temu, kakor bodi,
gotovo in dognano je, da je že v sedmem stoletju papež
Sabinijan (604—606) vpeljal zvonove v cerkvi, in da so pri
njegovem pogrebu v Rimu prvikrat peli zvonovi mrtvaške
žalostinke. Od te dobe se je poraba zvonov pri cerkvenih
opravilih v kratkem razširila po vsem krščanskem svetu. Ni
dolgo trajalo, in šteli so si najbogatejši plemiči v posebno
čast, ako so mogli za cerkve in kapele priskrbovati zvonove,
ki so nosili njihova krstna imena. In tako se je našlo tudi
v tej fari mnogo blagodušnih dobrotnikov, ki so oskrbeli petero
zvonov, katerih prvi in največji tehta 4121 kilogramov ali
okoli 82 stotov in poje glas G; drugi šteje 2488 kilogramov

-S- 173 -s*-

ali 48 stotov in ima glas H; tretji je težek 1300 kilogramov
ali 26 stotov in daje glas D ; četrti ima 700 kilogramov ali
14 stotov in zvoni glas g; peti in najmanjši tehta 311 kilogramov
ali 6 stotov in doni na glas h. Ubrani so torej ti zvonovi v
soglasju Gdur in tehtajo skupaj 8920 kilogramov ali 176
stotov. Vsa teža z opravo vred znaša 14.200 kilogramov ali
približno 282 stotov. Iz teh podatkov smemo sklepati, da
bo zvonjenje krepko, krasno, veličastno.

Pa kakor je raba zvonov v cerkvi starodavna, tako so
tudi obredi ali ceremonije staročastite in prepomembne, s
katerimi blagoslavlja cerkev nove zvonove. Po zunanjem je
to blagoslovljenje močno podobno svetemu krstu, ker se
zvonovi umivljejo, se mazilijo in še posebno, ker se jim dajo
imena in se k temu opravilu tudi kumi ali botri jemljejo.
Vendar pravi krst to ni, ker se zakrament svetega krsta deli
le umnim stvarem in živim, ne pa neživim in brezumnim:
rnnogoveč je ta obred le blagoslovitev, ki kaže, da se zvonovi
odločijo od drugih stvarij in se posvetijo Bogu, njegovi službi
ter da so nekako podobni živim stvarem, ki stopijo s farniki
v duhovno zvezo. Nimajo sicer src, ali vendar z župljani
žalujejo in se radujejo ; nemi so, vendar znajo govoriti in
sicer o raznih priložnostih različno, a tako, da jih prav
dobro umeje in čuti vsak verni kristjan.

Psalmi, katere molijo škof in duhovniki pri posvetitvi
zvonov, so tako odbrani, da bi se naj Bog usmilil kristjanov
in jih mogočno branil, ker prihaja od njega vsak dober in
popoln dar. — Po odpetju lepih psalmov se zvon znotraj in
zunaj umije, kar pomenja, da mora vse, kar se Bogu izroči,
čisto biti in brez madeža, da morajo torej farani na zvonov
klic s čistim srcem prihajati k službi božji. — Potem se
zvon mazili sedemkrat zunaj in štirikrat znotraj v podobi
križa in med molitvami. Maziljenje s svetim oljem in sveto
krizmo pomenja milost božjo, katera težave pri izpolnjevanju
kožjih zapovedij slajša in lajša ter podaje moč zoper izkuš-
pjavca in zapeljivca. In sveti križ je bogati vir, iz katerega
teko vse milosti, kakor je molitev tisti pripomoček, s katerim
si izprosimo potrebnih milostij. Sedmero zunaj napravljenih

-S- 174 -S*-

križev pomenja, da vabijo zvonovi kristjane k prejemanju
sedem svetih zakramentov, teh sedem sadov na drevesu križa,
in pa k molitvi s pogledom na svetopisemske besede: S e-
de m krat na dan Te hvalim zavoljo so d eb Tvoje
pravice.  (Ps. 118, 164). In četirje notranji križi kažejo, da
bodo zvonovi od vseh štirih stranij klicali in vabili kristjane
k poslušanju besede božje tako, da smemo o zvonovih
reči, kar je sv. apostol Pavel rekel o apostolih: Po
vsem svetu je šel njihov glas, in do konca
zemlje je segala njihova beseda.  (Rimlj. 10, 18).

Pri maziljenju prejme zvon ime kakega svetnika ali
kake svetnice, to pa v znamenje občestva svetnikov, v
katerem so kristjani na zemlji, duše v vicah in svetniki v
nebesih. Zvonovi so pa v sredi med zavezniki, so tolmači
med kristjani na zemlji in svetniki v nebesih. Prav častitljiva
in sveta imena dobijo danes blagoslovljeni zvonovi. Prvi in
najtežji bo imenovan »Mati milosti«; drugi »Franc -Jožef«;
tretji »Anton«; četrti »Filumena«; peti in najlažji »Stiri-
najsteri pomočniki«. Glejte, preljubi poslušalci! Vsi ti iz¬
voljeni svetniki in svetnice božje vas bodo z bronastimi
jeziki težkih zvonov neprestano opiminjali, da hodite za
ljubim Jezusom po potu v večno vzveličanje. — Po
dokončanem maziljenju se postavi kadilnica z dišečim
kadilom pod zvon v opomin, naj se molitve iz naših src
vzdigajo kakor duhteča vonjava proti oblakom, da bomo po
besedah sv. apostola Pavla dober, prijeten duh pred Bogom
(II. Kor. 2, 15), in v znamenje, naj bo povsodi, kamor pri¬
dom glas zvonov, vse tako polno milosti in blagoslova, kakor
je notranji prostor zvona poln dišave.

K sklepu vse slovesnosti poje diakon prelepi evangelj
o blagih sestricah sv. Marti in sv. Mariji, ki sta obedve
skrbno stregli Jezusu —• prva telesno in druga duhovno. In
to opominja vas, predragi kristjani, da delate z dobrim na¬
menom vse za Jezusa. Da, tudi zvonovi kličejo visoko iz
zvonika: Kristjani, iščite pred vsem božjega
kralj evstva in njegove pravice, vse drugo
vam  Ir o pri  do  dan  o!  (Mat. 6, 33).

-S- 175 -f-

Preljubi v Gospodu l

oslej smo govorili o pomenu svetih obredov ali cere¬
monij pri posvečevanju novih zvonov; zdaj si še v
koristen poduk oglejmo razna opravila posvečenih
zvonov. Pač mnogovrstni so nauki, katere oznanjuje krist¬
janom zvon, katere nosi kakor poslanec z nebeških višav da¬
leč tja med verno ljudstvo. Kakor so popevali angeli nad
Betlehemom o rojstvu Vzveličarjevem: Slava Bogu na vi¬
šavah in na zemlji mir ljudem dobre volje, podobno pojo
tudi zvonovi čast Bogu na višavah in mir svetovoljnim lju¬
dem na zemlji.

Gloria et gratia Deo in excelsis! Čast in hvalo Bogu
dajati, vabijo najprvo zvonovi katoliške kristjane. Že pred
solnčnim vzhodom zapoje zvon in te, ljubi kristjan, opomni,
da mora biti tvoja prva misel, ko napoči dan, Bog, tvoj
stvarnik. Svetuje ti, da začneš dan z Bogom in se pred vsem
hvaležno spomniš Jezusa, ki je pregnal noč greha in ternoto
hudega duha. Zatorej kadar slišiš zgodaj v jutro glas njegov,
ne otrpni v svojem srcu! — In kadar opoldne veličastno
solnce najviše na nebu priplava, oglasi se zopet iz line zvon
ter te opomni, da povzdigneš srce k Bogu, katerega tako
lahko pozabiš med vsakdanjimi skrbmi in posli. Vabi te in
kliče, da počastiš in moliš božjega Sina, ki je po svojem
učlovečenju iz nebes prinesel mir ljudem, ki so svete volje.

— In ko na večer ljubo solnce zajde v božji zaton, oglasi se
ti večerni zvon, opozarjajoč te prijazno, naj bo kakor prva
tako tudi zadnja misel tvoja: vsemogočni in vsedobri Bog.

— Tako kliče zvon neprenehljivo: kristjan moli! Pač mno-
gekrati bi opustili svoje molitve in pobožnosti, ko bi nas ne
svaril zvon in ne vabil vedno. Zvon nas kliče k službi božji,
on nas svari pred lenobo v tej zadevi. Res, zvonov mili glas
k molitvi vabi nas. Da, ti zvonovi vas bodo klicali in vabili
v cerkev k sveti maši, k pridigi, h krščanskemu nauku,
k spovedi, k mizi Gospodovi, k procesijam in drugim
pobožnostim, kakor hlapci in služabniki, katere je po da¬
našnjem svetem evangelju porazposlal kralj na steze in ulice,
vabit gostov k pripravljeni gostiji. Glejte, da bote zvesto

-I- 176 ->

poslušali njihov klic in da bote v svatovskem oblačilu, s
čistim srcem hiteli na svatbo. (Mat. 22, 1 — 14). Zatorej pre¬
ljubi, kadar slišite njihov glas, ne otrpnite v svojih srcih !

Toda zvon ne poje le hvale in slave Bogu, on poje
tudi mir ljudem, ki so blage volje. Sveti mir pa vlada in
kraljuje tam, kjer prebiva krščanska čistost. Cista mora biti
ruda, iz katere ulijejo zvon, čista celo tistih pen, ki se na¬
vadno zbirajo na površju stopljenih rud. Le od čiste kovine
dobiva zvon čist in čedno ubran glas. Cim čistejša je
ruda, tem jasnejši je glas zvona. In čisti glas zvonov je kakor
glas z nebeških višav, je kakor klic iz onega sveta, kjer je
vse čisto, sveto in popolno. Jasni glas zvona doni in odmeva
daleč tja v hiše faranov ter jih opominja, naj biva tudi pri
njih čistost in nedolžnost. Ali ne, kristjani predragi, ali ne
iznenadi prijetno obiskovalca hiša, ki je vsa čista in
snažna, ki je v najlepšem redu?

Toda mnogo več je vredna hiša, katere prebivalci
imajo čista srca, nedolžne duše. Hišni gospodar, poštenjak
od nog do glave, je vsem domačim svetla luč, ki jih greje
in razsvetljuje. Hišna mati posnema vzglednega moža v
čednostih in ga kmalu še preseže; zakaj kakor slaba žena
v kratkem prekosi slabega moža, tako doseže in preseže
v kratkem čednostna gospodinja krepostnega gospodarja.
In taka dva blaga zakonska imata tudi nedolžne, pobožne
in bogaboječe otročiče, ki so najdražji zaklad, so največje
bogastvo za poštene starše, kakor so nasprotno poredni,
malopridni, razposajeni otroci najhujša šiba in nesreča za
vsaktero hišo. Pogorelo hišo znovič postaviš, po toči stolčeno
njivo zboljšaš zopet, namesto okužene črede kupiš zdravo,
toda če srca tvojih otrok vzplamene v strastih, če so
njihove duše kakor puščave, v katerih ne poganjajo čednosti,
ako jih okužijo nečisti grehi, izgubljeni so, in s to izgubo se
zanese tudi staršev sreča v grob za vselej. Da odvrnete
toliko nesrečo-od sebe, preljubi duhovljani, poslušajte zvesto
mogočni glas zvonov, ki vam bodo klicali skozi duri in okna:
Čisto in sveto bodi življenje krščanskih družin, to jim daje
dober glas in jim pripravlja sladek mir in sladko složnost.
Zatorej, kadar slišite njihov glas, ne otrpnite v svojih srcih!

-2- 177

Zvonov glas pa mora nadalje tudi dobro ubran biti,
da se vjema in zlaga z drugimi zvonovi, kar daje potem
prijetno, mikavno soglasje. Cvetica, še tako krasna, malo do-
pada sama za se; ali vpleti jo v venec, prideni jo drugim
cveticam, kako vesel jo boš gledal. Posamezna piščalka
orgelj je preenoglasna, pa v zvezi z ostalimi piščalkami kako
blagoglasno ti doni. In zvonovi složno ubrani, lepši so od
godbe, petja in orgelj; njihova glasba je kakor čarobno,
skrivnostno petje nebeških korov. In tako oznanjujejo skladno
ubrani zvonovi sladko složnost. Ko stopita ženin in nevesta
pred altar, da si izprosita blagoslova in božje pomoči za te¬
žavni svoj stan, opominja ju ubrano pojoč zvon, naj živita
v krščanski ljubezni, spravljivosti in složnosti. Kar podira
zakonskim njihovo srečo, to je nemir in prepir. Zato krščanski
možje in krščanske žene, proč s temi nesrečnimi prepiri in
spori, ko slišite zvonove peti o miru, o spravi in vzajemnosti!

Nadalje naj pomeni prvo zvonjenje danes blagoslovljenih
zvonov, ki bodo dne 27. oktobra kot na četrto obletnico
oklica do dobrih Mariboržanov za zidanje nove župnijske
cerkve v tem predmestju veselo zapeli, to zvonjenje, pravim,
naj pomeni prav trdno zvezo in edinost med pastirjem, in
čredo. Pač neobhodno potreben je ta medsebojni mir, ker
si neprijatelj toliko prizadeva, da bi ločil pastirja od ovčic
in ovčice od pastirja. In ko bi se mu to obneslo in posrečilo,
bilo bi po zapuščenih ovčicah. Zato pa naj veže vselej zlati
pas edinosti, sprave in sloge pastirje in čredo, da ste vsi
enega duha in enega srca. In hvala Bogu! To blaženo
edinost med dušnimi pastirji in krščanskp čredo oznanjujejo
posvečeni zvonovi. Res, ko bi bron govoril danes jezik člo¬
veški, bi klical glasno v svet: Zvonovi ubrano pojo,
ker jih je pripravila vzajemnost med duhov¬
niki in verniki.  In tako naj soglasno ubrani zvonovi
vedno prepevajo in oznanjujejo neločljivo zvezo, nekaljeno
soglasje med cerkvenimi predstojniki in njihovimi podložniki,
med škofom in škofljani, med župniki in župljani, pa tudi
med župani in občani, med oblastniki in podaniki, med
cerkvijo in državo, pred vsem pa med Bogom in nami
vsemi.

12

-Sb- 178 -f-

Pa še več, ljubi kristjani! Zvon naznanja dušni mir
tudi posameznim kristjanom. Glej, na smrtni postelji vzdihuje
bolnik, in nemiren strah ga sprehaja zavoljo grehov z ozi¬
rom na brezkončno večnost. Pa čuj, na spoved pozvoni;
in glej, duhovnik gredo s presvetim rešnjim Telesom k
revežu bolniku. Milo poje zvonček in vabi k molitvi za
siromašnega brata, za trpečo sestro. In res, po prejetih
zakramentih svete pokore, svetega rešnjega Telesa in
svetega poslednjega olja zadobi bolnik tolažbo in pokoj, da
moli popolnoma vdan v božjo voljo: Sedaj odpusti, o
Gospod, svojega hlapca v miru, ker moje oči
so videle vzveličanje!  (Luk. 2, 29). — In kakor ži¬
vim, pojo zvonovi tudi mrtvim mir in pokoj. Ce pomislimo,
ljubi moji, koliko težav in nadlog, koliko skrbij in truda šteje
sedanje življenje, moramo pritrditi sv. pismu, ki pravi, da
je boljši dan smrti, kakor dan rojstva, in to pa zato, ker
smrt reši vseh bolečin in nas pripelje v kraj pokoja.
Blagor mrtvim, ki zaspijo v Gospodu; zakaj
njihova dela gredo za njimi!  (Apok. 14, 13).

Toda smrt mora biti takšna, kakršna je bila smrt mla¬
deniča Najmskega, kateremu je Jezus naproti prišel, ko so
ga nesli pogrebci k počitku, in ga je čudežno k življenju
obudil. O ljubi kristjani, nikar se ne motite! Vsakemu mrliču
ne poje zvon k večnemu počitku; to velja le tistim, ki v
Gospodu zaspijo. Ako človek ne živi, kakor bi moral živeti,
molijo duhovnik zastonj ob njegovem grobu: Bog mu daj
večni mir in pokoj, večna luč naj mu sveti, naj v miru po¬
čiva ! Ne tako. Za grešnim življenjem sledi le prerada ne¬
srečna smrt. Kdor v grehih umerje, ne pojde k počitku,
marveč v trpljenje. Takemu bi morali mašnik pri pokopu
peti: Gorje mrtvim, ki brez Gospoda zaspijo; zakaj oni poči¬
vajo od svojih grehov, ali njihova grešna dela gredo za nji¬
mi. Zastonj ga kliče zvon v nebo, ker je zanj zaprto. O
živite zatorej, ljubi kristjani, sveto in pobožno, da se vam
po smrti odpro vrata v kraj, kjer kraljuje večni mir, pre¬
biva večno veselje, kjer obriše in osuši vse solze usmiljeni
Bog, kjer ni več smrti, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečin,
ker je minilo vse poprejšnje. (Apok. 21, 5).

179  ~£~

Sedaj me pa ravnokar navdaje in se mi vsiljuje prav
resnobna misel. Razodenem vam jo, da si jo zapomnite in
še morebiti drugim priobčite in poveste. Ti zvonovi, ki jih
bom danes blagoslovil, bodo tudi meni enkrat zapeli, to pa
tedaj, ko me pokliče božji pastir Jezus Kristus na račun, da
ga dam za se, za vas in za vse svoje nadpastirsko službo¬
vanje. Moj Bog, kako bom prestal ta strašni račun! Da ga
prestojim srečno, molite že zdaj za mene, preljubi moji po¬
slušalci ! Če v nebesa pridem, mogel bi vam tam gori pri¬
pomoči s priprošnjami in z molitvami.

V Gospodu pobožno zbrani kristjani!

oliko sem vam hotel povedati o pomenu posve¬
čenja ali blagoslovljenja in pa o opravilih novih
zvonov. H koncu vam pa vsem izrekam zasluženo,
višepastirsko zahvalo v imenu Marije, matere mi¬
losti, v imenu sv. Jožefa in sv. Frančiška, sv. Antona, sv.
Filumene in štirinajsterih sv. pomočnikov, izrekam vam,
pravim, vsem prisrčno zahvalo, ki ste radovoljno pripomogli
k tako veličastnemu zvonjenju, ki stane okoli osemnajst ti¬
soč goldinarjev. Bog povrni in poplačaj prav bogato vsem
dobrotnikom in vsakemu posebej. Naj vsem novi zvonovi
prav dolgo pojo srečo, mir, zdravje in veselje. Spodobna za¬
hvala bodi tudi mojstru zvonarju gospodu Gossner-ju na
Dunaju, ki je dovršil delo, katero bo še poznim rodovom
oznanjalo njegovo slavo.

Visoko nad vami bodo peli posvečeni zvonovi Bogu čast
in zahvalo vsem, ki ste jih pripravili. Povzdignjeni nad zemljo
in povišani k nebesom, vas bodo dan na dan klicali in va¬
bili, da se tudi vi ozirate vedno v nebo, kjer je vaš pravi
dom, kjer kraljuje vaš Oče in Jezus vač brat in Marija vaša
ljuba mati, kjer prebivajo angeli in svetniki, vaši dobri pri¬
jatelji in zvesti pomočniki.

Služite z veseljem Bogu, živite sveto in čisto, ljubite
mir božji, in zapel vam bo ob smrtni uri mrtvaški zvon
pesem o svetem miru, pa vas bo zazibal v nebeški raj.
Amen. In tako bodi in se zgodi!

12 *

180  -*

Govor

pri cerkveni blagoslovitvi nove zastave za katoliško
delavsko društvo v stolni in mestni farni cerkvi Mari¬
borski, dne 2. avgusta 1896.

In hoc signo vinces!
V tem znamenju zmagaš!

Predragi v Gospodu!

prav redki in znameniti slovesnosti smo se zbrali
danes na tem svetem mestu. V preteklem letu
1895 so ustanovili vrli možje, ki poznajo znamenja
časa, katoliško delavsko društvo v Mariboru. Ta
ustanovitev, socialna potreba, je prevelika dobrota, je dejanje
velevažnega pomena, je dejanje, ki utegne z božjo milostjo
in pomočjo imeti za naše lepo mesto Maribor, pa še daleč
tja črez njegovo okolico najblagonosnejše nasledke.

Krepko razcvitajoče se društvo ni imelo doslej še vid¬
nega znamenja skupnosti, edinosti in bratske vezi ter vzajem¬
nega potegovanja za dobro, sveto stvar. Pa zdaj je dobilo
mlado, nadebudno društvo po darežljivosti preblagorodne
gospe Marije grofinje Nugent dolgo zaželeno zunanje zna¬
menje, dobilo je prekrasno društveno zastavo. In ker je blago¬
slov božji še vedno vsem k vsemu potreben, prosilo me je
častito društveno predstojništvo, da naj blagoslovim prelepo
društveno bandero. Prav rad in z veseljem ustreženi tej
prošnji, ker morem s tem, kar iskreno želim, pred vsem
svetom pokazati novemu društvu svojo popolno naklonjenost
ter venčati s cerkveno blagoslovitvijo hvalevredno podvzetje.

Preden pa posvetim novo zastavo, bo dobro in koristno,
da še spregovorim vam, moji ljubi krščanski poslušalci, v
pouk in v izpodbudo primerno besedo o namenu tukajšnjega
delavskega društva in o pomenu zastave, ki bo blagoslov¬
ljena, to pa z ozirom na monogram ali pisni znamek Jezusa
Kristusa, ki se žari na vrhu zastave in ki je nekdaj, zapisan

-I- 181  ->

na križu, pripomogel cesarju Konstantinu Velikemu do zmage
nad njegovimi sovražniki, cerkvi pa k zmagi nad njenimi
preganjalci.

Troedini Bog naj blagoslovi moje besede! Blagoslovi
naj častitljivo delo!

In hoc signo vinces! V tem znamenju zmagaš!

Preljubi poslušalci!

j je društvo sploh ? Društvo sploh je zaveza več
oseb v dosego skupnega namena. Društvo se sme
in more poganjati za vsak dovoljen, dober namen.
Kaj hoče torej Mariborsko katoliško delavsko društvo ? Kam
merijo njegove misli in želje, kam teži njegovo delovanje in
njegov trud? Ves veliki pomen našega upapolnega društva
povedo nam natanko njegova pravila, potrjena od knezo-
škofijskega Lavantinskega konzistorija dne 1. februarja 1895,
štev. 470, in pravno dovoljena z odlokom visoke c. kr. na-
mestnije v Gradcu dne 25. marca 1895, štev. 1089. Namen
katoliškega delavskega društva,  tako berem koj
v prvi točki družbene knjižice, je pospešitev ver¬
skih, duševnih in gmotnih koristij delavskega
stanu. Društvo je pod varstvom svetega
Jožefa.

Naše društvo se imenuje torej katoliško, čuva in po¬
spešuje pred vsem verske zadeve delavcev in stoji pod mo¬
gočnim varstvom sv. Jožefa. Omenjam med drugimi dovo¬
ljenimi cilji in smotri le to, ker se nahajamo na svetem
mestu v cerkvi, kjer nam je govoriti in razpravljati o ver¬
skem vprašanju, o verskih zadevah društva. Po teh svojih
pravilih želijo društveniki doseči ravno tiste plemenite svrhe
in namene, katerih dosego naš sveti oče papež Leon XIII.
želijo v svoji znameniti delavski okrožnici »Rerum novarum«
z dne 15. majnika 1891.

Na podlagi te krasne in jasne apostolske okrožnice so
bila osnovana že mnoga in mnoga krščanska delavska društva.
Da, že več kakor trideset tisoč delavcev je urejenih od tistih

-I- 182

dob v krščanskih društvih. Prav iskreno bi želel, da bi tudi
v Lavantinski škofiji kmalu spoznali potrebo takih stanov¬
skih društev, ter jih povsodi, kjer le mogoče, nemudoma in
neustrašno ustanovili. Kakor deluje že v Žalcu katoliško
delavsko društvo, kakor se je podobno v novejšem času v
Vitanju osnovalo, kakor je bodo Konjice kmalu imele, tako
bi bilo tudi lahko ustanoviti katoliška delavska društva ali pa
društva rokodelskih pomočnikov v Celju, na Ptuju, v Brežicah,
v Slovenski Bistrici in še na mnogih drugih krajih. Od
bistroglednega svetega očeta papeža Leona XIII. zavrženi ker
od Boga odtujeni socializem s svojimi občeškodljivimi in
nevarnimi nauki in krivimi nazori, ne da se toliko od zunaj
s silo, kolikor od znotraj s pravim poukom zmagati in
premagati.

Krščanski delavci! Prav ste storili, popolnoma prav, da
ste sezidali svoje društvo na podlagi svete cerkve. Le na
tem stebru in tej podstavi resnice (I. Tim. 3, 15) more uspe¬
vati društvo in se ukrepiti. Ker druzega temelja nam¬
reč nihče ne more vložiti razen tega, ki je
Kristus Jezus  (I. Kor. 3, 11), ki je vedno tisti
včeraj in danes in na vse večne čase.  (Hebr.
13, 8). Zavrže li se ta temeljni in vogeljni kamen, poruši se
poslopje. Zavrže li se božji Vzveličar Jezus Kristus, tedaj se
zavrže življenje, in človek si koplje grob, ker drugega od¬
rešenika in vzveličarja ni in ga ne more biti. Le sam Jezus
Kristus je p o t, resnica in življenje.  (Jan. 14,6). Po
vsej pravici pišejo papež Leon XIII. v svoji zgoraj pohvaljeni
okrožnici: »Vera mora biti društvu podlaga njegovim na-
redbam. Versko življenje društvenikov mora biti najvišji na¬
men ; in zato mora krščanska vera prešinjati vse mišljenje
in delovanje. Drugače bi društvo kmalu izgubilo prvotno
svojo obliko; prišlo bi na stezo onih društev, katera za-
metavajo vero iz svojih krogov. Kaj pa pomaga delavcu, če
si pridobi za svoj časni blagor še toliko koristij od društva,
če pa pride duša njegova zaradi pogrešanja duševne hrane
v nevarnost? Kaj pomaga človeku, če ves svet
pridobi, na svoji duši pa škodo trpi?  (Mat.
16, 26).

183 *-f—-

Krščanski poslušalci! Če premišljujemo življenje božjega
Vzveličarja, vzbujati mora našo pozornost, kako je on de¬
lavce spoštoval in jim dajal prednost. Ta ljubezen božjega
Učenika do delavskega stanu se razodeva kaj lepo v na¬
slednjem. Sin božji se učloveči; pa iz katerega stanu si
izvoli svojo ljubljeno mater? Zaročnica skromnega in navad¬
nega tesarja iz Nazareta: ta je, katero povzdigne k veli¬
častvu in k časti matere božje, katero poviša nad vse angele,
svetnike in zemeljske otroke. Žena ubogega tesarja postane
nebes in zemlje kraljica. Zares, izredna čast za delavski stan;
čast, kakršne si večje na zemlji misliti ne moremo; čast, ki
je naj nikdar ne zabijo žene in hčere iz delavskega stanu. —
Sin božji pride in si izvoli rednika in krušnega očeta. Toda
koga zadene tolika sreča? Kacega kneza ali bogatina ali ple¬
menitaša? Ne, marveč delavca, rokodelca. In temu mojstru
tesarskemu iz Nazareta, sv. Jožefu, je bil stvarnik nebes in
zemlje, Jezus Kristus, pokoren, ga je ubogal, se je pri njem
učil kakor učenec, mu je služil kakor pomočnik. In ta tesar
iz Nazareta je varih največjega društva na svetu, svete
katoliške cerkve, kakor je tudi vaš mogočni društveni patron.
Krščanski delavci, s tem se smete po vsej pravici hvaliti
in ponašati.

In Sin božji postane človek ter si izvoli stan. Pa kateri
stan? Vaš stan, moji čislani krščanski delavci! Rodno mesto
njegovo je bil Betlehem, kraj delavcev; pristojni kraj njegov
je bil Nazaret, mesto delavcev ; prebivališče njegovo je bila
revna majhna hišica, ki še dandanes stoji v Loretu. Orodje
njegovo je bilo: stružeč, žaga, sekira, sveder, merilna vrvica.
In do trideset let je bil Sin božji delavec. Kaj čuda, da so se
pozneje ljudje med seboj popraševali: Ni li ta tesarjev
sin?  (Mat. 13, 55). Ni li on tesar?  (Mark. 6,3). O viso¬
kost, o čast krščanskega delavca! Ce se smemo mi, ka¬
toliški duhovniki, ponašati, da smo si izvolili vzvišeni poklic
Jezusov, morejo pač tudi krščanski delavci za se zahtevati
slično čast, ker je bil Jezus Kristus do trideset let delavec
in le tri leta je bil učenik, duhovnik in pastir.

In Sin božji je prišel ter si izvolil svoje spremljevalce.
Pa kdo so bili oni presrečni, ki so se smeli njemu bližati,

184 -*■

ž njim občevati, njega spremljati? Pastirji, delavci, težaki in
poljedelci. Ljudje delavskega stanu so bili najpridnejši in
najzvestejši poslušalci njegovih pridig, katerih čudnokrasne
prilike je jemal Gospod iz življenja delavcev. Posnel in vzel
jih je od vinograda, od njive, od vinske trte, od vrta, od
črede. In svoje stalne tovariše in poznejše namestnike, svete
apostole, od kod je le-te poklical? Iz učenih šol, iz krogov
bogatih in veljavnih ljudi? Ne, marveč iz čolniča, od mit¬
nice, izza tkalčevega stola.

Ribič iz Galilee je bil, ki mu je rekel Jezus večno po¬
menljive besede, s katerimi je položil svoji cerkvi temeljni
kamen: Ti si Peter, skala, in na to skalo bom
sezidal svojo cerkev, in peklenska vrata je
ne bodo premagala. In tebi bom dal ključe
nebeškega kraljevstva. Karkoli boš zavezal
na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in
karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano
tudi v nebesih.  (Mat. 26, 18. 19). In delavec iz Betzaide
je prejel za cesarja Tiberija pri jezeru Tiberijadu od Kristusa
nadpastirsko službo, katero je v mestu ob Tiberi blagonosno
oskrboval četrtino stoletja. (Jan. 21, 1. 15—17). In prestol tega
apostolskega delavca, postavljen od Jezusa Kristusa, do¬
zdevnega tesarjevega sina, je in ostane korenina, vez in
venec krščanstva. Pa ni še dovolj. Mož, ki je šatore pletel
in preproge tkal, Savel, poznej Pavel po imenu, iz Tarza, ta
je bil, katerega je tako čudovito poklical Gospod za učitelja
in apostola paganskim ljudstvom in narodom. In v Rimu,
ki je središče in srce krščanske edinosti in temelj družabnega
reda, tu v Rimu stoji najlepša in največja cerkev sveta na
grobovih apostolskih delavcev, sv. Petra in sv. Pavla. Tako
je hotel Gospod, tako je častil delavce. Kolika čast in kolika
slava!

Čim večje pa je odlikovanje, tembolj si mora priza¬
devati odlikovanec, da se pokaže vrednega skazane mu
odlike. O, da bi le vsi delavci z živo vero, z neomajljivim
zaupanjem in s hvaležno ljubeznijo obračali svoje oči na
največjega delavca vseh časov in vseh krajev, na svojega
božjega mojstra in Gospoda Jezusa Kristusa, ki je po svojih

185 -s-

božjih rokah povišal in poplemenitil, je posvetil in blago¬
slovil delo. Božjega učenika so zvesto nasledovali njegovi
ljubi učenci: Bratje,  piše sv. apostol Pavel, ki si je z
delom svojih rok služil vsakdanji kruh, prizadevajte si,
da bote mirni, in se držali svojega opravila
in delali s svojimi rokami, kakor smo vam za¬
povedali, in da bote pošteno živeli vpričo
njih, kateri so zunaj, in da ne bote od niko¬
gar nič želeli.  (I. Tes. 4, 11).

In na drugem mestu govori slavljeni krščanski sociolog
še bolj genljivo, ko piše Solunčanom: Bratje, sami

veste, kako je nas posnemati treba; ker ni¬
smo živeli nemirno med vami, in nismo za¬
stonj kruha jedli od koga, temveč s trudom
in s težavo smo delali noč in dan, da ne bi
nadlegovali koga izmed vas. Ne, da bi ne
imeli oblasti, ampak da se vam damo v vzgled,
da nas posnemate. Saj smo vam tudi, ko smo
bili pri vas, zapovedali, da, če kdo noče de¬
lati, naj tudi ne je. Slišimo namreč, da ne¬
kateri izmed vas nemirno živijo, in ne de¬
lajo nič, ampak pečajo se s praznimi rečmi.
Takim pa naročamo in jih opominjamo v Gos¬
podu Jezusu Kristusu, naj v miru delajo in
svoj kruh jedo. Če pa kdo ni pokoren naše¬
mu podučenju v listu, njega zaznamvajte in
ne pečajte se ž njim, da ga bo sram. (II. Tes.
3, 7—14). Čudovit, kakor nalašč za našo dobo pisan rek.
Kdor noče delati, naj tudi ne je, prav odločna
apostolska beseda. Vsi torej moramo biti delavci; kdor noče
delati, naj tudi ne je in naj se pogubi.

Da bo pa vaše delo, moji mi v Gospodu ljubljeni de¬
lavci, zaslužno pred Bogom in njemu prijetno, opravljajte je
z dobrim namenom, to je, iz ljubezni do Boga in v po¬
korščini do presvete njegove volje. Vedite namreč,  da  ste
od Boga poklicani v stan, v katerem živite in delate. Piše
vendar sv. apostol Pavel:  Le kakor je vsakemu po¬
delil Bog, kakor je on vsakega poklical,

-t- 186 -8-

tako naj ravna . . . Vsak naj ostane v tern
poklicu, v katerega je bil poklican. Suženj
si bil poklican, ne bodi v skrbi. Kajti kdor
je v Gospodu poklican suženj, svobodni k
je Gospodov. Tako tudi, kdor je svobodni k
poklican, suženj je Kristusov. Bratje, vsak¬
do naj ostane in vztraja pred Bogom Gos¬
podom v tem, v čemer je poklican. (I. Kor. 7,17. 20.
21. 22. 44). O, kako lahko dosežete v svojem delavskem po¬
klicu svoj nadzemeljski poklic, kako lahko si prislužite in
zaslužite v svojem delavskem stanu nebesa, če le svoja dela
opravljate z Bogom in za Boga, če le zmerom ostanete zvesti
sinovi matere svete cerkve.

Vaše društvo je že znamenito, in vi ste ponosni na to,
da ste njegovi udje. Prav tako! Toda ostanite dobri in
zvesti udje tudi naj večje družbe sveta, ene edine, svete, ka¬
toliške in apostolske cerkve, one čudovite družbe, o katere
edinosti so šele pred kratkim izdali srečno in slavno vlada-
dajoči naš sveti oče papež Leon XIII. velikansko okrožnico
»Satis cognitum vobis est« dne 29. junija tekočega leta. Udje
tega po volji božji ustanovljenega društva so bili vsi sveti
možje in sveti mladeniči. Za to društvo vseh društev so ži¬
veli, delali in so darovali svoje življenje sv. apostoli, sv.
mučenci in spoznovalci, sv. cerkveni očetje in učeniki, naj¬
sijajnejši značaji, ki so bili kdaj rojeni na zemlji.

Ljubi krščanski delavci! Pogostoma in klečeč zahvalite
Boga svojega Gospoda, da ste udje tega njegovega društva,
in ravnajte se po njegovih nespremenljivih postavah ter
vestno izpolnjujte cerkvene zapovedi. Mišljenje vaše bodi
cerkveno ali, kakor imenujete svoje društvo, katoliško, go¬
vorite katoliško, živite in ravnajte se po nezmotljivem nauku
in v duhu svete katoliške cerkve. Posvečujte njene nedelje
in praznike, prejemajte zakramete, božja sredstva milosti,
častite in spoštujte njene od Boga postavljene služabnike.

Medtem pa, ko vas v svoji nadpastirski ljubezni in v
neprestani svoji skriti za vaše pravo blagostanje k temu opo¬
minjam in izpodbujam, izpolnjujem le povelje svetega očeta

-I- 187 -s~

papeža Leona XIII., ki v svoji že večkrat omenjeni delavski
okrožnici govorijo med drugim tako-le: »Vzbuja se naj v

društvenih članih globoko spoštovanje do pobožnosti in do
službe božje; naj se še posebej družbeniki opominjajo, da
posvečujejo nedelje in praznike. Uči se naj delavec, spošto¬
vati in ljubiti cerkev božjo kakor mater vseh ljudi, izpol¬
njevati njene zapovedi in prejemati božja sredstva milosti,
njene svete zakramente, ki dušo očiščujejo ter k svetosti
vodijo.« Bodite torej močen grad, kar pomenja na zastavi
lepi mestni grb, bodite svete vere močen stolp in močen zid
krščanske nravnosti, krščanske čednosti! Amen, resnično
vam povem, dokler bo vaše društvo v cerkvi koreninilo, bo
stalo kakor mogočna, nepremična skala, ob kateri se razbije
vsak val, peneč se še tako silno in srdito.

Medtem pa, krščanski delavci, ko neupogljivo stojite k
svojemu društvu, in po močeh pospešujete in povišujete
njegove zadeve, čislajte tudi druga krščanska društva, ka¬
terih glavni namen je isti; imam pa posebej v mislih okoli
leta 1855 osnovana katoliška društva rokodelskih pomočnikov.
Ta društva so vedno še času primerna in bodo še dolgo,
dolgo. Klic do blagega Adolfa Kolpinga iz čevljarskega
stanu v duhovski stan in k ustanovitvi katoliškega društva
rokodelskih pomočnikov, je bil od božje previdnosti, je prišel
iz nebes. Osoda delavcev bi bila še mnogo bridkejša in hujša,
če ne bi se katoliška društva rokodelskih pomočnikov, katerih
štejemo že 933, s svojimi tisočerimi udi po vseh delih sveta
krepko ustavljala razdirajočemu duhu, ki se širi in širi
med delavci. Ta vsega priznanja in vse pohvale vredna
društva so pričela takorekoč probujati krščanski živelj v de¬
lavskih družinah.

Pač vsa dobra društva bi morala in bi tudi celo lahko
mogla v miru drugo poleg drugega in drugo za drugo
delovati in se med seboj, kakor v poštenem tekmovanju,
meriti za obrambo in ohrambo najvišjih in najsvetejših blaginj
delavskega stanu. Cerkev božja, ki je živo telo, poraja in ustvar¬
ja vedno nove čvrste družbe, pa ne da bi zato že obstoječe
imela za nepotrebne. Tako imamo redove: stare, nove in
novejše, pa vsi so ljubeče matere svete cerkve ljubi in dragi

-i- 188 -5-

otroci, imajoč vsakteri posebni svoj delokrog, le glavni na¬
men je vsem eden in isti: čast božja in večno vzve-
ličanje neumrljivih duš.  Tudi vojna armada je se¬
stavljena iz različnih čet, pa vendar oživlja vse oddelke
enaki duh in navdaja vse enaka želja: pogumno se bojevati
za Boga, za cesarja in dom, premagati z združenimi močmi
skupnega sovražnika. Istotako zamorejo tudi krščanski de¬
lavci biti udje različnih katoliških društev, pa složno se naj
potegujejo in bojujejo za isto sveto reč, to je, da postavijo
človeško družbo zopet na krščansko-katoliško podlago in da
zopet prebudijo krščanskega duha v delavcih in v delavskih
družinah.

Da, potrebni sta edinost in sprava vseh dobrih življev
dandanes, ko se pojavljajo nova glasila in gesla, ki name¬
ravajo predrugačiti svet na novih podlagah: brez Boga, brez
vere, brez čednostij. Pod vplivom teh zvito izmišljenih glasil
in gesel gineva krščansko življenje in ž njim spoštovanje do
staršev, do duhovske in deželske gosposke. Ne pogrešamo
poskusov, da se uprizorita upor in nepokorščina in da na¬
stane grozna zmešnjava v pojmih in grozen nered, ki dove¬
deta, morata dovesti do popolne anarhije ali nerednosti. V
takih bridkih in žalostnih časih je neobhodno potrebna slož¬
nost vseh dobro mislečih, da odvrnejo še o pravem času
preteče nevarnosti. Da, ves krščanski svet se mora zbrati
in zediniti, se mora na podstavi svete vere odločno upreti
sovražnim, razdirajočim elementom, mora obuditi in podnetiti
sveto vero tam, kjer je že nekako odmrla in ugasnila, mora
poiskati sredstva in pota, da ozdravi, kar že hudo boleha.
To bodi vodilna misel in naloga katoliških delavskih društev.
In hoc signo vincent. V tem znamenju bodo zmagala.

Zatorej vas, krščanski delavci, kličem na delo, vas kličem
v sveti boj za Boga in za cerkev njegovo, za časno vašo srečo
in za večno vzveličanje vaših neumrjočih duš. Orate et la-
borate! Ljubite mogočno podpirajoči se sestri: molitev
in delavnost!  Nosite pod delavsko svojo suknjo tudi še
obleko posvečujoče milosti božje! Napolnjuj vas duh žive
vere, trdnega upanja in požrtvovalne ljubezni do Boga in do
bližnjega! Po vašem odločnem in hrabrem potegovanju za

-S- 189

sveto stvar in reč božjo se bo okrepčal marsikateri, ki je
še boječ, in neustrašljivo bo tudi on prisegel k zastavi Kristu¬
sovi ter bo sam dejanski pospeševal socialno delovanje. Na
tem mestu so primerne in pripravne besede našega preslav¬
nega papeža Leona XIII. v zgoraj pohvaljeni delavski okro¬
žnici: »Razširjanje teh delavskih društev bi koristilo tudi
tistim delavcem in bi pospeševalo njih vrnitev k boljšemu
mišljenju, kateri so že izgubili vero in nravnost.«

V zanesljivem zaupanju torej, da bodo vsi člani katoliškega
delavskega društva v Mariboru delovali v tem dobrem smislu
in duhu, priporočam vaše društvo milosti božji, varstvu sv.
Jožefa, naklonjenosti visoke in čislane gosposke, ljubezni
prebivalcev Mariborskega mesta, skrbi častite mestne du¬
hovščine, prijaznosti vseh dobrih društev, posebno pa še
modrosti in kreposti velecenjenega predsedništva. Obljubujem
pa tudi jaz od svoje strani, da bom z nadpastirko skrbjo
podpiral društvo in čuval nad njim, dokler bo zvesto ostalo
svojemu geslu in pravilu.

Preljubi poslušalci!

do izmed vas ne pozna velikega pomena zastave v
življenju ljudstev, v zgodovini narodov, v osodah de¬
žel in držav, v razvitku društev in skupščin?

Zastavo nesejo v boj, da se zbirajo bojevalci pod njenim
varstvom, da se vojskujejo in zmagujejo v njeni senci. Pri
zastavi se tudi prisega. In ta prisega je kaj sveta. Zastava
se časti in čisla visoko, in vsak mora biti pripravljen, braniti
jo s svojim življenjem. Zapustiti zastavo, je nečastno in
sramotno.

Že Izraelci so imeli pri svojem izhodu iz Egipta in pri
svojem potovanju po puščavi v obljubljeno deželo svoja
bandera in znamenja. Bog sam je zapovedal Mozesu, da naj
se vojne trume zbirajo in taborijo pod vojnimi prapori in
znamenji, s škrinjo zaveze v sredi med njimi. (IV. Moz. 2,
1. 2). Tako je bojda jmel rod Juda v svojem banderu leva,
in to zaradi besed Jakobovih: Juda je mlad lev. Ti
moj sin si se vzdignil na plen. Kadar počivaš,

-*-• 190 -S-

ležiš ko lev in ko levinja. (I. Moz. 49, 9). — Prav
skrivnostna in mična je zastava, katero je gledal veliki pre¬
rok Izaija v čudapolni prikazni. Videl je Mesija, kako je za¬
sadil zastavo med ljudstvi, in kako so se pri pogledu visoko
vihrajoče zastave veselo osrčili potrti ljudje, kako so še raz-
škropljeni otroci božji od vseh stranij sveta zbirali krog za¬
stave, kakor krog skupnega rešilnega znamenja, in kako sta
se zopet spravila sovražna rodova Juda in Izrael. Tisti
dan,  piše prerok obljubivo, bo stala Jesetova kore¬
nina ljudstvom v znamenje; in narodi bodo
njega molili . . . In On bo postavil bandero
med narodi, in bo zbral razškopljence Ju¬
dove od štirih krajev zemlje. In odpravljeno
bo Efrajmovo poganjanje, in poginili bodo
sovražniki Judovi. Efrajm ne bo zavidal več
Juda, injuda se ne bo bojeval več zoper Ef¬
rajm  a. (Iz. 11, 10. 12. 13).

In katera je vendar ta zastava? To je zastava od mrtvih
vstalega Vzveličarja, leva iz rodu Judovega, premagovalca
smrti, pekla in hudega duha; to je zastava svetega križa,
znamenja naše odrešitve in naše sprave z Bogom. To je
znamenje Sinu človekovega, ki se bo prikazalo nekdaj na
nebu. Parebit signum Filii hominis in coelo.
(Mat. 24, 30). In s posvečenjem zastave svetega križa na
Golgoti, po neprecenljivi krvi Jezusa Kristusa, so prejele tudi
krščanske zastave svoj krst in svoj blagoslov. Pomenjajo
vendar tudi one boj za dobro, sveto stvar, za vzvišeno in
vzveličavno misel. — Zgodovinska je zastava cesarja Kon¬
stantina Velikega, slavljenega sina sv. cesarice Helene, ki je
prvi podelil krvavo preganjani cerkvi mir ter je povzdignil
krščansko vero na prestol cesarjev in to z zastavo križa, ki
je bila, je in bo cerkveni vojni ščit. In hoc signo vicit et
vincet. V tem znamenju je cerkev zmagovala in bo zmagovala.

Zastava je podoba in znamenje složnega bojevanja za
dobro, važno in sveto stvar. Tudi Mariborsko katoliško de¬
lavsko društvo ima zdaj tako znamepje. Zares, zalo delo!
Na praporu, ki je iz težke svile, vidimo na prvi strani po¬
dobo sv. Jožefa, ki drži v desnici lilijo, podobo čistosti, v

levici pa božje dete Jezusa, ki blagoslavlja svet. Drugo stran
zastave pa krasi pomenljivi grb mesta Maribora, ki pred¬
stavlja dva stolpa in med njima srebrna mestna vrata, vrhu
katerih plava golob, podoba sv. Duha; všito ima še tudi
številko 1896, to je leto, v katerem je bila društvena zastava
darovana in blagoslovljena. Na vrhu ličnega ročišča se les¬
keta bogato pozlačeno srce, v katero je vrezano na eni strani
ime Jezus, na drugi pa ime Marija, kar je vse globokega po¬
mena in velike važnosti. Prapor dičita tudi dva krasna traka
v deželnih barvah; prvi nosi zlati napis: »Katholischer

Arbeiterverein in Marburg«, drugi pa: »katoliško delavsko
društvo v Mariboru«. Pri branju teh dveh napisov se spo¬
minjam nehote prerokovanja Izaijevega: Efrajm ne bo
zavidal večjuda injuda se ne bo bojeval več
zoper Efrajm  a. Zares, zastava je tudi znamenje miru,
veselja in sprave. In ako so verosovražnim socialistom po
volji delavci vseh krajev in vseh jezikov sveta, zakaj bi se
morali ravno krščanski delavci različnih jezikov preganjati
in sovražiti?

Trdno dajmo se skleniti:
sloga pravo moč rodi.

Vse nam bo lehko storiti,
ako združimo moči.

Brate vodi vez edina
nas do cilja enega.

Kaj pomenja torej vaša lepa zastava, ljubi moji krščanski
delavci ? Dobro, veliko, prevažno reč. Pred vsem pomenja
globoko spoštovanje svete vere, brez katere se vzveličati ne
morete, ne časno pa ne večno. Sveta vera je za vsakega
človeka prva in najvažnejša reč, kakor je tudi podlaga vsemu
obstoječemu pravemu redu. Zapišite torej krščansko katoliško
vero in življenje po njej na svojo zastavo! Bodite vedno
dobri kristjani! Dober kristjan ve in zna, da je delo pred
Bogom dolžnost, ker je človek rojen za delo, ka¬
kor ptica za letanje.  (Job. 5, 7). Dober kristjan
spoštuje papeža in ljubi cesarja, posluša cerkveno in posvetno
oblast, je pokoren svojim predstojnikom, je postrežljiv do
svojega bližnjega. Dober kristjan ve, da tukaj na zemlji, ki

-S- 192 ~>

je in ostane domovina križev, dolina bridkostij in solz, naj
stori človek, kar hoče, dober kristjan ve, da tukaj na zemlji
ne more najti raja popolne sreče; pač pa zamore imeti raj
božjega in dušnega miru, raj čednosti in pobožnega življenja,
in s tem tudi časno vzveličanje, ne da bi izgubil večnega. Da,
šele tam, onkraj sveta čaka ga pravi raj kot večno plačilo
za njegov časni trud in napor, za njegovo zemeljsko trpljenje
in prizadevanje.

Krščanski delavci, stojte torej trdno in zvesto pod za¬
stavo Kristusovo, kije bila in bo zmerom zmagovalna. Mnogo
sovražnih bander so 'že zasadili tekom stoletij zoper njo, pa
ona je ostala nepremagljiva. Tudi v prihodnje bodo zavihrala
sovražna znamenja zoper njo, saj je Jezus postavljen
v znamenje, kateremu se bo oporekalo  (Luk. 2,
34), toda njegova zastava bo plapolala in vihrala z Golgote
neprenehoma čez ves vesoljni svet. Kajti Jezus Kristus je
nepremagljiv in njegova zastava je nerazrušljiva in neumrljiva.
Varujte se vseh praznih naporov zoper stvar Kristusovo, zoper
sveto vero, zoper krščansko nravnost, zoper družabni red
in mir. Varujte se sovražnikov Kristusovega križa; njihov
konec je pogubljenje.  (Filipi. 3, 18. 19).

Bojujte se stanovitno zoper ljute sovražnike delavskega
stanu: nevero, oskrumbo nedelj in praznikov, požrešnost
in nečistost, nevošljivost, sovraženje različnih stanov, neu¬
rejeno družbinsko življenje. Ako bote bojevali boj zoper
vidne in nevidne svoje sovražnike s pravim orožjem: s šči¬
tom vere, s čelado vzveličanja, z ognjem ljubezni, z mečem
božje besede, z oprsnikom pravičnosti in resnice, z orožjem
zmernosti in čistosti, z nepremagljivim orožjem molitve (Efez.
6, 13 — 18), tedaj bo vaša zmaga gotova, in prejeli bote ne-
venljivi venec pravičnosti. (II. Tim. 2, 3. 4).

Na društveni zastavi se sveti in blišči podoba sv. Jožefa,
pohlevnega tesarja iz Nazareta, češčenja in posneme vrednega
vzgleda krščanskih delavcev. Sv. Jožef je delal z Jezusom, v
Jezusu in za Jezusa; je delal v družbi z Marijo in za Marijo,
deviško mater božjo. Sv. Jožef je bil zvest služabnik božji
in dober podložnik. Vstani in vzemi Dete in nje¬
govo Mater, in beži  v E g i p e t, zapovedal mu je angel

193 -f-

Gospodov. (Mat. 2, 13). In že je vstal, vzel Dete in njegovo
Mater po noči in je bežal v Egipet. (Mat. 2, 14). Voljno je
izpolnjeval postavo. Spremljal je Marijo v tempelj k darovanju
božjega Deteta, in potoval je vsako leto v Jeruzalem na ve¬
likonočni praznik. (Luk. 2, 41). — In komaj je izšlo povelje
cesarja Avgusta, da se popiše vsa dežela (Luk. 2, 1 nsl),
že je potoval sv. Jožef s svojo preblaženo nevesto iz Naza¬
reta v Betlehem, da bi izpolnil cesarjevo povelje.

Da, sv. Jožef je bil pravičen.  (Mat. 1, 19). Vestno
je izpolnjeval svoje dolžnosti do Boga, do samega sebe in
do bližnjega. Ni pogledoval po premoženju bogatinov. N e
želi svojega bližnjega blaga,  ta božja zapoved je
bila globoko vtisnjena njegovemu srcu. Družbinsko življenje
mu je bilo črez vse sveto. V sredi svojih varovancev je našel
svojo največjo srečo, je našel svoje najslajše veselje. Ponižno
češčenje in zvesto posnemanje pravičnega in bogoljubnega
tesarja iz Nazareta bi pač moglo varovati krščanske delavce
družabnih zmot in neredov. Vsega preudarka in pomislika
vredne so besede našega sv. očeta Leona XIII. v okrožnici
o sv. Jožefu z dne 15. avgusta leta 1889: »Sv. Jožef je bil
z malim, kar je bilo njegovega, zadovoljen in je prenašal
vse nadloge svojega življenja srčno in vdano po vzgledu
svojega Sina, ki je hlapčevsko podobo na se vzel, in ki
je, dasi je bil Gospod vseh stvarij, prostovoljno prenašal
revščino in pomanjkanje. S takimi mislimi se naj dajo
tolažiti in miriti ubožci in delavci; pač jim je. dovoljeno, po
pravični poti si zboljsevati svojo osodo ; toda pamet in pra¬
vičnost prepovedujeta jim, podirati po božji previdnosti usta¬
novljeni red. Ubogi bodo torej prav modro storili, če ne
poslušajo besedičenja upornih ljudi, ampak zaupajo v vzgled
in v varstvo sv. Jožefa, kakor tudi v materino ljubezen cer¬
kve, ki se ozira na njihov stan z vedno večjo skrbjo.«

Posnemajte torej, ljubi moji delavci, sv. Jožefa, svojega
mojstra in sijajni vzgled v vaji vsake delavske čednosti, in
Jezus sam bo z vašim društvom, in bo v vaši sredi prebival,
kakor zagotavlja, rekoč: Kjer sta dva ali so trije
zbrani v mojem imenu, tam s e m j a z sredi med
njimi.  (Mat. 18, 20).

13


194 -SH-

Predragi v Gospodu!

Jjb koncu pomenljive, vse žive dni nam nepozabne
slovesnosti blagoslovljenja zastave bomo zapeli
zahvalno pesem »Te Deum laudamus. Tebe, Bogi
mi hvalimo«, in bomo tako Gospoda Boga po¬
nižno zahvalili za dosedanjo pomoč in ga bomo prisrčno
prosili nadalnje podpore. Koj sedaj pa zahvaljujem jaz kot
vaš višji pastir društvene ustanovitelje za času primerno,
hvalevredno podjetje, katero danes takorekoč venčamo. Tudi
vsem prijateljem, podpornikom, dobrotnikom in pospešiteljem
mladega društva velja moja topla nadpastirska zahvala. Po¬
sebno pa še izrekam svojo najprisrčnejšo zahvalo blagorodni
gospej Mariji grofinji Nugent za dragoceno, delavcem po¬
klonjeno darilo in tudi zato, da je sprejela službo botre ali
matere pri zastavi, da, pač po vsej pravici mesto matere,
ker se sme prekrasno bandero ponašati, da je prav lastno
dete blagodušne gospe grofinje.

Sedaj pa hočemo zastavo razgrniti in razviti, da bo vihrala
in plapolala, navdušujoč in izpodbujoč delavce za stvar božjo in
večno vzveličanje njihovih duš. Vihrajočo zastavo nakriljuje še
druga, in sicer ona, kije  bila na gori Kalvariji posvečena m
pri kateri smo vsi prisegli po prejemu svetega krsta in svete
birme — to je zastava križa Kristusovega z napisom: I 11
hoc signo vinces. Jaz, sam delavec v vinogradu Gospodovem,
posvetim in blagoslovim prav rad to delavsko zastavo, 1 {1
je tesno združena z zastavo Jezusa Kristusa. Vi veste, v
Gospodu ljubljeni delavci, da je lepo banderišče in beli kol
svile in umetno izdelan trak sicer prijetno gledati, da p a
vsi ti deli še le po svoji zvezi zadobe pomenljivost in p°
cerkveni posvetitvi svoj vzvišeni značaj. Po blagoslovljen] 11
prejme zastava duhovno moč, po kateri deli blagoslov vse¬
mogočnega in vsedobrotljivega Boga v uspešno izvršite'
blagih podjetij. Tako zedinjena in posvečena predočuje z a '
stava veliko, važno stvar, ima svojo posebno vrednost i 11
izredno čast.

Blagoslovim najpoprej podobo sv. Jožefa, medtem k°
molim prelepo cerkveno molitev, ki se glasi:

-g- 195

Adiutoriura nostrum in nomine Domini.

Qui fecit coelum et terram.

Dominus vobiscum. Et cum špiritu tuo.

Oremu  s.

Omnipotens sempiterne Deus, qui Sanctorum tuorum
imagines sculpi aut pingi non reprobas, ut, quoties illas
oculis corporeis intuemur, toties eorum actus et sanctitatem
ad imitandum memoriae oculis meditemur, hanc, quaesumus,
nnaginem in honorem et memoriam beati loseph adaptatam
bene »E dicere et sancti >E ficare digneris; et praesta, ut, qui-
cumque coram illa sactum loseph suppliciter colere et
honorare studuerit, illius meritis et obtentu a te gratiam in
praesenti et aeternam gloriam obtineat in futurum. Per
Christum Dominum nostrum. Amen.

Sedaj pa blagoslovim zastavo z vsemi njenimi vzajemno
Zedinjenimi deli, medtem ko molim dotično posvetivno
molitev:

Adiutorium nostrum in nomine Domini.

Qui fecit coelum et terram.

Dominus vobiscum. Et cum špiritu tuo.

O r e m u s.

Domine lesu Christe, cuius Ecclesia est veluti castrorum
acies ordinata, bene »E dic hoe vexillum, ut omnes sub eo
tibi Domino Deo militantes, per intercessionem beati loseph
inimicos suos visibiles et invisibiles in hoc saeculo superare
et post victoriam in coelis triumphare mereantur. Per te, lesu
Christe, qui vivis et regnas cum Deo Patre et Špiritu sancto
in saecula saeculorum. Amen.

Po dovršeni blagoslovitvi pa naj povzdigne, še božji
Vzveličar, kakor ga vidimo na podobi, svojo sveto roko in naj
blagoslovi po moji škofovski roki zastavo in njen trak: Be-
nedictio Del omnipotentis Patris et Filii et Spiritus sancti
descendat super hoc vexi.llum et super hoc ligamentum et
maneat semper ! Amen.

13

-4~ 196 -f-

Ker nimam vzroka, dvomiti nad vašo voljo, spoštoval
delavci, da bote stali nepremakljivo k svoji zastavi in da J e J
bote služili zvesto, potrdim vašo zastavo s prvim udarkon 1
v imenu presvete Trojice: Boga Očeta in Sina in sv. Duh 3
in zakličem obenem z besedami cerkvene hvalnice: VexiH‘ l
regis prodeunt, fulget crucis mysterium. Kraljevo znamenj 6
se blišči, skrivnost nam s križa zažari. '

Blagoslovljeno zastavo izročim s trakoma vred zdaj
vam, katoliški delavci, da jo rabite Bogu v čast in v vz' ,e
ličanje svojih neumrljivih duš. Kako um in srce oživljaj 06
je bil vendar nekdaj pogled, ko so krščanskih rokodelce'
zastave vihrale in plapolale pri slovesnih cerkvenih obhodi
in procesijah!

1  Lepih rekov so se poslužili vsi, ki so zabijali s kladivom zebli 1 '
v zastavo. Tako je rekla gospa grofinja Nugent kot mati zastave: M®
rija bodi mati delavcev.

Gospod profesor dr. Alojzij Meško, bivši društveni predseduj' 1
je rekel: Božje srce Jezusovo, skleni v svojo n el
mer n o ljubezen vse ude in dobrotnike katoliške^ 1
delavskega društva v Mariboru.

Gospod profesor Martin Matek, društveni učitelj in sedanji p re
sednik: Ni vzveličanja za človeka, kakor v i m e 11
Gospodovem.

Gospod profesor Jožef Zidanšek, društveni učitelj : K e r J
Kristus sam delal in delo blagoslovil, zato klič efl1
Slava delu, delu čast!  ^

Gospod stolni prošt Ignacij Orožen : Jezus, Marija, J° ze ’
varujte delavsko društvo!

Gospod stolni dekan Lavrencij Herg: Božje deteJ eZl1 ’

blagoslovi delavce in delo!

&  . . . 1  0 '
Gospod stolni in mestni župnik Jakob Filip Bohinc: Sveti J

že f, varuj in brani delavce!  ;

v 1  1

Gospod kanonik dr. Jožef Pajek: Sest dni j delaj, s e o
dan pa Bogu posveti, da bo blagoslovil tvoje  d e 1 P -■ j.

Gospod kanonik dr. Janez Mlakar: Duh Gospodov b°
delavcem tolažnikv njihovi h potrebah!  j_

Gospod špiritual Jakob Hribernik: Boj se Boga in i z P°
njuj zapovedi, to je popoln človek.  j

Gospod profesor Dr. Franc Janežič : Sveti Jožef, izp r °'
našiškofiji mnogo katoliških društev! .

Udje slavnostnega odbora so govorili naslednje reke: Pavel
ričko, lončar: K d o r n o č e d e 1 a t i, n a j tudinejč.

-t- 197 -s-

V marsikaterih cerkvah še nahajamo dandanes zastavo
te  ali one skupščine delavcev. Okoli leta 1860 sem videl kot
^'ad dijak pri procesiji ob Telovem v Celju nositi rokodelske
P°močnike velike in težke društvene zastave, medtem ko so
t Mojstri in učenci z gorečimi svečami, okrašenimi s cvetli-
c a-mi, za njimi sledili in glasno molili. O, da bi se zopet
^Vrnila ta vse časti in hvale vredna navada!

Krščanski delavci, obljubite vpričo blagoslovljene za-
s *ave, svojega zaklada, da hočete od danes zanaprej visoko
Ce niti in spoštovati sveto krščansko katoliško vero, da jo
*'°čete povsod stanovitno spoznavati in braniti. Obljubite v

slovesnem trenotju, da hočete zastavi Kristusovi v sreči
lfl  nesreči zvesti ostati in da nočete nikdar Jezusove svete

Alojzij Šket, zlatar: Od božjega blagoslova  je  vse

0  ^ v i s  n o.

Janez Ploč, kletar: Sv. Jožef, varih našega društva,

^ r 0  s i za nas!

Ha

Avgust Weixler, sukač železa: Delo traja kratek  čas,

a  č i l o z a delo pa nima konca.

I J ožef Brandl, orglar: Kako sramotno je, ljubiti delo

■Zavoljo časnega bogastva, ne pa ga ljubiti, da bi
s  ž njim pridobil Bog.

J. Zalesjak iz Ljubljane  : Vse za vero, dom, cesarja!

Karol Tratnik, pasar  :■  Vse k največji časti božji.

Delavec iz Gradca  : Brezbožnež beži, če ga tudi nihče
e  p o d i ; pravičen paje kakor srčen lev brez strahu.

Drug delavec : Ti si močni grad nepremagljive res-

i)i„ ” o r & j

naše vere.

Janez Hois, podobar:  Ako je mnogo brezbožnih, se

^ b o ž i j o hudobije; toda pravični bodo gledali n j i-
0  v  o pogubo.

I (  Jožef Saveski, preparatčr:  Kolikokrat preneseš bridko
6 s edo, zbiraš rože na trnju.
s  Oskar Schmidt, solicitator:  Kdor zapoved ohrani, ohrani
. V 0  j o dušo; kdor pa ne pazi na svoje življenje, bo
%r].

duhu, da smo

°t

*«i

Drug delavec:  Duh sam priča našemu
r °ci božji.

Jožef Kregar, mizar:  Moli in delaj.

Anton Kritzinger, tapetar:  V tem znamenju je zmaga.
Anton Kager, pasar:  Delo naj živi, naj se časti, kakor
Kristus.

-S~ 198 ~š~

stvari zapustiti ali zatajiti. Pobeg pred praporom onečasti;
pa pobeg pred Kristusovo zastavo stori še k temu človeka
časno in večno nesrečnega. Obljubite, da hočete vedno biti
kakor dobri kristjani tako pravi domoljubi, ki so zvesto vdani
svojemu cesarju, česar vas naj vedno spominjajo deželne
barve trakov pri zastavi. Ohranite medsebojno složnost in
ljubezen, česar vas krasni trak pri banderu vedno spominjaj-
Saj je ljubezen vez popolnosti.  (Kol. 3, 14). Da,
potegujte se za pravo krščansko prostost, enakost in bratsko
ljubezen. Pesem prostosti je že peta: Slava  Bog 11

na višavah in na zemlji mir ljudem dobre
volje!  (Luk. 2,14). Enakost je že dognana: Vse torej,
kar hočete, da ljudje vam store, to storite
tudi vi njim!  (Mat. 7, 12). Bratska vez je že sklenjena:
Vi vsi ste otroci božji po veri v Kristusu Je¬
zusu . . . Tu ni ne Juda ne Grka, tu ni ne suž¬
nja ne svobodnega, tu ni ne moža ne žene;
kajti vi vsi ste eno v Kristusu Jezusu!  (Gal. 3,
26. 28).

Krščanski poslušalci! Pozival in vabil sem prav resno
člane katoliškega delavskega društva, da vedno visoko spoštu¬
jejo bandero dobre, svete stvari. Toda, mi vsi smo delavci
Gospodovi. Zato velja enak opomin tudi nam vsem. Cenite
torej Gospodovo zastavo pred vsem vi, častiti gospodje du¬
hovniki, kot moji dragi sodelavci v vinogradu Gospodovem!
Skazujte se Bogu kot izkušeni delavci  (II.Tim-
2, 15), posebno zato, ker je žetev velika, delavcev
pa j e malo.  (Luk. 10, 2). In hoc signo vincetis! — Čislajte
vzvišeno zastavo Jezusa Kristusa vi, krščanski očetje in ma¬
tere ; vi, krščanski hišni gospodarji in gospodinje; vi, krščan¬
ski mojstri in delavski predstojniki! Bodite sami dobri m
zvesti delavci Gospodovi, in poleg tega skrbite, da bodo
taki tudi vaši gojenci. In hoc signo vincetis. V tem zna¬
menju bo zmaga vaša.

Kadar pa bo napočil dan večernega po¬
čitka in bo zbral hišni gospodar delavce i 11
vsakemu dal plačilo za dnevno delo, kakršno
si je zaslužil  (Mat. 20, 1 — 8), tedaj bomo tudi mi prejeli

199 ->

bogato plačilo za izvršeno delo. In kadar se bo prika¬
zalo znamenje Sinu človekovega na nebu, in
bodo vsi rodovi zemlje videli priti Sina člo¬
vekovega v oblakih neba z veliko močjo in
slavo (Mat. 24,. 30), tedaj bo sveti križ rešilna zastava, pod
katere varstvom in senco bomo šli v prebivališča, kjer ni
trpljenja, kjer kraljuje rajsko veselje.

Jaz sem govoril, Bog pa me naj sliši in usliši! Amen.

Govor

Pri vlaganju sklepnega kamena in pri blagoslovljenju
cesar Franc Jožef-bolnišnice v Ormožu ob Dravi, dne

24. aprila 1899.

Resnično vam povem, kar ste storili
kateremu teli mojih najmanjših bratov,
ste storili meni. (Mat. 25, 40).

V Gospodu pobožno zbrani kristjani!

jtrčno vas pozdravljam vse, ki ste od blizu in daleč
prihiteli k izredno lepi in pomembni slovesnosti,
/ ki se danes v navzočnosti Njih cesarske in kraljeve
visokosti, svetlega nadvojvoda Evgena, vrši na tem
z a vso prihodnost važnem in znamenitem kraju v veseli in
slavni spomin na petdesetletno blaženo vladarstvo našega
presvetlega in preljubljenega cesarja Franca Jožefa Prvega.- 1

1  O priložnosti lepe slovesnosti je izšla tudi knjižica z naslovom:
Ule Einvveihung des Kaiser Franz Joseph-Spitales des Deutschen Ritter-
Ordens in Friedau an der Drau. Ansprache von Dr. Michael Napotnik,
1 tirstbischof von Lavant, gehalten anlasslich der feierlichen Einvveihung
'les neuen Spitales des Deutschen Ritter-Ordens in Friedau, den 24. April
l8< ». Marburg, 1899. 8». Str. 49,

-I- 200 -s-

Preblagi jubilar so se glede na praznovanje svojega
zlatega vladarskega jubileja izrazili v tem smislu, da nikakor
ne želijo, da bi državljani petdeseto leto Njih cesarovanja
slavili s hrupnimi in potratnimi veselicami, temveč da bi je
naj obhajali z dobrodelnimi napravami, z ustanovami v prid
in korist sirotam in vdovam, v blagor bolnikom in ubožnežem.

Vsled tega plemenitega cesarjevega namena je slavni
red križnikov pozidal to-le krasno bolnišnico, ki nosi na
pročelju glavnega vhoda tolažljivo ime: Cesar Fran cjožef-
bolnišnica  nemškega reda.

Današnja svečanost mi ponuja lepo priložnost, da iz-
pregovorim podučno besedo o veseli resnici: krščanska
ljubezen do ubožcev in bolnikov je izdaten po-
moček k v z veli Čanju.  Ta usmiljena ljubezen izvira iz
srca Jezusovega, in ž njo hoče Bog pomagati bolnikom in
njih postrežnikom.

Vodi me, Gospod, v svoji resnici, in uči
me; zakaj ti, o Bog, si moj rešitelj, in v tebe
sem upal ves dan!  (Ps. 24, 5). Tvoja beseda je
resnica.  (Jan. 17, 17).

Kristjani predragi!

az poznam kratek svetopisemski izrek, ki je najlepše
razodetje krščanstva; in to je sv. Janeza apostola
vzklik: Bogje ljubezen.  (I. Jan. 4, 8).

Toda, kako se je razodela neskončna ljubezen božja
na zemlji? Sv. Janez, ljubljenec Jezusov in oznanjevalec lju¬
bezni, je rešil velevažno vprašanje prav jasno in določno,
ko je zapisal v svojem duhovitem evangelju genljivi stavek:
Tako jeBog svet ljubil, daje dal svojega edino-
roj enega Sina, da se ne pogubi, kdorkoli vanj
veruje, temveč da ima večno življenje.  (Jan. 3, 16).
Sv. apostol in evangelist je hotel reči: Oče nebeški ima edi¬
nega Sina, veličastnega, svetega, mogočnega, v sebi neskončno
srečnega, kakor je Oče sam v sebi popolnoma srečen. In tega

201  ->■

svojega Sina pošlje na svet. Zakaj ? Ne za to, da bi sodil grešni
svet, marveč da bi ga vzveličal in osrečil. Prav primerno nam
razlaga božjo ljubezen glasoviti apostol narodov, sv. Pavel,
ko piše dragemu Titu: Prikazala seje dobrotljivost
in človekoljubnost našega Odrešenika, ki nas
je rešil po svojem usmiljenju.  (Tit. 4, 5).

Vendar, kako se je razodela čudovita ljubezen božjega
Sinu? Kako je pokazal Jezus svoje usmiljeno, svoje ljubezni
polno srce? Po čem se je pojavljal Jezus pred strmečim
svetom ?

Ljubi moji! Jezus je ljubil, kakor ni ljubil noben človek
pred njim; in on je ljubil to, česar ni ljubil nihče pred njim.
Jezus je ljubil uboge, katere je imel neverni svet za izvržke
človeškega rodu, ter jih je držal za stvari, ki so vredne so¬
vraštva od strani bogov in ljudi. Blagohotni sicer in rahlo¬
čutni modrijan Platon je zapustil v svojih spisih izrek, ki
dovolj izpričuje njegovo naziranje, kakor tudi njegovih rojakov
mišljenje zastran revežev in sirot: »Ce ubožec zboli, naj
umerje. Zdravnik naj se ne trudi, da bi ga ozdravil.« Temu
groznemu, brezsrčnemu nauku nasproti je Jezus, največji
človekoljub, izrekel presladko besedo : Blagor ubogim v
duhu, ker n j i h j e nebeško kralj e vstvo.  (Mat. 5, 3).
In Jezus je srčno ljubil bolnike in vsakovrstne trpine. Kdo
se je pač potrudil, vprašam, pred Jezusom Kristusom, da
bedi in čuje noč in dan pri vzglavju bolnikovem? Kje so
se nahajale bolnišnice, kje zavodi, da sprejemajo ubožce?
Kje so bile nežne, nikoli trudne roke, da bi stregle bolnikom,
tudi najubožnejšim, da bi jim obezovale rane?

Vse to je nastalo, ko se je prikazala dobrotljivost in
človekoljubnost našega Vzveličarja, kije  dejal: Ni treba
zdravnika zdravim, ampak bolnim.  (Mat. 9, 12).
Svoje usmiljeno srce je pokazal naš božji Vzveličar v glo¬
boko genljivi priliki o usmiljenem Samarijanu (Luk. 10, 30
do 37), katero je končal z vabljivim opominom do pismo-
učenega: Pojdi in stori tudi ti tako!

Kar je Jezus učil, to je pa tudi sam izvrševal, kakor
nam soglasno poročajo sveti evangelisti. Sv. Matevž piše kaj

-I- 202 -s-

živo: In Jezus je dospel h Galilejskemu morju
in j e šel na goro ter j e ondi sedel. In prišle so
k njemu velike množice, ki so imeli pri sebi
mutaste, slepe, kr uljeve, hrome in mnoge druge;
in sojih položili k njegovim nogam, in on jih
je ozdravil, tako da so se množice čudile, ko
so videle mutaste govoriti, kr uljeve hoditi in
slepe iz pregledovati: insopoveličevalelzrael-
ovega Boga. (Mat. 15, 29 — 31). In sv. Lukež poroča kratko
pa značilno: Kopaje  solnce zašlo, so vsi, ki so
imeli bolnike z mnogovrstnimi boleznimi,
le-te pripeljali k njemu. On pa je na vsakega
položil roke in ga je ozdravil. (Luk. 4, 40).

Pa usmiljeni Samarijan je tudi osebno obiskoval bolnike.
Obiskal je bolnišnico Bethezdo v Jeruzalemu, ki je imela pet
lop ali pokritih mostožev, po katerih je ležala velika množica
bolnih, slepih, kruljevih, suhoudnih. Med temi je bil tudi
človek, ki je že osemintrideset let pogrešal ljubega zdravja.
Ko je videl Jezus siromaka ležati, in ker je vedel, da je že
dolgo časa tak, mu je rekel:  Vstani in zadeni svojo
posteljo in hodi. In tisti človekje zdajci ozdra¬
vel terje vzel svojo posteljo in je hodil. (Jan. 5,
2 do 9).

Jezus je nadalje ozdravil stotniku v Kafarnavmu bolnega
hlapca. (Mat. 8, 5 — 13).  Vtem svojem mestu je ozdravil
tudi mrtvoudnega, katerega so nosilci skozi strešje postavili
pred njega. Ko je Jezus videl vero in zaupanje nosilcev, je
dejal revežu: Rečem ti, vstani, vzemi svojo po¬
steljo, in pojdi na svoj dom.  (Luk. 5, 17—25). In kdo
se ne čudi temu, kako je ljubi Jezus pomagal Kananejski
materi, ki ga je tako milo prosila za svojo bolno hčerkico,
rekoč: Usmili se me, Gospod, sin Davidov, moja
hči veliko trpi . . . Gospod pomagaj mi. On pa
je odgovoril, rekoč: Ni prav, jemati kruha otro¬
kom in ga metati psom. Ona pa je odgovorila:
Kajpada, Gospod! Saj tudi p s i č k i j edo dr obtin e,
ki padajo z mize njih gospodov. Tedaj je Jezus

-*- 203

odgovoril in ji je rekel: O žena, velikajetvoja
vera. Zgodi se ti, kakor želiš. In njena hči je
bila zdrava od tiste ure. (Mat. 15, 22—28). Tako je
Jezus izpolnjeval prerokovanje Izaijevo:  Poslal me je,
ubožcem oznanjevat evangelj in ozdravljat
tistih, ki so potrtegasrca, oznanjevat jetnikom
rese nje, slepim pogled in zatiranim prostost.
(Luk. 4, 18. 19).

Kristjani predragi!

je torej ljubezen. In to nebeško hčerko je poslal
svetu, ko je velel svojim apostolom, rekoč:  V
„„terokoli mesto pridete, skrbite za bol¬
nike, ozdravljajte jih in jim recite: Približalo
se vam je božje kraljevstvo. (Luk. 10, 8. 9).

To povelje svojega božjega učenika so apostoli vestno
izpolnjevali. Ko niso mogli sami ustreči revam, vdovam in
sirotam, so izvolili in postavili sedem diakonov, ki bi naj
skrbeli za reveže. (Dej. ap. 6, 1 — 6). Veliki apostol Pavel je
resno prosil Solunčane, da naj tolažijo malosrčne,
naj sprejemajo bolnike in n a j bodopotrpežljivi
z vsemi. (I. Tes. 5, 14). In Rimljanom je pisal zapovedno:
Mi močnejši moramo slabosti nemočnih pre¬
našati in sebi ne dopadati. (Rimlj. 15, 1). In Korin-
čanom je zatrjeval: Slabim sem slab postal, da bi
slabe pridobil. Vsem sem postal vse, da bi vse
vzveličal. Vse pa storim zavoljo evangelja, da
se ga udeležim. (I. Kor. 9, 22. 23).

Resna skrb za uboge bolnike je bilo od nekdaj posebno
znamenje pobožnih katoliških kristjanov. Največji svetniki so
se pečali najrajši s siromaki. V življenju sv. škofa in mučenca
Ciprijana iz Kartagine (J- 258) beremo, daje  ob času morilne
kuge izpodbujal svoje vernike, naj se usmilijo okuženih in
naj pokopavajo umrle. Pridne ovčice so rade poslušale glas
svojega dobrega pastirja ter so marljivo skrbele za obolele
kristjane pa tudi za pagane, ki so bili od svojih domačih
zarad nalezljive bolezni čisto zapuščeni in zanemarjeni. Sveti

-S- 204

levit Lavrencij je s ponosom kazal poglavarju rimskega mesta
vdove, sirote, reveže in bolne kot najdražje zaklade svete
cerkve. In sv. Martin je še kot katehumen in vojščak polo¬
vico svojega plašča podaril na pol nagemu beraču pred
mestom Amjenskim. In po noči se mu je v trumi angelov
prikazal Jezus, oblečen v darovani plašč, in je zaklical: S
tem plaščem meje odel katehumen Martin.  Ta
Martinov plašč darežljive ljubezni do bližnjega so pridno
nosili cerkveni redovi in ga še nosijo.

Tretjerednica sv. Elizabeta, slavna deželna grofinja
Turingijska (J- 1231), je pozidala na lastne stroške veliko
bolnišnico, in je najrajša sama stregla bolnikom. Ko se je
nekega dne mudila s svojim možem in svojo taščo na gradu
Neunberg, je prišel tja gobav človek, majhne postave in tako
zoprne zunanjosti, da ga nihče ni hotel sprejeti in mu po¬
streči. To pa je bila za pobožno Elizabeto kakor prijetna,
dobrodošla najdba. Skopala je revčka, mu pomazilila rane s
hladilnim oljem ter ga je potem položila v prvo posteljo, ki
je bila pripravljena, da si odpočije. Medtem ko se je Eliza¬
beta še trudila z ubogim popotnikom, je hitela njena tašča
k deželnemu grofu, da jo zatoži možu, rekoč: Pridi in glej,
kake čudeže dela tvoja Elizabeta! In prijela ga je za roko
in peljala v spalnico in je vzkliknila: Poglej, ljubi sin, tvoja
žena je gobavca položila v tvojo posteljo, in si ni dala za-
braniti od mene. Hoče pač tudi tebe okužiti in te napraviti
gobavega. Grof vznemirjen odgrne zagrinjalo pri svoji postelji.
Ali kaj zagleda? Jezusa, in sicer križanega. Blaga grofinja
je stala za grofom vsa prestrašena, misleč, da bo mož vsaj
tokrat hudo nevoljen. Toda grof je stal ves zamaknjen v
premišljevanje in se je potem obrnil s prijaznim obrazom k
Elizabeti, govoreč: Elizabeta, moja ljuba sestra, polagaj mi
take goste le prav pogosto v posteljo. Za nje se moram le
zahvaljevati. Ne daj se motiti od nikogar v izvrševanju čed-
nostij. Na to je ves ginjen pokleknil in molil: »Gospod, imej
usmiljenje z menoj, ubogim grešnikom; jaz nisem vreden
vseh teh ran, to le predobro spoznam; pa stoj mi na strani
ter mi pomagaj, da bom mož po tvojem srcu in po tvoji
sveti volji.«

-S- 205 ->

Ko so nekega dne očitale dvorne gospe sveti Elizabeti,
da se ne spodobi za njen vzvišeni stan, vedno obiskovati
bolnike in reveže, tedaj je sveta grofinja odgovorila mirno:
Jaz se pripravljam za sodnji dan, da bom mogla, ko me po¬
kliče sodnik na račun, reči: »Glej, o Gospod, tolikokrat sem
te lačnega nasitila, žejnega napojila, nagega oblekla, bolnega
obiskala in ti služila, bodi mi zdaj usmiljen sodnik!« Res,
o Elizabeti so se uresničile besede Kristusove: Si quis
mihi ministraverit, honorificabit eum Pater
ineus. Če bo kdo meni služil, ga bo moj Oče
počastil.  (Jan. 12, 26).

Iz ljubezni do križane ljubezni, do Jezusa in do njegovih
ljubljencev in varovancev, revnih zapuščenih bolnikov, je
osnoval sv. Janez od Boga (f 1550) sloviti red usmiljenih
bratov. Naš sveti oče papež Leon XIII. so njega kakor tudi
sv. Kamila Leliškega, iskrenega ljubitelja bolnikov, proglasili
z apostolskim pismom z dne 22. junija 1886 za variha bol¬
nišnic in bolnikov, naj se nahajajo kjerkoli. — Usmiljenih
sester, ki zavoljo Boga po bolnišnicah kot angeli božjega
usmiljenja delujejo, štejemo več vrst. Vseh bo zdaj v Evropi
okoli šestintrideset tisoč v 2700 hišah. Najbolj razširjene so
usmiljenke sv. Vincencija Pavijana (* 1576 f 1660), gorečega
apostola ljubezni do bližnjega, ki je s svojimi ustanovami in
napravami vtisnil pečat krščanske ljubezni sedemnajstemu
veku.

Sv. Vincencij Pavijan je učil, da je imenitna dolžnost
slehernega kristjana, ravnati se po besedah Kristusovih:
Pridi in nasleduj  me!  (Mark. 10, 21). Zato pa treba
pred vsem Jezusovo življenje premišljevati in živeti po nje¬
govem vzgledu. Vsi svetniki in svetnice so se posvetili po
tej poti. Sv. Vincencij je zapisal v zlata pravila svoje družbe
znamenite besede: »Bodite prepričani, da nas Jezus ne more
nikdar v zmoto spraviti; njegovi nauki so vedno resnični;
posvetna modrost in nasladnost je pa gotovo lažniva.« Iz
Jezusovih naukov je pa posnel sv. Vincencij te le resnice:
»Reveži in bolniki so ustvarjeni po božji podobi, kakor mi.
Zato so naši ljubi bratje. Ker so posebni ljubljenci božji —
blagor ubogim v duhu — zato so kot izvoljenci božji izredno

-I- 206  -s-

imenitni. Bog je tolik prijatelj zapuščenih, sirot in bolnikov,
da nam zatrjuje: Če bi tudi mati svojega otroka
pozabila, pa g a j a z ne bom pozabil.«  (Izaij. 49, 15).
Ta vzveličavna načela so vodila sv. Vincencija Pavijana, ko
je vpeljal usmiljene sestre, ki bi naj pazile še tudi na to,
da se oskrbovanje bolnikov uredi modro in se ne dela
potrata.

Vincentinkam je podoben red usmiljenih sestra nem¬
škega viteškega reda, ki so došle iz Brež na Koroškem v
to-le novo bolnišnico, da strežejo bolnikom z vso ljubeznijo
in potrpežljivostjo. Jezus Kristus je sam imenoval usmiljene
sestre blažene, ko je na gori blaženosti zaklical: Blagor
usmiljenim, ker oni bodo usmiljenje dosegli.
(Mat. 5, 7). Na sodnji dan bodo usmiljenke Jezusa Kristusa
lahko opomnile na ta njegov izrek, rekoč: Bodi nam usmiljen,
ker smo tudi mi tebi po bolnišnicah izkazovale usmiljenje.
Mi smo tebi lačnemu, žejnemu, nagemu, bolnemu, ujetemu,
popotnemu stregle, ko smo stregle in služile po bolnišnicah.
Saj si vendar sam učil: Resnično vam povem, kar
ste storili kateremu teh mojih najmanjših
bratov, ste storili meni.  (Mat. 25, 40). In zopet:
Kjer sem jaz, tamkaj bo tudi moj služabnik.
Ako kdo meni služi, ga bo moj Oče počastil.
(Jan. 12, 26).

Kristjani predragi!

j pa hoče in namerava Bog, kadar nam pošilja bolezni?
Apostoli so vprašali Jezusa z ozirom na slepca:
Gospod, kdo je grešil, ta ali njegovi
starši, daje bil slep rojen? Jezu s j i h j e zavrnil,
rekoč: Ne on ni grešil, niti ne njegovi starši;
ampak da se razodevajo božja dela nad njim.
(Jan. 8, 1 — 3). — Osemintridesetletnega ubožneža je pa Gospod
po ozdravljenju opomnil: Glej, ozdravljen si; nikar
več ne greš i, daseti še kaj hujšega ne prigodi.
(Jan. 5, 14). — Sveti Blesili je poslal Jezus bolezen, da se je
iznebila posvetnih mislij, in poznej ji je poslal tudi smrt, ki

-4- 207

pa je bila za njo srečna, vzveličavna. Njeno mater Pavlo,
ki je zavoljo te izgube godrnjala nad Bogom, je resno po¬
svaril sv. Hieronim, kakor beremo v življenju sv. Blesile.

Vsemodri Bog pošilja bolezni, da opravljajo tisti, ki
strežejo bolnikom, telesna in duhovna dobra dela usmiljenja,
in si tako služijo nebesa. S tem, da strežemo bolnim in ubogim,
strežemo in služimo Gospodu samemu in si od njega milosti
služimo, dobivamo in prejemamo. Jezus Kristus je na-se
vzel podobo hlapca, da bi mu stregli hlapci. Imel je telo,
ki je gladovalo in žejalo, da bi ga nasičevali in napajali
hlapci. Bolnikom streči, se pravi, Jezusu streči. Bolnikom
služiti, se pravi, Jezusu služiti.

Sv. Elizabeta je bila tako močno prepričana o Jezusovih
besedah: Kar storite kateremu najmanjših mojih
bratov, storite meni, daje  med tem, ko je stregla in
dala streči bolnikom, tolažila in izpodbujala služabnice: Mi
smo pač srečne, da smemo svojemu ljubemu
Vzveličarju tako streči.  Prav zato je tudi sv. Ignacij
Lojolan najrajši prebival v bolnišnicah in stregel bolnikom,
da bi si tako izprosil božje pomoči in milosti za svoja mi¬
sijonska dela. Papež Urban VIII. je v apostolskem pismu, s
katerem je prištel Ignacija svetnikom, posebno pohvalil nje¬
govo ljubezen do bolnikov, rekši: »On je pomagal ubožcem
in bolnikom po bolnišnicah vdano in rad, in je med nje
delil milošnjo, katero je nabral pri premožnih ljudeh . . .
To njegovo delovanje je pričalo jasno, kako je svojega bliž¬
njega ljubil zavoljo Boga.« O njegovem velikem učencu,
blaženem Petru Kaniziju, katerega imenujejo apostola Av¬
strije in so tristoletnico njegove smrti praznovali predlansko
leto (f 1597), poročajo pisatelji, da si je srca Dunajčanov,
takrat čisto zbeganih po krivovercih, pridobil najbolj s tem,
da je jetnikom in bolnim cesarskim vojakom zvesto stregel,
ko so bili od vseh zapuščeni.

O, kaj premore usmiljena ljubezen! Nedavno sem bral
o plemenitem Angležu, ki se je na svojem potovanju po¬
mudil v francoskem mestu Karkasonu, kjer je želel videti
notranjo pripravo velikanske bolnišnice in tudi opazovati
bolnike, katerim strežejo usmiljene sestre. Ravno ob tistem

-4- 208

času, ko je hodil po dvoranah in ogledoval njih opravo, se je
vršila amputacija: zdravniki so odrezovali okužene ude neki
bolnici. Žalostni klici, ki so prihajali iz ust nesrečne žene,
so se razlegali po celi hiši, da so bili pričujoči globoko pre¬
sunjeni. Samo usmiljene sestre so bile povsem mirne in so
izvrševale svoje dolžnosti najnatančneje ter so vmes pobožno
molile. Anglež je bil pri tem prizoru kakor iz sebe in je
moral nemudoma zapustiti dvorano. Vendar pa ni hotel oditi
iz zavoda, da bi se ne poslovil od predstojnice usmiljenk,
da bi ji ne povedal svojega začudenja nad blagim, junaškim
vedenjem sestra pri operaciji. Povejte mi vendar, častita
predstojnica, od kod jemljete nenavadni pogum, nadčloveško
moč? Od kod zajemate to neizrekljivo ljubezen? Ponižna
dekla Gospodova in skrbna mati bolnih rev ni odgovorila
ničesar, pokazala je le tja na tabernakelj, ki je gledal v
njeno celico, in pa na križ, ki je visel ob pasu na moleku.
Ne dolgo po tem dogodku je štela katoliška cerkev na
Angleškem v svojem naročju zvestega sina več. Anglež se
je izpreobrnil vsled tega, kar je doživel v Karkasonski bol¬
nišnici.

Preljubi moji poslušalci!

ako pa naj strežemo in služimo bolnikom ? V duhu
krščanske ljubezni, kakor nas uči sv. apostol Pavel,
pišoč: Ako bi na kosce razdjal v živež

ubogim vse,  kajr imam, in ko bi dal svoje telo,
da se sežgem, pa bi ljubezni ne imel, bi- mi nič
ne koristilo.  (I. Kor. 13, 3).

Zato je sv. Janez, škof Aleksandrijski (j-616), imenovan
miloščinar zarad obilne miloščine, ki jo je delil, vedno skrbel,
da si ohrani milost božjo in da ne izgubi krščanske ljubezni
do bližnjega. O priložnosti se je zavoljo deleža za ubožce
sporekel s cesarskim oblastnikom, da sta se razšla v zameri.
Ko je pa prišel domov, je hitro poslal dva duhovnika k
oblastniku, ki bi mu naj sporočila škofove besede: Gospod,
solne e že zahaja.  Oblastnik se je spomnil opomina
svetega Duha: Če se razjezite, nikar ne grešite;

-I- 209

solnce naj ne za j de v vaši jezi. (Efež. 4, 26). In takoj
je vstal, pa je hitel k svetemu škofu; in spravila sta se v
ljubezni in v miru božjem.

Da, ljubezen vse prenese! Pretrdo,  zaklical je ne¬
voljno in jezno neki vojščak v lazaretu na Dunaju, ko mu
je prinesla usmiljena sestra kuhano jajce. Kakor bi bila po¬
hvaljena, je zdirjala blaga sestra v kuhinjo, in v kratkih
minutah se je vrnila z drugim jajcetom k bolniku. Pre¬
mehko,  je rohnel in godrnjal sedaj bolnik še osorneje.
Ne, da bi zavlekla .obraz, je letela sestra in bliskoma prinesla
posodo s kropom, jajce in uro. Tu imate vse, kar potrebu¬
jete, je dejala z milim glasom, pripravite si jajce po svoji
volji. Pojdite mi po duhovnika,  zapoveduje zdaj voj¬
ščak. Sestra ga osuplo gleda, dobro vedoč, da je bolnik
doslej odločno odklonil vsako duhovsko tolažbo. Da, resnoba
mi je, pokličite mi duhovnika! Kajti zdaj umejem in verujem,
da je Bog v nebesih, ker se nahajajo angeli na zemlji. To
hipno, v srce segajočo izpremembo v zastarelem grešniku
je dosegla ljubezen, potrpežljivost, krotkost in prizanesljivost
usmiljene sestre.

Meseca decembra leta 1884 je umrl v bolnišnici usmi¬
ljenih sester na Dunaju nevernež, socialni demokrat, kakor
se je sam imenoval. Ko je v najhujšem obupu umrl, je po¬
krila mrliča usmiljena sestra z belim prtičem .ter je poklek¬
nila poleg njega in molila goreče. Bruckner, drug socialist,
je videl strašno smrt svojega tovariša in je srpo zrl tja na
njegovo posteljo. Kako sprotstvo in različje! Tam umrli ne¬
vernež in pri njegovem odru klečeča, močno verna usmiljena
sestra. Ko je redovnica končala svojo molitev za rajnega,
pokliče jo Bruckner k svoji postelji ter jo ogovori tako-le:
Sestra, kaj vas je pripravilo odreči se življenju in streči
nam bolnikom s požrtvovanjem, ki pozabi sebe popolnoma?
Krščanska ljubezen in pa trdno upanje na
nebesa,  je odvrnila pobožna sestra.

Toda, preljubi moji poslušalci, bolniki se ne morejo
vsi prenesti ali zateči v bolnišnico. Doma se pa rado zgodi,
da domači vsled dolge bolezni nevoljni postanejo in bolniku

H

'-S- 210

očitajo, da nič ne zasluži, da je zdravnik drag in so zdra¬
vila draga. Take besede bolnika žgo in pečejo, kakor bi mu
potresali rane s soljo. Zato pa, nikarte tako! Če bolniku ne
moremo postreči z vsem, ga vsaj zbadati ne smemo. Sveti
apostol Pavel veli: Kdor za svoje domače ne skrbi,
je vero zatajil in je hujši ko nevernik.  (I. Tim.
5, 8). Če Bog preti z večnim pogubljenjem tistim, ki niso
marali obiskovati bolnikov (Mat. 25, 43), kaj naj pričakuje
šele tisti, ki neusmiljeno ravna z bolnimi! Kdor od sebe
peha bolnika, bo pahnjen v pekel.

Pred vsem in prav posebno je treba skrbeti, da se
bolnik spravi z Bogom. Jezus je pohvalil tiste štiri nosilce,
ki so prinesli bolnega brata in so ga skozi strešje položili pred
njega, da ga ozdravi. To nam mora biti v pouk, da moramo
bolnike voditi h Gospodu, ali Gospoda pripeljati h bolniku,
da ga duhovno okrepča. Vrli stotnik Kafarnavmski je h
Gospodu prihitel, proseč ga, naj mu ozdravi bolnega hlapca,
kije že umiral.  (Luk. 7, 2). Ko je hotel Jezus iti v nje¬
govo hišo, ga je prosil stotnik, naj ne hodi, ker ni vreden
takega obiska. In Jezus se je začudil toliki veri in ponižnosti,
ter je v trenotju ozdravil hlapca. Ta evangeljski stotnik je
vzoren vzgled hišnim gospodarjem in gospodinjam, kako
treba skrbeti za bolnike, tudi za hlapce in dekle, za delavce
in pastirje, sploh za služabne ljudi, kadar zbolijo. Ko je
zbolel brat Lazar, tedaj sta nemudoma poslali sestri
Marta in Marija po Jezusa, naj pride, da ga
ozdravi.  (Jan. 11, 3).

Res, o pravem času je treba poslati po Gospoda, je
treba poklicati in pripeljati duhovnika k bolniku. Ne izgo¬
varjajte se, da še ni sile, ali celo, da škoduje obisk bolniku.
Večno življenje mu zapravite, ako se bojite za njegovo
časno življenje. Skrbite, da je bolnik še pri polni pameti in
zavesti, da zamore sodelovati z božjo milostjo. Mnogokrat
beremo ali pa slišimo besede: Umrl je previden s svetimi
zakramenti za umirajoče, ali žalost in nesreča, rajni morebiti
ni vedel ničesar, da mu delijo svete zakramente, kar ni
zadnja in najmanjša reč. Zatorej treba pred izgubo zaved¬
nosti poklicati duhovnika, da moli nad njim, da ga

J

-f- 211 -f*-

mazili z oljem v imenu Gospodovem. In verna
molitev bo otela bolnika, in ako je v grehih,
mu bodo odpuščeni. (Jak. 5, 14. 15).

Leta 1544 je bil rojen blizu mesta Toleda na Spanjskem
Frančišek, s priimkom  hlapec božjega deteta Jezusa.
Starši so mu zgodaj umrli in moral si je poiskati službo.
Sprejeli so ga karmelitje v samostan, da bi pobiral mile
darove za reveže. Kar je nabral, je spravil skrbno v omaro,
na kateri je stala podoba deteta Jezusa. Kadar je šel pobirat,
je pokleknil pred nebeško dete in je molil: »Prosim te,
pomagaj mi, da naberem kaj za sirote, za tvoje ljube iz¬
voljence!« Po mestu pa je prosil tako-le: »Lepo vas prosim
v imenu deteta Jezusa, darujte mi kaj za njegove bolne in
revne bratce!« Dobival je obilo milošnje, katero je vselej,
vrnivši se domov, priporočil ljubemu Jezusu, rekoč: »Preljubi
Jezus, to-le so mi dali dobri ljudje na tvoje ime; prosim te,
povrni jim stokrat njih dobrote!«

Na sveti Božič je pa povabil ubožčke v bolnišnico, ter
je za vse pogrnil mizo z nabranimi darovi. Zahteval je od
njih samo to, da so se s sprejemom svetih zakramentov
pripravili za božične praznike. To je bila pač nebeška go¬
stija. Leta 1604 je božjega služabnika ravno o Božiču napala
nevarna bolezen, da ni mogel nič nabrati za siromake in
bolne. Zato je pa njegov predstojnik dvanajst revežev po¬
klical v samostan in je vročil bolnemu Frančišku dvanajst
denarjev, da jih je razdelil med ubožneže. Po razdelitvi je
Frančišek še enkrat zapel božično pesem o milem detetu
Jezusu, in je še tisti dan mirno v Gospodu zaspal. Kakršno
življenje, takšna smrt. Blagor mu, kdor se spominja
ubogega in revnega, njega bo rešil Gospod
o hudem dnevu!  (Ps. 40, 2).

Preljubi moji poslušalci!

ogato plačilo bodo pač prejeli vsi, ki v ljubezni stre¬
žejo bolnim. Jezus sam bo njihov delež. O neki
usmiljeni sestri sem bral nastopno genljivo poročilo.
V nekem Bavarskem mestu se je dal pred kratkim bolan

14 *

212 -j-

zdravnik prenesti v bolnišnico, katero oskrbujejo duhovne
hčerke sv. Vincencija Pavijana. Dobre opomine znanih mu
duhovnikov, naj se vendar pripravi na zadnjo pot, je od¬
klanjal in zavračal stanovitno. Ko je čutil, da se mu bliža
zadnja ura, se je uljudno zahvalil sestri Ivoni, ki mu je tri
mesece stregla ljubeznivo in požrtvovalno. Obenem jo je po¬
prosil, naj vzame tisoč goldinarjev kot volilo, ker nima sorod¬
nikov. Sestra mu odvrne, da ne more in ne sme ničesar
sprejeti, ker jo veže obljuba vednega uboštva, in bo svoj
delež dobila od nebeškega zdravnika. Vendar pa ima posebno
prošnjo do njega, in to ji naj izpolni v priznanje njene rado-
voljne postrežbe. Bolnik priseže, češ, da je prošnja že naprej
uslišana; le naj zahteva, karkoli hoče. Na to prosi sestra Ivona
nujno bolnika, naj se izpove in naj prejme sveto popotnico.
Zdravnik je bil sicer iznenadjen in osupel, ali branil se ni,
storjeno prisego in dano obljubo izpolniti. Poslal je brez
zamude po mestnega župnika ter je opravil pri njem svojo
pobožnost. Kmalu po sprejemu svetih zakramentov za umi¬
rajoče je učeni gospod sladko zaspal v miru božjem.

In za blago sestro Ivono, katero plačilo je primerno?
Časno? Ne, nikdar ne! Večno? Da, in samo le večno. In to
je Jezus Kristus sam, kakor je slovesno obljubil, ko je na¬
povedal splošno sodbo, rekoč: Kadar pa pride Sin
človekov v svojem veličastvu, in vsi angeli ž
njim, takrat bo sedel na sedežu svojega veli¬
častva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi,
in jih bo ločil,kakor loči pastir ovceodkozlov.
In bo postavil ovce na svojo desnico, kozle pa
na levico. Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo
na njegovi desnici: Pridite, blagoslovljeni

mojega Očeta, posedite kralj evstvo, katero
vam je pripravljeno od začetka sveta. Zakaj
jaz sem bil lačen, in vi ste mi dali jesti; sem
bil žejen, in vi ste mi dali piti; sem bil tujec,
in ste me vzeli podstreho; sem bil nag, in ste
me oblekli; sem bil bolan, in ste prišli k meni.
Tedaj mu bodo pravični odgovorili, rekoč:
Gospod, kedaj smo te videli lačnega, in smo

-3-213-3-

te nasitili; ali žejnega, in smo te napojili?
Kedaj smo te videli tujega, in smo te vzeli
podstreho; ali nagega, in smo te oblekli? Ali
kedaj smo te videli bolnega ali v ječi, in smo
te obiskali? In kralj bo odgovoril in jim rekel:
Resnično vam povem, kar ste storili kateremu
teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.

Potlej reče tudi tistim, ki bodo na levici:
Poberite se izpred mene, zavrženi, v večni
ogenj, ki je pripravljen satanu in njegovim
angelom. Zakaj lačen sem bil, in mi niste dali
jesti; žejen sem bil, in mi niste dali piti; tuj
sem bil, in me niste vzeli pod streho; nag sem
bil, in me niste oblekli; bolan sem bil in v
ječi, in me niste obiskali. Tedaj mu bodo tudi
oni odgovorili, rekoč: Gospod, kedaj smo te
videli lačnega ali žejnega ali tujega ali na¬
gega ali bolnega ali v ječi, in ti nismo po¬
stregli? Takrat jim bo odgovoril, rekoč: Res¬
nično vam povem, česar niste storili kateremu
teh najmanjših, tudi meni niste storili. In ti
pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno
življenje. (Mat. 25, 31—46).

O sv. Elizabeti beremo, da so se jedi, ki jih je nesla
iz grada ubogim, spremenile v cvetice, ko jo je mož vprašal,
kaj nese v krilu? V tej povesti je zakrita vesela resnica,
da se dobrote, katere delimo ubogim, spreminjajo v cvetice
in se spletajo v venec, ki, obešen na prestol božji, tako dolgo
čaka, dokler ni ž njim venčan dobrotnik. Pred peklom straži
usmiljenost, in ne pusti v pekel nobenega, kdor ji je bil
voljno vdan. Kajti le usmiljenost je in nobena druga čednost,
na katero se bo opirala sodba, ki bo odločevala našo več¬
nost. Usmiljenega kristjana bo poklical vsevedni in pravični
sodnik: Pridi, blagoslovljenec mojega Očeta, in posedi

kraljevstvo, ki ti je od začetka sveta pripravljeno. Zakaj
jaz sem bil lačen, in ti si me nasitil; jaz sem bil žejen,
in ti si me napojil; jaz sem bil nag, in ti si me oblekel;
jaz sem bil bolan, in ti si me obiskal. Pojdi v večno življenje!

-g- 214

Preljubi moji poslušalci!

icer pa še svet ne more drugače, kakor da tu in tam
odkrito prizna zasluge tistih, ki nesebično strežejo
revnim in bolnim.

V nemško-francoski vojski leta 1870 in 1871 so usmiljene
sestre pridno stregle ranjenim in umirajočim na bojnem polju.
Sestra Terezija, zdaj predstojnica Vincentink v Tonkini, že
dobro izkušena na raznih bojiščih, je bila ranjena pri Worthu;
našli so jo brezzavestno pri kupu mrtvih kirasirjev ali oklop-
nikov. Pozneje je priletela granata v sredino njene bolnišnice.
Pa ona jo je na mah pobrala in odnesla kakih osemdeset
metrov daleč. Ko je počila granata, je bila sestra Terezija
zopet hudo ranjena. Kaka junakinja je bila ta devica, priča
odlikovanje, katero je prejela od francoske vlade leta 1889 v
Tonkini. Vpričo vseh francoskih vojaških oddelkov, ki imajo
svoja bivališča v glavnem mestu Tonkini, je izročil najvišji
poveljnik s svojim generalnim štabom sestri Tereziji križ
častne legije. Vojaki so napravili kare ali štirivogelnik, in
v njegovi sredi je vrhovni poveljnik ogovoril redovnico
tako-le: »Sestra Terezija! Komaj dvajset let stara si bila v
boju pri Balaklavi v krimski vojski ranjena, ko si skrbno
stregla ranjencem. Pri Madženti si bila v prvi vrsti zadeta
od krogle. Potem si našim vojakom stregla v Siriji, v Kini
in Mehiki. Pri Reichshofenu blizu Wortha so te ranjeno
pobrali na bojnem polju. Kesneje je padla granata v sredo
tvoje vojniške bolnišnice; ti si jo v trenotku pograbila, proč
odnesla in si bila pri razstrelbi težko ranjena. Ko si ozdravela,
si hitela za svojim poklicem v Tonkino.« Za tem nagovorom
je ukazal general sestri poklekniti; on pa je potegnil svoj
meč ter se trikrat dotaknil njene desne rame, rekoč: »V
imenu francoskega naroda in vojaštva ti podelim križ za
izpričano hrabrost. Nihče ne more pogumnejših dejanj za
njegovo pridobitev pokazati. Nihče ne more požrtvoval-
nejšega življenja, darovanega popolnoma službi bratov in
domovine, izpričati. Vojaki, prezentirajte orožje!«

Ko je lansko leto (1898) na Dunaju nastala kuga, so
usmiljene sestre tvegale svoje življenje in so brez strahu

-S- 215

pred smrtjo stregle okuženim bolnikom. Tede-
nikar Mavricij Haupt o redovnicah, kar je pisal čaš*

nisem o teh nebeških nevestah je  sam izkusil. »Jaz

mislim danes. Tudi jaz sem ,edno tako mislil, kakor

menijo, da so te revice ■ sodil, kakor sodijo drugi, ki

vam, da mi zbudi - zgrešile svoj poklic. Danes prizna-

t  vsaka taka prikazen čuvstvo globokega

spoštovanja. * . &

^zprememba mojih nazorov se ie izvršila hitro
m na pr- J J

, .dv preprost -način.

Obiskal sem namreč ubogega pisatelja, ki je v Štefa-
'hijihi bolnišnici v Pešti ležal bolan. Ni le bil ubog kot bol¬
nik, bil je tudi revež glede na druga sredstva, kakor so pač
taki (Mavci z duhom siromaki. Ležal je v splošni dvorani,
* in hheni se je krčilo srce, ko sem ubogega prijatelja zagle-
'dtil v tej družbi, v tem vzduhu. Toda bolni prijatelj se je
bil že dobro spoprijaznil s svojim položajem, vedel je, da
bo kmalu umrl, ker je bil medicinec, in se je mirno kakor
modrijan vdal svoji osodi.

Vendar h krati je bil pretrgan najin pogovor. Prišla
Jje ‘sestra tihotno in je prinesla bolniku zdravila. V svojem
; življenjfi ne bom pozabil veselega, skoro srečnega izraza,
ki ga je pri tem okisku pokazalo že od bližne smrti bledo
'lice prijateljevo.

Ko je sestra po tolažljivih besedah, ki jih je govorila
bolniku, zopet odšla, pošepetal mi je prijatelj na uho: »»Te
sestre so angeli, pravi angeli. Kadar ne morem po noči
spati, vidim jih tam pri okrogli mizi v sredi dvorane šivati
ali plesti; in tedaj se čutim srečnega, ker vem, da počiva
vsaj eno oko z ljubeznijo in usmiljenjem na nas ubogih bol¬
nikih. Bog jih naj blagoslovi! ««

Od tega žalostnega zimskega popoldne naprej sem se
začel zanimati za te blažene žene; videl sem jih v bolniš¬
nicah, v šojah, kjer z nedosegljivo požrtvovalnostjo sejejo seme
vsega dobrega v srca svojih gojencev in gojenk, ki jim še v
poznih letih hranijo in izkazujejo iskreno ljubezen in otroško
spoštovanje. In povsod, kjerkoli sem jih opazoval pri njih
vzvišenem poslu, so se pokazale vzgledne v izpolnjevanju

-I- 216 -s-

dolžnostij, da nimajo primere, ker res presegajo mero tega,
kar se sme terjati in pričakovati od človeka, brez iskanja
plačila ali hvale, sledeč samo čuvstvu ljubezni, ki jih navdaja
do najvišje mere pozabljenja samih sebe.

Nedvomno nahajamo vzvišene vzglede izpolnjevanja
dolžnostij tudi zunaj nunskih redov. Tiste plemenite gospe,
ki strežejo v vojski ranjencem; tista Angličanka, ki je pred
leti potovala na otok gobavcev, da se tamkaj posveti po¬
strežbi teh nesrečnežev; oni poveljnik morske ladje, ki je
v strašni nevihti s svojimi mornarji vse storil, da bi rešil
popotnike, in ki je poslednjič z vzklikom na svojega cesarja
s svojimi junaki utonil; zdravniki, ki se pri nalezljivih bo¬
leznih s tveganjem lastnega življenja posvetijo zdravljenju
bolnih, kakor zdaj zdravniki na Dunaju v bolnišnici okuženih :
vsi ti so sijajni vzgledi vzvišene človekoljubnosti. Toda
noben teh posameznih vzgledov ne doseza redne vdanosti
in navadne požrtvovalnosti redovnic, ki prevzamejo nalogo,
streči bolnikom.

Tiho, neutrudno in skromno živijo in tako umrjejo,
skoro prezirane in nepoznane; in vendar so izvršile naj višje,
kar premorejo izvršiti ljudje: to je pač zmaga večne ljubezni
v dolini solz in greha, je zmaga božje strani v človeku, je
dokaz plemenitosti človeške narave, očiščene po veri in
ljubezni krščanski.«

V Gospodu pobožno zbrani kristjani I

jigoraj opisana in po lepih vzgledih priporočena
krščanska ljubezen bo vladala in kraljevala tudi
v tem zavodu, za katerega ustanovo moram ob
koncu svojega govora najspodobneje zahvaliti pre¬
svetlega cesarja, ki so izrekli željo, da se naj ne praznuje
zlati jubilej Njih vladarstva s potratnimi veselicami, marveč
z dobrodelnimi, občekoristnimi napravami.

Naš blagodušni vladar so viteški cesar. Svoje viteštvo
so pokazali najbolj v hudih časih. Hrabrega in neustrašnega
so se pokazali v krvavem boju pri sv. Luciji na Italijanskem.

-f- 217

Posebno pa se odlikujejo po krščanski mirodušnosti v brid¬
kih urah, ki jih doživijo. Vse nezgode prenašajo vdano in
neupogljivo. Malo vladarjev je, ki bi bili prestali toliko, ko¬
likor so pretrpeli naš velikodušni cesar.

Plemenit vitez so kot oče ubogih, zapuščenih in pre¬
ganjanih, kot neumoren pospeševalec blagostanja svojih pod¬
ložnikov, kot osnovatelj raznih človekoljubnih zavodov, kot
značaj poln uljudnosti, dobrotljivosti in milosrčnosti. Vse-
močni Bog naj jim povrne bogato vse nam izkazane velike
dobrote ; pred vsem pa jim naj podeli krepost, da srečno pre¬
nesejo vsako gorje, ki jih zadevlje. Molimo, da nam ljubi
Bog ohrani cesarja, pa da nam ohrani staroslavno cesarstvo!

Nadalje se moramo zahvaliti Njih cesarski in kraljevi
visokosti, prečastnemu in prejasnemu gospodu načelniku in
poglavarju nemškega viteškega reda, svetlemu nadvojvodu
Evgenu, ki je daroval ogromno vsoto denarja za stavbo te¬
le pred nami stoječe krasne hiše krščanskega usmiljenja.

Mnogo zaslug si je »križni red« stekel za ta okraj v teh
sedemsto letih, odkar seje naselil v okolici. Dne 16. aprila na
veliki petek leta 1199 so križniki na povabilo Friderika Ptuj¬
skega prijahali na Ptuj. Dne 18. aprila na velikonoč tistega
leta 1199, torej je letos ravno sedemsto let minolo od tiste
dobe, je prišlo do bitke med Friderikom Ptujčanom in njego¬
vimi zavezniki na eni strani in med sovražniki iz Ogrske
na drugi strani, najbrž v nižavi deroče Drave v znožju griča,
na katerem stoji danes grad Velikonedeljski. V silnem boju
so bili vojščaki ogrskega kralja popolnoma premagani.
Osvobojeni kraj so pridružili Stajarski deželi. Friderik Ptuj¬
čan je zasadil, kakor pripovedujejo, zastavo križnikov na
bojišču, in je rekel nekako tako-le: Na Veliko ne¬
deljo je bil ta kraj pridobljen, in Velika ne¬
delja se naj imenuje v prihodnje.

Kmalu po naselitvi križnikov je nastala cerkev in pa
komenda Velikonedeljska. Leta 1222 so imeli tu križniki že
štiri fare. V osemnajstem veku so pridobili še patronat fare
sv. Tomaža. V rečenih župnijah delujejo uspešno duhovniki

-I- 218 -S~

starodavnega reda, ki si je pridobil neminljivih zaslug za
krščanski razvoj lepe pokrajine, za krščansko izomiko vrlih
prebivalcev.

Naj večja njegova zasluga v naših dneh pa je pozidanje
te-le bolnišnice, ki bo na stežaj odprta revnim, zapuščenim
bolnikom kateregakoli rodu in stanu, spola in poklica. Bolni
siromaki bodo našli v tej hiši varno zavetje, potrebno po¬
moč in zaželeno postrežbo. Vse te dobrote naj mili Bog bo¬
gato povrne svetlemu gospodu nadvojvodu, kot vrhovnemu
poglavarju slavnega reda, pa naj tudi obilo blagoslovi de¬
lovanje duhovnikov, redovnic in zdravnikov v novi bolnišnici!

V ta namen sem služil daritev svete maše v tem-le
dragocenem, zelo zalem šatoru. V tem . smislu bom zdaj bla¬
goslovil kapelo, dvorane in hodnike bolnišnice, katero s to
svečanostjo obenem odpremo. In na koncu pomenljive slo¬
vesnosti bomo zapeli prelepo zahvalnico:

Tebe, Bog, vsi hvalimo, ko Gospoda te častimo!

Tvoje usmiljenje, o Gospod, naj pride nad nas,

kakor smo vedno upali v tebe! Amen.

-I- 219 -S*-

Pri diga,

govorjena pri blagoslovljenju podobe svete Družine
Nazareške v župnijski cerkvi sv. Petra niže Maribora
III. povelikonočno nedeljo „Jubilate“, na praznik varstva
sv. Jožefa, 20. aprila 1902.

Stopite k meni! Jaz sem Jožef.
Nikar se ne bojte! K vaši sreči
me je Bog poslal pred vami, da
bote ohranjeni na zemlji. (Gen. 45,
4. 5. 7).

V Gospodu pobožno zbrani kristjani!

raijgmgjSaša modra, ker od svetega Duha razsvetljena mati
K\y§R i cerkev pozna in ponuja za nevarno bolezen vsake
l dobe primerna zdravila; ona ve in zna v vsaki
s?«™®!} hudi stiski svojim otrokom pomoči s pripravnimi

sredstvi.

Ko sta slabovernost in mlačnost v osemnajstem veku
obvladali človeška srca, vpeljala je skrbna mati cerkev po¬
božnost, kije vnela kristjane za versko, bogoljubno življenje:
to je ljubezniva pobožnost do presvetega Srca Jezusovega,
ki gori ljubezni do človeškega rodu; zato pa tudi užiga srca
v ljubezni do sebe. — V devetnajstem stoletju so začeli brez-
božneži napadati in smešiti katoliški nauk o izvirnem grehu,
kakor o grehu sploh, in priporočati nasičenje mesenega po¬
želenja. Prelomljenje šeste božje zapovedi jim ni bil greh,
marveč naravska potreba. In sveta cerkev je proglasila versko
resnico brezmadežnega spočetja preblažene device in matere
Marije. Od te dobe je iznova bujno zacvetelo med kristjani
čisto, sramežljivo, deviško življenje.

V naših dnevih so pa pričeli sovražniki družabnega
reda napadati svetost krščanske družine, ker dobro vedo, da
je bogoljubna družina močna podlaga cerkvi in državi,
ljudstvom in narodom. Zdrava družina, zdrava župnija in
županija, zdrava cerkev in država. Da se ohrani družina

-t-  220

—3f-

krepostna, je uvedla sveta cerkev pobožnost do svete Družine
Nazareške, katere sveto življenje bi naj zvesto posnemale
krščanske družine, da se vkoreninijo v dobrem. Poleg tega
bi še naj iskreno častile poglavarja svete Družine, sv. Jožefa,
da se po njegovi velemogočni priprošnji zopet vrne v rod¬
bine krščansko-verski in nravni duh.

Srečno in slavno vladajoči papež-jubilar, sveti oče
Leon XIII. so v svojem znamenitem apostolskem pismu z
dne 14. junija 1892 postavili sveto Družino Nazareško krščan¬
skim družinam za vzgled čednostnega življenja. Obenem so
zasnovali v vredno počeščenje najsvetejše Družine, ki je
živela na svetu, posebno družbo, ki vam je vsem prav dobro
znana pod imenom: splošna družba krščanskih
družin na čast sveti Družini Nazareški.  Sveti
oče so naročili svojim duhovnim sobratom škofom, da naj
širijo novo družbo po škofijah in tako pospešujejo češčenje
in posnemanje svetih oseb Jezusa, Marije in Jožefa.

Da ustrežem želji in povelju vidnega poglavarja svete
cerkve, največje in najpopolnejše družbe na zemlji, sem v
svojem postnem pastirskem listu dne 21. januarja 1894 velel
dušnim pastirjem kot duhovnim očetom krščanskih družin po
župnijah, da naj ustanovijo v svojih farah koristno, ker času
primerno in odpustkov polno družbo, in da naj oskrbijo
vernikom lepih kipov ali slik svete Družine, da pred njimi
opravljajo družbinske molitve in druge svoje pobožnosti.

In hvala Bogu in zahvala pridnim dušnim pastirjem !
Moja višepastirska beseda je padla na plodno zemljo in je
obrodila nepričakovano mnogo zlatega sadu. Tako naglo
pač menda ni bila doslej razširjena po vsej škofiji nobena
družba in nobena bratovščina in se ni nobena tako v obče
priljubila, kakor se je udomačila in omilila splošna družba
krščanskih družin na čast sveti Družini Nazareški.

Vsako leto sem poročal kardinalu-načelniku družbe v
Rim o njenem izredno čvrstem razvoju in blagonosnem pro-
cvitu po vladikovini. Po zapisnikih, shranjenih v kn. šk. pisarni,
šteje danes prekoristna družba 28.567 družin s 140.980

-I- 221 -§-

člani. Kdo pač pove ali opiše, koliko blagoslova prihaja iz
nebes na ljubo domovino, kadar te množice klečijo pohlevno
in molijo pobožno pred podobami, ki predstavljajo sveto
Družino Nazareško ? Kdo oceni, povprašam, nebeški blagoslov,
ki lije pri tem svetem opravilu nad družine, nad občine, nad
županije in župnije, nad celo škofijo ?

Tudi v tej vrli duhovniji je ustanovljena hvalevredna druž¬
ba, in bržkone so v njo zapisane vse družine z vsemi svojimi
udi. In kakor imajo te družine v svojih hišah primerne po¬
dobe svete Družine, pred katerimi opravljajo svojo pobožnost,
enako so mnogočastiti kn. šk. duhovski svetovalec in župnik,
gospod Martin Jurkovič, oskrbeli za farno cerkev, ki je dru¬
žinska hiša vseh faranov kot božjih otrok, enako, pravim,
so oskrbeli duhovni oče te duhovne družine krasno sliko
svete Družine Nazareške. Podobo, dva metra visoko in en
meter široko, je naslikal dobro znani mojster gospod Feliks
Barazzutti v Gradcu, ki je nedavno tudi meni napravil za
tri sto kron prav čedno sliko sv. Alojzija, katero sem daroval
kapeli c. kr. višje realke v Mariboru.

Da dobi umetno izdelana slika, ki velja z okviri vred
780 kron, svojo čast in pravo vrednost, povabili so me pre¬
blagi gospod župnik, da bi danes, III. povelikonočno nedeljo:
Iubilate ali Radujte  se  in obenem na praznik varstva
sv. Jožefa, blagoslovil dragoceno podobo. Prav rad sem pri¬
šel v župnijo, v kateri cveti krščansko življenje, kakor cveto
zdaj spomladi sadonosna drevesa in kakor je tudi okolica na
podobi v bujnem cvetu in v bujni rasti. Prav vesel sem
obiskal ovčice, ki zvesto poslušajo glas svojih izvrstnih dušnih
pastirjev. Prav veselega srca sem stopil na ta sveti kraj, da
izrečem neumorno delavnemu gospodu župniku višepastirsko
zahvalo za vse, kar so dobrega storili vam in meni. Saj so
mi med drugimi dobrotami pred kratkim podarili precejšnjo
vsoto denarja za nakup hiše, v kateri bi se naj shajale razne
krščanske družbe, kakor naprimer družba katoliških mojstrov
in rokodelcev, društvo krščanskih delavcev, sv. Vincencija
Pavijana, sv. Cecilije, da bi se skupaj ogrevale in izpodbujale
za dobro reč, za sveto stvar.

-*§— 222 —l—

Med milo ubranim zvonjenjem in daleč odmevajočimi
streli smo v veličastni procesiji spremljali od župnišča po
pisani trati okoli cerkve in potem v cerkev vaš paladij ali
vašo obrambno svetinjo, katero sem pred velikim altarjem
slovesno blagoslovil ter jo z blagoslovljeno vodo poškropil
in z blagoslovljenim kadilom pokadil. Nato sem služil ponti-
fikalno sveto mašo za vas in za vse svoje ljube škofljane.

In zdaj bi pa še rad primerno besedo izpregovoril o
pomenu in namenu  blagoslovljene in zato tako drago¬
cene in častitljive podobe sv. Družine Nazareške. Vse za
Jezusa, Marijo in Jožefa!

Kristjani predragi!

glejmo si lično in mično podobo, ki nam predstavlja
sv. Družino Nazareško, kako potuje iz Nazareta v
Jeruzalem. Zdi se mi, da prihaja iz svoje skromne
hišice, ki še dandanes stoji v velikanski cerkvi italijanskega
mesta Loreta. V tem svojem domu je izvoljena Družina
sveto živela in marljivo delala. Zdi se mi, da je popustila
delo, in da zdaj hiti brzih korakov — Marija in Jožef držita
vsak svoj plašč kvišku — molit v Jeruzalemski tempelj, kjer
se bo obhajal sedem dni velikonočni praznik. Sveta Družina
potuje, utopljena v pobožno premišljevanje, v hišo nebeškega
Očeta, kakor hodijo krščanske družine ob nedeljah in praz¬
nikih zbranega duha k službi božji. Neka prikupljiva miloba
in obenem veličastna resnoba je razlita nad svetimi osebami,
ki so slikane za čas prvega večernega mraka.

V sredi potuje Jezus, ki je pot, resnica in živ¬
ljenje.  (Jan. 14, 16). Najčastnejše mesto zavzema na sliki
tisti, od katerega prihaja vsa čast in slava Mariji in Jožefu.
Kaj bi bila brez Jezusa ta dva zaročenca, čeprav kraljev¬
skega rodu ? Bila bi pač nepoznana Izraelca ubogega, delav¬
skega stanu. Njuna slava in njun zaklad je dvanajstletni
mladenič Jezus, Sin božji, željno pričakovani Vzveličar sveta.
Kamor potuje božji mladenič, tja potujeta varno tudi mati in
oče, tja ga smeta zaupno spremljati ter tam vdano poslušati-

-*!§-* 223  •-&*-

Nebeški mladenič koraka med svojo ljubo materjo in
svojim skrbnim rednikom in oskrbnikom. Z levico kaže na
daljno božjo pot, ki je s kamenjem močno posuta, in z
desnico, za katero ga nežno vodi deviška mati Marija,
blagoslavlja svet. Zdi se mi, da bi usmiljeni Jezus rad že
v tem trenotku odrešil svet vsega hudega. Zdi se mi, da
že zdaj kliče v svet: Pridite k meni vsi, ki se
trudite in ste obteženi, in jaz vas bom po¬
živil. Vzemite moj jarem na-se in učite se od
mene, ker jaz sem krotek in iz srca ponižen,
in bote mir našli svojim dušam.  (Mat. 11,12). —
Kako žari in sije ljubezen iz milega očesa božjega Deteta!
To je tisto oko, ki je pozneje Natanaela pod figovim
drevesom, Caheja na figovem drevesu, Mateja za čolnarsko
mizo, Petra pri kurišču poiskalo, ki je desnemu razbojniku
na križu namignilo milost in odpuščenje. To je tisto milo
oko, ki se je pozneje solzilo na grobu Lazarjevem in se je
porosilo pri pogledu nespokornega mesta Jeruzalema. — In
ta nežna sveta roka je tista radodarna roka, ki je pozneje
počivala na glavah nedolžnih otročičev, je blagoslavljala
drage apostole, pa je nasičevala zbrane množice. In te mlade
noge so tiste blažene noge, ki so se do žuljev shodile po
Palestini pri oznanjevanju evangelja, ki so hitele za reveži,
bolniki in grešniki; so tiste, katere je Magdalena umivala s
svojimi solzami in brisala s svojimi lasmi, jih je poijubovala
in mazilila; so tiste, pri katerih je sedela blažena sestrica
Marija in poslušala božjega Učenika; so tiste, ki so krvavele
v vrtu Getzemani in po križevem potu na goro Kalvarijo,
kjer so bile z žeblji prebodene in na križ pribite; pa
so tudi tiste, ki so ohranile te rane in so potovale z
apostoli na Oljsko goro, odkoder so se vzpele kvišku proti
nebesom.

Toda, kam potuje božji otrok? V tempelj, v hišo svojega
nebeškega Očeta, kjer je po prazniku zaostal še tri dni, da
je mogel dalje moliti in obiskati šolo, v kateri je poslušal,
odgovarjal in popraševal tako, da so se mu čudili vsi učeniki.
Tu v tempeljski šoli sta ga našla mati in oče, s katerima se
je potem vrnil nazaj v Nazaret, kjer jima je bil po-

-f- 224 -s-

koren, in je rastel v modrosti in starosti in v
milosti pri Bogu in pri ljudeh. (Luk. 2, 51. 52).

Pač mi ni treba poudarjati, da je božji mladenič Jezus
najpopolnejši vzgled otrokom z ozirom na njih vedenje doma,
v cerkvi in šoli. Učite se od mene!  (Mat. 11,29). Tudi
otroci morajo radi ubogati, pobožno moliti, pridno obisko¬
vati cerkev in šolo, kjer si naberejo potrebnih naukov za
časno in večno, za naravno in nadnaravno življenje. In
večidel so otroci polni dobrih mislij, želj in sklepov, kakor
so zdaj spomladi drevesa polna cvetja, ki obeta dobrega
sadu. Seve, cvet se ne sme osuti, sicer ne more vrtnar
upati potrebnega sadu. Enako je tudi pri otrocih; če se
po modri vzgoji vtrdijo v dobrem, rodijo njih dobri sklepi
vrl sad, ki je pred vsem čednostno življenje. Vrtnarji ne¬
dolžnih otrok so pa starši, katehetje in učitelji. Tukaj
imate pa še posebne vrtnarice, častite šolske sestre, ki z
vso vnemo in vso požrtvovalnostjo negujejo cvet fare, ki je
vaša ljuba mladina. Ti vidni angeli vaših otrok so vam pri¬
skrbeli že obilo zlatega sadu. Bog jim ga naj povrne bogato
in jih naj vedno ohrani v svoji milosti!

Globokega pomena je to, da je obiskal Jezus šolo v
templju in ne katere druge, zasebne ali javne. S tem nam
je dal koristen nauk, da se cerkev in šola složno podpirajta
pri vzgoji krščanskih otrok. Kjer vlada ta vzajemnost, tam
ni pogrešati blaženih uspehov pri izreji učeče se mladine.
Kraljuj torej Jezus Kristus kakor v hiši božji, tako v domači
hiši in v šoli! Vse za Jezusa!

Ljubi moji poslušalci! Tam na desni strani dvanajst¬
letnega Jezusa zapazite njegovo preblaženo mater, prečisto
devico Marijo, ki je v sveti Družini druga najsvetejša oseba,
ki je kdaj hodila po zemlji. Če si prav pazljivo ogledate njeno
podobo, spoznate vse poglavitne čednosti, katere so krasile
njeno življenje: čistost, ponižnost in pobožnost, vdanost v
voljo božjo, živo vero, stanovitno upanje, gorečo ljubezen.

Meni se zdi, da potuje Marija poleg ljubega Jezusa in
vštric pravičnega Jožefa vsa zatopljena v premišljevanje
božjih skrivnostij. Z levico vodi božje Dete in z očmi varno
gleda na-nj, desnico pa je položila na srce, v katerem od-

225 -sa¬

meva veličastna zahvalnica: Moja duša poveličuje
Gospoda in moj duh se veseli v Gospodu, m o-
jemVzveličarju! Ker se je ozrl na nizkost svoje
dekle; zakaj glej, odsihdob me bodo srečno
imenovali vsi narodi. Zakaj velike reči mi je
storil On, ki je mogočen in sveto njegovo
ime. In njegovo usmiljenjejeodrodadoroda
njim, ki se njega boje. (Luk. 1, 46—50).

Marija je veselega srca potovala z Jezusom, za katerega
je živela, delala in trpela. Bodi druga sveta oseba Nazareške
Družine vsem tukajšnjim družinam mati in kraljica, varihinja,
pomočnica in tolažnica. Ni mi treba naglašati, da je deviška
mati Marija najsijajnejši vzgled krščanskim materam in gospo¬
dinjam, da je najlepši vzor krščanskim hčeram in deklam.
Vse za Marijo!

Na levi strani spremlja Jezusa in Marijo sv. Jožef, ki
ima v desni roki potovalno palico in se kot glavar svete
Družine skrbno ozira na svoja izvoljena varovanca. Zdi se
mi, da je globoko zamišljen v čudovite naredbe božje pre¬
vidnosti, da moli in časti vsega moljenja in češčenja vredno
voljo svojega Gospoda. Vsa sreča in vse blaženstvo pra¬
vičnega moža je pač to, da se nahaja v družbi Jezusa in
Marije. Brez Jezusa in Marije bi ne slul, kakor sluje po
vsem katoliškem svetu.

Prav danes slavimo veseli praznik varstva ali zavetja,
ki prihaja cerkvi od svetega Jožefa. Lepi svetek so za vso
cerkev ustanovili dne 10. septembra leta 1847 papež Pij IX.,
mož neumrljivega spomina; in dne 8. decembra 1870 so
izvolili sv. Jožefa za patrona sveti cerkvi. Sedanji sveti oče
Leon XIII. so v svoji krasni okrožnici z dne 15. avgusta 1889
priporočili vsem vernikom goreče češčenje sv. Jožefa, mo¬
gočnega zaščitnika svete katoliške cerkve. Tudi jaz sem go¬
voril v svojem postnem pastirskem listu dne 23. januarja 1892
o prelepih čednostih sv. Jožefa in sem jih svojim škofljanom
priporočil v zvesto in vestno posnemanje. Tu velja opomin :
Stopite k meni! Jaz sem Jožef. Nikar se ne
bojte! K vaši sreči me je Bog poslal pred vami.
(Gen. 45, 4. 5. 7).

15

-§- 226 -f-

Sv. Jožef varuje in brani celo cerkev, ki obsega vse dobe
človeškega življenja. Cerkev objemlje upanje družin: ljube
otroke. In ti stojijo pod okriljem sv. Jožefa, ki se časti kot
varih detinstva, ker je otel božje Dete zalezovanja Herodo¬
vega. — Cerkev obsega mladeniško dobo. Mladeniči in mla¬
denke pa časte sv. Jožefa, ker je patron za srečno izvolitev
stanu in poklica. — Obsega moško dobo, ki odločuje srečo
družin. In možje kličejo sv. Jožefa na pomoč kot patrona
blagoslovljenega dela za ljubo družino. — In cerkev skrbi za
starčke, ki se nagloma bližajo grobu. In sv. Jožef je patron
srečne in vzveličavne smrti.

Nadalje je sv. Jožef varih oznanjevalcev božje besede,
ker je bil z Marijo Devico vred oznanjevalec meso postale
Besede: Jezusa Kristusa napram pastirjem in modrim izjutrove
dežele. — On je patron pobožnih redovnikov in redovnic, ki
se pečajo s premišljevanjem božjih čudes, ker je živel z Jezu¬
som in Marijo v neprestanem premišljevanju božjih naprav. —
On je patron delavcev, ker je z delom svojih rok služil kruh
sebi in svojim. — Sv. Jožef je patron zakonskih, ker je bil mož
Marijin ; pa je tudi patron devic, ker je živel deviško in je
bil varih Device devic. -— On je patron staršev in pred¬
stojnikov, ker je bil krušni oče in glavar svete Družine. —
Patron je vseh zunaj ali znotraj preganjanih oseb, ker je bil
preganjan z božjim Detetom in njegovo Materjo, in ker je
po tridnevni izgubi zopet našel ljubljenega Jezusa in se ni
potem nikdar več ločil od njega.

Tako se razteza varstvo sv. Jožefa na vse dobe in vse
potrebe človeškega življenja ter na vse poklice in stanove.
Zato je prav primerno, koristno in vzveličavno, da ga ver¬
niki prisrčno častijo, in da so mu cele države in dežele v
varstvo izročene, kakor mu je posvečena naša belo-zelena
Štajerska kronovina. Vsem otrokom vesoljne cerkve kliče
vabljivo sveti očak: Stopite k meni! Jaz sem Jožef.
Nikar se ne bojte! K vaši sreči me je Bog
p o s 1 a 1 p r e d v a m i, da bo te ohranjeni na zemlji.
(Gen. 45, 4. 5. 7).

Kakor vidite, ljubi poslušalci, plava nad sveto Družino
v oblakih trinajst krilatih angelskih glav, katerih oči so

»£-• 22/ —f—

obrnjene deloma proti Bogu sv. Duhu v mogočnem svitu,
deloma pa gledajo na potujoče svete osebe. Angel nad
sv. Jožefom je više naslikan in drži nad njim v roki
cvetočo lilijo, ki pomenja obilne zasluge sv. Jožefa. Malo
sicer, ali vendar dosti nam je izročil sveti evangelj o čed¬
nostih svetega očaka. Sv. evangelist Matevž ga namreč ime¬
nuje pravičnega. (Mat. 1, 19). Pravičen je tisti, ki izpolnjuje
dolžnosti do Boga, do sebe in do svojega bližnjega. Kdor
pa te izvršuje, izvršuje voljo božjo in živi čednostno. Tako
čednostno je živel sv. Jožef; vendar pa se je najbolj odli¬
koval po dveh čednostih: po živi veri in deviški

čistosti.

Kristjani predragi! Gotovo vam je dobro znana genljiva
zgodba o egiptovskem Jožefu. Polja egiptovske dežele so se
bila posušila; žitne shrambe so bile prazne; starčki so stra¬
dali, otroci so vpili po kruhu, matere so vzdihovale v onih
sedmerih nerodovitnih letih: Kaj bomo jedli, kaj bomo pili,
s čim se bomo oblačili? Ko je tedaj vsa dežela pojemala
gladu, je ljudstvo prosilo kralja Faraona kruha, pijače in obla¬
čila. In on jim je velel, rekoč: Pojdite k Jožefu, in kar vam
reče on, to storite! In Jožef je odprl žitnice in je delil živež
revnim Egipčanom. (Gen. 14, 55. 56).

Morebiti še v večji, ako že ne telesni, pa vsaj dušni
revščini se nahajamo mi, ljubi moji poslušalci. Saj pogrešamo
dejanske vere in delavne ljubezni. Zato je dandanes duševna
nerodovitnost večja, kakor je bila naravska v Egiptu. Zato
nam kliče danes, na praznik sv. Jožefa kot patrona cele svete
cerkve, nebeški Oče, ki čuje s svetim Duhom  nad sveto
Družino, kakor kaže podoba: Pojdite k sv. Jožefu, in kar
vam bo rekel, to storite! Zakaj postavil sem ga za
gospoda črez svojo hišo in za kralja črez vse
svoje bogastvo.  (Ps. 104, 21).

Stopimo torej zaupno k sv. Jožefu, pa se učimo od
njega zlasti trdne vere. Ko je bila Marija od svetega Duha
spočela, jo je mislil sv. Jožef skrivaj zapustiti. Toda, glej, v
spanju se mu je prikazal angel Gospodov, ki mu je dejal:
Jožef, sin Davidov, ne boj se k sebi vzeti Ma-

15 *

4 - 228

rije svoje zaročenke: zakaj kar je v njej, je
spočeto od sv. Duha. (Mat. 1,20). In sv. Jožef je verjel
angelu na besedo brez ugovarjanja, brez obotavljanja. In ta
nemudna, močna vera ga je povsem umirila in osrečila.
Vendar, kako hudo bo še izkušana vera svetega očaka, pa
le za to, da ga še više povzdigne pred Bogom. To Dete,
čigar božja narava je bila njemu razodeta; ta otrok, katerega
so na čudovit način k jaslicam pripeljani kralji iz ju-
trove dežele molili in bogato obdarovali pred Jožefovimi
očmi, in o katerem so preroki in prerokinje, kakor Simeon
in Ana, toliko čudovitnega v pričujočnosti sv. Jožefa prero¬
kovali: ta božji otrok mora nenadoma bežati pred zvijačami
hudobnega Heroda. In kaj stori sv. Jožef v tej nevarnosti?
On molči in moli in se popolnoma vda višjemu povelju.
Bog mu zapove po angelu, in to mu zadostuje. Nemudoma
vzame po noči Dete in njegovo Mater, pa nastopi težavno
pot v tujo in neznano deželo. In v tej ostane pokoren Bogu,
ne da bi vedel, kdaj se bo njemu dopadlo, da ga pokliče
nazaj v ljubljeno domovino. Sveti očak je bil brez nevolje
in nemira, ker je bila živa vera njegova zaslomba in tolažba.
Pravični je srčen kakor lev in brez strahu.
(Preg. 28, 1).

Toda, kako je dospel sv. Jožef do tako vzvišene vere,
do darov in milostij, ki so plačilo stanovitne vere? Po na¬
vadni poti, kristjani predragi! Pri rojstvu mu je bila po¬
deljena vera njegovih očetov; in ta podedovana vera ga ni
le delala pravičnega, temveč je bila tudi uzrok, da je vedno
pravičnejši postajal. Pridno premišljevanje božjih postav je
redilo in vzdrževalo vero; natanko izpolnjevanje svetih postav
in stanovskih dolžnostij, oblast nad strastmi, čistost in ne¬
dolžnost srca, to je bil blaženi sad njegove vere. Vera sv.
Jožefa je prekosila vero očeta Abrahama in drugih očakov.
Sv. Jožef je bil dedič vere svetih očakov, in jo je neoskru¬
njeno varoval v svojem srcu. On je bil tisti vrli sin Davidov,
po katerem je prejel božji Sin svoje mogočno ime. Vocabis
n o men eiusjesum. Imenuj njegovo ime Jezus
(Mat. 1, 21), mu je naročil angel Gospodov. Sinovom so
očetje dajali ime, in tako je bil s tem tudi sv. Jožef pripo-

•*- 229 -§-

znan kot postavni oče Jezusov. Naš sveti očak je bil tako-
rekoč mož, v katerem seje zedinila vsa vera na pričakovanega
in v resnici došlega Vzveličarja in potemtakem vsa milost
stare in nove zaveze.

Vse, kar je sv. Jožef videl in slišal, mu je poviševalo
vero in tako potrinoževalo pravičnost. On je imel v svojih
rokah najdražji zaklad, ki ga je kdaj Bog kakšnemu možu
zaupal. Njegova služba je presegala službo angelov, in pra¬
vice, katere je imel do božjega Sina, so mu pridobile naj¬
višjo prednost in največjo veljavo pred drugimi svetniki. Ni
dopovedati, kolika je bila njegova vera, kako globoko je bilo
njegovo razsvetljenje in kako vzvišeno njegovo spoznanje.

Ljubi moji, mi se ne moremo udeležiti teh izrednih da¬
rov in plačil svete vere. Vendar pa tudi nam velja Jezusovo
blagorovanje: Blagor njim, kateri niso videli in so
verovali.  (Jan. 20, 29). Naše vzveličanje je odvisno od
svete vere. Ako verujemo, bomo gledali; ako se trdno zanaša¬
mo na božje obljube, bomo tudi prejeli obljubljeno; ako z živo
vero iščemo Boga, ga bomo tudi našli. Ker je sv. Jožef vzor
krepko-vernega pravičnika, stopimo k njemu pa ga prosimo,
da nam pridobi močno, dejansko, čisto vero, ki se ne ukloni
vsaki nevihti; vero, ki nas osrečuje na zemlji in povišuje v
nebesih.

Drugi dragulj in biser v čednostnem vencu sv. Jožefa
je njegova deviška čistost. Kakor v imenu M ar ij a, enako je
zapopadena sveta čistost v imenu Jožef.  Kdor izreče ime
Jožef, ne imenuje le ženina kraljice devic, temveč tudi kralja
devičnikov. Saj je morala čistost sv. Jožefa izredna biti, ker
je bil spoznan za vrednega, da mu je bila v varstvo zaupana
čistost Matere njegovega Boga. Marija, ki je v svojem
brezmadežnem spočetju čistejša od solnca in ki je čistost
više cenila od časti matere božje, je morala po skrivnostnih
sklepih božje previdnosti na zemlji imeti ženina. Bog sv.
Duh je skrbel za blaženo Devico in ji je sam izvolil za¬
ročenca: sv. Jožefa. Sv. Duh je položil v ti dve čisti duši
tako svete čednosti, je njima ulil tako vsaksebno zaupanje,
da sta po navdihu tretje božje osebe brez strahu sklenila

-I- 230 -8-

zavezo, ki naj bi združila njuni srci in njuni neomadežanosti.
O sveta zaveza, katere čistost občudujejo angeli sami!

Nedvomno ulije že sam. pogled umetno lepe Marijine
podobe nepokvarjenemu človeku hrepenenje po čistosti; kaj
je morala pač šele živa podoba Marijina vzbuditi v svetem
Jožefu, ki je že poprej ljubil nedolžnost tako, da je po
mnenju učenih bogoslovcev storil tudi obljubo vednega devištva,
kar se je redkokrat zgodilo pri Judih, katerim je bila mno¬
žina otrok največja čast. Jožef je približno trideset let živel z
najčistejšo Devico, ne da bi se bil ločil od nje. Kaj ni morala
v tem času storiti Marijina pričujočnost v njegovem notranjem?
Ce še pa pomislimo, da po altarskem zakramentu Jezus Kristus
ne očiščuje le naših duš, marveč posvečuje tudi naša telesa,
o kako svet in čist je pač moral postati sv. Jožef, ki je to¬
likokrat vzel v svoje naročje učlovečenega Sina božjega! Ne,
njegove svetosti, deviške čistosti in nedolžnosti ne moremo
nikdar dosti občudovati! Sv. apostol Janez je bil zavoljo svoje
deviške čistosti posebno ljub in drag nebeškemu Učeniku.
Vsled triletnega občevanja z božjim Vzveličarjem, vsled iz¬
redne milosti, da je smel počivati na prsih Jezusovih, vsled
velike sreče, da mu je bil najdražjih zakladov najdražji iz¬
ročen v varstvo, namreč Marija mati božja: postal je sv.
Janez apostol čistosti in ljubezni. Pa reči smemo, da je sv.
Jožef prejel še večje milosti. Saj mu ni bila le v zavetje
izročena Mati božja, bila mu je tudi kot nevesta zaročena,
in bil mu je Sin božji izročen v očetovsko skrb. Zatorej pa
smemo soditi, da seje posebej odlikoval po svojem devištvu,
da je v tem nadkriljeval druge device.

Tako smo si, ljubi moji poslušalci, ogledali vzorno življenje
sv. Jožefa. Stopili smo v duhu k njemu, in smo poizvedeli,
kaj nas uči in h čemu nas opominja. Ljubeznivo nas vabi,
da se zatecimo k njemu, da nas popelje k Jezusu, kije pot
resnica in življenje, zato ne hodi po temi,
kdor sledi za njim  (Jan. 14, 16); pa da nas spremlja
k Mariji, materi milosti božje.  Sprejmimo častno
povabilo slavnega voditelja Jezusa in Marije, da potujemo
skozi življenje v varni družbi presvete Družine Nazareške!
Vse za Jožefa!

-I- 231 -f-

V Gospodu pobožno zbrani kristjani!

H jjlovesno blagoslovljena podoba svete Družine Naza-
| reške bodi stalen spomenik današnje izpodbudne
| cerkvene svečanosti, katero bomo popoldne končali
!i z vzneseno zahvalnico: Te Deum laudamus . 1
Opravljajte radi pred zalo podobo svoje pobožnosti. Ko
bote pa molili tukaj pred Jezusom, Marijo in Jožefom za
razne potrebe, spomnite se v svojih pohlevnih in gorečih
molitvah še tudi mene, ki sem duhovni oče mnogobrojne
družine; saj šteje naša škofija nad pol milijona vernikov.
Pa tudi jaz ne bom zabil vas, svojih dobrih duhovnih otrok,
temveč vas bom nosil v svojem srcu in se vas bom rad
spominjal pri altarju in v drugih svojih pobožnostih.

Blagoslovljena podoba nam predstavlja potujočo sveto
familijo in nas tako spominja, da smo tudi mi vsi p t uj c i
in popotniki  na zemlji, kakor imenuje sv. Peter koj v
prvi vrsti današnjega berila kristjane, ko jih opominja, rekoč:
Preljubi, prosim vas kakor p tujce in popot¬
ni k e, z d r ž i t e s e mesenih želj, ki se vojskujejo
zoper dušo, imejte lepo življenje med never¬
niki!  (I. Petr. 2, 11. 12). Ker smo popotniki v nebeški
Jeruzalem, se smemo le mimogrede posluževati posvetnega
blaga ; ne smemo iskati svoje sreče v posvetnem veselju ; s aj
nimamo tukaj stalnega mesta, temveč iščemo
prihodnjega.  (Hebr. 13, 14).

Lepa podoba svete Družine nas nadalje opominja, da
naj smo neomadežana podoba božja,  po kateri smo
vstvarjeni in pri svetem krstu v njej prerojeni. Podoba in

1  Po slovesnih večernicah so častite šolske sestre pripravile v
svojem zavodu prav prijetno zabavo došlim gostom. Pridne gojenke so
izvrstno rešile svoje naloge. Vspored je obsegal: 1. pozdrav. 2. sv. Pavel,
apostol narodov. Spevoigra z živimi podobami in deklamacijo. V veseli
spomin na redko svečanost bo genljiva spevoigra tiskana. 3. Odpadnikova
sestrica, igrokaz v treli dejanjih. Tudi pri predstavi te igre so se marsi¬
kateremu gledalcu ukradle solze v oči. 4. Zahvala. — Igri je složila
častita sestra-učiteljica Melanija Ploder, rojena v Zgornji sv. Kunigundi
leta 1866, redovnica z večnimi obljubami od leta 1890,

232  -

podobnost božja pa smo, ako se nahajamo v posvečujoči
milosti božji. Likajmo in gladimo se, da postajamo' vedno
podobnejši Jezusu, Mariji in Jožefu! Okrasimo svojo podobo
z belo barvo nedolžnosti, z rdčo ljubezni in s sinjo barvo
stanovitnosti v dobrem!

Ko je sv. Jožef umiral : — umrl je bržkone, preden je
začel Jezus javno učiti, sicer bi bil pač tudi pričujoč na
ženitnim v Kani Galilejski — - stala je Marija na eni strani,
na drugi pa je Jezus s svojo roko podpiral umirajočo glavo
svojega krušnega očeta, in z drugo mu je kazal tolažljivo
proti nebesom, rekoč: Pojdi, moj ljubljenec, tja v predpekel,
kjer pričakujejo pravični željno svojega Vzveličarja, pa jim
oznani veselo vest, da je vzveličanje blizu! In sv. Jožef se
je poslovil od svojih ljubih, je mirno zaspal v naročju Je¬
zusovem in Marijinem in se je tako preselil v večno srečno
življenje, kjer prosi za srečno smrtno uro svojim častilcem.

V imenu Jezusa in Marije in Jožefa, za katere svete
osebe hočemo v prihodnje živeti in umreti, želim vam in
sebi prav srečno zadnjo uro, da pridemo vsi v druščino
svete Družine. Amen.

Tretji del,

obsegajoč

pridige o posvečenju cerkvenih rečij.




Pridiga

pri posvečenju podružnice svete Trojice na Gojki, v
Frankolski fari, in pri birmovanju v tej cerkvi, dne
2. avgusta 1893.

Zaznamenujem te z zna¬
menjem križa in potrdim
te s krizmo vzveličanja.
V imenu Očeta in Sina
in sv. Duha. Amen.

V Gospodu ljubljeni župljani!

in pomenljive slovesnosti se vršijo te dni v
i župniji.

Mnogekrati sem kot dijak potoval v Celje ali
lelja skozi vašo faro, sinoči sem pa došel prvi¬
krat k vam kot vaš nadpastir, in vi ste me prav svečano
sprejeli ter ste me vdano spremljali v svojo čedno farno
cerkev, posvečeno sv. očaku Jožefu, kjer sem vas ganjenega
srca blagoslovil in kjer sem nato izprašal vaše ljube otroke
iz krščanskega nauka. Po priznanja vredni izkušnji smo za¬
nesli iz župnišča v farno cerkev ostanke svetih mučencev
Simforiana in Viktorja, ki sem jih prinesel iz Maribora, da
jih vzidam v kamenito ploščo velikega altarja te-le cerkve
presvete Trojice. Mi duhovniki smo pred svetinjami opravili
dnevnice ali duhovne ure, vi pa ste skoraj celo noč pred
njimi molili, peli, svete reči brali in premišljevali.

-S- 236 -g-

Danes, na praznik slavnega cerkvenega učenika sv. Alfonza
Liguorija, smo ob šestih opravili v farni cerkvi lepe molitve
za uspešno nadpastirsko obiskovanje; nato sem obhajal
mnogo pobožnih mož in žen, mladeničev in mladenk, pa
tudi učencev in učenk; in potem sem pregledal tabernakelj,
altarje, krstni kamen, cerkveno obleko in posodo in druge
službi božji posvečene reči, katere sem našel v prav dobrem
stanju. Po dovršenem preisku in ogledu župnijske cerkve
smo nesli iz nje v veličajni procesiji svete ostanke zgoraj
imenovanih cerkvenih mučencev semgori na Gojko, katero
venča ta-le zala cerkev, ki sem vam jo ravnokar slovesno
posvetil in blagoslovil. V novo posvečeni hiši božji sem
služil sveto mašo na čast sveti Trojici za vašo časno in
večno srečo, posebej pa za vzveličanje živih in mrtvih
dobrotnikov lične in mične cerkve.

Po dokončani posvetitvi cerkve in po najsvetejši daritvi
svete maše sem stopil, četudi že precej utrujen, na ta sveti
kraj, da bi vam še bolj natanko razložil pomen današnje
izredne slavnosti, pri kateri bota dva templja svete Trojice
posvečena: mrtev in živ. Prvi in sicer vidni, telesni in
mrtvi je ta-le hram božji, ki sem ga ravnokar konsekriral
v ime in na čast presvete Trojice. Drugi nevidni, duhovni
in živi tempelj božji so pa neumerjoče duše vaših otrok, ki
ste mi jih pripeljali k sveti Trojici, da jim podelim zakra¬
ment sv. Duha ali sveto birmo. Te žive templje bom posvetil
po pridigi, ki naj bo priprava botrov in birmancev na. to
presveto opravilo.

Kdor je iz Boga, posluša besede božje!
(Jan. 8, 47). '

Kristjani predragi!

udovite reči so se godile na ti-le čarobno lepi gori
Gojki, na kateri stoji danes od mene posvečena
cerkev. O, kolikokrat me je razveselila prijazna hiša
božja! Vselej mi je srce hitreje bilo in oko bistreje gledalo,
ko sem kot dijak na potu iz Celja v Konjice zapazil na pri¬
jetnem griču lepo cerkev, ki gleda s svojima stolpoma tako

*iš— 237 —i-*"

prijazno po tesni dolinici Frankolski in tako vabljivo po¬
zdravlja potovalca po tem divotnem svetu.

O, kako čudna so pota božje previdnosti! O stavbi
tega-le svetišča sem slišal že kot deček zanimive reči pri-
povedati. V hišo mojega očeta je prihajal od leta do leta
prileten mož, ki je pobiral darove za cerkev na Gojki. Ka¬
dar je prišel in začel škrobotati s skrinjico za mile darove
in pripovedovati o začetku, o nadaljevanju in končanju sve¬
tega dela, poslušali smo ga otroci mirno in radovedno. Iz
sosednih občin Konjiške nadžupnije so nekateri kmetje prav
pridno vozili gradivo za zidanje nove cerkve. Pravijo, da
je ob nedeljah in praznikih popoldne bil hrib z živino, vo¬
zovi in vozniki bolj zaseden, kakor na sejmov dan. Pri tem
so opazovali, da so s peskom ali kamenjem težko nabasani
vozovi tako lahko drčali navkreber po vijugasti cesti, kakor
bi bili naloženi s slamo. Pripetila se ni niti najmanjša ne¬
sreča. Omenim naj, da je med drugimi Konjičani prav mar¬
ljivo vozil stavivo za cerkev na Gojki vrli posestnik v Bezini,
bogoljubni Jur Bezenšek, oče sedanjega velečastitega župnika
v Čadramu, gospoda Jurja Bezenšek, ki je spremljal pri tej
vožnji očeta na Gojko in ki zdaj sam namerava, pozidati
veličastno župnijsko cerkev v Čadramu.

Toda, kako je prišlo do zidanja danes posvečene cerkve?
O znamenitem podvzetju se pripoveduje to le. 1  Jakob Medved,
posestnik v Dolu štev. 12, je v letih 1837, 1838 in 1839 večkrat
po noči zapazil žarno luč nad drevjem vrhu gore Gojke in
v svetli luči je videl presveto Trojico, katero je kleče molila
preblažena devica Marija. Jožef Brenko, slikar samouk iz
občine Loke štev. 8, je vpodobil z barvami na les, kar je videl
blagi Jakob Medved, ki je umrl dne 24. septembra leta 1852.
Sliko so obesili na hrast, ki je rastel menda na prostoru, kjer
stoji danes hram božji. Zgodilo se je pa to ravno ob času,

1  Primeri sestavek: Entsteliung der Filiale allerh. Dreifaltigkeit
am Gojkaberge v rokopisu »Memorabilienbuch der Pfarre Sternstein«.
— Po tem viru je posnel Ignacij Orožen podatke v kroniki Novo-
cerkovskega dekanata: Die Filial- und Wallfahrtskirche zur Allerheilig-
sten Dreifaltigkeit an der Gojka. (Das Bisthum und die Diocese Lavant.
VIII. Theil. Das Dekanat Neukirchen. Marburg, 1893. Str. 533—536).

HL* 238 —1—

ko je bila opuščena v Frankolskem gradu in je razpadla
častitljiva kapela svete Trojice, v kateri se je najprvo in tako
dolgo opravljala farna služba božja na Frankolovem, dokler
ni bila sezidana cerkev sv. Jožefa leta 1789, kakor kaže letnica
na oboku presbiterija. Kmalu je na Gojko k podobi presvete
Trojice prihajalo toliko vernega ljudstva, da so začeli leta
1841 po načrtu in pod vodstvom podvzetnega Jožefa Brenko
zidati prostorno kapelo in so jo leta 1843 srečno dozidali.

Toda pobožnih vernikov je zmerom več in več pri¬
hajalo na Gojko. Zato so bližnji župljani leta 1844 sklenili,
kapelo povečati v podružno cerkev. Visoka ces. kralj, na-
mestnija v Gradcu je dovolila zidanje dne 25. junija in pre¬
častiti knez. škof. ordinarijat Lavantinski dne 1. septembra leta
1845. Poprejšnja kapela je postala presbiterij ali presvetišče,
kateremu so prizidali še ladjo in pevski kor. V letih 1847
in 1848 je bila dovršena potrebna stavba. Leta 1852 je dal
blagi župnik Tomaž Jeretin postaviti dva lepa zvonika in ju
leta 1857 kriti z belim kositrom ali plehom.

Prijazna cerkev ima glavni altar, ki je bil leta 1869
pripravljen z dragoceno podobo svete Trojice, naslikano od
vrlega mojstra Jožefa Tunner, ravnatelja slikarske šole v
Gradcu; potem ima na evangeljski strani altar krsta Jezu¬
sovega z nadpisom; Glejte Jagnje božje, ki grehe sveta
odjemlje (Jan. 1, 22), in na listovi altar izpremenjenja Jezusa
Kristusa na gori Tabor z berilom: Ta je moj ljubi Sin, ki
meni dopade, njega poslušajte (Mat.17,18). Obadva sta bilaleta
1862 pridobljena. Orgle, kupljene od farne cerkve Gornje¬
grajske, je popravil in priredil celjski orglarski mojster Alojz
Horbiger. Leta 1862 je dobro znani mojster Jakob Brollo iz
Gemone preslikal cerkev al fresco ali na presno. Dva večja
zvona sta bila leta 1859 in dva manjša leta 1862, pridižnica
pa je bila leta 1863 priskrbljena. 1

1  Nad izhodom iz sakristije ali zagrada je na presno slikana spome¬
nica z nastopnim berilom :

»Spornem  k.

Pri romarski cerkvi presvete Trojice na Gojki so se s pomočjo
dobrotnikov domače fare in ptujili far pripravile v sledečih letih sledeče
večje reči: 1844 gornji del cerkve, 1845 veliki altar, 1846 dva mala zvona,
1848 spodnji del cerkve in orgle, 1852 dva zvonika, 1856 streha na zvo-

-S- 239 -s*

Papež Pij IX., svetega spomina, so dne 18. avgusta
1868 podelili za dobo deset let popolni odpustek vsem, ki
spokorno obiščejo ob kvatrnih nedeljah lepo hišo božjo.
Če bi bilo kraju primerno, bi se prošnja za to posebno pravico
lahko obnovila. — Danes pa je došlo tej hiši vzveličanje,
ker je bila slovesno posvečena. V kamenito mizo velikega
altarja sem shranil ostanke svetih mučenikov Simforiana in
Viktorja, ki smo jih prinesli iz farne cerkve v veličastni
procesiji na prijetni hribček. Pri tem sem podelil pričujočim
pod navadnimi pogoji nepopolni odpustek enega leta in sem
odredil, da morejo obiskovalci cerkve ob obletnici posvečenja
dobiti odpustek štirideset dnij.

In tako sem vam, ljubi Frankolčani, posvetil mrtvi
tempelj iz kamenja in opeke, iz lesa in železa; zdaj pa vam
hočem še irnenitnejše, ker žive templje posvetiti, in to so
vaši nedolžni otroci, ki ste jih pripeljali danes k sveti birmi.
O birmancih velja prav posebno vprašanje sv. apostola Pavla:
Ali ne veste, da ste tempelj božji, in da Duh
božji v vas prebiva?  (I. Kor. 3, 16).

Preden pa zaznamenujem ljube otroke z znamenjem sve¬
tega križa in jih potrdim s krizmo vzveličanja v imenu presvete
Trojice, naj izpregovorim podučno besedo ravno o sveti Trojici.
Najskrivnostnejša resnica naše svete vere, da je en Bog v treh
osebah, ki so enega bitja in ene narave: Oče, Sin in sv.
Duh, je sicer vzvišena nad naš omejeni um, ali je vendar
izredno važna in imenitna, ker je trdna podlaga  naši
veri in je stalna tolažba  našega življenja.

Tisti angel izmed serafimov, ki se je z živim ogljem
dotaknil ust Izaijevih, da so nezmotljivo govorila o božjih
čudesih (Izaij. 6, 6. 7), naj očisti tudi moje ustnice, da bodo
prav govorile o presveti Trojici! Vse k največji slavi in
hvali troedinega Boga!

nikih, 1858 veliki svečnik, dva mašna plašča, levitarski plašči in mon-
štranca, 1859 kelih in dva večja zvona, 1862 dva stranska, freško malana
altarja, 1863 nova pridižnica in kamenitne stopnice pri velikem altarju,
1868 freško malanje gornjega dela cerkve in ponovljfenje velikega altarja.«
Ta napis je iz leta 1868; pozneje mu je bilo še dostavljeno: »1893 kame-
nitni tlak po cerkvi, 1893 je bila cerkev posvečena«.

-s- 240 -s-

Kristjani predragi!

azumeti ne moremo verske resnice o sveti Trojici,
toda verujemo jo neomajljivo, ker nam je bila ne¬
dvomno razodeta. Ob Jezusovem krstu, ki je tam-le
nad stranskim altarjem vpodobljen, je Bog Oče klical iz
nebes: Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam d ci¬
pa de nje svoje.  (Mat. 3, 17). Bog Sin je bil krščen v
potoku Jordanu, in Bog sv. Duh se je nad njim prikazal v
golobji bodobi. — Jezus, naš božji učenik, je to za nas ne¬
pojmljivo resnico jasno učil, ko je po svojem častitem vstanjenju
velel svojim apostolom: Pojdite in učite vse narode
in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in sv.
Duha!  (Mat. 28, 19). Sv. apostol Janez je vero v to skrivno
resnico določno izrekel z besedami: Trije so, kateri v
nebesih pričajo: Oče, Beseda in sv. Duh; in ti
trije so eno.  (I. Jan. 5, 7).

Da so tri božje osebe enega bitja in ene narave, je
sveta cerkev vedno učila in verovala. Gori-le. na stropu pre-
svetišča in sicer na episteljski strani vidite slikano podobo
cerkvenega očeta sv. Polikarpa z izrekom : T e b i, O č e
Gospoda našega Jezusa Kristusa, in njemu in
sv. Duhu bodi čast zdaj in vekomaj! Amen.  Vštric
te slike zapazite podobo sv. Atanazija Velikega z izrekom:
Katoliška veraje, da enega Boga v treh osebah
in tri osebe v enem Bogu molimo.  Na evangeljski
strani vidite na svodu sliko sv. Avguština s privitimi besedami:
Kako hočeš božjo natoro zapopasti? Vedi, da
je zapopasti ne moreš!  In poleg nje se nahaja po¬
doba sv. Bernarda z berilom: Sv. Trojico iztuhtovati
je predrznost, v njo verovati je pobožnost,
jo spoznavati je življenje in vzveličanje!

Ljubi moji poslušalci! Globoke skrivnosti, da je en
Bog v treh osebah, ne moremo prešiniti s svojim kratkim
umom, a verovati jo hočemo in tudi moramo nepremično,
ker je podstava naši edinovzveličavni katoliški veri. Verske
resnice naše svete cerkve so med seboj v tako tesni zvezi,

♦I- 24 1

da bi se omajale vse, ko bi kdo tajil le eno samo. Vsem
resnicam je pa temelj razodeti nauk o troedinem Bogu. Kdor
bi zavrgel to najvišjo in največjo skrivnost, bi izgubil vso
vero. Ne imel bi Očeta v nebesih, ki ga je vstvaril; in bi
torej ne vedel, od kod je, zakaj je na svetu in kaj bo ž
njim po smrti! In če ne veruje v Boga Sina, nima odrešenika;
in ker se sam ne more greha rešiti ter se vzveličati, ostane
v grehu in brez rešitve. In če nima sv. Duha, nima posve¬
čujoče milosti božje, ki bi ga opravičila in prerodila v otroka
božjega in dediča nebeškega kraljevstva. In tako je tajilec
presvete Trojice vseh nesrečnežev najnesrečnejši.

Vendar vi, ljubi moji kristjani, ste srečni, trikrat srečni,
ker trdno verujete v troedinega Boga. Vi veste in verujete,
da je vsemogočni in neskočno dobrotljivi Bog vstvaril svet,
da ga vlada in ohranjuje; pa da je vsega vstvarstva krona:
človek s svojo neumrjočo dušo. Opirajoč se na vzveličavno
vero v presveto Trojico spoznavate, da nas je Oče nebeški
tako ljubil, da je poslal svojega edinorojenega Sina na svet
(Jan. 3, 16), ki nas je odrešil greha in večnega pogubljenja,
ki je postavil svete zakramente, je ustanovil sveto cerkev,
s katero ostane do konca sveta, in ki nam je poslal sv. Duha
iz nebes, da nam deli svoje milosti in darove, kakor bo ž
njimi napolnil danes pobožne birmance in birmanke.

Ker sloni naša sveta vera na skrivnostij polni resnici
o sveti Trojici, zato ni čuda, da ceni in čisla sveta cerkev
to resnico tako visoko. Svoje molitve, pobožnosti in sloves¬
nosti začenja in končava v imenu in na čast troedinega Boga.
Ker je vera v sveto Trojico začetek in korenina vsega opra¬
vičenja, studenec vseh milostij, izvir vseh zaslug, kakor uči
sveti Tridentinski zbor (sej. 6. pogl. 8), zato ni čuda, da se
delijo zakramenti v imenu svete Trojice. Krstitelj mora med
oblivanjem krščenca s pravo vodo izreči besede: Jaz te
krstim v imenu Očeta in Sina in sv. Duha.  Ko
bom danes birmal vaše otroke, jih bom birmal v imenu
sv. Trojice, rekoč: Zazna m en ujem te z znamenjem
križa in potrdim te s krizmo vzveličanja. V
imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Amen. Ako

16


■ 8 — 242  *— 8 —

izpovednik odvežejo spokornika grehov, godi se to v imenu
svete Trojice, ker molijo: Jaz te odvežem od tvojih
grehov v imenu Očeta in Sina in sv. Duha.

Da se delita zakramenta svetega rešnjega Telesa in maš-
niškega posvečenja v imenu presvete Trojice, je samo ob sebi
umevno, zlasti če pomislimo na milosti, ki se prejemajo v
njiju. Saj v krščanstvu ni milosti, ni daru, ni blagoslova razen
od presvete Trojice. — Kadar duhovnik potnazilijo z vzveli-
čavnim oljem bolnika v imenu Gospodovem na njegovih
telesnih počutkih, položijo kmalu roko nanj, ter molijo: Naj
te ozdravi B o g O č e, ki te je vstvaril v mesu.
Naj te ozdravi Bog Sin, ki jeza tebe trpel na
križu! Naj te ozdravi Bog sv. Duh, ki je bil v
tebe razlit pri svetem krstu!  — Ko stopita ženin in
nevesta pred altar, da si obljubita zvestobo do smrti, blago¬
slovi duhovnik njun zakon, govoreč: Jaz vaju zvežem
v sveti zakon v imenu Očeta in Sina  in  sv.
Duha!

Kakor pa cerkev časti in slavi ob vsaki dani pri¬
ložnosti sveto Trojico, enako želi in veleva, da jo naj
častijo in molijo tudi njeni otroci. To pa se godi zlasti s
pobožnim prekriževanjem, z zbranim izrekovanjem hvalne
molitvice: Čast bodi Očetu in Sinu in sv. Duhu, kakor je
bilo v začetku, bodi zdaj in vekomaj ; nadalje z obujenjem
dobrega namena: vsako delo začeti, nadaljevati in končati v
čast božjo ; z vestnim posvečevanjem nedelj, ki so pred vsem
posvečene presveti Trojici. Tako pa se pokazuj živa vera v
troedinega Boga v vaših mislih in željah, v vaših besedah
in dejanjih! Potem vam bo ta resnica tudi zanesljiva pomoč
in sladka tolažba v življenju in v smrti.

Kristjani predragi!

o zdaj potujem od dekanije do dekanije in od fare
do fare, da obiščem svoje ljube škofljane in jih po¬
trdim v dobrem, se prav živo spominjam izreka sv.
apostola Pavla, češ, da smo vsi tujci in popotniki na

■4H 243

zemlji. (II. Kor. 5, 16). Da, popotniki smo z ozirom že na
svoje naravno življenje; saj potujemo iz enega dne v drugi
dan, iz enega meseca v drugi mesec, iz enega leta v drugo
leto ; potujemo od zibelje do groba, in vedno resnejša in težav¬
nejša prihaja pot. Popotniki smo s pogledom tudi na svoje višje,
duhovno življenje; saj potujemo iz doline solz v domovino, z
zemlje v nebo, v očetovsko hišo, kamor nam je pot pokazal
Jezus Kristus in kjer nam je pripravil prebivališča.

Popotniku treba luči, da ne zajde, da ne opeša in ne
obupa. Kako je vesel, ko zagleda na nočnem nebu zvezdo
vodnico, ki ga s svojo svetlobo prijazno pozdravi, potolaži
in osrči. Podobna zvezda, ki spremlja kristjana po potu
življenja, je vzveličavna verska resnica o presveti Trojici. To¬
lažba, moč in krepost mu je v življenju in smrti. Ko kristjana
vse zapusti, ne zapusti ga Oče nebeški. Saj zatrjuje po pre¬
roku Izaiju: In ko bi mogla mati pozabiti svoje
dete, da bi se ne usmilila sinu svojega telesa,
vendar jaz ne bom pozabil tebe. Glej, na svoje
roke sem te zapisal.  (Iz. 49, 15. 16). Oče nebeški, ki
živi ptice pod nebom in oblači lilije na polju, daje^ tudi
tebi in meni potrebne hrane za dušo in telo. Lepo poje
kralj David o tej neskončni dobrotljivosti: Gospod

vzdigne vse, ki padejo, in pomaga kvišku
vsem potrtim. Oči vseh upajo v te, Gospod!
Tn ti jim daješ jed o pripravnem času. Ti od¬
piraš svojo roko, in n asi č uješ vse, kar živi,
z blagodari.  (Ps. 144, 14 — 16).

Hudo je telesno zlo, a mnogo hujše je dušno. Največje
in edino zlo na svetu je greh. Če smrtno grešiš, kje najdeš
pomoči? Najdeš je pri Bogu Sinu, ki je prišel na svet in je
s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo rešil greha in pogina
človeški rod. Vas, ki ste bili mrtvi v pregrehah
. . je oživil ž njim, ker vam je odpustil vse
pregrehe in je izbrisal, kar je bilo zoper vas,
rokopis postave, kateri nam je bil nasproti, in
gaje vzel izmed nas in na križ pribil.  (Kol. 2,
13. 14). O sladka tolažba! Kristus nas je spravil z Bogom,

16 *

-f- 244 -fh-

nam je odprl nebo. Zato opominja sv. apostol Janez kristjane,
da se naj varujejo greha: Otročiči moji, ne grešite!
A k o j e pa Ir d o grešil, imamo besednika pri
Očetu, Jezusa Kristusa, pravičnega. In on je
sprava za naše grehe; pa ne samo za naše,
ampak tudi za grehe vsega sveta. (I. Jan. 2, 1. 2).

In ako si, ljubi moj, izgubil milost božjo, ki je k vzve-
ličanju potrebna in brez katere ne moreš nič dobrega sto¬
riti za večno življenje, obrni se k sv. Duhu, delivcu milostij
in darov, k posvečevalcu duše in telesa. Saj te je pri svetem
krstu posvetil na duši, da si postal otrok božji in dedič ne¬
beškega kraljevstva; in te je posvetil na telesu, da si po¬
stal tempelj njegov. Zlasti si bil napolnjen s sv. Duhom pri
sveti birmi, kakor bodo danes ti-le ljubi otroci posvečeni v
templje sv. Duha. In če oskruniš, če omadežuješ z ostudnim
grehom tempelj božji, ga zopet lahko očistiš v zakramentu
svete pokore, ki je bil vstanovljen, ko je rekel Kristus
apostolom: Prejmite svetega Duha! Katerim bo te
grehe odpustili, so jim odpuščeni.  (Jan. 20,
22. 23).

V Gospodu ljubljeni župljani!

jlejte, to bi bile neprecenljive dobrote, ki ste jih
dobivali in jih dobivate od troedinega Boga. Pač
srečni ste, da ste bili rojeni od krščanskih staršev,
da ste bili odgojeni v pravi veri in ste jo do
danes ohranili nepokvarjeno. Zvesto ste častili sveto Trojico,
kakor izpričuje med drugim ta-le lepolična cerkev, ki ste jo
pozidali in sem jo danes posvetil v moljenje in počeščenje
presvete Trojice. S to stavbo ste pokazali presveti Trojici
svojo hvaležnost za vse neštete velike dobrote, ki vam jih
je podelila. Pač nič ne odpira studenca božjega usmiljenja
gotoveje in obilneje, kakor ga odklepa in odkriva iskrena
hvaležnost. Sicer so pa Lavantinci več cerkev postavili na
čast sveti Trojici. Dve sta župnijski in pet je podružnic;
vseh je torej ravno sveto število: sedem.

-~< 5 —

245

Mnogoteri svetniki so posebej radi častili sveto Trojico.
Sv. Janez iz Mate (Matha) in sv. Feliks iz Valoa (Valois)
sta ustanovila slavno-znani red svete Trojice ali Trini-
tarcev, ki je bil od papeža Inocencija III. leta 1198 potrjen.

- Sv. Filip Nerij je osnoval v 16. veku bratovščino pre¬
svete Trojice, katero je prisrčno častil in jo je v vsaki
sili na pomoč klical. Njegov god se zato prav primerno
praznuje v tednu po nedelji svete Trojice. Sv. Edita, hči
angleškega kralja Edgarja, se je na čast sveti Trojici kaj
rada pobožno prekriževala. Ko je sv. Dunstan ukazal, da
naj njeno že trinajst let pokopano truplo izkopljejo in na
lepšem kraju shranijo, je videlo ljudstvo, ko so odprli krsto,
da so že vsi prsti in udje strohneli, le sam palec desne roke
je ostal še cel in zdrav, kakor živ. Ko so opazili verniki to,
so se koj spomnili, da je sveta devica zlasti rada z zna¬
menjem svetega križa častila presveto Trojico — Slavni
angleški kancelar, leta 1886 blaženim prišteti Tomaž Mor, se
je vsake nedelje v ječi praznično oblekel. Ko ga je strežnik
vprašal, čemu dela to, mu je odgovoril, da bi počastil pre¬
sveto Trojico, kateri je posvečena nedelja. Ko se je vo¬
zil sv. Frančišek Ksaverij v Indijo po morju in je nastala
strašna nevihta, ki je razsajala tri dni in tri noči, je stopil
glasoviti apostol indijancev v sredo med tovariše na ladji
in je ukrotil grozni vihar z zaupnim vzklikom: Veliki
Bog: Oče, Sin in sv. Duh, usmili se nas!  Sicer so
pa sv. Frančiška Ksaverija njegovi tovariši večkrat slišali
po noči med premišljevanjem klicati: O sanctissima
Trinitas! O presveta Trojica!

Posnemajte, krščanski poslušalci, te lepe vzglede!
Častite goreče sveto Trojico! Kadar bo zahrul vihar strastij
v vaših srcih, pogledite sem gori k sveti Trojici, bodi že
iz hiše ali s polja ali iz vinograda, ali kjer se ravno
nahajate, in vzdihnite: Sveta Trojica, reši nas!  In
burja se bo polegla, in vi bote rešeni. Če bote v življenju
zvesto častili presveto Trojico, vam bo posebna tolažba še
tudi v smrti. Uresničila se bo mašnikova molitev ob vaši
smrtni uri: Usmili se, o Gospod, usmili se te
duše, ki si jo odkupil s svojo krvjo; razveseli

-S- 246 -š~

jo pred svojim obličjem, in ne spominjaj se
njenih grehov v preteklem življenju! Četudi
je grešila, vendar Očeta, Sina in sv. Duha ni
zatajila, temveč je vero ohranila in Boga
stvarnika je zvesto molila!

O, ljubi moji, to bo srečna in blažena smrt! Zaspali
bote mirno v Gospodu, in se bote prebudili tam, kjer pojo
izvoljeni neprenehoma:  Svet, svet, svet je Gospod
Bog vojskinih trum, vsa zemljaje polna nje¬
govega veličastva! (Iz. 6, 3). Amen.

Pridiga

po dovršeni posvetitvi nove župnijske cerkve svetega
Križa v Poličanah, dne 30. julija 1896.

Z veličastvom bom napolnil
to hišo. In veličastvo te druge
hiše bo večje od prve. In na
tem kraju bom delil mir, pravi
Gospod vojnih trum. (Hag. 2,
8 . 10 ).

V Gospodu pobožno zbrani kristjani!

in slava bodi večnemu Bogu, ki nam je po¬
dal to hišo! Saj,  če  Gospod ne zida hiše,
elajo zastonj, ki jo zidajo. (Ps. 126, 1 ).
ast in hvala bodi pa tudi vsem dobrim ljudem,
ki so pomagali graditi to-le zalo cerkev svetega Križa!  I n
tebe, Bog, vsi hvalimo, ko Gospoda te častimo,


247

da smo danes med tako genljivimi in pomenljivimi obredi
srečno posvetili ta hram božji in njegove tri altarje ! 1

Zahvalne te besede naj bodo prve, ki jih spregovorim
v tej novo posvečeni farni cerkvi, na katero smem obrniti
besede, katere je sam Gospod Bog govoril po preroku Ha-
geju Izraelcem, ko so bili namesto poškodovanega in razdrtega
templja pripravili lepše svetišče: Z veličastvom bom

1  V ploščo glavnega altarja sem shranil ostanke sv. mučenca Se¬
verina, katerim sem priložil košček relikvij sv. Hieronima. V ploščo
altarja na evangeljski strani sem vložil ostanke sv. mučenca Justa in sem
pridodal trohico koščic sv. škofa Ambroža. V ploščo altarja na listo vi
strani sem zakril ostanke sv. mučenca Lucenta, in sem jim pridružil
drobtino relikvij sv. Marije Magdalene. Ostanke imenovanih treh muče¬
nikov sem pred kratkim iz Rima dobil po prevzvišenem gospodu kar¬
dinalu Dr. Georgiju Kopp iz Vratislave, ki mi jih je, vrnivši se iz Rima,
izročil na Dunaju o priliki škofovskih posvetovanj.

Za dokaz, da sem z milostjo božjo posvetil po zapovedanih
obredih cerkev in tri altarje, in da so prejeli verniki ta dan eno
leto in da prejmejo pozneje vsako obletnico štirideset dnij odpustkov,
služijo tri latinske listine, ki so shranjene tu v Poličanah v župnijskem
in v Mariboru v knezoškofijskem arhivu, in katerih prva se v izvirniku
glasi tako-le:

Mihael,

Dei miseratione Princeps-Episcopus Lavantinus.

Universis Christifidelibus hisce notum facimus, quod divina Nobis
favente gratia anno reparatae salutis 1896 die 30. mensis Iulii, feria V.
infra hebdomadem Dominicae IX. post Pentecosten, in festo s. Ioannis
Gualberti Abbatis, Ecclesiam sanctae Crucis unacum Altari maiori (v
drugih dveh listinah bereš: minori), in quo Reliquias s. Severini et s.
Hieronymi Presbyteri Conf. et Eccl. Doct. (v drugi listini stoji : s. lusti
Mart. et s. Ambrosii Episc. Conf. et Eccl. Doct., in v tretji : s. Lucentis
Mart. et s. Mariae Magdalenae Poenit.) conclusimus, iuxta ritum sanctae
Romanae Ecclesiae consecravimus, et singulis Christifidelibus in ipsa
die Consecrationis unum annum et in die Annniversario Consecrationis
ipsam visitantibus quadraginta dies de vera Indulgentia in forma Eccle¬
siae consueta concessimus.

In quorum fidern instrumentum lioc manu Nostra propria subscrip-
tum et sigillo Episcopali munitum extradi iussimus.

E x

Officio Nostro Episcopali,
Marburgi die 30. Iulii 1896.

-]- Michael,
Princeps-Episcopus.

•~ 5 “-

rS- 248

napolnil to hišo. In veličastvo te druge hiše
b ožje bo večje od p r v e. Inna  te  m k r a j u
bom delil mir, pravi Gospod vojnih trum.
(Hag. 2,8. 10).

Predragi župljani! Pod modrim vodstvom svojega časti¬
tega in zaslužnega gospoda župnika ste s pomočjo božjo v
kratkem času sezidali prostorno, prav lično in čedno, kraj¬
nim in drugim razmeram povsem primerno farno cerkev.
Toda, komu ste jo postavili? Vem, da mi na to vprašanje
v mislih odgovarjate: Mi smo novo cerkev postavili Bogu
na čast, sebi v korist in svojim potomcem v prid.

Res je tako. In to veselo resnico hočemo zdaj kratko'
premišljevati. Kratko pravim, ker sem že sam spehan in so
moji duhovni bratje zmučeni in ste gotovo utrujeni tudi vi
vsi. Saj je ura že menda dve in mi smo zjutraj oh pol
sedmih pričeli svoje sveto delo.

Troedini Bog naj bogato blagoslovi prvo premišljevanje
v tej novi župnijski cerkvi, in naj milostno podeli svoj sveti
mir vsem ljubim poslušalcem.

O crux, ave, spes unica! Pozdravljen bodi križ, edino
naše upanje!

Laetatus sum in his, quae dieta sunt mihi: In domum
Domini ibirnus.

Razveselil sem se tega, kar so mi rekli: V hišo Go¬
spodovo pojdemo. (Ps. 121, 1).

Kristjani predragi!

podu najvišjemu ste postavili novo hišo božjo. Če-
rav nebo in zemlja ne moreta obseči neskončnega
loga, kaj šele ta hram, hoče vendar vsedobri Bog
na svetih krajih prebivati med ljudmi, jim tukaj deliti svoje
milosti in dobrote ter se tukaj dati od njih častiti in moliti.
Da, katoliška cerkev je, kakor smo pri današnji posvetitvi
molili, aula D e i, je dvor božji,  kjer kraljuje troedini
Bog, kjer deli svoje milosti in blagodare. Kar sveto pismo

-i - 249 -s-


trdi o Salomonovem templju, velja tembolj o vsaki krščanski
cerkvi: D e 1 o j e veliko, kajti ni se pripravilo pre¬
bivališče človeku, marveč Bogu.  (I. Paral. 29, I).
V naših cerkvah ni več najti napisa, kakršen se je nahajal
v paganskih svetiščih: Nepoznanemu Bogu.  (Dej. ap.
17, 23).

Bogu na čast ste postavili novo farno cerkev. In jaz
sem jo danes posvetil v imenu in v slavo Boga Očeta in
Sina in sv. Duha. Mnogekrati sem izgovoril ime presvete
Trojice, kakor sem pogosto napravil znamenje svetege Križa,
kateremu je posvečena lepa cerkev. Zato pa obnovite danes
tudi vi, farani predragi, vero v Boga Očeta, vero v Jezusa
Kristusa ki je včeraj in danes in na veke tisti
(Hebr. 13, 8), vero v svetega Duha, čegar tempelj ste
in kateri v vas prebiva  (I. Kor. 3, 16), vero v sveto
katoliško cerkev, ki je steber in temelj resnice  (I.
Tim. 3, 15) in ki ne bo nikoli nehala oznanjevati nauk o
presveti Trojici na srečo in v vzveličanje človeškega rodu.

Kaj pač koristi, preljubi moji poslušalci, če raste kamen
na kamen v trdno in drzno poslopje, ki se dviga nad nami,
ako pa smo sami slabotni trsi, katere giblje veter na desno
in levo, naprej in nazaj ? Kaj bi pomagalo, ko bi bili temu
vidnemu templju oskrbeli še tako močno podlago, ako bi
pa vaši nevidni, duhovni templji, kar so Vaše neumrjoče
duše, izgubili temelj svete vere? To bi vam prav nič ne
hasnilo, pač pa škodovalo. Zatorej vzemite in prinesite iz
stare hiše božje, v kateri so služili vaši dobri očetje in so
služile vaše ljube matere zvesto Bogu, iz stare cerkve, pra¬
vim, vzemite in prenesite v novo nekaj, kar je sicer staro
ali ostane vedno novo: sveto, krščansko, katoliško, edino-
vžveličavno vero. Drugega temelja ne more nihče
vložiti razen tega, kije  vložen, kateri je Jezus
Kristus.  (I. Kor. 3, 11). Na tem nepremičnem temelju mo¬
rate dalje zidati svoj duhovni tempelj, na tem svetem temelju
se morate više in više povzdigovati v krščansko popolnost.

Zbirajte se torej radi v tej novi hiši božji in obračajte
verno in zaupno svoje oči na sveti križ, ki bo vedno stal pred

-S- 250 -i-

/

vašimi očmi. Prihajajte pridno k službi božji, pristopajte po¬
gosto k mizi Gospodovi, poslušajte pazljivo pridige in krščanske
nauke, udeležujte se marljivo cerkvenih pobožnostij in slo¬
vesnosti) ! Usmiljeni Jezus vas bo vedno blagoslovljal s svetega
križa. Na tem kraju bo delil svoj mir Gospod
vojnih trum.

In tako ste postavili novo cerkev tudi v svojo korist,
v svojo tolažbo, v svoj blagoslov, ste jo pozidali v blagor
svetišču iz živih kamenov.

Kristjani predragi!

prašam vas, katera je tista skrivnostna moč v krščanski
cerkvi, ki edini, druži in nosi vse? To je ljubezen,
katera, kakor ljubi Boga iz vsega srca, iz vse duše in
iz vseh močij, tako objema brate in sestre in vse ljudi. Od
te dvojne ljubezni je odvisna vsa postava in
so odvisni vsi preroki,  uči naš božji Vzveličar. (Mat.
22, 40). Ako vlije vera ljubezen v naša srca, dela ljubezen
vero živo in rodovito. In če je vera delavna, potem ne po¬
grešamo bratovske ljubezni, po kateri nas spoznava Gospod
za svoje.

Bogu svojemu stvarniku, odrešeniku in posvečevalcu
ste postavili to hišo božjo, in njemu hočete tukaj služiti v
vsej otroški ljubezni, zvestobi in vdanosti. Pa postavili ste
tudi sebi ta sveti hram, kjer se hočete shajati in zbirati v
medsebojni ljubezni. Kje drugje, kristjani predragi, morete
živeje čutiti in se gotoveje zavedati, da ste brati in sestre
med seboj, kakor na tem blagoslovljenem in posvečenem
kraju ?

Zunaj cerkve vas loči marsikaj, kakor stan, spol, sta¬
rost, poklic, omika, veda, bogastvo, čast, toda v cerkvi ste
vsi eno telo in en duh, ste vsi otroci nebeškega Očeta,
bratje in sestre Jezusa Kristusa, varovanci sv. Duha, ste vsi
duhovni otroci duhovne matere preblažene Device Marije,
ste v varstvo izročeni nebeškim angelom in v zavetje svet¬
nikom in svetnicam božjim, ter ste vsi udje svete cerkve in
dediči nebeškega kraljevstva. Kakor se pri novi cerkvi

-i- 251 ne¬

skladno sklepa kamen, les in železo v skupno, lepo po¬
slopje, enako bodi z vami, ki ste živi kameni duhovne
stavbe, v kateri prebiva sv. Duh; enako morate biti vi eno
srce in ena duša, sicer bi vas tožilo in sramotilo združeno
kamenje, lesovje in železje. Bodite občina, katero navdaje
in prešinja ljubezen, k i j e p o t r p 1 j i v a, dobrotljiva,
nezavistna, ki se ne hvali in ne napihuje, ki se
ne vede nespodobno, ne išče svojega, se ne
jezi in ne misli hudega, ki se ne veseli krivice,
a se raduje resnice, ki vse potrpi, vse veruje,
vse upa in vse prenese.  (I. Kor. 13, 5 — 8).

Zares, ta ljubezen je darežljiva, pa je požrtvovalna in
je tudi pozidala to vkusno svetišče. Charitas aedificat.
(I. Kor. 8 1). In dovršila je hvalevredno stavitev v nepri¬
čakovano kratkem času. Dne 18. junija leta 1893 o priložnosti
prve delitve svete birme sem vam v svoji pridigi o zmagi
in slavi svetega križa zidanje širje in višje cerkve od te¬
danje tesne in nizke prav toplo priporočil. Višepastirske
besede moje so padle na dobra tla, iz katerih je tekom treli
let izrastla veleobsežna cerkev.

Leta 1894 je po nasvetu vašega častitega gospoda
župnika osnoval mnogocenjeni gospod Janez Graus, konser¬
vator v Gradcu, načrt, katerega je potem izdelal vrlo znani
graški umetnik Robert Mikowicz in ga je radovoljno potrdila
visoka c. kr. namestnija v Gradcu, kakor ga je odobril pre¬
častiti knezoškofijski ordinarijat v Mariboru. Pogodba za
zidanje nove cerkve je bila meseca januarja leta 1895 sklen¬
jena z zidarskim mojstrom Vincencijem Grein iz Vojnika.

Toda že dne 20. avgusta leta 1894 je po opravljeni
sv. maši vrezala prvikrat lopata zemljo na določenem kraju,
in ste začeli koj to jesen kopati temelj novi župnijski cerkvi.
Da bi pa medtem ne prenehala služba božja, dali so ve-
lečastiti gospod župnik na razširjenem pokopališču postaviti
osem metrov dolgo in pet metrov široko kapelo žalostne
Matere božje, ki je bila dne 18. septembra rečenega leta
slovesno blagoslovljena in v kateri se je potem opravljala
očitna služba božja. Dvostolpa cerkvica je stala osem sto
goldinarjev, od katerih ste vi, dragi župljani, radodarno

-I- 252 -*-

plačali tristo in štirideset goldinarjev. Blaženo delo pri novi
cerkvi je napredovalo in uspevalo tako, da je bilo že dne
21. aprila leta 1895 Najsvetejše preneseno iz stare cerkve
v novo Marijino cerkvico, in da je bil na veseli praznik
vnebohoda našega Gospoda Jezusa Kristusa dne 23. maja
istega leta svečano položen vogelni kamen novemu svetišču.

Za božjo pripomoč molila in za denarno podporo je
prosila že leta 1886 od rajnega gospoda župnika Benedikta
Jury ustanovljena in tudi tega leta od cerkvene in državne
oblasti potrjena družba svetega Jožefa.  Do leta 1890
je bilo 900 goldinarjev nabranih, katero svoto ste zložili
večidel domači farniki po vinarjih ali novčičih. Ko so se¬
danji župnik, velečislani gospod Janez Lenart, nastopili
pastirsko službo dne 1. maja 1890, tedaj so začeli vlagati za
hvalevredno podvzetje tudi premožnejši, in seje v kratkem na¬
bralo zopet devetsto goldinarjev. Gospod župnik so darovali
v blagi namen tisočak, kakor je žrtvoval blagodušni gospod
Ferdinand Ivanuš, tukajšnji trgovec, tisoč goldinarjev za cerkev
in sto goldinarjev za orgle in je vrhu tega še preskrbel vse
potrebno železo, dve sto sodcev cementa in mnogo drugega
staviva. Bog povrni stotero cerkvenemu dobrotniku, česar mu
svet ne more poplačati! Blagor njemu in njegovim, da je
tako zdatno pomagal zidati tebe, prelepa farna cerkev!

Ko je bilo pripravljenih 3800 goldinarjev, ste v imenu
božjem začeli imenitno, težavno in dragoceno delo, delo
božje.  Od te dobe so dobrosrčni gospod župnik znovič
darovali trinajst sto goldinarjev in od vas župljanov so pre¬
jeli 3100 goldinarjev tako, da se je do jeseni leta 1895 na¬
bral denarni znesek 8200 goldinarjev. Sila veliko je pripo-
rnagala prostovoljna vožnja. Nekateri dobrodušni kmetje so
navozili gradiva toliko, da bi ne bili za napor in trud dovolj
odškodovani s sto in še z več goldinarji. Plačaj jim dobro
delo pa ti, vsemogočni Bog, tisočkratno!

Jaz jim danes očitno izrečem svojo višepastirsko.pohvalo
in iskreno zahvalo. Posebno imenujem blage prebivalce
Spodnjih Poličan, ki so navozili peska nad sto voz, in pridne
Stanovnike Podboča, ki so neutrudno vozili kamenje. Primer¬
nega lesa za stavbo so največ darovali farani sami, a tudi

253

sosedni Laporjani, Studenicam in Statenberžani so priskrbeli
obilo stavbinske robe. Vrla Hartnerjeva hiša je darovala
30.000 opek, blaga Jakob in Jožefa Franci pa sta jih žrtvo¬
vala 20.000. Potrebnega apna in sicer dvajset štrtinjakov
je daroval Studeniški samostan častitih Magdalenk, ki je ob¬
enem patron Poličanske cerkve.

Božja roka je očividno podpirala prepotrebno delo. Za¬
četkom meseca septembra 1895 je bila cerkev že pod streho.
Slovenjebistriški tesarski mojster }. Leskovar je iztesal pod¬
strešje, in strešno opeko z robom je naročil gospod Krauts-
forst v Gradcu iz Premstatten-a. Cerkev je bila znotraj in
zunaj naglo ometana tako, da je bilo moči, že dne 28. no¬
vembra 1895 prenesti presveto rešnje Telo v novo cerkev,
in da se je tu na poprejšnjem velikem in sedaj stranskem
altarju opravljala služba božja.

Cerkveni tlak in klesarsko delo je za tisočak oskrbel
celjski kamnosek gospod Weber. Glavni altar in pridižnico
v romanskem slogu, v katerem je zidana tudi cerkev, je iz¬
delal mojster Anton Pavlič iz Buč, ki je še naslikal pres-
biterij in obe stranski kapeli za nagrado dvanajst sto goldi¬
narjev. Vkusne podobe na glavnem altarju je izrezal obče
znani rezbar v Grodnu na Tirolskem, gospod Ferdinand
Stuflesser.

Prijetne orgle s štirinajstimi spremeni je naredil za
dvanajst sto goldinarjev orglarski mojster Frančišek Naraks
v Žalcu. Nove stole je pripravil Stoperški mizar Frančišek
Fišer za sedem sto goldinarjev, velika in stranska vrata s
ključarskim delom vred pa je omislil Žički mizar Janez Cmok.
Vsa gradba in priprava velja nad šestnajst tisoč in pet sto
goldinarjev. Osem tisoč in šest sto ste vložili vi, predragi
farani, ostale pa so darovali drugi blagi dobrotniki.

Res, tukaj je zidala ljubezen; tukaj je stavila bratovska
složnost med pastirjem in ovčicami. Tukaj sta delovali krščan¬
ska dobrotljivost in krščanska požrtvovalnost. Hitreje ter
radostneje mi srce zaigra, kader pomislim, da imam tako
darežljive škofljane, katerim želim najzvrhanejšo mero miru
in blagoslova božjega. Ba, naj se iz novo posvečene cerkve
razliva milost božja v vaša srca, v vaše hiše, med vaše

-t- 254

družine, v vaše občine, pa naj teče na vaše ljube otroke
in na teh otrok otroke in tako dalje. Danes na pomembni
praznik posvetitve svoje nove cerkve smete in morete se vsi
Poličančani srčno radovati, smete veseli peti alelujo, ker
imate zdaj dovolj prostorno hišo božjo, katero ste si pozi¬
dali z združenimi močmi. Z vami smem se veseliti tudi jaz,
vaš nadpastir, ki sem posvetil danes novo cerkev in sem pri
sveti maši stopil tja pred altar božji, predBoga,
ki razveseljuje mojo mladost.  Z vami sme se rado¬
vati vsa škofija, ker je obogatela za krasno farno cerkev.

Da, vredno in pravično, primerno in dostojno je, da se
veselimo danes vsi. Saj se je veselil tudi kralj Salomon in
so se radovali Izraelci štirinajst dnij in so zažigali ubile da¬
rove, ko je bil tempelj v Jeruzalemu srečno dozidan in slovesno
blagoslovljen. (III. Kralj. 8, 65).

Kristjani predragi!

vili ste novo cerkev za preteklost, ker se bo v
j molilo in maševalo tudi za vaše rajne; postavili
jo za sedanjost, ker hote v njej prejemali sami
vse potrebne milosti in dobrote, in postavili ste jo za pri¬
hodnost. Mimo vaših duševnih očij naj sedaj potujejo stoteri
in tisočeri verniki, ki bodo prihajali za vami semkaj in
opravljali tukaj svoje pobožnosti. Mimo vas naj neso botrovi
novorojence, ki bodo tukaj krščeni, in mimo naj hite otroci,
ki bodo tukaj birmani, z angelskim kruhom nasičeni. Mimo
naj gredo grešniki, ki bodo našli in zadobili tukaj mir vesti
in tolažbo srcu. Mimo naj šume svatovi, brezštevilni ženini
in neveste, ki bodo tukaj prejeli moč in milost za svoj sveti
zakonski stan. Pred oči naj vam stopijo dolge vrste po¬
grebcev, ki bodo po dovršenem mrtvaškem opravilu iz te-le
cerkve rajne spremljali na posvečeno pokopališče. Mimo vas
naj hrume vse trume kristjanov, ki bodo črez sto, dvesto in
več let živeli in umrli za vami. In za vse te nebrojne čete
ste zidali novo farno cerkev, v kateri se bo služila sv. maša
za vse žive in vse mrtve župljane. O prevažno delo, ki bo
porajalo in ustvarjalo neprenehoma dobra dela!

•*- 255

Toda, preljubi moji poslušalci, prihodnost je odvisna
od sedanjosti. Kakršna sedanjost, takšna prihodnost. Pač
resnico govori sv. apostol Pavel, ko piše Rimljanom: A ko
je prvina sveta, je sveto tudi testo; in če je ko¬
renina sveta, so svete tudi veje.  (Rimlj. 11, 16).
Zapomnite si te apostolske besede, zapišite si jih v vaša
srca. Kakršni ste sedaj vi, ljubi straši, takšni bodo nekdaj
vaši otroci. Kakršen studenec, takšna voda. Kakršna jablan,
takšno jabelko.

Zatorej živite vi sedaj verno in pobožno. Prihajajte radi
v novo cerkev k službi božji, poslušajte zvesto vzveličavne
nauke in ravnajte se vestno po njih ! Prejemajte gosto in
vredno svete zakramente, ki vam dele nadnaravno življenje,
katero bote nadaljevali v nebesih! Ljubite ta sveti kraj, ki
je hiša božja in vrata nebeška!  (Gen. 28, 17).

Na ta način bote zasejali dobro seme, ki bo v prihod¬
nosti izrastlo Bogu na čast in vam v vzveličanje. Skrbite
za svoje ljube otroke, ki so cvet fare in up prihodnjega
veka! Vaše hiše in šole vaše naj bodo tesno združene s
to-le hišo božjo. Saj je tudi Jezus obiskal le šolo v
templju Jeruzalemskem. Ne zabite nikoli, ljubi starši, dragi
učitelji in blagi varihi mladine, da je v vaših rokah srečna
prihodnost cele fare. Zatorej pa prisezite danes v tej novo
pozidani in posvečeni cerkvi, da hočete svoje otroke, svoje
učence in svoje varovance tako vzgajati, da bodo otroci
božji tukaj in tamkaj !

V Gospodu pobožno zbrani kristjani!

iolnce je priplulo na nebu že visoko in kazalec na
\  uri se je pomaknil že daleč, zato treba, da hitim
tudi jaz h koncu svojega premišljevanja. Preden
) pa končam, imenujem v zahvalo in priznanje
vseh skrbij in naporov častitega gospoda župnika za svojega
knez<»-škofijskega svetovalca ter jim dovolim, da se smejo
posluževati vseh predpravic, ki so združene s tem častnim
naslovom.

Ht- 256 -*-

Vpričo in v očigled umetne nove stavbe pa ponovim
spodobno zahvalo vsem dobrotnikom, kakor je zahvalil sv.
apostol Pavel občine Macedonske, ki so bile sicer izkušane
po mnogih nadlogah, pa so kazale vendar veliko veselje v
nabiri darov za nujne potrebe. Njih velika revščina se je
pokazala bogato v popolnosti dobrosrčnosti. Bili so ti občani
po svojih močeh in celo nad svoje moči radodarni, ter niso
samo svojega nego tudi same sebe darovali, kakor jim je
pričal hvaležni apostol. (II. Kor. 8, 15).

Prisrčna zahvala bodi pa tudi mnogočastitim gospodom
kanonikom in vsem prečislanim gospodom duhovnikom, ki
so od daleč in blizu prihiteli v nenadnem številu, da se
udeležijo posvetitve in povišajo redko svečanost. Vesel praznik
pač, ki Boga slavi, vernike časti in dušne pastirje povzdiga,
je vsako posvečenje cerkve, kapele ali altarja.

In sedaj pokleknimo in vzkliknimo: Dopolnjeno je!
Te Deum laudamus! Ti pa, o presveta Trojica, ozri se na
to faro, ki sedaj pred teboj kleči in ti daruje obljubo žive
vere, trdnega upanja in goreče ljubezni! Sprejmi dar mi¬
lostno in dobrotno v tej svoji novi hiši!

In tvoj sveti blagoslov pridi nad vse, ki so kakorkoli
pripomogli do tega dovršenega dela; pridi nad dobrega pa¬
stirja in njegovo ljubo čredo, nad starše in otroke, nad
gospodarje in družine, nad predstojnike in podložnike, nad
bogate in revne, nad zdrave in bolne, nad pričujoče in od¬
sotne, nad žive in mrtve! In tvoj blagoslov se nahajaj pri
daritvah svete maše, pri pridigah in krščanskih naukih, pri
deljenju in prejemanju svetih zakramentov, pri molitvah in
pobožnostih, vršečih se v tej cerkvi.

O Gospod vojnih trum, napolni s svojim
veličjem in veličastvom to hišo ter deli v njej
svoj sveti mir in blagoslov od roda do roda!
Amen.

♦S - * 257 —§♦

Govor

pri slovesnem posvečenju nove župnijske cerkve sv.
Ruperta v Vidmu ob Savi, na biljo pred praznikom rojstva
preblažene device Marije, dne 7. meseca septembra 1897.

Razveselil sem se v tem,
kar mi je bilo rečeno: Sli
bomo v hišo Gospodovo.
(Ps. 121, 1).

Predragi v Gospodu!

rodri kralj Salomon in Izraelci so praznovali štiri-
b najst dni in so zažigali darove za darovi, ko je
? bil novi tempelj v Jeruzalemu pozidan in slovesno
sl posvečen. Žrtvovanih je bilo Bogu in obenem
pripravljenih v hrano ljudstvu 22.000 volov in 120.000 ovnov.
(III. Kralj. 8, 65).

Enako se morete tudi vi radovati ter peti glorijo in alelujo,
ker ste dozidali novo cerkev ter ste jo že zunaj in znotraj
spodobno okrasili, in sem jo jaz danes med genljivimi obredi
konsekriral. V grobec velikega altarja sem shranil ostanke
svetih mučencev: Hipolita, Mavricija in Pacifika. Pri tem
sem vam podelil odpustek enega leta, in sem odločil, da
morete vsako obletnico dobiti odpustek 40 dni.

Dne 27. meseca junija leta 1891 sem vas prvikrat ob¬
iskal o priložnosti deljenja svete birme, in že takrat sem vas
v pridigi prijazno opominjal, da bi na prostoru stare nizke
in ozke cerkvice postavili novo, višjo in širjo in daljšo hišo
božjo. Sicer pa se je mislilo že poprej o tem prepotrebnem
podjetju. Dne 2. meseca marca 1890 je sklenil skladni od¬
bor, da se bo v kratkem pričela stavitev.

Prvi načrt je napravil zidarski mojster gospod Vincenc
Grein, ki je pozidal že sedem cerkva in podružnico Lurške
Matere božje pri Grižah. Proračun se je glasil na 14.870
goldinarjev in 40 krajcarjev, katera vsota bi se naj nabrala
po prostovoljnih doneskih in prispevkih. Izdalo se je geslo:
Tu naj zida požrtvovalna ljubezen do svete reči!

17

-I- 258 -s*

Rajni gospod župnik Janez Novak, mož blagega spo¬
mina, so dne 3. marca 1890 prosili kn. šk. Lavantinski ordi¬
nariat dovoljenja za nameravano stavbo, in že dne 5. marca
rečenega leta je kn. šk. ordinariat nujno zadevo prav toplo
priporočil visoki ces. kralj, namestniji v Gradcu, ki je pred¬
loženo osnovo tudi prav kmalu odobrila in sicer dne
17. maja 1890.

In tako je bil storjen resen korak za sila potrebno delo.
Gospod župnik so bili izveden in iznajdljiv mož, ki so že
pri sv. Marjeti v Planinskem trgu oskrbeli in uredili stano¬
vanje za tamkajšnjega dušnega pastirja; kaj čuda, da so
tudi za novo cerkev v Vidmu nabrali v kratkem času precej
denarja; mnogoteri so obljubili svoje prispevke darovati pa
šele tedaj, kadar se bo začelo zidanje. Hvalevredno podjetje
je našlo v Krškem mestu velikodušno dobrotnico, vam vsem
vrlo znano blagorodno gospo Joseflno Hočevar, ki je daro¬
vala 10.000 goldinarjev in je tako vložila vogelni kamen
novi hiši božji.

Za važno stavbo so se brez posebne zamude izrekli
razni uradi; izrekla se je visoka vlada kot zastopnica patrona,
ki je verskega zaklada posest Kostanjevica na Kranjskem;
nadalje se je izreklo okrajno glavarstvo v Brežicah z okraj¬
nim inženirjem vred in potem domače županstvo. Prebivalci
vseh občin v fari ste z veseljem sklenili, da hočete z zdru¬
ženimi močmi postaviti prav zalo svetišče Bogu v slavo,
sv. Rupertu na čast ter sebi in svojim potomcem v korist.

Dne 21. meseca junija 1893, na praznik sv. Alojzija, sem
v pričujočnosti mnogo častitih duhovnikov, čislanih uradnikov,
in neštetih pobožnih vernikov blagoslovil in vložil temeljni
kamen. In za to izpodbudno slovesnostjo ste, dragi Vidern-
čani, zaupno začeli znamenito delo, ste je uspešno na¬
daljevali in srečno dovršili. Danes sem došel v vašo sredo
tretjikrat in sicer k najsijajnejši svečanosti, da namreč po¬
svetim novo farno cerkev, kateri glede na umetnost in lepoto
ni najti primere ne blizu in ne daleč. Nova cerkev se lepo
zlaga s starim zvonikom, ki je zavoljo svoje čedne oblike
zaslužil, da ste mu prizanesli in ga niste podrli.

-I- 259 -s~

Jezus Kristus bo rad prebival v tej krasni palači. Ko
je stala še stara cerkev ali bolje rečeno kapela, skoraj ni
hotel več ljubi Jezus med vami kraljevati in pričujoč biti v
hostiji pod podobo kruha, kakor sem pripomnil na dan bir-
movanja in potem na dan blagoslovljenja vogelnega kamena,
ker se je sveta hostija v monštranci kmalu kakor oveneli
list zvila vsled mokrote in vlažnosti, ki je segala od tal do
svoda in je uničila vsakršno cerkveno opravo.

V Gospodu ljubljeni župljani!

anašnji dan je dan radosti in hvaležnosti  za
faro in dekanijo Videmsko, kakor za celo škofijo.

Zares, kdo bi se ne veselil ob srečni dovršitvi
težavnega in dragocenega dela? Zidanje farne cerkve pa je
gotovo drago, skrbij in naporov polno delo. Dan veselja je
današnja posvetitev nove hiše božje v nebesih, kakor upamo
vdano, za častitega gospoda župnika Janeza Novak, ki so
bili, da tako rečem, kakor Nehemija v starem zakonu. V
drugi knjigi Ezdrovi beremo namreč, da je pogumni Nehe¬
mija pregledal v Jeruzalemu razvaljeno zidovje ter je opo¬
minjal Jude k zidanju in ni poslušal zaničljivega govorjenja
svojih nasprotnikov, temveč je sam urno pričel delo, rekoč:
S a m B o g nebeški nas podpira, i n m i s m o nje¬
govi služabniki. Vzdignimo se in zidajmo!
(II. Ezdr. 2, 20).

Enako so tudi pokojni gospod župnik srčno vzkliknili:
Pojdimo in zidajmo! In šli so, pa so kupili dvojico konjev
in so nemudoma začeli voziti kamenje in drugo gradivo za
novo cerkev. Njihov vzgled je privabil na delo vse dobre
farane. In delavcem je dajal Bog svojo pomoč in delil svoj
blagoslov tako, da so v nepričakovano kratkem času izvršili
svoj nalog. Ko so na letih bogati, a na zaslugah še bogatejši
gospod župnik mirno v Gospodu zaspali dne 30. julija 1894,
bila je že dozidana velika cerkev, ki ostane zdaj njihov naj¬
lepši spomenik, o katerem smem s starim pesnikom trditi, da

17 *

-S- ‘260 -s*

je: monumentum aere perennius regalique situ pyramidum
altius ! (Horat. lib. III. od. XXX. 1. 2).

Praznik posvečenja nove župnijske cerkve Videmske
je dan veselja za sedanjega gospoda župnika, dekana in
kn. šk. svetovalca Henrika Verk, ki so započeto in skrbno
nadaljevano delo popolnoma dovršili. Podobni so tudi sveto¬
pisemskemu Nehemiju, ker so se koj po svojem prihodu v
to duhovnijo odločili za dovršitev svetega dela, rekoč: Sur-
gamus et perficiamus ! Vzdignimo se in dokončajmo ! Obadva
dušna pastirja sta si stekla neprecenljivih zaslug za novo
cerkev, ki je lepa in zala kakor prijetna cvetica, ki raste
na divnem obrežju bistre Save in razgrinja svojo krasoto po
vsej okolici.

Veselite se od srca pa tudi vi, dragi Videmčani, da ste
doživeli izredno slovesnost posvečenja nove farne cerkve!
Pridno ste pomagali pri zidanju hiše božje, kakor so mi
solznih očij še na smrtni postelji zatrjevali rajni gospod
župnik in so mi zagotavljali sedanji gospod dekan, katerim
ste se še posebej prikupili s skrbnim pripravljanjem potreb¬
nih rečij za posvečenje, s katerim smo danes venčali
trudapolno podjetje. Ljubi moji župljani! Vesela skrb za
cerkev je znamenje vzveličanja. Goreči kristjani in pozneje
svetniki so zmerom radi skrbeli za cerkve, so imeli nepo¬
pisno veselje do njih, so uživali v njih najslajše radosti.

Raduje se danes lahko tudi vsa dekanija, ker šteje
zdaj eno lepih cerkev več, kakor se sme veseliti cela vladi-
kovina, ker je obogatela za novo prekrasno svetišče.

Tudi jaz, vaš nadpastir, se v Gospodu srčno radujem,
ker sem na današnji predpražnik rojstva preblažene Device
Marije vašo novo rojeno ali zidano cerkev krstil, hočem
reči, blagoslovil in posvetil. Razveselil sem se v tem,
kar mi je bilo rečeno: Sli bomo v hišo Gospo¬
dovo.  (Ps. 121, 1). Stopil sem vesel pred alt ar
božji, pred Boga, ki razveseljuje mojo mla¬
dost.  (Ps. 42, 4).

Tako velja danes vam vsem Pavlov vzklik :Veselite se
v Gospodu; zopet rečem, veselite  se!  (Filiplj.4,4).

-I- 261

V Gospodu ljubljeni župljani!

kor pa se veselimo v Gospodu, enako ga moramo tudi
zahvaliti, da je zidal to svetišče, sicer bi bili zastonj
zidali, ki so zidali; da je stražil mesto, sicer bi bili
zastonj stražili, ki so stražili. Bodi mu torej vsa slava in
hvala!

Spodobna zahvala gre nadalje rajnemu gospodu župniku,
ki so začeli stavbo in jo dovršili v zunanjem obrisu. Modro
ste ravnali, da ste blagemu dobrotniku omislili spominsko
ploščo pri velikem altarju z napisom: Zagradite lju

nove farne cerkve v Vidmu Jan(u) Novak v blag
spomin. Župljani.  Jaz bi želel, da se na evangeljski
strani še vzida enaka plošča v hvaležni spomin nasledniku,
ki je oskrbel vso notranjo opravo in je poleg tega še zunaj
okoli cerkve vzvišal svet, katero delo je bilo pač menda
tako težavno, kakor je bilo zidanje nove cerkve.

Priprava novih altarjev in opornega podzidja zunaj cer¬
kve je stala mnogo denarja, ki so ga gospod dekan pri
svojem ljubeznivem obnašanju v kratkem nabrali pri znancih,
prijateljih in cerkvenih dobrotnikih. Kakor je sv. Peter v
imenu Gospodovem ulovil ribo, ki je imela v ustih dva de¬
narja, s katerima je plačal davek za Gospoda in za se, enako
so gospod dekan vrgli mrežo v morje med pobožne duše,
pa so zajeli rib, ki so jim vročile krvavo potrebnega denarja,
da so plačali hišni davek za Gospoda, ki bo odslej prebival
v novem velečastnem hramu. Bog jim bogato povrni žrtev
polno prizadevanje!

Toda ne zdi se mi pravično, da bi hvalil in slavil le
voditelja; spodobi se, da izrečem svojo višepastirsko zahvalo
tudi vsem, ki so pogumno sledili za svojima vodnikoma. Ne
zastavi, temveč tistim, ki so hrabro in zmagovito sledili za
njo, gre vsa čast in hvala. Tako gre dostojna zahvala dare¬
žljivim faranom, bodi še živim ali že mrtvim. Zato sem se
pa tudi vseh spomnil pri daritvi svete maše, ki sem jo služil
na ravnokar posvečenem glavnem altarju.

-I- 262

Posebej še izrazim iskreno zahvalo že poprej imenovani
plemeniti in blagodušni gospej, ki je poleg 10.000 goldinarjev
še mnogo in mnogo žrtvovala za notranjo cerkveno opravo
zlasti za stranska altarja. Pozabiti pa ne smem in nočem
častitih očetov trapistov iz Reichenburg-a, ki so tudi prav
izdatno podpirali stavbo in olepšavo nove cerkve. Moja vroča
zahvala velja tudi izvedenemu gospodu mojstru, velja vsem
zidarjem in delavcem, .velja vsem rokodelcem in umetnikom,
ki so posvetili svoje moči svetemu početju.

Da, tuje zidala ljubezen!  (I. Kor. 8, 1). Tuje'
p r i ganj al a lj ub e z en Kristusova.  (II. Kor. 5,14). Go¬
reča ljubezen je prinašala razno potrebno kamenje: papirnato
in bakreno, srebrno in zlato in v strminah nalomljeno. Ko
premišljujem vse to, prihaja mi na misel ljubezen krščanskih
občin, katere je sv. apostol Pavel zahvalil za izredno dare-
žljivost. Te občine so bile sicer prav revne in ubožne, pa
so vendar obilno darovale pri nabiranju milošnje za nastale
potrebščine. Zato je pisal sv. Pavel Korinčanom o teh Mace-
donskih srenjah tako pohvalno, rekoč: Naznanjamo vam,
bratje, milost božjo, ki je dana Mače donski m
cerkvam, da so pri mnogi izkušnji v nadlogi
imeli obilno veselje, in da so pri svojem ve¬
likem uboštvu iz dobrovoljnosti dali obilne
darove; ker jim izpričujem, da so bili po svo¬
jem premoženju in celo črez svoje premoženje
dobrotljivi, in so nas z mnogo prošnjo rotili,
da bi sprejeli darove . . in ne, kakor smo upali,
ampak sebe so dali najprej Gospodu in potem
nam po volji božji.  (II. Kor. 8, 1—5).

Slično so tudi ubožni prebivalci občin Videmske fare
darovali po svojih močeh in črez svoje moči za novo cerkev.
Zategadelj jim v očigled krasne umetne stavbe izrečem za¬
služeno zahvalo in pohvalo, kakor jo izgovorim še vsem
častitim gospodom duhovnikom, ki so prihiteli danes od
vseh stranij in so tako povzdignili redko slovesnost, ki ostane
gotovo vsem pričujočim v najslajšem spominu.

-I- 263 ~i~

Predragi v Gospodu!

o je vladal bavarsko deželo paganski pa dobro¬
dušni vojvoda Teodo, je živel v mestu Vormaciji
ob Renu škof, poln gorečnosti, učenosti in kre¬
posti. Bil je kraljeve rodovine Merovingske. Slovel
je kot vnet oznanjevalec svetega evangelja. Zato je slavni
Teodo po nagovarjanju svoje krščanske žene Regintrude na¬
potil poslance v Vormacijo, da bi povabili pobožnega in
modrega škofa na Bavarsko, kjer bi naj oznanjeval sveto vero
in povzdignil nevedno ljudstvo iz divjega stanu k nravnemu,
čednostnemu življenju.

Služabnik božji se je močno razveselil, da mu je bila
ponujena priložnost, ime in čast Gospodovo po daljnih
krajih razširjati. Poln apostolskega duha se je z vso močjo
poprijel svetega poklica. Oznanjeval je po Bavariji vzveli-
čavne nauke s tolikim ognjem injeotrpnela srca prebivalcev
ob bregovih mogočne Donave tako ogrel, da se je dal voj¬
voda z vsemi svojimi otroki, dvorniki in velikaši vred krstiti,
kateri vzgled so posnemali tudi ostali podložniki. Vsled do¬
seženih uspehov je sveti škof čutil v sebi nepremagljivo nag¬
njenje, luč svete vere še dalje in dalje razširiti.

Pelje se po Donavi doli v spodnje panonske pokrajine,
obišče najbrž slavni Ptuj in staro Celje, kjer posveti prvo
cerkvico sv. mučencu in škofu Maksimilijanu, Celjskemu ro¬
jaku, katerega sveto truplo s seboj vzame in je pozneje
shrani v Lavreaku, kjer je sv. Maksimilijan škofoval. Pa ne
le po davnoslavnih mestih, tudi po drugih slovenskih krajih
je glasoviti škof iz Vormacije, oziroma Bavarije, sejal seme
božje besede. Na povratu iz Panonije ob Savi je kaj lahko
potoval tudi po tukajšnji krajini.

In kdo je bil ta sloveči blagovestnik? Mislim, da ste
njegovo drago ime že vsi uganili. Bil je sv. Rupert, ali po
tedanjem izrekovanju Hruodbert. Njemu na čast so vaši vrli
predstarši postavili nekdanjo cerkev, kakor nahajamo v naši
škofiji še farni cerkvi sv. Ruperta nad Laškim in v Slovenskih
goricah ter podružnici pri Valdeku in na Gomilskem.

-I- 264 -|~

Pač prav vredno in pravično, primerno in koristno je,
da ste krasnejši dom postavili v hvaležni spomin svetemu
škofu, ki je po štiridesetletnem napornem delovanju v vino¬
gradu Gospodovem umrl na velikonočni praznik, po mnenju
nekaterih zgodovinarjev dne 27. sušca leta 623, ko se je
dal še v cerkev peljati in je še sam opravil slovesno službo
božjo in si je podelil sveto popotnico. Njegovo truplo je
počivalo v cerkvi sv. Petra, ustanovljeni v Solnogradu od
njega samega.

Leta 777 pa je solnograški škof sv. Virgilij (745 — 784)
sezidal stolno cerkev sv. Ruperta, kamor je prenesel nekoliko
njegovih kostij. Nadškof Pariš grof Lodron (1619—1653) je
dne 25. septembra 1628 položil svete ostanke pod veliki
altar sedanje velikanske stolne cerkve v Solnogradu. Sicer
se nahaja še mnogo lepih cerkev, posvečenih sv. Rupertu,
po Solnograški nadškofiji in metropoliji. Odslej bo imela tudi
staroslavna Videmska fara prav lepo cerkev sv. Ruperta.

Končno prosim slavljenega variha in patrona Videmske
fare, da naj danes više povzdigne svojo desnico in naj po
meni bogato blagoslovi farane ter naj jih in njihove po¬
tomce krepko brani vsega hudega na duši in telesu! Amen.

•*&—

265

Pridiga

po slovesnem posvečenju nove župnijske cerkve sv.
Pavla pri Preboldu (Voljski) na obletni praznik posve¬
čenja stolne cerkve in drugih cerkva Lavantinske škofije,
20. nedeljo po binkoštih, 16. oktobra 1898.

Danes je došlo tej hiši
vzveličanje. (Luk, 19, 9).

V Gospodu dragi župljani!

anes je došlo tej hiši vzveličanje! Te
besede, ki jih je po današnjem svetem evangelju
govoril Jezus Caheju, ko je obiskal njegovo hišo,
te besede Jezusove, pravim, veljajo v polnem
obsegu svojega pomena o vaši novosezidani in danes od
mene posvečeni farni cerkvi, za katero je bil dne 25. avgusta
I895 blagoslovljen temeljni kamen. O hiši, ki je posvečena
in odločena, da prebiva v njej Jezus Kristus, da se delijo v
njej sveti zakramenti, se opravlja božja služba, se vršijo
molitve in pobožnosti: o takem hramu smemo pač po vsej
pravici trditi, da mu je došlo vzveličanje.

Vendar vzveličanje ni došlo danes le krasni hiši božji,
ampak je došlo tudi vsem hišam te mile mi fare, je došlo
vsem njenim prebivalcem 1 . Med častitljivimi in genljivimi
obredi sem posvetil hišo božjo, kakor so že v stari zavezi
posvetili med molitvami in daritvami sveti šator in kesneje

1  Zgorajšnjo pridigo priobčujem, da vsaj deloma ustrežem želji
gospoda kn. šk. svetovalca in župnika Mihaela Plesnik, ki so mi pisali
dne 7. aprila 1899 med drugim tudi to-le: »Predrznem se v svojem in v
imenu vseh faranov pokorno prošnjo izreči: Milostljivi knezoškof, ki ste
že itak . . . dobrotnik naše nove cerkve, storite nam še to milost, in
dajte v tisk . . . govor, ki ste ga imeli na dan posvečevanja naše farne
cerkve. To knjižico naj bi dobila vsaka hiša v fari. To bo vedno hvaležni
spomin vsem faranom : naši cerkvi bo pa pomagalo dolgove plačati,
katerih še obilo ima.« Obširen in prav podučljiv opis nove cerkve in
posvetivne slovesnosti najdeš, dragi čitatelj, v časopisu: Siidsteirische
Post, 1898. Štev. 85, 86, 87 in 88,

266  —§-■

veličastni tempelj Salomonov. Vsled izvršene posvetitve je
zdaj ta-le cerkev prava hiša božja, je hiša miru in milosti, je
hiša molitve in pobožnosti.

O, kako draga in ljuba vam mora biti novoposvečena
cerkev zavoljo mnogih in velikih dobrot, ki vam jih bodo
dušni pastirji delili in si jih bote sami pridobivali v tem za¬
lem templju! Tudi o tem svetišču bo veljalo, kar poroča
sveti evangelj o Jezusovem delovanju v Jeruzalemskem tem¬
plju: In Jezus je učil vsak dan v t emplju.  (Luk. 19,
47). In pristopili so k njemu v templju slepi in
kr ulj e vi, in jih je ozdravil.  (Mat. 21, 14). Tudi v tej
hiši molitve se bo Jezus mudil in bo čudeže delal, da
mu bote, odrasli in otroci, klicali: Hosana Sinu Davidovemu!
(Mat. 21, 15).

T v oj i hiši, o Gospod, se spodobi svetost
na večne čase!  (Ps. 92, 5).

Kristjani predragi!

ak človek ljubi kraj svojega rojstva, ljubi svojo do¬
mačijo. Zakaj tu je zagledal luč sveta, tu je preži¬
vel veselo mladost, tu so ga učili starši govoriti in
moliti, tu je bil vzgojen, tu ga vse spominja dobrega očeta
in mile matere, dragih bratov in blagih sester.

Toda, krščanski poslušalci, še večja ljubezen in vda¬
nost veže pobožnega kristjana na hišo božjo, kjer prebiva
njegov Oče nebeški, živi njegov Vzveličar Jezus Kristus,
stanuje njegov tolažnik sv. Duh, pa se časti njegova mati,
preblažena Devica Marija, se častijo njegovi najboljši prija¬
telji in pomočniki, svetniki in svetnice, kjer se shaja s svo¬
jimi sobrati in sestrami, z vrlimi sofarniki, ki so vsi skupaj
duhovna familija ali družina, katere glavar in oče je dušni
pastir : posamni župnik.

Drag ti je, ljubi moj poslušalec, tvoj dom, kjer si bil
rojen. Vendar rojen si bil kakor vsak otrok, bodi si tudi
knežjega in kraljevskega rodu, v grehu. Z grehom si začel
življenje v očetovski in materini hiši,

-S- 267

—S*’

Toda drugače si začel živeti v cerkvi, v hiši svojega
nebeškega Očeta, svoje nebeške matere. Botri so te semkaj
prinesli in tu si bil očiščen izvirnega greha, si prejel milost
in pravičnost božjo, si postal otrok božji, dedič nebeškega
kraljevstva, ud edinovzveličavne svete katoliške cerkve. In
zato, koliko vrednost in prednost mora pač imeti danes po¬
svečena hiša božja pred vsako drugo hišo v fari!

Zakaj ima sin tako rad hišo očetovsko? Zakaj tako rad
prebiva v njej? Zakaj tako rad pohiti iz tujine v njo? Zakaj?
Zato, ker ga tu vse sladko spominja dobrotljivosti očetove
in ljubezni materine; ker je tu preživel najlepša leta, je bil
podpiran od domačih v težavah in bridkostih.

Čemu obiskuje pobožno-veren kristjan rad in vesel hram
božji ? Zato, ker je bil v njem duhovno prerojen. Kaj bi mu
bilo koristilo, rojenemu biti, ko bi pa ne bil prerojen ? Pri
svetem krstu je bil sprejet med otroke božje in dediče ne¬
beškega kraljevstva. In zato mu je draga hiša božja, v ka¬
teri pa tudi najde vse svoje življenje krepko podporo v vsaki
sili, revi in nadlogi. Tukaj najde mir in milost, najde sla¬
dek odmor od vsakdanjih naporov. Tukaj najde rešitev in
vzveličanje svoji toliko vznemirovani duši.

Domača hiša je hiša poduka in vzgoje. Tu sta nas oče
in mati učila, hudega se varovati in dobro delati. Vendar
pa je človek v rojstni hiši videl in slišal tudi marsikaj sla¬
bega, grešnega. O krščanski poslušalci, ko bi mogle stene
vaših hiš gledati, slišati in govoriti, koliko hudega in na¬
pačnega bi pač pripovedovale o ljudeh, o njih govorih, de¬
janjih, o razžaljenju Boga in bližnjega!

Kako vse drugače je v cerkvi, hiši božji. Tu ne vidimo
nič hudega, temveč se učimo le to, kar je resnično in dobro,
kar je lepo in čisto in plemenito, kar je sveto in nebeško.
Tukaj nas napeljujejo duhovni očetje k verskemu in pobožnemu
življenju, nas vodijo k svetosti, nas odgojiijejo za nebesa.
Tukaj nam oznanjujejo poslanci božji besedo božjo, ki nas
blaži, čisti, izpopolnjuje. Tu se vnemamo za vzgledno
krščansko življenje.

-I- 268

Pa kaj naj rečem o svetih zakramentih, ki nam jih delijo
tukaj duhovniki? Tukaj se očiščujemo grehov, prejemamo
živi kruh, ki nas hrani in nasičuje za večno življenje.

In to je že tretja dobrota, ki jo dobivamo v hiši božji.
V domači hiši se preživljamo in utrjujemo telesno. Režejo
nam dobri oče tečen kruh in oskrbujejo nam vsakdanji
živež, jed in pijačo.

Toda, v cerkvi nas pogostuje sam Jezus Kristus s svo¬
jim kruhom in svojo pijačo: s svojim najsvetejšim Telom in
s svojo najdražjo Krvjo. Tu-sem kliče in vabi neprestano:
Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obte¬
ženi, in jaz vas bom poživil.  (Mat. 11,28). M oj e meso
je res jed in moja kri je res pijača. Kdor je
moje telo in pije m oj o kri, otane v meni injaz
v njem.  (Jan. 6, 56. 57). Tu torej služi gospod hlapcu, streže
odrešenik grešniku, Bog človeku. In samo že zavoljo mize
Gospodove, ki nam je v cerkvi vedno bogato pogrnjena, bi
morali s kraljem Davidom hvaležno klicati: Gospod, jaz
ljubim lepoto tvoje hiše in kraj, kjer prebiva
tvoje veličastvo!  (Ps. 25, 8).

Domača hiša in hiša božja se nadalje razločujeta, da
nas prva hrani in brani le začasno, druga nam pa ostane
zvesta vse čase. Ko nam zatisne oči neizprosna smrt, mo¬
ramo zapustiti rojstno hišo, kjer smo prebivali leta in leta.
Ne trpijo nas več v hiši, ker smo mrliči; v tesni hišici, kakor
v drugi zibeli, nas zanesejo v hišico hladnega groba. In naša
hiša preide v drugo roko, in naše ime je kmalu pozabljeno.

Vendar drugače je v farni cerkvi. Ta nas ne zapusti in
ne pozabi. Ona za nas moli, se nas spominja pri daritvi
svete maše. Celo poseben praznik je vpeljala dobra mati
cerkev v spomin in dobiček umrlim: praznik vernih duš, na
kateri svetek moli za vse svoje rajne otroke.

Zares, domača farna cerkev je prehod v nebeško
zmagoslavno cerkev vsem, ki skrbno obiskujejo v njej
božjo službo, pa zvesto poslušajo božjo besedo in vredno
prejemajo svete zakramente.

4- 269 -§-

Kristjani predragi!

:e, tako je posvečena cerkev najsvetejši in najmi-
stnejši kraj na zemlji, odločen, da rešuje grešnike,
laži žalostne, podpira omahljive, da vse pripravlja
za nebeško domačijo. Da, cerkev je bivališče angelov, je
palača nebeška, je nebo na zemlji. In potemtakem, kako
draga nam mora biti župnijska cerkev!

In vi, ljubi Pavelčani, ste to dobro umeli; zato ste si
tudi pozidali novo, prav čedno farno cerkev, katero sem vam
danes posvetil. Po tej hiši vam bo dohajalo vzveličanje. V
tej hiši bote dobivali milost, mir in blagoslov. V njej bo
doma ljubo veselje, bo doma prava sreča. Dal mili Bog, da
bi vsak izmed vas župljanov mogel ob smrtni uri zaupno
klicati: Po tej hiši mi je došlo vzveličanje!

Ko vam pa želim bogatega povračila iz nebes za vse,
kar ste storili za novo hišo božjo, hočem izreči tudi vsem
svojo višepastirsko zahvalo in pohvalo. Pred vsem imenujem
častitega gospoda župnika Mihaela Plešnik za knez. škof.
duhovnega svetovalca v priznanje njihovih mnogovrstnih za¬
slug. Blagi vaš dušni pastir so vedno pridno skrbeli za
duhovne templje, ki ste vi, njihove ovčice, in so neumorno
delali za tempelj iz kamenja, lesa in železa. Daleč na okrog
so nabirali za njega denar in drugo gradivo, in so pri tem
marsikaj neprijetnega okusili. Toda vse je že pozabljeno
in s plaščem ljubezni zakrito.

Iskrena zahvala bodi izražena vsem faranom, ki so radi
podpirali sveto delo. In to so storili vsi brez izjeme, brez
razločka. Darovali so ali denar ali so žrtvovali les in razno
stavivo, ali pa so brezplačno vozili potrebno gradivo. Da je
bilo tukaj obilo dela in posla, izpričuje vsota denarja, ki jo
je bilo treba izplačati za zidarsko, tesarsko in kleparsko delo
kakor za cerkveni tlak: 25.000 goldinarjev. Preden bo hram
božji preskrbljen z vsem potrebnim, bodo stroški narasli do
kacih 35.000 goldinarjev.

Posebej velike zasluge si je stekla za novo stavbo
blaga hiša Zanier-ova. Mnogočislani gospod Norbert Zanier

-t- 270 -fr.

je bil zanesljiv porok, ko še ni bilo dovolj nabranega de¬
narja za zidanje in ko vsled tega niso dopuščale oblasti
stavbe. Kot načelnik stavbinskega odbora je storil za dobro
stvar mnogo daljnih potov. Vodil je račune in zidanje; zato
ni najmanjša njegova zasluga, da so cerkev tako redno in
vredno zidali. Kot vesten in izveden mož je skrbel, da se
ni potrata delala s katerokoli rečjo. Vrhu tega je pa mnogo
daroval tudi v denarju. Na prijazno povabilo in prigovarjanje
velecenjene familije Zanier-ove so darovali pa tudi mnogi
drugi dobrotniki za prepotrebno stavbo.

Veliki altar z mramornato mizo stane 1400 goldinarjev;
in od teh je tisoč goldinarjev nabrala vrla gospodična Ana
Zanier, pozneje omožena gospa Roblek. V grobcu glavnega
altarju sem shranil ostanke svetih mučencev: Amatorja,

Gaudencija in Hermolaja.

Za altar prikazni brezmadežnega spočetja Marije Device
v Lurdu so župljani darovali pri Šmarnicah 600 goldinarjev,
in velja z mramornato ploščo, v katero sem položil ostanke
svetih mučencev Venusta, Desiderije in Teonesta, vkup
800 goldinarjev. 1

Za križev pot, ki bo dne 30. okrobra 1898 blagoslov¬
ljen, so domači farniki in tuji dobrotniki darovali 980 goldi¬
narjev. Blagi gospod Janez Stocker, posestnik tukajšnje
volnarne, in njegovi delavci so pripravili bronasti in bogato
pozlačeni lestenec za 550 goldinarjev. Bronasto in dobro po¬
zlačeno svetilnico pred velikim altarjem in ravno takšne
svečnike so oskrbeli domači mladeniči in mladenke za 350
goldinarjev. Za lepo pridižnico je velespoštovana gospa
Adela dr. Dečko, rojena Zanier, žrtvovala 200 goldinarjev. In
uro v zvoniku je kupila tudi blagorodna familija Zanier-ova.

Hvaležnost me žene, da se spominjam še ljubih sosedov,
ki so pridno pomagali zidati cerkev na čast glasovitemu
apostolu sveta, sv. Pavlu. Mnogoteri so z veseljem darovali
les, zopet drugi so vožnje opravljali zastonj in tretji so radi

1  Altar svete Ane sem o priložnosti delitve svete birme dne
14. julija 1900 posvetil. V jamico sredi altarne kamenite mize sem
zagrnil ostanke svetih mučencev Jukunda, Pija in Urbana.

271

prinašali darove v denarju. Zlasti so se V vsakem oziru
odlikovali Braslovčam, Jurjevčani, Gomiljani, Polzelani,
Peterčani in Rečani, katerim vsem izrečem danes vpričo
Boga in pobožnih vernikov svojo višepastirsko zahvalo z
iskreno željo, da bi jim izprosila božja mati Marija, kateri
na čast sem sinoči blagoslovil prav lično kapelo pri prid¬
nem kmetu in velikem dobrotniku nove cerkve Frančišku
Cilinšek, po domače Blatnik, in blaženi apostol Pavel sedež
v zmagovalni cerkvi: v nebeškem raju!

V Gospodu dragi župljani!

božjo milostjo in s pripomočjo farnega patrona
sv.- Pavla ter z lastnim marljivim delovanjem ste
si postavili zalo cerkev, ki ostane dičen spomenik
dejanske ljubezni do Boga in bližnjega, ostane
vidno znamenje gorečnosti za čast božjo in vzveličanje duš.
Naj po tej hiši božji v izobilju prihaja vzveličanje dušnim
pastirjem in njih ovčicam!

K sklepu bomo zapeli:

Te, Deum, laudamus!

Tebe, Bog, vsi hvalimo!

In bomo pridjali:

Te, Paulum, honoramus!

Tebe, Pavel, slavimo !

Saj je sv. Pavel s svojo mogočno priprošnjo znamenito
podjetje podpiral, da se ni pripetila nobena nesreča in se
ni prigodila niti najmanjša nezgoda.

Končno vam bom podelil zakramentalni blagoslov, ki
bodi porok večnega božjega blagoslova, katerega vam vsem
želim v najzvrhanejši meri! Amen.

*- 272

Pridiga

po dovršenem posvečenju nove župnijske cerkve in pri
birmovanju v Vojniku, dne 13. meseca julija 1899.

Ali ne veste, da so vaši udje
tempelj sv. Duha, ki je v vas,
ki ga imate od Boga, in da niste
svoji? Zakaj kupljeni ste za
drago ceno. Častite in nosite
Boga v svojem telesu. (I. Kor.
6 , 19 . 20 ).

V Gospodu ljubljeni župljani!

lomena in veselja polni ter vednega spomina vredni
? dve slovesnosti se vršita v teh dnevih v vaši
razsežni župniji, v kateri sem tudi jaz leta 1876
nekaj časa služboval in se medtem prepričal o
globoki vernosti in pobožnosti in o nenavadni blagodušnosti
njenih prebivalcev.

Včeraj, na praznik sv. Mohorja in sv. Fortunata, dne
12. julija, sem vam posvetil novo farno cerkev z velikim
altarjem na čast sv. apostolu Jerneju in sem po dolgotrajnem,
a zmerom dušo oživljajočem in srce ogrevajočem opravilu
še služil na novoposvečenem altarju sveto mašo v pohlevno
zahvalo za vse dobljene dobrote. Glavni mramornati altar
je napravil gospod Feliks Toman, mojster v Ljubljani, za
4200 goldinarjev. Stranska altarja najsvetejšega Srca Jezuso¬
vega in brezmadežnega spočetja device Marije je iz mra-
morja izklesal gospod Alojz Vodnik, mojster v Ljubljani, za
3800 goldinarjev. — Danes vam bom pa posvetil duše vaših
vrlih otrok, ko jim bom podelil zakrament svete birme ali
potrdbe, ki jim bo pomnožila posvečujočo milost božjo, po¬
darila posebno milost, da bodo sveto vero trdno pričali do
svoje smrti, ter jim bo vtisnila dušam neizbrisno znamenje
vojščakov Kristusovih.

Znamenit in prepomemben je bil včerajšnji dan za
veliko faro Vojniško. Saj je dan posvečenja vsake nove hiše
božje dan nepopisnega veselja za dušne pastirje in njih

-fr- 273 -*-

ovčice, toda kako sladka radost je morala navdajati duhov¬
nike in duhovljane pri posvečenju tako veličajne cerkve,
kakršna je nova farna cerkev Vojniška! Pač se lahko v srcu
radujejo vsi farani, da imajo zdaj hram božji, ki bo sprejemal
pod svoj krov vse obiskovalce službe božje, da jim ne bo
treba stati zunaj svetišča medtem, ko se bo opravljala v
njem najsvetejša daritev in oznanjevala božja beseda.

Značilna prednost ali posebna odličnost nove cerkve
je notranja prostornost, po kateri čarno vpliva na vsakega,
ki stopi skozi velika vrata v njo. Njena lepota je torej od
znotraj. Cerkev je zidana v romanskem slogu in je 54 metrov
dolga, 14 metrov široka in 28 metrov visoka ter ima dve
stranski kapeli, katerih vsaka je 12 metrov dolga in 6 metrov
široka. Zvonik s križem vred doseza visokost 57-50 metrov.
Temeljni načrt je osnoval vrlo znani arhitekt na Dunaju,
gospod Rihard Jordan; izvršil pa ga je čislani mojster,
gospod Ferdinand Gologranc. Za stavbo so porabili 600 m 3
nalomljenega kamenja, 1,100.000 opeke, 600 štrtinjakov apna,
in še tudi gradivo stare cerkve in stare šole.

Ko se v očigled velikanske stavbe vsi, podvzetni župnik
in darežljivi župljani, srčno veselite, moram vam jaz izreči
svoje zahvalno in pohvalno višepastirsko priznanje za srečno
dokončano orjaško delo. Po opominu sv. apostola Pavla
moram dati vsakemu, kar sem dolžen: davek, komur davek,
in čast, komur čast. (Rimlj. 13, 7). Zato sem včeraj pri prvi
v novoposvečeni cerkvi opravljeni daritvi svete maše pred
vsem zahvalil neskončno dobrega Boga za vsestransko pomoč,
s katero je očividno podpiral izjemno veliko podjetje. Poleg
tega sem se pa pri sveti maši hvaležno spominjal tudi vseh
živih in mrtvih dobrotnikov nove župnijske cerkve.

Zdaj pa še ustno izrazim svojo iskreno zahvalo
častivrednemu gospodu župniku Andreju Vodušek, ki so
svoje telesne in duševne moči pa tudi denarne sile napeli,
da so postavili veličastno svetišče, ki bo veden spomin nji¬
hovega poguma in požrtvovalnega truda. Za dobrim dušnim
pastirjem veljaj moja srčna zahvala vam, ljubi farani, ki ste
tako radovoljno in radodarno podpirali težavno delo. Z ve-

18

-s- 274 -I*

seijem ste opravili brezplačno vse potrebne vožnje lesa,
kamenja in opeke ter ste velikodušno darovali ves potrebni
les za stavbo. Vrhutega ste položili na altar nove cerkve
v denarju 37.671 goldinarjev in 55 krajcarjev.

Zidanje cerkve stane namreč brez voznine in podarje¬
nega lesa: 31.946 gld. in 11 kr. Za notranjo opravo se je
potrosilo 19.542 gld. in 22 kr. Vsoti, ki ste jo vi, župljani,
plačali, so velečastiti gospod župnik iz svojega priložili sedem
tisoč goldinarjev; poleg tega še morajo skrbeti, da bo
sčasoma poravnan nastali dolg. Posebnih zaslug za srečno
dovršitev velikanske stavbe si je pridobil velecenjeni gospod
Ferdinand Gologranc, ki je kot zidarski mojster brezplačno
vodil stavbo tako spretno, da je cerkev pravilno po načrtu
in prav močno zidana; razen tega je še daroval za umetno
stavbo 2500 goldinarjev. Vsi stroški za novo svetišče bodo
približno znašali 54.000 goldinarjev. 1

Tako imate zdaj, predragi župljani, veličasten tempelj,
v katerega bote radi zahajali, da se združujete z Bogom,
utrjujete v dobrem, tolažite v bridkostih, si pomagate v
stiskah, se očiščujete madežev, si prosite potrebnih milostij,
zlasti najpotrebnejše: stanovitnosti v dobrem. Bodi nova
župnijska cerkev vaša slava in vaš venec v časnosti in
večnosti.

1  Sem od leta 1899 se je pri cerkvi še marsikaj pripravilo tako,
da je danes mnogo krasnejša, da je »maior omni laude«. Vkusno sta jo
preslikala vrlo znana slikarja gospod Anton Brollo in gospod Osvald
Bierti za 2800 goldinarjev. Na oboku so naslikani cerkveni očetje:
sv. Ambrož, sv. Avguštin, sv. Hieronim in sv. Gregorij. Nadalje so
vpodobljeni sv. Ciril in Metod, sv. Mohor in Fortunat, Mozes in Elija,
David in sv. Cecilija. Ostali del slikarije je bogato izpeljana dekoracija
ali okrasba.

Prav zala so barvana okna, katerih je petero s podobami in sicer:
device Marije in sv. Jožefa, sv. Jerneja, sv. Andreja in sv. Alojzija.
Drugih 34 je slikanih v obliki zaves ali preprog. Stanejo pa 4000 gld.,
katerim sem jaz z veseljem priložil sedem sto goldinarjev. — Dragocen
je tudi sveti križev pot, katerega je izrezljal gospod Ferdinand Stuflesser
v Grbdnu na Tirolskem za 1700 goldinarjev. — Tlak je cliamotte
(charmotte, schamotte, izgovori Samot) ali iz žgane ilovnate snovi in
stane 2500 goldinarjev.

-4- 275 -i-

Kristjani predragi!

sem posvečeval včeraj novo cerkev in veliki altar,
sem shranil v grobec mramornate altarne mize sve¬
tinje svetega mučenca Letancija in svetih mučenic
Kaste in Severe.

Svetinje, to je ostanke trupel svetnikov in pa reči, ki so
bile v bližnji dotiki s svetniki, so katoliški kristjani vedno
visoko častili in čislali. Truplo vašega farnega patrona,
sv. apostola Jerneja, ki je bil v Albanopolu, mestu Velike
Armenije, mučen, so verniki spoštljivo shranili in je više
cenili, kakor katerokoli blago. Ko je leta 508 cesar Anastazij
sezidal mesto Duras v Mezopotamiji, je daroval meščanom
ostanke slavnega apostola. Okoli leta 809 so jih prenesli na
otok Liparo, leta 832 v mesto Benevent in leta 983 v Rim,
kakor poroča sloviti cerkveni zgodovinar, učeni kardinal
Baronius. Od tod so bili posamni deli svetega trupla poslani
v razne kraje; tako je naprimer prejela katedralna cerkev
v Frankobrodu ob Majnu ali Menu, ki je posvečena svetemu
Jerneju, glavo tega apostola.

Iz tega je razvidno, da so kristjani že v prvih časih
skrbno varovali in zvesto častili svetinje. In to so po¬
čenjali, vedoč, da je Bog s svetinjami storil mnogo čudežev,
in da so bila telesa svetnikov templji sv. Duha in so jim
pomagala čednostno živeti ter bodo poveličana vstala. Kaj
čuda, da so že Izraelci ostanke izvoljenega egiptovskega
Jožefa varčno shranili, in jih je Mozes s seboj vzel v
Kanaansko deželo (Eks. 13, 19), kjer so jih spoštljivo po¬
kopali v Sihemu. (Joz. 24, 32). V četrti knjigi kraljev (13,
20. 21) beremo, da so kosti velikega preroka Elizeja obudile
k življenju mrliča nemudoma, ko se jih je bil dotaknil v grobu.
Zato piše prav primerno Siracid o tem veljavnem preroku:
Nobena beseda ni premagala Elizeja, še celo
njegovo mrtvo truplo ga je preroka oznanje¬
valo. V svojem življenju je delal grozne reči
in po smrti je delal čudeže.  (Jez. Sir. 48, 14. 15).
Sveti evangelj nam poroča, da je bila večletne bolezni

18 *

-t- 276 -i-

ozdravljena žena, ki se je bila dotaknila roba Jezusovega
oblačila. (Mat. 9, 20). In o sv. Pavlu pripoveduje Dejanje
apostolov dobesedno: In čudeže ne majhneje delal
Bog po Pavlovih rokah tako, da so tudi potne
rute od njegovega života in pasove na bolnike
p o k 1 a d a 1 i; in bolezni so jih popustile; in hu¬
dobni duhovi so šli iz njih. (Dej. ap. 19, 11. 12). In
o svetem Petru pripazuje sv. Lukež, rekoč: Bolnike so
na ceste nosili, in p o k 1 a d a 1 i na postelje in le¬
žišča, da bi vsaj senca mimo gredočega Petra
koga izmed njih ob sen čil a, in bi bili rešeni
svojih boleznij. (Dej. ap. 5, 15).

Kako so kristjani v apostolski dobi cenili in čislali
ostanke svetnikov, zlasti svetih mučencev, spričuje nepobitno
njihova skrb, s katero so zbirali in shranjevali kosti mučenih
mož. V genljivem poročilu o mučeniški smrti svetega škofa
Ignacija (j- 107) beremo, da so njegovi spremljevalci po noči
skrbno pobrali kosti, katerih nista dva leva, ki sta v Rimskem
koloseju raztrgala svetega spoznovalca, použila, ter so jih
prenesli v Antiohijo, kjer so jih z največjo častjo kot ne¬
precenljiv zaklad shranili na pristojnem mestu. Pretresljivo je
poročilo v okrožnem listu Smirnenske cerkve o mučeništvu
sv. Polikarpa, učenca sv. apostola Janeza in škofa Smir-
nenskega (J 167). Ko se apostolski oče ni hotel odpovedati
Jezusu in njegovi veri, so ga vrgli na grmado; in ko mu
ogenj ni škodoval, so ga prebodli z bodalom in so vrgli
njegovo truplo v ogenj, da bi zgorelo.' Kristjani, ki so bili
priče smrti svojega ljubljenega pastirja, so pobrali z grmade
pepel in še ostale koščice, pa so jih shranili bolj skrbno
kakor drage bisere na kraju, kjer so se zbirali in so z ve¬
seljem praznovali spomin mučeništva sv. Polikarpa in vseh,
ki so bili že izbojevali boj za sveto vero, da bi tako tudi
sebe izpodbudili in osrčili za slično srečno borbo.

Glejte, tako se glasi verodostojno poročilo prvih krist¬
janov v Smirni o češčenju ostankov njih nepozabljivega nad-
pastirja. To je starodavno, neovrgljivo spričevalo za češčenje
svetnikov in njih svetinj, kakršno uči še dandanes sveta
katoliška cerkev. Verniki Smirnenski želijo biti v občestvu

-*- 277 -S-

s truplom svojega škofa; zato sklenejo, svete ostanke okovariti
na dostojnem mestu; in tu slavijo spomin svetega mučenika,
da se tako spominjajo njegove ljubezni in stanovitnosti, pa
se navdušujejo za enake boje in se tolažijo s svetim ob¬
čestvom, ki je. med nebom in zemljo in čegar glava je
Kristus. In Jezusa Kristusa molijo, njegove nasledovalce in
posnemovalce pa ljubijo in častijo zavoljo njega ter jih kličejo
na pomoč in si prizadevajo, po njihovem vzgledu živeti.

Ko je sv. Ambrož škofoval v Milanu, so našli v cerkvi
svetega Naborja in svetega Feliksa ostanke svetih mučencev
Gervazija in Protazija. Ko so vzdignili sveti trupli, je prišel
v mesto vobče znani slepec Severus. Ko se je dotaknil
z ruto svetih trupel in jo je položil na svoje oči, je hkratu
spregledal. Tudi mnogi drugi bolniki, ki so se dotaknili
trupel svetih mučencev, so bili hipno ozdravljeni. Priča teh
čudežev je bilo ljudstvo, je bil sv. Ambrož, ki govori o teh
dogodkih v listu do svoje sestre, sta bila sv. Avguštin in
sv. Pavlin, ki sta bivala tisti čas v Milanu. (Retract. lib. I.
cap. 13. num. I).

Slavni sv. Avguštin je bil tudi priča izrednih čudežev,
ki jih je Bog delal po ostankih prvega mučenca svete cerkve,
sv. Stefana, v mestu Hiponu. Ko je namreč sveti Avguštin
prejel iz Jeruzalema ostankov prvaka mučencev, je dal na
čast svetemu diakonu postaviti altar ter nanj položiti prejete
svetinje. V svoji znameniti knjigi de ci vi tat e Dei ali o
mestu božjem  poroča sveti škof, kako je ljudstvo strmelo
nad tolikimi čudeži, ki so se godili pri altarju sv. Stefana.

Taki čudeži pa se niso godili le v prvih časih krščanstva,
marveč v vseh časih, in se godijo še dandanes na krajih,
kjer se shranjujejo in pobožno časte sveti ostanki. Po sijajnih
čudežih je Bog pokazal, da mu je češčenje svetinj ljubo,
vernikom pa koristno. Zato ni čuda, da so kristjani kmalu
začeli nad grobovi mučenikov zidati krasne cerkve. Vzrok
in nagib, da so že prvi kristjani v zdolbene kamene na
altarjih vlagali svete ostanke, je izrečen v Skrivnem razodetju
sv. Janeza, kjer piše slavni videc na otoku Patmu: Videl
sem pod altarjem duše pomorjenih zavoljo be-

-S- 278 -š-

sede božje in zavoljo p r ič e v a n j a, ki so ga imeli.
(Apok. 6, 9).. In tako morajo v vsak altar vzidane biti sve¬
tinje, da se,na njem sme služiti sveta maša. Zato sem tudi
jaz včeraj zagrnil v rakev mramornate plošče glavnega
altarja ostanke treh svetih mučenikov, in sem potem služil
na njem prvo sveto našo. Pri tem sem podelil pričujočim
pod navadnimi po K  ji odpustek enega leta, in sem določil,
da morete v prihodnje vsako obletnico prejeti odpustek ene
kvadragene ali 40 dni.

Kristjani predragi!

H  odri kralj Salomon je sedem let zidal s 180.000 delavci
čudoviti tempelj Jeruzalemski. Lepo rezani štirivogelni
kameni. so bili poglavitno gradivo. Stene in strope
je pokrival cedrin les, v katerega so bili vrezani kerubi
in so bile vpodobljene palme in cvetice. Tla so pokrivale
v zlatu se lesketajoče plošče.

Ko je po dovršeni stavbi obiskal Salomon krasni tempelj,
je pal v presvetišču na kolena in je prosil pohlevno Gospoda,
da naj bi se milostno ozrl na ta sveti kraj. In Gospod mu
je uslišal prošnjo, rekoč: Jaz sem uslišal tvojo mo¬
litev... moje oči in moje srce bo vedno tukaj
in bo čakalo vsakega, ki bo molil  tu.  (II. Kron.
7, 12. 15). In Jehova je blagoslovil tempelj po čudovitem
oblaku š e h i n i in ga je milostno izvolil za svoje bivališče.

Zal in krasen je bil tempelj Salomonov. Na vsem svetu
ni bilo hiše, ki bi se bila mogla meriti z njim. In vendar,
ljubi moji poslušalci, kaj je ta tempelj z ozirom na vašo
cerkev, v kateri prebiva Jezus Kristus kot Bog in človek, se
pri sveti maši daruje za vas nebeškemu Očetu, vam tako
naklanja sadove svoje daritve na križu in vam je dušna
hrana v svetem obhajilu? In kaj je ta vaš sicer tako sveti
in veličastni tempelj s pogledom na tempelj, katerega je
Bog sam postavil, ko je vstvaril človeka po svoji podobi in
podobnosti, in ko.ga je po storjenem grehu rešil večne pogube.

-I- 279 -g-

Da je človek skrivnostni tempelj sv. Duha, uči sveti
apostol Pavel, ko piše Korinčanom: Ali ne veste, da ste
tempelj božji, in da Duh božji v vas prebiva?
(I. Kor. 3, 16). In kakor bi še ne bil dovolj pojasnil te res¬
nice, praša še enkrat z vsem poudarkom: Ali ne veste,
da so vaši udje tempelj s v. D u h a, kije  v vas, ki
g a imate od Boga, in da niste svoji? Zakaj
kupljeni ste za drago ceno. Častite in nosite
Boga v svojem telesu.  (I. Kor. 6, 19. 20).

Človeško telo ni le samo prebivališče in orodje ne-
umrjoče, po božji podobi vstvarjene duše, marveč je celo
svetišče svetega Duha. Po zakramentih se ne posveti samo
človekova duša, ampak tudi njegovo telo; kajti milosti, kijih
prejema duša, ji dotekajo takorekoč skozi telo. Pri krstu se
izlije krstna voda na glavo in se mazili telo s svetim oljem;
pri birmi se mazili čelo s sveto krizmo; pri zakramentu
svetega poslednjega olja se mazilijo razni udje telesa s svetim
oljem; pri svetem obhajilu se položi Jezus Kristus v podobi
kruha na jezik obhajanca in prebiva tako dolgo v njegovem
telesu, dokler podoba ni použita in spremenjena.

Telo kristjanovo je torej sila častitljivo in pomaga duši
čednostno živeti. Če moli kristjan, misli sicer duša na Boga
in ga priznava za najvišjega Gospoda; toda tudi telo, kakor
usta, oči, roke, kolena sodelujejo pri molitvi. Ako se posti,
se ve, misli duša na to, a pomaga ji telo, ki se zdrži mesenih
jedij, si pritrga pri jedi. Kdor si hoče ohraniti sveto čistost,
mora pridno zatajevati telo. Tako pomaga človeku telo,
dobra dela opravljati, mu pomore, čednostno živeti. Zato pa
ima sveta cerkev trupla vernikov v veliki časti, posebej pa
še trupla svetnikov. V življenju svetnikov beremo, da je od
mnogih trupel svetnikov po smrti izhajal prijeten duh, da so
trupla mnogih svetnikov še nestrohnjena, čeprav je od nji¬
hove smrti preteklo že več sto' let. Ko so vzdignili v Bolonji
telo svete Katarine, ki je leta 1463 umrla, je bilo še kakor
živo. Telo velike svetnice še lahko danes nestrohnjeno vidiš,
kakor sem ga jaz videl, v Bolonji in sicer sedeče v dragoceni
stekleni omari. Ko je sv. Frančišek Ksaverij dne 2. decembra
1552 na otoku Sancianu umrl, so potrosili njegovo truplo

-S- 280

z nepogašenim apnom, da bi bilo meso tem preje uničeno,
ker so hoteli kosti peljati v Indijo. Ko so črez tri mesece
odprli grob, je bil obraz in je bilo ostalo telo popolnoma
nepokvarjeno kakor v življenju, in ko so vrezali z nožem
v desno bedro, je pričela teči kri, in prijetna vonjava je
napolnila ozračje. Dve leti pozneje se je isti čudež prigodil,
ko so truplo svetega apostola Indijancev pripeljali v Goo.
Diaz Corvoglio, ki je dobro poznal svetega moža in ga je
zdaj zopet videl v sveži barvi, je glasno zaklical: Ah, on
živi, on živi!

Če pa Bog že na zemlji tako poveličuje trupla pravičnih,
kako jih bo šele povišal ob vstanjenju mrtvih. Jezus
Kristus,  pravi sv. Pavel, bo premenil naše revno
telo, ker je bo upodobil svojemu častitljivemu
telesu.  (Filiplj. 3, 21). Korinčanom pa sporoča veselo res¬
nico p vstanjenju mrtvih trupel, rekoč: Seje se v troh¬
ljivosti, vstalo bo v nestrohljivosti; seje se v
nečasti, vstalo bo v časti; seje se v slabosti,
vstalo bo v trdnosti. Seje se živalsko telo,
vstalo bo duhovno telo.  (I. Kor. 15, 42 -44). Vero, da
bodo trupla pravičnih častito vstala in se bodo z dušami
vred večno veselila v nebesih, je sv. Monika, mati velikega
sv. Avguština, pogosto pričala, kličoč: Jaz hočem na
zemlji obiskovati ostanke svetnikov, katere
upa m k m alu gledati v nebesi  h.

Če je že pa naše telo tako častitljivo, da prebiva v
njem sv. Duh, koliko je vredna pač naša duša, kije vstvarjena
po božji podobi, ki more misliti, hoteti, spoznavati, ljubiti in
moliti svojega vstvarnika. Ali Bqg ni le z naravnimi darovi
obogatil duše, obdaril jo je tudi z nadnaravnimi, zlasti
s posvečujočo milostjo. Četudi je odseval tempelj Salomonov
v omamljivi lepoti, ker je ves žarel v zlatu, blesti se ne¬
skončno lepše duša človekova v krasoti posvečujoče milosti
božje. V tem stanu je duša mladika na vinski trti, ki je
Jezus Kristus, ki jo nasičuje, da raste in cveti ter prinaša
sad za večno življenje. Podobna je svojemu stvarniku, postane
deležna božje narave (II. Petr. 1, 4), božjih prednostij,
božjih zakladov.

-S- 281 -l-

Precl vsem je duša v tem stanu tempelj svetega Duha.
Srečen je bil Salomon, ko mu je obljubil Gospod, da bo
bival v templju s svojim okom in srcem; vendar je bival
tam le po svoji moči, ali o duši, ki se nahaja v stanu po¬
svečujoče milosti božje, velja izrek svetega apostola Pavla:
Ljubezen božja je izlita v vaša srca po svetem
Duhu, ki nam je bil dan.  (Rimlj. 5, 5). In Korinčanom piše
izvoljeni apostol slovesno: Vi ste tempelj živega Boga,
kakor govori Gospod. Pri njih bom prebival in
med njimi bom hodil, in bom njih Bog in oni
bodo moje ljudstvo... In jaz vas bom sprejel,
in bom vaš oče in vi bote moji sinovi in moje
hčere, govori vsemogočni Bog.  (II. Kor. 6, 16. 17).

Gospod je s teboj!  Tako je pozdravil nadangel
Gabriel preblaženo devico Marijo. Gospod je z vami,
tako smem danes tudi jaz pozdraviti vas, ljubi birmanci in
drage birmanke! Saj prebiva v vaših dušah Bog sveti Duh,
ki je ljubezen Očeta in Sina, in je delivec vseh milostij.
Kakor vas je sveti Duh posvetil že pri svetem krstu, enako
vas bo danes pri sveti birmi še posebej napolnil s svojimi
darovi, da bote sosebno njegova last in posest. O kako
lepe so danes vaše duše, ker prebiva v njih sam sv. Duh!
Pa kaj, ko bi jih oskrunili, ko bi izbrisali iz njih sv. Duha?
Kakšne bi postale? Nahajale bi se nemudno v strašni temi,
v kakršni seje nahajal Judež Iškariot, ko je zapustil v smrtnem
grehu dvorano zadnje večerje. (Jan. 13, 30). Kakor so bile
poprej prijeten vinograd, enako bi bile zdaj otožna puščava.
Kakor so bile poprej Bogu ljube, bi mu bile zdaj zoperne.
Kakor so bile poprej hiše sv. Duha, bi bile zdaj razbojniške
jame hudega duha. Ko je zapustil Judež pri zadnji večerji
Jezusa, je šel v njega satan,  pripazuje sveti evangelist
Janez (13, 27). O nesrečni apostol! Enako nesrečna je duša,
ki prežene s smrtnim grehom iz sebe sv. Duha, ker postane
last hudega duha, in ostane to tako dolgo, dokler ji ni od¬
puščen greh po sv. Duhu. Zdaj vsi ljubite novo krasno
cerkev, in jo hočete varovati vsake oskrumbe; ljubite tudi
svoje duše ter jih varujte vsakega omadeževan)a, da bodo
vedno žive cerkve svetega Duha!

-f- 282

V Gospodu ljubljeni župljani!

Kapovakanu, mestu južno-američanske države Peru,
se nahaja v enih tamošnjih cerkva najdražja sve-
tilnica na svetu. Ona je zaobljubljen dar pobožnega
španskega trgovca. Sest tisoč funtov srebra je
bilo treba za napravo te večne luči, in trgovec je plačal
mojstru pasarju trideset tisoč cekinov za umetno delo. Sve-
tilnica ima 365 ročajev, torej za ravno toliko lučic, kolikor
je v letu dni.

Toda, kaj je ta sicer mogočna luč napram luči svetega
Duha, ki nam sveti vsak dan v letu in nam sveti vse življenje.
Ne da se poplačati, ne s srebrom in ne z zlatom. Kupil nam
je to luč sam Jezus Kristus s svojo dragoceno krvjo, kakor
naglasa sv. apostol Peter, pišoč: V e s t e, d a niste s stroh-
ljivimi rečmi, z zlatom ali srebrom rešeni, ampak
z drago krvjo Kristusa, kakor neomadežanega
in nedolžnega Jagnjeta.  (I. Petr. 1, 18. 19). In sveti
apostol Pavel pravi v reku, ki sem ga postavil svoji današnji
pridigi na čelo: Vi niste svoji; zakaj kmpljeni ste
za drago ceno.  To tako drago kupljeno luč nam je Jezus
tudi sam prižgal, ko je poslal svoji cerkvi tolažnika in raz¬
svetljevalca, svetega Duha.

Kakor ne bo smela v tej cerkvi pred velikim altarjem
ugasniti večna luč, temveč bo morala pred tabernakljem
vedno goreti, enako si prizadevajte skrbno tudi vi, moji
ljubi župljani, da vam ne zainerje v dušah luč svete vere,
v kateri ste bili pri sveti birmi potrjeni, kakor bodo danes
vaši dragi otroci. Bodite podobni modrim devicam, ki so
z gorečimi svetilnicami in v svatovskem oblačilu pričakovale
ženina, in ko je prišel, so vstopile z njim v ženitovansko
dvorano k veseli gostiji.

Ohranite si lu,č svetega Duha, da ne zgrešite pota
k nebeškemu ženinu! Ne izbrisujte, ne izganjajte po grehih
svetega Duha iz svojih duš (1. Tes. 5, 19), marveč živite
v Duhu božjem, delajte v. Duhu božjem, da žanjete tudi v
Duhu božjem večno življenje! (Gal. 6, 8). Amen.

-H 283 ™

Pridiga

govorjena pri birmovanju dne 12. julija 1900 in po slo¬
vesnem posvečenju župnijske cerkve sv. Jurja pod
Tabrom, ki se je vršilo dne 11. julija istega leta 1900.

Cujte in molite, da
ne zajdete v izkušnjavo!
(Mat. 26, 41).

V Gospodu ljubljeni župljani!

lavni kardinal in nadškof Milanski, sv. Karol Boromej
(f 1584), vrlo znan po svojem častnem priimku
mučenec ljubezni,  j e sklical šest provincialnih
zborov in enajst škofijskih shodov, na katerih je
sestavil in priobčil tudi modrih navodil za zidanje in olepšanje
cerkva po svoji razsežni škofiji. Goreči nadpastir je pridno
obiskoval dušne pastirje in njih ovčice. In na teh apostolskih
misijonih ga je pot pripeljala nekega dne v lepo duhovnijo,
katere verniki so se v obilnem številu zbrali, da spodobno
pričakajo svojega škofa, ga vdano pozdravijo in potem slovesno
spremljajo v svojo zalo farno cerkev.

Ko je prispela vsa duhovna čreda v hišo božjo, stopi
iz njene srede častitljiv starček pred došlega nadpastirja s
pohlevno prošnjo, rekoč : Preljubi naš duhovni oče ! Podelite
nam sveti blagoslov, in potem nas pa učite, kaj nam je
storiti, da smo deležni blagoslova! In sv. Karol Boromej je
stopil k altarju, pa je razprostrl svoje škofovske roke ter je
blagoslovil pobožne duhovljane. Nato jim je pa slovesno
dejal: Moji otroci! Čujte, vojskujte se in molite!
Če bote izpolnjevali ta moj očetovski opomin, prinašal vam
bo višepastirski blagoslov bogat sad za časnost in večnost.

Kristjani predragi! Tudi jaz sem došel k vam v apo¬
stolskem poslanstvu. In tudi vi ste se predvčerajšnjim po¬
poldne zbrali v mnogem številu ter ste me spoštljivo
pričakali in ljubeznivo pozdravili pri krasnem slavoloku. Po-

-S- 284 -š~

tem ste me v veličastni procesiji spremljali v svojo razšir¬
jeno in povsem vkusno prenovljeno župnijsko cerkev, kjer
ste pričakovali nadpastirskega blagoslova, ki sem vam ga
tudi nemudno podelil, in sem to delitev še včeraj in danes
z veseljem ponovil.

Včeraj namreč sem s svojimi duhovnimi sobrati pričel
ob šestih zjutraj slovesno posvečenje vaše povečane cerkve
s tremi altarji vred, katero opravilo je trpelo dobrih sedem ur.
V grobec velikega altarja in v rakvi obeh stranskih altarjev,
to je blažene device Marije in sv. Antona puščavnika, sem
shranil ostanke svetih mučencev Jukunda, Pija in Urbana.

Potem sem služil na posvečenem altarju sv. Jurja sveto
mašo, pri kateri sem prosil nebeškega Očeta blagoslova za
vse župljane in njihova dva skrbna dušna pastirja. Končno
smo zapeli ambrozijansko zahvalnico: Tej D e um, in sem
vam podelil zakramentalni blagoslov.

Danes pa sem opravil zopet za vas in za vaše ljube otroke
daritev svete maše, in sem vas vnovič blagoslovil, kakor še
bom vsakega birmanca posebej blagoslovil. Tako ste v
teh treh spominskih dnevih prejeli od mene mnogo du¬
hovnih dobrot, s katerimi sem vam hotel vsaj nekoliko po¬
vrniti vdanost in zvestobo, pokorščino in ljubezen, s katero
ste me vselej sprejeli, kadar sem pripotoval v vašo srenjo;
in pa da bi vam po svojih močeh poplačal, kar ste storili
za veličajno farno cerkev.

Da se je nabral potrebni denar za neizogibno razširjenje
cerkve in za njeno notranjo opravo, osnovali so vaš pod-
vzetni gospod župnik že leta 1894 cerkveno stavbensko družbo.
Medtem ko se je skrbno nabiral denar, seje pridno priprav¬
ljalo že tudi gradivo. V mesecu februarju leta 1899 seje
začelo pri cerkvi delo in jeseni je bilo srečno dovršeno.
Tudi slikanje, oziroma barvanje notranje cerkve, je bilo v tej
dobi dokončano. Obenem je bil prostor okoli cerkve čedno
zravnan in obkrožen z obzidjem. Namesto stare mrtvašnice,
ki je morala biti odstranjena, ker je stala preblizu cerkvi,
je bila postavljena primerna cerkvena hiša.

-T* 285 Hh-

Stavbenskih potroškov je naraslo do 24.000 kron. Za
notranjo opravo je bilo izplačanih 16.620 kron. Te dve veliki
vsoti sta že plačani, kakor je polovica denarjev za naročena
nasadka obeh stranskih altarjev in za slikani križev pot že
tudi pripravljena. Pogreša se samo še 3690 kron, ki bi naj
bile nabrane do januarja prihodnjega leta 1901, ko bo do¬
vršeno naročeno delo.

Zdaj pa me veže prijetna dolžnost, da se prisrčno za¬
hvalim blagodušnim podpornikom znamenitega podvzetja.
Najprvo izrečem svojo višepastirsko zahvalo častitemu go¬
spodu župniku Frančišku Zdolšek, ki so razen pisarij in potov,
razen časa in dela, vožnje in hrane in poleg drugih težkoč
in sitnob še darovali 3000 kron. Z ozirom na njih dosedanje
vzgledno duhovniško vedenje, v zasluženo pohvalo njih
mnogoletnega gorečega in uspešnega delovanja v pastirski
službi, zlasti pa v pohvalno priznanje njih požrtvovalnega
truda za primerno razširjenje in pristojno notranjo opravo
farne cerkve sem jih včeraj po slovesnem posvečenju lepe
hiše božje imenoval za kn. šk. Lavantinskega duhovnega
svetovalca. Veselilo bi me, če bi bil z zasluženim odliko¬
vanjem razveselil velečastitega gospoda. Meni je veselje,
delati drugim veselje.

Največji dobrotnik prenovljene cerkve so pa gotovo
tukajšnji rojak, mnogočastiti gospod kanonik Karol Borom.
Hribovšek, ki so cerkvi darovali srebrno monštranco in
srebrni ciborij ali kelih za svete hostije in vrhutega še 6000
kron. — Hvaležnost terja, da se nadalje spominjamo več¬
letnega cerkvenega ključarja umrlega Janeza Vintar, ki je za
veliki altar osebno izročil 1350 kron in je v svoji oporoki
še volil 1600 kron, od katerih bo treba le pristojbine plačati.

Vse hvale sta vredna obče spoštovana Urban in Marija
Rajevca, ki sta razen vsakoletnih prispevkov k velikemu
altarju še darovala 2000 kron. — Pridna samica Pavla Jug
je vložila 1400 kron. — Blagi Peter Fece je izročil na bol¬
niški postelji za novi križev pot hranilne knjižice, katerih
vrednost znaša 1000 kron z obrestmi vred. Vrli mož naj
mirno počiva v Gospodu in se naj v raju veseli svojega

- 8 - 286  - 3 ~

radovoljnega daru za hišo božjo. — Vsa hvala gre tudi.dobri
družini Valentin Južnovi, ki je cerkvi odstopila 50 štirjaških
sežnjev zemlje proti severu, kjer je ravno tesno hodilo
izvršitvi dotične točke napravljenega načrta.

Ne smem in nočem pozabiti dveh višjih dobrotnikov in
sicer: prevzvišenega bivšega knezoškofa Ljubljanskega in
zdanjega knezonadškofa Goriškega, gospoda Jakoba kardi¬
nala Missia, ki so kot patron te-le farne cerkve darovali za
njo 600 kron, in zdaj vladajočega milostljivega knezoškofa
Ljubljanskega, gospoda Antona Bonavetura Jeglič, ki so
400 kron dobrotno podelili za potrebno podjetje. — Posebej
še imenujem nekdanjega tukajšnjega postrežljivega kaplana
častitega gospoda Jurja Klančnik, ki so žrtvovali cerkvi
1000 kron za božje plačilo. Moj revni prispevek 250 kron
pa naj spremlja tem bogatejši blagoslov božji !

In zdaj ko sem s svojimi umrljivimi ustmi izrekel vsem
pospeševalcem težavnega in dragocenega dela pristojno za¬
hvalo, prosim ljubega Boga, da bi dal vsem, ki so dobro
storili tej cerkvi zavoljo njegovega imena, večno življenje!
Retribuere dignare, Domine, omnibus huic ecclesiae bona
facientibus propter nornen tuum vitam aeternam!

Kristjani predragi!

vesele dni, ki sem jih preživel v vaši sredi, sem
večkrat blagoslovil vas in vse, kar je vašega. Ko bi
zdaj vstal izmed vas osivel mož in bi stopil pred
me, vdano proseč: Ljubi naš duhovni oče! Vi ste nas
blagoslovili, in zdaj nas učite, kaj naj storimo, da se ude¬
ležimo blagoslova — tedaj bi jaz ne vedel bolje odgovoriti,
kakor je odgovoril sv. Karol Boromej : Otroci moji! Cujte,
vojskujte se in molite !

Ta trojni opomin svetega škofa do nja vernikov je tudi
moj očetovski opomin do vas, krščanski poslušalci! Sicer je
tako opominjal tudi pastir in škof naših duš, Jezus Kristus,
svoje ljube apostole, ko jim je na Oljski gori zaklical:
Cujte in molite, da ne zajdete v izkušnjavo!

-4- 287 -f-

(Mat. 26, 41). Ako se bote zvesto ravnali po tem klicu,
amen vam povem, podeljen blagoslov vam bo koristil v
življenju in ob smrti.

Prvi moj višepastirski opomin do vas v novo posvečeni
cerkvi se torej glasi: Č u j t e ! Da, stražite in pazite, da vas
izkušnjava ne dobi v svoje zanjke. Ona vam preti od vseh
stranij in nikdar ne miruje. Nahaja se v vaših mislih, vaših
željah, vaših besedah, v vsem vašem dejanju in nehanju.
Zalezuje vas doma in zunaj doma, v samoti in družbi, pri
delu in pri počitku, še celo v cerkvi pri službi božji.

Izkušnjava zasmehuje vero, zaničuje cerkev, vas od¬
vrača od prejemanja svetih zakramentov, od posvečevanja ne¬
delj in praznikov, od posta in zatajevanja samega sebe, od
delavne ljubezni do Boga in bližnjega, sploh od najvišjih
dobrin in blaginj. In narobe vam oznanjuje napuh, poželji-
vost mesa in očij, nevošljivost, sovraštvo, popolno svobodo
od božjih in cerkvenih zapovedij pa tudi od družabnega
reda. S kratka, izkušnjava vas hoče ločiti od Jezusa Kristusa,
ki je pot, resnica in življenje.  (Jan. 14, 6). In ko
bi se ji posrečilo to, ugonobila bi vas časno in večno.

Če solnce zatone, nastane noč; če riba nima vode, ne
more živeti, čeprav jo položiš na cvetice; če človeku zmanjka
zraka, umerje, pa ga deni v zlato posteljo in ga odeni s
svilo in škrlatom. Kar je tam solnce, tu voda in zrak, to in
še mnogo več je za duhovno življenje Jezus Kristus, ki živi,
dela in blagoslavlja v svoji sveti cerkvi. Zato pa čujte in
stojte na straži, da vas izkušnjavec ne odtrga od solnca in
vira življenja, od božjega Odrešenika! Nova cerkev vam
bo varna stražnica, v kateri bote spoznavali svoje sovražnike,
bote obenem pa tudi dobivali pripravno orožje, da se jih
ubranite.

Čeprav bote namreč še tako previdno stražili, ne bote
vendar ušli vsaki nevarnosti; napadla vas bo nevidljivo in
nepričakovano. Zategadelj se glasi moj drugi višepastirski
opomin: Vojskujte se!

V o j s k a j e človekovo  ž i v lj  e n j e na  z e m 1 j i, je
vzdihoval že veliki trpin Job. (Job. 7, 1). Neprestani boj zo-

-I- 288  -s-

per meso, svet in satana je človekov delež. Čim silnejši so
navali in napadi od teh treh zopernikov, tem zvesteje in po¬
gumneje se mora vojskovati človek. V tem smislu govori
sam nebeški knez miru, Jezus Kristus! Nikar ne mislite,
da sem prišel mir prinest na zemljo; ne miru,
ampak meč sem prišel prinest.  (Mat. 10, 34). In sv.
Gregor Veliki piše: Kakor dober vojščak nasproti sovražniku
ne odloži nikdar orožja, enako je tudi kristjan pripravljen
za boj zoper hudo, ki ga zmerom obdaja.

Prvi nevarni sovražnik je naše lastno hudo poželenje.
Njegov boj nam je opisal po lastni izkušnji sv. apostol Pa¬
vel tako le: Vemo, daje  postava duhovna, jaz sem
pa mesen, prodan pod greh. Zakaj kar delam,
ne spoznam; ne storim namreč dobrega, kar
hočem, ampak storim hudo, k a r s o v r a ž i m . . .
Vem, da v meni, to je v mojem mesu, dobro ne
prebiva; zakaj hoteti je sicer v meni, storiti
pa dobro, tega ne najdem. Dobrega namreč, ka¬
tero hočem, ne storim; temveč hudo, kar no¬
čem, to delam . . . Imam dopadenje nad

božjo postavo po notranjem človeku; čutim
pa drugo postavo v svojih udih, katera se
bojuje zoper postavo mojega duha, katera me
deva v sužnost pod postavo greha, katera j e
v mojih udih. Jaz nesrečni človek, kdo me bo
rešil od telesa te smrti? Milost božja pojezusu
Kristusu, gospodu našem. Jaz sam torej z du¬
hom služim božji postavi, z mesom pa postavi
greha. (Rimlj. 7, 14. 15. 18. 19. 22—25).

\ J  neprestanem boju z mesom se je sv. Pavel zanašal na
milost božjo, ki ga je krepila v borbi in reševala v stiskah.
Enako hote tudi vi našli v močni trdnjavi, v tej farni cerkvi,
potrebne pomoči v boju zoper strasti in napake svoje.

Drugi nevarni sovražnik je svet,  o katerem pripazuje
sv. apostol Janez, da ves v hudem tiči  (I. Jan. 5, 19),
in pred katerim svari vernike tako le: Ne ljubite ne
sveta, ne tega, kar je v njem. A k o kdo svet

-S- 289 -f*

ljubi, ni Očetove ljubezni v njem; zakaj vse,
kar je na svetu, je poželenje mesa in poželenje
o č i j in napuh življenja, kar ni iz Očeta, ampak
iz sveta. In svet preide in njegovo poželenje.
Kdor pa stori voljo božjo, ostane vekomaj.
(I. Jan. 2, 15—17).

Svet, njegovi slabi vzgledi pogubijo morebiti največ
ljudi. Ko človek najmanj pričakuje, zavda mu svet težko
zaceljivih ran. Tu je treba človeku največje previdnosti in
čuječnosti, da ga ne prevari in ne napade hudobni svet brez
upa rešitve. Gospod nam je zapovedal modro previdnost v
občevanju z ljudmi, ko je rekel: C a v e t e a b h o m i n i b u s!
Varujte se ljudi!  (Mat. 10, 16). Ogibljite se ljudi, brez¬
vernih in hudobnih !

Tretji srditi naš sovražnik je tisti, pred katerim svari sv.
apostol Peter tako živo, ko piše: Bratje, bodite trezni
in čujte; ker hudič, vaš zoprnik, hodi kakor
rjoveč lev okoli, in išče, koga bi požrl.
Temu se ustavljajte, trdni v veri, ker veste, da
so vaši po svetu razkropljeni bratje ravno v
takem trpljenju.  (I. Petr. 5, 8. 9). Stara kača, morilec
duš od začetka sveta, izkušnjavec nikoli ne miruje, misli
vedno hudo, preži vedno na človeka, da ga zapelje, mu
škoduje.

Silni boj s hudim duhom in orožje za ta boj je izvrstno
opisal sv. apostol Pavel v naslednjem odstavku svojega lista
do Efežanov: Bratje, bodite močni v Gospodu!
Oblecite božje orožje, da morete obstati pred
zalezovanjem h u d i č e v i m ; k e r sevam ni vojsk o-
vati zoper meso in kri, ampak zoper gospodo-
vavce temnega sveta, zoper hudobne duhove
v podnebju. Zavoljo tega primite za božje
orožje, da se morete braniti ob hude m d n e v u
in obstati v vseh rečeh. Stojte torej opasani
okoli svojih ledij z resnico in oblečeni z
oklepom pravice, in obuti na nogah za oznan¬
jevanje e v a n g e 1 j a miru; pred vsem pa vzemite
v roko škit vere, s katerim morete vse ognjene

19

*«- 290

puščice hudobca ugasiti; in vzemite čelado
vzveličanja in meč Duha, kar je božja beseda.
(Efez. 6, 10—17).

Dragi duhovljani! Včeraj sem vam posvetil tabor, v ka¬
terem se bote varno bojevali zoper svoje vidne in nevidne
sovražnike. Posvetil sem vam farno cerkev, ki je močna,
nepremagljiva trdnjava zoper sleherni sovražni napad. Danes
sem pa vaše ljube otroke po zakramentu svete birme spre¬
jel med vojščake Kristusove in sem jim vročil za boj, ki
jih gotovo čaka, primerno orožje kakor: škit vere, da
bodo vojskovali dobro vojsko vere in segli
po večnem življenju  (I. Tim. 6, 12); pas resnice in
oklep pravice, da bodo resnico spoznavali in jih bo resnica
varovala sužnosti greha (Jan. 8, 32), in pa da bodo ljubili
pravičnost, to je, da bodo izpolnjevali dolžnosti do Boga, do
sebe in do bližnjega. Nadalje sem jim vročil čelado vzveli¬
čanja, to je trdnega upanja do venca večnega vzveličanja;
obutev evangelja, da dodo vedno pripravljeni, evangeljske
nauke spoznavati in širiti; in končno meč Duha, kar je
božja beseda, ki jih bo klicala k dobremu in odvračala od
hudega. Živa je namreč božja beseda in močna
in ostrejša kakor vsak na obe strani oster
meč, in seže do ločitve duše in duha, tudi skle¬
pov in mozga, in razsodi misli in namene srca.
(Hebr. 4, 12).

Potemtakem se bodo mladi in odrasli lahko srčno in
srečno vojskovali in to tembolj, ker jih bo varoval junaški
vitez sv. Jur. O da bi se le vsi stanovitno bojevali; zakaj
le tisti, ki bodo zvesti do smrti, bodo prejeli
venec življenja.  (Apok. 2, 10).

Ce pa hočete ostati nepremagljivi do konca, treba vam
je zanesljivega in močnega zaveznika. In to je vsemogočni
Bog. Njega pa si pridobite za zaveznika z molitvijo. Zato
se glasi moj tretji višepastirski opomin: Molite!

Molite,  da  ne  z a j d e t e v i z k u š n j a v o ! (Mat. 26,
41). Molitev je, ki krepča slabega, osrčuje plahega, dela neiz¬
kušenega modrega. Molitev je kakor kadilnice prijeten oblak,
ki nosi naše prošnje in potrebe v nebesa in nam nosi iz njih

darove in milosti božje. O moč molitve! Molil je Mozes, in
je premagal sovražnika. Molil je Kristus, in je odgnal iz-
kušnjavca ter pognal v peklenski brezen. Molili so apostoli,
in so izpreobrnili svet. Molili so mučenci, in so zmagali v
krvavem boju. Molili so devičniki in device, in so si pri¬
dobili venec devištva. Molili so vsi pravični, in čim pravič¬
nejši so postajali, tem rajši so molili.

Da, ljubi moji poslušalci! Verjemite mi, ker izginja go¬
rečnost v molitvi, zato nastopajo hudi dnevi, slabi časi.
Pokličite duha molitve nazaj v vaša srca, nazaj v vaše hiše
in družine, nazaj v vaše občine in županije, in blagoslov
božji se bo tudi vrnil nazaj med vas. Duha molitve se bote
pa lahko navzeli v tej-le zali cerkvi, hiši molitve,  in
od tod ga potem pridno širite po vsej soseski.

Ko bote pa molili v tem dičnem hramu božjem za razne
potrebe, molite, vas prosim, še tudi za tistega, ki vam je
včeraj posvetil vidni, danes pa nevidni tempelj božji, ki so
duše vaših nedolžnih otrok. Vaša in vaših otrok molitev mi
bo močna palica, ob katero oprt bom laglje izpolnjeval dol¬
žnosti svojega težavnega in odgovornosti polnega stanu,
kakor pa, ko bi se zanašal in opiral le na svoje tako slabe
duševne in telesne moči.

Cujte torej, in molite vsak čas, da bote
vredni najdeni, ubežati vsemu, kar se bo go¬
dilo, in stati pred Sinom človekovim!  (Luk.
21, 36).

V Gospodu ljubljeni župljani!

ggsdconec tretjega krščanskega veka je živel v Kapa-
dociji, Maloazijski pokrajini, slaven krščanski
junak, kije  opravljal visoko službo v rimski armadi.
V strašnem preganjanju kristjanov za cesarja
Diokleciana je bil obglavljen v palestinskem mestu Lidi,
dne 23. aprila 303. Cesar Konstantin Veliki je neki dal na
njegovem grobu v Lidi in tudi v Konštantinopolu najstarejšo
izmed peterih ali šesterih tamošnjih cerkev pozidati na čast
hvaljenemu vitezu. Ta in irpojrazosopoc, veliki mu-

19 *

-I- 292 —

cenik in zmagonosec, kakor ga častno imenuje vzhodna
cerkev, je dal ime pokrajini Georgiji v Aziji in raznim oto¬
kom in pristaniščem, mestom in trgom, vasem in selom.
Njegovo češčenje se je razširilo po vsem vzhodu in zahodu,
severu in jugu. Krščanske čete so zamenjale rimskega orla z
zastavami, ki so nosile njegovo podobo. Sveta Klotilda je
pričetkoma 6. stoletja dala na Francoskem več altarjev po¬
staviti njemu v proslavo, kakor je sv. papež Gregor I. Veliki
(590 — 604) velel na otoku Siciliji popraviti v njegovo slavo
staro cerkev, ki se je hotela podreti. Klicali so ga v bojih
na pomoč, posebej v bojih zoper nevernike, kakor se je
neki v bitki pri Antiohiji (1098) prikazal križarski vojni.
Mnogo viteških družeb in plemenitaških redov si gaje izvolilo
za svojega zaščitnika in si je privzelo njegovo ime. V ce¬
sarskem grbu Ruske države se blesti njegova podoba. Kot
svojega mogočnega patrona ga časti Bavarsko, Nemško, An¬
gleško, Kranjsko (poleg sv. Jožefa), Rusko, Saksonsko in
mnogo drugih dežel.

Vem, da ste že uganili ime proslavljenega svetnika;
saj je tudi vaš varih in priprošnik. Kakor mu je po širnem
katoliškem svetu neštetih cerkev in kapel posvečenih, posebej
še v trdnjavah in v gradih, tako nosi tudi v naši škofiji več
župnijskih in podružnih cerkev njegovo slavno ime. Izredno
lepim farnim cerkvam sv. Jurja se bo prištevala odslej
tudi ta-le sijajno prenovljena cerkev.

Prav ste storili, da ste oskrbeli primerno bivališče sv.
Jurju, ki se slika kot lep, mlad junak v svetli bojni opravi
s sulico, nastavljeno v žrelo peklenske pošasti. V očigled
te krasne' stavbe vam končno kličem: Stopite v tabor Go¬
spodov in stojte pogumno pod zastavo Jezusa Kristusa,
katero je sv: Jur junaški branil! V tesni zvezi s svetim
vitezom čujte, vojskujte se in molite! To bodi vaše geslo,
dokler se ne nagne dan in ne napoči večer, ko bo Gospod
zbral delavce in bo vsakemu plačal po zasluženju. Kakor
sebi, želim tudi vam vsem kot plačilo za boj na zemlji: ne-
venljivi venec nebeške glorije. Amen.

-S- 293 ~f~

Govor

o priložnosti slovesnega posvečenja nove župnijske cerkve
preblažene device Marije, matere milosti, v Mariboru,
dne 11. avgusta 1900.

Consummatum est! Dopol¬
njeno je! (Jan. 19, 30).

V Gospodu pobožno zbrani kristjani!

dopolnjeno je! Dopolnjeno je v svetem, jubilejnem
letu! Tako smete danes klicati iz globočine svojih
hvaležno veselih src. Dokončano in dovršeno je
ogromno, dragoceno delo! Nova župnijska cerkev
je srečno dozidana ter je bila danes od mene med genljivimi
in globoko pomembnimi obredi posvečena v slavo in čast
Mariji, materi milosti . 1

Ta gradba je važna in znamenita za to, ker se ni po¬
stavilo prebivališče za človeka, temveč za troedinega Boga,
pa za Mater božjo in svete angele ter za izvoljene svetnike
in svetnice božje.

Današnji dan je za to veliko faro dan sladkega,
rajskega veselja.  Saj se je radoval Mozes, in se je ra-
dovalo njegovo ljudstvo, ko je bil dodelan sveti šator. Saj
se je veselil kralj David, in so se veselili njegovi podložniki,
ko je bil na gori Sion postavljen krasen šator, in ko je bila
tja prenesena skrinja miru in sprave. Saj seje radoval modri
kralj Salomon z vsem izraelskim narodom, ko je bil pozidal
in posvetil tempelj Jeruzalemski. Saj se je veselil podvzetni
Zorobabe', ko je bil povzdignil in posvetil drugi tempelj.
Saj se je radoval slavni juda Makabejec z vsemi svojimi
brati in prijatelji, ko je bil pozneje ta tempelj očistil, ga
popravil in v njem nov žgavni altar oskrbel. In to svečanost

1  Ta in naslednji govor sta izšla tudi v posebni knjižici pod na¬
slovom : Spomin na slovesno posvečenje nove predmestne župnijske
cerkve preblažene device Marije, matere milosti, v Mariboru, dne 11. in
12. avgusta svetega leta 1900. V Mariboru, 1900. Založil pisatelj. Tiskala
tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 8°. Str. 33,

294

so Judje praznovali še ob času Jezusa Kristusa, ki se je ude¬
ležil enkrat sam te slovesnosti (Jan. 10, 22. 23), ter še dan¬
danes obhajajo častiti spomin poprave in posvetitve veličast¬
nega templja Jeruzalemskega.

Če so se pa Izraelci veselili novega svetišča in nje¬
govega posvečenja, kako naj bi se vi, kristjani predragi, ne
veselili te-le nove prelepe cerkve in njene današnje posve¬
titve? Šator Mozesov in tempelj Salomonov sta bila samo le
predpodoba, sta bila samo le senca naših cerkva, ki so
v polnem in'pravem pomenu hiše božje,  ker v njih res¬
nično, dejanski in bistveno prebiva sam večni Bog. Zato pa
se, preljubi moji, le veselite, ter pojte glorijo in alelujo!
Kadujte se v srcu pa tudi za to, ker sem današnjo soboto,
ki je posvečena Mariji, posvetil novo cerkev na čast deviški
materi Mariji, katero v lavretanskih litanijah pozdravljamo
kot začetek našega veselja.  Zatorej pa velja povabilo
Pavlovo danes vam, kakor je veljalo nekdaj Filipljanom:
Veselite sev Gospodu, in zopet rečem, veselite
se!  (Filiplj. 4, 4).

Današnji dan pa je tudi dan pravične hvale in
zaslužene pohvale.  Zategadelj sem pri daritvi svete
maše pred vsem zahvalil troedinega Boga, ki je zidal hišo,
in niso zato zidali zastonj, ki so zidali; in je branil mesto,
in niso zato stražili zastonj, ki so stražili. Pomoč božja in
pa priprošnja Marije device, sv. Antona Paduana in svete
mučenice Filumene sta odvrnili vsako nesrečo in nezgodo
pri sedemletni stavitvi te veličajne hiše božje.

Spodobno hvalo in zahvalo zaslužite pa tudi vi, kristjani
predragi, ki ste tako požrtvovalno podpirali težavno podjetje.
Posebe velja moje višepastirsko priznanje vam, darežljivim
udom »Marijine družbe za zidanje nove farne cerkve v Mar -
boru«, ki šteje danes 60.550 članov. Vsemogočnega in vse-
dobrega Boga sem pri prvi, v novoposvečeni cerkvi ravnokar
služeni sveti maši že ponižno prosil, da bi vam naj v obilni
in v zvrhani meri povrnil in poplačal vse radovoljne prineske.

Predragi podporniki gradbe te-le zale cerkve! Vi smete
vzklikniti: Mi smo zidali!  Neki kralj je zidal krasno
cerkev. Po dovršenem delu je veleval pri vhodu v hram

295 -i-

božji vzidati ploščo z napisom: Kralj je postavil cerkev
s a m. Drugi dan so bile pa pripisane besede: Vdova je
pomagala zidati.  Kralj je ukazal takoj zbrisati pripis.
Toda tretji dan so bile na spomeniku iznova pripisane besede:
Vdova je pomagala zidati.  Ko so dotično ženo po¬
klicali in jo vprašali, zakaj je pristavila te besede, je mirno
odvrnila: Ker nisem mogla drugače pomoči, sem pa nabirala
zelišče za živinčeta, ki so vozila kamenje za novo cerkev.
Sicer bi bila pa rada sama postavila cerkev in še več drugih.

Tej vdovi podobno je zidal ali je pomagal zidati vsakdo
izmed vas, ki je daroval karkoli in kolikorkoli za prekrasno
svetišče božje. In zategavoljo naj pride blagoslov božji nad
vse, ki so ali dajali ali delali! O bi a go d ar j en i naj bodo,
ki so zidali tebe, sveto mesto!  (Tob. 13, 16).

V Gospodu ljubljeni kristjani!

H "' - "-'' ^gled dolgotrajnega današnjega opravila: kakor blago-
? slovljenja nove dekliške zastave, posvečenja cerkve
? in velikega altarja, blagoslovljen)a orgel, potem
o—« — J maševanja in dveh nagovorov 1 * * * V  me telesne moči
tako zapuščajo, da ne morem dalje govoriti. Zato hočem

1  Vspored svečanostij o priliki posvečenja nove predmestne farne

cerkve device Marije, matere milosti, v Mariboru dne 10., 11. in 12. av¬

gusta 1900. V petek dne 10. avgusta: Ob 6. uri zvečer: Priliod pre-

milostljivega gospoda kneza in škofa. Pred svetimi ostanki: Jutrnice
z zalivalnicami ; sveti blagoslov. V soboto dne 11. avgusta : Ob */,7 uri
zjutraj : Prihod premilostljivega gospoda kneza in škofa ; blagoslovljenje
nove dekliške bandere; posvečenje cerkve in velikega altarja; blago¬
slovljenje orgel. Ob 10. uri: Prihod povabljenih odličnih gostov; pontiii-
kalna sv. maša na novo posvečenem altarju; nemška in slovenska
pridiga. Ob 1. uri popoldne: Obed v samostanu čč. oo. frančiškanov.

V nedeljo dne 12. avgusta: Ob 8. uri zjutraj: Prihod premilostljivega
gospoda kneza in škofa; posvečenje dveh stranskih altarjev: sv. Antona
Paduanskega in sv. Filumene. Ob 10. uri: Slovesna pontifikalna sveta
maša v stari cerkvi; slovenska pridiga in zahvalna pesem: Te Deum
laudamus. 01) 3. uri popoldne: Slovenska pridiga v novi cerkvi. Ob
4. uri popoldne: Slovesni prenos milostne podobe Marijine in Najsvetej¬
šega v novo cerkev; nemška pridiga in zahvalna pesem: Te Deum
laudamus,

-S- 296

~~s—

z božjo pomočjo pa jutri po posvečenju dveh stranskih
altarjev sv. Antona Paduana ter sv. Filumene in po slovesni
višeduhovniški službi božji obširneje govoriti o Materi božji,
varihinji, zaščitnici in zavetnici nove farne cerkve.

Jutri bomo po svečanem prenosu presvetega rešnjega
Telesa in najdragocenejšega zaklada nove cerkve, čudodelne
podobe Matere milosti, navdušeno zapeli prelepo zahvalnico:
Te D e u m 1 a u d a m u s. Tebe, Bog, vsi hvalimo.  Jaz
pa danes vzkliknem in s tem vzklikom končam prvi govor
v novoposvečeni cerkvi: Te, J e s u m laudamus. Te,
Mariam p r a e d i c a m u s. Tebe, Jezusa hvalimo.
Tebe, Marijo slavimo.  V vaju stavljamo svoje upanje,
in osramočeni ne bomo na večno! Amen,

Čudodelna podoba Matere milosti
v novi predmestni župnijski cerkvi v Mariboru.

-S- 297 -4-

Pridiga

po dokončani posvetitvi nove predmestne župnijske
cerkve preblažene device Marije, matere milosti, v Mari¬
boru, na praznik sv. Klare, deseto nedeljo po binkoštih,
12. avgusta 1900.

Kakor lilija med trnjem, je
prijateljica moja med hčerami.
(Vis. pes. 2, 2).

Preljubi v Gospodu!

m

druge

jadrava pamet ali naravna hvaležnost je v vseh časih
stavila častne spomenike zaslugam in čednostim.
Posvetna in cerkvena zgodovina nam pričata,
kako so bili čislani in slavljeni vsi, ki so presegali
ljudi po slavnih dejanjih, po dobrodelnih podjetjih.
Dežela piramid, starodavni Egipet, kako je spoštovala in
častila modrega in skrbnega patriarha Jožefa! Asirski kralj
Asuer, kako je cenil in povzdigoval pravičnega Mardoheja
zavoljo odkritosrčne zvestobe in vdanosti njegove! In kako
navdušeno je oznanjevalo izraelsko ljudstvo pogum in srčnost
svojega junaškega voditelja Juda Makabejca!

Vsi razviti narodi sveta izkazujejo čast izvoljencem,
ki množijo njih srečo, širijo njih slavo, povečujejo njih
blagostanje. Grška dežela je poveličevala krepost svojih
modrijanov in hrabrost svojih junakov. Macedonija je pro¬
slavljala pridobitne zmage svojega orjaškega Aleksandra, in
Rim je slavil bistrost in junaštvo svojih kraljev in cesarjev.
In mi sami, ali ne čutimo v sebi posebnega spoštovanja in
posebne ljubezni do tistih vzornikov, ki so po svoji izvede¬
nosti in izkušenosti ožji ali širji domovini na slavo, v prid
in korist?

Kakor pa ljudstva in narodi iz naravnih nagibov po¬
višujejo svoje zaslužne može, enako hvali in slavi sveta
katoliška cerkev, razsvetljevana in nezmotno vodjena od

-I- 298 -g-

sv. Duha, iz nadnaravnih nagibov vse tiste svoje ude, ki so
ji bili po svojem svetem življenju v večno čast in slavo.
Vsakemu je odločila primerno češčenje v trajni spomin na
njihova nesmrtna dela, na njihove izredne čednosti in sicer
to v izpodbudo in posnemo potomcem in pa zavoljo njih
mogočne priprošnje in pripomoči v nebesih. Bog sam časti
svoje zveste služabnike, kakor nas uči sveto pismo, ter na¬
laga tudi nam enako dolžnost. Največjo in najvišjo čast med
vsemi svetimi pa je cerkev odločila tisti prečudežni materi
in častitljivi devici, ki jo imenujemo kraljico vseh
svetnikov.

Toliko praznikov in toliko pobožnostij ni vpeljanih
nobenemu svetniku in nobeni svetnici na čast, kakor je usta¬
novljenih v proslavo deviške matere Marije. Toliko cerkva
in kapel, altarjev in podob ni posvečenih nobenemu svetniku
in nobeni svetnici, kakor jih je namenjenih naši ljubi Gospej,
brezmadežni materi Mariji. Samo le naša škofija Lavantinska
šteje blizu sto Marijinih cerkva. In hvala bodi Bogu, to
število se je zopet pomnožilo! Nova veličastna cerkev je
postavljena tukaj v Mariboru kraljici nebes in zemlje na
čast, in jaz sem jo včeraj najslovesneje posvetil in blagoslovil.

Danes popoldne bomo prenesli, kakor je prenesel kralj
David škrinjo zaveze na goro Sion, in kakor jo je odtod
prenesel kralj Salomon med petjem, godenjem in plesanjem
v novi tempelj, slično, pravim, bomo mi prenesli v novo-
zidano in posvečeno cerkev več kakor škrinjo zaveze, mi
bomo prenesli Jezusa Kristusa, Bogačloveka pod podobo
svete hostije, pa bomo prenesli v slovesni procesiji čudo¬
delno podobo tiste nedolžne matere in mogočne device,
katero imenujejo litanije lavretanske škrinjo miru  in
sprave.

Ta čudovita podoba Marijina je doslej potovala od
kraja do kraja. Nekdaj je stala na altarju v nadfarni cerkvi
svetega Jurja v Konjicah; pozneje pa so jo shranili v ta-
mošnji sakristiji. Od kod je priromala v Konjice, ne ve se

299 -š-

gotovo. Pa jaz bi skoraj trdil, da je čedno podobo iz lipovega
lesa izrezljal kak pobožen menih v Zajčkem samostanu, ali
pa vsaj umetnik, ki je bil od menihov za to delo najet.
V staroslavnem samostanu Zajčkem je živel v sredi trinajstega
stoletja sloviti kartuzijan brat Filip, ki je v lepem slavospevu
opisal celo življenje Marijino. Meni najbolj ugaja pesniški
opis pobega svete družine v Egipet, Marijinega žalovanja
pod križem in njenega vnebovzetja. Ta pesem brata Filipa
kartuzijana je bila v srednjem veku najbolj razširjena ter je
mnogo pripomogla k živahnemu češčenju matere božjega
Vzveličarja. To slovstveno delo pa tudi izpričuje, kako
vneto so častili Zajčki kartuzijam Marijo in so vnemali,
vernike za to pobožnost 1

Konjiški nadžupnik Janez Baltazar plemeniti' Renzen-
berg je daroval Marijino podobo grofinji Ivani Feliciti pleme¬
niti Khiinburg, katera jo je dala v Gradcu prenoviti in
olepšati, potem pa jo prenesti kot drag zaklad na svoj grad
Freibichl pri Lipnici. Odtod je zanesla pobožna gospa ta
svoj biser v Maribor in ga je izročila cerkvi očetov minoritov
ob Dravskem obrežju, ki so dne 25. januarja leta 1747 zalo
podobo izpostavili vernikom v očitno počeščenje. Leta 1787
so se minoriti preselili v kapucinski samostan v graškem
predmestju ter so v samostansko cerkev prenesli tudi svoj

1  Natančnejši podatki o življenju in delovanju slavitega kartuzijana
so zbrani v knjigi: Einweihungs-Feier der neuerbauten Pfarrkirche zur
heiligen Maria, Mutter der Barmherzigkeit, in der Grazervorstadt zu
Marburg. Von Dr. Michael Napotnik, Filrstbiscliof von Lavant. Marburg,
1901. Str. 76—106: Bruder Philipp, der Lobsanger Maria in der steirischen
Kartliause Seiz bei Gonobiz.

Častiti gospod Matija Zemljič, zdaj kapelan pri sv. Križu niže
Slatine, namerava posloveniti Marijado brata Filipa. Spev šteje 10.133
rimanih vrstic. O priložnosti birmovanja v nadžupniji svetega Križa dne
11. maja 1902 mi je blagi in marljivi duhovnik v veliko veselje že izročil
precejšnji kos hvalevrednega prevoda pod naslovom: Kartuzijan¬
skega brata Filipa Marijino življenje.  Čelo rokopisa je okra¬
šeno z dvema ročnima črtežema. Prvi predstavlja »Zajčki samostan« in
drugi »njegove razvaline«. Za tem sledi: LJM. Uvod. Prvi spev: Marijino
rojstvo. Drugi spev: Marijina mladost. Tretji spev: Marijina zaroka.
Iskreno želim, da bi prevoditelj srečno dovršil, kar je dobro pričel!

-I- 300 ~§~

dragoceni zaklad. Ko so pričeli to predmestno cerkev leta
1893 podirati, smo dne 2. julija istega leta prenesli lepo po¬
dobo v to le začasno cerkvico, kjer je mati milosti doslej
delila vsakovrstne dobrote. Danes zapusti nebeška kraljica
tudi to prebivališče in se preseli v svojo novo palačo, kjer
naj milostno prebiva veke in veke.

Predragi Marijini častilci! Jaz sem že poprej omenil, da
katoliška cerkev med vsemi svetniki in svetnicami najviše
časti Marijo. In zakaj? Zato, ker presega Marija vse svete
po svojih čednostih: ona je najlepša lilija, je lilija lilij. Kadar
hoče sveto pismo lepoto kake reči posebej poudariti, jo pri¬
spodobi beli, nežni liliji. Celo za okrasbo Jeruzalemskega
templja je veleval Najvišji, da se naj porabi tudi lilija.
Salomon je izvršil povelje, ko je ukazal lilijo vplesti v
zastore in vrezati v stebre. Iz debla sedmoročnega svečnika
v templju so rastle svetilnice v podobi cvetoče lilije. Lilijo
so častili že stari narodi. Perzi in Sirci so jo slavili v
pesmih. Glavno mesto Perzijsko je nosilo njeno ime: Sušan
ali Susan, to je Lilija. Grki so okrasili oblačilo prvaka
bogov Zevsa z lilijo. Pri Rimljanih je bila lilija posvečena
boginji Junoni.

To pa je in ostane nežne lilije največja prednost, da je
pokazal na njo božji Vzveličar, kličoč v svoji vzvišeni pridigi
na gori: Poglejte lilije na polju, kako rastejo!
Povem vam, da še Salomon v vsej svoji časti
ni bil tako oblečen, kakor edna izmed njih . . .
B o g j i h oblači.  (Mat. 6, 28—30; Luk. 12, 27).

Ker je lilija znamenje deviške čistosti, je prav primerno,
da prispodabljajo brezmadežno mater Marijo liliji, dajo  ime¬
nujejo krasno lilijo. Sveta cerkev obrača na Marijo pomen¬
ljive besede Visoke pesmi: Kakor lilija med trnjem,
je prijateljica moja med hčerami.  (Vis. pes. 2, 2).
In Marija sama sme reči o sebi: Jaz sem cvetica na
polju in lilija v dolu.  (Vis. pes. 2,1). Po mislih pobožnih
mož je angel Gabriel z znamenjem neomadežane čistosti
in nedolžnosti z lilijo v roki  pozdravil Marijo.

hh 301 - 3 *-

In zdaj bomo premišljevali, kristjani predragi, to prežalo
lilijo. Ker pa prihaja vsa luč sem doli iz nebes, ker od Boga
prihaja vsaka dobra misel, želja in beseda in vsak dobri
sklep, obrnimo pred vsem tja gori proti nebesom svoje roke,
oči in svoja srca, ter prosimo presveto Trojico, da nas po
mogočni priprošnji blažene device Marije in svete Klare,
katere god danes praznujemo, blagoslovi tako, da jaz ne
bom zastonj govoril in da me vi ne bote zastonj poslušali,
pač pa da bote med mojim govorjenjem delali dobre sklepe
ter jih poznej v življenju izvrševali.

Salve regina, mater misericordiae, vita, dulcedo et spes
nostra, salve! Ceščena si kraljica, mati milosti, življenje,
sladkost in upanje naše, bodi češčena!

V Gospodu predragi kristjani!

gel Gospodov je pozdravil Marijo kot milosti
poln  o. In res, Marija je prejela v obilni meri vse
milosti, ki jih more dobiti pametna stvar božja. Njeno
življenje je bil čudež svetosti in popolnosti. Marija je namreč
vselej in vedno sodelovala z milostjo, podeljeno ji od Boga,
tako, da je v vsakem trenotku svojega življenja storila kako
dobro delo. In ker je blagoslovljena med ženami
več darov in milostij božjih dobila, kakor vse druge pametne
stvari božje, in ker milost ni bila v njej brez koristi, ni
dvoma, da resnico trdi sveti Janez Zlatoust, ko uči, da je
Marija po svojih čednostih presegala vse svetnike in svetnice
božje. Združevala je v sebi v najpopolnejši meri čistost
Susane, krepost Judite, pobožnost Ane, skrbnost Estre, živo
vero očakov, trdno upanje prerokov, gorečo ljubezen apo¬
stolov, neomahljivo potrpežljivost in stanovitnost mučencev,
angelsko nedolžnost devic, globoko gorečnost spoznovalcev.
Zato se imenuje v lavretanskih litanijah: mati naj sve¬
tejša, podoba pravice, posoda vse svetosti,
kraljica vseh svetnikov.

Toda, sveti cerkveni očetje in učeniki naglašajo v Mari¬
jinem življenju pred vsem tri čednosti, ki so blaženi Devici

pridobile toliko čast nad vsemi izvoljenimi v nebesih in na
zemlji. Prva teh treh eednostij je tista, iz katere živi pravični;
druga, ki premore nekako iz človeka napraviti angela, in
tretja, ki človeka tembolj povišuje, čimbolj ga navidezno
ponižuje. In ravno teh temeljnih eednostij krščanske popol¬
nosti pogrešamo dandanes pri našem slabovernem, malo-
sramožljivem, napuhnjenem svetu.

Preljubi moji, vi veste, da so se pred tronom matere
milosti, pred to podobo Marijino, ki jo bomo danes v slo¬
vesnem sprevodu po Mariborskem mestu prenesli v novo
farno cerkev, vi veste, pravim, da so se pred tem Marijinim
kipom godili razni čudeži. Največjim čudežem prištevam pa
jaz tiste, da se je mnogo krivovercev odpovedalo zmotam
in so bili sprejeti v naročje svete matere cerkve. Celo
vojak zamorec je bil krščen pred tem prestolom matere
usmiljenosti. Taki čudeži milosti božje, ki se godijo na duši,
so večji od čudežev, ki se godijo na telesu. Ko so nesli iz
mesta Najma mrliča, edinega sina matere vdove, je storil
Jezus veliki čudež, ko je namreč obudil k življenju umrlega
otroka in ga je izročil žalostni materi. Vendar še veliko večji
čudež se je zgodil pri tej priložnosti. Očitna grešnica Marija
Magdalena je namreč tu prvikrat videla Jezusa, čigar
milost jo je takrat dohitela, ter je njeno grešno, za nebesa
mrtvo dušo oživila k življenju. Nevidni ta čudež je bil
čudovitejši od vidnega.

Slični čudeži milosti božje so se pa godili in se še zdaj
godijo pred to podobo matere božjega Odrešenika. Od leta
1891 do leta 1899 se je devet krivovercev odpovedalo verski
zmoti, in dve Židinji sta bili krščeni pred tem sedežem
m o d r o s t i b o ž j e.

Devica verna,  s tem klicem v lavretanskih litanijah
prosimo Marijo pomoči. Pa je li res imela Marija živo in
trdno vero,  ki jo je neprenehoma nagibala, dobra, pred
Bogom zaslužna dela opravljati in se tako više in više
povzdigovati v svetosti? Je li pokazala Marija v resnici kedaj.
stanovitno, nepremično vero? Brezdvomno, preljubi moji po¬
slušalci.! O veri preblažene device Marije se redkokedaj piše,
govori in pridiguje. Toda v našem času je to prav potrebno.

-HJ— 303 —1->-

Kako živa vera je pač morala navdajati Marijo, da je
spoznala v detetu, katero je rodila, v plenice povila in
v jaslice položila, da je spoznala in molila, pravim, v tem
otroku onega, ki je vstvaril nebo in zemljo, ki prebiva
v nedostopni svetlobi, ki je bil pred Abrahamom, pred za¬
četkom časa in sveta! Kako živa vera je morala napolnjevati
Marijo, da je v detetu, katero je dojila in v svojem naročju
nosila, spoznala in molila tistega, ki počiva na perutih keru-
bimov in serafimov, in ki daje vsem stvarem hrano in živež!
Kako živa vera je morala prešinjati Marijo, daje  v slabotnem
detetu, ki je moralo bežati pred Herodom v daljno tujo
deželo, spoznala in častila njega, ki vzdržuje kraljem in
cesarjem sedeže, ali pa jih ruši, kakor mu ljubo in drago.
Dete raste in se vda otroškim igram, Marija pa moli v tem
igrajočem otroku tisto večno modrost, kateri je igrača, svetove
vstvarjati in uničevati, obnebje kakor šator razpenjati in
globočine morja meriti!

In Sin človekov opravlja delo nizkega rokodelca, ali
njegova mati Marija časti in moli v njem tistega, ki je na-
črtal osnovo za vstvarjenje sveta, pa je izmislil one skriv¬
nostne moči, ki premikajo vesoljni svet. Pa pustimo zdaj vse
drugo življenje, v katerem je kazala Marija trdno vero ter
se je v tej božji čednosti vadila na junaški način, in pojdimo
v duhu na kraj najhujših bolečin, tja gori na goro Kalvarijo.
Tu visi na križu med dvema razbojnikoma njen ljubi Sin,
zapuščen od vseh in izdan sovražni sili. Eden njegovih
dvanajsterih tovarišev ga je izdal in prodal sramotno, drugi
ga je pozabil in zatajil, ostali so zbežali in so pustili mojstra
samega. Zapuščen je od ljudi. O britka žalost! Ali naj-
britkejša žalost je, zapuščen biti od Boga. In Jezus je molil:
Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil! Ljubljeni otrok je
torej zapuščen od vseh; a zapustila ga ni preljuba mati
Marija. Tisti, ki so bili odbrani za stebre svete cerkve, so se
majali in so padli, ali Marija je stala pod križem mirno in
zaupno, utemeljena v veri in prepričana, da je njen križani
Jezus obljubljeni Vzveličar človeškega rodu, da je Sin živega
Boga. O vera, vredna največjega občudovanja. O vzgled za
nas slabo- in maloverne!

-t- 304

Ljubi moji, tako in enako vero moramo tudi mi imeti,
da se ne damo ločiti po nobeni ceni od Jezusa Kristusa.
Imeti moramo vero, ki nas napeljuje k dobremu in odvrača
od hudega; vero, ki nas vabi in miee k opravljanju dobrih
del. Vera brez dobrih del je mrtva, kakor je telo mrtvo brez
duše. O, da bi tlel v naših srcih le žarek tiste žive vere, ki
je navdajala Devico verno!  Krščanski poslušalci, vaš naj¬
večji dobiček v novi cerkvi bo ta, če se bote tukaj v veri
utrjevali, če bote k materi milosti prihajali, da pomnožujete
v sebi edinovzveličavno vero in da prosite za pomnožitev
vere v srcih tudi svojih bratov in sester. Krepka, globoka
vera je potrebna v naših dneh, ko napadajo sovražniki Jezusa
Kristusa, njegovo božjo napravo: sveto cerkev, njene nauke
in njene zapovedi. O sveta vera, nebeška hči, ki si naše
prednike navduševala za vse pravo in dobro ter za vse sveto
in plemenito, vrni se med nas, pa prešini naša srca, da
bodo gorela in plamenela za čast božjo in za vzveličanje
neumrljivih duš!

Imejte pa, preljubi moji, tudi trdno vero v pomoč
Marijino, kakršno so imeli otroci, o katerih sem bral nedavno
to-le: Bilo je leta 1893 v neki fari, v kateri je ležal dušni
pastir na bolniški postelji. Ko ga je obiskal župnik, bližnji
sosed, je ravno tudi prišel cerkovnik naznanjat spoved. Došli
dobri sosed gre nemudoma k bolniku. Bil je oče-vdovec na
smrt bolan. Desetero nedolžnih otročičev je stalo in jokalo
okoli postelje na smrt bolnega očeta. Pred dvema mesecema
so sirotam zanesli milo mater na pokopališče. In jutri bodo
morebiti že tudi ljubega očeta na mrtvaškem odru škropili.
O reve nesrečne! Duhovnik so takoj mazilili noge bolniku
za srečno pot v večnost. Po svetem opravilu so hoteli
z očetom samim govoriti in so zato otroke odposlali iz hiše.
Crez nekoliko časa stopijo duhovnik sam iz izbe. Bila je
jasna, krasna noč. Oče nebeški, ti, ki bediš in čuješ, saj
gorijo lučice na nebu, ti se usmili nedolžnih sirot — tako
so izpovednih vzdihovali pod milim nebom. Pa čuj, v tem
trenotku zaslišijo od daleč proseč glas: Gospod, usmili se
nas! Kristus, usmili se nas! Oče nebeški, vsemogočni Bog,
usmili se nas! Sveta Marija, prosi za-nas! Sveta Mati božja,

—305 —iz¬

prosi za nas! Mati ljubezniva, prosi za nas! Zdravje bolnikov,
prosi za nas! Tolažnica žalostnih, prosi za nas! Pomoč
kristjanov, prosi za nas!

O, to je bil pretresljiv glas, ki je prihajal sem iz Marijine
kapelice, kamor so se zatekli otroci, da vkupe molijo
lavretanske litanije za ozdravljenje predobrega očeta. Ko je
ponehal glas in je bila končana molitev, so stopili duhovnik
zopet k bolniku, in glej čudo, očetu je bilo odleglo, smrtna
nevarnost je bila odstranjena. Črez deset dni je ozdravel
blagi oče, ki še danes hvalevredno skrbi za svoje in Marijine
otroke. Ozdravel pa je kmalu tudi duhovni oče, preljubljeni
domači župnik, za katerega so zvesti farani pridno prosili
Marijo, da mu naj ona pomore s svojo mogočno priprošnjo.
Saj, ko bi vsi svetniki in vse svetnice na eni strani prestola
božjega za kaj prosili, in Marija na drugi strani, bi bila
uslišana Mati božja, ki ima zmerom pristop do božjega
sedeža. Zatorej pa prav primerno obrača sveta cerkev na
Marijo svetopisemske besede: B1 a g o r človek u, k i m ene
posluša, in ki č u j e pri mojih vratih dan na dan!
(Pregov. 8, 34).

Preljubi v Gospodu!

as hiti, zato treba, da tudi mi dalje hitimo. Kaj bi bila
pomagala Mariji še tako trdna vera, ko bi pa ona
ne bila imela tiste blažene čednosti, kateri je ob¬
ljubljeno gledanje božjega obličja, katera zamore človeka
izpremeniti v angela, in se imenuje deviška čistost.

O liliji pripovedujejo, češ, da ima njena korenina-čebulja
skrivnostno moč, ki brani strupeni kači, da se ji ne bliža.
Ali je temu tako, nisem preiskoval, toda o Mariji vem, da
se ji ni mogla in ni smela nikoli približati peklenska kača.
Bila je namreč brez madeža izvirnega greha spočeta, je
brez greha živela, brez greha umrla in je bila kot neomadežana,
prijetno duhteča lilija presajena v nebeški raj.

Lilija ima belo barvo, barvo čistosti in nedolžnosti.
Vsled. te lastnosti dajajo lilijo v roke svetnikom in svetnicam,

20

-L- 306 J-

ki so se odlikovali in odlikovale po sveti čistosti. Lilijo nosijo
v roki naprimer sv. Alojzij, sv. Anton Paduan, sv. Jožef' in
mnogi drugi devičniki. Medtem pa je vendar moral sveti
Alojzij in sv. Anton vzdihovati s psalmistom: Glej, v hudo¬
biji sem spočet, in v grehih mejespočela moja
mati.  (Ps. 50, 8). Ce pa vkljub temu nosijo ti svetniki lilijo,
kot znamenje nedolžnosti in deviške čistosti, kolikoveč jo
sme nositi Marija, ki je bila brez madeža izvirnega greha
spočeta in je presegala vse svetnike in svetnice na čistosti
srca. Da, Marija ne zasluži samo, da jo primerjamo liliji,
temveč ona je lilija, je najlepša lilija vseh lilij. 1

Kako nad vse lepa lilija je Marija, imenovana v lavre-
tanskih litanijah roža skrivnostna,  je razodel Bog sam
po nekem čudežu, ki ga pripoveduje kronika manjših bratov

sv. Frančiška. Neki učen dominikanec ie imel hude dvome

. .)

Lilija je za vrtnico najlepša cvetica. Že stari prirodoslovne
Plinius ji je odkazal to mesto. Lilium rosae nobilitate proximum est.
(Plin. XXI. 5, 22). Nekateri rastlinoznanci pa jo imenujejo naravnost
kraljico med cveticami.

Ker je lilija po svoji veličastni postavi — steblo se vzpenja
kvišku kakor sveča — po svoji snežnobeli barvi in svojem prijetnem
duhu podoba deviške čistosti, so jo od nekdaj radi sadili po svojih vrtili
redovniki in redovnice, in so z njenim cvetjem krasili svoje redovne
cerkve. Saj se tudi sveta cerkev rada poslužuje te rastline v svojili
obredih. O velikonočnem času poje o apostolih: T voj i svetniki, o
Gospod, bodo cveteli kakor lilije. Aleluja!  In mučence in
mučenke hvali enako celo leto.

Vrtna lilija se imenuje tudi svetega Antona lilija, najbrž ker cvete
ob času praznika sv. Antona Paduanskega in ker se slika ali vpodablja
ta svetnik z lilijo v roki Obenem mu verniki radi prinašajo bele lilije
v dar, zlasti za njegov god, bodi, da ž njimi nakitijo v cerkvi altarje,
bodi, da jih postavijo doma pred njegovo podobo.

Po cerkvah kapucinov in frančiškanov so se lilije sv. Antona še
posebej blagoslavljale. Kapucin Frančišek Marija de Capellis iz Bolonje
je sestavil knjigo, leta 1685 v Benetkah že dvajsetič izdano pod naslovom :
Circulus aureus seu breve Compendium Caeremoniarum ac Rituum, v
kateri se nahaja globoko pomenljiv obred za slovesno blagoslovljenje
lilij na praznik sv. Antona Paduana. Kakor poroča »Cvetje z vertov
sv. Frančiška. V Gorici, 1901. I. zvez. str. 28 — 30«, se je to blagoslov¬
ljenje v Rimu vnovič dovolilo in odobrilo.

-*f— 307 *-|)~

zastran brezmadežnega spočetja preblažene device Marije.
Da bi se jih iznebil, je šel k blaženemu bratu Egidiju,
zvestemu spremljevalcu svetega Frančiška Asiškega. Pobožni
frančiškan je bil na skrivnosten način podučen o tem obisku.
Sel je nemudoma dominikancu naproti, in, ne da bi čakal
njegovega ogovora, je udaril s palico ob tla, rekoč: Menih
pridigar, Marija je bila devica pred rojstvom Jezusa Kristusa,
in v tem trenotku je izrastla cvetoča lilija iz tal. Drugič
udari ob tla, veleč: Brat dominikanec, Marija je bila devica
pri rojstvu Jezusa Kristusa, in v tem hipu je izrastla druga
lilija iz zemlje. Tretjič udari Egidij s palico ob tla, kličoč:
Brat dominikanec, Marija je ostala tudi devica po rojstvu
Jezusa Kristusa, in tretja lilija je vznikla iz zemlje.

Res, Marija je tudi v tej čednosti dosegla vrhunec po¬
polnosti. Dasiravno so šege njene domovine, pa so predsodki
izraelskega ljudstva in vsakdanji vzgledi terjali od nje drugo
življenje, je ona vendar prva med hčerami Evinimi storila
obljubo vednega devištva. Kako prijetna je pač morala biti
nebeškemu Očetu ta obljuba. Šele zdaj je smel Vstvarnik
reči stvari: Vsa si lepa moja prijateljica... moja
sestra, moja nevesta, in madeža ni na tebi.  (Vis.
pes. 4, 7. 9). In to obljubo je Marija zvesto držala vse dni
svojega življenja. Še celo pred Gabrielom nadangelom se je
prestrašila ter ni hotela privoliti v njegovo oznanjenje, dokler
ni izvedela, da jo bo obsenčil sam sv. Duh, da bo postala
mati božja, obenem pa ostala tudi devica. Zarad te angelske
čednosti je bila Marija povišana nad vse žene in si je za¬
služila častna priimka: devic devica in kraljica

devic.

Ker ljubi Marija, mati naj čistejša, mati ne¬
dolžna in brezmadežna,  sveto čistost, zato ljubi tudi
vse čiste in nedolžne duše. Kakor je vabil božji Vzveličar
nedolžne otroke k sebi, ter jih je jemal v svoje naročje in
jih blagoslavljal, enako se mudi pač tudi njegova mati rada
pri nedolžnih dušah, in jim izkazuje svojo pomoč in hrambo.
Ni še dolgo, kar sem bral nastopno dogodbo. V italijanskem
mestu Florenciji je ušel iz zverinjaka strašen lev in je pri-

20 *

308 -|-

divjal na glavni trg. Tu so ljudje kakor blisk zbežali v svoje
hiše. Le na koncu trga si je mirno igral nedolžen otrok. Lev
leti naravnost k otroku. Nekoliko korakov še in otrok je
v žrelu divji zveri. A glej, v tem trenljaju prihiti žena
vihrajočih lasij na mesto, pa vzame ljubo dete v svoje na¬
ročje in je reši v bližnjo hišo. Nihče ni poznal in ni videl
več blage žene. Nas pa ta dogodek uči, kako brani Marija
svoje otroke, kako varuje svoje častilce pred hudim duhom,
ki kakor rjoveč lev okoli hodi in išče, koga bi
požrl.  (I. Petr. 5, 8).

Ker je Marija lilija in sicer najlepša vseh lilij, je pač
lahko umevno, da se rada nahaja med lilijami, da se rada
mudi pri nedolžnih, deviških dušah. Tudi o njej veljajo besede
Visoke pesmi: Pascitur in ter lili a. Ona se pase
med lilijami,  to je, Marija se razveseljuje z dobrim duhom
čistih duš. (Vis. pes. 2, 16). Zato pa si ohranite, krščanski
mladeniči, svoja srca neoskrunjena, da bo Mati božja tudi
vaša mati! Bodite lepe lilije, ki razširjajo prejeten duh krog
sebe, ve, krščanske mladenke, katerim sem včeraj blagoslovil
belo svilnato zastavo s podobami svete Marije, brez madeža
spočete, in svete device Filumene. Z modrim Siracidom vas
vse opominjam, rekoč: Poslušajte m e, v i otroci b o ž j i,
in prinašajte sad kakor roža, zasajena ob po¬
tokih. Kakor gora Libanon,  ki razširja prijeten duh,
ker ondi raste mnogo dišečega drevja, dajajte prijeten
duh. Cvetite kakor lilija in dajajte duh, in lepo
zelenite, pa pojte hvalno pesem in slavite
Gospoda v njegovih delih. Poveličujte nje¬
govo ime in hvalite ga z glasom svojih ust!
(Sirah. 39, 17—20).

Kakor znano, ima cvetoča lilija šest prašnikov in šest
belih peresc, ter nas tako spominja šeste božje zapovedi in
šeste vzveličanske čednosti. Hebrejci imenujejo lilijo: šušanna
ali susanna, to je cvetica, ki je podobna številki šest, kakor
pripazuje stari pismouk Kimchi. Ime susanna prihaja od
šeš ali šest, in slučajno kažejo tudi te dve hebrejski črki
številko šest in obliko cvetoče lilije. Ker je lilija znamenje

-fr- 309 ne¬

čistosti, je bilo njeno ime Susana primerno osebi, ki se je
odlikovala, po tej čednosti.

Ko je bil blagi grof Chambord, poznejši kralj francoski
Henrik V., ki je leta 1883 umrl v Gorici, še gojenec, pokazal
mu je nekega dne njegov duhovni vzgojitelj Druilhet drago¬
ceno vezenino, ki je predstavljala Srce Jezusovo, iz katerega
je kapala kri na šopek belih lilij. Spodaj je vtkan bil rek:
Henrice, serva 1 i 1 i a! Henri k, varuj lilije!  Umejete,
kaj pomeni berilo, vpraša učitelj učenca? Da, umejem, od¬
govori kraljevič. Pomeni: Božje Srce, varuj Burbone!
(Kraljevska rodbina Burbonov je imela v svojem grbu lilijo.
Ko je bil Klodvig, še neverni kralj Frankov, hudo napaden
od Alemanov pri Ziilpichu (496), je prosil, kakor pripoveduje
pobožno poročilo, Boga kristjanov zmage in rešitve. Bil je
uslišan in se je dal za to krstiti. Njegov poznejši naslednik
sv. Ludevik IX. je v križarski vojski leta 1270 pridjal grbu
francoskih kraljev trojno lilijo. Tudi Joana, devica Orleanska
(j- 1428), si je izvolila lilijo za svoje znamenje in je živela
po tem geslu do smrti deviški čisto). Dobro! Toda, ne po-
menja li še kaj drugega? Bi li ne mogle besede, vpletene pod
vaše ime, veljati ravno vam? Vsekako, odvrne nemudoma
mladi Henrik! Tedaj pa pomenijo: Burbon, varuj

čistost!  Radi tega pa mirujte, ljubi moj duhovni oče!
In res, kraljevič je zvesto izpolnjeval svoje zatrjilo. Živel
je prav pobožno in čisto do svoje blažene smrti. — Servate
lilia! Varujte lilije! Varujte si čistost in nedolžnost, zarotim
zdaj jaz vas, otroke, mladeniče in dekleta!

Če se bote vestno ravnali v življenju po tem zlatem
nauku, se bo ob vaši smrti uresničilo, kar pravi nevesta
v Visoki pesmi Salomonovi: Moj ljubi je prišel doli
v svoj vrt h gredici dišav, da bi se na vrtu
pasel in lilij natrgal. Jaz sem svojega ljubega
i n m oj 1 j u bije m oj, ki se pase med lilijami.  (Vis.
pes. 6, 1. 2). Ko bo udarila zadnja ura, prišel bo Jezus in
prišla bo Marija k vaši smrtni postelji, pa bota vtrgala ljubo,
nedolžno lilijo ter jo bota presadila v nebeški vrt, v večno
lepi raj.

310 -s-

Preljubi v Gospodu!

e ena čednost se lesketa v Marijinem vencu kakor
jutrnica. Kaj bi pač pomagala človeku čistost telesa,
ko bi bilo njegovo srce polno napuha, tistega prvega
naglavnega greha, ki je iz angela napravil satana!

Vse življenje Marijino je bila vedna vadba v krotkosti
in ponižnosti.  Imenovana od nadangela mati božja, se
je imenovala le deklo Gospodovo. Ni se ponašala pred
svetom s svojo nedosežno visostjo kot mati božjega Sinu.
Ni iskala časti, ni zahtevala slave, ki ji je šla po pravici.
Ni imela visokoletečih mislij, ona je gledala le na svojo
nizkost in nevrednost. Sveta katoliška cerkev se ne bo
nikoli utrudila, popevati čudovito hvalnico, vzvišeni magnifikat:
Poveličuj moja duša Gospoda, in raduj se moj
duh v Gospodu mojem  V z v e 1 i č a r j u! Cerkev ne bo
nehala, pravim, popevati pesni, ki jo je Marija zapela pri
obiskanju tete Elizabete, pesni, ki je trajen spomenik
Marijine ponižnosti.

Ta slavospev je Marija zapela v trenutku najslajše sreče,
največjega navdušenja. In kaj opeva Marija v tej najveličast¬
nejši pesni cerkveni? Svoje vrline, svoje prednosti, svoje
čednosti? Ne. Marija poveličuje v tej hvalnici veličastvo božje,
svetost imena božjega, zvestobo božjih obljub. Ona oznanjuje
ponižanje se povišujočih in povišanje se ponižujočih; na¬
poveduje uboštvo bogatih in bogastvo ubogih. O svoji slavi
pa ne govori, in če govori, se spominja le svoje revnosti;
prerokuje sicer, da jo bodo hvalili prihodnji rodovi, a ne
zavoljo njenih lastnostij, temveč zato, ker ji je Bog storil
velike reči, ker ji je Najvišji izkazal milost, da je postala
blažena med vsemi ženami. Resnično, sama ponižnost je
narekovala Mariji te milo doneče, vznesene vrstice, katerih
vsaka diše izredno pohlevnost, diše globoko ljubezen do
neskončno usmiljenega Boga.

To je prava pohlevnost, ljubi moji! Morebiti pa še
želite drug dokaz za najglobočjo ponižnost Marijino. Tu ga
imate! Mati našega Odrešenika in po tem tudi soodrešenica

-Sr- 311 ne¬

človeškega rodu je redko kedaj nastopila, da bi spregovorila
besedo. Sveti evangelj nam o tem le štirikrat poroča. Daši
je Marija dobro poznala skrivnosti božjega kraljevstva in
jih je tudi umela, vendar ni nastopila nikoli, da bi učila
ljudstvo, da bi pridigovala namesto apostolov. Skoraj celo
njeno vzorno življenje nam je prikrito. Prikrila je je njena
ponižnost. Toda ravno ta velika ponižnost je povzdignila
Marijo na višino nebeške glorije, jo je povišala k časti kraljice
angelov, svetnikov in svetnic. O ponižnost, hčj nebeška, kako
povzdiguješ človeka medtem, ko ga navidezno ponižuješ!

Kristjani predragi, v tej čednosti, kije  podlaga krščanski
popolnosti, posnemajte pridno in zvesto devico Marijo! Le
po dolini ponižnosti prispejete na goro popolnosti. Na vse,
ki ljubijo in negujejo ponižnost, se bo Gospod ozrl, kakor
se je ozrl na Marijo, daje  vzkliknila: Gospod se je ozrl
na ponižnost svoje dekle, in storil ji je velike
reči On, ki je mogočen in čigar ime je sveto.
(Luk. 1, 49).

Kako ljubi Marija ponižne duše, uči nas mična povest
o veseli prikazni Matere božje v mestu Lurdu. Gotovo je
pomenljivo in vsega pomislika vredno, da se je brezmadežna
Devica prikazala in razodela pohlevni deklici, ki ni hotela
ničesar veljati in res tudi ničesar ni veljala pri ljudeh. Se
v šoli so jo prezirali. Koliko bogatih in plemenitih, uglednih
in izobraženih gospa in gospodičin je štela takrat francoska
dežela, pa Marija se ni tem imenitnim osebam prikazala,
marveč ubogemu in bolj zaničevanemu ko spoštovanemu
dekletu, hčerkici revnega mlinarja. Zmerom se pač uresni¬
čujejo besede svetopisemske: Bog izvoli to, kar je
slabotno, da uniči to, kar se dozdeva mogočno,
visoko.  (I. Kor. I, 27—29). Bog se prevzetnim
ustavlja, ponižnim pa daje milosti.  (Jak. 4, 6).

Zato pa bodite, ljubi moji, krotki in ponižni! Ponižnost
je ključ do nebeških vrat. Sklenite danes resno, da hočete
v prihodnje častiti Marijo posebno s tem, da jo bote po
svojih močeh posnemali v njenih blestečih čednostih. Ob-

-S- 312 -s-

ljubite slovesno, da hočete biti in ostati otroci kraljice očakov,
prerokov in apostolov po svoji živi veri; otroci kraljice an¬
gelov in devic po svoji čistosti ter otroci kraljice mučencev
in mučenic, spoznovalcev in spoznovalk po svoji ponižnosti!

Nosite v srcu ljubo mater Marijo in premišljujte radi
njene opomine in nasvete! Kratkomalo pred morsko bitko
pri otoku Manili leta 1898 se je pripetilo, da je v morje
padla sukna vojščaku, ki je koj poveljnika prosil dovoljenja,
da sme skočiti v morje po obleko. Predstojnik mu prošnje
ni uslišal. Nato pa hiti mornar na drugo stran ladje in se
vrže v morje in plava do sukne. Ko jo reši, se vrne nazaj
na ladjo in stopi zopet v vrsto. Ker je bil nepokoren v vojski,
obsodil ga je nagloma poveljnik v smrt po dokončanem boju.
Admiral Demey, ki bi moral podpisati sodbo, obišče sam
ladjo in vpraša obsojenca, zakaj ni vbogal. Nato seže mladi
vojščak v žep svoje sukne in prinese iz nja podobo, ki jo
pokaže admiralu, vzdihnivši: mati!  V sukni je bila namreč
shranjena podoba njegove mile matere, in za vse na svetu
bi ne bil pustil v morju drage podobe. Nadpoveljnik je vrlega
sina objel in kazni oprostil, rekoč: Sin, ki žrtvuje za podobo
svoje matere življenje, je žrtvuje tudi za domovino. Mladi
junak, ti si prost ječe in smrti!

Predragi poslušalci, nosimo tudi mi Marijino podobo
v svojih srcih, in rešeni bomo večne smrti in dosegli bomo
večno življenje. Veš, o Marija, naše veselje, veš naše želje?
Ljubimo te. Zmerom pri tebi hočemo stati, ljubljena mati,
nikar nas ne zavrzi!

V Gospodu pobožno zbrani kristjani!

daj se pa moramo posloviti od te-le hišice božje in
Marijine. O kako svet je bil ta kraj! Kdo ve po¬
vedati, koliko milostij je tukaj Marija izprosila
svojim častilcem, ljubiteljem in otrokom? Tukaj je
bilo služenih 26.300 svetih maš, in obhajanih je bilo 787.400
pobožnih vernikov. O kako svet je bil ta hram božji! Zatorej
je vse hvale vredna namera častitega očeta gvardiana, ki

-S- 313 -i-

želijo tukaj vzidati mramornato ploščo s primernim napisom
v spomin, da sta kralj kraljev in kraljica kraljic prebivala
tukaj sedem let.

Ostani torej kraj svet in častitljiv, in vsakdo te naj ima
za takega! Siri in razlivaj po celicah in hodnikih novega
samostana očetov frančiškanov mir božji in blagoslov nebeški!
Častitim sinovom svetega Frančiška serafskega se danes na
praznik sv. Klare, izvoljene učenke in vestne posnemovalke
Serafa Asiškega, spodobno zahvalim za vse svete mašne
daritve, ki so jih tukaj opravili, za vse pridige, ki so jih
s tega svetega mesta govorili, in za vse zakramente, ki so
jih tukaj delili, kakor tudi za vse pobožnosti, ki so jih tukaj
obhajali!

Vam pa, predragi v Gospodu, izrekam svojo višepastirsko
zahvalo za marljivo obiskovanje službe božje v tej začasni
cerkvici in za vse darove, ki ste jih položili na altar te hišice
božje. Prenesite svojo vernost, darežljivost in pobožnost
v novo cerkev, kakor bomo popoldne prenesli najsvetejši
Zakrament in pa podobo Marijino v novi tempelj. Ta slo¬
vesnost bo podobna sijajni slovesnosti, o kateri nam poroča
retja knjiga kraljev.

»Ko je namreč Salomon dokončal vse delo v hiši Go¬
spodovi, tedaj so se zbrali vsi starešine Izraelovi s poglavarji
rodov in vojvodi Izraelovih otrok, da bi prenesli škrinjo za¬
veze Gospodove z mesta Davidovega, to je s Siona. In du¬
hovniki so vzdignili škrinjo Gospodovo in šator zaveze in
vse svetišno orodje: in to so nosili duhovniki in levitje.
Kralj Salomon pa in vsa množica Izraelova, ki se je bila
zbrala pri njem, je hodila ž njim pred škrinjo; in darovali
so ovac in volov brez cenitve in števila. In duhovniki so
prinesli škrinjo zaveze Gospodove na nje mesto, v presveto,
pod perute kerubov. In glej, ko so bili duhovniki odšli iz
svetišča, je oblak napolnil hišo Gospodovo; in duhovniki
niso mogli stati in streči zavoljo oblaka, veličastvo Gospodovo
je bilo namreč napolnilo hišo Gospodovo. Tedaj je rekel
Salomon: Gospod je govoril, da bo stanoval v oblaku. Zidal

-I- 314 -§-

in dozidal sem hišo v tvoje stanovanje, v pretrdni tvoj sedež
na večno.

In Salomon je stopil pred altar Gospodov vpričo
Izraelovega zbora, in je razprostrl svoje roke proti nebu in
je rekel: Gospod, Izraelov Bog, ni ga tebi enacega Boga
v nebesih in ne na zemlji, ki ohraniš zavezo in milost svojim
hlapcem, kateri pred teboj hodijo iz vsega svojega srca . . .
Ozri se v molitev svojega hlapca in v njegove prošnje.
Gospod moj Bog, sliši hvalo in molitev, ki jo tvoj hlapec
moli danes pred teboj. Naj bodo tvoje oči odprte nad to
hišo po noči in po dnevu, nad hišo, zastran katere si rekel:
Ondi bo moje ime; in usliši molitev, ki jo na tem kraju
k tebi moli tvoj hlapec. Poslušaj prošnjo svojega hlapca in
svojega ljudstva Izraela, kar koli bodo prosili na tem kraju,
in usliši na mestu svojega prebivališča v nebesih, in ko
uslišiš, bodi milostljiv ... Če je zaprto nebo, in ne dežuje
zavoljo grehov Izraelcev, ki molijo na tem kraju ter delajo
pokoro tvojemu imenu in se od svojih grehov izpreobrnejo
zavoljo tvoje nadloge, usliši jih v nebesih in odpusti grehe
svojim hlapcem ... ter pokaži jim dobro pot, po kateri naj
hodijo, in daj dežja na svojo deželo, ki si jo dal svojemu
ljudstvu v posest. Če lakota nastane v deželi ali kuga ali
spriden zrak ali rja ali kobilice ali snetje . . ti poslušaj v ne¬
besih, na kraju svojega stanovanja, ali bodi zopet milostljiv,
ter stori in povrni vsakteremu po vseh njegovih potih, kakor
vidiš njegovo srce; zakaj ti sam poznaš srce vseh člo¬
veških otrok.

Tudi tujec . . če pride iz daljne dežele zavoljo tvojega
imena — slišalo se bo namreč o tvojem velikem imenu, o
tvoji močni roki in o tvoji stegneni rami povsod — če torej
pride in moli na tem kraju; ti poslušaj v nebesih, v trdnjavi
svojega prebivališča, in stori vse, za kar te je klical tujec,
da se uče vsa ljudstva po zemlji bati se tvojega imena,
kakor tvoje ljudstvo Izrael, in se prepričajo, da je tvoje ime
poklicano na to hišo, ki sem jo sezidal ... Če se pregreše
otroci Izraelovi — ni namreč človeka, ki bi ne grešil — in
jih razsrjen zdaš njih sovražnikom; pa delajo pokoro v svojem

-S- 315 -**-

srcu in se izpreobrnejo ter te prosijo, rekoč: Grešili smo,
krivično smo delali, hudobno smo ravnali; in se izpreobrnejo
k tebi iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše ter molijo
k tebi: tedaj poslušaj v nebesih, na trdnjavi svojega prestola,
njih molitve in prošnje, pa jim stori pravico in bodi milostljiv
svojemu ljudstvu, ki je grešilo zoper tebe . . .

Zgodilo se pa je, ko je Salomon dokončal zidanje hiše
Gospodove in kraljevo poslopje in vse, kar je želel in hotel
storiti, se mu je Gospod prikazal . . in mu je rekel: Uslišal
sem tvojo molitev in tvojo prošnjo, ki si jo molil pred menoj;
posvetil sem to hišo, ki si jo pozidal, da postavim svoje ime
ondi na večno, in da so moje oči in moje srce ondi vse
dni«. (III. Kralj. 7., 8. in 9. poglavje).

Temu velikanskemu slavju je podobna slovesnost, ki se
je vršila včeraj in se bo vršila še danes v novi farni cerkvi.
Kakor kralj Salomon sem tudi jaz včeraj in danes pri sveti
daritvi molil in prosil ljubega Boga, da naj v novoposvečeni
cerkvi bogato deli milostij in dobrot vsem, ki ga bodo za nje
prosili. In v ta namen bomo zdaj še v tej cerkvici in pozneje
tudi v novem svetišču zapeli: Te Deum laudamus. Tebe, Bog,
vsi hvalimo. Ob štirih popoldne bo pridiga v novi cerkvi, in
potem nesemo iz te kapele čudodelno podobo Marijino po
ulicah Mariborskega mesta v novo - cerkev, kakor so nesli
nekdaj angeli sveto hišico iz Nazareta na Trsat in s Trsata
v Loreto.

Da pa še tudi v tem trenotku prejmemo kako milost
od Matere milosti, pozdravimo jo še na tem svetem mestu
v slovo prav prisrčno ter položimo venec dobrih sklepov in
svetih obljub tja pred njen tron ter recimo: Marija, ti veš,
da hočemo tvoji otroci biti, bodi tudi ti naša mati! V tvojo
materino ljubezen hočemo neomejno in neomajno zaupati.
Bodi, da pademo v katerokoli brezno, vendar obupali ne
bomo, dokler smemo na pomoč klicati tvoje sveto ime. Ti
sicer nimaš moči, ki vse zapove in izvrši, ali ti imaš tisto
prečudno moč in oblast, ki prosi in vse izprosi, za kar prosi.
Kdo še ni okusil tvoje pomoči — o pomoč kristijanov? Mi

-H§~' 316

vsi, ki moramo umreti, vzdihujemo pod težo svojih grehov.
V svojih slabih telesih nosimo še slabše duše. Ah, preljuba
in premila Gospa, reši te naše sicer revne pa neumrljive
duše v trenutku, ki bo odločilen za celo večnost!

Izprosi nam, da se na sodnji dan udeležimo procesije,
ki bo šla v nebeški Jeruzalem, kakor se bomo danes udeležili
slovesnega obhoda po Mariborskem mestu v novoposvečeno
cerkev! Amen.

Nova predmestna župnijska cerkev
Matere milosti v Mariboru.

obsegajoč

govore na katoliških shodih.


Govor

pri prvem slovesnem zborovanju drugega štajerskega
katoliškega shoda v veliki dvorani obrtnijskega poslopja
v Gradcu, dne 2. meseca junija 1891.

V ljubezni Kristusovi zbrani zborovalci!

jo sem se predvčeraj zvečer povrnil s svojega
prvega letošnjega birmanskega potovanja, sem
našel med drugimi došlimi dopisi tudi ljubeznivo
pismo neutrudno delavnega načelnika pripravljav-
nega odbora za drugi štajerski katoliški shod ] : mnogočasti-

1  Drugi štajerski katoliški shod se je vršil dne 2., 3. in 4. meseca
junija leta 1891. Slovenski pripravljavni odbor v Mariboru je dne
19. maja rečenega leta izdal poseben oglas,  v katerem je k zboro¬
vanju vljudno povabil prebivalce Lavantinske škofije. In res, udeležilo
se je pomembnega, ker v vzajemni ljubezni praznovanega shoda znatno
število veljavnih Slovencev.

Tu ponatisnjeni govor je v izvirniku priobčil: Grazer Volksblatt.
Erste Beilage zu Nr. 124 vom 4. Juni 1891; nadalje dunajski časopis:
Das Vaterland, Nr. 157 vom 9. Juni 1891; in Sildsteirische Post, Nr. 46
vom 10. Juni 1891. — V prevodu ga je objavil Slovenec, štev. 127 dne
8. junija 1891, in štev. 128 dne 9. junija 1891. Posamezne odstavke so
prinesli razni listi, kakor Slovenski Gospodar in drugi.

Po sijajno dovršenem shodu so bili popoldne 4. junija v veličastni
procesiji preneseni iz stolne cerkve sveti ostanki v novo cerkev pre¬
svetega- Srca Jezusovega, katere slovesno posvečenje se je vršilo
dne 5. junija. Gornjo cerkev z velikim altarjem je posvetil knezoškof
Janez Krst. Zrverger, stranska altarja device Marije in sv. Jožefa sta
posvetila knezoškofa Jakob Missia in Jožef Kahn. Spodnjo cerkev z
altarjem svetega Križa je posvetil izdajatelj te-le knjižice.

320

tega gospoda prelata Alojzija Karlon, v katerem me vljudno
vabi, da naj bi pri prvem občnem zborovanju
izpregovoril nekaj besed v pozdrav u delež¬
nikom iz obeh škofij naše dežele.

Z velikim veseljem ustrežem zdaj prijaznemu povabilu,
slab sicer po svojih močeh, vendar okrepljen po izpodbudni
enodušnosti, ki navdaja mnogoštevilne slavnostne goste, kar
s poudarkom naglašam zavoljo tega, ker vlada dandanes
skoraj povsod pogubna nesloga. Tukaj pa vidim udeležnike
iz obeh štajerskih vladikovin, ki se v srečo obetajoči vza¬
jemnosti potegujejo za najsvetejše dobrine in blaginje, ki se
v blagodejni enodušnosti oklepajo Boga in cerkve( cesarja
in države.

Zatorej pa kličem v svojem imenu in v imenu njih
prevzvišenosti, milostljivega kneza in škofa Sekovskega, vsem,
ki so se zbrali tu v ljubezni Kristusovi, najprisrčnejše:
Dobro došli!

Premili mi zborovalci!

š^gšgsšfd kod prihaja ta našemu duhu in srcu tako dobro-
|§M| dejna edinost, dasiravno smo različnega roda in jezika,
Ess-Ssa smo različnih šeg in navad? To blaženo sporazum-
ljenje izvira iz edinosti in enakosti katoliških načel, ki
imajo skrivnostno, nepremagljivo moč, da trajno združujejo
tiste, ki se jih srčno poprimejo in nepremično drže.

Da, kjer si katoliška vera in krščansko upanje bratovski
podajata roke, tam se jima pridruži tudi iskrena ljubezen.
In kaj ne premore ljubezen, ki je element krščanskega živ¬
ljenja in je cement ali močna vez krščanske družbe?

Izvoljeni apostol narodov, globokoumni Pavel, je v kla¬
sičnem trinajstem poglavju svojega prvega, izredno krasnega
lista do Korinčanov zapel o ljubezni tako resničen in veli¬
časten slavospev, kakršnega ni zložil doslej še nihče.'

»Ko bi človeške jezike govoril in angelske, pa bi ne
imel ljubezni, bil bi kakor brneč bron ali zvenčeč škrobotec.
In ko bi znal prerokovati in bi vedel vse skrivnosti in bi

-4- 321 -3-

imel vso učenost; in ko bi imel vso vero tako', da bi pre¬
stavljal gore, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi
razdal ubogim v živež vse svoje premoženje in ko bi dal
svoje telo tako, da bi gorel, ljubezni pa bi ne imel, bi mi nič
ne pomagalo.

Ljubezen je potrpežljiva, ona je dobrotljiva. Ljubezen
ni nevošljiva, ne ravna napačno, se ne napihuje; ni časti-
lakomna, ne išče svojega. Ljubezen se ne da razdražiti, ne
misli hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnice; vse
pretrpi, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikdar ne
mine. Prerokovanja izginejo, jeziki nehajo, učenosti pre¬
idejo. . . Ostanejo pa vera, upanje in ljubezen, to troje. Naj¬
večja med njimi pa je ljubezen.«

Kaj čuda, prespoštovani zborovalci, da se vsi udeleženci
katoliškega shoda, čeprav različni po govorjenju, med seboj
vendar tako popolno in tako izvrstno razumejo. Saj govore
vsi en materini jezik, ki so se ga naučili od srčno ljubljene
in ljubeče matere, svete cerkve — in to je za dušo in srce
enako prijetni in sladki jezik zlato-čiste in pristne krščanske
ljubezni.

Zares, mnogobrojni udeležniki drugega štajerskega ka¬
toliškega shoda so složni, ker so zvesti otroci svete katoliške
cerkve, ki je vzor edinosti z ozirom na svojega božjega
ustanovitelja, na svoj nebeški nauk, na sredstva vzveličanja
in milosti ter tudi glede na svojega nezmotljivega vrhovnega
poglavarja. Da, katoliška cerkev je košato drevo, pod katerim
lahko ljudje Vseh jezikov, vseh krajev in vseh časov mirno
in veselo počivajo drug poleg drugega. Le na trdni podlagi
tega stebra resnice se moreta stalno naseliti mir in sprava
med narodi in rodovi staroslavne Habsburške monarhije.

Vsako ljudstvo je prejelo od Boga svojo nalogo, kakor
jo je dobil vsak človek. Vsak narod je ud velikega telesa,
katero je Bog naredil po svoji najsvetejši volji. In Bog je
poklical različna ljudstva kakor za kazen. S početka ni bilo
tako. Sveto pismo jasno pravi: Bilje  na zemlji le en
jezik  (Gen. 11, 1) i n b i 1 o j e 1 e eno ljudstvo.  (Gen.
11, 6). Od kod torej ta izprememba?

21

322 -f-

Prva knjiga Mozesova nam poroča žalostni dogodek.
Gospod Bog je prišel na zemljo in je rekel: »Zmešajmo temu
ljudstvu jezik, da ne bodo drug drugega razumeli.« Bog torej
ni vstvaril izprva različnih ljudstev. Bilo je le eno Ij udstvo.
Da bi se ne bila pripetila v Genezi omenjena nesreča, bi
bili na svetu sicer razni rodovi, ne bilo bi pa različnih na¬
rodov. Tukaj imamo torej nezgodo in kazen. In zakaj kazen?
Sveto pismo pravi: »Nekega dne so rekli ljudje drug drugemu:
Pridite, sezidajmo mesto in stolp, čigar vrh naj se dotika
neba, in proslavimo svoje ime, preden se razkropimo po vsej
zemlji. Gospod pa je stopil doli in je rekel: Glej, le en
narod je in vsi govore le en jezik . . in ne bodo odstopili
od sklepa, dokler ga v dejanju ne izpolnijo.« (Gen. 11, 3—9).

Odpad od Boga  torej je prvi in pravi vzrok, da se
ne umejemo več. Odpad od Boga, malikovanje, kakor pri-
pazuje učeni Tomaž Akvinec, je vzrok, da je neskončno modri
Bog ločil človeški rod v različne narode. Zategadelj je ne¬
naravno, ako zdaj drug drugega sovražimo. Vsak, ki pre¬
naša kazen, zasluži pomilovanje. Kazen pa trpimo vsi. Noben
narod nima potemtakem pravice, drugemu kaj očitati, ker
smo vsi takorekoč kaznovani od Boga. Zedinjenje je mo¬
goče, če popravimo, kar smo zagrešili; če se vrnemo po
sveti veri k Bogu, od katerega smo odpadli. Skupaj smo
grešili, skupaj se torej tudi povrnimo po katoliški veri in
krščanski ljubezni k Bogu.

Ker se torej po božji previdnosti nahajajo na zemlji
narodi, različni po jeziku, navadah in šegah, od katerih sme
vsak po pravici terjati, da se mu branijo in varujejo njegove
lastnosti, ter se mu ta obramba in to varstvo odrekati ne
more, zato je nedvomno sveta dolžnost vsakega plemenitega
prijatelja človeštva, da si prizade, vij e, sprotja med raznimi
narodi in rodovi ublaževati in jih polagoma docela odpra¬
viti ; nikakor pa ne sme delati na to, da se sprotja poostre
in pomnože.

Modri učitelj narodov, glasoviti apostol Pavel, je goreče
ljubil svoj narod, za katerega je želel biti celo prognan iz
domovine, da bi le rojake pridobil za Kristusa križanega;

-S- 323  ~S~

navzlic temu pa je ljubil in h krščanski veri izpreobračal
tudi Grke in Rimljane, Ilirce, katere prištevajo mnogoteri
zgodovinarji Slovanom, in vrle Galačane, katere smatrajo za
Germane, ker so po izpovedi slavitega Stridonca, preučenega
Hieronima, ki jih je na svojih potovanjih sam slišal govo¬
riti, rabili poleg grščine tudi jezik prebivalcev krog mesta
Trevira. In tako je ljubil duhoviti in blagosrčni Pavel v
Kristusu vse narode ter ni poznal in tudi ni hotel poznati
med njimi nobene druge politike, kakor politiko evangelja
Kristusa križanega. In od tod njegovo vse narode osrečujoče
in pomirjajoče ravnanje in delovanje.

Pač že mnogekrati sem premišljeval, kaj bi storil ljubi
Vzveličar, kako bi se vedel Bogčlovek pri dandanašnjih
burnih valovih narodnostnega prepira. Prav gotovo bi nebeški
Učenik celo mirno hodil po razburkanem narodnostnem morju
ter bi mu veleval, da naj miruje. Širok prepad je ločil
Samarijane in Jude, pa Jezus Kritus, knez miru, ga je pre¬
mostil, ko je proglasil načelo požrtvovalne ljubezni do bliž¬
njega. Velika je bila mržnja Židov do paganov, ali Kristus,
najljubeznivši prijatelj človeštva, jo je zmanjšal s tem, da je
javno poveličeval zaupno vero paganke : kananejske žene, in
da je očitno občudoval ponižno vero rimskega stotnika.

Tako je ravnal največji učitelj resnice, je postopal
božji ustanovitelj katoliške cerkve: kraljevstva božjega na
zemlji, ki vsa ljudstva in vse narode blagodejno združuje z
nežno vezjo ljubezni do bližnjega. Oprimimo se torej prav
trdno tega kraljevstva božjega, katero zdaj častno vlada in
modro vodi papež Leon XIII., najslavnejši mož sedanjega
časa.

Preljubljeni zborovalci!

se pa neodtrgljivo držimo Boga in njegove svete
cerkve, stojimo obenem nepremakljivo za cesarja
in državo.

Neomahljiva zvestoba do preljubljenega cesarja je prava
potreba našega hvaležnega srca, ter je poleg cerkvene za¬
povedi, ki nam nalaga: Boga se bati in kralja s p o-

21 *

-4- 324 -s~

š to v ati, tudi postulat ali terjatev našega razuma. Kajti
dobro nam je znano, da je presvetla najvišja vladarska hiša
tista zedinjevalna vez, ki tesno spaja vse po govorici, zgodo-
dovini in šegah rnnogolične elemente razsežne Habsburške
monarhije, ker jih ščiti in brani ter jim daje poroštvo za
svobodni razvoj vseh njihovih posebnostij.

Pač v nobeni drugi državi širnega sveta ni vladarska
krona v toliki meri znak državne edinosti in zavetnica
kulture ter varihinja notranjega miru, kakor je v našem
preslavnem in prelepem cesarstvu. Presvetla vladarska rodo¬
vina in njen s slavo venčani glavarje središče, ki s privlačno
silo nerazdelno združuje posamezne dele v trdno in dobro
urejeno celoto; je pa tudi temelj in sleme etnografskega
državnega poslopja v srcu Evrope.

In zato nas vse napolnjuje čut spoštljive vdanosti in
otroške ljubezni do očetovskega vladarja, kakor tudi čut
globoke hvaležnosti do najblažjega dobrotnika na najlepšem
prestolu posvetnih vladarjev.

Mi zvesto ljubimo kraljevstvo božje na zemlji in nje¬
govega poglavarja, ljubimo pa tudi iz vsega srca svojega
cesarja in svojo Avstrijo.

Mi iskreno želimo, da vladata mir in složnost med
avstrijskimi narodi in rodovi tako, da ostane Avstrija zmerom
velemogočna država. Kdor seje nemir in razpor med avstrijske
narode, slabi drago nam domovino. Saj je rekel največji
sociolog: Kraljevstvo, kijev  sebi needino, bo
razpadlo.  (Mat. 12, 25). In razpad svetovnega reda slika
z groznimi besedami: Vzdignil se bo narod nad
narod in kraljevstvo nad kraljevstvo... In ker
prevladuje krivica, bo omrznila pri mnogih
ljubezen.  (Mat. 24, 7. 12).

Mi Avstrijci, pa naj že govorimo katerikoli jezik, tvo¬
rimo vsi eno družino, en narod: narod avstrijski,
in kot Avstrijci smo in moramo biti narodni. Avstrijska
narodnost je naš paladij, je naša rešilna svetinja. Pri
tem pa privoščimo vsakemu narodu, kar ima po pravici,

—f— 325 —§♦■

in radi čujemo in vidimo, da se mu da, kar zahteva in mu
gre po pravici.

Da, če bo zraven prve in največje zapovedi: Ljubi
Gospoda svojega Boga iz vseh svojih močij,
tudi tej enaka zapoved: Ljubi svojega bližnjega
kakor samega sebe,  če bota, pravim, ti dve največji
zapovedi ljubezni povsod obveljali, če Ljubi svojega
bližnjega kakor samega sebe  postane narodni pro¬
gram, tedaj se bo sedanji zoprni in nizkotni boj med narodi
polegel, pa se bo izpremenil v mirno in blaženo tekmovanje
ter pospeševanje pravega razvoja in resničnega napredka
naše prisrčno ljubljene Avstrije.

Gotovo le modrost božje previdnosti je narekovala
vladarju, našemu ljubemu in dragemu deželnemu očetu,
pomenljivo geslo: Viribus unitis! Z združenimi

močmi!  Vi, moji mnogoštevilni, tako bogato nadarjeni
narodi, ne izrabljajte svojih močij drug zoper drugega,
temveč rabite jih drug z drugim v srečo in moč svoje
neprekosno krasne domovine.

V ljubezni Kristusovi zbrani zborovalci!

elajmo coniunctis viribus ali z združenimi
m o č m i za Boga in cerkev, za cesarja in domo¬
vino ! Viribus unitis, z zedinjenimi
močmi  veljaj tudi v teh dnevih skupnega posve¬
tovanja za srečno rešitev velikega dela, ki nam ga nudijo
mnogovrstne, temeljito in previdno izdelane resolucije. To
so modri sklepi, s katerimi se povsem strinja prekrasna, dne
15. meseca maja tekočega leta priobčena poslanica Rerum
no  var  um,  v kateri naš slavno vladajoči papež Leon XIII.
razpravljajo z vso bistrostjo svojega uma in z vso pleme¬
nitostjo svojega srca pereče socialno vprašanje.

Živelo dejanje!  Tako je bilo zapisano, kakor sem
bral v zgodovini, na rojstni hiši device orleanske, Joane,
navdušene in sloveče borilke za Boga, za kralja in za
domovino,

-TT-

326

Živelo dejanje! Kar mislimo v duhu, čutimo v
srcu in govorimo z usti, s tem se naj druži tudi dejanje.
Prepotrebno je danes, da se okrepi pravi katoliški duh in
povzdigne pristno krščansko življenje.

Živelo dejanje!  Krščansko-katoliško prepričanje in
mišljenje kaži se in deluj povsod: v javnem in zasebnem
življenju, v meščanski in državni družbi, pa se razodevaj v
besedah in delih, v dejanju in nehanju.

Živelo dejanje!  To so moje misli, želje in besede!
Bog pa daj za njihovo dejansko uresničenje svoj vsemogočni
blagoslov!

Naprej v miru in složnosti  za Boga in njegovo
sveto reč in za ljubo domovino po geslu našega vzvišenega
monarha: z združenimi močmi!

—< 5 ""

327

Govor

pri prvem slovesnem zborovanju prvega slovenskega
katoliškega shoda v Ljubljani, dne 30. meseca avgusta

1892.

Hvaljen bodi Jezus Kristus!

Prerailostni gospod knez in škof!

Preblagorodni gospodje!

Velecenjeni gospod predsednik !

Mnogoeislani zborovalci!

katerokoli hišo pridete, najprej recite : Mir tej hiši!
In če bo tam sin miru, počival bo vaš mir na
njem; ako pa ne, povrnil se bo k vam. (Luk.
10, 5. 6). Pozdravljati tako domačine, velel je
nebeški učitelj svojim ljubim učencem, ko jih je poslal širom
sveta, oznanjat evangeljske nauke in delit sv. zakramente.
In to milo povelje Gospodovo so vedno prav vestno izpol¬
njevali blagi možje, razširjajoč povsodi mir božji in blagoslov
nebeški. Prvak apostolov je redoma pozdravljal vernike,
rekoč: »Milost vam in mir naj se množi!« (I. Petr. 1, 3). In
bogonadarjeni apostol narodov ponavlja skoro v vseh svojih
neprimerljivo lepih listih sladki pozdrav: »Milost vam in mir
od Boga našega Očeta in od Gospoda Jezusa Kristusa!«
(Rimlj. 1, 7; Gal. 1,3;  Filiplj. 1, 2).

Prečislani zborovalci! Osnovalni odbor, kateri zaslu-
žuje vso pohvalo in zahvalo za trudapolno osnovanje prvega
slovenskega katoliškega shoda, je povabil tudi mene z lju¬
beznivim pismom dne 1. julija tekočega leta na ta prepo¬
membni zbor, izrekši obenem željo, naj bi, kakor je prijazno
dostavil, »v izpodbudo in veselje zbranim katoličanom spre-

328

govoril nekoliko besed, kakor se mi zdi to najprirneneje .« 1
S pogledom na to vljudno povabilo in izraženo željo po¬
zdravljam vse premile mi zborovalce, došle od koderkoli, z
milostipolnim pozdravom človekoljubnega Vzeličarja: Mir
vam bodi! Bodi z vami vsemi oni blagodejni, vzveličavni
mir, katerega je križani Jezus pridobil, katerega svet ne pozna

1  Zastran prvega slovenskega katoliškega shoda v Ljubljani sta
mi došla naslednja dva dopisa:

I.

Vaša prevzvišenost!

P r e milost ni gospod knez in škofi

Slušajoč opomin sv. Očeta in skupni dramilni klic avstrijskih
višjih pastirjev izbrali so si tudi v Ljubljani nekateri katoliški možje
odbor, ki si je stavil lepo nalogo, pripraviti vse potrebno za »I. slovenski
katoliški shod«, to je katoliški shod za Slovence, kateri se namerava
sklicati koncem avgusta ali začetkom septembra tekočega leta v Ljub¬
ljano. Pokroviteljstvo tega shoda so blagovolili prevzeti prevzvišeni
gospod knezoškof ljubljanski. Pripravljavni odbor vodi pri njegovem
delu prav isti namen, kot je vodil može, ki šo do sedaj snovali kato¬
liške shode po drugih deželah v veliko korist in obrambo svete vere.
Izključena so torej popolno politična vprašanja in obravnavalo se bo
o tem, kako naj se v sedanjih veri in cerkvi sovražnih razmerah vedejo
katoličani v zasebnem in javnem življenju.

Ker je pripravljavni odbor pri svojih posvetovanjih in na podlagi
ugodnih poročil iz raznih krajev dospel do prepričanja, da lepa ideja
ne bode ostala le ideja, ampak da se bode tudi uresničila, šteje si v
svojo sveto dolžnost, javiti to zadevo tudi Vaši prevzvišenosti ter jo
priporočati Vaši naklonjenosti. To tem več, ker odbor katoliškega
shoda more delovati le v zvezi z voditelji od Boga postavljenimi. Ker
ste pa premilostni v svoji škofiji Vi od Boga postavljeni voditelj kato¬
ličanov, obrača se do Vas s preponižno prošnjo: Blagovolite prevzvišeni
potrebno ukreniti, ako je mogoče, ali vsaj odobriti, da se za Vašo vla-
dikovino sestavi poseben odbor zaupnih mož, ki bo pri katoličanih Vaši
skrbi izročenih pripravljal pot nameravanemu katoliškemu shodu ter
podpiral namene glavnega pripravljavnega odbora v Ljubljani.

Podpisani odbor je prepričan, da bo Vaša prevzvišnost po
možnosti ustregla njegovi prošnji in v tej veseli nadi prosi višepastir-
skega blagoslova svojemu delu ter se beleži z vso vdanostjo.

V Ljubljani,  dne 20. aprila 1892.

Dr. And. Čebašek
predsednik.

D r. J v a n Janežič,
tajnik.

-1- 329 -s-

in ga nima, vam ga torej tudi dati ne more, pa vam ga
tudi vzeti ne more, ako ga imate močno zasajenega v svojih
dušah in ga varčno hranite v svojih srcih. Ko pa po nasvetu
Gospodovem in po vzgledu verovestnikov pozdravljam dobro¬
došle zborovalce, ne dvomim niti trenotek, da se zaželeni
mir ne bo vračal na-me nazaj, ker se v tem zbirališču ne
nahaja samo en otrok miru, marveč je tukaj zbrana častita
družba miroljubnih, treznomislečih, za vse resnično in dobro,
za vse lepo, čisto in sveto goreče zavzetih veljakov iz vseh
slovenskih pokrajin.

1. Prespoštovani zborovalci! Srce mi v prsih radostno
igra, ko gledam toliko množico odličnih in odločnih katoli¬
čanov, ki so se zbrali v beli Ljubljani s tem blagim na¬
menom, da v vzajemni ljubezni mirno in modro presojajo
velevažna vprašanja, zadevajoča gmotno in duševno, časno
in večno blagostanje vernega slovenskega naroda. Poleg te
hvalevredne namere pa se, prečislani, še tudi udeležujete

II.

Prevzvišeni gospod knezoškof!

Osnovalni odbor za I. slovenski katoliški sliod v Ljubljani izvršuje
prijetno svojo dolžnost, ko Vam, Prevzvišeni gospod knezoškof, dostojno
izraža svojo vdano zahvalo za to, da ste blagovolili dovoliti in oskrbeti
za Vašo škofijo lokalen pripravljaven odbor za I. slovenski katoliški shod.

Tej zahvali pa pridružimo še ponižno prošnjo :

Podpisani osnovalni odbor je prepričan, da bo I. slovenski
katoliški shod obrodil zaželenega sadu le tedaj, ako mu bodo Pre¬
vzvišeni gospodje škofje, kot od Boga postavljeni voditelji vernega
ljudstva, utisnili svoj veljavnostih pečat. Osnovalni odbor se torej obrača
do Vas, Prevzvišeni gospod knezoškof, s spoštljivo prošnjo, da blagovolite
osebno se udeležiti katoliškega shoda v Ljubljani ter v izpodbudo in
veselje zbranim katoličanom spregovoriti nekoliko apostolskih besed,
kakor se Vam, Prevzvišeni, zdi to najprimerneje.

V veseli nadi, da Prevzvišeni gospod knezoškof blagovolite usli¬
šati to našo iskreno prošnjo v prospeh katoliške stvari, izraža ponižno
podpisani odbor svojo neomejeno sinovsko vdanost do Vaše Pre-
vzvišenosti.

V Ljubljani,  dne 1. julija 1892.

Dr. And. Čebašek, Dr. Ivanjanežič,

predsednik. tajnik.

-S- 330 -s-

katoliškega shoda, da javno pred vsem svetom pokažete,
kako globoko vas prešinja ona živa vera, ki je blažila in
osrečevala vaše drage očete in mile matere; da s tem očitim
veroizpovedanjem vzdramite tudi v bližniku blagodejno versko
zavest, ako bi spala, pa da jo utrdite, ako bi pojemala; na¬
dalje, da poučite neuko ljudstvo, katero dandanes le prelahko,
žalibog, nadleguje in moti misel, češ, sveta vera ne ugaja
više izobraženim možem, ona je le bolj za manj omikane
in olikane ljudi; in naposled ste se mnogobrojno zbrali, da
pričate z vsem poudarkom, da vera ni in ne more biti za¬
sebna zadeva, temveč je ena najjavnejših zadev, imenito v
Slovencih, katerim je bila mati edino prave omike in olike,
je bila najizdatnejša pripomoč k narodnemu razvoju in naj¬
močnejša obramba narodnega blagostanja. In prav zato žele
vsi udeleženci tega izrednega shoda, da se ne trga, pač pa
utrjuje, da se ne razdira, pač pa podpira med Slovenci ona
najkrepkejša in najsvetejša vez, katera edina premore celo
mnoge, po govorici, zgodovini in napredku različne narode
velike in ljube naše Avstrije spajati v mogočno bratovsko
družino; saj je Kristus po Pavlovem nauku podrl srednji zid
pregraje, sovraštvo, med narodi (Efež. 2, 14); ako pa to,
kolikoveč premore vera en narod družiti v čedno urejeno in
zato nepremagljivo zadrugo. Nedvomno, vera in samo le
sveta vera zadošča, da se narodu ohrani blagodejni mir na
nepremakljivem temelju. Non est enim dissensionis Deus,
sed pacis. Ni namreč nesloge Bog, ampak miru. (I. Kor.
14, 33).

2. Preljubi skupščinarji! Slovence, razkropljene po
raznih pokrajinah, edini prav tesno že mnogokaj, pred vsem
materini jezik, pa globoka, od očetov podedovana zvestoba
do preslavne Habsburške vladarske rodovine in do preljub-
ljenega svetlega cesarja Franca Jožefa I. Vendar te naravne
vezi in spone dobivajo višjo svojo pomembo in največjo
svojo moč v sveti veri, ki uči, da je vsaki narod od Boga
prejel dar jezika, da se krepi, ne pa slabi, da se druži, ne pa
loči, da se ljubi, ne pa sovraži, da se večno reši, ne pa pogubi.
»Lingua placabilis lignum vitae.« Spravljiv jezik je drevo
življenja, zatrjuje sv. Duh v knjigi pregovorov. (15, 4).

—ir- 33 I —

In vera uči, da je vsaka oblast naprava božja, da se torej
Bogu ustavlja, kdor se oblasti ustavlja, kakor razpravlja to
slavljeni Pavel v klasiškem trinajstem poglavju svojega iz¬
bornega lista do Rimljanov, katero poglavje je več koristilo
državnim oblastim in tako mirnemu razvijanju človeškega
rodu, nego so koristile druge modroslovne in vednostne
razprave o državi in o pravicah države sem od Platona
in Aristotela pa tja do Hugona Grocija in Pufendorf-a ali
kateregakoli novejšega državopravnika. Vera uči, da moramo
dati Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega
(Mat. 21, 21), ali kakor opominja prvi rimski škof in papež
tako apostolski kratko pa krepko: Vse spoštujte, bratov¬
ščino ljubite, Boga se bojte, kralja častite! (I. Petr. 2, 17).

Tako je sv. vera najboljša družilna in krepilna moč
za sleherni narod. Ali ne? Pa kdo se ne čudi temu, da si
je maloštevilni narod slovenski ohranil do tega trenljaja svoj
obstanek vkljub hudim nevarnostim v minuli dobi medtem,
ko še mnogobrojnejši narodi žive danes samo le v zgodo¬
vini? Od kod ta čudapolna vstrajnost in trpežnost? Od
ondot, ker so se bogoljubni Slovenci zmerom najtesneje
oklepali stare matere svete cerkve, pozidane na skali, katere
ne premagajo niti peklenske sile.

Da, kakor se po obljubi Kristusovi ni bati za obstanek
katoliške cerkve, tako se ni bati pogina narodu, ki se na¬
slanja na ta steber resnice. (I. Tim. 3, 15). Odpad od cerkve
je neizogiben propad kakor za posameznika, tako tudi za
narod. Ali pretiravam ? Odprimo zgodovino. Majhno izraelsko
ljudstvo je bilo srečno, je bilo zmagovito, dokler je živelo v
živi veri v živega Boga. Ko je pa odpalo od te vere, zapalo
je vselej sovražnikom, izgubilo je samostalnost svojo. A tudi
v krščanski dobi kaznuje Bog maloverna ljudstva sila hudo.
V Aziji in Afriki so se izpremenili cvetoči vrtovi, v katerih
so svojedobno blagonosno delovali Atanaziji, Baziliji, Gre¬
goriji, Krizostomi, Avguštini, v žalostne puščave, ko je izgi¬
nila iz src prebivalcev delavna vera, ali ko ni bila druga,
kakor le mrzla bleda luč, podobna luči lunini, ki ne greje
src in ne oživlja stvarij. Narobe pa so pusti kraji postali

~%r-  332 -s-

rajsko lepe pokrajine, ko se je zasejalo in je rastlo tamo
seme svete krščanske vere.

Da, pač nepopisne in nedopovedne važnosti je vera za
življenje in razvitek narodov. »Jaz ne vem«, piše Ciceron v
svojem vrloznanem delu de natura deorum (I. 2), »bi li se
dala zvestoba, bi li se dal človeški rod ohraniti in bi li se
mogla ideja pravičnosti uresničiti, ko bi nehala pobožnost
do Boga.« — »Vera je prva ter najvažnejša reč, brez katere
ne more biti država«, uči filozof starih filozofov, velemodri
Aristotel. (Polit. VII. 8). In občeznani francoski učenjak
Montescjuieu pripazuje, strme: »Čudna prikazen! Krščanska
vera, kateri je predmet le sreča prihodnjega življenja, ute¬
meljuje že tudi srečo sedanjega življenja« (Esprit de lois.
XXIV. 2). Resničen je pač tudi izrek slavnoznanega pred¬
sednika severo-ameriških združenih držav, vrlega Uošingtna
(Washington): »Vera je najpotrebnejša podpora javnega

blagostanja. Ta ni mož domovine, ki izpodkopava ta močni
steber človeške družbe.« Ko je nam vsem dobro znani
duhovnik Don Bosco napravil neki dan majniški izlet s
kaznjenci, katerih je bilo dva sto, brez vojaške straže in
podpore, oprt samo na versko spoštovanje, katero so gojili
kaznjenci do služabnika božjega, in ko jih je na večer vse
srečno pripeljal na dom, začudil se je ministrski predsednik
temu dogodku tako, da je dejal: »Vi duhovniki večnega
Boga imate moč, ki je večja od vsake druge sile, ki jo
imamo mi. Vi premorete vladati srca, tega pa mi ne
zmoremo.« (Kathol. Mission. 1888. Str. 118).

Kdo iz teh modrih izrekov modrih mož ne razvidi
neizmerne vrednosti svete vere za pravo srečo slehernega
naroda? Ljubimo torej to najdražjo svetinjo, podedovano od
svojih očetov; pa častimo in spoštujmo mater, ki nam pre-
skrbno varuje ta zaklad — sveto katoliško cerkev. Kraj
mojega telesnega rojstva je mila moja domačija, po duhovnem
prerojenju pa je cerkev druga moja domovina. To dvoje se
vjema dobro, kakor se vjemata telo in duša v človeku. Do¬
kler se drži ud telesa, živi, ker je duša v njem; ko pa se
loči od trupla, umerje, ker ni duše v njem. Kar je duša za

333 -s-

telo, to je cerkev s svojim sv. Duhom za kristjana. Dokler
ostane v cerkvi, živi in bo živel; ko jo pa zapusti in žabi,
zapuščen in pozabljen je tudi on. Slovenci, stojte trdno na
tej rešilni skali, ki že nad tisoč let varuje narod pogubne
poplave. Na tein temelju edinosti, in sicer edino le na tem
stebru resnice si morete utrditi pravo složnost, ki traja
stalno in ne le dnevno.

Grki so imeli svoje igre v Olimpiji. Družilo jih je tam
skupno bogočastje in pa tekmovanje po najvišji slavi v vseh
izdelkih bistrega uma in dlani človeške. Judovski narod se
je shajal vsako leto po trikrat pri svetišču Gospodovem v
Jeruzalemu, da si je ohranil edinost v veri in državnem živ¬
ljenju. Jeroboam je pa postavil zlata teleta v Danu in Bethelu
da bi zabranil po verski neslogi zopetno zedinjenje vseh
dvanajst rodov. Hudobni namen se mu je res posrečil. Ali
s tem sramotnim početjem je vsekal nezaceljive rane svojemu
narodu, ki je od te dobe razdvojen skoraj vedno hlapčeval
nevernim tujcem. Skrb za sveto vero in njena obramba je
družila avstrijske narode v turških vojskah. In Slovenci,
katerih je peščica mala, naj bi ne mogli gojiti iste edinosti,
naj bi ne mogli složno delovati za časni in večni dobiček
svoj na podlagi krščanskih, večno trajnih načel, in bi se
naj cepili po slabem vzgledu drugih narodov v dva sovražna
tabra? Pa v evangelju še vedno stoji in se ne da izbrisati
svarilo Gospodovo: »Vsako kraljevstvo, katero je v sebi raz¬
deljeno, bo razdejano, in vsako mesto ali dom, ki se je v
sebi razdvojil, se bo podrl. Et ruina eius erit magna nimis.«
(Mat. 12, 25). Pa kaj ? Bomo li zdaj sveti materi, katoliški
cerkvi, obračali hrbet, ti predobri in preskrbni materi, ki
nas je redila, vzgajala, edinila in krepila tisoč let? Funda-
mentum aliud nemo potest ponere praeter id, quod positum
est, quod est Christus Jesus. Drugega temelja ne more nihče
vložiti, razen onega, ki je vložen, ki je Kristus Jezus.
(I. Kor. 3, 11).

3. Preljubljeni zborovalci! Ko bi stopil najslavnejši
apostolski misijonar sedaj med nas, zaklical bi nam, kakor
nekdaj svojim Efežanom: »Bratje, hodite modro in rabite

»S- 334

čas, zakaj dnevi so hudi!« (Efez. 5, 15. 16). Resnično, naši
časi so hudi in nevarni najbolj zato, ker se danes ne zame¬
tuje ena ali druga verska in moralna resnica, kakor nekdaj,
marveč ker se zanikuje in napada vse, kar je krščansko,
katoliško, cerkveno. Ne trdim, da bi se godilo to tudi že
med Slovenci, vendar pa preti nevarnost, da priveje ta stru¬
peni duh od drugod in okuži še sveži in zdravi rod slovenski.
Ne da se. tajiti, da išče tok sedanjega časa drugo strugo.
Kdove, kam se obrne in kaj da uniči? Kdo nas reši strašne
nevarnosti? V sveti cerkvi je že rešeno to vprašanje. Reši
nas, kakor nas je odrešil, božji Odrešenik Jezus Kristus, pot
in resnica naša in naše življenje. To je edini Vzveličar, dru¬
gega ni, ako se odstrani ta. Predragi! Kristusova vera še
bo praznovala svojo zmago — in to v kratkem, morebiti že
o nastopu dvajsetega stoletja. Njeno rešilno moč še bodo
hvalili brezbožneži, in sicer tedaj, ko bode seme brezvernosti
in brezbožnosti, katero so zasejali v slepi strasti in brezmejni
oholosti, pognalo, rastlo in sad rodilo. Takrat bo konec
morali brez vere.

Da ne okusijo Slovenci tega morilnega sadu in ne
umerjejo, ampak da stanovitno žive versko-nravno življenje,
na to treba delati brez odmora. Slavni prerok Elija se je,
po obilnem in ne vselej uspešnem trudu za sveto reč med
Izraelci, podal ves užaljen in ves potrt v samoto, da si v
tihi in mirni votlini odpočije od dela in da se skrije pred
sovražnimi preganjalci. Ali približal se je Gospod in vprašal:
»Kaj delaš tu, Elija?« In odgovoril je: »Vnet sem gorel za
Gospoda Boga vojnih čet; a zapustili so tvojo zavezo
Izraelovi otroci, tvoje altarje so razdjali, tvoje preroke so
pomorili z mečem, puščen sem jaz sam, in iščejo moje duše,
da bi jo vzeli. In zaklical mu je Jehova: »Pojdi vun!« (III.
Kralj. 19, 9—11). In nato je poučil Gospod Elijo, naj sc
zopet loti svoje službe, pa jo naj opravlja mirno in potrpež¬
ljivo, saj tudi Bog ne biva v pišu, niti v potresu, niti v ognju,
pač pa v šumljaju tanke sapice. »Pojdi vun in stopi na Goro
pred Gospoda! In glej, Gospod gre mimo. In velik in močen
piš, ki preobrača hribe in lomi skale, pred Gospodom; ali

•s- 335 -f-

v pišu ni Gospod. In za pišem potres, ali v potresu ni
Gospod, in za potresom ogenj, pa v ognju ni Gospod. In za
ognjem šumljanje tanke sapice«. In iz te prijetne sapice je
govoril Gospod: »Elija, pojdi vun in podaj se na svojo pot!«
(III. Kralj. 19, 11. 12. 15). In hipoma vstavši, je zapustil sveti
mož svoje skrivališče in se je vnovič pogumno poprijel dela
ter je z vso ljubeznijo učil svoje ljube rojake čednostno
živeti in se popačenosti varovati, dokler ni bil za svojo go¬
rečnost povzdignjen na gorečem vozu v zračne višave.

4. Po vzgledu tega »voznika Izraelovega« pobrinimo se
tudi mi za ohranitev prelepih lastnostij v Slovencih. Katoliški,
avstrijski, slovenski — to so trije prislovi, ki se prav prijetno
vjemajo in so neločljivi. Nekatoliški Slovenec bi bil popačenec,
bi bil izdajalec svete matere cerkve, bi bil odpadnik od
slovenske zgodovine.

Toda katoliškega Slovenca neomejena zvestoba do
svetega očeta papeža Leona XIII. je stikoma združena z ne-
omahljivo vdanostjo do preljubljenega avstrijskega vladarja
Franca Jožefa I. Ti dve zlati čednosti, Slovencem kakor
prirojeni, se strinjata, kakor se zlagata papeška in cesarska
zastava v eni barvi in sicer zlati: zlato -bela, zlato-
črna.  O da, Slovencem manjka mnogo, pa ne manjka jim
iskrene, požrtvovalne ljubezni do Boga in do njegove cerkve,
do cesarja in do njih avstrijske domovine.

In ti dragoceni kreposti naj se še globlje zasadita v
slovenskih srcih po blaženem vplivu prvega slovenskega
katoliškega shoda, kateri pa noče biti shod posebne slo¬
venske stranke, ampak je shod katoliških Slovencev, pa tudi
noče biti politiški shod, ampak je le izpoved katoliške za¬
vesti in krščanske domoljubnosti. Pod okriljem zastave: vse
za vero, dčm, cesarja, zboruje ta skupščina in pospešuje
jasnost v načelih, složnost v delovanju in navdušenost za
dobra dejanja. Jasnost v načelih bo nastala po mirnem in
stvarnem posvetovanju izobraženih mož iz raznih služeb in
od raznih stranij, krepostnih mož, ki ljubijo resnico, četudi
terja žrtve. Sladko složnost bodo dosegla blaga srca, ki vsa

336 -ši¬

bijo katoliški in avstrijski, srca, ki se samo bližati morajo,
da se brž umejo in ljubijo. Navdušenost za dobra dejanja
pa vzbuja in bo vzbujal divni pogded na bogato število
velikodušnih udeležencev. In pri tem ugodnem položaju, kdo
dvomi, da se vrše in se bodo vršile obravnave prvega slo¬
venskega katoliškega shoda k večji časti božji, v povišanje
svete cerkve, v časni in večni dobiček slovenskega naroda,
v sporazumljenje in pomnjenje pravih rodoljubov, vsem
udeležencem pa v prijetni in blaženi spomin.

Preljubljeni zborovalci!

tedaj pa treba, da hitim h koncu. V starih Atenah
je prejel neki oblastnik med veselim gostovanjem
1' list, v katerem ga je svaril dober prijatelj pred
“j bližnjo zaroto. Ali mož, nevoljen, da ga kdo
moti med veselico, vrže neodpečateno pismo pod vzglavje
svojega sedeža, rekoč: Td Ttpdrpjxoaa sip auptov, opravki za
jutri. Toda drugega jutra ni dočakal mož, izgubivši še tisto
noč oblast in življenje. Preljubi zborovalci! Modrost je, učiti
se od nemodrosti drugih. Recimo zatorej: Td Tcpdfpara sip
arjpsp&v, opravki za danes, za jutri pa odmor po naporu; na
tem svetu neutrudno delovanje, v nebesih pa večnoveselo
gostovanje.

Na delo torej, da ne poreko zanamci, da smo bili malo¬
marni in brezbrižni za velevažna vprašanja svoje dobe, da
smo bili preslabi za dejanja, prebojazni za žrtve, da nismo
plameneli za vzore med svetom, kateremu je zabava in
denar: gloria in čredo. Presojujte resolucije, po potrebi časa
vam predložene, resolucije, ki niso prazne besede ali zračna
rekla za trenotek, nego so globoko premišljeni in skrbno
izdelani načrti in bodo vodilna načela za poznejše blago-
nosno delovanje. Zatorej vse preudarite in kar je dobrega,
obdržite! (I. Tesal. 5. 21). In vse to dobro bote pa prav
lahko našli, ker vem, da se ravnate po modrem načelu naj-
modrejšega Afričana: In necessariis unitas, in dubiis libertas,

-S- 337

in omnibus autem charitas; in ker umejete, kar poje
avstrijska pesem:

Trdno dajmo se skleniti,
Sloga pravo moč rodi.

Vse lehko nam bo storiti,
Ako združimo moči.

In če še bo dalje hlidel, kakor je še doslej vel pri
zborovanjih, duh krščanskih načel, duh krščanske ljubezni
in bratovske složnosti, potem bo ta shod to, za kar ga po¬
zdravljam, bo ju trnja zarija sijajnejše bodočnosti za katoliške
Slovence; potem bodo ti slavnostni dnevi: dnevi uspešnega
ker složnega delovanja še dalje in dalje; in potem bo ta
shod dosegel preobrat na bolje, dosegel bo to, kar vsi že¬
limo, da bo božji, vzveličavni mir zavladal in zakraljeval po
vsej slovenski zemlji pri vseh, ki so dobre in svete volje.
Tako se zgodi! Tako bodi!

22

—<r~

338

Govor

na prvem slovesnem zborovanju drugega slovenskega
katoliškega shoda v Ljubljani, dne 11. meseca septembra
svetega leta 1900 .

Hvaljen bodi Jezus Kristus,
ki živi, kraljuje, gospoduje!

Amen na veke!

Prevzvišeni gospod pokrovitelj!

Milostljivi gospod škof!

Vaša ekscelenca, preblagorodni gosp. deželni predsednik!

Veleblagorodni gospod deželni glavar!
Blagorodni gospod predsednik!

Mnogoeislani zborovalci!

se hvale in pohvale vredni pripravljavni odbor me
je s svojim cenjenim dopisom od dne 21 .  meseca
sušca tekočega leta prijazno povabil 1 , da bi se naj
udeleževal tudi drugega slovenskega katoliškega
shoda, kakor sem se prvega, ki je obrodil toliko zlatega sadu.

0 p o m b a. Spodobna zahvala bodi Slovenc  u, ki je dne 17. sep¬
tembra 1900 v številki 212 objavil predstoječi govor po stenografskem
zapisniku. Vsled tega je pa umevno, da so se v naglosti storjene pomote
stenografskega zapisnika vrinile v ponatisek.

Zatorej bodi govor tukaj priobčen po rokopisu. Zavoljo pičlo od¬
merjenega časa so bili posamezni navedki zlasti iz svetega pisma
okrajšani pri govorjenju. Ali zdaj ni vzroka, da bi se ne tiskali, kakor
stoje v rokopisu.

1  Dopis se glasi tako-le:

Presvetli gospod knez in škof!

Navada prirejati katoliške shode je razširjena v našem času skoro
po vsem katoliškem svetu. Ti shodi donašajo povsod lepih vspehov,
ako jih le primerno zasnujejo.

Slovenci smo pred sedmimi leti bili napravili prvi tak shod, in dasi
je bil bolj splošnega značaja o temeljih in načelih javnega krščanskega
življenja, vendar je tako močno vplival na razvoj naših razmer, da je
začetnik nove dobe med Slovenci.

-I- 339 -s-

Visoki pokrovitelj sedanjega sijajnega shoda, pre-
railostni gospod knezoškof Ljubljanski, pa so me s pre¬
cenjenim svojim pismom od dne 7. tega meseca dobrotno
povabili, da bi naj pri prvi slovesni seji spregovoril besedo
o krščanskem  ž i v 1 j e n j u, o katerem bodo krasne resolu¬
cije v potrditev predložene temu slavnemu shodu. 1

Prav močno sem se bal, da ne bom mogel ustreči blagi
in dragi mi želji, ker mi je nepopisen trud prizadelo prazno-

A prav mnogo dela nas še čaka, predno iztrebimo škodljivo
seme liberalizma iz javnega življenja naših rojakov. Zbrati in vrediti
je treba vse moči in jim odkazati smer in podati primerna pravila za
javno delovanje.

Popolnih vspehov pa smemo le tedaj upati od Boga, ako se vse
to izvrši slovesno pod vodstvom in nadzorstvom naših duhovnih vodi¬
teljev, cerkvenih knezov na II. slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani.

Priprave za shod je prevzel poseben pripravljavcu odbor v Ljub¬
ljani, kateri se s tem pismom obrača do Vaše Milosti, da Vam, Prev-
zvišeni gospod knez in škof, to namero ponižno naznani in Vas obenem
prosi, da ga blagovolite v tem važnem pa težkem delu z mogočno svojo
roko podpirati.

Z veseljem in hvaležnostjo spominja se narod sodelovanja Vaše
Milosti na 1. katoliškem shodu; kajti prav Vaš prekrasen govor je dal
onemu shodu poseben sijaj. Z vsim zaupanjem se obrača pripravljavci
glavni odbor tudi sedaj do Vaše Milosti s ponižno prošnjo, da blago¬
volite kakemu zaupnemu gospodu naročiti, da prevzame priprave za
II. katoliški shod in s podpisanim odborom o tej zadevi stopi v dotiko.

Ljubljanski odbor dobro ve, da se da le potom složnega delo¬
vanja kaj velikega doseči; zato hoče Vašo Milost o vseh važnih korakih
točno obvestiti in pripravljene resolucije v pregled poslati, da po svoji
skušnji in previdnosti dopolnite, kar bi jim do končnega vspeha ne-
dostajalo.

To priložnost z veseljem porabi ponižno podpisani odbor, da
izrazi Vaši Milosti svoje najglobokeje spoštovanje.

V Ljubljani,  dne 21. svečana 1900.

Pripravljavni odbor za II. slovenski katoliški shod v Ljubljani.

J. F1 i s , D r. I v. J a n e ž i č.

generalni vikar.

1  Te resolucije se glase: Slovensko ljudstvo, zbrano ob koncu
XIX. stoletja na II. slovenskem katoliškem shodu,

a)  se klanja Kristusu, nesmrtnemu kralju vseh vekov, in se po¬
svečuje v XX. stoletju njegovemu presvetemu Srcu ;

22 *

34-0  —!—

vanje škofijske sinode, ki se je vršila od tretjega pa do
sedmega dne tekočega meseca in je bila tudi posvečena in
priporočena Kristusu, Bogučloveku, nesmrtnemu kralju kraljev
in vsemogočnemu Gospodu gospodujočih. Slab in utrujen
sicer, pa vendar vesel sem prihitel na ta pomembni in od¬
ločilni shod, ki bi naj oživil in pomnožil krščanski pogum,
bi naj vzbudil in okrepčal katoliško zavest, pa bi naj Slo¬
vencem določil vodilna načela, bi jim naj odkazal smer za
nadaljnje blagonosno delovanje.

bj  izreka neomejeno zvestobo, vdanost in pokorščino Kristusovemu
namestniku na zemlji, vrhovnemu poglavarju katoliške cerkve, svetemu
očetu Leonu XIII.; zaupanje, vdanost in vemo pokorščino svojim škofom,
ki po njih vlada sv. Duh cerkev božjo ne samo v verskih stvareh, marveč
v vseh onih zadevah, ki so v zvezi bodisi v javnem, bodisi v zasebnem
življenju s sv. vero; spoštovanje duhovnikom, ki kljub človeškim sla¬
bostim nikdar ne izgube skrivnostne oblasti mašniškega posvečenja;

c)  obsoja sovražne napade nekaterih slovenskih sinov zoper
Kristusa in njegovo cerkev, zoper papeža in škofe, zoper duhovnike,
redovnike in druge katoliške može.

Drugi slov. kat. shod se hvaležno spominja, koliko lepih sadov je
rodil I. slov. kat. shod za krščansko življenje med Slovenci, kako se je
okrepila katoliška zavest in edinost, ustanovile se po tolikih krajih
Marijine družbe, namnožili se misijoni, razširilo in poživilo se češčenje
svetega rešnjega Telesa; poudarja iznova osnovne resolucije sklenjene
tedaj (tretji red, stanovske družbe, rokodelska društva, Vincencijeve
družbe), priporoča pa še posebej naslednje pripomočke:

a)  pospešuje se naj vsestransko krščanska domača vzgoja;

b)  snujejo naj se zlasti za mladeniče in može Marijine družbe;

c J  osnujejo naj se po posameznih župnijah katoliška iz¬
obraževalna društva ter župnijske knjižnice;

čj  ker pa ni mogoč krščanski preporod brez božje pomoči, naj
se širi še dalje vsebolj češčenje presvetega Srca Jezusovega,
češčenje svetega rešnjega Telesa, pa češčenje Matere
božje; naj se množi prejemanje svetih zakramentov,
nasled ujejo evangeljski sveti, goji skupna molitev,
širi umevanje liturgije, neguje v cerkvah liturgično
in ljudsko petje.  V dosego poslednjih dveh namenov priporoča skrb
za povzdigo gmotnega in moralnega stanja organistov in Cerkvenikov;

d)  ker je pijančevanje  ena poglavitnih ovir krščanskega
življenja, naj se z vsemi silami deluje proti njemu povsod, zlasti v
družbah  treznosti;

e)  v ljudstvu se naj goji smisel za nravno korist varče¬
vanja  ter se naj podpirajo društva, ustanovljena v ta namen.

»S~ 341 -§~

C) krščanskem življenju torej bi naj govoril?
Pa bodi, in zgodi se božjemu Vzveličarju v počeščenje in
slovenskemu ljudstvu v posvečenje! Krščansko življenje,
kaj pomeni ta izraz? Glavni naglas počiva na prvi besedi,
ki prihaja od blaženega imena kristjan in to od presvetega
imena Kristus. Kristjan pomenja toliko, kolikor učenec in
nasledovalec ali posnemovalec Kristusov. Kdor pa hoče biti
zvest učenec in vesten nasledovalec Kristusov, mora verovati
nauke in posnemati vzglede svojega božjega Učenika - in
ravno v tem korenini krščansko življenje.

Preeislani zborovalci!

toliški kristjan kaže pred vsem, da je vreden učenec
Kristusov, ako zasebno in javno spoznava vero
Kristusovo, ako po njej čednostno živi, v njej
opravlja dobra, pred Bogom zaslužna dela. Pravi kristjan
nad vse čisla in ceni, nad vse povzdiga in poveličuje vero
Kristusovo, to nebeško luč, ki mu kaže Boga, njegov edino
pravi cilj in konec, mu kaže pot do tega najvišjega namena,
pa mu kaže in ponuja pomočke, po tem potu stanovitno ho¬
diti in ga srečno dohoditi. Nadnaravni dar Božji svete vere
katoličan više ceni, kakor celo, da je ustvarjen, ker ve, da
so pagani tudi ustvarjeni, ali vzveličati. se ne morejo brez
vere. Brez vere je nemogoče Bogu dopasti,  uči
glasovih učitelj narodov, zakaj kdor hoče k Bogu
pristopiti, mora verovati, daje in daje  tistim,
ki ga iščejo, plačevale  c. (Hebr. 11, 6).

Pravi katoliški kristjan veruje vse od Boga razodete
resnice, trdno prepričan, da ne more večna resnica in ne¬
skončna modrost se zmotiti in tudi ne premotiti. On više
čisla en verski člen, kakor vse svoje duševne pridobitve,
v katerih se lahko nahaja še vedno zmota in prevara, v
katoliško-krščanski veri pa nikakor ne. Vrl katoličan pri-
poznava neizmerno dobroto svete vere, za katero na kolenih
klečeč zahvalja neprestano vsedobrega Boga, pa ga slavi
neprenehoma za srečo črez vso srečo, da je rojen od

-S- 342 -s-

krščanskih staršev, da je krščen, vzgojen in že odrastel in
osivel v edinovzveličavni sveti veri katoliški. Zato pa tudi
živi iz te vere, jo očitno priča, zagovarja in širi. Veren kato¬
liški kristjan opravlja zvesto vsakdanje molitve, prejema po¬
gosto zakramente, posvečuje vestno nedelje in praznike, se
rad spominja v molitvah svojih ljubih rajnih, pospešuje od¬
pustkov polne družbe in bratovščine, bere dobre knjige in
spise, naroča in podpira dobre liste in časopise.

O srečen in trikrat srečen narod, ki si je ohranil naj¬
dražji zaklad: sveto k r š č a n s k o-k a t o 1 i š k o vero!  Ta
mu je močna in nepremična podlaga časno in večno srečnega
obstanka. Ona ga dela čilega in čvrstega, čednostnega in
krepostnega, in s tem neumrljivega.  O lepota in krasota
slovenske dežele! Ali ta lepota ni divota slovenskih goric in
vrtov, njiv in livad, trat ter senožet, temveč to je lepota in
divota pobožnega slovenskega ljudstva. O moč slovenskega
naroda! Ali ta sila in veličina ni v skalah in pečinah, ni v
gorah in gričih, marveč to je skalnata vernost slovenskega
ljudstva. Zakaj vse, kar je rojeno od Boga,  piše
prvak evangelistov, premaga svet; in to je zmaga, ki
premaga svet, naša vera. Kdo je pa, ki premaga
svet, kakor kdor ver uj e, dajeJezusSin božji...
Kdor veruje v Sina božjega, ima pričevanje
božje v sebi. Kdor ne veruje Sinu, ga stori laž-
nika, ker ne veruje pričevanju, s katerim je Bog
pričal o s v o j e m S i n u. I n t o j e p r i č e v a n j e, da n a m
je Bog dal večno življenje, in to življenje je v
njegovem Sinu. Kdor ima Sinu, ima življenje.
(I. Jan. 5, 4. 5. 10—12).

O nedomerni vrednosti in nedosežni prednosti svete
vere je prelepo pesen zapel izvoljeni apostol Pavel v enajstem
in deloma tudi v dvanajstem poglavju svojega divotnega
lista do Hebrejcev. Veličastni svoj slavospev končuje od
svetega Duha navdahnjeni blagovestnik z vzklikom: V r z i m o
torej tudi mi, ki imamo tako siloprič krog sebe,
vrzimo raz sevsako breme in vsak greh, ki nas
lahko obda, ter bijmo v stanovitnosti naloženo
nam borbo. Ozira j e s e na začetnikainizpolnje-

-SH 343

valca vere, Jezusa, kije  za namenjeno m u v e-
selje križ pretrpel, ne meneč se za sramoto, in
je sedel na desnico božjega prestola. S p o-
minjajte se njega, ki je od grešnikov toliko
prestal nasprotovanja proti sebi, da ne oma¬
gate, pešajoč v svojih dušah. Niste še se do
krvi ustavljali v boju z grehom. (Hebr. 12, 1—4).

Ker je sveta vera neprecenljive vrednosti, ostanimo vsi
brez razločka globoko- in delavnoverni kristjani! Vernost
vzgaja kremenite značaje, brez vernosti vzraste človek brez
stalnega prepričanja, brez jeklenega značaja, brez moralne
moči. Nesrečneži, ki ne spoštujejo svete vere in ne žive po
njej, ki jo še zaničujejo in druga veroizpovedanja hvalijo, ti
se bodo kesali, ko bo prepozno. Kdor želi sebi in svojim
dobro, naj nikar ne odobrava tega početja, ki je podobno
Palestincem, kateri so videli zvezdo in slišali, kaj pomenja,
ali vendar niso šli z modrimi molit Kristusa, in so še drugim
branili s svojim slabim vzgledom ter očitnim nasprotnim
govorjenjem; podobno je Judom, ki so slišali Jezusa, so vi¬
deli njegova dela in so občudovali njegove čudeže, pa mu
vendar niso verovali, mnogoveč še sovražili, preganjali in
naposled še križali so ga.

Danes so se tukaj zbrani Slovenci javno pokazali kot
katoličanje v javnem življenju. Dal Bog, da so vsi vedno
edini v veri Kristusovi, in obstoj jim je zagotovljen in
zajamčen!

Krščansko vero, iz katere živi pravičnež, varuje čisto in
jo neizpremenjeno hrani sveta katoliška cerkev,  ka¬
tero je ustanovil kot svoje kraljevstvo na zemlji Jezus
Kristus. In zato je katoliški kristjan zvesto vdan s v e t i
cerkvi,  tej božji napravi, se vedno naslanja na ta steber
resnice, ljubi nebeški zavod, v katerem mu nezmotno raz¬
lagajo vero ter mu delijo sredstva, da po tej veri živi, da se
više in više povzdiga v krščanski popolnosti, in se tako
večno vzveliča.

Dober katoliški kristjan rad in natanko izpolnjuje cerk¬
vene zapovedi, ker ve in zna, da cerkev vodi pri postavodaji

-S- 344 -*►

tisti Gospod, ki je dal na gori Sinaj Mozesu deset zapo-
vedij za izraelsko ljudstvo. Vrl katoliški kristjan spoštuje
cerkev kot svojo mater, jo brani zoper sovražne napade in
navale; on čuti s cerkvijo, se veseli in žaluje ž njo, trpi in
se proslavlja ž njo. O sreča nad srečo, da so ljubili Slovenci
doslej Boga kot svojega Očeta in cerkev kot svojo mater!
S cerkvijo vred so stali na nepremakljivi in nepremagljivi
skali. In kako bodi v prihodnje?

Slavni apostol Pavel je na adrumeški ladji potoval iz
Palestine na Laško, da se v Rimu zagovarja pred cesarjem
Neronom. Pri otoku Meliti je ladjo zadela tako strahovita
vihra, da je bilo vseh dvestošestinsedemdeset potovalcev v
nevarnosti, izgubiti življenje. Neustrašeni apostol je stopil v
sredo med preplašene tovariše, rekoč: Možje, ne hodite
z ladje, in vsi bote oteti!  Ko pa je nevihta le huje in
huje besnela, so hoteli že nekateri zapustiti ladjo in v morje
poskakati, da bi se plavajoč rešili na kopno. Pogumni Pavel
stopi iznova med tovariše, veleč: Možje, ne hodite z
ladje, in vsi bote retšeni, sicer ste pa izgub¬
ljeni!  In res, ladja je obtičala na skali, toda popotniki so bili
vsi rešeni!

Ne hodite z ladje, kličem in velevam v Pavlovem imenu
tudi jaz danes vsem ljubim Slovencem, in oteti bote vsi! Ta
rešilna ladja je sveta katoliška: cerkev, katero vodi varno
Jezus Kristus in goni mirno sveti Duh. Na tej ladji se varno
in mirno vozimo po penečem morju svojega pozemeljskega
življenja in na njej prispejemo srečno v pristanišče nebeškega
miru. Da, zborovalci predragi, ne hodimo s te ladje, ne za¬
puščajmo svete cerkve, v njej najdemo varno zavetje pred
vsemi valovi, ki nam žugajo s časnim poginom in nam pre¬
tijo z večno pogubo!

Pa hitimo dalje. Kdor krščanski živi, spoštuje cerk¬
veno oblast.  Vdan je pokorno svetemu očetu rimskemu
papežu, ki zdaj slavno vlada vesoljno cerkev in je po pre¬
vidnosti božji Leon XIII., najjasnejša luč na obzorju svete
cerkve, najsijajnejša prikazen na koncu devetnajstega in ob
pričetku dvajsetega stoletja. Kdo bi ne ljubil, ne spoštoval

-I- 345

in ne poslušal Leona Velikega, ki s svojimi izredno krasnimi
okrožnicami razganja zmote in temote nevarno viharnega
časa, in pojasnjuje ž njimi najtežja in najzamotanejša vpra¬
šanja naše dobe? In vrhutega, kako prisrčno ljubi vidni
vrhovni poglavar svete cerkve vsa ljudstva in vse narode!
Prečislani skupščinarji, vi gotovo prav dobro poznate zname¬
nito okrožnico Grande munus  z dne 30. septembra 1880
in poznate okrožnico, morebiti najmilejšo vseh okrožnic,
Praeclarae manifestationes  od dne 20. junija 1894,
poslano vsem vladarjem in vsem narodom. Pastir pastirjev
izpodbuja v tem premilem pismu narode, ki se nahajajo v
zmoti, da bi naj pristopili h katoliški cerkvi ter okušali
njenih milostij; naglasa izredne dobrote, ki bi došle ljudstvom,
ako bi se zedinila v edinosti vere. Ko se obrne Kristusov
namestnik in Petrov naslednik do slovanskih narodov, jih
ljubeznivo opominja rekoč: Tudi vas vabi in kliče
sveta cerkev neprenehoma v svoje naročje v
prospeh vašega vzveličanj a, vašega časnega
blagostanja in vaše veličine.

Kakor pa se verni kristjan krepko oklepa rimskega papeža,
enako zvesto se drži svojega od božje previdnosti mu po¬
stavljenega nadpastirja, ki vlada škofijo, svojo cerkev, in je
v tesni zvezi s središčem krščanske edinosti, z večnim
Rimom. Katoliški kristjan spoštuje in ljubi, posluša in pod¬
pira svojega škofa, moli zanj ter mu po svojih močeh lajša
težavno in odgovornosti polno službo apostolsko. Enako pa
časti in čisla tudi duhovnike, kot služabnike Kristu¬
sove in kot delivce božjih skrivnostij.  (I. Kor.
4, 1). V tem spoštovanju in češčenju ga ne moti nepopolnost
ali slabost in grešnost duhovnikov. Dobro namreč ve, da
je cerkev božja ustanova za grešne ljudi, da je pa vodjena
tudi od ljudi, ki so podvrženi človeškim slabostim in nepopol¬
nostim, katerih pa nihče globokeje ne obžaluje, kakor cerkev
sama. Milostljivi Gospod, dejal mi je nedavno neki kmetič,
ko bi jaz tako živel, kakor me učijo najzadnji mašnik, vem,
da bi se vzveličal!

Katoliški kristjan spoštuje nadalje posvetno oblast,
ravnajoč se po nauku Kristusovem: Dajte cesarju, kar

346 HS-

je cesarjevega (Mat. 22, 21), izpolnjujoč opomin Petrov:
Boga se bojte, kralja častite  (I. Petr. 2, 16), in slu-
šajoč nauk Pavlov: Vsak človek bodi višji oblasti
podložen, ni namreč oblasti od drugod, kakor
od Boga, katere pa so, so postavljene o d B o g a.
Kdor se torej oblasti ustavlja, se božji volji
ustavlja. Kateri se pa ustavljajo, sami sebi po¬
gubljenje nakopavajo. (Rimlj. 13, 1—3).

Pred vsem spoštuje in ljubi vsega spoštovanja in vse
ljubezni vrednega cesarja, ki že skoraj dvainpedeset let
modro in krepko vlada staročastito državo avstrijsko, in ki
po vsem omikanem svetu sluje po svojih sijajnih čednostih,
kakor so med ostalimi: očetovska ljubezen, pravičnost, rado¬
darnost, usmiljenost, ljudomilost. Katoliški kristjan želi in
pospešuje svoji avstrijski domovini srečo in blagostanje, moč
in ugled in veličino.

Kristjan, ki živi po veri in iz vere, je poln krščan¬
skega upanja,  katero nikdar ne prevari in nikoli ne
osramoti. To krščansko upanje pa ni tisto prazno upanje,
ki zida vedno nove gradove v zrak, ko se porušijo stari.
Upanje, katero mislim jaz, to ima božje poroštvo, ono bo¬
gati tudi siromaka ; zakaj kaže mu zaklade, katerih ne sne
niti mol, niti jih izgloda rja, niti jih ukradejo tat j e. To upanje
pomiri človeka, ko ga motijo in begajo uganke tega živ¬
ljenja ; zakaj kaže mu domovino, ki bo rešila vse zagonetke
in bo vero izpremenila v gledanje. To upanje tolaži človeka
še ob robu groba in še dalje tja čez grob, ker mu kaže
zoro, ki napoveduje in obeta večno jasni in večno ve¬
seli dan.

To upanje osrčuje človeka v najnevarnejših položajih;
ga vzdržuje, ko omahuje; ga vzdiga, ko pada; in ga reši,
ko se pogublja. To blaženo upanje krščansko naj vedno
prešinja premožne, da bodo svoje imetje obračali Bogu na
čast in revežem v korist. Kdor ima premoženje
tega sveta in vidi svojega brata v p ot r e b i,
pa zapre svoje srce pred njim, kako pre¬
biva ljubezen božja v njem?  (I. Jan. 3, 17). To

-I- 347 -s*

krepilno upanje krščansko naj navdaja siromake, da ne bodo
obupavali v svoji siromaščini, temveč da jo bodo voljno
prenašali k večji časti božji in k vzveličanju svojih duš; naj
napolnjuje gospodarje in služabnike, delodajavce in delavce,
kmete, rokodelce, obrtnike, trgovce. Življenje, ki se naslanja
in opira na krščansko upanje, je prijetno in zadovoljno, pa
je povsem srečno in zelo zaslužno pred Bogom.

Ta svet se ne da izpremeniti v raj, pa stori, kar hočeš.
Zemlja ostane dolina solz in žuljev. Pravi raj je najti le v
nebesih. Zato se hudo varajo vsi, ki hočejo na razvalinah
sedanjega reda ustanoviti nov red, stvariti srečen raj. To
početje je bilo in bo nespametno, ničemurno, brezuspešno.

Zatorej pa upajmo mi na Boga in osramočeni ne bomo
na vekomaj vse veke! V upanju namreč se v z v e 1 i-
eamo.  (Rimlj. 8, 24).

Vere in upanja poln katoliški kristjan je prešinjen
krščanske ljubezni,  ki srca ogreva, medtem ko jih
svet ohlaja; ki srca povzdiga, medtem ko jih svet upogiba;
ki srca druži, medtem ko jih svet loči. Kajti ta ljubezen je
od Boga, vodi k Bogu, in pomaga človeku, da stoji v svetu
nad svetom. To je ljubezen, katero je junaški apostol Pavel
v klasičnem trinajstem poglavju svojega prekrasnega prvega
lista do Korinčanov nedosežno lepo opisal: »Ko bi človeške
jezike govoril in angelske, a ljubezni ne bi imel, bil bi
brneč bron in zvenčeč škrobotec. In ko bi imel preroštvo in
bi vedel vse skrivnosti in vsako znanje; in ko bi imel vso
vero, da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem.
In ko bi na kosce razdelil v živež ubogim vse, kar imam,
in ko bi dal svoje telo, da se sežgem, a ljubezni ne bi imel,
nič mi ne koristi. Ljubezen je potrpljiva, dobrotljiva; ljubezen
ni zavistna, ljubezen se ne hvali in ne napihuje. Ona se ne
vede nespodobno, ne išče svojega, ne togoti se, ne misli
hudega. Ne raduje se krivici, pa raduje se resnici. Ona vse
potrpi, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne
neha; bodisi preroštva, nehala bodo; bodisi jeziki, omolknili
bodo; bodisi znanje, nehalo bo . . . Ostaja pa zdaj vera,
upanje, ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubezen«.
(I. Kor. 13, 1—13).

-S- 348 Hh

To blagodejno in oblažujočo ljubezen si ohranimo, in
srečni bomo v časnosti in večnosti!

Katoliški kristjan je zvest nasledovalec Kristusa
in sicer križanega.  Hvali in ponaša se s svetim križem,
kakor se je hvalil in ponašal blaženi apostol Pavel: Mene
pa Bog varuj, da bi se z drugim hvalil, kakor s
križem Gospoda našega Jezusa Kristusa, p o
katerem je meni svet križan in jaz svetu.  (Gal.
6, 14). Katoliški kristjan gori za križ, kakor je gorel zanj
prvi papež, sveti Peter, ki je na križu umrl za svojega bož¬
jega mojstra; kakor je plamenel zanj Petrov brat, apostol
Andrej, ki je dva dni na križu visel in je s križa učil ne¬
vernike zlatih naukov križanega Kristusa, ter je potem na
križu nehal časno, pa je začel večno živeti.

Katoliški kristjan časti sveti križ, kakor ga je slavil
cesar Konstantin Veliki, ki je s tem kraljevim znamenjem
zmagal zakletega sovražnika, in je krščansko vero proglasil
za državno vero. Rimljan je so mu postavili pomenljiv spo¬
menik: kip naravne velikosti s križem v desnici in z na¬
pisom : »V tem vzveličavnem znamenju, v tem znaku prave
moči sem rešil vaše mesto trinoga in sem senatu in ljudstvu
vrnil stari sijaj«. Katoliški kristjan se bojuje za sveti križ in
ga nosi pohlevno, kakor se je boril zanj cesar Heraklij in
ga je nesel, oblečen v borno obleko, v zato pripravljeno
svetišče. Pravi kristjan se ne sramuje svetega križa, kakor
se ga ni sramoval Rudolf habsburški, slavni ustanovitelj
slavne habsburške rodovine. Ko pri slovesnem venčanju dne
24. oktobra 1273 ni bilo žezla pri roki, snel je Rudolf s stene
križ, ter je, visoko ga vzdignivši, zaklical: »Glejte znamenje,
na’ katerem smo bili mi rešeni in ves svet. Naj mi služi
za žezlo! «

In res, odtlej se lesketa križ na kroni habsburški in v
grbu habsburškem, ter je bil zmerom močen in zanesljiv bra¬
nitelj slavni hiši in državi habsburški. Ko je globokoverni
cesar Ferdinand II. dne 16. junija leta 1619 klečal pred
križem, da prosi kralja kraljev pomoči zoper upornike, in
ko je s svojimi solzami močil rane Križanega, je zaslišal glas:

-š- 349 -f-

Ferdinande, ego te non deseram! Ferdinand, jaz te nebom
zapustil! In res, Jezus Kristus ni zapustil vernega cesarja in
ni zapustil njegovih vrlih naslednikov na prelepem prestolu
habsburškem.

Prespoštovani zborovalci!

nepričakovano obilnem številu smo se zbrali na
drugem slovenskem katoliškem shodu, da se po¬
klonimo in izročimo Kristusu, Bogučloveku, ki živi,
kraljuje in zapoveduje; da ga v svetem jubilejnem
letu spodobno zahvalimo za brezbrojne dobrote, ki smo jih
prejeli od njega v dotekajočem devetnajstem veku. Slavno
vladajoči papež Leon XIII. so v svojem apostolskem pismu
z dne 18. junija 1896 tako početje odobrili in pohvalili. Ob¬
enem so potrdili tudi predlog, da se naj v počeščenje in
muljenje Kristusa, kralja vekov, postavijo, kjer mogoče, spo¬
minski križi.

In tako sem jaz na tretji sinodi Lavantinski blagoslovil
mramornate spominske plošče, ki bodo vzidane po farnih
cerkvah v pobožen spomin na zlato ali sveto leto. Na čelu
nosijo napis: 1900. Christus Deushomo vivit, regnat, imperat.
1901. Prebivalci italijanskega mesta Ivree so sklenili, na
2372 metrov visokem hribu Mombarone. postaviti tri metre
visoko, bogato pozlačeno podobo Jezusa Kristusa, ki se bo
lahko videla sem od mest Turina, Verčelija in Novare. —
Karpineto, rojstno mesto svetega očeta Leona XIII., postavi
devet metrov visok križ na hribu monte Capreo, da se bo
videl z albanskih in napuljskih planin. — Venezuela, južno-
američanska država, se je dne 5. aprila 1899 svečano po¬
svetila Kristusu, gospodu in odrešeniku sveta, kakor so se
mnogotere dežele posvetile najsvetejšemu srcu Jezusovemu.

Kaj čuda potem, če se tudi drugi slovenski katoliški
shod pokloni in izroči božjemu Vzveličarju, proseč in moleč
ga, da naj on vodi in vlada verno slovensko ljudstvo. V tem
smislu bi rad s privoljenjem nadpastirjevim blagoslovil prvo
slovesno zborovanje tega važnega shoda, in sicer s križem,

350 -al¬

ki so mi ga sveti oče Leon XIII. z odpustki oblagodarili in
blagoslovili. Preden pa izvršim to svojo namero, naj završim
svoj govor o krščanskem življenju.

Ko se je preslavni voditelj in postavodajalec izraelskega
ljudstva, Mozes, dolgo mudil na gori Sinaj, si je njegovo
ljudstvo napravilo malika, zlato tele, krog katerega je plesalo
in popevalo, jelo in pilo. Ko je Mozes, vrnivši se z gore,
zagledal odpadnike, je v svoji sveti jezi vrgel plošči z bož¬
jimi zapovedmi na tla, da sta se razleteli. Potem je zgrabil
malika ter ga zdrobil v prah in pepel, ki ga je stresel v vodo,
da jo da piti nezvestemu ljudstvu. Nato pa je stopil med
vrata šatora in je zaklical: Kdor drži z Gospodom,
naj se pridruži meni. In zbrali so se pri njem
vsi sinovi Levijevi.  (II. Mos. 32, 26). In za njimi so
potegnili vsi trezno in plemenito misleči Izraelci, ter so za¬
čeli Bogu zvesto služiti in se skrbno pripravljati za vhod v
obljubljeno deželo.

Slično kliče tudi drugi slovenski katoliški shod: Kdor
drži z Gospodom, naj se pridruži! In hvala večnemu Bogu,
pridružilo se je lepo število taboru Gospodovemu. Kateri se
še pa niso pridružili, za te pa prosimo Gospoda, kakor je
prosil Mozes za ljudstvo, rekoč: »Ah Gospod, to ljudstvo je
storilo sila velik greh, pa odpusti jim ga, ali pa izbriši mene
iz svojih bukev! In Gospod mu je odgovoril: Pojdi in pelji
to ljudstvo, kamor sem ti rekel; moj angel pojde pred
teboj«. (II. Mos. 32, 3) — 34).

Med letom 160 in 170 pred Kristusom so zasedli pagani
sveto deželo in so se zakleli, da bodo uničili vero v pravega
Boga in vsilili prebivalcem malikovanje. In res, mnogo Judov
je vsled nasilja odpalo od prave vere; stanovitni pa so bili
preganjani in pomorjeni. Tedaj je obudil Bog junaški maka¬
bejski rod, Matatija in njegove petere sinove, katere je raz¬
svetlil in navdušil, da so spoznali svojo dolžnost in jo po¬
gumno izvršili. Ko je videl višji duhovnik Matatija, da je
sovražnik s svojimi obljubami že mnogotere zapeljal k od¬
padu, se je hrabro vzdignil in je prisegel slovesno, rekoč:
»Ko bi bila tudi vsa ljudstva pokorna kralju Antiohu, da bi

■*<t— 351 •—§—

sleherni odstopil od izpolnjevanja postave svojih očetov in
bi privolil v njegove zapovedi, jaz in moji sinovi in moji
bratje bomo pokorni postavi naših očetov. Bog nam bodi
milostljiv; za nas ni dobro, zapustiti postavo in zapovedi
božje; mi ne bomo poslušali besed kralja Antioha, tudi ne
bomo darovali ter prestopili zapovedi naše postave, da bi
po drugi poti hodili«. (1. Mak. 2, 19 — 22).

In zdaj je napočila doba junaštva, doba zmag, doba
sijaja in bleska. Oče in sinovi so se srčno borili za sveto
stvar; pred vsemi se je odlikoval Juda Makabejec, ki je pre¬
magal sovražnika, je očistil tempelj in ga iznova posvetil.
To je bila doba, v kateri je starček Eleazar govoril junaške
besede: »Ne spodobi se naši starosti, hliniti se, da bi veliko
mladeničev mislilo, da je devetdesetletni Eleazar prestopil
k življenju nevernikov; in da bi bili oni zapeljani zavoljo
moje hinavščine in zavoljo kratkega časa strohljivega živ¬
ljenja, in bi s tem madež in prekletstvo napravil svoji starosti.
In pa če se tudi zdaj človeški grozovitosti umaknem, roki
Vsemogočnega vendar ne uidem ne živ, ne mrtev. Torej, ako
srčno umerjem, se bom svoje starosti vrednega skazal;
mladeničem pa bom zapustil močen vzgled, če voljno in
srčno za predrage in presvete postave pošteno smrt storim.
Po teh besedah je bil zdajci v trpljenje vlečen. Ko pa je
pod udarci že pojemal, je izdihoval, rekoč: Gospod, ki imaš
sveto vednost, ti dobro veš, da trpim, ko bi se bil lahko
otel smrti, na životu velike bolečine; v duhu pa to rad trpim
zavoljo tvojega strahu. Tako je on umrl, in ni le mladeničem,
ampak tudi vsemu ljudstvu zapustil spomin svoje smrti v
vzgled čednosti in moči«. (II. Mak. 6, 24 — 31). V tej dobi je
živela makabejska mati in je živelo njenih sedem sinov,
katerih grozno mučenje je presunljivo opisano v sedmem
poglavju druge makabejske knjige.

Podobno hočemo tudi mi boljše čase povzročiti in ne
jih čakati. Zvesti hočemo vselej biti Bogu, domu in cesarju.
Prisezimo danes pri svetem križu, da ga hočemo vedno
častiti, braniti in voljno nositi. Potemtakem nam bo tedaj,
ko se bo Kristus ž njim na oblakih prikazal, rešilna zastava,

-S- 352

pod katero bomo dospeli v zmagoslavno cerkev, kjer se pre¬
peva troedinemu Bogu večna čast in hvala in slava.

Ker sem govoril o krščanskem življenju, se spodobi,
da končam ta svoj govor s krščanskim znamenjem, to je
s svetim križem. Zato podelim prvemu slovesnemu zboro¬
vanju blagoslov s križem, kakor bo poslednjemu slovesnemu
zborovanju drugega slovenskega katoliškega shoda podeljen
apostolski blagoslov s popolnimi odpustki za verne duše
v vicah.

Sit nornen Domini benedictum!

Hvaljen bodi Jezus Kristus,
ki živi, kraljuje, gospoduje!
Amen na veke!

Kazalo.

Stran.

Vodilni rek. 2

Predgovor. 3—4

Prvi del,

obsegajoč pridige o cerkvenih osebah.

Stran

Pridiga na prvo adventno nedeljo v Sevnici ob Savi,

dne 28. meseca novembra 1880 . 7 —12

Pridiga na god sv. apostola Jerneja, patrona župnijske

cerkve v Vojniku, dne 27. avgusta 1876. . . . 13—27

Pridiga na god sv. škofa in spoznovalca Nikolaja,
patrona farne cerkve v Sevnici ob Savi, dne 5.

decembra leta 1880 . 28 — 38

Pridiga pri obletnici večne bratovščine v Selnici ob

Dravi, v nedeljo 5. novembra 1882 . 38—46

Nagrobnica, govorjena pri pokopu mnogo časti tega,
dne 7. novembra 1884 umrlega gospoda Franca

Juvančič . . dne 9. novembra 1884 . 47—59

Pridiga o evangeljskih nasvetih, govorjena pri prvi
sveti maši častitega gospoda Leopolda Napotnik
R. S. B. v Konjicah, dne 28. decembra 1884 . . 60—84

Nagovor prj nastopu podravnateljske službe v du¬
hovnem semenišču v Mariboru, dne 10. meseca
januarja 1885, in pri slovesu ali izstopu iž nje,

dne 16. meseca aprila istega leta. 85-89

Pridiga ob petindvajsetletnici mašništva enajsterih
tovarišev v farni cerkvi sv. Stefana na Spodnji
Polskavi, dne 3. avgusta 1892 . 90—100

-I- 354

Stran

Govor pri otvoritvi misijonske hiše in pri slovesni
predstavi častitih očetov in bratov misijonarjev
sv. Vincencija Pavijana v cerkvi sv. Jožefa v Stu¬
dencih poleg Maribora, dne 12. septembra 1897 . 101 — 107

Govor ob začetku šolskega leta v semeniški cerkvi

sv. Alojzija v Mariboru, dne 26. oktobra 1898 . 108—119

Govor pri prvi javni seji tretje škofijske sinode La¬
vantinske, dne 4. septembra 1900 .120 128

Nauk o dolžnostih poslov do gospodarjev, razložen v

cerkvi sv. Alojzija v Mariboru leta 1876 . . . 129—140

Drugi del,

obsegajoč pridige o blagoslovljenju cerkvenih

rečij.

Stran

Pridiga pri blagoslovitvi prenovljenega velikega alfarja

v Framu, dne 6. meseca julija 1890 .143—149

Govor pri blagoslovljenju podružne cerkve sv. Duha

v župniji sv. Jurja na Ščavnici, dne 31. avgusta 1890 150—158

Pridiga pri blagoslovljenju križev za oba zvonika in
za sleme presbiterija ali presvetišča nove pred¬
mestne župnijske cerkve Matere milosti v Mari¬
boru, na praznik karmelske Matere božje, dne

16. julija 1895 .159-169

Pridiga pri blagoslovljenju peterih zvonov za novo
farno cerkev preblažene device Marije, matere
milosti v Mariboru, devetnajsto nedeljo po bin-

koštih, 13. oktobra 1895 . 170— 179

Govor pri cerkveni blagoslovitvi nove zastave za
katoliško delavsko društvo v stolni in mestni farni
cerkvi Mariborski, dne 2. avgusta 1896 ....  180 — 199

Govor pri vlaganju sklepnega kamena in pri blagoslov¬
ljenju cesar Franc Jožef- bolnišnice v Ormožu olj
Dravi, dne 24. aprila 1899 .199—218

•*$-- 355

. Ti

*TT

Stran

Pridiga, govorjena pri blagoslovljenju podobe svete
Družine Nazareške v župnijski cerkvi sv. Petra
niže Maribora III. povelikonočno nedeljo »Jubilate«,
na praznik varstva sv. Jožefa, 20. aprila 1902 . . 219—232

Tretji del,

obsegajoč pridige o posvečenju cerkvenih rečij.

Stran

Pridiga pri posvečenju podružnice svete Trojice na
Gojki, v Frankolski fari, in pri birmovanju v tej

cerkvi, dne 2. avgusta 1893 . 235- 246

Pridiga po dovršeni posvetitvi nove župnijske cerkve

svetega Križa v Poličanah, dne 30. julija 1896 . 246- 256

Govor pri slovesnem posvečenju nove župnijske cerkve
sv. Ruperta v Vidmu ob Savi, na biljo pred
praznikom rojstva preblažene device Marije, dne

7. meseca septembra 1897 . 257 — 264

Pridiga po slovesnem posvečenju nove župnijske cerkve
sv. Pavla pri Preboldu (Voljski) na obletni praznik
posvečenja stolne cerkve in drugih cerkva La¬
vantinske škofije, 20. nedeljo po binkoštih, 16.

oktobra 1898 . 265—271

Pridiga po dovršenem posvečenju nove župnijske
cerkve in pri birmovanju v Vojniku, dne 13. meseca

julija 1899 . 272—282

Pridiga, govorjena pri birmovanju dne 12. julija 1900
in po slovesnem posvečenju župnijske cerkve
sv. ]urja pod Tabrom, ki se je vršilo dne 11.

julija istega leta 1900 . 283—292

Govor o priložnosti slovesnega posvečenja nove žup¬
nijske cerkve preblažene device Marije, matere
milosti, v Mariboru, dne M. avgusta 1900 . . . 293- 296

Pridiga po dokončani posvetitvi nove predmestne
župnijske cerkve preblažene device Marije, matere
milosti, v Mariboru, na praznik sv. Klare, deseto
nedeljo po binkoštih, 12. avgusta 1900 . . . .

297—316

-I— 356

Četrti del,

obsegajoč govore na katoliških shodih.

Stran

Govor pri prvem slovesnem zborovanju drugega šta¬
jerskega katoliškega shoda v veliki dvorani obrt-
nijskega poslopja v Gradcu, dne 2. meseca junija

1891 .. 319.326

Govor pri prvem slovesnem zborovanju prvega slo¬
venskega katoliškega shoda v Ljubljani, dne 30.

meseca avgusta 1892 . 327—337

Govor na prvem slovesnem zborovanju drugega slo¬
venskega katoliškega shoda v Ljubljani, dne 11.
meseca septembra svetega leta 1900 . 338—352

, .'7 r  ■ , • • < ' ' ■ • . ■ • v; r-

fr-uff ■■*. ■  *V<,( V, hi-. .  f M " *  , ‘j ■ *-/ iy.‘<y

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA