12 LET SUŽENJ: SERVILNA KRITIKA RASIZMA Nina Cvar Steva McQueena, rojenega 1969. leta v Londonu, gotovo ni potrebno posebno predstavljati. V domačih kinodvoranah smo si pred časom lahko ogledali Sramoto (Shame, 2011), detajlno psihološko študijo sodobne nevrotičnosti, v kateri blestita Michael Fassbender in Carey Mulligan. Še pred Sramoto se je McQueen predstavil z izvrstno Lakoto (Hunger, 2008), za katero je prejel številne uglede nagrade - v Cannesu je bil proglašen za najboljši prvenec, na 19. LIFFu pa je zasluženo prejel vodomca. McQueenove celovečerce odlikuje osredotočenost na izmuzljivo razmerje med telesom, subjektivnostjo in družbenimi silnicami, ki po vektorsko gnetejo našesubjek-tivitete in telesa. McQueen je v svojih treh celovečercih - pred njimi je snemal kratke filme in videe, za svoje delo v umetnosti je leta 1999 prejel celo prestižno Turnerjevo nagrado - tematizrral pozicijo telesa v odnosu do treh različnih biopolitičnih režimov: v Lakoti je to britanska politika do Severne Irske, v Sramoti spremljamo širši premislek o nenasitni patologiji zahodnega potrošništva in nevrozi, ki jo le-ta sproža, v filmu 12 let suženj (12 Years a Slave, 2013) pa v ospredje postavlja rasizem, natančneje racializirano telo in njegovo brezsramno izkoriščanje. Steve McQueen tako ostaja zvest prevpra-ševanju spolzkega presečišča družbenega in osebnega kot političnega. Zgodba o svobodnem afroameriškem glasbeniku Solo-monu Northupu (odlični Chiwetel Ejiofor), ki ga trgovca s človeškim blagom ugrabita in preprodata kot sužnja, je ekranizirana v linearnem toku, z občasnimi flashbacki glavnega lika na svobodno življenje. S to tehniko ustvarjalci filma ne le ustvarijo igro pomenov, temveč tudi vzpostavijo očiten kontrast med sužnjem in delavcem kot dvema nasprotujočima si figurama, ki pripadata različnima družbenopolitičnima in ekonomskima sistemoma: kapitalizmu, v katerem delavec svobodno prodaja samega sebe, in sužnjelastniškemu, natančneje plantažnemu kapitalizmu, ki presežno vrednost akumulira na podlagi eksploatiranja sužnjev, indeksira- nih preko rase. Gre seveda za reprezentacijo dveh Amerik, Severa in Juga, ki sta bili med leti 1861 in 1865 udeleženi v krvavi štiriletni državljanski vojni. Linearne zasnove zgodbe se McQueen poslužuje v vseh treh celovečercih, toda britanskemu ustvarjalcu uspe s premišljeno dramaturgijo linearno strukturo izvleči iz njene precej predvidljive konvencionalno-sti. Tako se marsikdaj prav prek linearnosti postopoma razkrivajo ne le naslovni lik, temveč tudi koordinate, v katere je ta vpet. McQueen je pri tem izjemno natančen, ma-lodanedokumentaristično ekspliciten. Toda če Lakoto- v njej praktično ni glasbene podlage, le podobe surovosti in precizna igra Michaela Fassbenderja, nekakšne igralske stalnice McQueenovega filmskega ustvarjanja - podpisuje mojstrsko izpeljevanje in modificiranje linearnosti, se v Sramoti in v 12 let suženj McQueen neprimerno bolj zanaša na glasbeni vložek, ki je mestoma celo melodramatičen, še posebno v 12 let suženj, ki je v primerjavi s prvima dvema filmoma najbolj konvencionalen, toda obrtniško brezhiben. Filmu, zgodovinski biografiji, posneti po istoimenskih spominih Solomona Northu-pa iz leta 1853, kot celoti ni kaj očitati. Če smo iskreni, gre za enega boljših filmskih izdelkov zadnjega leta, prvo marčevsko nedeljo je bil na podelitvi oskarjev v Holivudu celo razglašen za najboljši film preteklega leta. McQueenova pregovorna ostrina, dobra igralska zasedba in občutek za ritem nedvomno tvorijo zapomnljivo celoto, ki sproža gnus in prezir do rasizma, trgovine z ljudmi, suženjstva. Prav tako gre pohvaliti senzibilnost filmske pozornosti do distink-cije med dvema tipoma kapitalizma - med plantažno suženjsko-kapitalistično produkcijo Juga in industrializirano-urbaniziranim Severom oziroma med mezdnim delom in suženjstvom, pri čemer McQueenu ne uide niti problem t, i. avtorizirane reprodukcije, ki se nanaša na gospodarjeve zakonske in nezakonske otroke.1 1 Razlika med obema oblikama dela ter termin t. i. avtorizirane reprodukcije sta povzeta po: Mitropulos, Angela: Zakonito plačilno sredstvo [Online]. Spletno A navkljub temu seje težko znebiti občutka, da smo gledalci za razliko od Lakote in Sramote v 12 let suženj za nekaj prikrajšani. Film se vsekakor odvija brezhibno, nenazadnje ga odlikujejo odlična igra, odlična montaža, dobra scenaristična adaptacija, glasba zvezdniškega Hansa Zimmerja, in kar je še pomembnejše, film brez dvoma doseže pričakovan učinek pri gledalcu: solze v očeh in tiha zaklinjanja v stilu: »Kakšna groza. Nezaslišano. Kako je mogoče, da je človek zmožen sočloveku storiti toliko gorja?« Niti najmanjšega dvoma ni, da je McQue-enova filmska kritika rasizma presunljiva, nenazadnje je posneta v maniri najboljšega, kar nam lahko ponudi filmska govorica t. i. liberalnega Holivuda.Toda morebiti je prav ta liberalnost oziroma njen specifični reprezentacijski režim tisti, ki povzroči prikrajšanost in vztrajno zoprn občutek, da kritika rasizma v filmu ostane nekako zagozdena v preteklost. mesto Reartikulacija.org, 2010. Prevod Tanja Passoni, redakcija prevoda Marina Gržinič. Dostopno na: Kakor da izbrana, poštirkana holivudska forma McQueenu ne omogoča aplikacije kritike rasizma na današnji čas. Res je, da McQueen svoje kritičnosti nikoli ni gradil na politični neposrednosti, daje torej vselej prepustil gledalcu, da si sam sestavi lasten zemljevid razmerij moči, krivic, pravice in resnice, zavoljo česar bi za njegovi prvi dve filmski deli lahko dejali, da ju podčrtuje sub-tilna, a subverzivna kritičnost, za katero si upam trditi, da jo je McQueen dosegal na račun njemu lastne avtorske govorice izči-ščenih kadrov, njihove atipične dolžine in statičnosti, ki je bolj domena umetniških filmov kot pa standardizirane filmske govorice. A prav to je tisti aspekt, ki ga v 12 let suženj tako zelo pogrešam. Bržčas je McQueen zavoljo sodelovanja s tovarno sanj moral obrzdati nekaj svoje avtorske samoniklosti, k čemur je najbrž pripomogla tudi izbira dokaj konvencional-nega žanra t. i. zgodovinske biografije. 12 let suženj seveda ni slab film, a zamerimo mu lahko spoj standardiziranega filmskega jezika z mankom kritične refleksije liberalnega ideologije, zavoljo česar rasizem v filmu funkcionira kot nekaj tam daleč v zgodovini, kot nekaj, kar se ne tiče današnjega nekolo-nialnega razlaščanja in izkoriščanja. Vsled tega 12 let suženj vse preveč izpade kot apologet liberalnega mita, četudi verjamem, da ustvarjalci filma tega že zdaleč niso želeli. Konec koncev nam je McQueen prav v Sramoti s kirurško natančnostjo, a z zvrhano mero tenkočutnosti pokazal modus operandi simptoma liberalnega mita. Po drugi strani pa, če smo malce cinični, kaj je boljšega za liberalni Holivud kot zgodovinska kritika rasizma, katere reprezentacija je zakoličena v neko brezčasovje, brez aktualno konkretne aplikacije, kot nam jo na primer ponujajo Zveri južne divjine (Beasts of the Southern Wild, 2012, Benh Zeitlin) ali, če hočete, zgodnji filmi Spikea Leea? UD ODEON Art kino Izola Cinema d'essai Isola Mali kino z velikim platnom Un piccolo cinema con un grande schermo Cenfer la kulluro. sport in pripeditve Izóla Centro peí la cultura. k¡ sport e le manifestasen! wwwxksp-izóla.si www.odeon.si https://twitter.com/artodeon f www.facebook.com/art.izola