Alojz Gradnik: Svatba v Brdih
\ In Jezušček je spregovoril:                                    ^ ¦               ;
«Urška, ali me imaš rada?»                         J
«Rada, rada! Zmeraj bi ostala pri tebi. Zunaj je mraz in sneg in burja, in v noge me zebe, poglej moje čeveljčke, kako so slabi!»
«Urška, kje si pa dobila to lepo jabolko?«
«Zate sem ga shranila, še jeseni sem ga spravila v skrinjico pri Jurju, kjer služim.»
«Tam služiš? Ali ti je dobro?»
«Oh, Jezušček, zmeraj sem lačna in hudo moram delati, poglej, moje žulje na rokah!»
In pokazala je Jezuščku svoje dlani, in glej, krvave razpoke in žulji so bili nenadoma vsi zlati.
Smehljal se ji je Bogek in tiho dejal:
«Poglej se, Urška, kakšne čeveljčke imaš, pa praviš, da so slabi!»
In Urška je videla, da ima srebrne čeveljčke, in njeno krilo se je zableščalo, kot da je iz samega žameta, in kjer je bilo strgano, so cvetele nepopisno lepe rože.
In Jezušček je razprostrl ročice in jo je vzel v naročje, objel jo je in v gorkem in sladkem poljubu se je pastirica Urška združila
=—=====u_=_L——-----i-----'—=—------4^4^=
Alojz Gradnik / Svatba v Brdih
j
Novičev vrsta; pokajo pištole, harmonika hrešči in iz vseh rok frče konfete pisane v otrok kopico, vračajočo se iz šole.
Na trde bede dneve s koncem stole za vse življenje jih je zvezal Bog na zdravje in bolezen in na jok in na veselje, vinjo1, hišo, vole.
Ljubezen? Nima zanje dosti cene. Ljubezen — srca so kopneče pene, je rož v jeseni zopet prazen vrt.
Le brazde, ki jih skrb v srca zareže, kar plodna prst in kamen hiše zveze, izbriše in razveže šele smrt.
1 Vinja — vinograd.                                                                                                  ;
46