Pohvale za knjigo Placebo ste vi

»Placebo ste vi je priročnik z navodili, kako ustvariti čudeže v telesu, na področju zdravja in na splošno v življenju. Je preprosto čudovit. Mogoče gre za edini recept, ki ga boste kdaj potrebovali.«

Christiane Northrup, dr. med., avtorica knjižnih uspešnic Žensko telo, ženska modrost in Brezčasne boginje s seznama časopisa New York Times

»Vaš um neverjetno pomembno vpliva na uspeh ali poraz pri tako rekoč vsem, od odnosov, šole, dela in financ do sreče v vsakdanjem življenju. Knjiga Placebo ste vi predstavlja mogočno raziskovanje vašega najpomembnejšega vira in ponuja številna praktična orodja za optimalno delovanje uma, ki okrepi splošni uspeh v življenju. Všeč mi je, kako dr. Dispenza posreduje zapletene zamisli – tako, da ga vsi razumejo in imajo koristi od njih.

Daniel G. Amen, dr. med., ustanovitelj klinike Amen in avtor knjižnih uspešnic Change Your Brain, Change Your Life ter Magnificent Mind at Any Age s seznama časopisa New York Times

»Na podlagi izkušenj z bolniki z boleznimi, ki jim ogrožajo življenje, sem spoznal resnico, ki je razkrita v knjigi Placebo ste vi. Telo doživlja to, kar um verjame. Spoznal sem, kako 'prelisičiti' ljudi, da bi okrepili zdravje. Zdravniki lahko ubijejo ali zdravijo z besedami, ko te postanejo 'meči'. Vsak od nas ima prirojene zmožnosti za samozdravljenje. Pomembno je vedeti, kako jih izkoristiti. Berite in se učite.«

Bernie Siegel, dr. med., avtor knjig A Book of Miracles in The Art of Healing

»Dr. Joe Dispenza je stkal izsledke znanstvenih raziskav in ustvaril res prelomen pristop na področju izkoriščanja uma za zdravljenje telesa. Očarana sem. Bravo!«

dr. Mona Lisa Schulz, dr. med., avtorica knjig Vse je v najlepšem redu in Ozdravite svoj um

»Učinek placeba – naš odziv na prepričanje, da smo prejeli sprožilec za zdravljenje – medicina že dolgo preučuje kot nenavaden pojav. Dr. Joe Dispenza nas v svoji knjigi Placebo ste vi, ki spreminja paradigmo, dobesedno izstreli onkraj prepričanja, da je učinek placeba nekakšno odstopanje oziroma napaka. V dvanajstih jedrnatih poglavjih, ki se berejo kot znanstvena srhljivka, Dispenza razkriva trdne razloge, zakaj naj bi sprejeli dejstvo, ki lahko spremeni naše življenje: učinek placebo smo namreč mi sami, ko si dokažemo najmogočnejše zmožnosti zdravljenja, ustvarjanja čudežev in dolgoživosti! To knjigo obožujem in veselim se sveta, v katerem bo skrivnost placeba temelj vsakdanjega življenja.«

Gregg Braden, avtor knjižnih uspešnic Božanska matrika in Globoka resnica s seznama časopisa New York Times

»Dr. Joe Dispenza je vrhunski učitelj, ki je sposoben pojasniti znanost izjemno preprosto, da bi jo lahko razumel vsakdo.«

Don Miguel Ruiz, dr. med., avtor knjižnih uspešnic Štirje dogovori, Mojstrstvo ljubezni in Tolteška umetnost življenja in smrti

»Knjiga Placebo ste vi je obvezno branje za vsakogar, ki želi izkusiti optimalno zdravje uma, telesa in duha. Dr. Joe Dispenza razblini mit, da nimamo nadzora nad svojim zdravjem. Vrača nam moč in pravico, da smemo vse življenje pričakovati čudovito zdravje in dobro počutje, ter razkriva, kako ga ustvarimo. Če boste prebrali to knjigo, boste dobili najboljše možno zdravstveno zavarovanje na svetu.«

Sonia Choquette, svetovalka na področju šestih čutov in avtorica knjižne uspešnice The Answer Is Simple s seznama časopisa New York Times





Moji mami

Francesci





Marjan Ogorevc

SPREMNA BESEDA K SLOVENSKI IZDAJI



Dr. Joeja Dispenzo spremljam že vrsto let, njegovo knjigo v hrvaškem prevodu sem nekajkrat prebral in sem vesel, da bo odslej na voljo tudi slovenskim bralcem. Placebo ste vi imam na polici s knjigami na delu, ki ga imenujem »zelo pomembne knjige«. Njegovo dragoceno znanje in spoznanja, ki jih podaja znanstveno, a hkrati razumljivo laikom, v prvi vrsti priporočam vsem tistim, ki želijo narediti pri sebi premik naprej in razumeti, zakaj se nam dogajajo stvari, na katere navidezno nimamo vpliva. Njegove ugotovitve pogosto izzovejo »aha-učinek«, zdi se, da nam pripoveduje nekaj, kar smo že vedeli.

Za mene je to zelo dragoceno znanje, saj mi znanstveno potrjuje in razlaga učinek, ki ga imajo na nas sprememba razmišljanja, razreševanje vzrokov za težave in napačnih prepričanj, ki jih sam prakticiram v okviru karmične diagnostike. V svoji dolgoletni terapevtski praksi sem dela Dispenze skrbno preučil in praktično preizkusil. Knjigo prebiram vedno znova in v njej še vedno najdem kaj novega, česar morda ob prvem branju nisem razumel ali pa sem preprosto spregledal. Upam trditi, da so njegova dela, še posebej knjiga Placebo ste vi, skoraj obvezna za vsakega terapevta, ki se ukvarja bodisi z bioterapijskim delom ali pa s katero od psihoterapevtskih tehnik.

V knjigi me je najbolj navdušila njegova praktična in preprosta razlaga znanja, ki sicer ni novo, večina tega znanja obstaja že tisočletja in je del starih ezoteričnih tradicij. Času primerno pa je to znanje nadgradil z izsledki nevroznanosti, epigenetike in jih prilagodil za čas, v katerem živimo. V knjigi je razložil in podkrepil svojo trditev, da s svojimi mislimi, čustvi in čutenjem, s svojimi prepričanji oblikujemo svoje možgane in telo. Na podlagi novejših odkritij na področju epigenetike, nevroplastike možganov in psihonevroimunologije nam razloži, kako vse to deluje in kaj lahko naredimo, da spremenimo stanje duha in telesa, v katerem smo.

V času, v katerem živimo, se zdi, da je duh ušel iz steklenice, vse je dostopno na spletu, predvsem ekonomski razlogi spodbujajo različne strokovnjake, da ponujajo čudežne metode, delavnice. Ker je zmeda postala popolna, tako laiki kot strokovnjaki težko iz vseh ponujenih informacij izločijo tiste prave, zato je prišel čas, da se prej skrito znanje razkrije, sistematizira in razloži, da torej ezoterično postane eksoterično, dostopno širšim množicam. Velik del tega dobimo v tej knjigi.





Dawson Church, dr. med.,

avtor knjige The Genie in Your Genes

PREDGOVOR



Kot večina oboževalcev Joeja Dispenze se tudi jaz navdušujem nad njegovimi izzivalnimi zamislimi. Joe spaja trdne znanstvene dokaze z navdušujočimi vpogledi in s tem, ko širi obzorja mogočega, premika meje znanega. Znanost jemlje resneje od večine znanstvenikov, v tej osupljivi knjigi pa z najnovejšimi znanstvenimi dognanji na področjih epigenetike, nevroplastičnosti in psihonevroimunologije oblikuje logični sklep.

Ta sklep je vznemirljiv: vi in prav vsi ljudje oblikujemo svoje možgane in telo z mislimi, čustvi, nameni in transcendentalnimi stanji, ki jih izkusimo. Knjiga Placebo ste vi vas vabi, da s temi spoznanji oblikujete novo telo in si ustvarite novo življenje.

To ni metafizična izjava. Joe pojasnjuje vsak člen verige vzročnosti, ki se začne z mislijo in konča z biološkim dejstvom, kot je, recimo, povečanje števila izvornih celic ali beljakovinskih molekul v krvnem obtoku, ki krepijo imunost.

Joe na začetku knjige opisuje nesrečo, v kateri si je zdrobil šest hrbteničnih vretenc. Na robu smrti je moral to, kar je verjel v teoriji, preizkusiti v praksi: naša telesa imajo prirojeno inteligenco, ki obsega čudežno moč zdravljenja oziroma celjenja. Discipliniranost, s katero se je lotil vizualizacije celjenja svoje hrbtenice, je srž navdihujoče zgodbe o odločnosti.

Vse nas navdihujejo takšne zgodbe o spontani remisiji in »čudežnem« zdravljenju, Joe pa nam v tej knjigi razkriva, da lahko vsakdo doživi čudežno ozdravljenje. Obnova je vtkana v vsako vlakno našega telesa, degeneracija in bolezen pa sta izjemi, ne pravili.

Ko dojamemo, kako se naša telesa sama obnavljajo, lahko začnemo namenoma izkoriščati vpliv teh fizioloških procesov, ki vplivajo na hormone, ki jih sintetizirajo naše celice, na beljakovine, ki jih ustvarjajo, na živčne prenašalce, ki jih tvorijo, ter na nevronske poti, po katerih pošiljajo signale. Anatomija naših teles ni statična, ampak v njih kar vrvi od sprememb, in to v vsakem trenutku. Naši možgani delujejo s polno paro ter vsako sekundo ustvarjajo in uničujejo nevronske povezave. Joe nas uči, kako zavestno upravljati ta proces. Uči nas, kako prevzeti krmilo vozila, imenovanega telo, namesto da bi bili v pasivni vlogi sopotnika.

Odkritje, da se lahko število povezav v nevronskem snopu podvoji s ponavljajočim se stimuliranjem, je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja predstavljalo pravo revolucijo na področju biologije. Nevropsihiater Eric Kandel, ki se je dokopal do tega odkritja, je prejel Nobelovo nagrado. Kandel je pozneje ugotovil, da se začnejo nevronske povezave krčiti v pičlih treh tednih, če jih ne uporabljamo. Svoje možgane lahko preoblikujemo s signali, ki potekajo skozi naše nevronsko omrežje.

V desetletju, v katerem so Kandel in drugi izmerili nevroplastičnost, so drugi znanstveniki odkrili, da je le peščica naših genov statična. Večino genov (po ocenah od 75 do 85 odstotkov) vklapljajo in izklapljajo signali iz našega okolja. Nanje vplivajo tudi misli, prepričanja in čustva, ki se porajajo v naših možganih. Ena kategorija teh genov, takojšnji zgodnji geni (IEG), vrhunec svojega izraza doseže v pičlih treh sekundah. Ti geni so pogosto regulacijski – nadzorujejo izražanje stotin drugih genov in več tisoč drugih beljakovin na oddaljenih mestih v naših telesih. Takšne prežemajoče in bliskovite spremembe ponujajo prepričljivo pojasnilo za določene oblike radikalnih ozdravitev, o katerih boste brali v tej knjigi.

Joe je eden od znanstvenih piscev, ki v celoti prepoznava vlogo čustev pri preobražanju. Negativna čustva so lahko dobesedno oblika zasvojenosti z visoko ravnijo naših lastnih stresnih hormonov, kot sta kortizol in adrenalin. Oba omenjena stresna hormona in hormoni, ki spodbujajo sproščanje – recimo DHEA in oksitocin – imajo določene okvirje, kar pojasnjuje, zakaj se ne počutimo prijetno, kadar zaradi svojih misli ali prepričanj porušimo hormonsko ravnovesje. Ta zamisel je v osrčju znanstvenega razumevanja zasvojenosti in hlepenja.

Ko spremenite svoje notranje stanje, lahko spremenite svojo resničnost, povezano z zunanjostjo oziroma okoljem. Joe mojstrsko pojasni verigo dogodkov, ki se začne z nameni, ki izvirajo iz čelnega možganskega režnja, potem pa se pretvorijo v kemične posrednike, imenovane nevropeptidi, ki pošiljajo signale po telesu in vklapljajo ali izklapljajo gene. Nekatere izmed teh kemičnih snovi, recimo oksitocin, »hormon crkljanja«, katerega izločanje spodbuja dotikanje, so povezane z občutki ljubezni in zaupanja. Z vajo se lahko naučite hitro prilagoditi okvire tako za stresne kot zdravilne hormone.

Zamisel, da se lahko sami pozdravite preprosto tako, da misli preobrazite v čustva, se vam utegne sprva zdeti osupljiva. Niti Joe ni pričakoval takšnih rezultatov, ki jih je zaznal pri sodelujočih na svojih delavnicah, ko so ravnali popolnoma po teh zamislih: bil je priča spontanim remisijam tumorjev, bolniki na invalidskih vozičkih so shodili, migrene pa so izginile. Joe je z iskrenim navdušenjem in brez predsodkov, kot otrok pri igri, začel premikati meje mogočega. Spraševal se je, kako hitro bi lahko potekalo radikalno zdravljenje, če bi ljudje popolnoma prepričano izkoristili učinek placeba na telo. Zato naslov knjige Placebo ste vi odseva dejstvo, da vaše lastne misli, čustva in prepričanja ustvarjajo verige fizioloških pojavov v telesu.

Včasih vam bo ob branju te knjige neprijetno. Ampak vztrajajte. Nelagodje je samo znak vpliva vašega starega jaza, ki ugovarja zaradi neizogibnosti sprememb, ki vas bodo preobrazile, ter motenj, povezanih z vrednostmi hormonov. Joe pravi, da so lahko ti občutki neudobja preprosto biološki odziv na razkroj starega jaza.

Večina nima časa ali želje razumeti te zapletene biološke procese. Zato je ta knjiga tako koristna. Joe se poglobi v znanstveni vidik teh sprememb in jih opiše razumljivo in poljudno. Zelo se potrudi, da bi ponudil elegantna in preprosta pojasnila. Pomaga si z vzporednicami in preučuje primere ter natančno pojasni, kako nam lahko ta odkritja pomagajo v vsakdanjem življenju. Razkriva dramatične preboje na področju zdravja, ki so jih izkusili tisti, ki so zadevo vzeli zares.

Nova generacija raziskovalcev je skovala izraz za Joejevo početje: samousmerjena nevroplastičnost. Gre za to, da z izkušnjami, ki jih pridobivamo, usmerjamo oblikovanje novih nevronskih poti in uničevanje starih. Prepričan sem, da bo samousmerjena nevroplastičnost postala ena od najmogočnejših zamisli na področju osebne preobrazbe za prihajajoči rod, ta knjiga pa bo v ospredju novega gibanja.

Drugi del te knjige prinaša meditacijske vaje, pri katerih se metafizično konkretno uresniči. Brez težav lahko meditirate sami in na svoji koži preizkusite pestro paleto zmožnosti, kako biti sam svoj placebo. Cilj knjige je spremeniti vaša prepričanja in zaznave o vašem življenju na biološki ravni. Tako boste navdušenje nad drugačno prihodnostjo uresničili na snovni ravni.

Odpravite se na očarljivo potovanje, ki vam bo razširilo obzorja mogočega in vas izzvalo, da boste sprejeli drastično višjo raven zdravljenja in delovanja. Ničesar ne morete izgubiti, če se boste navdušeno predali procesu ter zavrgli misli, čustva in biološke okvirje, ki so vas omejevali v preteklosti. Verjemite, da ste sposobni izkoristiti svoje najvišje zmožnosti in navdihnjeno ukrepati, pa boste postali placebo, ki bo ustvaril srečno in zdravo prihodnost zase in za naš planet.





Prolog

PREBUJENJE



Načrtoval nisem nič od tega. Delo, s katerim se zdaj ukvarjam – sem govorec, avtor in raziskovalec – me je poiskalo samo. Nekateri včasih potrebujemo budnico, da bi se prebudili. Leta 1986 sem jo dobil tudi sam. Bil je čudovit aprilski dan v južni Kaliforniji in imel sem to čast, da me je na triatlonu v Palm Springsu povozil terenec. Tisti trenutek mi je spremenil življenje in predstavljal je začetek tega popotovanja. Takrat sem bil star triindvajset let in nedavno pred tem začel delati kot kiropraktik v La Jolli v Kaliforniji. Za tisti triatlon sem mesece garaško treniral.

Opravil sem plavalni del preizkušnje, in ko se je zgodila nesreča, sem ravno kolesaril. Bližal sem se zahrbtnemu ovinku in vedel sem, da se bomo kolesarji za njim vključili v promet. Policist, ki je bil s hrbtom obrnjen proti prihajajočim avtomobilom, mi je nakazal, naj zavijem desno. Ker sem se nadvse naprezal in sem bil osredotočen na dirko, nisem umaknil pogleda z njega. Ko sem na tistem odseku prehiteval dva kolesarja, se je v moje kolo s hitrostjo kakšnih devetdeset kilometrov na uro od zadaj zaletel rdeči terenec. Takoj me je vrglo v zrak, potem pa sem pristal na hrbtu. Zaradi hitrosti kolesa in počasnih refleksov starejše ženske za krmilom terenca se mi je ta še kar približeval, in kmalu sem se od blizu »srečal« z njegovim odbijačem. Hitro sem se ga oprijel, da me vozilo ne bi povozilo in da se moje telo ne bi znašlo v primežu kovine in asfalta. Tako me je voznica še nekaj časa vlekla po cesti, preden je dojela, kaj se je dogajalo. Ko je končno bliskovito ustavila, sem se nenadzorovano zakotalil še skoraj dvajset metrov.

Še vedno se spominjam zvoka koles, ki so švistela mimo, pa tudi srhljivega vreščanja in preklinjanja kolesarjev, ki so vozili mimo mene – niso vedeli, ali naj ustavijo in pomagajo ali naj nadaljujejo tekmovanje. Ko sem ležal tam, mi ni preostalo drugega, kot da se vdam.

Kmalu je postalo jasno, da sem imel poškodovanih šest vretenc: utrpel sem kompresijske zlome prsnih vretenc 8, 9, 10, 11 in 12 ter ledvenega vretenca 1 (na delu med lopaticama in ledvicami). Vretenca so v hrbtenici »nakopičena« kot opeke, in ko sem s tolikšno silo treščil ob tla, so se sesedla in stisnila. Osmo prsno vretence – v zgornjem predelu telesa, ki je utrpelo poškodbe – je bilo več kot 60-odstotno sesedeno, lok hrbtenice, ki zaobjema in varuje hrbtenjačo, pa je bil poškodovan in stisnjen v obliko preste. Ko se vretence stisne in se zlomi, se kost seveda premakne. V mojem primeru se je zajetna količina zdrobljenih delcev pomaknila proti hrbtenjači. Nikakor me ni čakalo nič dobrega.

Naslednje jutro sem se zbudil kot iz obupne nočne more, obenem pa sem imel celo paleto nevroloških simptomov, vključno z različnimi hudimi bolečinami. Nisem čutil celotnega predela nog, poleg tega sta me pestila odrevenelost in ščemenje, pri nadzorovanju gibov pa sem izkusil težave, zaradi katerih sem se zavedel resnosti svojega položaja.

Po vseh krvnih preiskavah, rentgenskih slikanjih, računalniški tomografiji in slikanju z magnetno resonanco v bolnišnici mi je ortopedski kirurg pokazal izvide in resnobno sporočil: da bi zadržali premikanje drobcev kosti, ki so bili zdaj v moji hrbtenjači, sem potreboval operacijo, pri kateri bi vstavili tako imenovano Harringtonovo palico. To je pomenilo, da bi izrezali hrbtne dele dveh ali treh vretenc nad in pod poškodovanim predelom, potem pa bi ob obeh straneh hrbtenice vstavili dve trideset-centimetrski jekleni palici in ju pričvrstili z vijaki. Potem bi s kolčnice spraskali nekaj drobcev kosti in jih »nalepili« na palici. Operacija bi bila obsežna, bi pa vsaj imel možnost, da bi spet hodil. Vseeno sem vedel, da bom do določene mere ostal invalid in da bom moral do konca življenja prenašati kronične bolečine. Najbrž mi ni treba posebej poudariti, da mi to ni bilo všeč.

Če bi zavrnil operacijo, bi najbrž postal hrom. Najboljši nevrolog v Palm Springsu mi je povedal, da ne pozna nobenega bolnika v Združenih državah v takšnem stanju, ki bi zavrnil poseg. Zaradi nesreče se je moje vretence T-8 stisnilo in je spominjalo na zagozdo. Če bi vstal, hrbtenica ne bi zmogla nositi teže telesa – sesedla bi se in takoj bi ohromel od prsi navzdol. Tudi to ni bila ravno privlačna možnost.

Premestili so me v bolnišnico v La Jolli, bližje mojemu domu, kjer sem si priskrbel še dve dodatni mnenji, vključno z oceno vodilnega ortopedskega kirurga v južni Kaliforniji. Ni me presenetilo, ko sta se oba zdravnika strinjala, da bi moral privoliti v operacijo, pri kateri bi mi vstavili Harringtonovo palico. Napoved se je zdela precej jasna: operacija ali pa ohromelost brez možnosti, da bi še kdaj hodil. Če bi bil sam zdravnik, bi bilo moje priporočilo verjetno enako – operacija je bila najvarnejša možnost. Vendar se nisem odločil zanjo.

Mogoče sem bil takrat samo mlad in drzen, vendar sem se odločil proti možnostim, ki jih je ponujala medicina. Zavrnil sem tudi priporočila strokovnjakov. Prepričan sem, da v vsakem od nas obstaja inteligenca, nevidna zavest, ki omogoča življenje. Ustvari skoraj sto bilijonov celic (začenši s samo dvema), omogoči, da naše srce utripne več sto tisočkrat vsak dan, in omogoča več sto tisoč kemičnih reakcij v sleherni celici, in to vsako sekundo – naštel sem samo nekaj osupljivih zmožnosti te inteligence. Če je ta inteligenca resnična in hote, čuječe ter ljubeče »razkazuje« tako osupljive sposobnosti, bi mogoče lahko svojo pozornost z zunanjega sveta preusmeril na svojo notranjost in se povezal z njo, sem razmišljal takrat. Z njo bi lahko ustvaril odnos.

Doumel sem, da se je telo pogosto sposobno samo pozdraviti, zdaj pa sem moral vse svoje znanje preizkusiti v praksi, ga povzdigniti na višjo raven ter ustvariti pristno zdravilno izkušnjo. In ker sem lahko samo ležal z obrazom, obrnjenim proti tlom, sem se odločil dvoje. Prvič: vsak dan sem se nameraval popolnoma posvetiti tej inteligenci v sebi in ji omogočiti, da bi razvila načrt, osnutek, vizijo – moje želje oziroma »navodila« so bila popolnoma jasna –, potem pa bi zdravljenje predal tej višji sili, ki ima brezmejno moč, ter ji dovolil, da me ozdravi. Drugič: nobeni neželeni misli ne bom dovolil, da bi se izmuznila mojemu zavedanju. Zveni preprosto, kajne?


Radikalna odločitev

Nisem upošteval nasvetov svojih zdravnikov, ampak sem zapustil bolnišnico v reševalnem vozilu, ki me je pripeljalo domov, v oskrbo dveh tesnih prijateljev, kjer sem bival naslednje tri mesece in se posvetil svojemu zdravljenju. To je bilo moje poslanstvo. Odločil sem se, da bom vsak dan namenil obnovi oziroma rekonstrukciji svoje hrbtenice, vretenca za vretencem, tej zavesti – če je zaznavala moj trud – pa bom razkril, kaj hočem. Vedel sem, da bo takšno početje terjalo mojo popolno navzočnost in osredotočenost – moral sem biti navzoč v sedanjem trenutku, ne pa razmišljati ali obžalovati preteklosti, skrbeti glede prihodnosti, obsedeno tuhtati o razmerah okrog sebe ali se osredotočati na svoje bolečine oziroma simptome. V vsakem odnosu, s komer koli, vemo, kdaj nam nekdo namenja svojo pozornost in kdaj ne, kajne? Kajti zavest je zavedanje, zavedanje je namenjanje pozornosti, namenjanje pozornosti pa pomeni osredotočenost na sedanji trenutek. Jasno mi je bilo, da bo ta zavest vedela, kdaj bom osredotočen in kdaj ne. Ko bom v stiku s to silo, bom moral biti popolnoma navzoč. Moja navzočnost bo morala biti enakovredna navzočnosti te sile. Moja volja se bo morala kosati z njeno, moj um pa z njenim.

Dve uri dvakrat na dan sem se poglobil vase in začel ustvarjati podobo želenega rezultata: popolnoma ozdravljene hrbtenice. Seveda sem se zavedal, kako nezavedno delujem in kako neosredotočen sem. Kako ironično! Takrat sem dojel, da v krizi oziroma ob poškodbi preveč svoje pozornosti in energije namenjamo razmišljanju o tem, česa nočemo, namesto da bi se osredotočili na to, kaj hočemo. V prvih tednih po poškodbi sem tako pogosto ravnal tudi sam – zdelo se mi je, da ves čas razmišljam samo o tem, česa nočem.

Med meditacijo o ustvarjanju življenja s popolnoma zaceljeno hrbtenico sem nenadoma dojel, da nezavedno razmišljam o tem, kar so mi nekaj tednov pred tem povedali kirurgi: da najbrž ne bom nikoli več hodil. V mislih sem bil poglobljen v rekonstrukcijo hrbtenice, že v naslednjem trenutku pa sem si belil glavo s tem, ali naj prodam svojo ordinacijo za kiropraktiko. Korak za korakom sem si v mislih predstavljal, kako spet hodim, vendar sem se večkrat zalotil pri tuhtanju, kako bi bilo, če bi vse življenje preživel na invalidskem vozičku.

Zato sem vsakič, ko se je moja pozornost razblinila, misli pa so mi začele begati, začel znova in v glavi spet ustvaril želeno podobo. Zadeva je bila dolgočasna, naporna in, iskreno povedano, ena od najtežjih, kar sem se jih kdaj lotil. Vendar sem domneval, da mora biti končna podoba, ki naj bi jo zaznal opazovalec v meni, jasna, neomadeževana in neprekinjena. Da bi omenjena inteligenca dosegla to, kar sem upal – kar sem vedel, da se lahko zgodi –, sem moral od začetka do konca delovati zavestno in se ne prepustiti vplivu nezavednega.

Po šestih tednih bojev s samim seboj in naprezanju, da bi bil v stiku s to zavestjo, se mi je končno uspelo prebiti skozi svoj notranji proces rekonstrukcije, ne da bi se moral vmes ustaviti in začeti znova. Spominjam se dne, ko mi je to prvič uspelo: počutil sem se, kot bi zadel teniško žogico pod popolnim kotom. Čutil sem, da nekaj počnem prav. Zdelo se je, da se je vse »poklopilo«. Počutil sem se izpolnjeno, zadovoljno, celostno. Prvič sem bil res sproščen in navzoč – v umu in telesu. Misli mi niso vrvele, ničesar nisem preučeval, nisem tuhtal, obsedeno razmišljal ali se trudil. Začutil sem olajšanje, kot bi mi bilo odvzeto breme. Preplavil me je občutek miru in tišine. Nič več mi ni bilo mar za vse stvari v zvezi s svojo preteklostjo in prihodnostjo, za katere mi bi »moralo« biti mar.

To spoznanje je utrdilo mojo pot, kajti prav v tistem obdobju, ko sem se osredotočal na želeni rezultat in sem rekonstruiral svoja vretenca, je bila zadeva iz dneva v dan preprostejša. Najpomembneje pa je, da sem začel opažati izjemne fiziološke spremembe. V tistem trenutku sem to, s čimer sem se ukvarjal v sebi, začel povezovati s tem, kar se je dogajalo zunaj mene – v mojem telesu. V trenutku, ko sem prepoznal to povezavo, sem postal bolj pozoren na svoje početje in zadeve sem se lotil še bolj zagnano; poleg tega sem jo nenehno ponavljal. Zaradi tega sem jo počel radostno in z navdihom – nisem je dojemal kot grozljivo garanje. Nenadoma sem stvari, za katere sem prej porabil dve ali tri ure, lahko opravil precej hitreje.

Časa sem imel dovolj, zato sem začel razmišljati o tem, kako bi bilo, če bi spet videl sončni zahod z obrežja ali obedoval s prijatelji za mizo v restavraciji. Pomislil sem, da teh stvari nikoli ne bom imel za samoumevne. Zelo podrobno sem si predstavljal, kako se prham. Občutil sem vodo na svojem obrazu in telesu. Prestavljal sem si, da preprosto sedim na stranišču ali pa se sprehajam po plaži v San Diegu, na obrazu pa čutim veter. Teh stvari pred nesrečo nisem nikoli zares cenil, zdaj pa so dobile nov pomen – in vzel sem si čas ter jih sprejel na čustveni ravni. Vztrajal sem, dokler nisem dobil občutka, da že obstajajo.

Takrat nisem vedel, kaj počnem, zdaj pa vem: dejansko sem začel razmišljati o vseh teh zmožnostih v prihodnosti, ki so obstajale v kvantnem polju, potem pa sem na čustveni ravni sprejel vsako od njih. In ko sem načrtoval prihodnost ter jo »oplemenitil« z izrazitim čustvenim doživljanjem, je moje telo v sedanjosti začelo verjeti, da dejansko doživlja to prihodnost. Moja sposobnost predstavljanja želene prihodnosti se je vse bolj krepila, moje celice pa so se reorganizirale. Geni so se začeli izražati na novo in takrat se je moje telo res začelo pospešeno celiti.

Spoznaval sem eno od poglavnih načel kvantne fizike: um in snov nista ločena elementa. Zavestne in nezavedne misli ter občutki predstavljajo podlago, ki nadzoruje našo usodo. Vztrajnost, prepričanje in osredotočenost na manifestiranje kakršne koli potencialne prihodnosti – vse to obstaja v človeškem umu ter umu neskončnih zmožnosti v kvantnem polju. Oba uma morata sodelovati, da bi ustvarila kakršno koli prihodnjo resničnost, ki potencialno že obstaja. Spoznal sem, da smo vsi božanski stvarniki, ne glede na raso, spol, kulturo, družbeni položaj, izobrazbo, verska prepričanja ali celo napake iz preteklosti. Prvič v življenju sem se počutil res blagoslovljenega.

Sprejel sem tudi druge ključne odločitve o svojem zdravljenju. Razvil sem pravi program zdravljenja (podrobno opisan v knjigi Evolve Your Brain), ki je obsegal prehrano, obiske prijateljev, ki so se ukvarjali z energijskim zdravljenjem, ter dovršen program rehabilitacije. Ampak v tistem obdobju sem na prvo mesto postavil stik z inteligenco v sebi. Ob njeni pomoči sem na ravni uma ozdravil svoje telo.

Devet tednov in pol po nesreči sem vstal in odkorakal naprej v življenje – brez mavca ali operacij. Popolnoma sem okreval. Deseti teden po nesreči sem spet začel sprejemati stranke. V dvanajstem tednu sem spet telovadil in dvigoval uteži, obenem pa nadaljeval rehabilitacijo. Danes, skoraj trideset let po nesreči, lahko iskreno povem, da me od takrat hrbet ni skoraj nikoli bolel.


Pravi začetek raziskav

Ampak to ni bil konec pustolovščine. Dejstvo, da nisem mogel živeti tako kot nekoč, ni presenetljivo. Spremenil sem se v več pogledih. Spoznal sem resničnost, ki je nihče od znancev ni mogel zares razumeti. Nisem se mogel povezati s številnimi svojimi prijatelji, in nikakor se nisem mogel vrniti k enakemu slogu življenja. Stvari, ki so se mi nekoč zdele zelo pomembne, so bile odtlej nepomembne. In začel sem si postavljati pomembna vprašanja – Kdo sem? Kakšen je smisel življenja? Kaj počnem tu? Kakšno je moje poslanstvo? Kaj ali kdo je Bog? Kmalu zatem sem odpotoval iz San Diega in se preselil na severozahod Združenih držav. V bližini Olympie v zvezni državi Washington sem odprl kiropraktično ordinacijo. Najprej pa sem se skoraj popolnoma odmaknil od sveta in preučeval duhovnost.

Sčasoma so me začele zelo zanimati tudi spontane remisije: ljudje so se znebili hudih bolezni ali stanj, ki so veljala za neozdravljiva oziroma trajna, in to brez konvencionalnih medicinskih posegov, kot so operacije in uživanje zdravil. Med tistimi dolgimi, osamljenimi nočmi med okrevanjem, ko nisem mogel spati, sem se s tisto zavestjo »dogovoril«, da bom preostanek življenja preučeval in raziskoval povezavo med umom in telesom ter zamisel o prevladi uma nad snovnim, če bom še kdaj lahko hodil. In že skoraj tri desetletja od takrat bolj ali manj počnem prav to.

Obiskal sem nekaj držav, poiskal številne ljudi, ki so imeli diagnoze različnih bolezni in so jih zdravili konvencionalno ali nekonvencionalno. Njihovo stanje je bodisi ostajalo enako ali pa se je slabšalo, dokler se jim ni nenadoma začelo izboljševati. Začel sem se pogovarjati s temi ljudmi, da bi odkril, katere so njihove skupne izkušnje, da bi lahko razumel in zapisal, zaradi česa se jim je stanje izboljšalo. Želel sem namreč spojiti znanost in duhovnost. Ugotovil sem, da so vsi od teh čudežnih primerov temeljili na izrazitem vplivu uma.

Znanstvenik v meni je postal zelo nemiren in še bolj radoveden. Spet sem začel obiskovati predavanja na univerzi in preučeval sem izsledke najnovejših raziskav na področju nevroznanosti. Po diplomi sem svoje znanje še poglobil na področjih slikanja možganov, nevroplastičnosti, epigenetike in psihonevroimunologije. Zdaj, ko sem vedel, kaj so storili tisti ljudje, da so ozdraveli, obenem pa sem vedel vse o znanosti vplivanja na um (no, tako se mi je vsaj zdelo), sem pomislil, da bi lahko pomagal drugim – tako bolnim kot tistim, ki so zdravi, a bi radi še okrepili svoje zdravje, pa tudi odnose, kariero, družinske vezi in življenje na splošno.

Potem sem postal eden od štirinajstih znanstvenikov in raziskovalcev, ki so jih leta 2004 povabili k sodelovanju v dokumentarnem filmu What the Bleep Do We Know!? (Kaj, hudiča, sploh vemo!?). Ta film je postal takojšnja senzacija. Ljudi je spodbujal, naj se sprašujejo o naravi resničnosti, potem pa naj skušajo ugotoviti, kako (če sploh) njihovo razmišljanje vpliva na njihovo življenje. Ljudje po svetu so se pogovarjali o filmu in njegovih zamislih. V povezavi s tem je leta 2007 izšla moja prva knjiga Evolve Your Brain: The Science of Changing Your Mind (Razvijte svoje možgane: znanost spreminjanja uma). Ko je bila knjiga nekaj časa na tržišču, so me ljudje začeli spraševati: »Kako se to naredi? Kako naj se spremenim? Kako naj ustvarim želeno življenje?« To so me spraševali najpogosteje.

Tako sem zbral ekipo in se lotil izvajanja delavnic po Združenih državah in v tujini, na katerih sem predaval o ustroju možganov in o tem, kako lahko reprogramiramo mišljenje z nevrofiziološkimi načeli. Te delavnice so bile najprej samo nekakšna izmenjava informacij. Ampak ljudje so hoteli več, zato sem dodal meditacije, da bi okrepil sinergijo in dopolnil informacije, udeležencem pa razkril praktične korake spreminjanja uma in telesa, zaradi katerega se končno spremeni tudi njihovo življenje. Po uvodnih delavnicah v različnih delih sveta so me ljudje spraševali: »Kaj sledi?« Zato sem poleg uvodnih delavnic začel izvajati še nadaljevalna predavanja. Pozneje je vse več ljudi spraševalo, ali bi lahko pripravil še bolj poglobljena predavanja, torej na naslednji ravni. To se je dogajalo v večini krajev, kjer sem predaval.

Zdelo se mi je, da sem povedal vse in ljudi naučil vsega, kar sem lahko, vendar so hlepeli po še več, zato sem poglobil svoje znanje in izpilil predstavitve in meditacije. Moje početje je dobilo zagon in dobival sem dobre povratne informacije. Ljudem se je uspelo znebiti nekaterih navad, ki so jih uničevale, ter zaživeti srečnejše. Do takrat smo bili s sodelavci priče samo neznatnim, nepomembnim spremembam, vendar so ljudje uživali v informacijah in hoteli nadaljevanja. Zato sem se vedno odzval vabilom. Menil sem, da bo moje poslanstvo opravljeno, ko me bodo nehali vabiti.

Kakšno leto in pol po prvi delavnici smo z ekipo začeli dobivati elektronska sporočila udeležencev, ki so opisovali pozitivne spremembe, ki so jih izkušali po rednem meditiranju. Njihova življenja so se začela izrazito spreminjati in bili so navdušeni. Povratne informacije, ki smo jih dobili v naslednjem letu, so pritegnile mojo pozornost, pa tudi pozornost mojih sodelavcev. Naši udeleženci so začeli poročati ne samo o spremembah na področju telesnega zdravja, ampak tudi o izboljšanih izvidih zdravniških preiskav. Včasih so bili ti popolnoma normalni! Ti ljudje so poskrbeli za natančno takšne telesne, umske in čustvene spremembe, kot so bile tiste, ki sem jih preučeval, opazoval in na koncu pisal o njih v knjigi Evolve Your Brain.

Zdelo se mi je izjemno vznemirljivo, ker sem bil priča temu, saj sem vedel, da lahko vse, kar se da ponoviti, postane znanstveno pravilo. Številni so nam pošiljali elektronska sporočila, ki so se začela z istimi besedami: »Ne boste verjeli, ampak …« In te spremembe so bile zdaj več kot naključje.

Malce pozneje istega leta so se na obeh prireditvah v Seattlu začele dogajati osupljive stvari. Na prvi prireditvi je ženska z multiplo sklerozo, ki je ob prihodu uporabljala hojico, na koncu delavnice hodila brez pomoči. Na drugi prireditvi tistega leta v Seattlu je druga ženska, ki jo je multipla skleroza pestila že deset let, zaplesala in izjavila, da sta ohromelost in otrplost, ki sta ji delali preglavice v levem stopalu, popolnoma izginili. (Več o eni od teh žensk – pa tudi o njima podobnih – v prihajajočih poglavjih.) Povpraševanje po delavnicah je bilo veliko, zato sem leta 2010 priredil naprednejšo delavnico v Koloradu, kjer so ljudje začeli opažati, da se jim stanje oziroma počutje izboljšuje kar tam, med samo prireditvijo. Ljudje so vstali, vzeli mikrofon in razkrili precej osupljive zgodbe.

V tistem obdobju so me medse vabili tudi številni vodilni iz poslovnega sveta, da bi jim predaval o biologiji sprememb, nevroznanosti vodenja in o tem, kako preobraziti posameznike, da bi tako preobrazili kulturo. Po nagovoru ene od skupin je k meni pristopilo več direktorjev. Zanimalo jih je, kako prilagoditi moje zamisli in tako oblikovati podjetniški model preobrazbe. Tako sem oblikoval osemurni tečaj, ki ga je mogoče prilagoditi podjetjem in organizacijam. Bil je tako uspešen, da smo na njegovi podlagi zasnovali podjetniški program »30 dni do genialnosti«. Naše stranke so bili poslovneži iz podjetij Sony Entertainment Network, Gallo Family Vineyards, telekomunikacijskega podjetja WOW! (ki se je najprej imenovalo Wide Open West) ter številnih drugih. To je privedlo do možnosti zasebnega poučevanja za najvišje vodstvene kadre.

Povpraševanje po naših podjetniških programih se je tako zelo povečalo, da sem začel uriti izvajalce oziroma učitelje; zdaj imam več kot trideset dejavnih učiteljev, vključno z nekdanjimi direktorji, podjetniškimi svetovalci, psihoterapevti, odvetniki, zdravniki, inženirji in doktorji znanosti, ki potujejo po svetu in o tem modelu preobrazbe predavajo v različnih podjetjih. (Zdaj načrtujemo izdajo certifikatov samostojnim učiteljem, ki bodo lahko naš model sprememb uporabljali pri svojih strankah.) Niti v sanjah si ne bi drznil pomisliti, da bom izkusil takšno prihodnost.

Leta 2012 sem izdal svojo drugo knjigo, Breaking the Habit of Being Yourself: How to Lose Your Mind and Create a New One (Odvadite se biti to, kar ste: kako izgubiti svoj um in ustvariti novega), ki predstavlja praktično dopolnilo h knjigi Evolve Your Brain. V njej nisem poglobljeno pojasnil samo nevroznanosti sprememb in epigenetike, ampak sem opisal tudi štiritedenski program, v katerem sem korak za korakom razkril navodila, kako uvesti spremembe. Zadeva temelji na izkušnjah z delavnic, ki sem jih vodil v tistem času.

Potem sem priredil še eno napredno delavnico v Koloradu, na kateri smo bili priče sedmim spontanim remisijam različnih stanj. Neka ženska, ki je zaradi hudih alergij na hrano živela samo od zelene solate, je tisti konec tedna ozdravela. Drugi so se znebili preobčutljivosti na gluten, celiakije, težav s ščitnico, hudih kroničnih bolečin ter drugih stanj. Nenadoma sem zaznal res pomembne spremembe zdravja ljudi in njihovih življenj. Ti so se odmaknili od svoje takratne resničnosti in ustvarili novo. Dogajalo se je pred mojimi očmi.


Informacije za preobrazbo

Tisti dogodek v Koloradu leta 2012 je bil prelomna točka v moji karieri, saj sem končno uvidel, da ljudje niso izboljšali samo svojega počutja, ampak so se njihovi geni izražali na novo – prav tam, med meditacijo. Spremembe so bile izjemne. Da bi človek, ki ga je leta pestila bolezen, kakršna je lupus, ozdravel med enourno meditacijo, se je v njegovem umu in telesu moralo zgoditi nekaj prelomnega. Hotel sem ugotoviti, kako izmeriti te spremembe, ki so se dogajale na delavnicah, da bi lahko natančno ugotovili, kaj se je zgodilo.

Tako sem na začetku leta 2013 ponudil popolnoma novo delavnico. Delo v njej je potekalo na povsem drugi ravni. Priredil sem jo v Arizoni, nanjo pa sem povabil ekipo strokovnjakov, vključno z nevroznanstveniki, tehniki in kvantnimi fiziki s posebnimi instrumenti. Na štiridnevni delavnici je sodelovalo več kot dvesto udeležencev. Strokovnjaki so s svojo opremo merili elektromagnetno polje v prostoru, kjer je potekala delavnica, da bi ugotovili, ali se medtem energija spreminja. Merili so tudi energijsko polje teles udeležencev ter energijska središča njihovih teles (imenovana tudi čakre), da bi ugotovili, ali lahko vplivajo na ta središča.

Meritve so opravljali z izjemno natančno opremo in postopki: z elektroencefalografijo (EEG) so merili električno aktivnost v možganih, s kvantitativno elektroencefalografijo (QEEG) so podatke, pridobljene z EEG, računalniško analizirali, z merjenjem variabilnosti srčne frekvence (HRV) so zapisovali odklone časovnih intervalov med srčnimi utripi in koherenco srca (merjenje srčnega ritma, ki odseva komunikacijo med srcem in možgani), z vizualizacijo izločenih plinov (tehnika GDV) pa so merili spremembe bioenergijskih polj.

Številnim udeležencem smo skenirali možgane pred prireditvijo in po njej, da bi lahko ugotovili, kaj se je dogajalo v notranjosti njihovih možganov. Naključno smo izbrali udeležence, ki smo jim opravili skeniranje med prireditvijo, da bi ugotovili, ali lahko izmerimo kakšne spremembe možganskih vzorcev v realnem času med tremi meditacijami, ki sem jih vodil vsak dan. Dogodek je bil veličasten. Osebe s Parkinsonovo boleznijo ni več pestilo tresenje. Človek s travmatično poškodbo možganov se je pozdravil. Ljudje s tumorji v možganih in telesih so ugotovili, da so te tvorbe izginile. Številni posamezniki z artritičnimi bolečinami so prvič po več letih doživeli olajšanje. Poleg vsega naštetega smo bili priča številnim drugim izjemnim spremembam.

Med tem osupljivim dogodkom smo lahko končno znanstveno izmerili objektivne spremembe in dokumentirali subjektivne spremembe v zvezi z zdravjem udeležencev, o katerih so poročali sami. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da smo bili priče nečemu zgodovinskemu. Pozneje v tej knjigi bom razkril nekatere od teh zgodb in vam tako pokazal, česa ste sposobni – gre za zgodbe vsakdanjih ljudi, ki jim je uspelo nekaj izjemnega.

Ko sem razvijal to delavnico, sem hotel ljudem dati znanstvene informacije, potem pa še navodila za njihovo uporabo, da bi lahko čim bolj poglobili osebno preobrazbo. Navsezadnje je znanost sodobni jezik misticizma. Spoznal sem, da v trenutku, ko začnem govoriti v jeziku vere ali kulture, v trenutku, ko se začnem naslanjati na tradicijo, vnesem razdor med poslušalce. Znanost pa jih poenoti in odstre tančico mističnosti.

Ugotovil sem tudi, da ljudje lahko doživijo preobrazbo, če jih lahko poučim o njenem znanstvenem modelu (jim razkrijem kanček kvantne fizike, da bi lažje razumeli znanost možnosti), zadevo oplemenitim z najnovejšimi dognanji na področjih nevroznanosti, nevroendokrinologije, epigenetike in psihonevroimunologije, jih pravilno usmerim in jim omogočim uporabo teh informacij. In če to lahko storim v okolju, v katerem lahko v živo spremljam oziroma »merim« preobrazbo, bi to merjenje prineslo še več informacij, ki bi jih lahko uporabil pri poučevanju udeležencev o preobrazbi, ki so jo pravkar izkusili. Te informacije bi lahko uporabil pri naslednji preobrazbi, in tako naprej – ljudje bi začeli krčiti vrzel med tem, kar mislijo, da so, in tem, kar v resnici so – namreč božanski ustvarjalci. To bi jim še olajšalo nadaljevanje takšnega početja. Tej zamisli pravim »informacije za preobrazbo« in postala je moja nova strast.

Danes ponujam sedemurni spletni intenzivni uvodni tečaj, osebno pa vsako leto opravim devet ali deset tridnevnih naprednih delavnic po vsem svetu ter eno ali dve petdnevni nadaljevalni delavnici, na katere pridejo omenjeni znanstveniki s svojo opremo in v živo merijo možganske spremembe, spremembe delovanja srca, spremembe izražanja genov ter energijske spremembe. Rezultati so naravnost osupljivi in predstavljajo temelj te knjige.





UVOD

UM JE POMEMBEN



Izjemni rezultati, ki sem jim bil priča na nadaljevalnih delavnicah, ki jih vodim, ter vsi znanstveni podatki, ki so bili pridobljeni na teh dogodkih, so me pripeljali do zamisli o placebu: kako lahko ljudje zaužijejo tableto sladkorja ali jim vbrizgajo solno raztopino, njihovo prepričanje v nekaj zunaj njih pa potem omogoči, da ozdravijo.

Začel sem se spraševati: »Kaj če bi ljudje začeli verjeti vase namesto v nekaj zunaj sebe? Kaj če bi verjeli, da lahko spremenijo nekaj v sebi, in bi se spravili v stanje, v katerem je oseba, ki uživa placebo? Mar niso tega počeli udeleženci naših delavnic, da bi se jim stanje izboljšalo? Ali ljudje res potrebujejo tableto oziroma injekcijo, da bi spremenili svoje počutje? Jih lahko naučimo, kako doseči enake stvari, če jim pokažemo, kako dejansko učinkuje placebo?«

Navsezadnje je pridigar, ki kroti kače in pije strihnin, a nima nobenih bioloških posledic, vsekakor spremenil svoje stanje, kajne? (Več o tem v prvem poglavju.) Če lahko začnemo meriti dogajanje v možganih in preučimo vse te informacije, najbrž ljudi lahko naučimo, kako naj to počnejo sami, ne da bi se zanašali na nekaj zunaj njih – brez placeba, kajne? Jih lahko naučimo, da so sami placebo? Z drugimi besedami: ali jih lahko prepričamo, naj namesto v znano – v tabletko sladkorja ali v injekcijo solne raztopine – verjamejo v neznano in poskrbijo, da bo to postalo znano?

In prav o tem govori ta knjiga: omogoča vam spoznanje, da imate vse biološke ter nevrološke ustroje, da lahko storite prav to, kar sem omenil pravkar. Z novimi znanstvenimi dognanji želim odstreti tančico s teh zamisli, da bi lahko več ljudi spremenilo svoja notranja stanja in tako ustvarilo pozitivne spremembe v zvezi z zdravjem in v njihovem zunanjem svetu. Če se vam vse skupaj zdi preveč osupljivo, da bi bilo resnično, naj ponovim, da boste na koncu knjige našli seznam raziskav, katerih izsledke smo uporabljali na naših delavnicah, da bi vam pokazali, kako je zadeva sploh izvedljiva.


O čem ta knjiga ne govori

Rad bi omenil nekaj stvari, o katerih ta knjiga ne govori, da bi že kar na začetku razjasnil morebitne napačne predstave. Tu ne boste brali o etiki uporabe placeba pri zdravljenju. Veliko se govori o moralni upravičenosti zdravljenja bolnikov, ki ni del medicinskega poskusa z inertno snovjo. Razprava o tem, ali cilj upravičuje takšno sredstvo, je lahko dobrodošla v okviru splošnega pogovora o placebu, vendar je ta zadeva popolnoma ločena od sporočila, ki ga prinaša ta knjiga. Placebo ste vi vas postavlja na voznikov sedež, ko gre za ustvarjanje sprememb v vašem življenju, in ne govori o pravilnosti tega, da vas drugi »prelisičijo« in prepričajo v takšno početje.

Ta knjiga tudi ne govori o zanikanju. Nobena od metod, o katerih boste brali tu, ne zanika vaših trenutnih zdravstvenih težav oziroma stanj. Prav nasprotno: govori o preobražanju bolezni. Zanima me, kako se spremenijo ljudje, ko se znebijo bolezni in ozdravijo. Placebo ste vi ne govori o zavračanju resničnosti, ampak o možnostih, ko človek vstopa v novo resničnost.

Spoznali boste, da iskrene povratne informacije v obliki medicinskih testov razkrivajo, ali vaše početje učinkuje. Ko boste videli učinke, ki jih boste ustvarili, boste lahko namenili pozornost temu, kar vas je pripeljalo do uspeha, in ponovili zadevo. In če vaše početje ne bo učinkovito, je čas, da ga spremenite, dokler ne boste izkusili uspeha. To je spajanje znanosti in duhovnosti. Zanikanje pa se pojavi, kadar ne sprejmete resničnosti tega, kar se dogaja v in okoli vas.

Ta knjiga tudi ne dvomi o učinkovitosti različnih zdravljenj. Teh je veliko in številna učinkujejo zelo dobro. Vsa imajo bolj ali manj merljive koristne učinke na vsaj nekaj ljudi, vendar se ta knjiga ne osredotoča na ustvarjanje popolnega popisa teh metod. Želim vam predstaviti obliko zdravljenja, ki je še posebej pritegnila mojo pozornost: samozdravljenje zgolj z mislimi. Spodbujam vas, da še naprej uporabljajte vse možnosti in tehnike zdravljenja, ki so v vašem primeru učinkovite – to so lahko zdravila na recept, kirurški posegi, akupunktura, kiropraktika, biofeedback, terapevtska masaža, prehranska dopolnila, joga, refleksologija, energijska medicina, zvočna terapija, in tako naprej. Placebo ste vi ne govori o zavračanju česar koli, razen tistih omejujočih prepričanj, ki ste jih ustvarili sami.


Kaj je v tej knjigi?

Knjiga Placebo ste vi ima dva dela:

PRVI DEL razkriva vse podrobne informacije, ki jih potrebujete, da bi razumeli, kaj je učinek placeba in kako vpliva na možgane in telo. Izvedeli boste tudi, kako ustvariti takšne čudežne spremembe v svojih možganih in telesu – popolnoma sami, zgolj z mislimi.

Prvo poglavje prinaša nekaj neverjetnih zgodb, ki dokazujejo osupljivo moč človeškega uma. Nekaj teh zgodb razkriva, kako so se ljudje pozdravili z mislimi, druge kažejo, kako so zaradi svojih misli zboleli (in včasih celo pospešili svojo smrt). Brali boste o moškem, ki je umrl, ko je izvedel, da ima raka, čeprav je obdukcija razkrila, da so mu postavili napačno diagnozo. Brali boste o ženski, ki jo je desetletja pestila depresija, stanje pa se ji je drastično izboljšalo med poskusnim jemanjem antidepresiva, čeprav je bila v skupini, ki je dobivala placebo. Brali boste tudi o peščici veteranov, ki so šepali zaradi osteoporoze, potem pa so čudežno ozdraveli po lažni operaciji kolena. Prebrali boste celo nekaj osupljivih zgodb o vudujskih urokih in krotenju kač. Te dramatične zgodbe razkrivam, da bi opozoril na to, česa vsega je sposoben človeški um – sam, brez kakršne koli pomoči sodobne medicine. In upam, da se boste ob tem vprašali: »Kako je to mogoče?«

Drugo poglavje prinaša kratko zgodovino placeba. Razkriva poročila o znanstvenih odkritjih od 70. let 18. stoletja (ko je dunajski zdravnik z magneti sprožil krče, ki jih je pojmoval za terapevtske) do danes, ko nevroznanstveniki razkrivajo vznemirljive skrivnosti o zapletenosti delovanja uma. Spoznali boste zdravnika, ki je razvil tehnike hipnoze, ko je nekega dne zamudil v ordinacijo in naletel na čakajočega bolnika, ki je zamaknjeno zrl v plamen svetilke, pa kirurga iz druge svetovne vojne, ki je ranjencem uspešno dajal injekcije fiziološke raztopine za lajšanje bolečin, ko mu je zmanjkalo morfija. Spoznali boste tudi zgodnje raziskovalce s področja psihonevroimunologije, ki so liste strupenega bršljana zamenjali z neškodljivimi in ugotovili, da se je njihova testna skupina bolj odzivala na to, kar so ji povedali, kot na to, kaj so sodelujoči dejansko doživljali.

Brali boste tudi o tem, kako se je Norman Cousins pozdravil s smehom; kako je Herbert Benson, zdravnik in raziskovalec s Harvarda, ublažil dejavnike tveganja pri srčnih bolnikih, ko je odkril, kako učinkuje transcendentalna meditacija. Brali boste tudi o italijanskem nevroznanstveniku, zdravniku in doktorju znanosti Fabriziu Benedettiju, ki je bolnikom dal zdravilo, potem pa ga je nadomestil s placebom – in opazoval, kako so možgani še naprej neovirano dajali ukaze za ustvarjanje istih nevrokemičnih snovi, kakršnih ustvarjanje je sprožalo zdravilo. Brali boste tudi o osupljivi novi raziskavi, ki bo popolnoma spremenila položaj: njeni izsledki namreč razkrivajo, da so se simptomi pri bolnikih s sindromom razdražljivega črevesja drastično ublažili, ko so ti zaužili placebo – čeprav so se popolnoma zavedali, da so dobili placebo, ne aktivnega zdravila.

Tretje poglavje razkriva, kaj se dogaja v telesu, ko začne delovati učinek placeba. Placebo po svoje učinkuje, ker lahko človek sprejme novo zamisel o tem, da je lahko zdrav, potem pa z njo nadomesti prepričanje, da bo vedno bolan. To pomeni, da lahko spremenite svoje mišljenje in nezavedno nič več ne pričakujete, da bo vaša prihodnost enaka znani preteklosti, ampak začnete pričakovati nov možen izid. Če se strinjate s to zamislijo, to pomeni, da morate preučiti svoje razmišljanje ter premisliti o tem, kaj sploh je um in kako te stvari vplivajo na telo.

V tem poglavju pojasnjujem, da ne morete spremeniti svojih odločitev, dokler ne spremenite misli. Izzovejo namreč enako vedenje, ki ustvarja enake izkušnje, te pa sprožajo enaka čustva, ki so vzrok za enake misli. Nevrokemično torej ostajate enaki. S takšnim početjem se nenehno opominjate, kaj menite, da ste. Ampak vedite, ni vam namenjeno, da bi bili do konca življenja enaki. V tem poglavju tudi pojasnjujem zamisel o nevroplastičnosti. Razkrivam, da danes vemo, da so se možgani sposobni spreminjati vse življenje, ustvarjati nove nevronske poti in povezave.

Četrto poglavje preučuje učinek placeba na telo in pojasnjuje naslednji korak fiziologije placebo odziva. Na začetku tega poglavja je zgodba o skupini starejših moških, ki se znajdejo na enotedenskem seminarju v organizaciji harvardskih raziskovalcev. Ti so jih prosili, naj se pretvarjajo, da so dvajset let mlajši. Do konca tedna so se pri moških pojavile številne merljive fiziološke spremembe – »telesna ura« se je pri vseh pomaknila nazaj. Izvedeli boste, kako jim je to uspelo.

V tem poglavju pišem tudi o tem, kaj so geni in kako se izražajo v telesu. Izvedeli boste, kako je dokaj nova in vznemirljiva znanost epigenetike tako rekoč izničila zamisel »stare šole«, da geni določajo našo usodo. Uči nas, da lahko um resnično da navodila novim genom, naj se vedejo drugače. Odkrili boste dodelane mehanizme v telesu za vklapljanje ali izklapljanje določenih genov. To pomeni, da vam ni nujno usojeno, da se bo določen gen, ki ste ga podedovali, res izrazil. To pomeni, da se lahko naučite spremeniti nevronska vezja, ki vplivajo na nove gene in vam omogočijo dejanske fizične spremembe. Brali boste tudi o tem, kako naša telesa dostopajo do izvornih celic – do snovi, ki se »skriva« za številnimi čudeži, povezanimi z učinkom placeba – in ustvarjajo nove, zdrave celice na prizadetih področjih.

Peto poglavje spaja predhodni poglavji in pojasnjuje, kako misli spremenijo možgane in telo. Na začetku se pojavi vprašanje: »Ko se okolje spremeni, se geni začnejo izražati na novo. Je to mogoče doseči pred spremembo okolja?« Potem pojasnim, kako lahko uporabite tehniko, imenovano umska priprava, s katero jasno namero spojite z okrepljenimi čustvi (tako omogočite telesu, da »preizkusi« prihodnja doživetja). Lahko bi rekli, da v sedanjosti izkusite prihodnost.

Najpomembneje je, da vaše notranje misli postanejo bolj resnične od zunanjega okolja, kajti takrat možgani ne prepoznajo razlike in se odzovejo, kot da se je nekaj res zgodilo. Če ste sposobni takšno stanje uspešno ustvariti dovoljkrat, preobrazite telo in začnete aktivirati nove gene na novo. Ustvarite epigenetske spremembe – kot da se je namišljeni dogodek res zgodil. In takrat lahko »zakorakate« naravnost v to, novo resničnost in postanete placebo. To poglavje ne očrta samo znanosti, ki omogoča takšno ravnanje, ampak obsega tudi zgodbe številnih javnih osebnosti z različnih življenjskih področij, ki so uporabile to tehniko (ne glede na to, ali so se takrat v celoti zavedale, kaj počnejo) in uresničile svoje najdrznejše sanje.

Šesto poglavje, ki se osredotoča na zamisel o dojemljivosti, se začne z osupljivo, a srhljivo zgodbo o tem, kako je skupina raziskovalcev želela ugotoviti, ali je mogoče umsko zdravega človeka, ki v ničemer ne izstopa in spoštuje zakone, je pa izjemno dojemljiv za hipnozo, programirati, da bi storil nekaj, kar bi se mu sicer zdelo nepojmljivo: streljati na neznanca, da bi ga ubil.

Videli boste, da so nekateri bolj dojemljivi kot drugi. Bolj ko je človek dojemljiv, lažje dostopa do svojega podzavestnega uma. To je ključ do razumevanja učinka placeba, kajti zavestni um predstavlja samo pet odstotkov tega, kar smo. Preostalih petindevetdeset odstotkov predstavlja vrsta podzavestnih programiranih stanj, v katerih telo igra vlogo uma. Izvedeli boste, da morate preseči vpliv tega analitičnega uma in vstopiti v operacijski sistem svojih podzavestnih programov, če želite, da bi vaše nove misli izzvale nove izide in spremenile vašo gensko usodo – obenem boste izvedeli, da je meditacija mogočno orodje, ki vam omogoči prav to. Poglavje se konča s kratko razpravo o različnih stanjih, povezanih z možganskim valovanjem, v katerih najlažje postanete bolj dojemljivi.

Sedmo poglavje razkriva, kako načini razmišljanja, prepričanja in zaznavanja spremenijo počutje in oblikujejo osebnost – vašo osebno resničnost – in kako jih lahko spremenite, da bi ustvarili novo resničnost. Brali boste o moči nezavednih prepričanj, obenem pa boste lahko prepoznali nekatera od teh prepričanj, ki vplivajo na vas, a se ne zavedate tega. Brali boste tudi, kako lahko okolje in asociativni spomini okrnijo vašo sposobnost spreminjanja prepričanj.

Podrobno opisujem, da lahko spremenite prepričanja in zaznave, če spojite jasno namero z okrepljenimi čustvi. Takšno ravnanje prepriča vaše telo, da se je prihodnja zmožnost, ki ste jo izbrali iz kvantnega polja, že uresničila. Okrepljena čustva so ključna, kajti samo kadar je vaša odločitev prežeta z dovolj mogočno energijo, ki presega vpliv programov, vtkanih v vaše možgane in čustveno zasvojenost v telesu, lahko spremenite možganska vezja in izražanje genov v telesu, obenem pa poskrbite za to, da se telo »navadi« na nov um (pri tem se izbriše sleherna sled starih nevronskih vezij in vzorcev razmišljanja).

V osmem poglavju opisujem kvantno vesolje, nepredvidljivi svet snovnega in energije, iz katerega so sestavljeni atomi in molekule vsega v vesolju – to je v resnici samo še več energije (ki spominja na praznino), ne pa trdna snov. Kvantni model, ki navaja, da vse možnosti obstajajo v sedanjem trenutku, je ključen, če želite izkoristiti učinek placeba za zdravljenje, saj vam dovoljuje, da zase izberete novo prihodnost in dejansko opazujete, kako se uresniči. Takrat boste razumeli, kako zelo mogoče je prečkati reko sprememb in neznano spremeniti v znano.

Deveto poglavje prinaša zgodbe o treh ljudeh z mojih delavnic, ki so poročali o res izjemnih rezultatih, doseženih z uporabo taistih tehnik za izboljševanje zdravja. Najprej boste spoznali Laurie, ki so ji pri devetnajstih postavili diagnozo redke degenerativne bolezni kosti. Zdravniki so rekli, da zadeva ni ozdravljiva. Čeprav je Laurie v več desetletjih utrpela dvanajst hudih zlomov leve noge in kolka, zaradi česar je morala uporabljati bergle, da se je sploh lahko premikala, danes hodi popolnoma normalno – ne potrebuje niti palice. Rentgenske slike ne razkrivajo nobenih dokazov o zlomih kosti.

Nato vam bom predstavil Candace, ki so ji postavili diagnozo Hashimotove bolezni – hudega obolenja ščitnice s številnimi zapleti – v obdobju, ko je bila zamerljiva in polna besa. Zdravnik ji je povedal, da bo morala do konca življenja jemati zdravila, a mu je dokazala, da se je motil, saj ji je na koncu uspelo odpraviti bolezen. Danes je Candace popolnoma zaljubljena v čisto novo življenje in ne jemlje nikakršnih zdravil za ščitnico. Izvidi krvnih preiskav kažejo, da ji ta žleza deluje normalno.

Spoznali boste še Joann (žensko, omenjeno v Predgovoru), mamo petih otrok, uspešno poslovno žensko in podjetnico, ki so jo številni imeli za »superžensko« – preden se je nenadoma zgrudila in so ji postavili diagnozo napredovale oblike multiple skleroze. Joannino stanje se je hitro poslabševalo in kmalu ni mogla več premikati nog. Ko je prišla na mojo delavnico, je dosegla samo neznatne spremembe – dokler se nekega dne ženska, ki že leta ni premaknila nog, ni sprehodila po prostoru, popolnoma brez pomoči, in to po zgolj eni uri meditacije!

Deseto poglavje prinaša še več osupljivih zgodb udeležencev delavnic, pa tudi izvide skeniranja možganov, ki sodijo zraven. Spoznali boste Michelle, ki se je popolnoma znebila Parkinsonove bolezni, ter Johna, paraplegika, ki je po meditaciji vstal z invalidskega vozička. Brali boste o tem, kako se je Kathy (direktorica, ki je živela na »prehitevalnem pasu«) naučila zaživeti v sedanjem trenutku in kako se je Bonnie znebila fibroidnih tumorjev in hudih menstrualnih krvavitev. Na koncu boste spoznali še Genevieve, ki je med meditacijo zapadla v tako izrazito stanje blaženosti, da so ji po licih polzele solze radosti, ter Mario – njeno izkušnjo lahko opišemo zgolj z izrazom »orgazem v možganih«.

Razkril bom podatke, ki jih je zbrala moja ekipa znanstvenikov, ko je preučila izvide skeniranja možganov omenjenih udeležencev. Videli boste, kakšnim spremembam smo bili priče na delavnicah. Najboljše v zvezi s temi podatki pa je dejstvo, da vam ni treba biti menih, nuna, učenjak, znanstvenik ali duhovni voditelj, da bi dosegli podobne podvige. Ne potrebujete doktorata znanosti ali zdravniškega naziva. Ljudje v tej knjigi so običajni, tako kot vi. Ko boste prebrali to poglavje, boste razumeli, da to, kar so dosegli, ni čarovnija – zadeva sploh ni čudežna; preprosto so usvojili veščine, ki se jih da naučiti, in jih uporabili. In če boste tako ravnali tudi vi, boste lahko ustvarili podobne spremembe.

DRUGI DEL te knjige je namenjen meditaciji. Obsega enajsto poglavje, v katerem razkrivam nekaj preprostih korakov priprave na meditacijo, pozneje pa opisujem specifične tehnike, ki vam bodo koristile, ter dvanajsto poglavje, ki prinaša podrobna navodila za uporabo tehnik meditacije, ki jih poučujem na svojih delavnicah – prav te tehnike so uporabili udeleženci, ki so dosegli osupljive rezultate, o katerih pišem v predhodnih poglavjih te knjige.



Z veseljem povem, da čeprav še nimamo vseh odgovorov o izkoriščanju moči placeba, najrazličnejši ljudje dejansko uporabljajo te zamisli prav zdaj in ustvarjajo izjemne spremembe v svojih življenjih – v mislih imam spremembe, ki jih številni pojmujejo kot praktično nemogoče. Tehnike, ki jih razkrivam v tej knjigi, niso nujno omejene na odpravljanje zdravstvenih tegob; lahko jih uporabite za izboljšave na katerem koli življenjskem področju. Upam, da vas bo knjiga navdihnila, da boste preizkusili te tehnike in svoje življenje oplemenitili z dozdevno nemogočimi spremembami.





Prvo poglavje

JE TO MOGOČE?



Sam Londe, upokojeni prodajalec čevljev, ki je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja živel na obrobju St. Louisa, je zaznal težave s požiranjem.1 Končno se je odpravil k zdravniku, ki je odkril, da ima Londe metastatskega raka požiralnika. V tistem času je ta bolezen veljala za neozdravljivo; še nihče je namreč ni prebolel. Šlo je za smrtno obsodbo, Londov zdravnik pa je novico sporočil s primerno resnobnim tonom.

Da bi dal Londu kar največ časa, mu je zdravnik priporočil operacijo, s katero bi odstranili rakasto tkivo v požiralniku in želodcu, kamor se je rak razširil. Londe je zaupal zdravniku in je privolil v operacijo. Poseg je dobro prenesel, stvari pa so se vseeno kmalu poslabšale. Izvid skeniranja Londovih jeter je razkril še več slabih novic: rak je zajel celoten levi reženj jeter. Zdravnik je Londu povedal, da mu je, žal, preostalo le še nekaj mesecev življenja.

Londe in njegova nova žena – oba sta jih štela prek sedemdeset – sta se preselila v skoraj petsto kilometrov oddaljeni Nashville, kjer je živela družina Londove žene. Kmalu po preselitvi v Tennessee so Londa sprejeli v bolnišnico, njegov zdravnik je postal internist Clifton Meador. Ko je dr. Meador prvič vstopil v Londovo sobo, je naletel na drobnega neobritega možakarja, zvitega v klobčič pod kupom odej, ki je bil videti skoraj mrtev. Londe je bil osoren in nekomunikativen, medicinske sestre so zdravniku pojasnile, da je takšen že od sprejema v bolnišnico nekaj dni pred tem.

Londe je imel zaradi sladkorne bolezni visoko raven glukoze v krvi, preostanek krvne slike pa je bil normalen, z izjemo rahlo povišane ravni jetrnih encimov, kar je bilo pričakovano, saj je imel možakar raka jeter. Nadaljnje preiskave niso razkrile ničesar več, kar bi bilo sporno, kar je bil glede na bolnikovo obupno stanje pravi blagoslov. Londe je omahljivo upošteval navodila novega zdravnika: dobil je fizioterapijo, predpisali so mu tekočo dieto, ob tem so poskrbeli za izdatno nego in pozornost. Po nekaj dneh se je malce okrepil in postajal je vse manj čemeren. Z dr. Meadorjem se je začel pogovarjati o svojem življenju.

Londe je bil že prej poročen in prvo ženo je dojemal kot pravo sorodno dušo. Nista mogla imeti otrok, sicer pa je imel dobro življenje. Ker sta rada čolnarila, sta po upokojitvi kupila hišo ob velikem umetnem jezeru. Potem je neke noči bližnji zemeljski jez popustil, deroča voda pa je podrla njuno hišo in jo odplavila. Londe je čudežno preživel, ker se je oklenil neke naplavine, trupla njegove žene pa niso nikoli našli.

»Izgubil sem vse, za kar mi je bilo mar,« je povedal dr. Meadorju. »V poplavi tiste noči sem izgubil srce in dušo.«

Pol leta po smrti prve žene, ko je še vedno žaloval in je bil v primežu depresije, so Londu postavili diagnozo raka požiralnika, sledila je operacija. Takrat je spoznal svojo poznejšo drugo ženo in se poročil z njo – bila je prijazna ženska, ki je vedela, da je možakar na smrt bolan, in strinjala se je, da bo preostali čas skrbela zanj. Nekaj mesecev po poroki sta se preselila v Nashville, dr. Meador pa je že poznal preostanek zgodbe.

Ko je Londe končal pripovedovanje, ga je zdravnik, ki je nad povedanim osupnil, sočutno vprašal: »Kaj naj naredim za vas?« Umirajoči mož je nekaj trenutkov premišljeval.

»Rad bi preživel božič z ženo in njeno družino. Zelo dobri so z menoj,« je končno odgovoril. »Samo pomagajte mi, da bom dočakal božič. To je vse, kar hočem.« Dr. Meador je Londu povedal, da se bo potrudil po svojih najboljših močeh.

Ko so konec oktobra Londa odpustili iz bolnišnice, je bil v precej boljšem stanju kot takrat, ko je prišel vanjo. Dr. Meador je bil presenečen, a tudi zadovoljen, ker je Londu šlo tako dobro. Zdravnik je nato bolnika pregledal enkrat na mesec in Londe je bil vedno videti dobro. Ampak en teden po božiču (na novoletni dan) je žena Londa spet pripeljala v bolnišnico.

Dr. Meador je presenečeno ugotovil, da je bil Londe spet videti, kot da bo vsak hip umrl. Ni odkril drugega kot blago vročino, rentgenska slika Londovih pljuč pa je razkrila začetek pljučnice, čeprav možakar ni imel nobenih težav z dihanjem. Vsi Londovi krvni izvidi so bili v redu, zdravnik je dal preveriti navzočnost drugih bolezni, a so bili izvidi negativni. Dr. Meador je bolniku v upanju na najboljše predpisal antibiotik in kisik, vendar je bil v štiriindvajsetih urah Sam Londe mrtev.

Domnevali bi, da je to zgodba o značilni diagnozi raka, ki ji je sledila nesrečna smrt zaradi usodne bolezni, kajne?

Kar počasi.

Ko so v bolnišnici obducirali Londa, se je razkrilo nekaj nenavadnega. Možakarjeva jetra pravzaprav niso bila prepredena z rakom – imel je samo izjemno drobno bulico v levem režnju in še eno v pljučih. Noben od teh rakov ga ne bi mogel ubiti. Tudi področje okoli požiralnika je bilo popolnoma brez znamenj bolezni. Izvid skeniranja jeter v bolnišnici v St. Louisu je bil očitno lažno pozitiven.

Sam Londe ni umrl zaradi raka požiralnika, pa tudi ne zaradi raka jeter. Niti ni umrl zaradi blage pljučnice, ki jo je imel, ko so ga drugič sprejeli v bolnišnico. Čisto preprosto je umrl, ker so vsi v njegovi bližini mislili, da umira. To je mislil njegov zdravnik v St. Louisu, pa tudi dr. Meador v Nashvillu. Tudi Londova žena in družina sta mislili, da umira. Najpomembnejše pa je bilo, da je sam Londe mislil, da umira. Je mogoče, da je Sam Londe umrl zaradi samih misli? Je mogoče, da je misel tako močna? In če je, je to samoten primer?


Ste lahko »žrtev« pretiranega odmerka placeba?

Šestindvajsetletni diplomiranec Fred Mason (to ni njegovo pravo ime) je postal depresiven, ko ga je zapustilo dekle.2 Videl je oglas za klinično preizkušanje novega antidepresiva in nanj se je odzval. Štiri leta pred tem je že bolehal za depresijo, in takrat mu je zdravnik predpisal antidepresiv amitriptilin (elavil), vendar ga je Mason moral nehati jemati, ker je postal pretirano omotičen, pojavila se je tudi otopelost. Čutil je, da je zdravilo premočno zanj, zdaj pa je upal, da bo novo zdravilo imelo manj stranskih učinkov.

Po mesecu sodelovanja se je odločil poklicati svoje nekdanje dekle. Pričkala sta se po telefonu in ko je Mason odložil slušalko, je impulzivno zgrabil svojo stekleničko tablet s kliničnih raziskav in pogoltnil vseh devetindvajset, kar jih je ostalo – skušal je narediti samomor. Takoj se je pokesal. Stekel je na hodnik svojega stanovanjskega bloka, obupano klical na pomoč, potem pa se je zgrudil. Soseda je slišala njegovo hlipanje in našla ga je na tleh.

Ko se je zvijal, je sosedi priznal, da je naredil grozno napako – zaužil je vse tablete, vendar ni zares hotel umreti. Prosil jo je, naj ga odpelje v bolnišnico, in privolila je. Ko je Mason prišel na urgenco, je bil bled in preznojen. Njegov krvni tlak je bil 80/40, frekvenca srčnega utripa pa 140. Hitro je dihal in ponavljal: »Nočem umreti.«

Ko so ga zdravniki pregledali, so ugotovili, da z njim ni nič narobe – imel je samo nizek krvni tlak, srce mu je hitro utripalo in hitro je dihal. Vseeno se je zdel otopel, njegov govor pa je bil nejasen. V žilo so mu vstavili iglo, po kateri so mu dovajali fiziološko raztopino. Vzeli so mu vzorec krvi in urina ter ga vprašali, kakšno zdravilo je vzel. Mason se ni mogel spomniti imena.

Zdravnikom je povedal, da je šlo za poskusni antidepresiv, ki je bil del kliničnih raziskav. Ko jim je izročil prazno stekleničko, so bile na nalepki res natisnjene informacije o klinični raziskavi, ne pa tudi ime zdravila. Lahko je samo počakal na izvide preiskav, medtem pa so spremljali njegove življenjske znake, da bi poskrbeli, da se mu stanje ne bi poslabšalo. Upal je, da bo bolnišnično osebje lahko vzpostavilo stik z raziskovalci, ki so izvajali preizkus.

Štiri ure pozneje so prispeli popolnoma normalni izvidi laboratorijskih preiskav. Prišel je tudi zdravnik, ki je bil del ekipe, ki je preučevala klinično raziskavo zdravila. Preveril je kodo na etiketi Masonove prazne stekleničke in se poglobil v gradivo, povezano z raziskavo. Oznanil je, da je Mason pravzaprav jemal placebo in da v tabletah, ki jih je pogoltnil, ni bilo zdravilne učinkovine. V nekaj minutah sta Masonov krvni tlak in srčni utrip čudežno postala spet normalna. In možakar prav tako čudežno ni bil več pretirano omotičen. Mason je postal žrtev noceba: neškodljive snovi, ki ima lahko zaradi izrazitih pričakovanj škodljive posledice.

Je res mogoče, da so se Masonovi simptomi pojavili samo zato, ker je pričakoval, da se bodo, ko je zaužil ogromen odmerek antidepresivov? Je Masonov um, tako kot v primeru Sama Londa, prevzel nadzor nad njegovim telesom zaradi pričakovanj najverjetnejšega razpleta – in to v takšni meri, da je um dejansko uresničil ta razplet? Je njegov um prevzel funkcije, ki sicer niso pod zavestnim nadzorom? Recimo, da je to res mogoče. Bi lahko potem rekli, da smo sposobni s svojimi mislimi ustvariti tudi zdravje, ne samo bolezni?


Kronična depresija čudežno izgine

Janis Schonfeld, 46-letna notranja oblikovalka iz Kalifornije, je že od najstniških let trpela zaradi depresije. Nikoli ni iskala pomoči – do leta 1997, ko je naletela na časopisni oglas. Nevropsihiatrični inštitut univerze Kalifornija v Los Angelesu je iskal prostovoljce za preizkus novega antidepresiva, imenovanega venlafaksin (effexor). Schonfeldova, katere depresija se je tako poglobila, da je ta žena in mati razmišljala o samomoru, se je navdušila ob možnosti, da bi lahko sodelovala v raziskavi.

Ko je prvič prišla na inštitut, ji je tehnik namestil elektrode za elektroencefalografijo (EEG) za spremljanje in zapisovanje možganske aktivnosti. Postopek je trajal okoli tri četrt ure, kmalu zatem je Schonfeldova odšla s stekleničko tablet iz bolnišnične lekarne. Vedela je, da bo približno polovica od 51 udeležencev dobila zdravilo, druga polovica pa placebo, čeprav ne ona ne zdravniki, ki so izvajali raziskavo, niso vedeli, v katero skupino je bila naključno uvrščena. Tega pravzaprav ni vedel nihče, dokler raziskava ni bila končana. Ampak takrat si Schonfeldova s tem sploh ni belila glave. Bila je vznemirjena in polna upanja, da ji bodo po desetletjih prizadevanj za odpravo klinične depresije, stanja, zaradi katerega je včasih nenadoma planila v jok brez očitnega razloga, končno pomagali.

Schonfeldova se je strinjala, da se bo enkrat na teden oglasila v bolnišnici – raziskava je trajala osem tednov. Vsakič je odgovorila na vprašanja o svojem počutju, še nekajkrat pa so ji opravili EEG. Kmalu po začetku jemanja tablet se je stanje Schonfeldovi prvič v življenju drastično izboljšalo. Ironično je, da ji je bilo tudi slabo, ampak to je bila dobra novica, saj je vedela, da je slabost eden od običajnih stranskih učinkov preizkušanega zdravila. Menila je, da je gotovo prejela aktivno zdravilo, saj je bila njena depresija vse blažja, obenem pa je izkušala stranske učinke. Celo medicinska sestra, s katero se je pogovarjala Schonfeldova vsak teden ob obisku bolnišnice, je bila prepričana, da je udeleženka dobivala dejansko zdravilo zaradi sprememb, ki jih je doživljala.

Na koncu osemtedenske raziskave je eden od raziskovalcev razkril šokantno resnico: Schonfeldova, ki ni imela več samomorilskih nagnjenj in se je po jemanju tablet počutila kot prerojena, je bila pravzaprav v skupini, ki je dobivala placebo. Schonfeldovo je to povsem potrlo. Prepričana je bila, da se je zdravnik zmotil. Preprosto ni verjela, da bi se lahko počutila toliko bolje po toliko letih hromeče depresije preprosto zaradi uživanja tablet sladkorja. In pestili so jo stranski učinki! Gotovo so se zmotili. Zdravnika je prosila, naj še enkrat preveri dokumentacijo. Dobrodušno se je zasmejal in zatrdil, da v steklenički, ki jo je Schonfeldova vzela s seboj domov in ki ji je »povrnila« življenje, res ni bilo drugega kot tablete placeba.

Osuplo je obsedela, zdravnik pa je zatrjeval, da zgolj zato, ker ni dobivala pravega zdravila, to ni pomenilo, da si je prej domišljala depresijo oziroma po novem izboljšanja; pomenilo je samo to, da se ji stanje ni izboljšalo zaradi preparata effexor.

In ni bila edina: rezultati raziskave so kmalu razkrili, da se je 38 odstotkov članov skupine, ki je dobivala placebo, počutilo bolje – v primerjavi z 52 odstotki članov skupine, ki je dobivala effexor. Ko pa so bili na voljo preostali podatki, je presenečenje čakalo preiskovalce: bolniki, kot je bila Schonfeldova, ki se jim je stanje izboljšalo ob jemanju placeba, si niso preprosto predstavljali boljšega počutja; dejansko so spremenili svoje vzorce možganskega valovanja. Izvidi EEG, ki so ga tako vestno opravljali med raziskavo, so razkrili znatno okrepljeno aktivnost prefrontalne skorje, ki je pri bolnikih z depresijo značilno zelo nizka.3

Učinek placeba ni samo vplival na um Schonfeldove, ampak je tudi sprožil resnične fizične spremembe njenega biološkega telesa. Z drugimi besedami: ni šlo samo za njen um, ampak za možgane. Ni se samo počutila dobro – bila je dobro. Schonfeldova je imela na koncu raziskave dobesedno drugačne možgane, ne da bi jemala kakršna koli zdravila ali kar koli počela drugače. Njen um ji je spremenil telo. Več kot ducat let pozneje se je Schonfeldova še vedno počutila precej bolje.

Kako je mogoče, da tableta sladkorja ne ublaži samo simptomov globoke depresije, ampak povzroči tudi stranske učinke, kot je slabost? Kako ima lahko ista inertna snov dejansko moč spremeniti možgansko valovanje in okrepiti aktivnost prav v tistem delu možganov, na katerega depresija najbolj vpliva? Lahko subjektivni um res ustvari takšne merljive objektivne fiziološke spremembe? Kaj se dogaja v umu in telesu, kar omogoči placebu, da tako popolno posnema pravo zdravilo? Bi se lahko isti osupljivi učinek zdravljenja pojavil ne le pri kroničnih duševnih boleznih, ampak tudi pri stanjih, ki ogrožajo življenje – recimo pri raku?


»Čudežno« zdravilo: zdaj ga vidiš, zdaj ga ne

Leta 1957 je Bruno Klopfer, psiholog z univerze Kalifornija v Los Angelesu, v strokovnem vestniku objavil članek, v katerem je razkril zgodbo o moškem, ki ga je poimenoval »gospod Wright« in je imel napredovali limfom, torej raka limfnih žlez.4 Možakar je imel ogromne tumorje – nekateri so bili veliki kot pomaranča – na vratu, v dimljah in pod pazduhami. Njegov rak se ni dobro odzival na konvencionalno zdravljenje. Gospod je bil več tednov prikovan na posteljo. Bil je vročičen in hlastal je za zrakom. Njegov zdravnik Philip West je opustil upanje – sam Wright pa ne. Ko je izvedel, da je bolnišnica, v kateri je ležal (v Long Beachu v Kaliforniji) po naključju ena od desetih bolnišnic oziroma raziskovalnih središč v državi, kjer so ocenjevali poskusno zdravilo, izvleček iz konjske krvi, imenovan krebiozen, ga je ta novica zelo navdušila. Več dni je neutrudno nadlegoval dr. Westa, dokler se ta ni strinjal, da mu bo dal novo zdravilo (čeprav Wright uradno ni mogel biti del raziskave – pričakovana življenjska doba sodelujočih bolnikov je morala biti vsaj tri mesece).

Wright je v petek dobil injekcijo krebiozena, v ponedeljek pa je že hodil naokoli, se smejal, se šalil z medicinskimi sestrami in se zdel popolnoma prerojen. Dr. West je poročal, da so se tumorji stopili kot snežne kepe na razbeljenem štedilniku. V treh dneh so se namreč skrčili za polovico. Po še desetih dneh so Wrighta odpustili domov – bil je ozdravljen. Zadeva se je zdela čudežna.

Dva meseca pozneje pa so mediji poročali, da izsledki desetih raziskav kažejo, da krebiozen ni učinkovit. Ko je Wright izvedel novico, popolnoma ozavestil izsledke in sprejel »dejstvo«, da je zdravilo neučinkovito, so se mu zelo hitro spet pojavili tumorji. Dr. West je domneval, da je bil Wrightov začetni pozitivni odziv posledica učinka placeba. Vedel je, da je njegov bolnik neozdravljivo bolan, zato se je odločil preveriti svojo teorijo – sam ne bi izgubil ničesar, Wrightu pa bi lahko zadeva koristila. Zdravnik mu je povedal, naj ne verjame pisanju časopisov, in da se mu je bolezen ponovila, ker se je izkazalo, da je dobil krebiozen iz slabe serije. To, kar je dr. West poimenoval »nova, izjemno prefinjena, enkrat močnejša« različica, je bilo na poti v bolnišnico, Wright pa bi lahko zdravilo dobil takoj, ko bo prispelo.

Wright je bil v pričakovanju ozdravitve vznesen in nekaj dni pozneje je dobil injekcijo. Ampak tokrat injekcija, ki jo je uporabil dr. West, ni vsebovala nobenega zdravila – ne poskusnega ne drugega. Napolnjena je bila samo z destilirano vodo.

Wrightovi tumorji so spet čudežno izginili. Vesel se je vrnil domov in dva meseca je bilo z njim vse v redu, v telesu ni imel nobenih tumorjev. Potem pa je Ameriško zdravniško združenje oznanilo, da je krebiozen res ničvreden. Zdravniška skupnost je bila pretentana. »Čudežno zdravilo« se je izkazalo za prevaro: šlo je zgolj za mineralno olje, ki je vsebovalo preprosto aminokislino. Izdelovalce so pozneje obsodili. Ko je Wright izvedel novico, se mu je bolezen še zadnjič vrnila – nič več ni verjel v možnost ozdravljenja. Obupan se je vrnil v bolnišnico in dva dni pozneje umrl.

Je mogoče, da je Wright nekako spremenil svoje stanje – ne enkrat, ampak dvakrat – in se v nekaj dneh spremenil v človeka, ki preprosto ni imel raka? Se je njegovo telo samodejno odzvalo na »novi« um? Je lahko svoje stanje spremenil in spet postal človek z rakom, ko je slišal, da je zdravilo ničvredno? Je njegovo telo takrat spet ustvarilo popolnoma enake kemične reakcije in se vrnilo v stanje bolezni, ki ga je že poznalo? Je mogoče doseči takšno novo biokemično stanje ne samo s tabletami ali injekcijami, ampak tudi pri nečem tako invazivnem, kot je operacija?


Operacija kolena, ki je ni nikoli bilo

Leta 1996 je ortopedski kirurg Bruce Moseley, ki je takrat delal na Baylorjevi medicinski fakulteti in je veljal za enega od vodilnih strokovnjakov na področju ortopedske športne medicine v Houstonu, objavil izsledke raziskave, ki je temeljila na njegovih izkušnjah z desetimi prostovoljci – vsi sodelujoči so bili moški, ki so služili vojsko in so trpeli zaradi osteoartritisa kolena.5 Zaradi resnosti njihovega stanja so številni opazno šepali, hodili s palico ali pa potrebovali pomoč pri gibanju.

Z raziskavo so nameravali preučiti artroskopijo, priljubljeno operacijo, pri kateri je bolnik dobil anestezijo, preden so mu naredili zarezico, skozi katero so potisnili napravo z optičnimi vlakni, imenovano artroskop, s katerim si je kirurg dobro ogledal bolnikov sklep. Med posegom je zdravnik spraskal in spral sklep ter tako odstranil morebitne drobce okvarjenega hrustanca, ki naj bi povzročal vnetje in bolečine. V tistem obdobju so takšen poseg opravili pri približno tri četrt milijona bolnikih na leto.

V okviru raziskave dr. Moseleyja naj bi dva moška od desetih operirali običajno, s tako imenovanim čiščenjem (debridement – kirurg spraska drobce hrustanca iz kolenskega sklepa); trije naj bi prestali poseg, imenovan spiranje (lavage – pri katerem se v kolenski sklep vbrizga voda pod visokim pritiskom, s čimer se odplaknejo uničene artritične snovi); pet pa bi jih lažno operirali. Pri tem je nameraval dr. Moseley spretno zarezati skozi njihovo kožo s skalpelom, potem pa rano preprosto zašiti, ne da bi opravil kakršen koli poseg. Tem petim moškim ne bi vstavili artroskopa, ne bi jim praskali sklepa, odstranjevali drobcev kosti ali spirali sklepa – naredili bi jim samo zarezo, po posegu pa bi ostali samo šivi.

Začetek vsakega od desetih posegov je bil popolnoma enak: bolnika so pripeljali v operacijsko dvorano in mu dali splošno anestezijo, medtem ko si je dr. Moseley nadel kirurško opravo. Ko je kirurg vstopil v operacijsko dvorano, je našel zapečateno ovojnico s podatkom, kateri od treh skupin je bil naključno dodeljen bolnik na mizi. Dr. Moseley ni poznal vsebine ovojnice, dokler je ni odprl.

Po operacijah je vseh deset bolnikov, udeležencev raziskave, poročalo o večji gibljivosti in manj bolečinah. Možje, ki so jim opravili »navidezno« operacijo, so enako dobro okrevali kot tisti, ki so jim opravili čiščenje ali spiranje kolenskega sklepa. Rezultati niso razkrivali nikakršnih razlik – niti pol leta po posegih ne. Šest let pozneje so intervjuvali dva moška, ki sta dobila placebo, in povedala sta, da še vedno hodita normalno, brez bolečin, in sta bolj gibljiva.6 Rekla sta, da lahko zdaj opravljata vse vsakodnevne dejavnosti, ki jih pred operacijo pred šestimi leti nista mogla. Zdelo se jima je, kot da sta se prerodila.

Dr. Moseley je bil navdušen nad rezultati, zato je leta 2002 objavil izsledke druge raziskave, ki je obsegala 180 bolnikov, ki so jih spremljali dve leti po posegih.7 Tudi tokrat se je stanje izboljšalo udeležencem v vseh treh skupinah – takoj po operaciji so hodili brez bolečin ali šepanja. A nobenemu udeležencu, ki je bil dejansko operiran, se stanje ni izboljšalo bolj kot bolnikom, ki so jim opravili placebo operacije – in tako je bilo celo po dveh letih.

Je mogoče, da se je stanje tem bolnikom izboljšalo preprosto zato, ker so verjeli in so bili prepričani v zdravilno moč kirurga, bolnišnice in celo lesketajoče se, sodobne operacijske dvorane? So si nekako predstavljali življenje s popolnoma zaceljenim kolenom in se preprosto predali temu možnemu rezultatu, potem pa dobesedno zakorakali v novo stanje? Je bil dr. Moseley pravzaprav samo sodobni vrač v beli laboratorijski halji? Je mogoče doseči tako poglobljeno zdravljenje tudi pri bolj grozečih oziroma resnih stanjih, kot je, recimo, operacija srca?


Operacija srca, ki je ni bilo

Konec petdesetih let prejšnjega stoletja sta dve skupini raziskovalcev primerjali takrat standardno operacijo angine pektoris s placebom.8 To je bilo precej pred pojavom posega, pri katerem naredijo obvod koronarne arterije – ta operacija je danes najpogostejša pri omenjenih težavah. Takrat so večino bolnikov zdravili z interno mamarno ligacijo, pri kateri so okvarjene arterije razkrili in jih namerno »zavezali«. Menili so, da bo telo prisiljeno ustvariti nove žile, če bodo kirurgi tako blokirali pretok krvi. To bi okrepilo prekrvitev srca. Kirurški poseg je bil izjemno uspešen za veliko večino bolnikov, ki so jim ga opravili, čeprav zdravniki niso imeli trdnega dokaza, da so se nove krvne žile dejansko ustvarile – od tod motivacija za dve raziskavi.

Ti skupini raziskovalcev, ena v Kansas Cityju, druga pa v Seattlu, sta izvajali enak postopek: raziskovalci so udeležence razvrstili v dve skupini. Ena je dobila standardno interno mamarno ligacijo, drugim pa so opravili lažni kirurški poseg – kirurgi so na prsih bolnikov naredili zarezico, kot bi jo pri pravi operaciji, ter razkrili arterije, potem pa so rane preprosto zašili, ne da bi storili kar koli drugega.

Rezultati obeh raziskav so bili osupljivo podobni: 67 odstotkov bolnikov, ki so prestali prave operacije, je občutilo manj bolečin in je potrebovalo manj zdravil – o takšnem izboljšanju je poročalo 83 odstotkov tistih, ki so prestali lažne operacije. Placebo operacija je dejansko učinkovala bolj kot pravi poseg!

Se je stanje bolnikom po lažnem posegu izboljšalo zato, ker so verjeli, da se jim bo – zgolj s pričakovanjem najboljšega? Če to drži, kaj lahko potem rečemo o učinkih vsakdanjih misli, pozitivnih ali negativnih, na naša telesa in zdravje?


Način razmišljanja je najpomembnejši

Izsledki številnih raziskav razkrivajo, da način razmišljanja res vpliva na naše zdravje, vključno z dolgoživostjo. Primer: klinika Mayo je leta 2002 objavila izsledke raziskave, v okviru katere so več kot trideset let spremljali 447 udeležencev. Izkazalo se je, da so optimisti bolj zdravi, tako telesno kot duševno.9 Optimist dobesedno pomeni »najboljši« – ti ljudje se osredotočijo na najboljši možen razplet. Optimisti v okviru omenjene raziskave so imeli manj težav z vsakdanjimi dejavnostmi, saj so bili telesno bolj zdravi, njihovo čustveno stanje je bilo stabilnejše. Izkusili so manj bolečin, imeli so več energije, bolje so se znašli v družbi, in večino časa so bili srečnejši, bolj umirjeni. Ti izsledki so bili objavljeni takoj po še eni raziskavi klinike Mayo, v okviru katere so trideset let spremljali več kot osemsto ljudi. Izsledki so razkrili, da optimisti živijo dlje kot pesimisti.10

Raziskovalci na univerzi Yale so do triindvajset let spremljali 660 ljudi, starih vsaj petdeset let, in ugotovili, da so tisti, ki so na staranje gledali bolj pozitivno, živeli sedem let dlje kot tisti, ki so na staranje gledali bolj negativno.11 Način razmišljanja je bolj vplival na dolgoživost kot krvni tlak, raven holesterola, kajenje, telesna teža ali količina telovadbe.

Opravili so tudi dodatne raziskave, s katerimi so se bolj poglobili v zdravje srca in način razmišljanja. V tistem obdobju so objavili izsledke raziskave, opravljene na univerzi Duke, v kateri je sodelovalo 866 srčnih bolnikov. Tisti, ki so gojili bolj pozitivna čustva, so imeli petino več možnosti, da bodo po enajstih letih še živi – v primerjavi s tistimi, ki so pogosto doživljali negativna čustva.12 Še bolj osupljivi so bili rezultati raziskave, ki je zajela 225 študentov medicine na fakulteti v Georgiji, ki so jih spremljali 25 let: koronarno srčno obolenje je bilo petkrat pogostejše pri tistih, ki so bili najbolj sovražno naravnani.13 Raziskava z univerze Johns Hopkins, ki so jo predstavili na znanstvenih dnevih Ameriškega združenja za srce leta 2001, je celo razkrila, da utegne biti pozitiven pogled na življenje najmočnejša zaščita pred srčnimi obolenji pri odraslih, ki jih je ogrožalo tveganje zaradi družinske anamneze.14 Izsledki te raziskave kažejo, da lahko primerno razmišljanje učinkuje vsaj tako dobro kot ustrezna prehrana, dovolj telovadbe in ohranjanje idealne telesne teže.

Kako lahko naše vsakdanje razmišljanje – ne glede na to, ali so naše misli bolj radostne in ljubeče ali bolj sovražne in negativne – vpliva na to, kako dolgo bomo živeli? Ali lahko spremenimo svoj način razmišljanja? Če je to mogoče, ali lahko z novim načinom razmišljanja presežemo vzorce, ki smo jih oblikovali na podlagi izkušenj iz preteklosti? Ali lahko pričakovanje ponovitve nečesa negativnega dejansko pomaga spremeniti način razmišljanja?


Ko je človeku slabo, še preden zagleda iglo

Državni inštitut za rakasta obolenja pravi, da se stanje, imenovano anticipatorna slabost, pojavi pri okoli 29 odstotkih bolnikov, ki prejemajo kemoterapijo, ko so izpostavljeni vonjavam in prizorom, ki jih spominjajo na takšno zdravljenje.15 Okoli 11 odstotkov jih izkusi tako močno slabost pred zdravljenjem, da dejansko bruhajo. Nekateri bolniki z rakom občutijo slabost v avtomobilu na poti v bolnišnico, kjer naj bi prejeli kemoterapijo – še preden sploh vstopijo v stavbo –, drugi pa bruhajo v čakalnici.

Središče za raziskovanje raka univerze Rochester je leta 2001 v strokovni reviji Journal of Pain and Symptom Management objavilo izsledke raziskave, ki je razkrila, da je pričakovanje slabosti najprepričljivejši znak, ali bo bolnikom dejansko slabo.16 Raziskovalci so ugotovili, da 40 odstotkov prejemnikov kemoterapije, ki so mislili, da jim bo slabo – ker so jim zdravniki povedali, da jim najverjetneje bo slabo po zdravljenju –, izkusi slabost, preden sploh prejmejo zdravljenje. Slabost je izkusilo dodatnih 13 odstotkov bolnikov, ki so rekli, da niso bili prepričani, kaj naj pričakujejo. Slabo pa ni bilo nikomur, ki ni pričakoval slabosti.

Kako se lahko nekateri tako prepričajo, da jim bo slabo zaradi kemoterapije, da zbolijo, še preden dobijo kakršno koli zdravilo? Je možno, da jim je slabo zaradi moči misli? In če to drži za 40 odstotkov pacientov, ki prejemajo kemoterapijo, je mogoče res tudi to, da bi lahko prav toliko ljudi zlahka ozdravelo, če bi preprosto spremenili misli in pričakovanja v zvezi z zdravjem ali v zvezi z njihovim vsakdanjikom, kajne? Bi lahko ena sama misel, ki jo nekdo sprejme, tudi omogočila, da bi se mu stanje izboljšalo?


Prebavne težave izginejo

Pred kratkim sem se nameraval izkrcati iz letala v Austinu. Pozoren sem postal na žensko, ki je brala knjigo. Stali smo in čakali na odhod z letala, in videl sem knjigo, ki ji je štrlela iz torbe; v naslovu je bila omenjena beseda prepričanje. Nasmehnila sva se drug drugemu in vprašal sem jo, o čem govori njena knjiga.

»O krščanstvu in veri,« je odgovorila. »Zakaj sprašujete?« Povedal sem ji, da pišem knjigo o učinku placeba in da je zelo povezana z vero in prepričanji.

»Rada bi vam povedala zgodbo,« je rekla. Dejala je, da so ji pred leti postavili diagnozo preobčutljivosti na gluten, celiakije, kolitisa in številnih drugih tegob, in pestile so jo kronične težave. Brala je o boleznih in iskala nasvete pri več zdravnikih oziroma zdravstvenih strokovnjakih. Svetovali so ji, naj se izogiba nekaterih živil in naj jemlje določena zdravila na recept, kar je tudi storila, vseeno pa je še vedno čutila bolečine po vsem telesu. Imela je tudi težave s spanjem, izpuščaje in hude prebavne motnje. Pestili so jo številni neprijetni simptomi. Leta pozneje je šla k novemu zdravniku, ki se je odločil za krvne preiskave. Vsi izvidi so bili negativni.

»Tistega dne, ko sem izvedela, da so izvidi popolnoma normalni in da z menoj ni nič narobe, me je prešinilo dobro sem. Vsi moji simptomi so izginili. Takoj sem se počutila odlično in lahko sem jedla, kar sem hotela,« mi je navdušeno povedala. Nasmehnila se je in dodala: »Mi verjamete?«

Če drži, da pridobivanje novih informacij, ki omogoča popoln preobrat v naših prepričanjih o sebi, lahko dejansko povzroči, da simptomi izginejo, kaj se dogaja v naših telesih, da to omogoči? Je možno, da nova prepričanja dejansko spremenijo možgansko in telesno kemijo ter izražanje naših genov? Ali pravzaprav postanemo drugačni?


Parkinsonova bolezen in placebo

Parkinsonova bolezen je nevrološka motnja, za katero je značilno postopno propadanje živčnih celic srednjih možganov, imenovanem bazalni gangliji, ki nadzorujejo telesne gibe. Možgani ljudi s to presunljivo boleznijo ne izločajo dovolj živčnega prenašalca dopamina, ki ga bazalni gangliji potrebujejo za pravilno delovanje. Zgodnji simptomi Parkinsonove bolezni, ki trenutno velja za neozdravljivo, obsegajo težave z gibanjem, kot so mišična togost, tresenje ter spremembe hoje in govora, ki ju ni več mogoče v celoti nadzorovati.

V okviru raziskave, ki so jo opravili na univerzi Britanska Kolumbija v Vancouvru, je skupina raziskovalcev skupini ljudi s Parkinsonovo boleznijo povedala, da bodo dobili zdravilo, ki bo bistveno ublažilo njihove simptome.17 V resnici so jim dali placebo – zgolj injekcijo solne raztopine. Vseeno je polovica udeležencev, ki ni dobila nikakršnega zdravila, po injekciji precej bolje nadzorovala svoje gibe.

Raziskovalci so potem skenirali možgane bolnikov, da bi bolje razumeli, kaj se je zgodilo. Odkrili so, da je v možganih ljudi, ki so se pozitivno odzvali na placebo, nastajal dopamin – tega je bilo vsaj dvakrat več kot prej. Da bi dosegli enak učinek z zdravilom, bi morali bolniku dati približno poln odmerek amfetamina, snovi, ki izboljša razpoloženje, in tudi zviša raven dopamina.

Zdelo se je, da je zgolj pričakovanje izboljšanja sprostilo dotlej neodkrito moč pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo, in to pričakovanje je sprožilo nastajanje dopamina – prav to so potrebovala njihova telesa, da bi se stanje izboljšalo. In če to drži, kakšen je torej proces, ki omogoča mislim, da sprožijo nastajanje dopamina v možganih? Bi nas lahko takšno novo notranje stanje, ki ga sprožita jasna namera in okrepljeno čustvovanje, dejansko naredilo nepremagljive v določenih položajih? Je mogoče, da se tako aktivira naša notranja zaloga kemičnih snovi, ki izničijo vpliv genetskih okoliščin, povezanih z boleznijo, za katere smo nekoč domnevali, da so zunaj našega zavestnega nadzora?


O smrtonosnih kačah in strihninu

V nekaterih delih Apalačev so majhni predeli, kjer prakticirajo sto let star verski obred, znan kot stik s kačo.18 Zahodna Virginija je edina zvezna država, kjer je takšno početje še vedno zakonito, lokalna policija v drugih zveznih državah pa v primerih omenjene prakse pogleda skozi prste. Ko se občestva zberejo pri maši v teh skromnih cerkvicah, pridigar prinese enega ali več zaklenjenih lesenih zabojev, ki spominjajo na kovčke. Škatle so zaprte z luknjastimi plastičnimi vratci, pridigarji pa jih previdno položijo v bližino prezbiterija oziroma prižnice. Kmalu se zasliši glasba – gre za živahno mešanico melodij countryja, westerna in bluegrassa s poglobljenimi verskimi besedili o odrešitvi in Jezusovi ljubezni. Glasbeniki so zatopljeni v svoje klaviature, električne kitare in celo komplete bobnov, ki bi jim jih zavidala vsaka najstniška skupina, farani pa ropotajo s tamburini in se prepustijo duhu. Energija se krepi, pridigar pa utegne zanetiti plamen v posodici na prižnici ter iztegne dlan v ogenj, da jo obliznejo zublji. Potem prime posodico in ogenj se počasi »razlije« po njegovih razgaljenih podlakteh. Se zgolj »ogreva«.

Navzoči se začnejo kmalu zibati in polagati dlani drug na drugega, govorijo v različnih jezikih, poskakujejo in plešejo v čaščenju svojega odrešenika. Prežeti so z duhom – temu pravijo »stanje maziljenosti«. Nato pridigar odpre enega od zaklenjenih zabojev, vanj seže z roko in izvleče smrtonosno kačo – običajno klopotačo, vodno mokasinko ali bakrenoglavko. Tudi on pleše in se kar oznoji, ko živo kačo drži na njeni sredini – njena glava je srhljivo blizu pridigarjevi glavi in grlu.

Kačo včasih dvigne visoko v zrak, preden jo spet približa telesu, medtem ves čas pleše, kača pa se s spodnjim delom ovije okoli pridigarja, svoj zgornji del pa zvijajoče dvigne. Pridigar potem iz dodatnih lesenih zabojev vzame drugo ali celo tretjo kačo, občestvo, tako moški kot ženske, pa se mu utegne pridružiti pri dotikanju kač, ko jih vse bolj preplavlja občutek maziljenosti. Pri nekaterih obredih lahko pridigar celo zaužije strup – recimo strihnin – iz preprostega kozarca, ne da bi utrpel kakršne koli posledice.

Čeprav pridigarje, ki rokujejo s kačami, te včasih pičijo, pa pomislite na tisoče maš, pri katerih vročični verniki segajo v tiste lesene zaboje brez trohice dvoma ali strahu – piki oziroma ugrizi so res redki. In tudi ko se zgodi kaj takega, ljudje ne umrejo vedno – čeprav ne odhitijo v bolnišnico, ampak jim je ljubše, da se okoli njih zbere občestvo in moli. Zakaj ti ljudje ne utrpijo več pikov? Kako lahko svoj um spravijo v stanje, v katerem jih ni strah tako strupenih bitij, katerih ugriz velja za smrtonosnega? Kako jih lahko varuje takšno stanje uma?

Omenim naj prikaze izjemne moči v kriznih položajih, znanih kot »histerična moč«. Aprila 2013, recimo, sta šestnajstletna Hannah Smith in njena štirinajstletna sestra Haylee iz Lebanona v Oregonu dvignili 1360 kilogramov težak traktor, da bi rešili svojega očeta Jeffa Smitha, ki je bil ukleščen pod strojem.19 Kaj pa ljudje, ki hodijo po žerjavici – staroselska plemena, ki izvajajo svete obrede, ter zahodnjaki, ki se udeležujejo delavnic? Ali karnevalski zabavljači ali javanski plesalci v transu, ki čutijo potrebo po žvečenju in goltanju steklovine (gre za motnjo, imenovano hialofagija)?

Kako so mogoči ti navidezno nadčloveški podvigi? Imajo kakšno ključno stično točko? Je mogoče, da takrat, ko so njihova prepričanja najbolj neomajna, nekako spremenijo svoja telesa in postanejo imuni na okolico? Se lahko takšno trdno prepričanje, ki vliva moči ljudem, ki se dotikajo kač in hodijo po žerjavici, »obrne« tudi v drugo smer in povzroči, da si škodimo oziroma se poškodujemo – ali celo umremo –, ne da bi se zavedali, kaj smo počeli?


Premagani vudu

Leta 1938 je šestdesetletniku v podeželskem Tennesseeju zdravje štiri mesece vse bolj pešalo, potem pa ga je žena odpeljala v bolnišnico s petnajstimi posteljami na robu mesta.20 Do takrat je Vance Vanders (ime je izmišljeno) shujšal dobrih dvajset kilogramov in zdelo se je, da je na robu smrti. Zdravnik Drayton Doherty je sumil, da Vanders trpi zaradi tuberkuloze ali raka, ponovljeni testi in rentgenska slikanja pa so bili vedno negativni. Ko je dr. Doherty pregledal možakarja, ni mogel odkriti ničesar, kar bi lahko povzročilo težave Vandersa. Ta ni hotel jesti, zato so mu vstavili cevko za hranjenje, vendar je trmasto izbruhal vse, kar se je znašlo v njej. Stanje se mu je še naprej slabšalo in vedno znova je ponavljal prepričanje, da bo umrl. Na koncu je komaj še hodil. Konec se je zdel blizu, čeprav dr. Doherty še vedno ni imel pojma, kaj pesti možakarja.

Vandersova pretresena žena je želela z dr. Dohertyjem govoriti na štiri oči. Zahtevala je, naj nikomur ne pove, da je težava njenega moža vudujski urok. Vanders, ki je živel v skupnosti, v kateri so bili vudujski obredi nekaj vsakdanjega, se je očitno sprl s tamkajšnjim vudujskim duhovnikom. Ta je dal Vandersa neke noči poklicati na pokopališče, kjer ga je uročil – pred obrazom mu je pomahal s stekleničko zaudarjajoče tekočine. Vandersu je povedal, da bo kmalu umrl in da ga nihče ne more rešiti. To je bilo vse. Vanders je bil prepričan, da so mu dnevi šteti, zato je verjel v novo, turobno resničnost. Poraženi mož se je vrnil domov in ni hotel več jesti. Žena ga je končno pripeljala v bolnišnico.

Ko je dr. Doherty slišal celotno zgodbo, je razvil precej nevsakdanji načrt zdravljenja. Zjutraj je poklical Vandersovo družino k možakarjevi postelji in ji povedal, da je bil zdaj prepričan, da lahko ozdravi bolnega možakarja. Družina je pozorno poslušala dr. Dohertyja, ki je povedal izmišljeno zgodbo. Rekel je, da je šel prejšnji večer na pokopališče in se srečal z vudujskim duhovnikom. Z zvijačo ga je pripravil do tega, da je razkril, kako je uročil Vandersa. Ni bilo lahko, je rekel dr. Doherty. Duhovnik seveda ni hotel sodelovati, a se je končno vdal, ko ga je dr. Doherty pritisnil ob drevo in ga začel daviti.

Dr. Doherty je dejal, da mu je duhovnik povedal, da je Vandersu v kožo vtrl kuščarjeva jajca, in da so si ta utrla pot v njegov trebuh, kjer so se izlegli mladiči. Večina jih je poginila, največji pa je preživel in je zdaj razjedal notranjost Vandersovega telesa. Zdravnik je izjavil, da bo moral samo odstraniti kuščarja iz Vandersovega telesa, in mož bo ozdravljen.

Potem je poklical medicinsko sestro, ki je ubogljivo prinesla veliko injekcijo, napolnjeno z – tako je trdil dr. Doherty – močnim zdravilom. V resnici je bila napolnjena s snovjo, ki je sprožala bruhanje. Dr. Doherty je previdno pregledal injekcijo, da bi se prepričal, da z njo ni nič narobe, potem pa je tekočino pompozno vbrizgal v prestrašenega bolnika. Slovesno je odšel iz sobe, ne da bi osupli družini povedal kar koli.

Bolnik je kmalu začel bruhati. Sestra je priskrbela vedro, Vanders pa je stokal in se zvijal, saj mu je šlo na bruhanje. Takrat je dr. Doherty presodil, da bi se moralo bruhanje umiriti, zato se je samozavestno vrnil v sobo. Približal se je postelji, segel v svojo črno zdravniško torbo in iz nje vzel zelenega kuščarja, ki ga je skrival v dlani, da ga ne bi nihče videl. V trenutku, ko je Vanders spet bruhnil, je dr. Doherty kuščarja vrgel v vedro.

»Poglej, Vance!« je takoj vzkliknil nadvse dramatično. »Poglej, kaj je prišlo iz tebe. Vudujskega uroka ni več!«

V sobi je kar vrvelo. Nekaj sorodnikov se je sesedlo in stokali so. Vanders je zmedeno in z izbuljenimi očmi odskočil od vedra. Čez nekaj minut je utonil v spanec, ki je trajal več kot dvanajst ur.

Ko se je Vanders končno zbudil, je bil zelo lačen in je z veseljem zmazal toliko hrane, da se je zdravnik zbal, da mu bo počil želodec. V enem tednu je bolnik pridobil vso izgubljeno težo in moč. Iz bolnišnice je odšel zdrav in je živel še vsaj deset let.

Je mogoče, da bi se človek lahko preprosto zvil v klobčič in umrl preprosto zato, ker je mislil, da je uročen? Ali nas sodobni vrač, »okrašen« s stetoskopom, s knjižico receptov v rokah, nagovarja enako prepričljivo, kot je vudujski duhovnik nagovoril Vandersa? Je naše prepričanje enako globoko? In če res drži, da se lahko človek na določeni ravni preprosto odloči, da bo umrl, se najbrž oseba z neozdravljivo boleznijo lahko odloči, da bo živela, kajne? Lahko nekdo trajno spremeni svoje notranje stanje – se ne istoveti več z vlogo bolnika z rakom, žrtve artritisa, srčnega bolnika ali osebe s Parkinsonovo boleznijo – in preprosto »vstopi« v zdravo telo tako preprosto, kot bi se preoblekel? V naslednjih poglavjih bomo preučili, kaj je res mogoče in kako se to nanaša na vas.





Drugo poglavje

Kratka zgodovina placeba



Pregovor pravi, da obupni časi terjajo obupne ukrepe. Ko je bil ameriški kirurg Henry Beecher, ki se je šolal na Harvardu, vojak v drugi svetovni vojni, mu je zmanjkalo morfija. Proti koncu vojne je poljskim vojaškim bolnišnicam primanjkovalo morfija, zato ta položaj ni bil neobičajen. Bal se je, da bi ranjenec brez sredstva proti bolečinam zapadel v usodni srčno-žilni šok. To, kar se je zgodilo potem, ga je osupnilo.

Ne da bi trenila z očesom, je ena od medicinskih sester napolnila injekcijo s solno raztopino in jo vbrizgala vojaku – kot bi mu vbrizgala morfij. Vojak se je takoj umiril. Odzval se je, kot da je dejansko dobil mamilo, čeprav je šlo samo za kanček slane vode. Beecher je nadaljeval operacijo, zarezal v vojakovo meso, postoril, kar je pač moral, in zašil rano – vse brez anestezije. Vojak ni čutil skoraj nobenih bolečin in ni zapadel v šok. Beecher se je spraševal, kako je to mogoče – kako je lahko solna raztopina nadomestila morfij?

Po tem osupljivem uspehu je Beecher vsakič, ko je poljski bolnišnici zmanjkalo morfija, ravnal enako: ranjencu je vbrizgal solno raztopino, kot bi mu vbrizgal morfij. Izkušnja ga je prepričala o moči placeba, in ko se je po vojni vrnil v Združene države, je začel preučevati ta pojav.

Leta 1955 se je Beecher zapisal v zgodovino, ko je objavil klinično analizo petnajstih raziskav, objavljeno v strokovni reviji Journal of the American Medical Association. Ni razpravljal samo o izjemnem pomenu placeba, ampak je pozval k oblikovanju novega modela medicinskih raziskav, pri katerih bi naključno določali, kateri udeleženci bi dobili aktivna zdravila in kateri placebo – temu danes pravimo randomizirane kontrolirane klinične študije –, da mogočni učinek placeba ne bi povzročil popačenja rezultatov.1

Zamisel, da lahko spremenimo snovno resničnost zgolj ob pomoči misli, prepričanj in pričakovanj (ne glede na to, ali se popolnoma zavedamo svojega početja), nikakor ni vzniknila v tisti poljski bolnišnici med drugo svetovno vojno. Sveto pismo je polno zgodb o čudežnih ozdravljenjih, in celo danes se ljudje redno zgrinjajo v kraje, kot je Lurd na jugu Francije (kjer se je štirinajstletnemu kmečkemu dekletu Bernadette leta 1858 prikazala Devica Marija), in odvržejo svoje bergle, opornice ter invalidske vozičke v dokaz ozdravljenja. O podobnih čudežih poročajo iz Fatime na Portugalskem (kjer so trije pastirski otroci leta 1917 uzrli podobo Device Marije), in v povezavi s potujočim kipcem Marije, ustvarjenim ob trideseti obletnici prikazovanja. Kipec je temeljil na opisu, ki ga je podal najstarejši od treh otrok – deklica je takrat že postala nuna – in blagoslovil ga je papež Pij XII., preden so ga poslali na pot okoli sveta.

Zdravljenje z vero nikakor ni omejeno samo na krščansko tradicijo. Pokojni indijski guru Satja Sai Baba, ki med svojimi privrženci velja za avatarja – utelešenje božanstva –, je slovel po tem, da je manifestiral sveti prah, imenovan vibuti, ki je iz nič vzniknil v njegovih dlaneh. Ta fini sivi prah je menda imel moč zdravljenja številnih telesnih, umskih in duševnih bolezni, če ga je človek zaužil ali si ga nanesel na kožo v obliki mazila. Tibetanski lame imajo menda tudi zdravilne moči – bolne zdravijo tako, da vanje usmerjajo svoj izdihani zrak.

Celo francoski in angleški kralji, ki so vladali od četrtega do devetega stoletja, so svoje podložnike zdravili s polaganjem rok. Angleški kralj Karel II. je slovel kot še posebej vešč tega početja – obred je namreč izvedel približno sto tisočkrat.

Kaj omogoča tako imenovane čudežne pripetljaje – je vzvod zdravljenja vera v Boga ali prepričanje o izjemnih močeh določene osebe, predmeta ali celo kraja, ki naj bi veljal za svetega? Kakšen je proces, ki omogoči veri in prepričanjem, da pripomorejo k tako mogočnim dogodkom? Ali naše pripisovanje pomena obredu – bodisi je to žebranje rožnega venca, vtiranje kančka svetega prahu v kožo ali jemanje novega čudežnega zdravila, ki ga predpiše zaupanja vredni zdravnik – igra vlogo pri pojavu placeba? Kaj če so na notranje stanje uma ljudi, ki so ozdraveli po tej poti, tako zelo vplivale oziroma ga spremenile zunanje okoliščine (oseba, kraj ali stvar v pravem času), da je novo stanje njihovega uma lahko dejansko ustvarilo telesne spremembe?


Od magnetizma do hipnotizma

V sedemdesetih letih osemnajstega stoletja se je dunajski zdravnik Franz Anton Mesmer zelo dobro uveljavil, ko je razvil in prikazal to, kar je takrat veljalo za medicinski model čudežnega zdravljenja. Poglobil se je v zamisel sira Isaaca Newtona o učinku težnosti na telo. Bil je prepričan, da telo vsebuje nevidno tekočino, na katero je mogoče vplivati in zdraviti ljudi s silo, ki jo je poimenoval »živalski magnetizem«.

Pri svoji tehniki je prosil bolnike, naj se zazrejo globoko v njegove oči, potem pa nad njihovimi telesi premikal magnete in usmerjal ter uravnaval to magnetno tekočino. Pozneje je ugotovil, da lahko isti učinek doseže brez magnetov, torej samo s premikanjem dlani. Kmalu po začetku vsake seanse so njegovi bolniki začeli drgetati in trzati, preden so se zvili v krčih, ki jih je Mesmer pojmoval kot terapevtske. Nadaljeval je uravnavanje tekočine, dokler se niso spet pomirili. S to tehniko je zdravil številne bolezni, od resnih stanj, kot so ohromelost in motnje, povezane s krči, do blažjih težav, kot so menstrualne težave in hemoroidi.

V svojem najbolj razvpitem primeru je najstniško koncertno pianistko Mario-Theresio von Paradis delno ozdravil »histerične slepote«, psihosomatskega stanja, ki jo je pestilo od približno tretjega leta starosti. Več tednov je bivala v Mesmerjevem domu, on pa se je ukvarjal z njo in ji končno pomagal, da je bila sposobna zaznati gibanje in celo ločevati barve. Njenih staršev pa napredek ni ravno navdušil, saj bi izgubili kraljevo pokojnino, če bi se njihova hčerka pozdravila. Ko se ji je povrnil vid, je bila manj spretna za klavirjem, saj je lahko opazovala prste na tipkah. Začele so se širiti govorice – te nikoli niso bile utemeljene –, da je Mesmerjev odnos s pianistko neprimeren. Starši so jo s silo umaknili iz njegove hiše, dekle je spet oslepelo, Mesmerjev ugled pa je bil močno okrnjen.

Armand-Marie-Jacques de Chastenet, francoski aristokrat, znan kot markiz de Puységur, je opazoval Mesmerja in njegove zamisli je povzdignil na naslednjo raven. Puységur je vzpostavil poglobljeno stanje, ki ga je poimenoval »magnetni somnambulizem« (podobno hoji v spanju), pri katerem so imeli udeleženci dostop do globokih misli in celo intuicije o svojem zdravju ter o zdravju drugih. Takrat so bili izjemno dojemljivi in so ubogali ukaze, čeprav se ničesar niso spomnili, ko niso bili več v tem stanju. Mesmer je menil, da ima moč nad udeležencem seanse izvajalec, Puységur pa je bil prepričan, da je ta v mislih udeleženca, s katerimi nadzoruje svoje telo (izvajalec usmerja udeleženca). To je bil verjetno eden od prvih terapevtskih poskusov raziskovanja odnosa um – telo.

V 19. stoletju je škotski kirurg James Braid še poglobil zamisel o mesmerizmu. Razvil je koncept, ki ga je poimenoval »nevrohipnotizem« (danes ga poznamo kot hipnotizem). Zamisel je vzbudila Braidovo zanimanje, ko je nekega dne zamudil v ordinacijo in je naletel na svojega čakajočega bolnika, ki je umirjeno in izjemno očarano bolščal v migetavi plamen svetilke. Braid je ugotovil, da je bolnik v izjemno sugestibilnem stanju, dokler je njegova pozornost tako »zaklenjena«, s čimer se »utrudijo« določeni deli njegovih možganov.

Po številnih poskusih je Braid ugotovil, kako lahko svoje stranke pripravi do osredotočenja na eno zamisel med strmenjem v določen predmet. Tako so padle v trans in Braid je menil, da lahko ob njegovi pomoči odpravi njihove motnje, vključno s kroničnim revmatoidnim artritisom, okvarami čutil in številnimi zapleti na področju poškodb hrbtenice in možganske kapi. Braid v svoji knjigi Neurypnology podrobno opisuje svoje uspehe, vključno z zgodbo o tem, kako je ozdravil triintridesetletnico z ohromljenimi nogami in štiriinpetdesetletnico z obolenjem kože in hudimi glavoboli.

Potem se je oglasil cenjeni francoski nevrolog Jean-Martin Charcot, ki je trdil, da lahko človek pade v trans samo, če trpi za histerijo, ki jo je pojmoval kot podedovano in neozdravljivo nevrološko motnjo. S hipnozo bolnikov ni zdravil, ampak je preučeval njihove simptome. Charcotov tekmec, zdravnik Hippolyte Bernheim z univerze Nancy, je trdil, da dojemljivost, ki je bila ključni dejavnik hipnotizma, ni omejena samo na histerike, ampak je naravno stanje vseh ljudi. Udeležencem je »podtikal« zamisli in jim govoril, da se bodo počutili bolje, njihovi simptomi pa bodo izginili, ko se bodo prebudili iz transa; tako je moč sugestij izkoristil kot terapevtsko orodje. Bernheim je svoje delo nadaljeval do začetka dvajsetega stoletja.



Čeprav je bil vsak od teh zgodnjih raziskovalcev malce drugače osredotočen in je uporabljal malce drugačno tehniko, so vsi pomagali stotinam ljudi, da so se znebili številnih telesnih in duševnih težav – spremenili so pogled na svoje tegobe in na to, kako so se te bolezni izražale v njihovih telesih.

Med svetovnima vojnama so vojaški zdravniki, predvsem psihiater Benjamin Simon, uporabljali koncept hipnotične dojemljivosti (v katero se bom poglobil pozneje) in z njim pomagali vojakom, ki so utrpeli travmo, ki so jo sprva poimenovali duševna travma zaradi vojskovanja, danes pa ji pravimo post-travmatska stresna motnja (PTSD). Ti veterani so doživeli tako grozljive vojne izkušnje, da so številni čustveno otopeli, da bi se zavarovali. Nekateri se grozljivih dogodkov niso več spominjali, drugi pa so jih vedno znova podoživljali – vse to lahko povzroči telesne bolezni zaradi stresa. Simon je s svojimi sodelavci odkril, da hipnoza izjemno pomaga veteranom pri spoprijemanju s travmami, obenem pa poskrbi za to, da se te ne preoblikujejo v tesnobo in telesne tegobe (vključno s slabostjo, visokim krvnim tlakom in drugimi srčno-žilnimi motnjami ter celo okrnjeno imunostjo). Tako kot zdravniki v predhodnem stoletju so tudi vojaški zdravniki s hipnozo pomagali bolnikom spremeniti vzorce razmišljanja, da bi se jim stanje izboljšalo in bi si povrnili duševno ter telesno zdravje.

Te tehnike hipnoze so bile tako učinkovite, da so se za dojemljivost začeli zanimati tudi civilni zdravniki, čeprav številni svojih bolnikov niso spravljali v trans, ampak so jim občasno dali tablete sladkorja in jim povedali, da jim bodo ta »zdravila« pomagala. Bolnikom se je stanje pogosto res izboljšalo, saj so bili dojemljivi enako kot Beecherjevi ranjeni vojaki, prepričani, da dobivajo injekcije morfija. To je bilo Beecherjevo obdobje in ko je leta 1995 objavil prelomno gradivo, v katerem je pozival k preizkušanju zdravil v okviru randomiziranih kontroliranih raziskav, je placebo postal resen del medicinskega raziskovanja.

Beecherjevi predlogi so bili dobro sprejeti. Raziskovalci so sprva pričakovali, da bo kontrolna skupina v okviru raziskave (tista, ki je dobivala placebo) ostala nevtralna, kar bi omogočilo, da bi primerjave med to skupino in skupino, ki je dobivala aktivno zdravilo, razkrile učinkovitost zdravila. Ampak v številnih raziskavah se je stanje pripadnikom kontrolnih skupin dejansko izboljšalo – ne samo od sebe, ampak zaradi pričakovanj in prepričanja, da so jemali zdravilo oziroma so dobili zdravljenje, ki jim utegne pomagati. Sam placebo je bil nemara inerten, njegovi učinki pa nikakor niso bili takšni. Pričakovanje in prepričanje sta se izkazala za izjemno vplivna! Da bi imeli podatki tehten pomen, bi morali učinek placeba nekako »odstraniti« iz njih.

Zato so – po Beecherjevem pozivu – raziskovalci poskrbeli, da so randomizirane dvojno slepe klinične raziskave postale normativ. Udeležence so naključno razvrščali v aktivne ali placebo skupine, ter poskrbeli, da nihče od udeležencev ali raziskovalcev ni vedel, kdo jemlje pravo zdravilo in kdo placebo. Tako je bil učinek placeba enak v obeh skupinah, sleherna možnost, da bi raziskovalci udeležence obravnavali drugače – glede na skupino, ki so ji pripadali – pa je bila izničena. (Danes so raziskave včasih celo trojno slepe, kar pomeni, da tega, kdo jemlje kaj, do konca študije ne vedo ne le udeleženci in raziskovalci, ampak niti statistiki, ki preučujejo podatke.)


Preučevanje učinka noceba

Seveda vedno obstaja druga plat medalje. Dojemljivost je vzbudila precej pozornosti zaradi vpliva na zdravljenje, postalo pa je očitno tudi, da lahko z istim pojavom škodimo. Prakse, kot so uroki – tudi vudujski –, so razkrivale negativno plat dojemljivosti.

V štiridesetih letih dvajsetega stoletja je harvardski fiziolog Walter Bradford Cannon (ki je leta 1932 skoval izraz boj ali beg) preučeval odziv, povezan z nocebom – pojav, ki ga je poimenoval »vudujska smrt«.2 Cannon je preučil vrsto nepotrjenih poročil o ljudeh z močnimi kulturno pogojenimi prepričanji o moči vračev ali vudujskih duhovnikov, ki so, potem ko so jih uročili ali prekleli, nenadoma zboleli ali začeli umirati – čeprav ni bilo očitnih poškodb ali dokaza o strupu oziroma okužbi. Njegove raziskave so postale temelj za večino tega, kar danes vemo o tem, kako fiziološki sistemi odzivanj omogočajo čustvom (predvsem strahu), da ustvarijo bolezen. Prepričanje žrtve, da jo lahko sam urok ubije, je bilo samo del psihološkega »koktejla«, ki jo je ugonobil, je rekel Cannon. Drugi dejavnik je bil vpliv družbenega izobčenja in zavrnitve – celo s strani žrtvine družine. Takšni ljudje so hitro postali živi mrtveci.

Škodljivi učinki neškodljivih virov seveda niso omejeni samo na vudu. Znanstveniki so v šestdesetih letih dvajsetega stoletja skovali izraz nocebo (latinsko za »škodoval bom«, ki je v nasprotju z »ustregel bom«, prevodom latinskega izraza placebo). V mislih so imeli inertno snov, ki izzove škodljive učinke – preprosto zato, ker nekdo verjame ali je prepričan, da mu bo zadeva škodila.3 Učinek noceba se pogosto pojavlja v raziskavah zdravil, ko udeleženci, ki jemljejo placebo, bodisi preprosto pričakujejo, da bo imelo preizkušano zdravilo stranske učinke, ali pa so izrecno posvarjeni pred stranskimi učinki – in takrat izkusijo prav te stranske učinke, saj misel na zdravilo povežejo z vsemi mogočimi posledicami, čeprav ga dejansko niso zaužili.

Iz očitnih etičnih razlogov se le peščica raziskav izrecno posveča temu pojavu, nekaj jih pa le obstaja. Sloviti primer je raziskava iz leta 1962, ki so jo opravili na Japonskem s skupino otrok, ki so bili vsi izjemno alergični na strupeni bršljan.4 Raziskovalci so eno podlaket vsakega otroka natrli z listom strupenega bršljana, obenem pa so zatrdili, da je list neškodljiv. Otrokom v kontrolni skupini so tudi natrli podlaket, a z neškodljivim listom, za katerega so trdili, da je strupeni bršljan. Pri vseh otrocih v tej skupini se je na roki, ki je bila v stiku z neškodljivim listom, pojavil izpuščaj. Pri enajstih od trinajstih otrok v skupini, ki je bila dejansko v stiku s strupenim bršljanom, pa se izpuščaj ni pojavil.

To je bila osupljiva ugotovitev: kako je bilo mogoče, da se pri otrocih, ki so bili izjemno alergični na strupeni bršljan, ni pojavil izpuščaj, ko so bili v stiku z njegovimi listi? Nova misel, da jim list ne bo škodil, je prevladala nad spominom in prepričanjem, da so alergični nanj, zato je bil pravi strupeni bršljan neškodljiv. V drugem delu poskusa je bila resnica ravno obratna: neškodljivi list je postal strupen zgolj zaradi misli. V obeh primerih se je zdelo, da so se telesa otrok takoj odzvala na spremembo v umu.

V tem primeru bi lahko rekli, da so bili otroci nekako osvobojeni bremena pričakovanj v zvezi s telesnim odzivom na strupeno listje – v preteklosti so namreč izkusili, da so alergični nanj. Lahko bi rekli, da jim je nekako uspelo preseči predvidljivi odziv. Presegli so tudi vpliv pogojev v svojem okolju (vpliv listov strupenega bršljana). Otrokom je uspelo spremeniti in nadzorovati svojo fiziologijo preprosto tako, da so spremenili razmišljanje. Ta osupljivi dokaz, da lahko misel (v obliki pričakovanja) močneje vpliva na telo kot »resnično« snovno okolje, je pripomogel k uveljavitvi novega obdobja znanstvenega raziskovanja, imenovanega psihonevroimunologija – gre za učinek misli in čustev na imunski sistem, torej pomemben del povezave med umom in telesom.

Še ena pomembna raziskava noceba iz šestdesetih let prejšnjega stoletja se je posvetila astmatikom.5 Raziskovalci so dali 40 astmatikom inhalatorje, v katerih ni bilo nič drugega kot vodni hlapi, čeprav so jim povedali, da vsebujejo alergen ali dražilo; 19 (48 odstotkov) jih je izkusilo simptome astme, kot so oženje dihalnih poti, 12 (30 odstotkov) sodelujočih pa je dobilo pravi astmatični napad. Raziskovalci so potem udeležencem dali inhalatorje, v katerih naj bi bilo zdravilo, ki bo ublažilo njihove simptome. V vseh primerih so se njihove dihalne poti res spet odprle – čeprav je bila v inhalatorjih tudi tokrat samo vodna para.

V obeh položajih – najprej so sprožili simptome astme, potem pa so jih drastično ublažili – so se bolniki odzvali zgolj na sugestijo, na misel, ki so jim jo v možgane vsadili raziskovalci. Zgodilo se je natančno po njihovih pričakovanjih. Hlapi so jim škodili, ko so mislili, da vdihavajo nekaj škodljivega, stanje pa se jim je izboljšalo, ko so menili, da so dobili zdravilo – in te misli so presegle vpliv okolja in njihove resničnosti. Lahko bi rekli, da so njihove misli ustvarile popolnoma novo resničnost.

Kaj nam to pove o prepričanjih in vsakodnevnih mislih? Smo bolj dojemljivi za gripo, ker vso zimo kamor koli pogledamo, vidimo članke o sezoni gripe in obvestila o razpoložljivosti cepiva proti gripi – vse to nas namreč opominja, da bomo zboleli, če se ne bomo cepili? Lahko takrat, ko vidimo nekoga s simptomi, ki spominjajo na gripo, preprosto zbolimo še sami, ker razmišljamo enako kot otroci v raziskavi vpliva strupenega bršljana, ki so dobili izpuščaje od inertnega listja, ali pa kot astmatiki, ki so izkusili izrazito bronhialno reakcijo, ko so vdihnili vodne hlape?

Ali obstaja večja verjetnost, da bomo z leti trpeli zaradi artritisa, otrdelosti sklepov, slabega spomina, pešanja moči in spolne sle – preprosto zato, ker je to različica resnice, s katero nas bombardirajo oglasi, reklame, televizijske oddaje in medijska poročila? Katere druge samoizpolnjujoče prerokbe še ustvarjamo v svojih umih, ne da bi se zavedali svojega početja? In kakšne »neizogibne resnice« lahko uspešno »preobrazimo« preprosto tako, da spremenimo svoje misli in si izberemo nova prepričanja?


Prvi veliki preboji

Prelomna raziskava s konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja je razkrila, da lahko placebo sproži izločanje endorfinov (naravnih sredstev proti bolečini, ki jih ustvarja telo), tako kot to počnejo nekatera aktivna zdravila. V raziskavi je dr. med. Jon Levine z univerze Kalifornija v San Franciscu 40 zobnim pacientom, ki so jim tik pred tem izpulili modrostne zobe, namesto zdravila proti bolečinam dal placebo.6 Pacienti so bili prepričani, da so dobili zdravilo, ki bo dejansko ublažilo njihovo bolečino, zato ne preseneča, da je večina poročala o olajšanju. Potem pa so raziskovalci pacientom dali nalokson, sredstvo, ki zavira delovanje morfija in v možganih kemično zavre receptorska mesta tako za morfij kot endorfine (endogeni morfij). Ko so ga pacienti dobili, so se jim bolečine vrnile! To je bil dokaz, da so z uživanjem placeba pacienti sami tvorili endorfine, torej svoja lastna sredstva za blaženje bolečin. To je bila prelomnica na področju raziskovanja placeba – olajšanje, ki so ga zaznali udeleženci raziskave, ni bilo zgolj plod njihovega uma; izkusili so ga na ravni uma in telesa, torej na ravni počutja.

Če se zmore človeško telo vesti kot svoja lastna lekarna in ustvarjati sredstva za lajšanje bolečin, je najbrž popolnoma sposobno ustvariti tudi druga naravna zdravila, ko jih potrebuje, kajne? Ustvari jih iz neskončne mešanice kemičnih snovi in zdravilnih sestavin, ki so v njem – gre za zdravila, ki učinkujejo popolnoma enako ali celo bolje kot tista, ki jih predpisujejo zdravniki.

Še ena raziskava iz sedemdesetih – njen avtor je dr. Robert Ader, psiholog z univerze Rochester – je razkrila osupljivo novo razsežnost na področju preučevanja placeba: vpliv pogojevanja. Pogojevanje, zamisel, ki jo je proslavil ruski fiziolog Ivan Pavlov, je odvisno od povezovanja ene stvari z drugo – psi Pavlova so povezovali zvok zvonca s hrano, ko jih je Pavlov navadil, da je vsak dan pred hranjenjem pozvonil. Sčasoma so se psi samodejno začeli sliniti v pričakovanju hrane, kadar so zaslišali zvonec. Zaradi takšne oblike pogojevanja so se njihova telesa navadila fiziološko odzvati se na novi dražljaj v okolju (v tem primeru je šlo za zvonec), čeprav izvirnega dražljaja, ki je izzval odziv (hrana), ni bilo.

Pri pogojenem odzivanju bi lahko rekli, da podzavestni program v telesu (več o tem v prihajajočih poglavjih) dozdevno prevlada nad zavestnim umom in prevzame nadzor. Lahko bi rekli, da se telo dejansko navadi postati um, ker zavestno mišljenje nima več popolnega nadzora.

V primeru Pavlova so bili psi vedno znova izpostavljeni pogledu na hrano, njenemu vonju in okusu, potem pa je Pavlov zazvonil. Sčasoma je zgolj zvok zvonca zadostoval, da so psi samodejno spremenili svoje fiziološko in kemično stanje, ne da bi zavestno razmišljali o tem. Njihovo avtonomno živčevje – podzavestni sistem v telesu, ki deluje pod ravnijo zavedanja – je prevzelo nadzor. Pogojevanje tako ustvarja podzavestne notranje spremembe v telesu, saj poveže spomine na preteklost in pričakovanja notranjih učinkov (temu pravimo asociativni spomin), dokler se pričakovani končni rezultati ne pojavijo samodejno. Izrazitejše ko je pogojevanje, manj zavestnega nadzora imamo nad temi procesi in bolj samodejno postane podzavestno programiranje.

Ader je skušal preučiti, kako dolgo utegnejo trajati takšni pogojevani odzivi. Laboratorijske podgane je hranil z vodo, oslajeno s saharinom, dodal pa ji je snov, imenovano ciklofosfamid, ki povzroča bolečine v želodcu. Podgane je navadil, da so sladki okus vode povezale z bolečino v drobovju, zato je pričakoval, da kmalu ne bodo hotele več piti vode z dodanim ciklofosfamidom. Nameraval je ugotoviti, kako dolgo bodo zavračale vodo, da bi lahko izmeril trajanje pogojevanega odziva na sladko vodo.

Ader pa sprva ni vedel, da ciklofosfamid tudi zavre delovanje imunskega sistema, zato je bil presenečen, ko so začele njegove podgane nepričakovano umirati zaradi bakterijskih in virusnih okužb. Še vedno jim je dajal vodo s saharinom (prisilno jih je hranil s kapalko), a brez ciklofosfamida. Čeprav niso več dobivale snovi, ki je krnila delovanje imunskega sistema, so podgane še kar umirale zaradi okužb (v kontrolni skupini, ki je ves čas dobivala samo sladkano vodo, ni bilo nobenih posebnosti). Ader se je povezal z dr. Nicholasom Cohenom, imunologom z univerze Rochester, in ugotovil, da kadar podgane povežejo okus sladkane vode z učinkom snovi, ki zavira delovanje imunskega sistema, je ta povezava tako močna, da zgolj pitje sladkane vode ustvari enak fiziološki učinek kot ciklofosfamid – živčevju sporoči, naj okrni delovanje imunskega sistema.7

Tako kot Sam Londe, čigar zgodbo sem predstavil v prvem poglavju, so Aderjeve podgane poginile zgolj zaradi misli. Raziskovalci so dojeli, da je um očitno sposoben podzavestno aktivirati telo na več mogočnih načinov, ki si jih niso nikoli predstavljali.


Zahod sreča Vzhod

V tistem obdobju se je v Združenih državah uveljavila vzhodnjaška praksa transcendentalne meditacije™, ki jo je poučeval indijski guru Mahariši Maheš Jogi. Zadeva se je »prijela« tudi zaradi navdušenega sodelovanja številnih zvezdnikov (začenši z Beatli v šestdesetih). Cilj te tehnike, pri kateri utišamo um in ponavljamo mantro med dvajsetminutno seanso meditacije, ki jo izvajamo dvakrat na dan, je duhovno razsvetljenje. Ampak ta tehnika je pritegnila pozornost harvardskega kardiologa Herberta Bensona, ki ga je začelo zanimati, kako bi lahko meditacija ublažila stres in dejavnike tveganja za pojav srčnih obolenj. Benson je hotel odstreti tančico s procesa, zato je razvil podobno tehniko, ki jo je poimenoval »sprostitveni odziv«, opisal pa jo je v knjigi z istoimenskim naslovom, ki je izšla leta 1975.8 Benson je ugotovil, da lahko zgolj s spreminjanjem načinov razmišljanja ljudje »izklopijo« stresni odziv in tako znižajo krvni tlak, normalizirajo frekvenco srčnega utripa in dosežejo globoko sprostitev.

Meditacija je povezana z ohranjanjem nevtralnega pristopa, raziskovalci pa so pozornost namenili tudi koristnim učinkom ohranjanja bolj pozitivnega razmišljanja in krepitve pozitivnih čustev. Pot je leta 1952 utrl nekdanji duhovnik Norman Vincent Peale, ki je izdal knjigo Moč pozitivnega mišljenja, v kateri je predstavil zamisel, da naše misli resnično učinkujejo, tako pozitivno kot negativno, na naša življenja.9 Ta zamisel je leta 1976 vzbudila pozornost zdravniške stroke, ko je politični analitik in časopisni urednik Norman Cousins v reviji New England Journal of Medicine opisal, kako je s smehom pregnal morebiti usodno bolezen.10 Cousins je svojo zgodbo razkril tudi v svoji uspešnici Anatomy of an Illness (Anatomija bolezni) ki jo je izdal nekaj let pozneje.11

Cousinsu je zdravnik namreč postavil diagnozo degenerativne motnje, imenovane ankilozirajoči spondilitis – obliko artritisa, ki povzroča razgradnjo kolagena, vlaknaste beljakovine, ki poskrbi, da celice našega telesa ostajajo celostne –, in mu povedal, da je njegova možnost okrevanja ena proti petsto. Cousins je trpel zaradi hudih bolečin in je tako težko premikal svoje ude, da se je komaj obrnil v postelji. Pod kožo so se mu pojavile zrnate bulice, najhuje pa je bilo, ker skoraj ni mogel razpreti čeljusti.

Prepričan je bil, da je njegovo bolezen izzvalo nenehno negativno čustveno stanje, zato se je odločil, da bo škodo odpravil z vzpostavitvijo bolj pozitivnega čustvenega stanja. Še naprej se je posvetoval z zdravnikom, obenem je začel uživati visoke odmerke vitamina C, zelo pogosto pa je gledal tudi filme bratov Marx (in druge komedije in humoristične oddaje). Ugotovil je, da mu deset minut prisrčnega smeha omogoča dve uri spanja brez bolečin. Končno je popolnoma okreval. Cousins se je, preprosto povedano, pozdravil s smehom.

Kako? Čeprav znanstveniki takrat niso mogli razumeti ali pojasniti tako čudežne ozdravitve, se zdi, da so bili na delu procesi epigenetike. Cousinsova sprememba razmišljanja je spremenila njegovo telesno kemijo, ta pa njegovo notranje stanje, kar mu je omogočilo, da je nove gene programiral na novo; preprosto je »izklopil« gene, ki so povzročali njegovo bolezen, in »vklopil« gene, odgovorne za njegovo okrevanje. (Podrobneje o vklapljanju in izklapljanju genov v naslednjih poglavjih.)

Vrsto let pozneje je dr. Keiko Hayashi z univerze Tsukuba na Japonskem v raziskavi razkrila enako dejstvo.12 V okviru njene raziskave so sladkorni bolniki eno uro gledali humoristično oddajo, pri čemer se je vklopilo skupno 39 genov, od katerih jih je bilo 14 povezanih z dejavnostjo naravnih celic ubijalk. Noben od teh genov ni bil neposredno povezan z nadzorovanjem ravni glukoze v krvi, vseeno pa je bila ta raven stabilnejša kot drugi dan, ko so pacienti poslušali predavanje o zdravju sladkornih bolnikov. Raziskovalci so domnevali, da smeh vpliva na številne gene, povezane z imunskim odzivom, kar je pripomoglo k boljšemu nadzorovanju ravni glukoze. Okrepljeno čustvovanje, ki so ga sprožili možgani bolnikov, je omogočilo genske variacije, te pa so aktivirale naravne celice ubijalke, nekako pa so izboljšale tudi glukozni odziv pri pacientih – verjetno je bilo koristnih učinkov še precej več.

Cousins je leta 1979 o placebu dejal: »Proces ne deluje zaradi čarobnosti tablet, ampak zato, ker ima telo v sebi najboljšo lekarno, in zato, ker najučinkovitejše recepte vedno predpiše telo samo.«13

Kirurg Bernie Siegel z univerze Yale je bil navdihnjen s Cousinsovimi izkušnjami, v tistem obdobju pa sta se popolnoma razmahnili tudi alternativna medicina in medicina na ravni um – telo. Siegel je začel preučevati, zakaj so nekateri njegovi bolniki z rakom, katerih možnosti so bile slabše, preživeli, tisti z boljšimi obeti pa so umrli. Ljudi, ki so preživeli raka, je opisal kot bojevite posameznike. Sklenil je, da ni neozdravljivih bolezni, so samo neozdravljivi ljudje. Začel je tudi pisati o upanju kot mogočni sili, ki omogoča zdravljenje, ter o brezpogojni ljubezni, naravnih eliksirjih, ki jih omogoča, saj je najmočnejši spodbujevalec imunskega sistema.14


Ko je placebo močnejši kot antidepresivi

Obilica novih antidepresivov, ki so se pojavili konec osemdesetih let dvajsetega stoletja, je izzvala polemiko, ki je končno (čeprav ne takoj) privedla do okrepljenega spoštovanja moči placeba. Psiholog dr. Irving Kirsch, ki je takrat služboval na univerzi Connecticut, je leta 1998 preučeval meta-analizo objavljenih raziskav antidepresivov. Osupnil je, ko se je izkazalo, da je večino izboljšanja v devetnajstih randomiziranih, dvojno slepih kliničnih raziskavah, v katerih je sodelovalo več kot 2300 bolnikov, prinesel placebo, ne zdravila proti depresiji.15

Kirsch je potem na podlagi zakona o prostem dostopu do informacij pridobil neobjavljene izsledke kliničnih raziskav, ki so jih bili proizvajalci zdravil po zakonu dolžni predložiti Uradu za hrano in zdravila. S sodelavci je opravil drugo meta-analizo. Tokrat je vzel pod drobnogled 35 kliničnih raziskav štirih od šestih najpogosteje predpisanih antidepresivov od leta 1987 do 1999.16 Raziskovalci so imeli zdaj pred seboj podatke več kot pet tisoč bolnikov, in spet so ugotovili, da je placebo učinkoval enako kot priljubljeni antidepresivi prozac, effexor, serzone in paxil, in sicer v osupljivih 81 odstotkih primerov. V večini preostalih primerov, ko je zdravilo le delovalo bolje, je bila korist tako neznatna, da je bila statistično zanemarljiva. Zdravila na recept so bila očitno boljša od placeba samo pri bolnikih z globoko depresijo.

Ne preseneča, da je Kirscheva raziskava povzročila precejšnje razburjenje, čeprav se je zdelo, da so številni raziskovalci zelo pripravljeni pozabiti na vpliv placeba. Najbolj so se obregnili ob dejstvo, da omenjena zdravila niso bila nič boljša od placeba, vseeno pa se je stanje bolnikom, ki so sodelovali v raziskavah, dejansko izboljšalo, če so jemali antidepresive. Zdravila so učinkovala. Ampak stanje se je izboljšalo tudi bolnikom, ki so jemali placebo. Nekateri raziskovalci v Kirschevem delu niso videli dokaza, da antidepresivi ne delujejo, ampak so se raje osredotočili na dejstvo, da je placebo učinkoval.

Navsezadnje so raziskave prinesle osupljiv dokaz, da se lahko človek res znebi depresije, če je prepričan o tem – misli so očitno enako učinkovite pri zdravljenju kot jemanje zdravila. Udeleženci raziskave, ki so jemali placebo in se jim je stanje izboljšalo, so dejansko tvorili svoje lastne antidepresive v svojih telesih, tako kot Levinovi bolniki v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so jim izpulili modrostne zobe. Kirsch je razkril še več dokazov, da imajo naša telesa prirojeno inteligenco, ki jim omogoča, da se sama zdravijo s pestro paleto naravnih zdravilnih snovi. Zanimivo je, da se je odstotek depresivnih udeležencev raziskav, ki se jim je stanje izboljšalo, ko so jemali placebo, sčasoma povečal, tako kot odziv na aktivno zdravilo. Nekateri raziskovalci pravijo, da je to posledica večjih pričakovanj javnosti v zvezi z antidepresivi, zaradi česar je placebo v teh slepih raziskavah učinkovitejši.17


Nevrobiologija placeba

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo nevroznanstveniki začeli uporabljati prefinjeno tehniko skeniranja možganov, ki omogoča poglobljen vpogled v nevrokemično dogajanje ob zaužitju placeba. Primer je raziskava bolnikov s Parkinsonovo boleznijo iz leta 2001, pri katerih so se obnovile motorične veščine po prejetju zgolj ene injekcije solne raztopine, za katero so mislili, da vsebuje zdravilo (opis v 1. poglavju).18 Italijanski raziskovalec dr. med. Fabrizio Benedetti, pionir na področju raziskovanja placeba, je nekaj let pozneje opravil podobno raziskavo Parkinsonove bolezni. Bil je prvi, ki mu je uspelo dokazati učinek placeba na človekove nevrone.19

Benedetti v svojih raziskavah ni preučeval samo nevrobiologije pričakovanja – recimo pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo –, ampak tudi nevrobiologijo, povezano z običajnim pogojevanjem. To področje je bežno preučil Ader nekaj let pred tem, ko je opravljal poskuse na laboratorijskih podganah, ki so izkusile slabost. V enem od poskusov je Benedetti udeležencem dal zdravilo sumatriptan, da bi spodbudil izločanje rastnega hormona in zavrl izločanje kortizola, potem pa je – ne da bi bolniki to vedeli – zdravilo nadomestil s placebom. Ugotovil je, da so na izvidih skeniranja možganov svetle točke še vedno na istih mestih kot takrat, ko so dobivali sumatriptan. To je bil dokaz, da so možgani res sami ustvarjali enako snov – v tem primeru je šlo za rastni hormon.20

Enako potrditev je razkrila še ena kombinacija zdravila in placeba; kemične snovi, ki nastajajo v možganih, so natančno posnemale učinkovanje snovi, ki so jih udeleženci raziskave sprva dobivali v obliki zdravil za lajšanje motenj imunskega sistema, motoričnih motenj in depresije.21 Benedetti je celo dokazal, da placebo povzroči enake stranske učinke kot zdravila. Primer: v eni raziskavi placeba so uporabljali narkotike. Udeleženci so trpeli za enakimi stranskimi učinki (počasno in plitvo dihanje), če so zaužili placebo, ker je učinek placeba tako dobro posnemal fiziološke učinke mamila.22

Po pravici povedano so naša telesa dejansko sposobna ustvarjanja številnih bioloških kemičnih snovi, ki lahko zdravijo, nas varujejo pred bolečino, nam pomagajo doseči globlji spanec, krepijo imunski sistem, omogočijo, da občutimo užitek, in nas celo spodbudijo, da se zaljubimo. Premislite o tem: če se je določen gen že izražal, to pomeni, da je naše telo že ustvarjalo določene kemične snovi, kar pa se je nehalo zaradi stresa ali bolezni, ki je izklopila ta gen. Ga je mogoče spet vklopiti? Naša telesa na podlagi izkušenj namreč že vedo, kako to storiti. (Razkril bom izsledke raziskav, ki to dokazujejo.)

Pa poglejmo, kako se to zgodi. Nevrološke raziskave razkrivajo nekaj resnično osupljivega: če človek nenehno uživa določeno snov, se v njegovih možganih nenehno sprožajo ista vezja enako – možgani si dejansko zapomnijo, kako nanje vpliva ta snov. Oseba se lahko hitro navadi učinkov določenih tablet ali injekcij, saj jih na podlagi izkušenj poveže z znano notranjo spremembo. Zaradi takšnega pogojevanja se takrat, ko človek zaužije placebo, sprožijo ista vezja kot takrat, ko je vzel zdravilo. Asociativni spomin sproži podzavestni program, ki ustvari povezavo med tableto ali injekcijo in hormonskimi spremembami v telesu, program pa samodejno sporoči telesu, naj ustvari ustrezne kemične snovi, ki so sicer v zdravilu … Mar ni to osupljivo?

Benedetti s svojimi raziskavami odlično razjasni še nekaj: različne oblike zdravljenja s placebom učinkujejo drugače pri različnih ciljih zdravljenja. Primer: v okviru raziskave sumatriptana začetni namigi, da utegne placebo učinkovati, niso imeli nikakršnega vpliva na tvorjenje rastnega hormona. Kadar želimo s placebom vplivati na nezavedne fiziološke odzive z asociativnim spominom (če, recimo, želimo vplivati na izločanje hormonov ali spremeniti delovanje imunskega sistema), pogojevanje prinaša rezultate. Kot placebo pri spreminjanju bolj zavestnih odzivov (recimo lajšanje bolečin ali blaženje depresije) pa učinkuje že preprosta sugestija ali pričakovanje. Benedetti je zatrjeval, da ne obstaja samo en odziv na placebo, ampak več.


Prevzemite nadzor nad umom – ta namreč vpliva na snovni svet

Osupljiv preobrat na področju raziskovanja placeba se je zgodil leta 2010 v okviru pilotne raziskave, ki jo je vodil doktor vzhodnjaške medicine s Harvarda Ted Kaptchuk. Ta raziskava je razkrila, da placebo učinkuje celo, ko ljudje vedo, da ga jemljejo.23 Kaptchuk in njegovi sodelavci so dali placebo 40 bolnikom s sindromom razdražljivega črevesja. Vsak bolnik je dobil stekleničko, na kateri je bil jasen napis »tablete placeba«. Povedali so mu, da so te tablete narejene iz inertne snovi – recimo sladkorja –, za katero se je v kliničnih raziskavah izkazalo, da izjemno izboljša stanje v zvezi s simptomi sindroma razdražljivega črevesja. Dodali so, da placebo učinkuje na ravni um – telo in spodbuja samozdravljenje telesa. Druga skupina 40 bolnikov z enako diagnozo – ti niso dobivali nobenih tablet – je bila kontrolna skupina.

Po treh tednih se je izkazalo, da so bolniki v skupini, ki je jemala placebo, dvakrat pogosteje poročali o izboljšanju stanja oziroma lajšanju simptomov kot skupina, ki ni dobivala zdravljenja. Kaptchuk je dejal, da je mogoče razliko primerjati z delovanjem najboljših pravih zdravil proti sindromu razdražljivega črevesja. Teh bolnikov ni nihče z zvijačo pripravil do tega, da bi se pozdravili. Zelo dobro so vedeli, da niso dobili nikakršnega zdravila – a ko so slišali, da lahko placebo pripomore k lajšanju njihovih simptomov, obenem pa so verjeli v izid, neodvisen od vzroka, so s tem vplivali na svoja telesa in omogočili izboljšanje stanja.

Medtem na področju preučevanja ravni um – telo poteka vrsta raziskav, ki preučujejo vpliv razmišljanja, zaznavanja in prepričanj. Kaže, da lahko prepričanje vpliva na nekaj dozdevno otipljivega oziroma merljivega – recimo na telesne koristi telovadbe. Psihologinji dr. Alia Crum in dr. Ellen Lander s Harvarda sta leta 2007 opravili raziskavo, ki je zajela 84 hotelskih sobaric, in predstavlja popoln primer.24

Na začetku raziskave nobena od sobaric ni vedela, da rutinsko delo, ki so ga opravljale v službi, presega priporočilo ministrstva za zdravje v zvezi z zdravo količino dnevnega gibanja oziroma telovadbe (30 minut). 67 odstotkov teh žensk je celo reklo, da sploh ne telovadijo. Po tej začetni oceni sta Crumova in Langerjeva sobarice razdelili v dve skupini. Prvi skupini sta pojasnili, kako je telesna dejavnost povezana s številom porabljenih kalorij. Sobaricam sta povedali, da med opravljanjem službenih obveznosti poskrbijo za več kot dovolj gibanja. Drugi skupini tega nista povedali (sobarice so delale v drugih hotelih kot tiste iz prve skupine, zato jim pogovori s sodelavkami niso koristili).

Mesec dni pozneje sta raziskovalki odkrili, da so sobarice iz prve skupine shujšale povprečno dober kilogram, znižala se jim je odstotna raven telesne maščobe, sistolični krvni tlak pa je bil nižji za povprečno deset točk – čeprav niso dodatno telovadile ali kakor koli spremenile svojih prehranjevalnih navad. Druga skupina – sobarice so opravljale enako delo kot udeleženke iz prve skupine – je ostala tako rekoč nespremenjena.

Izsledki so spominjali na podobno raziskavo, opravljeno pred tem v Quebecu, kjer je skupina 48 odraslih sodelovala v desettedenskem programu aerobne vadbe. Udeleženci so trikrat na teden telovadili uro in pol.25 Skupina je bila razdeljena na dva dela. Raziskovalci so prvi skupini, testirancem, povedali, da je raziskava izrecno zasnovana tako, da bi okrepili svojo aerobno zmogljivost ter telesno zdravje. Drugi, kontrolni skupini so omenili samo telesne koristi aerobne vadbe. Po desetih tednih so raziskovalci odkrili, da se je aerobna zmogljivost povečala pri udeležencih v obeh skupinah, samo testiranci, ne pa tudi tisti v kontrolni skupini, pa so znatno okrepili tudi samozavest (merili so raven dobrega počutja).

Izsledki teh raziskav kažejo, da lahko že naše zavedanje pomembno vpliva na telo in zdravje. Kar se naučimo, besede, s katerimi opišemo svoje izkušnje, in pomen, ki ga pripisujemo izkušnjam – vse to vpliva na naše namere. Ko je namera, ki izzove določeno početje, močnejša, so seveda tudi rezultati boljši.

Na kratko: več kot veste o »kaj« in »zakaj«, lažji in učinkovitejši postaja »kako«. (Upam, da bo ta knjiga enako pomagala tudi vam; več ko veste o tem, kaj počnete in zakaj, boljši bodo rezultati.)

Pomen pripisujemo tudi manj opaznim dejavnikom, kot so barva zaužitega zdravila, količina tablet, ki jih zaužijemo, kar razkriva starejša, a značilna raziskava z univerze Cincinnati. V okviru te raziskave so raziskovalci dali 57 študentom medicine eno ali dve rožnati ali modri kapsuli – vse so bile inertne, čeprav so študentom rekli, da je v rožnatih kapsulah poživilo, v modrih pa pomirjevalo.26 Raziskovalci so poročali: »Dve kapsuli sta izzvali izrazitejše spremembe kot ena, modre kapsule pa izrazitejše učinke umirjanja kot rožnate.« Študentje so dejansko ocenili, da so bile modre kapsule dvainpolkrat učinkovitejše v vlogi pomirjeval kot rožnate – čeprav so vse kapsule vsebovale placebo.

Nedavne raziskave kažejo, da lahko prepričanja in zaznave vplivajo tudi na umske sposobnosti pri opravljanju standardiziranih testov. Leta 2006 so v Kanadi opravili raziskavo, v kateri je 220 študentk bralo o lažnih izsledkih raziskav, kjer so bile navedene trditve, da so moški za pet odstotkov boljši pri matematiki kot ženske.27 Skupina je bila razdeljena na dva dela – udeleženke v prvi skupini so prebrale, da je prednost posledica nedavno odkritih dednih dejavnikov, druga pa, da je posledica načina, kako učitelji stereotipizirajo dekleta in fante v osnovni šoli. Potem so udeleženke opravljale preizkus znanja iz matematike. Ženske, ki so prebrale, da imajo moški dedno prednost, so dosegle slabše rezultate kot tiste, ki so prebrale, da imajo moški prednost zaradi stereotipiziranja. Z drugimi besedami: ko so ženske mislile, da je njihovo slabše izhodišče nekaj neizogibnega, so se odrezale slabše – kot da so res v slabšem položaju.

Podoben učinek so zaznali pri afroameriških študentih, ki so od nekdaj dosegali slabše rezultate na področju besednjaka, branja in matematike kot belci, vključno s preizkusom šolskih sposobnosti (tako imenovani test SAT) – tudi, če socioekonomski položaj ni bil pomemben dejavnik. Povprečen črnski študent dosega od 20 do 30 odstotkov slabši rezultat kot beli študenti iste starosti pri večini standardiziranih testov.28 Dr. Claude Steele, socialni psiholog z univerze Stanford, pojasnjuje, da je za to kriv učinek, imenovan »nevarnost stereotipiziranja«. Njegove raziskave kažejo, da se študenti, ki pripadajo skupinam, ki so negativno stereotipizirane, na testih odrežejo slabše, če menijo, da bodo ocenjeni v luči določenega stereotipa, kot takrat, kadar ne občutijo takšnega pritiska.29

V Steelovi prelomni raziskavi – opravil jo je z dr. Joshuo Aronsonom – so študenti drugega letnika standfordske univerze od raziskovalcev dobili vrsto testov verbalne sposobnosti. Nekateri študenti so dobili navodila, ki so izpostavila oziroma aktivirala vpliv stereotipa, da črnci dosegajo slabše rezultate kot belci – raziskovalci so rekli, da je vprašalnik, ki so ga dobili, zasnovan za merjenje njihovih kognitivnih sposobnosti, drugim pa so povedali, da gre zgolj za nepomembno raziskovalno orodje. V skupini, v kateri je bil aktiviran vpliv stereotipa, so črnci dosegli slabše rezultate kot belci s podobnimi rezultati testov SAT. Kadar vpliv stereotipa ni bil izpostavljen oziroma aktiviran, so se črnci in belci s podobnimi rezultati omenjenih testov odrezali enako – in tako dokazali, da je izpostavljanje omogočilo pojav ključne razlike.

Aktiviranje pravzaprav pomeni, da nekdo, nekaj ali določena točka v našem okolju (recimo reševanje testa) sproži najrazličnejše asociacije, ki so vtkane v naše možgane (recimo to, da ocenjevalci tega testa menijo, da črnci dosegajo slabše rezultate kot belci), zato se vedemo po določenih vzorcih, ne da bi se zavedali svojega početja. Zadeva spominja na aktiviranje črpalke. Da bi iz sistema črpanja dobili več vode, mora v njem že biti nekaj vode. V tem primeru je ideja oziroma prepričanje, da drugi pričakujejo, da se bodo črnci odrezali slabše kot belci, kot voda, ki je že v sistemu – tam je namreč ves čas. Ko naredite kaj, s čimer aktivirate sistem (zgrabite ročaj črpalke ali rešite test), »premešate« vse tiste povezane misli, oblike vedenja ali pa čustva, ter ustvarite natančno to, kar je ves čas samo čakalo, da bo prišlo iz sistema – v primeru črpalke je to voda, v primeru testa pa slabši rezultat.

Premislite o tem. Najbolj samodejne oblike vedenja, ki jih sproži aktiviranje, so posledica nezavednega ali podzavestnega programiranja, ki poteka po večini onkraj našega zavedanja. Ali se torej ves dan odzivamo nezavedno – ne da bi se sploh zavedali tega?

Steele je ta učinek ponovil tudi v drugih stereotipiziranih skupinah. Ko je skupini belih in azijskih moških, ki so blesteli v matematiki, dal matematični test, se belci, ki so jim povedali, da so Azijci malce boljši od belcev, niso odrezali tako dobro kot belci v kontrolni skupini, ki jim niso povedali tega. Steelovi poskusi s študentkami, ki so blestele v matematiki, so prinesli podobne rezultate. Če so študentke podzavestno pričakovale, da se bodo odrezale slabše, se je to res zgodilo.

Izsledki Steelovih raziskav so torej izjemno pomembni: to, kar se naučimo verjeti o sebi, ter to, kar menimo, da drugi mislijo o nas – tudi to mnenje je »programirano« oziroma privzgojeno – vpliva na naše delovanje in določa naš uspeh. Enako velja za placebo: kar menimo, da se bo zgodilo, ko bomo vzeli tableto, in to, kar po našem mnenju pričakujejo vsi okoli nas (vključno z zdravniki), da se bo zgodilo, ko vzamemo tableto, vpliva na to, kako se naše telo odzove nanjo. Je mogoče, da številna zdravila ali celo operacije dejansko učinkujejo bolje, ker nas nenehno pripravljajo, poučujejo in nam vcepljajo prepričanje, naj verjamemo v njihove učinke? Če ne bi bilo učinka placeba, ta zdravila mogoče ne bi učinkovala tako dobro – ali pa sploh ne bi.


Ste lahko sami svoj placebo?

Nedavni raziskavi, opravljeni na univerzi v Toledu, verjetno najbolje razkrivata, kako lahko um sam določa, kaj oseba zaznava in izkuša.30 Pri vsaki raziskavi so raziskovalci skupino zdravih prostovoljcev razdelili na dva dela – na optimiste in pesimiste – glede na njihove odgovore v okviru diagnostičnega vprašalnika. V prvi raziskavi so dali udeležencem placebo, vendar so jim rekli, da so prejeli zdravilo, zaradi katerega se bodo počutili slabo. Pesimisti so doživeli močnejšo negativno reakcijo na tableto kot optimisti. V drugi raziskavi so raziskovalci udeležencem tudi dali placebo, vendar so jim povedali, da jim bo zadeva pomagala bolje spati. Optimisti so poročali o precej boljšem spancu kot pesimisti.

Optimisti so se pogosteje pozitivno odzvali na namig, da se utegnejo zaradi nečesa počutiti bolje, saj upajo na najboljši možen razplet. Pesimisti so se pogosteje negativno odzvali na namig, da se utegnejo zaradi nečesa počutiti slabše, saj so zavestno ali nezavedno pričakovali najslabši možen izid. Kot da so optimisti nezavedno ustvarjali določene kemične snovi, ki so jim pomagale spati, pesimisti pa so nezavedno ustvarjali snovi, zaradi katerih so se počutili slabo.

Z drugimi besedami: v istem okolju so pozitivno naravnani ljudje ustvarjali pozitivne položaje, negativno naravnani pa negativne. To je čudež našega lastnega biološkega ustroja, na katerega lahko vsak vpliva s svojo voljo.

Morda ne vemo natančno, koliko ozdravitev je posledica učinka placeba (Beecher je v svoji razpravi, objavljeni leta 1955 – omenjam jo v prvem poglavju –, navajal, da je ta številka 35 odstotkov, sodobne raziskave pa kažejo, da je lahko od 10 do 100 odstotkov31). Povprečno število je vsekakor izjemno pomembno. V tem kontekstu se moramo vprašati: koliko odstotkov tegob in bolezni je posledica učinkov negativnih misli oziroma noceba? Izsledki najnovejših znanstvenih raziskav na področju psihologije ocenjujejo, da je približno 70 odstotkov naših misli negativnih in odvečnih, nezavedno ustvarjenih bolezni pa je tudi zavidljivo veliko – vsekakor več, kot domnevamo.32 Ta zamisel je zelo smiselna, saj se zdi, da ogromno duševnih, telesnih in čustvenih tegob in bolezni dozdevno ne izvira od nikjer.

Čeprav se vam mogoče zdi neverjetno, da je lahko vaš um tako mogočen in vpliven, pa raziskave v zadnjih desetletjih jasno razkrivajo nekaj navdihujočih resnic: izkusite oziroma doživljate to, o čemer razmišljate. Na področju zdravja to omogoči osupljiva farmakopeja v vašem telesu, ki se samodejno in prefinjeno odziva na vaše misli. Ta čudežna lekarna aktivira naravne zdravilne molekule, ki že obstajajo v vašem telesu – oblikuje različne spojine, ki so zasnovane tako, da izničijo različne učinke v najrazličnejših okoliščinah. Seveda se ob tem poraja vprašanje: kako to narediti?

Poglavja, ki sledijo, pojasnjujejo, kako vse opisano poteka na biološki ravni, in kako lahko to prirojeno sposobnost uporabite za zavestno in namensko ustvarjanje zdravja – in življenja –, ki bi ga radi izkusili.





Tretje poglavje

Učinek placeba na možgane



Če ste prebrali mojo knjigo Odvadite se biti to, kar ste, boste ugotovili, da v tem poglavju povzemam večino tistega gradiva. Če se vam zdi, da ste že docela vsrkali tiste informacije, lahko to poglavje v celoti preskočite, ali pa ga bežno »preletite« in po potrebi osvežite poznavanje konceptov, opisanih v njem. Če ste v dvomih, priporočam, da preberete to poglavje, saj bo temeljito razumevanje tu podanih informacij nujno, da bi dojeli vsebino naslednjih poglavij.

Zgodbe v zadnjih dveh poglavjih razkrivajo, da se takrat, ko resnično spremenimo stanje svojega duha, naše telo odzove na »novi« um. Spreminjanje stanja duha pa se začne s spreminjanjem misli. Človek ima ta privilegij, da so njegovi sprednji možgani zelo veliki, zato lahko poskrbi, da se misli uresničijo – tako namreč deluje placebo. Da bi preučili, kako poteka ta proces, moramo obvezno preučiti tri ključne dejavnike: pogojevanje, pričakovanja in pomen. Kot boste videli, se zdi, da omenjeni trije koncepti sodelujejo pri oblikovanju odziva na placebo.

Pogojevanje, torej prvi dejavnik, sem pojasnil v razpravi o psih Pavlova v prejšnjem poglavju. Naj povzamem: pogojevanje se začne, ko povežemo spomin iz preteklosti (recimo zaužitje aspirina) s fiziološko spremembo (znebimo se glavobola), ker smo to doživeli že velikokrat. Nanjo lahko gledate tako: če opazite, da se vas je lotil glavobol, dejansko ozavestite fiziološko spremembo v svoji notranjosti (zaznate bolečino). Potem samodejno poiščete nekaj zunaj sebe (v tem primeru aspirin), da bi ustvarili spremembo v svojem notranjem svetu. Lahko bi rekli, da vas je notranje stanje (bolečina) spodbudilo, da ste premislili o kakšni svoji pretekli odločitvi, dejanju ali izkušnji v zunanjem svetu, kar je spremenilo vaše počutje (zaužili ste aspirin in začutili olajšanje).

Dražljaj oziroma spodbuda iz zunanjega okolja, imenovana aspirin, ustvari določeno izkušnjo. Ko ta izkušnja ustvari fiziološki odziv ali omogoči občutek zadovoljstva, spremeni vaše notranje okolje. V trenutku, ko opazite spremembo v svojem notranjem okolju, premislite o tem, kaj v zunanjem okolju jo je omogočilo. Ta dogodek – ko nekaj zunaj vas spremeni nekaj v vas – imenujemo asociativni spomin.

Če ta proces vedno znova ponavljamo, se z asociacijami zunanji dražljaj tako zelo okrepi, da lahko aspirin zamenjamo s tableto sladkorja, ki spominja na aspirin, pa bomo izkusili samodejni notranji odziv (blaženje glavobola). To je ena plat delovanja placeba. Slike 3.1A, 3.1B in 3.1C ponazarjajo proces pogojevanja.

Pričakovanje, drugi dejavnik, se pojavi, ko imamo razlog za pričakovanje drugačnega izida. Če nas, recimo, pestijo kronične bolečine zaradi artritisa, zdravnik pa nam predpiše novo zdravilo – ob tem nam navdušeno pojasni, da bo ublažilo bolečine –, sprejmemo njegov namig in pričakujemo, da se bo ob zaužitju novega zdravila zgodilo nekaj drugačnega (nič več nas ne bo bolelo). Zdravnik je dejansko vplival na raven naše dojemljivosti.

Ko postanemo bolj dojemljivi, nekaj zunaj sebe (novo zdravilo) naravno povezujemo z možnostjo drugačnega izida (ublažitev bolečin). V svojem umu izberemo drugačen mogoči izid in upamo in pričakujemo, da ga bomo izkusili. Če na čustveni ravni sprejmemo novi izbrani izid, naša čustva, povezana z njim, pa so dovolj močna, naši možgani in telo ne prepoznajo razlike med predstavljanjem, da smo spremenili svoje počutje in smo se znebili bolečin, ter dejanskim dogodkom, ki je sprožil spremembo. Možgani in telo to enačijo.



SLIKA 3.1A



SLIKA 3.1B



SLIKA 3.1C

Slika 3.1A prikazuje, kako dražljaj sproži fiziološko spremembo, imenovano odziv oziroma nagrada. Slika 3.1B kaže, da dražljaj in pogojni dražljaj sčasoma sprožita odziv, če ju spojimo dovoljkrat. Slika 3.1C prikazuje, da lahko ustvarimo enak fiziološki odziv kot placebo, če odvzamemo dražljaj in ga nadomestimo s pogojnim dražljajem.



Zato se v možganih sprožijo ista nevronska vezja, kot bi se, če bi se naše stanje spremenilo (če bi zdravilo učinkovalo in bi ublažilo bolečine), obenem pa ustvari podobne kemične snovi, ki vplivajo na telo. Kar pričakujemo (stanje brez bolečin), se potem dejansko zgodi ali pojavi, kajti možgani in telo ustvarijo popolne pogoje, da lahko kemične snovi spremenijo naše notranje stanje. Zdaj smo v novem stanju duha – um in telo delujeta kot eno. Tako zelo mogočni smo.

Ko placebu pripišemo pomen, ki je tretji dejavnik, mu omogočimo delovanje, kajti ko dejanju pripišemo nov pomen, ga oplemenitimo z namero. Z drugimi besedami: ko se naučimo in razumemo nekaj novega, v to zavestno, namensko vložimo več svoje energije. Naj spet omenim raziskavo, v kateri so sodelovale hotelske sobarice – o njej sem govoril v prejšnjem poglavju: ko so udeleženke razumele, koliko »telovadijo« vsak dan zgolj z opravljanjem svojega dela, obenem pa so jim pojasnili koristi te vadbe, so svojemu početju pripisale večji pomen. Niso samo sesale, drgnile in pomivale; spoznale so, da razgibavajo mišice, krepijo svojo moč in porabljajo kalorije. Ker se jim je sesanje, drgnjenje in pomivanje zdaj, ko so jim raziskovalci pojasnili fizične prednosti gibanja, zdeli pomenljivejši, namen oziroma cilj dela sobaric ni bil samo opravljanje nalog – to so zdaj počele tudi zato, da bi se razgibale in bile bolj zdrave.

In prav to se je zgodilo. Sobarice v kontrolni skupini svojim opravilom niso pripisovale enakega pomena, ker niso vedele, da njihovo početje koristi zdravju, zato niso občutile enakih koristi – čeprav so opravljale popolnoma enake naloge.

Placebo deluje enako. Bolj ko verjamete, da bodo določena snov, postopek ali operacija delovali, ker ste bili poučeni o njihovih koristih, večja je verjetnost, da se boste odzvali na razmišljanje o izboljšanju zdravja. Z drugimi besedami: če možni izkušnji z osebo, krajem ali stvarjo v okolju pripišete več pomena, da bi spremenili svoje notranje okolje, je bolj verjetno, da vam bo uspelo namerno spremeniti svoje notranje stanje zgolj z mislimi. Poleg tega: bolj ko ste sposobni sprejeti nov izid, povezan z vašim zdravjem – ker ste bili poučeni o možnih koristih svojega početja –, lažje aktivirate svoje možgane in telo, da vzpostavijo zaželeno stanje. Preprosto povedano: bolj ko verjamete v vzrok, boljši je učinek.


Placebo: anatomija misli

Če učinek placeba razkriva, kako lahko misel spremeni fiziologijo – lahko bi rekli, da um prevlada nad snovnim –, bi lahko preučili svoje misli in njihov vpliv na možgane in telo. Začnimo s svojimi vsakdanjimi mislimi.

Smo bitja navad. Vsak dan skozi našo glavo šine od 60.000 do 70.000 misli,1 in 90 odstotkov teh misli je popolnoma enakih kot tiste, ki smo jih imeli dan pred tem. Vstanemo na isti strani postelje, jutranja opravila v kopalnici in na stranišču so vsak dan enaka, češemo se enako, sedimo na istem stolu in jemo enak zajtrk, v isti roki držimo isto skodelico, v službo se peljemo po isti poti, in počnemo enake stvari, ki jih tako dobro obvladamo, in sicer z istimi ljudmi (ki nas živcirajo enako) – vsak dan. Potem odhitimo domov, da bi lahko hitro prebrali elektronska sporočila in večerjali, saj se nam mudi pred televizor, da bi gledali svoje najljubše televizijske oddaje. Potem odhitimo v kopalnico, kjer si hitro umijemo zobe, večerna rutina v kopalnici pa je enaka jutranji. Nato odhitimo v posteljo, da bi se čim prej naspali – seveda vsak večer ob istem času. Naslednji dan vse skupaj ponovimo.

Če se vam zdi, da trdim, da večino življenja preživimo na »avtopilotu«, imate prav. Če nam po glavi rojijo vedno enake misli, vedno znova sprejemamo enake odločitve. Vedno enake odločitve privedejo do vedno enakega vedenja. Vedno enako vedenje povzroči vedno enake izkušnje. Ustvarjanje vedno enakih izkušenj izzove vedno enaka čustva. In vedno enaka čustva so vzrok vedno enakih misli. Oglejte si sliko 3.2 in premislite, kako vedno enake misli ustvarjajo vedno enako resničnost.



SLIKA 3.2

Kako zgolj z mislimi ustvarimo enako resničnost.



Zaradi tega zavestnega ali nezavednega procesa vaš biološki ustroj ostaja enak. Ne možgani ne telo se prav nič ne spremenijo, ker mislite vedno enake misli, počnete vedno enake stvari in živite pod vplivom vedno enakih čustev – čeprav mogoče skrivaj upate, da se bo vaše življenje spremenilo. Aktivnost vaših možganov je ves čas enaka – vedno znova se aktivirajo ista možganska vezja in ustvarja enaka možganska kemija, kar vpliva na telesno kemijo, ki se tudi ne spremeni. In taista kemija aktivira enake gene enako. Nespremenjeno izražanje genov ustvarja enake beljakovine, gradnike celic, zaradi česar se telo ne spremeni (več o beljakovinah pozneje). In ker je izražanje beljakovin izražanje življenja ali zdravja, vaše življenje in zdravje ostajata nespremenjena.

Za trenutek premislite o svojem življenju. Kaj to pomeni za vas? Če mislite enake misli kot včeraj – najverjetneje jih –, so vaše današnje odločitve enake včerajšnjim. Nespremenjene današnje odločitve vplivajo na nespremenjeno vedenje jutri. Nespremenjeno vedenje oziroma navade povzročijo doživljanje enakih izkušenj v prihodnosti. Enaki dogodki v vaši prihodnji resničnosti nenehno ustvarjajo enaka predvidljiva čustva. Vaš včeraj postane vaš jutri – vaša preteklost dejansko postane vaša prihodnost.

Če ste se do zdaj strinjali z menoj, bi lahko rekli, da znani občutek, ki sem ga pravkar opisal, predstavlja »vas« – vašo identiteto oziroma osebnost. To je vaše stanje duha. Udobno je, brez napora in samodejno. To je vaš znani jaz, ki, iskreno povedano, živi v preteklosti. Če ta odvečni proces vzdržujete vsak dan (zjutraj se zbudite, potem pa pričakujete in se spominjate občutka, da ste »vi«, in to vsak dan), lahko to znano stanje duha sčasoma omogoča le enake misli, zaradi katerih hrepenite po enakem samodejnem ciklu odločitev, oblik vedenja in izkušenj. Na koncu spet izkusite tisti znani občutek – zdi se vam, da ste »vi«. Zato v zvezi z vašo osebnostjo vse ostane nespremenjeno.

Zadeva je silno preprosta: vaša osebnost ustvarja vašo resničnost. Osebnost sestavljajo vaše misli, dejanja in občutki. Sedanja osebnost, ki prebira to stran, je ustvarila sedanjo resničnost, imenovano vaše življenje. Če hočete ustvariti novo osebno resničnost – novo življenje –, morate preučiti misli, ki vam vrvijo po glavi, jih spremeniti. Ozavestiti morate nezavedno vedenje, zaradi katerega so vaše izkušnje ves čas enake, potem pa sprejeti nove odločitve, poskrbeti za nova dejanja in tako ustvariti nove izkušnje. Slika 3.3 kaže, kako vaša osebnost vpliva na vašo resničnost.

Opazujte in bodite pozorni na tista čustva, ki ste jih vtisnili v spomin in jih doživljate vsak dan. Premislite, ali ste ljubeči do sebe, če nenehno živite pod vplivom teh čustev. Večina skuša ustvariti novo resničnost, ne spremenijo pa svoje osebnosti. Če želite spremeniti svoje življenje, morate dobesedno postati nekdo drug. Ta proces je podprt s trdnimi znanstvenimi dokazi. Oglejte si sliko 3.4 in na novo preučite zaporedje.



SLIKA 3.3

Vašo osebnost tvorijo vaše misli, dejanja in čustva. Je vaše stanje duha. Zaradi enakih misli, dejanj in čustev ostajate suženj nespremenjene pretekle resničnosti. Ko pa na ravni osebnosti sprejmete nove misli, dejanja in čustva, neizogibno ustvarite novo resničnost in prihodnost zase.





SLIKA 3.4

Kako zgolj z mislimi ustvarimo novo resničnost.



Če razumete ta model, se boste verjetno strinjali z menoj, da bi morale vaše nove misli izzvati nove odločitve, te pa nove oblike vedenja. Novo vedenje bi moralo biti temelj novih izkušenj. Te naj bi ustvarile nova čustva, nova čustva in občutki pa naj bi vas navdihnili, da bi začeli razmišljati drugače. Temu pravimo »evolucija«. Vaša resničnost in biologija – možganska vezja, notranji kemični in biološki ustroj, izražanje genov, navsezadnje pa tudi zdravje – vse to bi se moralo spremeniti kot posledica oblikovanja nove osebnosti, pojava novega stanja duha. In zdi se, da se vse začne z mislijo.


Kratek pregled delovanja možganov

Do zdaj sem bežno omenjal izraze, kot so možganska vezja, nevronske mreže, možganska kemija in izražanje genov, ne da bi jih podrobneje pojasnil. V preostanku poglavja bom očrtal nekaj preprostih znanstvenih dejstev v zvezi s sodelovanjem možganov in telesa. Želim namreč popolnoma razjasniti, kako lahko postanete sami svoj placebo.

Možgane sestavlja vsaj 75 odstotkov vode, njihova gostota pa spominja na gostoto mehko kuhanega jajca. Sestavlja jih približno sto milijard živčnih celic, imenovanih nevroni, umeščenih v to »vodnato« okolje. Vsaka živčna celica spominja na upogljivi hrast brez listov, z migetajočimi vejami in koreninskimi sistemi, ki so povezani z drugimi živčnimi celicami. Število povezav določene živčne celice je lahko od tisoč do več kot sto tisoč, odvisno od tega, kje v možganih je celica. Primer: nevron v neokorteksu – predelu možganov, zadolženem za razmišljanje – ima od 10.000 do 40.000 povezav.

Včasih smo na možgane gledali kot na računalnik. Nekatere podobnosti sicer so, vendar danes vemo, da ta primerjava ni najbolj posrečena. Vsak nevron je svojstven enkratni bioračunalnik – z več kot 60 megabajti RAM oziroma delovnega spomina. Sposoben je obdelati ogromne količine podatkov – do več sto tisoč funkcij na sekundo. Ko se učimo novih stvari in kopičimo življenjske izkušnje, naši nevroni ustvarjajo nove povezave in si izmenjujejo elektrokemične informacije. Tem povezavam pravimo sinaptične povezave, kajti prostoru, kjer celice izmenjujejo informacije – gre za vrzel med vejo enega in korenino drugega nevrona –, pravimo sinapsa.

Če učenje predstavlja ustvarjanje novih sinaptičnih povezav, spominjanje predstavlja njihovo ohranjanje. Spomin pravzaprav predstavlja dolgoročen odnos ali povezavo med živčnimi celicami. Ustvarjanje teh povezav ter načini, kako se povezave sčasoma spreminjajo, spremenijo fizično strukturo možganov.

Ko možgani poskrbijo za te spremembe, naše misli poskrbijo za nastanek mešanice različnih kemičnih snovi, imenovanih živčni prenašalci oziroma nevrotransmiterji (mogoče ste že slišali za nekaj teh, recimo, serotonin, dopamin in acetilholin). Ko vznikne misel, živčni prenašalci na veji enega nevronskega drevesa prečkajo sinaptično vrzel, da bi dosegli korenino drugega nevronskega drevesa. Ko jo prečkajo, nevron z električnim signalom prenese informacijo. Ko vedno znova mislimo iste misli, se nevron vedno znova aktivira enako, kar krepi odnos med celicama, da lažje preneseta signal, ko se nevroni naslednjič aktivirajo. In posledica? V možganih se ustvari fizični dokaz, da smo se nečesa naučili – in si tudi zapomnili. Temu procesu selektivne krepitve pravimo sinaptična potenciacija.

Kadar se naenkrat aktivira množica nevronov, s čimer podprejo novo misel, se v živčni celici ustvari dodatna kemična snov (beljakovina), ki se prebije v celično jedro oziroma nukleus, kjer se zasidra v DNK. Beljakovina potem vklopi več genov. Njihova naloga je ustvarjanje beljakovin, ki ohranjajo tako strukturo kot delovanje telesa, zato živčna celica potem hitro ustvari novo beljakovino, da bi se ustvarile nove veje med živčnimi celicami. Ko določeno misel ali izkušnjo dovoljkrat ponovimo, naše možganske celice ne ustvarijo samo močnejših medsebojnih povezav (kar vpliva na naše fiziološke funkcije), ampak tudi okrepijo število skupnih povezav (kar vpliva na fizično strukturo telesa). Možgani se oplemenitijo na mikroskopski ravni.

Takoj, ko vas prešine nova misel, se spremenite – nevrološko, kemično in gensko. Z učenjem, novim razmišljanjem in svežimi izkušnjami lahko v pičlih nekaj sekundah ustvarite več tisoč novih povezav. To pomeni, da lahko zgolj z mislimi v trenutku aktivirate nove gene. Samo razmišljanje morate spremeniti, to je vse – gre za prevlado uma nad snovnim.

Nobelov nagrajenec dr. Eric Kandel je dokazal, da se ob tvorjenju spominov število sinaptičnih povezav v senzoričnih nevronih, ki so vzdraženi, podvoji na 2600. Če pa izvirne učne izkušnje vedno znova ne ponavljamo, število novih povezav upade na prvotnih 1300, in to v zgolj treh tednih.

Če naučeno dovoljkrat ponovimo, okrepimo skupnosti nevronov, ki nam pomagajo, da se zadeve naslednjič spomnimo. Če tega ne storimo, omenjene sinaptične povezave kmalu izginejo, spomin pa se izbriše. Zato je pomembno, da nenehno posodabljamo, ponavljamo in si zapomnimo nove misli, odločitve, oblike vedenja, navade, prepričanja in izkušnje, če želimo, da se usidrajo v naših možganih.2 Slika 3.5 vam bo pomagala bolje razumeti nevrone in nevronske mreže.

Da bi dojeli, kako obsežen je ta sistem, si predstavljajte živčno celico, ki je povezana s 40.000 drugimi celicami. Recimo, da obdeluje sto tisoč informacij na sekundo, ki jih deli z drugimi nevroni, ki tudi obdelujejo sto tisoč informacij na sekundo. Ta mreža, ki jo oblikujejo skupnosti nevronov, ki delujejo skupaj, se imenuje nevronska mreža. Nevronske mreže tvorijo skupnosti sinaptičnih povezav. Lahko bi jim rekli tudi nevroomrežja.

V živčnih celicah, ki sestavljajo sivo možganovino, nastanejo fizične spremembe. Ko izbrani nevroni dobijo ukaz, naj se organizirajo v ta orjaška omrežja, sposobna obdelovanja več sto milijonov informacij, se spremenijo tudi možgani, ki se prilagodijo informacijam, prejetim iz okolja. Sčasoma, ko so omrežja vedno znova aktivirana – zadeva spominja na divje bliskanje v gostih oblakih –, možgani uporabljajo isto »strojno opremo« (fizične nevronske mreže), obenem pa ustvarijo »programsko opremo« (avtomatično nevronsko omrežje). Tako se programi »namestijo« v možganih. Strojna oprema ustvarja programsko opremo, sistem programske opreme pa je vtkan v strojno opremo – in vsakič, ko je programska oprema uporabljena, se strojna oprema okrepi.



SLIKA 3.5

To je preprost prikaz nevronov v nevronski mreži. Neznatni prostor med vejami posameznih nevronov, ki omogoča komunikacijo med njimi, se imenuje sinaptična vrzel. Približno sto tisoč nevronov se lahko »stlači« v prostor, velik kot zrnce mivke, med njimi pa se ustvari več kot milijarda povezav.



Če mislite vedno enake misli in ves čas doživljate enake občutke, ker se ne učite in ne počnete ničesar novega, vaši možgani aktivirajo nevrone in nevronske mreže v popolnoma enakih zaporedjih, vzorcih in kombinacijah. Postanejo samodejni programi, ki jih nezavedno uporabljate vsak dan. Imate samodejno nevronsko mrežo za uporabo jezika, britje obraza ali nanašanje ličil, tipkanje na računalnik, presojanje sodelavca, in tako naprej, kajti te stvari ste ponovili že tolikokrat, da so postale tako rekoč nezavedne. Nič več vam ni treba zavestno razmišljati o njih. Zadeva postane nenaporna.

Ta vezja tako pogosto krepite, da so popolnoma vtkana v možgane. Povezave med nevroni postajajo vse trdnejše oziroma spojene, tvorijo se dodatna vezja, veje pa se dejansko širijo in postajajo fizično debelejše – kot dodatno podpremo in okrepimo most, zgradimo nekaj novih cest ali razširimo avtocesto, da omogočimo gostejši pretok prometa.

Eno od temeljnih načel nevroznanosti se glasi: »Živčne celice, ki se aktivirajo skupaj, se spojijo.«3 Ko se možgani vedno znova odzivajo na dražljaje enako, se um na določen način »utrjuje«. Nevroznanost pravi, da so um možgani v akciji oziroma v delovanju. Tako lahko rečemo: če se vsak dan znova opominjate, kdo ste, in s tem utrjujete obstoječi um, se tudi možgani odzivajo enako. To pomeni, da se lahko vrsto let vedno znova aktivirajo iste nevronske mreže. Sredi tridesetih so vaši možgani organizirani v zelo omejen vzorec avtomatičnih programov – in temu fiksnemu vzorcu pravimo vaša identiteta.

Na zadevo lahko gledate kot na škatlo v možganih. Seveda v vaši glavi v resnici ni nobene škatle. Lahko pa rečemo, da razmišljanje znotraj določenih okvirjev pomeni, da ste svoje možgane na fizični ravni podredili omejenemu vzorcu, ki ga ponazarja slika 3.6. Ko vedno znova poustvarjate isto raven delovanja uma, tista skupina vezij, ki se najpogosteje sprožajo, določa to, kar ste – po vaši volji.



SLIKA 3.6

Če vaše misli, odločitve, vedenje, izkušnje in čustvena stanja vrsto let ostajajo nespremenjeni – in enake misli vedno privedejo do enakih čustev in tako krepijo isti začarani krog –, se vaši možgani ukalupijo v določen značilen vzorec. To se zgodi, ker vsak dan poustvarjate enako raven uma, možgani pa se vedno znova odzivajo enako. Takšno ravnanje sčasoma biološko okrepi določeno omejeno skupino nevronskih mrež, možgani pa postanejo na fizični ravni bolj nagnjeni k ustvarjanju enake ravni uma – zdaj je vaše razmišljanje omejeno, kot v »škatli«. Skupek teh okrepljenih vezij se imenuje vaša identiteta.




Nevroplastičnost

Torej mora biti naš cilj razmišljanje zunaj okvirjev oziroma »škatle«, da bi se možgani odzivali na novo, kar ponazarja slika 3.7. To pomeni, da je naš um odprt, kajti vsakič, ko poskrbimo, da naši možgani delujejo drugače, dobesedno spreminjamo svoj um.

Raziskave kažejo, da takrat, ko uporabljamo možgane, ti rastejo in se spreminjajo, zahvaljujoč njihovi nevroplastičnosti – sposobnosti, da se prilagodijo in spremenijo, ko sprejemamo nove informacije. Primer: dlje ko matematiki preučujejo matematiko, več nevralnih vej poganja na področju njihovih možganov, »zadolženem« za matematiko.4 Poklicni glasbeniki po letih izvajanja simfonij in nastopanja v orkestrih razširijo področje možganov, povezano z jezikom in glasbenimi spretnostmi.5

Uradna znanstvena izraza za učinkovanje nevroplastičnosti sta obrezovanje in poganjanje, in pomenita natančno to: znebimo se določenih nevronskih povezav, vzorcev in vezij, ter ustvarimo nove. V možganih, ki delujejo dobro, se lahko ta proces opravi v nekaj sekundah. Raziskovalci na univerzi Kalifornija v Berkeleyju so to dokazali v raziskavi laboratorijskih podgan. Ugotovili so, da so imele podgane, ki so živele v okolju z veliko dražljaji (kletko so si delile z vrstniki in potomci, obenem pa so imele dostop do številnih igrač), večje možgane, več nevronov ter več povezav med njimi kot podgane v okoljih, kjer je bilo dražljajev manj.6 Ko se učimo novih stvari in kopičimo izkušnje, dobesedno spreminjamo svoje možgane.

Da bi se znebili primeža »utrjenih« programov in pogojevanja, zaradi katerega ostajate enaki, je potreben precejšen napor. Potrebno je tudi znanje, kajti ko pridobivate ključne informacije o sebi ali svojem življenju, tkete popolnoma nov vzorec v tridimenzionalno »vezenino« sive možganovine. Zdaj imate več »surovin«, s katerimi lahko poskrbite, da bodo vaši možgani delovali drugače, sveže. O resničnosti razmišljate drugače in jo drugače doživljate, saj zdaj gledate na življenje skozi lečo novega uma.



SLIKA 3.7

Ko se učimo novih stvari in začnemo razmišljati na novo, se možgani odzivajo v drugačnih zaporedjih, vzorcih in kombinacijah. To pomeni, da aktiviramo številne različne mreže nevronov. In kadar poskrbimo, da naši možgani delujejo drugače, spreminjamo svoj um. Ko začnemo razmišljati zunaj okvirjev, nas nove misli privedejo do novih odločitev, oblik vedenja, izkušenj in čustev. Spremeni se tudi naša identiteta.




Prečkanje reke sprememb

Na tej točki vam postane jasno, da se lahko spremenite, če ozavestite svoj nezavedni jaz (zdaj veste, da ga sestavljajo samo ustaljeni programi).

Najtežji del spreminjanja je sprejemanje drugačnih odločitev od tistih, ki smo jih sprejeli prejšnji dan. Zakaj je to tako težko? V trenutku, ko nič več ne mislimo enako, kar je izzvalo enake odločitve – zaradi tega ravnamo samodejno, tako, kot smo navajeni, potem pa doživimo enake dogodke, s čimer okrepimo enaka čustva, značilna za našo identiteto –, se takoj počutimo neudobno. To novo stanje duha ni domače; je neznano. Ne dojemamo ga kot nekaj »normalnega«. Nič več se nam ne zdi, da smo, kar smo – to pa zato, ker nismo več to. In ker v zvezi z vsem občutimo negotovost, ne moremo več predvidevati občutenja znanega jaza in tega, kako se ta zrcali v našem življenju.

To je sprva sicer neprijetno, ampak v tistem trenutku se zavemo, da smo stopili v reko sprememb. Vstopili smo v neznano. V trenutku, ko nismo več svoj stari jaz, moramo prečkati vrzel med starim in novim jazom, kar jasno ponazarja slika 3.8. Z drugimi besedami: ne moremo kar lahkotno »odplesati« v novo osebnost, kar tako, v nekaj trenutkih. Zadeva terja svoj čas.

Kadar ljudje stopijo v reko sprememb, se jim praznina med starim in novim jazom zdi tako neprijetna, da se takoj spet vrnejo v okvir starega jaza. Nezavedno pomislijo: »To se ne zdi prav. Ne počutim se prijetno. Ne počutim se prav dobro.« V trenutku, ko sprejmejo to misel oziroma avtosugestijo (in postanejo dojemljivi za svoje lastne misli), nezavedno spet sprejmejo enake stare odločitve, ki privedejo do enakih oblik vedenja, ki ga je človek vajen. In potem si rečejo, to se zdi pravilno. V resnici pa hočejo reči, da se jim to zdi domače.

Ko dojamemo, da sta prečkanje reke sprememb in občutenje nelagodja dejansko biološka, nevrološka, kemična in celo genetska smrt starega jaza, lahko vplivamo na spremembe in se posvetimo drugemu bregu reke. Če sprejmemo dejstvo, da sprememba preobrazi globoko vtkana vezja, ki so se oblikovala v letih nezavednega razmišljanja enako, se lahko soočimo z njo. Če razumemo, da nelagodje, ki ga občutimo, predstavlja razkroj starih vzorcev razmišljanja, prepričanj in zaznav, ki so bili vedno znova vtkani v mrežo naših možganov, lahko vztrajamo. Če lahko dojamemo, da so hlepenja, ki se jih otepamo med spreminjanjem, posledica dejanskega odvajanja od kemično-čustvenih zasvojenosti telesa, lahko zdržimo. Če dojamemo, da se dogajajo prave biološke variacije, ki so posledica podzavestnih navad in oblik vedenja, pri katerih se naša telesa spreminjajo na celični ravni, lahko vztrajamo. In če se spomnimo, da spreminjamo svoje gene iz tega življenja in iz nešteto predhodnih rodov, lahko ostanemo osredotočeni in navdihnjeni, da vztrajamo do konca.



SLIKA 3.8

Prečkanje reke sprememb od vas zahteva, da opustite svoj znani, predvidljivi jaz – ta je povezan z enakimi mislimi, odločitvami, oblikami vedenja in čustvi – ter stopite v praznino oziroma v neznano. Vrzel med starim in novim jazom je biološka smrt vaše stare osebnosti. Če mora stari jaz umreti, morate ustvariti novega z novimi mislimi, odločitvami, oblikami vedenja in čustvi. Stopanje v reko pomeni približevanje novemu, nepredvidljivemu, neznanemu jazu. Neznano je edina točka, ki jo lahko ustvarite – iz znanega namreč ne morete ustvariti ničesar novega.



Nekateri tej izkušnji pravijo temna noč duše. Zadeva spominja na feniksa, ki se vžge in spremeni v pepel. Stari jaz mora umreti, da bi se lahko rodil novi jaz. Seveda so občutki ob tem neprijetni!

Ampak to je v redu, kajti neznano je popolno izhodišče ustvarjanja – je točka, kjer obstajajo možnosti. Kaj je lahko boljše od tega? Večina je naučena, da beži od neznanega, zato se moramo zdaj naučiti, kako se udobno počutiti v praznini oziroma neznanem, namesto da bi se bali tega.

Če bi mi rekli, da nočete bivati v tisti praznini, ker ste v njej tako zmedeni in ne vidite, kaj je pred vami, ker ne morete predvideti svoje prihodnosti, bi odvrnil, da je to pravzaprav odlično, kajti prihodnost lahko najbolje predvidite tako, da jo ustvarite – ne iz znanega, ampak iz neznanega. Ko se rodi novi jaz, se moramo spremeniti tudi na biološki ravni. Pognati morajo nove nevronske povezave, ki jih krepi zavestna odločitev, da bomo vsak dan razmišljali in delovali na novo. Te povezave je treba krepiti z nenehnim ustvarjanjem enakih izkušenj, dokler ne postanejo navada. Ko vedno znova doživljamo nove izkušnje, čustva, ki jih občutimo ob tem, vplivajo na nova kemična stanja v našem telesu. Novi geni potrebujejo ukaze, naj začnejo ustvarjati nove beljakovine, da bi na novo spremenili svoje stanje duha. In če, kot smo videli, izražanje beljakovin predstavlja izražanje življenja, to pa pomeni zdravje telesa, potem sledi nova raven strukturnega in funkcionalnega zdravja. Vznikneta »osvežena« oziroma obnovljena um in telo.

Ko pride nov dan po dolgi noči teme, feniks pa se dvigne iz pepela, se porodi naš novi jaz. Fizična, biološka izraznost novega jaza pomeni, da dobesedno postanemo nekdo drug. To je resnična preobrazba.


Presezite vpliv svojega okolja

Lahko bi rekli tudi, da so možgani narejeni tako, da odsevajo vse, kar veste in ste izkusili v življenju. Zdaj lahko razumete, da vsakič, ko ste v stiku z zunanjim svetom, vas ti dogodki oblikujejo – zato ste danes takšni, kot ste. Kompleksne mreže nevronov, ki se že ves čas vašega življenja sprožajo in oblikujejo, so ustvarile bilijone in bilijone povezav, saj ste se učili in oblikovali spomine. In ker vsaki točki, na kateri je en nevron povezan z drugim, pravimo »spomin«, so vaši možgani živi zapis preteklosti. Ogromno izkušenj z vsakim človekom in stvarjo v različnih obdobjih in na različnih krajih v vašem zunanjem okolju je vtkanih globoko v vašo sivo možganovino.

Tako večina že po naravi razmišlja v preteklosti, saj uporablja enako »strojno in programsko opremo«, na kateri temeljijo njihovi pretekli spomini. In če vsak dan počnemo iste stvari, videvamo iste ljudi na istih krajih, ter ustvarjamo izkušnje, ki so enake včerajšnjim, zunanji svet neizogibno vpliva na naš notranji svet. Okolje nadzoruje naše misli, dejanja in občutke. Smo žrtve svojih lastnih resničnosti, ker te ustvarjajo naše osebnosti – in to počnemo nezavedno. Tako se naše razmišljanje in čustvovanje le še krepi, naš notranji in zunanji svet pa nenehno »tekmujeta« med seboj, dokler se ne spojita in postaneta enaka – tako kot mi.

Če naše okolje nadzoruje, kako razmišljamo in čutimo vsak dan, se lahko spremenimo samo, če je nekaj v zvezi z nami oziroma našim življenjem mogočnejše od naših trenutnih okoliščin v našem okolju.


Mišljenje in čustvovanje, čustvovanje in mišljenje

Tako kot so misli jezik možganov, so čustva jezik telesa. Vaše mišljenje in čutenje ustvarja stanje duha. Stanje duha je odraz sodelovanja uma in telesa. Vaše trenutno stanje duha je odraz pristne povezave na ravni um – telo.

Vsakič, ko vas prešine misel, se ne ustvarjajo samo živčni prenašalci. Možgani ustvarijo še eno kemično snov, in sicer majhno beljakovino, imenovano nevropeptid, ki pošlje sporočilo vašemu telesu. Telo se odzove tako, da »ustvari« čustvo. Možgani zaznajo, da telo nekaj čuti, zato ustvarijo naslednjo misel, ki se popolnoma ujema s tem čustvom, kar izzove še več enakih kemičnih sporočil, ki vam omogočajo, da razmišljate pod vplivom trenutnega čustva.

Mišljenje torej ustvarja čustva, čustva pa misli, ki so jim enakovredne. Gre za povratno zanko (večina je lahko ujeta vanjo več let). In ker se možgani na čustva telesa odzivajo tako, da ustvarijo še več enakih misli, te pa enaka čustva, je jasno, da odvečne misli poskrbijo, da se v možganih ustvari fiksni vzorec nevronskih vezij.

Kaj pa se zgodi v telesu? Občutki vplivajo na delovanje telesa. Čustva, ki jih vedno znova doživljate, temeljijo na vašem samodejnem razmišljanju. Telo si zapomni tista čustva, ki jih enači z nezavednim umom in možgani. To pomeni, da zavestni um dejansko nima nadzora. Telo je podzavestno programirano, da pravzaprav prevzame vlogo uma.

Ko je ta krog mišljenja in čutenja, nato pa čutenja in mišljenja dovolj dolgo vzpostavljen, si naše telo zapomni čustva, za katera so dali možgani telesu znak, naj jih občuti. Krog se tako zelo utrdi, da ustvari znano stanje duha, ki temelji na starih informacijah, ki se vedno znova reciklirajo. Ta čustva, ki niso nič drugega kot kemični zapisi preteklih izkušenj, povzročijo nastanek naših misli, in doživljamo jih vedno znova. Dokler se to dogaja, živimo v preteklosti. Nič čudnega, da tako težko spremenimo svojo prihodnost!

Če se nevroni aktivirajo nespremenjeno, sprožajo izločanje enakih kemičnih živčnih prenašalcev in nevropeptidov v možganih in telesu. Te kemične snovi izurijo telo, da si še bolje zapomni ta čustva, saj ga še enkrat fizično spremenijo. Celice in tkiva prejmejo te, zelo specifične kemične signale na določenih receptorskih mestih. Receptorska mesta so kot nekakšne priklopne postaje za kemične sle oziroma prenašalce. Ti prenašalci se popolnoma prilegajo mestu, kamor so namenjeni, kot koščki otroške sestavljanke, kjer se določene oblike, kot so krog, trikotnik ali kvadrat, popolnoma prilegajo določenim odprtinam oziroma prostim mestom.

Lahko bi rekli, da ti kemični prenašalci, ki so pravzaprav molekule čustev, prenašajo črtne kode, ki omogočajo celičnim receptorjem, da »odčitajo« elektromagnetno energijo prenašalcev. Ko je ujemanje popolno, se receptorsko mesto pripravi. Prenašalec se zasidra, celica dobi kemična sporočila, potem pa ustvari ali spremeni beljakovino. Nova beljakovina aktivira celično DNK v jedru. DNK se odpre in razplete, sledi prepoznavanje ustreznega gena, povezanega s sporočilom – to poteka zunaj celice –, nato pa celica ustvari novo beljakovino iz svoje DNK (recimo določen hormon), ter jo izloči v telo.

Zdaj um uri telo. Če se ta proces nadaljuje leta, ker enaki signali zunaj celice prihajajo z enake ravni uma v možganih (ker oseba vsak dan razmišlja, deluje in čuti enako), se zdi logično, da se enaki geni aktivirajo enako, kajti telo prejema enake informacije iz okolja. Nove misli se ne pojavljajo, nove odločitve se ne sprejemajo, nova čustva se ne ustvarjajo. Ko enake informacije iz možganov vedno znova aktivirajo iste gene, se začnejo ti izrabljati, tako kot prestave v avtomobilu. Telo ustvarja beljakovine s šibkejšimi strukturami in manj številčnimi funkcijami. Takrat začnemo zbolevati in se starati.

Sčasoma se lahko zgodi dvoje. Celična membrana, ki nenehno prejema enake informacije, se lahko prilagodi potrebam in zahtevam telesa in spremeni svoja receptorska mesta, da bi lahko sprejela več teh kemičnih snovi. Pravzaprav ustvari več priklopnih postaj, da bi lahko ugodila velikemu »povpraševanju« – tako kot v trgovini odprejo več blagajn, kadar so vrste predolge. Če obseg poslovanja ostaja velik (če omenjene kemične snovi še kar prihajajo), je treba zaposliti več ljudi in poskrbeti, da bo odprtih več »blagajn«. Zdaj je telo enakovredno umu in je prevzelo nadzor.

Drugi razplet predvideva, da celice zaradi nenehnega, vsakodnevnega bombardiranja čustev in občutkov ne zmorejo zagotoviti zasidranja vseh kemičnih prenašalcev. Ker iste kemične snovi bolj ali manj dan in noč »postavajo« pred priklopno postajo celice, se ta navadi na njihovo navzočnost. Samo ko možgani ustvarijo precej izrazitejša čustva, je celica pripravljena odpreti svoja vrata. Ko se okrepi intenzivnost čustev, je celica dovolj stimulirana, da vrata priklopne postaje ostanejo odprta, celica pa se aktivira. (Več o pomenu čustev pozneje – gre za ključni del vpliva placeba.)

Pri prvem razpletu, ki predvideva, da celica ustvari nova receptorska mesta, telo hlepi po določenih kemičnih snoveh, kadar jih možgani ne ustvarijo dovolj, zato naša čustva vplivajo na mišljenje – telo nadzoruje um. Zato pravim, da si telo zapomni čustvo. Biološko se spremeni in odseva um.

Pri drugem razpletu telo takrat, ko je celica preobremenjena zaradi bombardiranja, receptorji pa postanejo neobčutljivi, terja večjo količino kemične vzdraženosti, da bi aktiviralo celico – tako kot se to dogaja pri zasvojencu z mamili. Z drugimi besedami: da bi bilo telo stimulirano, morate postati bolj jezni, zagrenjeni, prežeti z občutkom krivde ali zmedeni kot prejšnjič. Mogoče občutite potrebo po »dramatičnosti«, zato brez razloga nahrulite psa, samo da bi telo dobilo mamilo, po katerem hlepi. Ali pa se ne morete brzdati in kar naprej govorite, kako prezirate taščo. Takšno početje da telesu na voljo še več kemičnih snovi. Telo ima zdaj dovolj moči, da vzdraži celico. Ali pa začnete obsedeno tuhtati o grozljivem namišljenem izidu – zgolj zato, da bi telo preplavili hormoni nadledvične žleze. Ko potrebe telesa po kemičnih snoveh, povezanih s čustvovanjem, niso zadovoljene, možganom sporoči, naj jih ustvari več – telo nadzoruje um. Zveni zelo podobno odvisnosti, kajne? Kadar bom odslej uporabil izraz čustvena zasvojenost, boste vedeli, o čem bom govoril.

Ko je čustvovanje tako pod vplivom misli, obenem pa ne moremo preseči misli o svojih občutkih, smo v programu. Naše razmišljanje je pod vplivom čustev, ta pa so pod vplivom misli. Kar izkusimo, je nekakšen spoj misli in čustev. Ker smo ujeti v tej zanki, naše telo, pa tudi nezavedni um, dejansko verjameta, da 24 ur na dan, sedem dni na teden, 365 dni na leto živita v enaki pretekli izkušnji. Um in telo sta eno, spojena v usodi, ki jo določajo naši nezavedni programi. Spremenimo se lahko, če presežemo telo in vse njegove čustveno pogojene spomine, zasvojenosti in nezavedne navade – z drugimi besedami: telo nič več ne igra vloge uma.

Ponavljanje cikla razmišljanja in čustvovanja, nato pa čustvovanja in razmišljanja, je proces pogojevanja telesa, za katerega poskrbi zavestni um. Ko telo prevzame vlogo uma, temu pravimo »navada« – navada pomeni, da telo je um. Petindevetdeset odstotkov tega, kar ste pri petintridesetih, je skupek zapomnjenih oblik vedenja, veščin, čustvenih odzivov, prepričanj, zaznav in razmišljanj, ki delujejo kot podzavestni samodejni računalniški program.

Torej je 95 odstotkov tega, kar ste, podzavestnega ali celo nezavednega. To pomeni, da se pet odstotkov, kolikor znaša delež zavestnega uma, »bojuje« proti 95 odstotkom tega, kar ste si zapomnili podzavestno. Lahko še tako pozitivno razmišljate, vendar se tistim petim odstotkom vašega zavestnega uma zdi, da plavajo proti toku, ki ga predstavlja preostalih 95 odstotkov vašega uma – telo je 35 let kopičilo spomine na vse oblike negativnosti, ki so se porajale v vaši glavi; delovanje je bilo nasprotno delovanju telesa. Nič čudnega, da ne pridete daleč, če se skušate upirati temu toku!

Zato sem svojo zadnjo knjigo poimenoval Odvadite se biti to, kar ste, kajti to je najtrdovratnejša navada, ki jo moramo izkoreniniti – razmišljanje, čustvovanje in vedenje tako, da se krepijo nezavedni programi, ki odsevajo našo osebnost in našo resničnost. Dokler živimo v preteklosti, ne moremo ustvariti nove prihodnosti. To preprosto ni mogoče.


Kaj se mora zgoditi, da bi bili sami svoj placebo

Sledi primer, ki bo zaobjel vse, kar je bilo pravkar omenjeno. Namerno sem izbral negativen dogodek, kajti zaradi takšnih ostajamo omejeni; uspešnejši, poživljajoči dogodki pa nam vlijejo moči in nam običajno pomagajo ustvariti uspešnejšo prihodnost. (Ta proces bo kmalu postal jasen.)

Recimo, da ste v preteklosti doživeli obupno izkušnjo na področju javnega nastopanja, ki vam je pustila čustvene brazgotine. (Primer lahko brez težav zamenjate s kakšno svojo izkušnjo, ki vas je čustveno zaznamovala.) Zaradi te izkušnje vas je zdaj strah nagovoriti kakršno koli skupino ljudi. Ste negotovi, tesnobni in niti najmanj samozavestni. Že ob sami misli na to, da bi s pogledom premerili prostor, v katerem je pičlih dvajset ljudi, začutite cmok v grlu, zardite v obraz in vrat, vaše dlani postanejo hladne in krčevito jih stiskate, v želodcu vas črviči, obenem pa se vam zdi, da so vam možgani otrpnili.

Z vsemi temi odzivi upravlja avtonomno živčevje, živčni sistem, ki deluje podzavestno – onkraj vašega zavestnega nadzora. Avtonomno spominja na samodejno – je del živčnega sistema, ki nadzoruje prebavo, hormone, krvni obtok, telesno temperaturo in tako naprej – ne da bi imeli kakšen vpliv na to. Ne morete se odločiti, da boste spremenili frekvenco srčnega utripa, zardeli v obraz ali vrat, spremenili izločanje presnovnih encimov ali preprečili milijonom živčnih celic, da se ne bi aktivirale na ukaz. Lahko se še tako trudite zavestno spremeniti katero koli od teh funkcij, pa boste ugotovili samo, da tega ne morete narediti.

Ko telo ustvari te avtonomne fiziološke spremembe, to stori zato, ker povezujete prihodnjo misel na stanje pred občinstvom, ki naj bi ga nagovorili, s preteklim čustvenim spominom na svojo izkušnjo neuspešnega nastopanja v javnosti. In ko to prihodnjo misel, idejo ali možnost nenehno povezujete s preteklim občutenjem tesnobe, doživljanjem neuspeha ali občutenjem sramu, um sčasoma navadi telo, da se samodejno odzove na to občutenje. Tako se nenehno podajamo v okvir znanih stanj duha – naše misli in občutki postanejo eno s preteklostjo, ker na miselni ravni ne moremo preseči svojega čustvovanja.

Zdaj pa si podrobneje oglejmo, kako zadeva deluje v vaših možganih. Določeni dogodek, ki se je na nevrološki ravni vtisnil kot pretekli spomin (ne pozabite: izkušnje plemenitijo možganska vezja), se fizično vtke v vaše možgane – pravzaprav pusti odtis. Zato lahko sledite svojim stopinjam in se spomnite negativne izkušnje nastopanja v javnosti, in sicer v obliki misli. Da bi se tega spomnili na ukaz, je potreben tudi dovolj izrazit čustveni naboj. Ozavestite lahko tudi vse občutke, povezane s spodletelim poskusom, da bi bili uspešen govorec, saj se zdi, da vas je izkušnja spremenila na kemični ravni. Rad bi poudaril, da so občutki in čustva končni izdelek preteklih izkušenj. Ko ste poglobljeni v izkušnjo, vaša čutila zaobjamejo dogodek, potem pa vse ključne informacije, povezane z njim, prenesejo nazaj v možgane prek petih senzoričnih poti. Ko vse nove informacije dosežejo možgane, se skupki živčnih celic organizirajo v nove mreže, ki odražajo novi dogodek. V trenutku, ko se tista vezja izoblikujejo, možgani na kemični ravni signalizirajo telesu ter spremenijo njegov ustroj. Temu signaliziranju na kemični ravni pravimo občutek ali čustvo. Zato si lahko zapomnimo pretekle dogodke, saj se spomnimo, kako smo se počutili, ko smo jih doživeli.

Ko je šlo vaše predavanje po zlu, so vse informacije iz okolja, ki jih je zaznalo vaših pet čutil, spremenile vaše počutje. Informacije, ki so jih predelala vaša čutila – videz obrazov v občinstvu, prostornost dvorane, svetle luči nad vašo glavo; odmev vašega ozvočenega glasu ter oglušujoča tišina po prvi neposrečeni šali; takojšnje zvišanje temperature prostora, ko ste začeli govoriti; vonj vašega starega deodoranta, ki je izhlapeval, ko ste se znojili – vse to je vas je spremenilo v notranjosti. In v trenutku, ko ste ta enkratni dogodek v vašem zunanjem svetu čutil (vzrok) povezali s spremembami v vašem notranjem svetu misli in občutkov (posledica), ste ustvarili spomin. Vzrok ste povezali s posledico – proces ustvarjanja vzorca razmišljanja se je tako začel.

Po neprijetnih izkušnjah tistega dne – k sreči vas niso obmetavali z gnilim sadjem ali zelenjavo – ste se odpeljali domov. Med vožnjo ste vedno znova podoživljali dogodek. Vsakič, ko ste se spomnili svoje izkušnje (lahko bi rekli, da ste poustvarjali enako raven uma), ste poskrbeli za enake kemične spremembe v možganih in telesu. Po svoje ste vedno znova utrjevali preteklost in še poglobili proces ustvarjanja vzorca razmišljanja.

Vaše telo deluje kot nezavedni um, zato ni prepoznalo razlike med dejanskim dogodkom v vašem življenju, ki je izzvalo čustveno stanje, ter čustvi, ki ste jih ustvarili zgolj z mislimi, ko ste obudili spomin na dogodek. Telo je verjelo, da vedno znova podoživlja enako izkušnjo, čeprav ste bili dejansko sami v udobju svojega avtomobila, telo pa se je odzvalo na fiziološki ravni, kot da ste res podoživeli tisto izkušnjo v sedanjosti. Ko so se v vaših možganih aktivirala in krepila vezja, ki so jih oblikovale misli na tisto izkušnjo, ste fizično ohranili sinaptične povezave, obenem pa ste ustvarili še trajnejše povezave znotraj tistih mrež – oblikovali ste dolgoročni spomin.

Ko ste prišli domov, ste o dogodkih tistega dne povedali partnerju, prijateljem in mogoče celo svoji mami. Ko ste podrobno opisovali travmatično izkušnjo, ste razburkali svoja čustva. In ko ste podoživljali tudi čustva, ste poustvarili telesno kemijo, ki je bila spet takšna kot na dan preteklega dogodka. Svoje telo ste fiziološko izurili, da je bilo pod vplivom vaše preteklosti – podzavestno, nezavedno in samodejno.

V dneh, ki so sledili, ste bili čemerni. Ljudje so to seveda opazili, in vsakič, ko vas je kdo vprašal, kaj je narobe, se niste mogli upreti. Navdušeno ste izkoristili »povabilo« in postali še bolj zasvojeni z razpoloženjem, povezanim s svojo preteklostjo –, nanj pa je vplivala telesna kemija. Razpoloženje, ki ste ga ustvarili na podlagi tiste izkušnje, je bilo samo dolgotrajen čustven odziv, ki je trajal več dni. Vaši občutki ob spominu na dogodek – vedno ste izkusili enak odziv – so lahko trajali več tednov, mesecev ali celo let. Spremenili so se v podaljšan čustveni odziv, ki zdaj ni samo del vašega značaja in čudi, ampak tudi osebnosti. Je to, kar ste.

Če vas zdaj kdo prosi, da nagovorite skupino ljudi, kar otrpnete in postanete tesnobni. Vaše zunanje okolje nadzoruje notranje, vi pa niste sposobni preseči tega. Ker pričakujete, da bo vaša prihodnost (javni nastop) spominjala na preteklost (grozno mučenje ob nastopanju), se vaše telo in um odzoveta »čudežno«, samodejno in podzavestno. Lahko se še tako trudite, vendar se zdi, da vaš zavestni um ne more dovolj vplivati na zadevo. V nekaj sekundah se pojavi vrsta pogojnih odzivov možganov in telesa – izdatno znojenje, suha usta, šibka kolena, slabost, omotičnost, zasoplost in utrujenost, ki je ne morete nadzorovati. Vse to je posledica ene same misli, ki spremeni vašo fiziologijo. Zadeva me spominja na placebo.

Če bi lahko, bi zavrnili priložnost za govor. Rekli bi kaj takega: »Nisem javni govorec,« »Pred ljudmi se počutim negotovega,« »Sem slab napovedovalec,« ali »Preveč me je strah govoriti pred velikim občinstvom.« Kadar rečete »Jaz sem …« (tu vstavite svoje besede), naznanjate, kako se bosta vaša um in telo odzivala v prihodnosti. Naznanjate, da so vaše misli in občutki »spojeni« z vašo usodo. Krepite stanje duha, ki ste si ga zapomnili.

Če bi vas, recimo, vprašali, zakaj ste se odločili, da vas bo določala preteklost, pa tudi vaše lastne omejitve, sem prepričan, da bi povedali zgodbo, ki bi razkrivala vaše pretekle spomine in čustva. Tako bi okrepili svoje aktualno delovanje oziroma razmišljanje. Zadevo bi najbrž prikazali v še posebej lepi luči. Z biološkega vidika bi naznanili, da vas je dogodek izpred nekaj let spremenil fizično, kemično in čustveno, sami pa se od takrat niste kaj dosti spremenili. Odločili ste se, da vas bodo določale vaše lastne omejitve.

V tem primeru bi lahko rekli, da ste suženj svojega telesa (ker je zdaj prevzelo vlogo uma). Ste žrtev razmer v svojem okolju (ker izkušnje z ljudmi in stvarmi na določenem kraju in v določenem času vplivajo na vaše razmišljanje, delovanje in čutenje), obenem pa ste izgubljeni v času (kajti ko živite v preteklosti in pričakujete enako prihodnost, vaša um in telo nista nikoli v sedanjem trenutku). Da bi spremenili svoje stanje duha, morate preseči vpliv teh treh dejavnikov: svojega telesa, okolja in časa.

Če se vrnemo na začetek poglavja, kjer ste prebrali, da je placebo sestavljen iz treh dejavnikov – pogojevanja, pričakovanja in pomena –, lahko zdaj vidite, da ste sami svoj placebo. Zakaj? Ker se je v prejšnjem primeru razkril pomen vseh treh dejavnikov.

Najprej ste – kot nadarjeni dreser živali – svoje telo s pogo-jevanjem spravili v podzavestno stanje duha, v katerem sta um in telo eno – vaše misli in občutki so se spojili –, telo pa je zgolj z mislimi programirano, da samodejno, biološko in fiziološko prevzame vlogo uma. In vsakič, ko se pojavi dražljaj iz zunanjega okolja – svoje telo ste naučili, tako kot Pavlov svoje pse, da se podzavestno in samodejno odzove na misel na preteklo izkušnjo.

Ker večina raziskav placeba kaže, da lahko ena sama misel aktivira avtonomno živčevje v telesu ter privede do izrazitih fizioloških sprememb, nadzorujete svoj notranji svet s preprostim povezovanjem misli in čustev. Vsi vaši podzavestni, avtonomni sistemi se nevrokemično krepijo z znanimi občutki in telesnimi občutji, povezanimi z vašim strahom – vaš biološki ustroj pa to popolnoma odseva.

Če pričakujete, da bo vaša prihodnost enaka preteklosti, potem razmišljate v preteklosti, pa tudi izbirate znano prihodnost, ki temelji samo na preteklosti. Na čustveni ravni sprejemate ta dogodek, telo (v vlogi nezavednega uma) pa verjame, da v tem trenutku že doživlja izbrano prihodnost. Vso pozornost usmerjate v znano, predvidljivo resničnost, zaradi katere omejujete oziroma zavračate kakršne koli nove izbire, oblike vedenja, izkušnje in čustva. Ko se na fiziološki ravni oklepate preteklosti, nezavedno napovedujete svojo prihodnost.

Če dejanju pripišete pomen oziroma ga oplemenitite z namero, se njegova posledica okrepi. Temu, kar si vsak dan dopovedujete (v tem primeru temu, da niste dober govorec, nastopanje v javnosti pa v vas sproža panični odziv), pripisujete pomen. Postanete dojemljivi za avtosugestijo. In če vaše sedanje znanje temelji na vaših lastnih dognanjih na podlagi preteklih izkušenj, boste brez novega znanja ustvarjali vedno enak izid. Spremenite pomen in namero, pa boste – tako kot hotelske sobarice iz raziskave v prejšnjem poglavju – spremenili izid.

Ne glede na to, ali si prizadevate za pozitivno spremembo, s katero želite ustvariti novo stanje duha, ali pa živite na »avtopilotu« in ste obtičali v rutini in v nespremenjenem stanju duha, je resnica ta, da ste od nekdaj sami svoj placebo.





Četrto poglavje

Učinek placeba na telo



Jasnega septembrskega dne leta 1981 je skupina osmih moških v sedemdesetih in osemdesetih zlezla v nekaj kombijev in se odpeljala v samostan v Peterboroughu v zvezni državi New Hampshire, dve uri vožnje severno od Bostona. Možje so nameravali sodelovati v poskusu, v katerem naj bi se pretvarjali, da so spet mladi – no, vsaj 22 let mlajši kot v resnici. Delavnico je pripravila skupina raziskovalcev pod vodstvom dr. Ellen Langer, psihologinje s Harvarda, ki je teden dni pozneje sprejela še eno skupino starejših moških. Može v drugi, kontrolni skupini so prosili, naj dejavno obujajo spomine na svoje življenje pred 22 leti, vendar naj se ne pretvarjajo, da so res toliko mlajši.

Ko je prva skupina mož prispela v samostan, so bili izpostavljeni najrazličnejšim dražljajem, ki so jim pomagali »poustvariti« obdobje iz njihove preteklosti. Listali so stare izvode revije Life in časopisa Saturday Evening Post, gledali so filme in televizijske oddaje, ki so bili priljubljeni leta 1959, na radiu pa so poslušali posnetke Perryja Coma in Nata Kinga Cola. Pogovarjali so se tudi o »aktualnih« dogodkih, kot sta vzpon Fidela Castra na oblast na Kubi, obisk ruskega premiera Nikite Hruščova v Združenih državah ter celo o podvigih bejzbolskega zvezdnika Mickeyja Mantla in boksarskega velikana Floyda Pattersona. Vse te dejavnike so umetelno zasnovali, da bi si možje lažje predstavljali, da so res 22 let mlajši.

Po vsakem petdnevnem bivanju so raziskovalci opravili več meritev in jih primerjali z izsledki, pridobljenimi pred začetkom raziskave. Telesa mož iz obeh skupin so bila fiziološko mlajša – tako strukturno kot funkcionalno –, čeprav je bilo izboljšanje izrazitejše v prvi skupini (ki se je pretvarjala, da je mlajša) kot v kontrolni skupini, v kateri so udeleženci samo obujali spomine.1

Raziskovalci so odkrili izboljšanje na področju teže, višine in drže. Ker so se možje vzravnali, so bili višji, njihovi sklepi so postali bolj gibljivi, prsti pa so se jim »podaljšali«, saj je artritis izginil. Izboljšala sta se jim vid in sluh. Okrepila se jim je moč oprijema. Izostril se jim je spomin in bolje so se odrezali na testih umskih sposobnosti (prva skupina je izboljšala svoj rezultat za 63, kontrolna pa za 44 odstotkov). Možje so se v tistih petih dneh dobesedno pomladili, in to pred očmi raziskovalcev.

Langerjeva je poročala: »Na koncu raziskave sem igrala nogomet s temi možmi – nekateri od njih so odvrgli svoje palice.«2

Kako se je to zgodilo? Možje so očitno lahko aktivirali tista vezja v svojih možganih, ki so jih spominjala nanje pred 22 leti, njihova telesna kemija pa se je nekako čudežno odzvala na to. Niso se samo počutili mlajše; fizično so postali mlajši, kar so razkrivale večkratne meritve. Niso se spremenili samo na ravni uma, ampak tudi na ravni telesa.

Kaj pa se je zgodilo v njihovih telesih, da je omogočilo tako osupljivo fizično preobrazbo? Kaj je izzvalo vse te merljive spremembe fizične strukture in delovanja? Odgovor je: njihovi geni – ki niso tako nespremenljivi, kot bi mislili. Zato si vzemimo čas in preučimo, kaj natančno so geni in kako delujejo.


Odstiranje tančice z DNK

Predstavljajte si lestev ali zadrgo, uvito v spiralo, pa vam bo jasno, kako je videti deoksiribonukleinska kislina (bolj znana kot DNK). DNK je v jedru vsake žive celice v našem telesu in vsebuje neobdelane informacije oziroma navodila, zaradi katerih smo, kar smo (čeprav – kot bomo kmalu videli – ta navodila niso nespremenljivi načrt, ki bi ga morale naše celice upoštevati vse življenje). Vsaka polovica te zadrge DNK vsebuje ustrezne nukleinske kisline, ki jim pravimo osnovni pari. V vsaki celici jih je približno tri milijarde. Skupinam dolgih sekvenc teh nukleinskih kislin pravimo geni.

Geni so drobne, a enkratne strukture. Če bi iz jedra ene same celice v vašem telesu vzeli DNK in jo raztegnili, bi bila dolga skoraj dva metra. Če bi iz telesa pobrali vso DNK in jo raztegnili, bi 150-krat prišli do Sonca in nazaj.3 Če pa bi iz teles vseh skoraj sedmih milijard Zemljanov pobrali vso DNK in jo zgnetli, skupek ne bi bil večji od riževega zrna.

Naša DNK ravna po navodilih, vtkanih v svoje individualne sekvence, in ustvarja beljakovine. Sopomenka besede beljakovina, protein, izhaja iz grškega izraza protas in pomeni »najpomembnejše«. Beljakovine so surovine, s katerimi naše telo ustvarja ne samo koherentnih tridimenzionalnih struktur (naše fizične sestave), ampak tudi prefinjene funkcije in zapletene vzorce komuniciranja, ki tvorijo naš telesni ustroj. Naša telesa so pravzaprav stroji za izdelovanje beljakovin. Mišične celice ustvarjajo aktin in miozin; celice kože ustvarjajo kolagen in elastin; imunske celice tvorijo protitelesa; ščitnične celice ustvarjajo tiroksin; določene očesne celice tvorijo keratin; celice kostnega mozga ustvarjajo hemoglobin; celice trebušne slinavke pa tvorijo encime, kot so proteaza, lipaza in amilaza.

Vse naštete snovi, ki jih tvorijo celice, so beljakovine. Beljakovine nadzorujejo naš imunski sistem, sodelujejo pri prebavi hrane, celjenju ran, katalizirajo kemične reakcije, podpirajo strukturno celovitost naših teles, zagotavljajo prefinjene molekule, ki omogočajo komunikacijo med celicami, in še veliko več. Na kratko: beljakovine so izraz življenja (in zdravja našega telesa). Oglejte si sliko 4.1, ki ponuja poenostavljeno razumevanje učinkovanja genov.



SLIKA 4.1

To je zelo poenostavljen prikaz celice z DNK v njenem jedru. Gensko gradivo, raztegnjeno v posamezne verige, spominja na uvito zadrgo oziroma lestev, ki ji pravimo vijačnica DNK. Klini lestve predstavljajo pare nukleinskih kislin, ki delujejo kot kode za ustvarjanje beljakovin. Različnim dolžinam in sekvencam verige DNK pravimo geni. Gen se izrazi, ko ustvari beljakovino. Različne celice telesa ustvarjajo različne beljakovine tako za strukturo kot za delovanje.



Dr. James Watson in dr. Francis Crick sta pred šestdesetimi leti odkrila dvojno vijačnico DNK. Teza, da en gen določa vse – Watson je leta 1970 v reviji Nature4 zadevo poimenoval »osrednja dogma« –, se je hitro uveljavila. Tu in tam so se pojavili protislovni dokazi, raziskovalci pa so jih običajno zavrgli kot zgolj odklon znotraj zapletenega sistema.5

Približno štirideset let pozneje je zamisel o genski določenosti še vedno trdno zasidrana v um javnosti. Večina verjame uveljavljeni zmoti, da je naša genska usoda določena vnaprej, in če smo podedovali gene za določene vrste raka, srčna obolenja, sladkorno bolezen ali številne druge tegobe, nimamo nad tem nič več nadzora kot nad barvo oči ali obliko nosu (izvzemam kontaktne leče in plastične operacije).

Mediji še krepijo to zamisel, saj nenehno ponavljajo, da določeni geni povzročajo to ali ono bolezen. Programirali so nas, da verjamemo, da smo žrtve svojega biološkega ustroja in da imajo naši geni prevlado nad našim zdravjem, počutjem in osebnostjo. Trdijo celo, da geni vplivajo na medosebne odnose in napovedujejo našo prihodnost. Pa smo, kar smo, in počnemo, kar počnemo, ker smo se rodili takšni? Ta zamisel namiguje, da je vnaprej določena »genska usoda« globoko zakoreninjena v naši kulturi, kot tudi, da obstajajo geni za shizofrenijo, homoseksualnost, vodstvene sposobnosti, in tako naprej.

Vse to so zastareli pogledi, ki temeljijo na včerajšnjih novicah. Najprej naj povem, da ni gena za, recimo, disleksijo, primanjkljaj pozornosti ali alkoholizem, zato vseh zdravstvenih tegob ali njihovih različic ne moremo povezati z geni. In manj kot pet odstotkov ljudi na tem planetu se rodi s kakšno gensko okvaro – recimo sladkorno boleznijo tipa 1, Downovim sindromom ali anemijo srpastih celic. Pri preostalih 95 odstotkih ljudi, ki jih doletijo takšne tegobe, so te posledica življenjskega sloga in različnih oblik vedenja.6 Drži tudi druga plat medalje: prav vsi, ki se rodijo z geni, povezanimi z določenimi tegobami (recimo z Alzheimerjevo boleznijo ali rakom dojke), pač ne zbolijo za temi boleznimi. Geni niso jajca, iz katerih se nekega dne nekaj izleže. Tako ne gre. Pravo vprašanje je, ali se je določen gen, ki ga nosimo v sebi, že izrazil, in ali lahko s svojim početjem vplivamo na vklop ali izklop tega gena.

Pogled na gene se je bistveno spremenil, ko so znanstveniki končno razkrili človeški genom. Leta 1990, na začetku projekta, so pričakovali, da bodo potrdili domnevo, da imamo 140.000 različnih genov. To število je bilo posledica dejstva, da geni ustvarjajo beljakovine (in nadzorujejo njihovo ustvarjanje) – v človeškem telesu je 100.000 različnih beljakovin, pa še 40.000 uravnalnih beljakovin, potrebnih za ustvarjanje drugih beljakovin. Znanstveniki, ki so mapirali človeški genom, so pričakovali, da bodo odkrili en gen za vsako beljakovino, na koncu projekta, leta 2003, pa so osuplo ugotovili, da imamo ljudje dejansko samo 23.688 genov.

Z vidika Watsonove osrednje dogme to ni dovolj za ustvarjanje in ohranjanje delovanja naših kompleksnih teles – ne zadošča niti za delovanje možganov. Od kod torej izvirajo vse informacije, potrebne za ustvarjanje toliko beljakovin in ohranjanje življenja, če niso zapisane v genih?


Genialni geni

Odgovor na to vprašanje je porodil novo zamisel: geni morajo sistematično sodelovati, da se jih lahko v celici istočasno veliko vklopi (aktivira) ali izklopi (njihovo delovanje se zavre). Kombinacije genov, ki se kadar koli aktivirajo, omogočajo nastanek najrazličnejših beljakovin, brez katerih življenje ni mogoče. Predstavljajte si niz utripajočih lučk na božičnem drevesu. Ko nekatere utripnejo, druge ugasnejo. Ali pa si predstavljajte nočno panoramo velemesta – luči v določenih prostorih v vsaki stavbi se prižigajo ali ugašajo.

To se seveda ne dogaja naključno. Celoten genom oziroma veriga DNK ve, kaj počnejo vsi drugi deli. Gre za prefinjeno prepleteno komunikacijo. Vsak atom, molekula, celica, tkivo in telesni sistem deluje na ravni energijske usklajenosti, ki ustreza zavestnemu ali nezavednemu stanju duha posamezne osebnosti.7 Zato se zdi logično, da lahko okolje zunaj celice (včasih pa tudi znotraj telesa – čustveno, biološko, nevrološko, umsko, energijsko in celo duhovno stanje) aktivira (vklopi) ali dezaktivira (izklopi) posamezni gen. Včasih ima takšen vpliv tudi okolje zunaj telesa (travme, temperatura, nadmorska višina, strupi, bakterije, virusi, hrana, alkohol, in tako naprej).

Gene razvrščamo glede na dražljaje, ki jih vklapljajo ali izklapljajo. Geni, odvisni od izkušenj ali dejavnosti, se aktivirajo, ko doživljamo nove izkušnje, pridobivamo nove informacije, oziroma ko poteka zdravljenje. Ti geni povzročajo sintezo beljakovin in kemičnih posrednikov, ki izvornim celicam posredujejo ukaz, naj se preoblikujejo v tiste celice, ki jih telo potrebuje v času zdravljenja (več o izvornih celicah in njihovi vlogi sledi kmalu).

Geni, odvisni od vedenja, se aktivirajo v obdobjih močnega čustvenega vzburjenja, stresa ali različnih ravni zavedanja (vključno s sanjami). Predstavljajo povezavo med našimi mislimi in telesom, torej vez na ravni um – telo. Ti geni nam pomagajo razumeti, kako lahko vplivamo na svoje zdravje z vzpostavljanjem umskih in telesnih stanj, ki krepijo dobro počutje, odpornost in zdravljenje.

Znanstveniki danes verjamejo, da je mogoče celo to, da izražanje naših genov niha. Raziskave razkrivajo, da naše misli in občutki, pa tudi stvari, ki jih počnemo – torej naše odločitve, vedenje in izkušnje – izjemno zdravilno vplivajo na telo ter spodbujajo regeneracijo. To je razkrila raziskava, v kateri so sodelovali možje v samostanu. Na vaše gene tako vplivajo odnosi z družino, prijatelji, sodelavci, pa tudi ukvarjanje z duhovnostjo, spolne navade, količina telovadbe in vrste detergentov, ki jih uporabljate. Najnovejše raziskave kažejo, da se okoli devetdeset odstotkov genov odziva na dražljaje iz okolja.8 In če naše izkušnje aktivirajo številne gene, lahko na svojo naravo vplivamo z ustrezno skrbnostjo oziroma nego. Zakaj ne bi izkoristili moči teh zamisli ter storili vse, kar je mogoče, da bi kar najbolj okrepili svoje zdravje in ublažili odvisnost od zdravil?

Dr. med. Ernest Rossi je v svojem delu The Psychobiology of Gene Expression (Psihobiologija izražanja genov) zapisal: »Naša subjektivna stanja uma, zavestno motivirano vedenje in dojemanje svobodne volje lahko vplivajo na izražanje genov ter tako pripomorejo k optimalnemu zdravju.«9 Danes so znanstveniki prepričani, da lahko posamezniki spremenijo svoje gene v obdobju enega rodu. Proces genske evolucije lahko traja tisočletja, gen pa lahko uspešno spremeni svoje izražanje s spremembo vedenja ali novo izkušnjo v nekaj minutah, potem pa se prenese v novi rod.

Geni niso kot kamnite tablice, na katere je bila slovesno vklesana naša usoda, ampak so bolj kot nekakšna skladišča z ogromno količino kodiranih informacij ali celo mogočne knjižnice, v katerih je shranjenih nešteto možnosti izražanja beljakovin. Shranjenih informacij pa ne moremo kar priklicati, tako kot podjetje naroči nekaj iz svojega skladišča. Zdi se, da niti ne vemo, kaj vse je shranjeno in kako dostopati do tega, zato uporabljamo samo drobec vsega, kar je na voljo. Dejansko izkoristimo samo približno odstotek in pol svoje DNK, preostalih 98,5 odstotka pa »spi« v telesu. (Znanstveniki temu preostanku pravijo »odpadni DNK«, vendar v resnici ne gre za nikakršne odpadke – samo ne vedo, kako bi lahko izkoristili vse to gradivo, čeprav vedo, da je vsaj del tega odgovoren za ustvarjanje uravnalnih beljakovin.)

Dr. Dawson Church v svoji knjigi The Genie in Your Genes piše: »Geni sodelujejo pri oblikovanju naših značilnosti, vendar jih ne določajo. Orodja naše zavesti – vključno s prepričanji, molitvami, mislimi, namerami in vero – pogosto precej bolj vplivajo na naše zdravje, dolgoživost in srečo kot geni.«10 Tako kot naša telesa niso le vreča kosti in mesa, naši geni niso samo shranjene informacije.


Biologija izražanja genov

Zdaj pa si podrobneje oglejmo, kako se aktivirajo geni. (Nanje lahko vpliva več dejavnikov, ampak zavoljo povezave na ravni um – telo, o kateri govorimo, bomo stvari poenostavili.)

Ko se kemični prenašalec (recimo nevropeptid) zunaj celice (torej iz okolja) ugnezdi na priklopno postajo celice in preide celično membrano, potuje v jedro, kjer naleti na DNK. Kemični prenašalec modificira oziroma ustvari novo beljakovino, signal, ki ga je prenašal, se »prevede« v informacijo, ki je zdaj znotraj celice. Potem skozi odprtinico vstopi v celično jedro in – odvisno od vsebine sporočila beljakovine – poišče določen kromosom (ena sama dolga linearna molekula DNK, ki vsebuje številne gene) v jedru – tako kot bi poiskali določeno knjigo na polici v knjižnici.

Vsaka veriga je v beljakovinski ovojnici, ki deluje kot filter med informacijami, vsebovanimi v verigi DNK in preostankom okolja celičnega jedra. Da bi bil lahko kod DNK izbran, mora biti ovojnica odstranjena oziroma odvita, da se lahko DNK razgali (tako kot je treba knjigo s police odpreti, preden jo je mogoče brati). Genski kod DNK vsebuje informacije, ki čakajo, da bodo prebrane in aktivirane, da bi ustvarile določeno beljakovino. Dokler te informacije niso razkrite v genu – dokler se omenjena beljakovinska ovojnica ne odstrani –, je DNK »speča« oziroma latentna. Spominja na skladišče kodiranih informacij, ki samo čakajo, da bodo »odklenjene« oziroma bodo postale dostopne. DNK je kot seznam zmožnosti, ki čakajo navodila za sestavljanje beljakovin, ki nadzorujejo in ohranjajo sleherni vidik življenja.

Ko beljakovina izbere kromosom, ga odpre tako, da odstrani zunanjo ovojnico DNK. Druga beljakovina potem uravna in pripravi celotno gensko sekvenco znotraj kromosoma (je kot poglavje v knjigi), ki jo je potem mogoče prebrati od začetka do konca. Ko je gen razkrit, beljakovinska ovojnica pa odstranjena in prebrana, uravnalna beljakovina, ki prebere gen, ustvari še eno nukleinsko kislino, imenovano ribonukleinska kislina (RNK).

Zdaj se gen izrazi oziroma aktivira. RNK izstopi iz celičnega jedra, da bi postala del nove beljakovine iz kode, ki jo vsebuje RNK. Nekoč je bila načrt latentne zmožnosti, zdaj pa je aktivno izražena. Beljakovina, ki jo ustvari gen, lahko zdaj sestavlja, spaja, komunicira, obnavlja, ohranja in vpliva na številne vidike življenja tako znotraj kot zunaj celice. Slika 4.2 ponazarja ta proces.



SLIKA 4.2

Slika 4.2A prikazuje, kako epigenetski signal vstopi na receptor-sko mesto celice. Ko kemični posrednik komunicira na ravni celične membrane, je drugi signal v obliki nove beljakovine poslan v celično jedro, da bi se izbrala sekvenca genov. Gen ima še vedno beljakovin-sko ovojnico, ki ga varuje pred zunanjim okoljem. Ovojnico je treba odstraniti, da bi bil lahko gen prebran.





SLIKA 4.2B

Slika 4.2B prikazuje, kako se beljakovinska ovojnica okrog genske sekvence DNK odpre, da bi se lahko druga beljakovina – pravimo ji uravnalna – razprla in prebrala gen na natančno določenem mestu.





SLIKA 4.2C

Slika 4.2C prikazuje, kako uravnalna beljakovina ustvari molekulo, imenovano RNK, ki poskrbi za prevod in prepis gensko kodiranega gradiva v beljakovino.





SLIKA 4.2D

Slika 4.2D prikazuje tvorbo beljakovine. RNK tvori novo beljakovino iz posameznih beljakovinskih »zidakov«, imenovanih aminokisline.



Tako kot arhitekt dobi vse informacije, ki jih potrebuje za graditev stavbe, iz načrta, telo dobi vsa potrebna navodila za ustvarjanje kompleksnih molekul, ki nas ohranjajo žive in omogočijo delovanje, iz kromosomov naše DNK. A preden lahko arhitekt prebere načrt, ga je treba izvleči iz kartonske ovojnice in razviti. Do takrat gre samo za »speče« informacije, ki čakajo, da bodo prebrane. Pri celici ni nič drugače: gen ni dejaven, dokler se njegova beljakovinska ovojnica ne odstrani, celica pa odloči, da bo prebrala gensko sekvenco.

Znanstveniki so nekoč verjeli, da telo potrebuje samo informacije (načrt), da bi se sprožilo ustvarjanje, zato se je večina osredotočala nanje. Dejstvu, da signal zunaj celice sproži celo zaporedje dogodkov, so namenjali malo pozornosti. Ta signal namreč vpliva na to, katere gene v svoji »zbirki« se bo celica odločila prebrati. Danes vemo, da ta signal obsega misli, odločitve, oblike vedenja, izkušnje in občutke. Zato se zdi logično, da lahko s spreminjanjem teh dejavnikov spremenimo izražanje genov.


Epigenetika: kako se smrtniki igramo boga

Če geni ne zapečatijo naše usode in če res vsebujejo ogromno »knjižnico« zmožnosti, ki samo čakajo, da bodo prebrane, se vprašajmo, kaj nam omogoča dostop do njih. V mislih imam zmožnosti, ki lahko izjemno vplivajo na naše zdravje in počutje. Možje v samostanu so zagotovo dostopali do njih, ampak kako? Odgovor prinaša dokaj novo področje raziskovanja, imenovano epigenetika.

Beseda epigenetika dobesedno pomeni »nad genom«. Povezana je z nadzorovanjem genov ne znotraj same DNK, ampak s sporočili, ki se pojavljajo zunaj celice – z drugimi besedami, prihajajo iz okolja. Ti signali povzročijo, da se metilna skupina (en atom ogljika, pripet na tri atome vodika) zasidra na določeno mesto v genu. Ta proces – pravimo mu metilacija DNK – je eden od ključnih procesov, ki vklapljajo ali izklapljajo gene. (Preostala procesa, kovalentna modifikacija histonov in nekodirajoča RNK, tudi vklapljata in izklapljata gene, vendar se nam v tej razpravi ni treba poglobiti v podrobnosti teh procesov.)

Epigenetika nas uči, da nam geni ne narekujejo usode, in da lahko sprememba zavesti povzroči spremembe v telesu, tako v zvezi s strukturo kot delovanjem. Lahko spremenimo svojo gensko usodo, če vklopimo gene, ki jih hočemo, ter izklopimo tiste, ki jih ne želimo. To storimo z vplivanjem na različne dejavnike v okolju, ki upravljajo naše gene. Nekaj teh signalov prihaja iz telesa – recimo občutki in misli –, drugi pa so posledica telesnega odzivanja na zunanje okolje, recimo na onesnaženje ali sončno svetlobo.

Epigenetika preučuje vse te zunanje signale, ki narekujejo celici, kaj in kdaj naj nekaj naredi. Posveča se virom, ki aktivirajo oziroma vklopijo gen, kot tudi virom, ki zavirajo oziroma izklopijo gen, in dinamiki energije, ki v slehernem trenutku vpliva na delovanje celice. Epigenetika pravi, da čeprav se kod naše DNK nikoli ne spremeni, je v enem samem genu možnih več tisoč kombinacij, sekvenc in različnih vzorcev (tako kot je v možganih možnih več tisoč kombinacij, sekvenc in vzorcev nevronskih mrež).

Na področju celotnega človeškega genoma je toliko milijonov možnih epigenetskih različic, da se znanstvenikom ob misli nanje zvrti v glavi. V Evropi že od leta 2003, ko se je projekt človeškega genoma bližal koncu11, poteka projekt človeškega epigenoma. Nekateri raziskovalci pravijo, da bo na koncu projekt človeškega genoma spominjal na domačo nalogo, ki so jo otroci v 15. stoletju naredili z računalom.12 No, vrnimo se k načrtu: lahko spremenimo barvo tega, kar gradimo, vrsto uporabljenih materialov, velikost strukture in celo njen položaj – število različic je tako rekoč neskončno. Vse to je možno, ne da bi kadar koli spreminjali dejanski načrt.

Kaj je epigenetika, odlično ponazarja preučevanje identičnih dvojčkov, ki si delijo popolnoma enako DNK. Če sprejmemo zamisel o vnaprejšnji določenosti genov – torej naj bi imele vse bolezni genski izvor –, bi moralo biti izražanje genov pri identičnih dvojčkih popolnoma enako. Ti pa ne povzročajo enakih bolezni enako. Včasih se pri enem dvojčku pojavi genska bolezen, ki je pri drugem sploh ni. Dvojčki lahko imajo enake gene, vendar so posledice njihovega delovanja drugačne.

Španska raziskava to odlično ponazarja. Raziskovalci v laboratoriju za epigenetiko raka v španskem državnem središču za preučevanje raka v Madridu so preučevali štirideset parov identičnih dvojčkov, starih od tri do štiriinsedemdeset let. Ugotovili so, da imajo mlajši dvojčki s podobnim življenjskim slogom in tisti, ki so več let preživeli skupaj, podobne epigenetske vzorce, starejši dvojčki – še posebej tisti, katerih življenjski slogi so se razlikovali, dvojčki pa so manj let preživeli skupaj – pa so imeli zelo različne epigenetske vzorce.13 Primer: raziskovalci so pri enem paru petdesetletnih dvojčkov odkrili štirikrat več različno izraženih genov kot pri paru triletnih dvojčkov.

Dvojčki so se rodili s popolnoma enako DNK, pri tistih z različnimi življenjskimi slogi (in različnimi življenji) pa so se geni izražali zelo drugače – še posebej z leti. Naj uporabim še drugačno prispodobo. Starejši dvojčki so bili kot popolne kopije istega modela računalnika. Na računalnike so bili na začetku naloženi podobni programi, ko pa je čas mineval, je vsak posameznik nalagal popolnoma različno dodatno programsko opremo. Računalnik (DNK) ostaja enak, njegovo delovanje pa je lahko zelo drugačno – odvisno od naložene programske opreme (epigenetske različice). Ko mislimo svoje misli in zaznavamo občutke, se naša telesa odzivajo tako, da poskrbijo za kompleksne biološke spremembe. Vsaka izkušnja izzove prave genske spremembe v naših celicah.

Hitrost teh sprememb je lahko res osupljiva. V zgolj treh mesecih je skupini 31 moških z manj tvegano oblika raka prostate uspelo aktivirati 48 genov (ki so večinsko vplivali na zaviranje rasti tumorja) in zavreti 453 genov (ki so večinsko vplivali na spodbujanje rasti tumorja), in sicer tako, da so natančno upoštevali prehranska navodila v zvezi z življenjskim slogom.14 Možje, ki so sodelovali v raziskavi dr. med. Deana Ornisha na univerzi Kalifornija v San Franciscu, so v času njenega trajanja shujšali in ublažili trebušno debelost, znižali krvni tlak in izboljšali lipidni profil. Ornish je pripomnil: »Ne gre toliko za blaženje dejavnikov tveganja ali preprečevanje nečesa slabega. Te spremembe se lahko zgodijo tako hitro, da ni treba čakati leta, da bi uzrli njihove koristi.«15

Še bolj osupljivo je število epigenetskih sprememb, ki so se zgodile v šestih mesecih v okviru švedske raziskave 23 malce predebelih zdravih moških, ki so do takrat pretežno sedeli, potem pa so povprečno malce manj kot dvakrat na teden vozili sobno kolo oziroma obiskovali tečaj aerobne vadbe. Raziskovalci z univerze Lund so ugotovili, da so možje epigenetsko spremenili sedem tisoč genov – skoraj trideset odstotkov genov v celotnem človeškem genomu!16

Te epigenetske različice lahko nemara celo podedujejo naši otroci in vnuki.17 Prvi raziskovalec, ki je opozoril na to možnost, je bil dr. med. Michael Skinner, vodja središča za reproduktivno biologijo na državni univerzi Washington. Leta 2005 je Skinner vodil raziskavo, pri kateri so breje podgane izpostavili pesticidom.18 Samčki mater, izpostavljenih strupom, so bili pogosteje neplodni, imeli so manj semenčic. Epigenetske spremembe so bile navzoče v dveh genih. Te spremembe so se pojavile tudi pri približno 90 odstotkih samcev v vsakem od naslednjih štirih rodov, čeprav nobena od teh podgan ni bila izpostavljena pesticidom.

Naše izkušnje z zunanjim okoljem pa so samo del zgodbe. Način pripisovanja pomena tem izkušnjam obsega številne fizične, umske, čustvene in kemične odzive, ki tudi aktivirajo gene. Način zaznavanja in tolmačenja informacij, ki jih prejmemo od čutil – pojmujemo jih kot dejanske informacije – ter pomen, ki jim ga pripišemo, povzročata izjemne biološke spremembe na genski ravni. Tako naši geni komunicirajo z našo zavestjo, odnosi med stranema pa so kompleksni. Lahko bi rekli, da pomen nenehno vpliva na nevronske strukture, te vplivajo na to, kar smo na mikroskopski ravni, ta pa vpliva na to, kar smo na makroskopski ravni.

Preučevanje epigenetike prinaša še eno vprašanje: kaj če se v zunanjem okolju nič ne spremeni? Kaj če vsak dan počnete iste stvari z istimi ljudmi ob natančno istem času? To izzove enake izkušnje, ki porajajo enaka čustva, ki enako aktivirajo iste gene.

Lahko bi rekli, da dokler dojemate življenje skozi lečo preteklosti in se odzivate na okoliščine z enakim nevronskim ustrojem ter delujete na enaki ravni uma, je vaša genska usoda res zelo specifična in vnaprej določena. Poleg tega s tem, kar verjamete o sebi, svojem življenju in odločitvah, ki jih sprejemate kot posledico teh prepričanj, genom vedno znova pošiljate enaka sporočila.

Samo kadar je celica vzdražena na novo, z novimi informacijami, lahko ustvari tisoče različic istega gena in vpliva na novo izražanje beljakovin – in to spremeni vaše telo. Mogoče ne morete nadzorovati vseh dejavnikov svojega zunanjega sveta, lahko pa vplivate na številne vidike svojega notranjega sveta. Vaša prepričanja, zaznave in komuniciranje z zunanjim okoljem vplivajo na vaše notranje okolje, ki je še vedno zunanje okolje celice. To pomeni, da imate vi – ne vaš vnaprej programiran biološki ustroj – ključ do svoje genske usode. Gre samo za to, da najdete ustrezni ključ, s katerim boste dostopali do svojega potenciala. Zakaj torej ne bi na gene gledali v pravi luči? Zagotavljajo zmožnosti, so izvir neomejenega potenciala, vaš osebni sistem ukazov v obliki kodov – v resnici niso nič drugega kot orodje za preobrazbo oziroma transformacijo, ki dobesedno pomeni »spreminjanje oblike«.


Zaradi stresa nenehno živimo v »preživetvenem načinu«

Stres je eden od poglavitnih vzrokov epigenetskih sprememb, ker telo pahne iz ravnovesja. Pojavlja se v treh oblikah: fizični stres (travme), kemični stres (strupi) in čustveni stres (strah, zaskrbljenost, preobremenjenost, in tako naprej). Vsaka oblika lahko sproži več kot 1400 kemičnih reakcij in ustvari več kot trideset hormonov in živčnih prenašalcev. Ko se sproži ta kemični plaz stresnih hormonov, vaš um vpliva na telo skozi avtonomno živčevje, vi pa izkusite najvišjo obliko povezanosti med umom in telesom.

Ironično je, da so bili občutki stresa zasnovani zato, da bi se človek lažje prilagajal. Vsi organizmi v naravi, vključno s človekom, so programsko opremljeni za kratkotrajen stres, in imajo vire, ki jih potrebujejo za krizne situacije. Ko zaznate grožnjo v okolici, se v vašem simpatičnem živčevju (gre za podsistem vašega avtonomnega živčevja) sproži odziv »boj ali beg«, povišata se frekvenca srčnega utripa in krvni tlak, mišice se napnejo, hormoni, kot sta adrenalin in kortizol, pa preplavijo telo, da bi vas pripravili bodisi na beg bodisi na spopad s sovražnikom.

Če vas preganja trop divjih, sestradanih volkov, ali pa truma nasilnih bojevnikov, pa jim ubežite, se bo telo vrnilo v stanje homeostaze (to je njegovo normalno, uravnovešeno stanje) kmalu po tem, ko boste na varnem. Naša telesa so bila zasnovana za takšno delovanje, kadar se bojujemo za preživetje. Telo je zunaj ravnovesja – ampak samo za kratek čas, dokler nevarnost ne mine. Tako je bilo vsaj mišljeno.

Podobno se dogaja v sodobnem svetu, čeprav je položaj malce drugačen. Če se med vožnjo po avtocesti nekdo vrine pred vas, se za trenutek prestrašite, ko pa dojamete, da se ni zgodilo nič hudega in opustite strah pred nesrečo, se vaše telo vrne v normalno stanje – razen, če je šlo zgolj za enega od nešteto stresnih položajev, v katerih ste se znašli tistega dne.

Če ste takšni kot večina, ste zaradi vrste pripetljajev živčni in večino časa pod vplivom odziva »boj ali beg« – in ne v stanju homeostaze. Avtomobil, ki se je vrinil pred vas oziroma vam je odvzel prednost, je mogoče edini primer položaja, v katerem je bilo vaše življenje tisti dan dejansko ogroženo, vendar zaradi gneče na cesti med vožnjo na delo, pritiska ob pripravi na pomembno predstavitev, prepira z zakoncem, računa za kreditno kartico, ki je prispel po pošti, sesutja trdega diska vašega računalnika, in novih sivih las, ki ste jih opazili v ogledalu, stresni hormoni skoraj nenehno preplavljajo vaše telo.

Obenem se spominjate stresnih izkušenj iz preteklosti ter pričakujete, da bo tudi vaša prihodnost polna stresnih položajev. Vsi omenjeni vzroki kratkotrajnega stresa se seštevajo in krepijo dolgotrajni stres. Dobrodošli v preživetvenem načinu, značilnem za enaindvajseto stoletje.

Pod vplivom odziva »boj ali beg« se sprosti zaloga energije, namenjene ohranjanju življenja, kar telesu omogoči boj ali beg. Če pa se ne vrne v stanje homeostaze (ker nenehno zaznavate grožnje), se vitalna energija izgubi v sistemu. Imate manj energije v svojem notranjem okolju za rast in obnovo celic, za dolgoročne »gradbene projekte« na celični ravni in za zdravljenje – večina energije se namreč porabi drugje. Delovanje celic se ustavi oziroma upočasni, te nič več ne komunicirajo med seboj, in postanejo »sebične«. Ni časa za rutinska vzdrževalna dela (kaj šele za izboljšave); zdaj je čas za obrambo. Vsaka celica se bojuje zase, zato je skupnost sodelujočih celic okrnjena. Imunski in endokrini sistem (med drugimi) oslabita, saj so geni v omenjenih celicah ogroženi – nič več jih ne dosegajo informacijski signali zunaj celic.

Kot bi živeli v državi, v kateri gre 98 odstotkov virov za obrambo, nič pa ne ostane za šole, knjižnice, graditev in obnovo cest, komunikacijske sisteme, pridelavo hrane, in tako naprej. Lukenj na cestah nihče ne zakrpa. Šole trpijo zaradi okrnjenih proračunov, zato se učenci naučijo manj. Programe socialne podpore, s katerimi je država skrbela za revne in starejše, ukinjajo. In ni dovolj hrane, da bi nahranili množice.

Tako ne preseneča, da je dolgotrajni stres povezan s tesnobo, depresijo, prebavnimi težavami, izgubo spomina, nespečnostjo, povišanim krvnim tlakom, srčnimi obolenji, kapjo, rakom, čiri, revmatoidnim artritisom, prehladi, gripo, pospešenim staranjem, alergijami, različnimi bolečinami, kronično utrujenostjo, neplodnostjo, impotenco, astmo, hormonskimi težavami, izpuščaji, izpadanjem las, mišičnimi krči in sladkorno boleznijo – če naštejem samo nekaj tegob (mimogrede: vse so posledice epigenetskih sprememb). Noben organizem v naravi ni zasnovan tako, da bi lahko prenesel posledice dolgotrajnega stresa.

Več raziskav jasno dokazuje, kako epigenetska navodila za zdravljenje »odpovedo« v kriznih položajih. Primer: raziskovalci z zdravstvenega središča državne univerze Ohio so odkrili, da stres vpliva na več kot 170 genov – sto teh genov popolnoma neha delovati (vključno s tistimi, ki neposredno tvorijo beljakovine, ki omogočajo pravilno celjenje ran). Raziskovalci so poročali, da so se rane bolnikov, ki so bili v stresu, celile štirideset odstotkov dlje, in da je stres povzročil, da se je genomsko ravnovesje nagnilo proti genom, ki so kodirali beljakovine, odgovorne za zaustavitev celičnega cikla, smrt in vnetje.19 V drugi raziskavi, pri kateri so preučevali gene stotih prebivalcev Detroita, so se osredotočili na 23 sodelujočih, ki so trpeli zaradi posttravmatske stresne motnje.20 Ti ljudje so imeli šest- do sedemkrat več epigenetskih variacij – večina teh je bila povezana z okrnjenim delovanjem imunskega sistema.

Raziskovalci na inštitutu za preučevanje aidsa z univerze Kalifornija v Los Angelesu niso ugotovili samo tega, da se virus HIV širi hitreje pri bolnikih, ki so najbolj v stresu, ampak tudi to, da višja ko je raven stresa, slabše se odzivajo na antiretroviralna zdravila. Ta so bila štirikrat učinkovitejša pri bolnikih, ki so bili dokaj umirjeni – v primerjavi z bolniki, ki so bili v stresu, kar so razkrila merjenja krvnega tlaka, vlažnosti kože in frekvence srčnega utripa v mirovanju.21 V luči teh dognanj so raziskovalci sklenili, da ima živčevje neposreden vpliv na množenje virusov.

Čeprav je bil odziv »boj ali beg« sprva zelo prilagodljiv (ker je prvim ljudem pomagal preživeti), je zdaj jasno, dlje ko je ta sistem preživetja nenehno aktiviran, dlje telo črpa vire, ki so sicer namenjeni ustvarjanju optimalnega zdravja. Sistem se zato ne zmore več ustrezno prilagajati.


Dediščina negativnih čustev

Ko v telesu nastajajo stresni hormoni, se ustvarjajo številna negativna čustva, od katerih hitro postanemo odvisni – vključno z jezo, sovražnostjo, agresivnostjo, tekmovalnostjo, sovraštvom, zagrenjenostjo, strahom, tesnobo, zavistjo, občutki negotovosti, krivde in sramu, žalostjo, depresijo, občutki brezupa in nemoči, če jih naštejem samo nekaj. Ko se osredotočimo na misli o grenkih spominih ali si predstavljamo grozljivo prihodnost, telesu onemogočimo, da bi spet vzpostavilo homeostazo. V resnici smo sposobni zgolj z mislimi aktivirati stresni odziv. Če ga aktiviramo, potem pa ga ne »izklopimo«, nas vsekakor čaka kakšna bolezen – bodisi prehlad ali rak –, kajti vse več genov se izklaplja, kot bi padale domine, dokler se končno ne izpolni naša genska usoda.

Primer: če lahko pričakujemo mogoč razplet in se osredotočimo nanj, obenem pa odmislimo vse drugo – četudi le za trenutek –, se telo začne fiziološko spreminjati, da bi se pripravilo nanj. Lahko bi rekli, da telo zdaj, v sedanjosti, živi v tej znani prihodnosti. Zaradi tega proces pogojevanja vzdraži avtonomno živčevje, ki samodejno ustvari ustrezne kemične snovi, povezane s stresom. Tako nam lahko povezanost uma in telesa škoduje.

Ko se to zgodi, so navzoči trije dejavniki učinka placeba, in sicer v popolni simetriji. Najprej spodbudimo telo, da izloči hormone nadledvične žleze, da bi začutili naval energije. Če lahko osebo, stvar ali izkušnjo v določenem času in kraju v svoji zunanji resničnosti povežemo s tem »kemičnim navalom« v sebi, telo navadimo, da se odzove že, ko razmišljamo o tem dražljaju. Sčasoma smo sposobni telo zgolj z mislimi spraviti v to stanje čustvene vzdraženosti – z mislimi na morebitno izkušnjo z nekom in nečim v določenem času in na določenem kraju. Če lahko pričakujemo določen izid na temelju pretekle izkušnje, lahko pričakovanje dogodka, ko ga sprejmemo na čustveni ravni, spremeni fiziologijo telesa. In če pripišemo pomen vedenju in izkušnjam, s svojo zavestno namero vplivamo na izid – naše telo se spremeni ali pa ne, odvisno od našega pojmovanja naše lastne resničnosti in sebe.

A ne glede na to, ali verjamete, da je stres v vašem življenju upravičen ali utemeljen, nikoli ne koristi telesu in ne krepi zdravja. Vaše telo verjame, da ga lovi lev, da stoji na robu nevarne pečine ali pa se otepa tropa besnih ljudožercev. Tu je nekaj primerov, kako znanstvene raziskave opisujejo učinek stresa na telo.

Raziskovalci z medicinske fakultete na državni univerzi Ohio so potrdili, da stresna čustva sprožijo hormonske in genske odzive. Ugotavljali so, kako stres vpliva na hitrost celjenja površinskih ran – gre za pomembnega znanilca aktiviranja genov.22 Skupini 42 poročenih parov so s posebno tehniko (ki jo sicer uporabljajo v dermatologiji) s podtlakom umetno ustvarili kožni mehurček, nato pa so tri tedne spremljali ravni treh beljakovin, ki pogosto spremljajo celjenje ran. Pare so prosili, naj se okoli pol ure pogovarjajo o čem »nevtralnem« – tak pogovor je predstavljal izhodišče –, potem pa so se morali pogovarjati o kakšnem zakonskem sporu v preteklosti.

Raziskovalci so odkrili, da so se ravni beljakovin, povezanih s celjenjem, po pogovoru o prepiru malce znižale (to je dokaz, da je bilo delovanje genov zavrto). Zavrtost je bila še hujša – približno 40-odstotna – pri parih, pri katerih se je pogovor razplamtel v pravi prepir, »začinjen« s ciničnimi pripombami, kritikami in žalitvami.

Raziskave so potrdile tudi obratni učinek – blaženje stresa s pozitivnimi čustvi sproža epigenetske spremembe, ki krepijo zdravje. Ključni raziskavi na ravni um – telo, ki so ju opravili na Inštitutu za medicino Benson-Henry, ki deluje v splošni bolnišnici Massachusetts v Bostonu, sta vzeli pod drobnogled učinke meditacije – zanjo namreč velja, da spodbuja umirjenost in celo blaženost – na izražanje genov. Prvo raziskavo so opravili leta 2008, v njej pa se je dvajset prostovoljcev osem tednov poglabljalo v različne tehnike krepitve povezave um – telo (vključno z več oblikami meditacije, joge in molitve), za katere je bilo znano, da krepijo sprostitveni odziv oziroma psihološko stanje globoke sproščenosti (več o tem v 2. poglavju).23 Raziskovalci so spremljali tudi devetnajst ljudi, ki so te tehnike vadili že dlje časa.

Na koncu raziskave so se pri novincih razkrile spremembe pri 1561 genih (874 genov, povezanih z zdravjem, je bilo bolj aktivnih, 687 genov, povezanih s stresom, pa manj). Sodelujoči so imeli tudi nižji krvni tlak, frekvenco srčnega utripa in frekvenco dihanja, pri izkušenih praktikih pa se je aktiviralo 2209 novih genov. Večina genskih sprememb je bila povezana z boljšim odzivom telesa na kronični psihološki stres.

Drugo raziskavo so opravili leta 2013, ugotovili pa so, da krepitev sprostitvenega odziva povzroči spremembe na področju izražanja genov že po eni seansi meditacije tako pri novincih kot pri izkušenih meditantih (ljudje, ki so meditirali že dlje časa, so imeli več koristi, kar seveda ne preseneča).24 Delovanje se je okrepilo pri genih, ki vplivajo na imunski sistem, presnovo energije in izločanje inzulina, ublažilo pa pri genih, povezanih z vnetjem in stresom.

Takšne raziskave dokazujejo, kako hitro lahko spremenimo svoje gene. Zato lahko odziv placeba v nekaj trenutkih privede do fizičnih sprememb. Na delavnicah po vsem svetu smo s sodelavci priče izjemnim in takojšnjim spremembam zdravja udeležencev po zgolj eni seansi meditacije. Zgolj z mislimi se spremenijo in aktivirajo nove gene na novo. (Nekaj jih boste spoznali kmalu.)

Ko živimo v tako imenovanem preživetvenem načinu, smo nenehno v stresu, in dejansko se lahko osredotočimo samo na tri stvari: fizično telo (Sem dobro?), okolje (Kje je varno?) in čas (Kako dolgo bo ta grožnja visela nad menoj?). Nenehno osredotočanje na te tri zadeve povzroči, da smo manj duhovni, manj zavestni in manj pozorni, saj se v takšnem stanju učimo biti bolj osredotočeni nase, na svoje telo, pa tudi na druge gmotne stvari (recimo na svojo lastnino, prostor, kjer živimo, koliko denarja imamo, in tako naprej) – poleg vseh težav, ki jih doživljamo v svojem zunanjem svetu. Takšna osredotočenost nas tudi uri, da smo vse bolj obsedeni s časom – nenehno smo pripravljeni na najslabše možne razplete. Takšno razmišljanje temelji na naših preteklih travmatičnih izkušnjah. Menimo, da ni nikoli dovolj časa, in da vse traja predolgo.

Stresni hormoni povzročajo, da celice v telesu postanejo sebične, saj želijo zagotoviti naše preživetje, obenem pa spodbujajo naš ego – naj še ta postane bolj sebičen. Tako postanemo materialisti, katerih resničnost določajo njihova čutila. Na koncu se čutimo ločene od slehernih novih možnosti, kajti kadar smo nenehno v stanju pripravljenost, smo osredotočeni predvsem nase, takšna miselnost pa se vse bolj krepi in je čedalje bolj trdovratna. Zaradi nje postajamo čedalje bolj obsedeni s seboj, koristoljubni in prepričani o svoji pomembnosti. Na koncu se začne jaz enačiti s telesom, ki živi v prostoru in času.

To, kar ste pravkar prebrali, vam bo pomagalo bolje razumeti, da lahko do neke mere dejansko nadzorujete svoj genski ustroj – z mislimi, odločitvami, vedenjem, izkušnjami in čustvi. Kot Dorothy iz Čarovnika iz Oza, ki je imela ves čas moč, po kateri je hrepenela, a se tega ni zavedala, imate tudi vi moč, ki se je nemara niste zavedali. Ta moč je ključ, ki vas lahko osvobodi primeža omejitev vašega genskega ustroja.





Peto poglavje

Kako misli spremenijo možgane in telo



Zdaj razumete, da z vsako svojo mislijo, čustvom in doživetjem – naj bo veselo ali stresno – na epigenetski ravni vplivate na svoje celice. Nadzorujete svojo usodo. Ob tem se poraja še eno vprašanje: če se vaše okolje spremeni, vi pa potem programirate nove gene na novo, je mogoče – skladno z vašimi zaznavami in prepričanji – programirati gen, preden nanj vpliva okolje? Občutki in čustva so običajno »posledice« izkušenj, vendar lahko združite jasno namero s čustvom, ki telesu omogoči doživeti prihodno izkušnjo, še preden se ta res zgodi?

Ko ste resnično osredotočeni na določen izid in če lahko poskrbite, da je vpliv vaših misli večji od vpliva okolja, možgani ne bodo prepoznali razlike. Takrat bo vaše telo, tako kot nezavedni um, začelo doživljati prihodnji dogodek v sedanjosti. S tem novim genom na novo ukažete, naj se pripravijo na ta namišljeni dogodek v prihodnosti.

Če si v umu dovoljkrat predstavljate želene odločitve, oblike vedenja in izkušnje, po svoje vedno znova utrjujete novo raven uma. Takrat se začnejo vaši možgani fizično spreminjati – ustvarijo se nova nevrološka vezja, ki vam omogočijo, da um deluje na novih ravneh – dobite občutek, da se je izkušnja že zgodila. Takrat zgolj z mislimi ustvarjate epigenetske različice, ki vodijo do resničnih strukturnih in funkcionalnih sprememb v telesu – tako kot tisti, ki se odzovejo na placebo. Takrat možgani in telo nič več ne podoživljajo enake preteklosti; živijo v drugačni prihodnosti, ki ste jo ustvarili v svojem umu.

To je mogoče zaradi umske vadbe. Pri tej tehniki zaprete oči in si vedno znova predstavljate, da počnete nekaj. Predstavljate si želeno prihodnost, obenem pa se opominjate, kdo nočete več biti (stari jaz), in kdo hočete biti. Pri tem procesu razmišljate o svojih prihodnjih dejanjih, v mislih načrtujete svoje odločitve ter se osredotočate na nove izkušnje.

Zadevi se bomo podrobneje posvetili, da bi lahko bolje razumeli, kaj natančno se dogaja pri umski vadbi in kako to učinkuje. Ko v umu ustvarjate usodo ali sanjate o novem izidu, si zadevo vedno znova predstavljate, dokler se vam ne zdi poznana oziroma domača. Več znanja in izkušenj v zvezi z želeno novo resničnostjo vtkete v svoje možgane, več virov imate na voljo, da bi si zadevo bolje predstavljali, zato se okrepita tudi vaša namera in pričakovanje (tako kot v primeru hotelskih sobaric). »Opominjate« se na to, kakšno bo videti vaše življenje, in kako se boste počutili, ko boste dobili želeno. S tem pozornost oplemenitite z namero.

Potem misli in namere zavestno oplemenitite z okrepljenimi čustvi, recimo z radostjo ali hvaležnostjo. (Več o okrepljenih čustvenih stanjih v kratkem.) Ko lahko sprejmete novo čustvo in postanete bolj vznemirjeni, v telesu ustvarite takšno nevrokemično stanje, kot bi obstajalo, če bi se želeno dejansko dogajalo. Lahko bi rekli, da telesu omogočite vsaj malce doživeti prihodnjo izkušnjo. Vaši možgani in telo namreč ne poznajo razlike med doživljanjem dejanske izkušnje in zgolj razmišljanjem o njej – nevrokemično je zadeva enaka. Možgani in telo tako verjamejo, da dejansko doživljajo novo izkušnjo v sedanjem trenutku.

Ko ostajate osredotočeni na ta prihodnji dogodek in ne dovolite, da bi vas druge misli motile, v nekaj trenutkih zmanjšate število nevronskih vezij, povezanih s starim jazom. Stari geni se začnejo izklapljati, vi pa ustvarite nova nevronska vezja, kar omogoči ustreznim signalom, da aktivirajo nove gene na novo. Zahvaljujoč nevroplastičnosti, o kateri smo že govorili, se začnejo vezja v vaših možganih preurejati, da bi odsevala vaše misli. In ko nove misli in umske podobe plemenitite z močnimi, pozitivnimi čustvi, um in telo sodelujeta – in zdaj ste v novem stanju duha.

Na tej točki možgani in telo niso več zapis o preteklosti; so zemljevid prihodnosti – prihodnosti, ki ste jo ustvarili v svojem umu. Vaše misli postanejo izkušnje. Lahko bi rekli, da ste pravkar postali placebo.


Zgodbe o uspešnih vizualizacijah

Mogoče poznate zgodbo o majorju, ki je bil zaprt v koncentracijskem taborišču v Vietnamu, in je v mislih vsak dan vadil golf na določenem igrišču, da se mu ne bi zmešalo. Ko so ga končno izpustili in se je vrnil domov, je odigral popolno partijo. Ali pa ste slišali pripoved o Anatoliju Sčaranskem, sovjetskem aktivistu za človekove pravice – pozneje se je preimenoval v Natana Šaranskega –, ki je bil več kot devet let zaprt v Sovjetski zvezi, potem ko so ga po krivem obdolžili, da je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vohunil za Združene države. Šaranski – ta je štiristo dni svoje zaporne kazni preždel v majhni, temni in ledeni samici – je vsak dan v mislih igral šah s samim seboj. Zapomnil si je koordinate namišljene šahovnice in položaje figur na njej. To mu je omogočilo, da je ohranil številne svoje nevronske zemljevide (ti se običajno ohranijo ob pomoči zunanjih dražljajev). Po izpustitvi se je preselil v Izrael in sčasoma postal minister v izraelski vladi. Ko je svetovni šahovski prvak Gari Kasparov leta 1996 obiskal Izrael, da bi odigral simultanko proti 25 Izraelcem, ga je Šaranski premagal.1

Aaron Rodgers, podajalec za moštvo Green Bay Packers, si tudi predstavlja mete v mislih, pozneje pa jih zelo natančno izvede na igrišču. V tekmi končnice, v kateri so Packersi leta 2011 zmagali na prvenstvu Super Bowl – s šestega mesta so se zavihteli na vrh, s katerega so izrinili ekipo Atlanta Falcons, rezultat pa je bil 48:21 – je Rodgers uspešno zaključil 31 podaj od 36-ih (86,1 odstotka), kar je peti najboljši rezultat na področju uspešno zaključenih podaj v končnicah vseh časov.

»V šestem razredu nas je trener poučil o pomenu vizualizacije,« je Rodgers povedal športnemu novinarju časopisa USA Today.2 »Ko sem na sestanku, gledam film ali tik pred spanjem ležim v postelji, si v mislih vedno predstavljam podaje. O večini podaj, ki sem jih dejansko izvedel, sem veliko razmišljal. Ko ležim na kavču, si predstavljam, kako jih uspešno zaključim.« Rodgersu je tudi uspelo trikrat steči z baznega položaja in doseči zadetek. Pozneje je o teh tekmah pripomnil: »Večino podaj sem najprej vizualiziral.«

Nešteto drugih poklicnih športnikov tudi uporablja oziroma so uporabljali tehniko vizualizacije, rezultati pa so (bili) osupljivi. Med uporabniki so golfist Tiger Woods, košarkarski zvezdniki Michael Jordan, Larry Bird in Jerry West, pa tudi bejzbolski metalec Roy Halladay. Vrhunski golfist Jack Nicklaus je v svoji knjigi Golf My Way zapisal:

Žogice nisem nikoli, niti na treningu, udaril, ne da bi si zamah najprej kristalno jasno predstavljal v svoji glavi. Zadeva spominja na barvni film. Najprej »vidim« žogico tam, kjer želim, da bi pristala – je lepa, bela in sedi na svetlozeleni travi. Potem se prizor naglo spremeni. »Vidim« žogico, kako potuje tja: vidim njeno pot, let in obliko. Vidim celo, kako se vede ob pristanku. Sledi nekakšna zamegljenost slike, v naslednjem prizoru zamahnem in poskrbim, da se predhodni prizori uresničijo. Šele na koncu te kratke, zasebne, hollywoodske »predstave« izberem palico in stopim k žogici.3



Že ti primeri (podobnih je še ogromno) razkrivajo obilo dokazov, da je umska vadba izjemno pomembna pri učenju fizičnih spretnosti, same fizične dejavnosti pri tem pa so minimalne.

Ne morem si pomagati, da ne bi omenil še enega primera. Tokrat gre za Jima Carreyja, ki ima odlično zgodbo o tem, kaj je storil, ko je konec osemdesetih let minulega stoletja prišel v Los Angeles, da bi se preživljal kot igralec. Na list je napisal odstavek – šlo je za afirmacijo o tem, da bo srečal prave ljudi, dobil primerno igralsko zaposlitev, sodeloval v primernem filmu s primernimi soigralci, obenem bo uspešen, s svojim početjem pa bo oplemenitil svet.

Vsak večer se je odpeljal na Mulholland Drive na Hollywoodskih gričih, se udobno namestil v svojem kabrioletu in zrl v nebo. Izrekel si je omenjeni odstavek, se ga naučil na pamet, ob tem pa si je predstavljal, da se to, kar je opisoval, dejansko dogaja. Z razgledne točke nad Hollywoodom se je odpeljal šele, ko je začutil, da je res oseba, ki si jo je predstavljal – ko je začutil, da je zadeva resnična. Napisal si je celo ček za deset milijonov dolarjev, nanj napisal »za igralske storitve« ter datum »dan zahvalnosti 1995«. Ček je leta nosil v denarnici.

Leta 1994 so prišli v kinematografe trije filmi, ki so Carreyja izstrelili med zvezde. Februarja se je pojavil Ace Ventura: nori detektiv, julija je sledila Maska. Za vlogo v svojem tretjem filmu, Butec in butec, ki se je pojavil decembra, je Carrey dobil ček za natančno deset milijonov dolarjev. Ustvaril je prav to, kar si je zamislil.

Kaj imajo skupnega vsi ti posamezniki? Izničili so vpliv zunanjega okolja, presegli vpliv svojih teles, pa tudi vpliv časa, da bi lahko v sebi ustvarili mogočne nevrološke spremembe. Ko so se predstavili svetu, so lahko poskrbeli, da so njihovi umi delovali skladno s telesi, ter tako ustvarili snovni svet, kakršnega so si zamislili.

To podpirajo tudi izsledki znanstvenih raziskav. Številni poskusi v zvezi z umsko vadbo dokazujejo, da kadar se osredotočimo na določen predel telesa, naše misli spodbujajo predel v možganih, ki nadzoruje ta del4 – če vztrajate, se začnejo fizične spremembe v senzornem področju možganov. Zadeva se zdi smiselna, kajti če se nenehno osredotočamo na isto točko, aktiviramo in krepimo iste nevronske mreže. Posledica: okrepimo možganske zemljevide za tisto področje.

V raziskavi, ki so jo opravili na Harvardu, so udeleženci, ki prej niso še nikoli igrali klavirja, v mislih dve uri pet dni izvajali preprosto vajo s petimi prsti – in ustvarili enake spremembe v možganih kot udeleženci, ki so dejansko izvajali isto dejavnost.5 Področje njihovih možganov, ki nadzoruje premikanje prstov, se je izjemno okrepilo – kot da se je to, kar so si predstavljali možgani, res zgodilo. Oblikovali so nevrološko »strojno opremo« (vezja) in »programsko opremo« (programe), ter zgolj z mislimi ustvarili nove možganske zemljevide.

V okviru druge raziskave, pri kateri so trideset ljudi spremljali dvanajst tednov, so nekateri redno razgibavali mezince, drugi pa so si samo predstavljali to početje. Skupina, ki je dejansko razgibavala prste, je povečala moč v mezincih za 53 odstotkov, skupina, ki si je samo predstavljala opravljanje vaj, pa tudi – čeprav za 35 odstotkov.6 Njihova telesa so se spremenila, kot bi se, če bi vedno znova doživljala fizične izkušnje v zunanji resničnosti – čeprav se je vse skupaj dogajalo samo v glavah udeležencev. Umi so spremenili telesa.

V podobnem poskusu si je deset prostovoljcev petkrat na teden predstavljalo, da na vso moč napenjajo bicepse. Raziskovalci so spremljali električno aktivnost v njihovih možganih in vsaka dva tedna izmerili njihovo mišično moč. Tisti, ki so si samo predstavljali napenjanje mišic, so v pičlih nekaj tednih okrepili mišično moč za 13,5 odstotka, koristi pa so ohranili še tri mesece po koncu vadbe.7 Njihova telesa so se odzvala na novi um.

Zadnji primer je francoska raziskava, v kateri so primerjali udeležence, ki so bodisi dvigovali različne uteži ali pa so si predstavljali to početje. Tisti, ki so si predstavljali dvigovanje težjih uteži, so bolj aktivirali svoje mišice kot tisti, ki so si predstavljali dvigovanje lažjih.8 V vseh treh raziskavah umske vadbe so udeleženci merljivo okrepili telesno moč zgolj z mislimi.

Mogoče se sprašujete, ali obstajajo raziskave, ki bi razkrivale, kaj se zgodi, ko zadevo izpeljemo v celoti – ko si ne le predstavljamo tega, kar bi radi ustvarili, ampak stvar oplemenitimo z močnim pozitivnim čustvom. Pravzaprav obstajajo. In o njih boste kmalu brali.


Aktiviranje novih genov v telesu z novim umom

Da bi bolje razumeli, zakaj umska vadba deluje, moramo preučiti nekaj vidikov anatomije možganov, na kratko pa se bomo posvetili tudi nevrokemiji. Najprej pojasnimo čelni reženj, ki je tik za čelom in predstavlja ustvarjalno središče. To je tisti del možganov, ki nam omogoča, da se učimo novih stvari, sanjamo o novih zmožnostih, sprejemamo zavestne odločitve, oblikujemo namere in tako naprej. Lahko bi rekli, da je čelni reženj nekakšen generalni direktor – omogoča vam dojemati, kdo ste, kaj počnete in kako se počutite. Je dom vaše zavesti. To je pomembno, kajti ko bolj ozavestite svoje misli, jih lahko tudi bolje usmerjate.

Ko poglabljate umsko vadbo in se res osredotočite na želeni izid, je čelni reženj vaš zaveznik, saj omogoči, da niste več tako dovzetni za dražljaje iz zunanjega sveta in vas informacije, ki jih zaznavate s svojimi petimi čutili, ne vznemirjajo več toliko. Skeni možganov razkrivajo, da se v stanju popolne osredotočenosti – recimo med umsko vadbo – zaznavanje časa in prostora okrni.9 To se zgodi, ker čelni reženj posreduje informacije iz senzoričnih središč (ki omogočajo, da »čutite« svoje telo v prostoru), motoričnih središč (ki so odgovorna za fizično gibanje) in asociacijskih središč (kjer so misli o vaši identiteti), pa tudi iz vezij temenskega režnja (ki omogoča zaznavanje časa). Ker lahko presežete vpliv okolja, telesa in celo časa, lahko misli, ki jih premlevate, postanejo bolj resnične kot kar koli drugega.

V trenutku, ko si predstavljate novo prihodnost zase, ko razmišljate o novih zmožnostih in si začnete postavljati določena vprašanja – recimo, Kako bi bilo, če bi živel brez teh bolečin in omejitev? –, se aktivira čelni reženj. V nekaj sekundah ustvari namero oziroma željo po zdravju (ta vam omogoči, da razjasnite, kaj bi radi in česa nočete več doživljati), ter umsko sliko zdravja – ta vam omogoči, da si lahko predstavljate, kako bo, ko boste zdravi.

Čelni reženj ima v vlogi nekakšnega generalnega direktorja povezave z vsemi drugimi deli možganov. Zato izbere nevronske mreže in ob njihovi pomoči ustvari novo stanje uma, ki predstavlja odgovor na zgoraj omenjeno vprašanje. Lahko bi rekli, da postane dirigent simfoničnega orkestra – utiša stara vezja (gre za »obrezovalno« funkcijo nevroplastičnosti), izbere drugačna omrežja nevronov v različnih delih možganov in jih spoji, da bi ustvaril novo raven uma, ki bo odsevala to, kar ste si predstavljali. Čelni reženj spremeni vaš um. Poskrbi, da možgani delujejo v drugačnih sekvencah, vzorcih in kombinacijah. Ko lahko čelni reženj izbere različne nevronske mreže, jih brez težav spoji ter aktivira in tako ustvari novo raven uma. Takrat se v vaših mislih oziroma v čelnem režnju pojavi podoba oziroma nekakšen notranji prikaz tega, kar ste si predstavljali.

Posvetimo se spet nevrokemiji. Če čelni reženj poskrbi, da se, ko svojo pozornost namenite jasni nameri, hkrati aktivira dovolj nevronskih mrež, misel postane izkušnja v vašem umu – takrat je vaša notranja resničnost bolj resnična od zunanje. Ko misel postane izkušnja, začnete zaznavati, kako bi se počutili, če bi se to dejansko zgodilo (ne pozabite: čustva so nekakšni kemični »odtisi« izkušenj). Možgani ustvarijo drugačno obliko kemičnega prenašalca – nevropeptid – in ga razpošljejo v celice po vsem telesu. Nevropeptid išče primerna receptorska mesta oziroma priklopne postaje v različnih celicah, da bi lahko predal svoje sporočilo hormonskim središčem, na koncu pa tudi celični DNK. Tako celice dobijo novo sporočilo, da se je nekaj zgodilo.

Ko DNK v celici dobi to novo informacijo od nevropeptida, se odzove tako, da vklopi oziroma aktivira določene gene, druge pa izklopi oziroma jim onemogoči delovanje – vse v podporo vašemu novemu stanju duha. Nadzorovanje izražanja genov spominja na luči, ki se bodisi ogrevajo in postajajo vse svetlejše, ali pa se ohlajajo in postajajo vse bolj medle. Ko se gen izklopi, postane neaktiven, bolj medel ali šibkejši – in ne ustvarja več toliko beljakovin. Posledice v našem telesu so merljive.

Oglejte si sliki 5.1A in 5.1B, ki vam bosta pomagali slediti celotnemu zaporedju, ki razkriva, kako zgolj z mislimi spremenimo svoje telo.



SLIKA 5.1A





SLIKA 5.1B

Slika 5.1A razkriva, kako se misli prebijajo skozi vrsto preprostih mehanizmov in kemičnih reakcij, ki omogočajo spremembo v telesu. lahko bi sklepali tako: če nove misli ustvarijo nov um, ko aktivirajo nove nevronske mreže ter ustvarijo kakovostnejše nevropeptide in hormone (ki posredujejo sporočila novim celicam na nove načine in na epigenetski ravni aktivirajo nove gene, kar omogoči ustvarjanje novih beljakovin). če je izražanje beljakovin izražanje življenja, in je enakovredno zdravju telesa, slika 5.1b prikazuje, kako lahko misli zdravijo telo.




Izvorne celice: mogočna zaloga zmožnosti

Izvorne celice so naslednji košček sestavljanke, ki ga moramo razumeti. So vsaj delno odgovorne za omogočanje navidezno nemogočih izidov. Uradno gre za nediferencirane biološke celice, ki postanejo specializirane. Lahko bi rekli, da so surovi potencial. Ko se ti nepopisani listi aktivirajo, se prelevijo v tiste vrste celic, ki jih telo v določenem trenutku potrebuje – vključno z mišičnimi, kostnimi, kožnimi celicami, celicami imunskega sistema, in celo živčnimi celicami v možganih –, da bi nadomestile poškodovane celice v telesnih tkivih, organih in sistemih. Izvorne celice so kot nastrgani led v kornetu, preden ga prelijemo s sirupom določenega okusa. So kot grude gline, ki čakajo na lončarjevem vretenu, da jih zgnete v krožnike, sklede, vaze ali vrčke. Lahko bi celo rekli, da spominjajo na zvitek srebrnega samolepilnega traku, s katerim lahko en dan zatesnimo puščajočo pipo, naslednji dan pa ga premeteno preoblikujemo v obleko za maturantski ples.

Sledi primer delovanja izvornih celic. Ko se urežete v prst, mora telo poskrbeti za celjenje ureznine. Ko se zgodi lokalna poškodba, geni dobijo signal zunaj celice. Gen se aktivira in ustvari ustrezne beljakovine, te pa izvornim celicam ukažejo, naj se spremenijo v zdrave in pravilno delujoče kožne celice. Travmatični signal je informacija, ki jo potrebuje izvorna celica, da bi se prelevila v kožno celico. V telesu ves čas poteka več milijonov takšnih procesov. Zdravljenje s takšnim izražanjem genov je dokazano na področjih jeter, mišic, kože, prebavil, kostnega mozga in celo možganov ter srca.10

V raziskavah celjenja ran, pri katerih je sodelujoči v izjemno čustvenem, negativnem stanju – recimo, je jezen –, izvorne celice ne prejmejo jasnega sporočila. Kadar je signal moten – kot takrat, ko na radijski signal vpliva statična elektrika –, potencialna celica ne dobi pravih dražljajev, da bi postala uporabna. V razdelku o stresnem odzivanju in življenju v tako imenovanem preživetvenem načinu ste prebrali, da zdravljenje traja dlje, ker telo večino energije porabi za soočanje z jezo in njenimi učinki na kemični ravni. Takrat preprosto ni čas za ustvarjanje, rast in nego – je čas za nujno ukrepanje.

Placebo učinkuje tako, da z jasno namero in okrepljenim pozitivnim čustvom vplivate na um, da lahko ustrezna vrsta signala doseže celice DNK. Sporočilo ne vpliva samo na nastajanje kakovostnih beljakovin, ki omogočajo boljši ustroj in delovanje telesa, ampak pripomore k nastajanju popolnoma novih, zdravih celic iz latentnih izvornih celic, ki samo čakajo, da jih bo aktiviralo ustrezno sporočilo.

Izvorne celice po svoje spominjajo na kartice »izpuščen si iz zapora« v igri monopoli, kajti ko so aktivirane, nadomestijo celice v poškodovanih predelih telesa in omogočajo nov začetek. Izvorne celice pravzaprav pomagajo pojasniti, kako poteka zdravljenje v vsaj polovici primerov placeba, kjer so bile opravljene lažne operacije, bodisi za artritično koleno ali koronarni obvod (kot je opisano v 1. poglavju).


Kako namere in okrepljena pozitivna čustva spremenijo našo biološko sestavo

Omenili smo že čustva in njihovo izjemno pomembno vlogo pri zdravljenju telesa, zdaj pa bomo zadevo podrobneje preučili. Če se na nove misli, na katere se osredotočamo pri umski vadbi, odzivamo z okrepljenimi čustvi, pravzaprav silno oplemenitimo svoj trud, kajti čustva nam pomagajo bistveno pospešiti epigenetske spremembe. Ne potrebujemo čustvene komponente; navsezadnje udeleženci raziskave, ki so krepili svoje mišice tako, da so si predstavljali dvigovanje uteži, niso potrebovali vznesenosti, da bi spremenili svoje gene. So pa vsakič, ko so v mislih dvignili utež, postali bolj navdihnjeni. Prigovarjali so si: »Še bolj se potrudi! Še bolj se potrudi! Še bolj se potrudi!« Nenehno navzoče čustvo je bilo vplivni sprožilec, ki je resnično omogočil celoten proces.11 Ohranitev takšnega okrepljenega čustva nam omogoči, da bistveno hitreje dosežemo neprimerljivo bolj dramatične rezultate – gre za enako osupljive rezultate, kakršnim smo priče pri odzivanju na placebo.

Se spomnite raziskave smeha iz 2. poglavja? Japonski raziskovalci so ugotovili, da je enourno gledanje humorističnih oddaj spodbudilo delovanje 39 genov, od katerih jih je bilo 14 povezanih z dejavnostjo naravnih celic ubijalk v imunskem sistemu. Nekaj drugih raziskav je razkrilo okrepitev ravni protiteles po tem, ko so udeleženci gledali videokaseto s humorno vsebino.12 Raziskave na univerzi Severna Karolina v Chapel Hillu so ponudile še dodaten dokaz, da okrepljena pozitivna čustva okrepijo tako imenovani vagusni ton, ki nam omogoči presojanje zdravja vagusnega živca, ki igra pomembno vlogo pri nadzorovanju delovanja avtonomnega živčevja ter homeostaze.13 V japonski raziskavi so podganje mladiče pet dni pet minut na dan žgečkali, da bi okrepili pozitivna čustva. Izkazalo se je, da so se v njihovih možganih pojavili novi nevroni.14

V vsakem od teh primerov so močna pozitivna čustva pomagala udeležencem raziskav sprožiti resnične fizične spremembe, ki so okrepile njihovo zdravje. Pozitivna čustva telesu in možganom omogočijo, da kar »vzcvetijo«.

Zdaj pa se posvetimo vzorcu številnih raziskav placeba: v trenutku, ko se nekdo z jasno namero posveti svoji drugačni prihodnosti (želi živeti brez bolečin ali bolezni), vse skupaj pa oplemeniti z okrepljenim čustvom (vznemirjenostjo, upanjem ter pričakovanjem, da bo dejansko zaživel brez bolečin ali bolezni), njegovo telo ni več v preteklosti. Telo živi v drugačni prihodnosti, kajti kot smo videli, ne pozna razlike med čustvom, ki ga ustvari dejanska izkušnja, in čustvom, ki ga ustvari sama misel. Okrepljeno pozitivno čustvovanje kot odziv na novo misel je ključni del tega procesa, kajti iz okolja zunaj celice prihajajo nove informacije – telo pa izkušnje iz zunanjega okolja enači s tistimi iz notranjega.

Se spomnite gospoda Wrighta iz 1. poglavja? Postal je zelo vznemirjen, ko je pomislil, da bi vzel močno novo zdravilo, za katerega je izvedel. Predstavljal si je, kako bi ga lahko ozdravilo. Bil je tako navdušen, da je nadlegoval svojega zdravnika, naj mu ga priskrbi. Ko ga je končno dobil in zaužil, ni imel pojma, da je zadeva inertna. Ker pa njegovi možgani niso poznali razlike med njegovimi umskimi podobami zdravja, oplemenitenimi z močnim čustvenim nabojem, ter dejanskim dobrim počutjem, se je njegovo telo na čustveni ravni odzvalo, kot da se je to, kar si je predstavljal, že zgodilo. Um in telo sta sodelovala, da bi aktivirala nove gene na novo in to – ne močno novo zdravilo, ki ga je zaužil – je skrčilo njegove tumorje in mu povrnilo zdravje. To je spravilo v novo stanje duha.

Ko pa je gospod Wright izvedel, da so raziskave novega zdravila razkrile njegovo neučinkovitost, je začel razmišljati in čustvovati po starem – vrnil se je v okvir starega programiranja oziroma vzorcev mišljenja. Nič čudnega, da so se njegovi tumorji vrnili. Stanje njegovega duha se je spet spremenilo. Ko pa so mu zdravniki povedali, da lahko dobi izboljšano različico zdravila, ki je nekoč že delovalo, je spet postal navdušen. Res je verjel, da bo nova različica učinkovala, saj je bil temu že priča (ali pa se mu je vsaj zdelo, da je bil priča njegovi učinkovitosti).

Spet je nameraval ozdraveti in začel je razmišljati o tej možnosti. Ob teh novih mislih so njegovi možgani ustvarili nove nevronske povezave, možakar pa je ustvaril nov um. Spet je bil neznansko vznemirjen in poln upanja, to čustvo pa je ustvarilo takšne kemične snovi v njegovem telesu, ki so »podprle« njegove nove misli. Njegovo telo spet ni prepoznalo razlike med mislimi in občutki glede zdravja in dejanskim dobrim počutjem. Njegovi možgani in telo so se spet odzvali tako, kot da se je zadeva, ki si jo je predstavljal, že zgodila – njegovi tumorji so spet izginili.

Ko pa je v časopisu prebral, da je njegovo »čudežno zdravilo« res neučinkovito, je še zadnjič spet začel razmišljati in čustvovati po starem. Njegova stara osebnost se je vrnila, z njo pa tudi tumorji. Čudežnega zdravila ni bilo – on je bil čudež. In ni bilo placeba – on je bil placebo.

Zdi se logično, da se ne osredotočimo samo na izogibanje negativnim čustvom, kot sta strah in jeza, ampak tudi na zavestno krepitev iskrenih, pozitivnih čustev oziroma občutkov, kot so hvaležnost, radost, vznemirjenost, zanos, očaranost, osuplost, navdihnjenost, začudenost, zaupanje, spoštovanje, prijaznost, sočutje in krepitev naše lastne moči in samozavesti. To nam namreč omogoči, da kar najbolj okrepimo svoje zdravje.

Raziskave kažejo, da pozitivna, mogočna čustva, kot sta prijaznost in sočutje – mimogrede, takšna čustva so naša prirojena pravica – običajno spodbujajo nastajanje drugačne oblike nevropeptida (imenovane oksitocin), ki onemogoči delovanje receptorjev v amigdali, delu možganov, ki ustvarja strah in tesnobo.15 Ko se znebimo strahu, lahko občutimo veliko več zaupanja in ljubezni, obenem pa smo bolj sposobni odpuščati. Nismo več sebični, ampak postanemo nesebični. Stanje našega duha se spremeni, nevronska vezja pa odprejo vrata neskončnim zmožnostim, ki si jih prej nismo mogli niti predstavljati, kajti zdaj ne zapravljamo vse svoje energije za razmišljanje o tem, kako bi preživeli.

Znanstveniki odkrivajo področja v telesu – recimo v prebavilih, imunskem sistemu, jetrih in srcu, pa tudi v številnih drugih organih –, ki imajo receptorska mesta za oksitocin. Ti organi so izjemno odzivni na ključni zdravilni učinek oksitocina, ki ga povezujejo z nastajanjem novih krvnih žil v srcu,16 stimuliranjem delovanja imunskega sistema,17 krepitvijo gastrične motilnosti18 in normalizacije ravni sladkorja v krvi.19

Za trenutek se vrnimo k umski vadbi. Se spomnite, da je čelni reženj naš edini zaveznik pri tem početju? Ugotovili smo že, da nam pomaga preseči vpliv telesa, okolja in časa – oseba, ki živi v preživetvenem načinu, je osredotočena predvsem na te tri dejavnike. Pomaga nam preseči svoj jaz in doseči stanje čiste zavesti, kjer nimamo ega.

Ko si v tem novem stanju zamišljamo, kaj želimo, so naša srca bolj odprta, pozitivna čustva nas lahko preplavijo. Čutenje vpliva na misli, misli pa na čutenje, in končno lahko ta krog učinkuje nam v korist. Sebičnih misli, značilnih za boj za preživetje, ni več, saj se je energija, ki smo jo namenjali preživetju, sprostila, in nam je zdaj na voljo, da ustvarjamo z njo. Kot bi nam nekdo plačal mesečni obrok najemnine ali hipoteke, da bi nam ostalo več denarja.

Jasno namero v zvezi z novo prihodnostjo oplemenitimo z mogočnimi, okrepljenimi čustvi. Pri tem vztrajamo, dokler ne ustvarimo nove ravni uma in novega stanja duha. Zdaj lahko popolnoma razumemo, zakaj se nam te misli zdijo resničnejše od prejšnjega, omejenega pogleda na resničnost. Končno smo svobodni. In ko resnično sprejmemo takšno čutenje, lažje sprejmemo zmožnosti, ki smo si jih predstavljali.

Dirigent simfoničnega orkestra (čelni reženj) se počuti kot otrok v slaščičarni – navdušeno in radostno preučuje najrazličnejše ustvarjalne zmožnosti za nove nevronske povezave, katerih kombinacije lahko ustvarijo nove nevronske mreže. In ko se dirigent oddalji od starega stanja duha ter vklopi vezja na novi ravni, začnejo naše nevrokemične snovi posredovati nova sporočila celicam, ki so zdaj pripravljene na epigenetske spremembe, ki aktivirajo nove gene na novo, ki še krepijo našo moč – in ker si »pomagamo« z okrepljenimi pozitivnimi čustvi, ki omogočijo, da se nekaj zdi, kot da se je že zgodilo, aktiviramo gen, preden nanj vpliva okolje. Zdaj nič več ne čakamo na spremembo in ne upamo, da bo do nje prišlo – mi smo sprememba.


Nazaj v samostan

Posvetimo se spet raziskavi z začetka prejšnjega poglavja, v kateri so se starejši možje pretvarjali, da so mlajši, in so se dejansko fizično pomladili. Na vprašanje, kako jim je to uspelo, smo zdaj odgovorili, skrivnost je razrešena.

Ko so ti možje prispeli v samostan, so se odmaknili od svojih vsakdanjih življenj. Nič več jih ni spominjalo na to, kaj so – te misli so do takrat temeljile na njihovem zunanjem okolju. Na delavnico so prišli s popolnoma jasno namero: nameravali so se pretvarjati, da so spet mladi (s telesno in umsko vadbo, kajti obe spremenita možgane in telo), obenem pa so želeli biti pri tem početju nadvse pristni. Ko so gledali filme, brali revije, poslušali radijske in gledali televizijske oddaje izpred dvaindvajsetih let, brez motenj sodobnega sveta, so se lahko popolnoma oddaljili od dejstva, da so bili stari nad sedemdeset oziroma osemdeset let.

Dejansko so zaživeli, kot da so spet mladi. Ko so zaznavali nove misli in občutke glede mladostnosti, so začeli njihovi možgani aktivirati nevrone v novih zaporedjih, vzorcih in kombinacijah – nekatere niso bile aktivirane že dvaindvajset let. Ker je celotna okolica možem – ti so bili neznansko vzhičeni – omogočila, da so izkušnjo dojemali kot resnično, njihovi možgani niso zaznali, ali so možje res dvaindvajset let mlajši ali se samo pretvarjajo, da so. V možeh so se v nekaj dneh začele dogajati genske spremembe, ki so natančno odsevale to, kar so bili.

Pri tem so njihova telesa ustvarjala nevropeptide, »primerne« njihovim novim čustvom, in ko so ti začeli učinkovati, so celicam dostavili nova sporočila. Ko so ustrezne celice sprejele te kemične prenašalce, so jim takoj odprle pot neposredno do DNK globoko v vsaki celici. Ko so prišli tja, so se ustvarile nove beljakovine, te pa so poiskale nove gene skladno z informacijami, ki so jih prenašali. Ko so beljakovine našle, kar so iskale, so odstranile ovojnico DNK in aktivirale čakajoči gen ter sprožile epigenetske spremembe. Te so omogočile ustvarjanje novih beljakovin, ki so spominjale ne beljakovine dvaindvajset let mlajših mož. Če v telesih mož ni bilo ustreznih delov za omogočanje zahtevanih epigenetskih sprememb, je epigenom preprosto poklical na pomoč izvorne celice in tako ustvaril vse, kar je bilo treba.

Sledil je plaz izboljšav na fizični ravni – omogočenih je bilo vse več epigenetskih sprememb in aktiviranih vse več genov, dokler možje, ki so odplesali skozi vrata samostana, niso bili več tisti, ki stopili skoznje pred pičlim tednom.

In če je proces učinkoval pri teh možakarjih, vam jamčim, da lahko tudi v vašem primeru. Za kakšno resničnost se boste odločili? Za koga se boste izdajali (ali ne)? Je res lahko tako preprosto?





Šesto poglavje

Dovzetnost



Šestintridesetletni Ivan Santiago je potrpežljivo stal na newyorški ulici in skupaj s peščico paparacev čakal za žametno vrvjo pred vhodom za zaposlene hotela s štirimi zvezdicami v predelu Lower East Side. Čakali so na tujega dostojanstvenika, ki naj bi čez nekaj trenutkov izstopil iz stavbe ter skočil v eno od dveh limuzin, ki sta čakali ob pločniku. Ampak Santiago v rokah ni stiskal fotoaparata. V eni je držal nov rdeč nahrbtnik, z drugo pa je segel v delno odpeto zadrgo ter zgrabil pištolo, na kateri je bil nameščen dušilnik. Santiago, postavni zaporniški varnostnik iz Pensilvanije, s plešo, na katero bi bil ponosen še Vin Diesel, se je spoznal na smrtonosno orožje. V službi mu ga nikoli ni bilo treba uporabiti, danes pa je bil pripravljen, da ga uporabi.

Nekaj trenutkov pred tem je bil Santiago na poti domov – brez ene same misli o orožju, nahrbtnikih, tujih dostojanstvenikih ali atentatih. Zdaj je stal s prstom na sprožilcu in strašljivo mrkim pogledom – samo še nekaj trenutkov, pa bo postal morilec. Vrata hotela so se odprla, skoznje je zakorakala njegova tarča v novi, beli srajci, s sončnimi očali in usnjeno aktovko. Možakar je naredil samo dva ali tri korake proti čakajoči limuzini, ko je Santiago izvlekel pištolo iz nahrbtnika in trikrat ustrelil. Možakar se je zgrudil na pločnik in negibno obležal, na njegovi srajci so se razbohotili rdeči madeži.

Nekaj trenutkov pozneje se je na vsem lepem prikazal Tom Silver, umirjeno položil roko na Santiagovo ramo, drugo pa na možakarjevo čelo, in rekel: »Ko bom preštel do pet, bom rekel: 'Ste popolnoma sproščeni.' Takrat boste odprli oči in boste zbujeni. Ena, dve, tri, štiri, pet! Ste popolnoma sproščeni!«

Santiaga so hipnotizirali, da bi ustrelil neznanca (v resnici je šlo za kaskaderja), in sicer z nenevarno plinsko pištolo. Šlo je za poskus, ki ga je vodila peščica raziskovalcev, ki je želela preizkusiti nekaj nepredstavljivega: je mogoče s hipnozo programirati človeka, ki je sicer dober in spoštuje zakone, da bi postal hladnokrvni morilec?

V terencu so bili skriti raziskovalci, Silverjevi sodelavci, ki so napeto spremljali dogajanje: dr. Cynthia Meyersburg, ki je takrat na Harvardu opravljala specializacijo po opravljenem doktoratu na področju eksperimentalne psihopatologije; dr. Mark Stokes, nevroznanstvenik z Oxforda, ki preučuje nevronske poti, povezane s sprejemanjem odločitev; in dr. Jeffery Kieliszewski, forenzični psiholog iz ustanove Human Resource Associates iz Grand Rapidsa v Michiganu, ki je deloval v najbolj varovanih zaporih in bolnišnicah za duševno motene kriminalce.

Dan pred tem so raziskovalci začeli delo s skupino 185 prostovoljcev. Silver (klinični hipnoterapevt in strokovnjak za preiskave s forenzično hipnozo, ki je nekoč pomagal tajvanskemu obrambnemu ministrstvu razkriti mednarodni škandal, povezan s trgovino z orožjem – šlo je za 2,4 milijarde dolarjev vreden posel) je preučil vseh 185 udeležencev, da bi ugotovil, kako dovzetni so za hipnozo. Velja, da je samo od približno pet do deset odstotkov prebivalcev zelo sugestibilnih oziroma dovzetnih za hipnozo. V testni skupini je izpolnjevalo merila 16 udeležencev. Sledilo je psihološko ovrednotenje, s katerim bi izločili tiste, ki bi utegnili zaradi poskusa utrpeti trajno psihološko škodo. Enajst jih je napredovalo do naslednjega testa, s katerim so ugotovili, ali bi v stanju hipnoze lahko zavrgli zakoreninjena družbena pravila – tako so razkrili, kateri so bili najbolj dovzetni.

Udeležence so potem razdelili v manjše skupine in jih odpeljali v precej obljudeno restavracijo na kosilo, niso pa vedeli, da so jim vcepili posthipnotično sugestijo: ko bodo sedli, se jim bo stol zdel zelo vroč – tako zelo, da jim bo hitro postalo vroče in se bodo slekli do spodnjega perila kar sredi restavracije. Vsi udeleženci so do določene mere upoštevali navodila, raziskovalci pa so izločili sedem ljudi, ki so se bodisi pretvarjali ali pa niso bili dovolj dovzetni za dosledno izpolnjevanje ukazov. Nekateri so se slekli do spodnjega perila v nekaj sekundah – dejansko so mislili, da so njihovi stoli izjemno vroči.

Štiri udeležence, ki so napredovali na naslednjo raven, so povabili, naj opravijo test, pri katerem nihče ne bi mogel goljufati. Stopiti so morali v globoko kovinsko kad, napolnjeno z ledeno mrzlo vodo – njena temperatura je bila pičlo stopinjo Celzija, torej tik nad lediščem. Vsakega udeleženca so priklopili na naprave, s katerimi so merili frekvenco srčnega utripa in dihanja, s posebno termografsko kamero pa so spremljali tako njihovo telesno temperaturo kot temperaturo vode. Hipnotizirali so jih, potem pa jim je Silver povedal, da ne bodo občutili nobenega nelagodja zaradi mrzle vode – pravzaprav se jim bo zdelo, da so zlezli v prijetno toplo kopel. Test je opravil anesteziolog Sekhar Upadhyayula, seveda ob ekipi pripravljenih reševalcev.

Ta test naj bi razkril, ali bo mogoče opraviti poskus. Ko je človek izpostavljen tako mrzli vodi, začne nehoteno sopsti, ko voda doseže raven bradavičk. Frekvenci srčnega utripa in dihanja se dvigneta, človek začne drgetati ter šklepetati z zobmi. Nadzor prevzame avtonomno živčevje v samodejnem poskusu ohranitve notranjega ravnovesja – gre za nekaj, kar ni pod našim zavestnim nadzorom. Tudi če bi bila oseba v stanju globoke hipnoze, bi možgani v tako izrednih okoliščinah zaznali toliko občutkov, da oseba ne bi mogla ostati hipnotizirana. Če bi kdo od udeležencev prestal ta preizkus, bi to pomenilo, da je nedvomno izjemno dovzeten.

Trije udeleženci so bili dejansko v stanju globoke hipnoze, ki pa ni bila dovolj globoka, da bi prestali tako hud mraz, ne da bi bila v njihovih telesih onemogočena homeostaza. V kadi so ostali največ osemnajst sekund. Četrti udeleženec, Santiago, pa je ostal malce več kot dve minuti, preden je dr. Upadhyayula prekinil test.

Čeprav je bila frekvenca Santiagovega srčnega utripa visoka pred poskusom, se je takoj, ko je stopil v ledeno mrzlo vodo, znižala. EKG ni razkril nobenega drgetanja srca in tudi naprava, ki je spremljala njegovo dihanje, ni niti enkrat zapiskala. Santiago je sedel na kockah ledu, kot da se namaka v topli kopeli – res je verjel, da počne prav to. Možakar ni niti trenil, njegovo telo pa se ni podhladilo. Raziskovalci so vedeli, da so našli udeleženca, kakršnega so iskali.

Ker je bil Santiago tako dojemljiv v stanju hipnoze, je bilo njegovo telo sposobno tako dolgo presegati vpliv tako ekstremnega okolja, z umom pa je lahko nadzoroval svoje avtonomne funkcije. Bil je pripravljen na zadnji preizkus.

Raziskovalci so preučili njegovo ozadje in ugotovili, da je bil res čudovit možakar. Bil je zaupanja vreden zaposleni, predan sin in ljubeč stric. Nikakor ni bil človek, ki bi privolil, da bo hladnokrvno nekoga ubil. Bo Silverju uspelo takšno osebo spremeniti v morilca?

Da bi bila naslednja faza poskusa veljavna, Santiago ni smel vedeti, kaj se je pripravljalo. Ni smel povezati poskusov, v katerih je sodeloval, in prizora pred hotelom poleg stavbe, v kateri je potekala raziskava. Televizijski producenti, zadolženi za snemanje poskusa, so mu – to je bil del načrta – povedali, da ni bil izbran za nadaljnje sodelovanje, so pa želeli, naj se naslednji dan vrne na kratek zaključni pogovor. Preden je Santiago odšel, so mu povedali, da ne bo več hipnotiziran.

Santiago se je vrnil naslednji dan. Medtem ko je kramljal s producentko, je ekipa pripravila prizorišče pred hotelom. Kaskader si je namestil vrečice z umetno krvjo; v rdeči nahrbtnik so dali plinsko pištolo in ga položili na sedež parkiranega motornega kolesa tik pred vhodom v stavbo. Pred vhodom za zaposlene so namestili žametno vrv, namišljeni paparaci pa so stali s filmskimi in videokamerami. Na ulici sta bili parkirani limuzini – zdelo se je, da nameravata odpeljati »tujega dostojanstvenika« in njegovo spremstvo.

V zgornjem nadstropju stavbe, kjer je potekala raziskava, je Santiago z veseljem odgovarjal na vprašanja svojega »zaključnega pogovora«, dokler se producentka ni za nekaj trenutkov umaknila – povedala mu je, da bo takoj nazaj. Kmalu potem, ko je odšla iz prostora, je vstopil Silver in Santiagu rekel, da se želi posloviti od njega. Ko se je Silver rokoval s Santiagom, ga je malce pocukal za roko – ta je bil zdaj že vajen, da je ob tej kretnji takoj padel v hipnotični trans. Mlahavo se je sesedel na kavč.

Silver mu je povedal, da je spodaj »baraba«, in dodal: »Treba ga je odstraniti. Moramo se ga znebiti, vi pa ste tisti, ki bo to opravil.« Santiagu je povedal, da bo, ko bo stopil iz stavbe, zagledal rdeči nahrbtnik na motornem kolesu, v njem pa je pištola. Santiagu je naročil, naj zgrabi nahrbtnik, se sprehodi do žametne vrvi, kjer naj počaka na dostojanstvenika, ki bo prišel iz hotela z aktovko v rokah. Povedal mu je: »Takoj, ko bo stopil skozi vrata, boste v njegove prsi usmerili pištolo in jo sprožili: Pok! Pok! Pok! Pok! Pok! A takoj, ko boste to naredili, boste preprosto popolnoma pozabili, da se je to sploh zgodilo.«

Silver je v Santiaga »vcepil« slišni in fizični dražljaj, ki naj bi možakarja spravil nazaj v hipnotično stanje, v katerem naj bi ravnal skladno s posthipnotično sugestijo, ki mu jo je dal Silver. Ta je Santiagu povedal, da bo pred stavbo prepoznal producenta, ki mu bo segel v roko in rekel: »Ivan, nalogo ste vrhunsko opravili.« Silver je Santiagu naročil, naj pokima in tako potrdi, če bo storil, kot mu je bilo naročeno, in Santiago je ubogal. Potem ga je Silver spravil iz transa in se vedel, kot da se res želi samo posloviti od njega.

Ko je Silver odšel, se je v prostor vrnila producentka, ki se mu je zahvalila in mu povedala, da je pogovora konec in da lahko odide. Kmalu potem je Santiago stopil iz stavbe, misleč, da gre domov.

Zunaj je k njemu pristopil producent, se rokoval z njim in mu rekel: »Ivan, nalogo ste vrhunsko opravili.« Santiago se je takoj ozrl naokrog, zagledal motorno kolo, stopil do njega in mirno zgrabil rdeči nahrbtnik, ki je ležal na sedežu. Videl je žametno vrv in paparace, stopil do njih in počasi odprl nahrbtnik.

Čez nekaj trenutkov je skozi vrata stopil možakar z aktovko. Ne da bi trenil, je Santiago iz nahrbtnika izvlekel pištolo in možakarja večkrat ustrelil v prsi. Vrečice krvi pod »dostojanstvenikovo« srajco je razneslo in dramatično se je zgrudil na tla.

Silver se je skoraj takoj zatem pojavil na prizorišču in poskrbel, da je Santiago zaprl oči. Kaskader se je hitro umaknil, Silver pa je Santiaga spravil iz transa. Pojavil se je psiholog Jeffery Kieliszewski, ki je Santiagu naročil, naj gre z njim v stavbo na pogovor z drugimi. Raziskovalci so presenečenemu Santiagu povedali, kaj se je zgodilo, in ga vprašali, ali se kaj spomni, kaj je storil, oziroma kaj se je pravkar zgodilo zunaj. Santiago se ni spomnil ničesar – dokler mu Silver ni vcepil sugestije, da se bo spomnil.


Programiranje podzavesti

V prvih poglavjih ste brali o številnih posameznikih, ki so sprejeli možen namišljeni razplet, njihova telesa pa so se čudežno odzvala na to podobo v njihovih umih. Šlo je za posameznike, ki jih je leta pestilo nehoteno drhtenje zaradi Parkinsonove bolezni, ki pa jim je zgolj z mislimi uspelo povečati raven dopamina, kar je povzročilo skrivnostno izginotje njihove spastične ohromljenosti. Šlo je za kronično depresivno žensko, ki je sčasoma fizično spremenila svoje možgane in hromeče čustveno stanje preobrazila v radost in dobro počutje. Šlo je za astmatike, ki so zaradi vodnih hlapov doživeli hud napad, potem pa so krčenje bronhijev odpravili v nekaj trenutkih, ko so vdihavali popolnoma enake vodne hlape kot pred tem. Omeniti je treba tudi može s hudimi bolečinami v kolenu in okrnjeno sposobnostjo gibanja, ki se jim je stanje čudežno izboljšalo po lažni operaciji kolena, in so še vrsto let ostali zdravi.

V vseh teh primerih bi lahko rekli, da je vsak posameznik najprej sprejel, potem pa verjel v sugestijo, povezano z boljšim zdravjem. Potem se je prepustil izidu, ne da bi nadaljeval preučevanje zadeve. Ko so ti ljudje sprejeli zmožnost ozdravitve, so se povezali s prihodnjo možno resničnostjo – v tem procesu pa so spremenili svoj um in možgane. Verjeli so v izid in čustveno sprejeli zamisel o boljšem zdravju, zato so tako njihova telesa kot nezavedni umi živeli v tej prihodnji resničnosti – vendar v sedanjem trenutku.

Spremenili so svoje umsko stanje in tako vplivali na svoja telesa. Aktivirali so nove gene in beljakovine, kar jim je prineslo boljše zdravje, obenem pa so spremenili stanje duha. Ko so se predali novemu možnemu razpletu, niso nič več razglabljali, kaj se bo zgodilo ali kdaj. Preprosto so zaupali, da se bo kakovost njihovega življenja izboljšala. To novo stanje uma in telesa so ohranjali dlje časa. Prav to stanje je aktiviralo nove gene in jih programiralo, da so vztrajali na novi poti.

Ne glede na to, da so več tednov ali celo mesecev vsak dan jemali tablete sladkorja, dobili le eno injekcijo solne raztopine ali pa prestali lažno operacijo, so ti posamezniki okrepili svoje sprejemanje in vero ter se v času trajanja raziskave, v kateri so sodelovali, popolnoma predali. Če so vsak dan zaužili tableto za lajšanje bolečin ali depresije, je ta služila kot nenehni opomnik, naj ne pozabijo na svojo namero in zakaj to počnejo. Tako so vedno znova krepili notranji proces. Če so enkrat na teden obiskali zdravnika, da bi se pogovorili o svojem napredku, je odločitev za stik z zdravniki, sestrami, opremo in čakalnicami sprožila vrsto senzoričnih odzivov, z asociativnim spominom pa so bili opomnjeni na možno novo prihodnost. Na podlagi preteklih izkušenj so ustvarili prepričanje, da je kraj, imenovan »bolnišnica«, kraj, kamor gredo ljudje, da bi ozdraveli. Začeli so pričakovati spremembe v prihodnosti, zato so celotnemu procesu zdravljenja pripisali pomen. Ker so imeli vsi ti dejavniki pomen, so bili pacienti, ki so prejemali placebo, bolj dojemljivi za izide, ki so jih izkusili.

Zdaj pa se posvetimo neizpodbitnemu dejstvu, da teh sprememb niso povzročili resnični fizični, kemični ali terapevtski mehanizmi. Nihče od teh ljudi ni bil res operiran, nihče ni užival aktivnega zdravila ali bil dejansko zdravljen tako, da bi to omogočilo silne spremembe zdravja. Moč njihovih umov je tako zelo vplivala na fiziologijo njihovih teles, da so ozdraveli. Lahko rečemo, da se je njihova prava preobrazba zgodila neodvisno od njihovih zavestnih umov. Ti so lahko sprožili tok dogodkov, procesi pa so potekali na podzavestni ravni – udeleženci niso imeli pojma, kako se je zgodilo.

Enako velja za Ivana Santiaga. Moč njegovega uma v hipnozi je tako vplivala na njegovo fiziologijo, da ni trznil niti takrat, ko je sedel v ledeno mrzli kadi. Zgolj sugestija je vplivala na moč njegovega podzavestnega uma, in ta – ne pa zavestni um – je omogočil omenjeni podvig. Če ne bi sprejel sugestije, bi bil izid popolnoma drugačen. Poleg tega je to, kar je storil, storil, ne da bi razmišljal o tem, kako mu je zadeva uspela; prepričan je bil namreč, da sploh ne sedi v ledeno mrzli vodi. Na umski ravni je bil prepričan, da sedi v kadi, napolnjeni s prijetno toplo vodo.

Učinek placeba tako kot učinek hipnoze ustvari človekova zavest, ki nekako komunicira z avtonomnim živčevjem. Preprosto povedano: zavestni um se spoji z nezavednim. Ko pacienti, ki uživajo placebo, določeno misel sprejmejo kot resnično, potem pa na čustveni ravni verjamejo in zaupajo v končni rezultat, je naslednja stvar, ki se zgodi, ozdravitev.

Zaporedje dogodkov na fiziološki ravni naposled samodejno sproži biološke spremembe – brez vpletenosti zavestnega uma. Človek lahko vstopi v »operacijski sistem«, kjer so vse te funkcije rutinske. Njihovo početje spominja na sejanje semen v plodno zemljo. Sistem samodejno prevzame nadzor. Pravzaprav nima nihče naloge, ki bi jo moral opraviti. Stvari se preprosto zgodijo.

Nihče od udeležencev ne bi mogel zavestno povečati ravni dopamina za dvesto odstotkov in z umom nadzorovati nehoteno drhtenje, ustvarjati nove živčne prenašalce za boj proti depresiji, izvornim celicam sporočiti, naj se preobrazijo v bele krvničke, da bi okrepile imunski odziv, ali obnoviti kolenskega hrustanca, da bi se ublažile bolečine – tako kot se Santiago zavestno ne bi mogel izogniti drgetanju, ko se je potopil v tisto kad. Kdor bi skušal doseči kar koli od naštetega, bi mu zagotovo spodletelo. Tem ljudem bi moral pomagati um, ki že ve, kako sprožiti vse te procese. Da bi jim uspelo, bi morali aktivirati avtonomno živčevje, podzavestni um, potem pa mu dodeliti nalogo ustvarjanja novih celic in beljakovin, kar bi izboljšalo zdravje.


Sprejemanje, prepričanje in predaja

Besedo dojemljivost v knjigi omenjam, kot da gre za nekaj, česar je vsakdo sposoben kar tako, na ukaz. Ko boste brali zgodbo na začetku poglavja, boste videli, da ni tako preprosto. Ne zatiskajmo si oči. Nekateri med nami – vsekakor Ivan Santiago – so bolj dojemljivi kot drugi. In celo tisti, ki so bolj dojemljivi, se na določene sugestije odzivajo bolje kot drugi.

Primer: nekateri udeleženci testa, v okviru katerega so preučevali hipnotizem, so se v javnosti brez težav slekli do spodnjega perila, če so dobili to posthipnotično sugestijo, vseeno pa podzavestno niso mogli sprejeti zamisli, da je kad ledeno mrzle vode v resnici topla brbotajoča kopel. To je bilo res, čeprav posthipnotične sugestije (vključno z navodilom Santiagu, naj ustreli neznanca) ljudje običajno sprejmejo težje kot tiste, ki v hipnotičnem transu začasno spremenijo njihovo stanje.

Tako kot hipnoza niti odziv placeba ne deluje na vsakogar. Opisani bolniki, ki so dobivali placebo, in so bili sposobni ustvariti pozitivne spremembe, ki so trajale več let (kot možje z lažno operacijo kolena), se odzivajo skoraj tako kot hipnotiziranci, ki dobijo posthipnotične sugestije. Pri nekaterih – recimo pri teh možeh – takšne sugestije čudovito učinkujejo, pri drugih se ne zgodi kaj dosti.

Primer: številni bolni preprosto ne morejo sprejeti zamisli, da bi jim lahko zdravilo, postopek, zdravljenje ali injekcija pomagali – kaj šele placebo. Zakaj ne? Ko naše mišljenje preseže vpliv čustvovanja, svojim novim mislim dovolimo, da »ustvarijo« nove občutke, ki krepijo te, nove misli, dokler ne vznikne novo stanje duha. Če pa znani občutki postanejo nekakšen temelj mišljenja, človek pa ne more preseči njihovega vpliva, ostaja pod vplivom enakega preteklega uma in telesa. Vse ostane enako.

Če bi ti ljudje, ki ne morejo sprejeti zamisli, da bi jim lahko zdravilo ali poseg pomagala, dosegli novo raven sprejemanja in prepričanja, potem pa bi se predali izidu, ne da bi nenehno tuhtali o zadevi in si belili glavo zaradi nje, bi jim ta proces prinesel večje koristi.

Dojemljivost spaja tri dejavnike: sprejemanje, prepričanje in predajo. Bolj ko sprejemamo, verjamemo in se predamo temu, s čimer želimo spremeniti svoje notranje stanje, boljše rezultate lahko dosežemo. Ko je bil Santiago hipnotiziran in pod vplivom svojega podzavestnega uma, je lahko popolnoma sprejel vse, kar mu je Silver povedal o »barabi«, ki jo je bilo treba odstraniti. Verjel je, da Silver govori resnico, in lahko se je predal izpolnjevanju podrobnih ukazov, ki mu jih je dal – ne da bi jih kadar koli preučil ali kritično premislil o tem, kaj naj bi naredil. Ni omahoval ali prosil za dokaze. Ni dvomil. Preprosto je ubogal.


Vpliv čustev

Ko nam nekdo predstavi zamisel o boljšem zdravju, mi pa upanje oziroma misel na to, da bi lahko nekaj zunaj nas povzročilo spremembe v nas, povežemo s čustveno oplemenitenim pričakovanjem izkušnje, postanemo dojemljivi za ta končni izid. Od vsega tega nekaj pričakujemo, zadevi pa pripišemo pomen.

Čustveni dejavnik je ključen pri tej izkušnji; dojemljivost ni samo razumski proces. Številni si lahko predstavljajo boljše počutje, a če rezultata ne morejo sprejeti na čustveni ravni, ga ne morejo »vnesti« v avtonomno živčevje (kar je s hipnozo storil Santiago) – ta del je ključen, saj je povezan z jedrom podzavestnega programiranja, ki vpliva na vse odločitve (o čemer smo razpravljali v 3. poglavju). V psihologiji na splošno velja, da oseba, ki doživlja intenzivnejša čustva, tudi raje sprejema zamisli in je s tem bolj dovzetna za sugestije.

Za nadzor avtonomnega živčevja je odgovoren limbični sistem, ki mu pravimo tudi »čustveni možgani« in »kemični možgani«. Prikazan je na sliki 6.1, odgovoren pa je za podzavestne funkcije, kot sta ohranjanje kemičnega ravnovesja in homeostaza. Ohranja naravno fiziološko ravnovesje telesa. Gre za človekovo čustveno središče. Ko izkusite različna čustva, se aktivira ta del možganov in ustvari ustrezne kemične molekule, povezane s čustvovanjem. In ker je ta predel možganov pod nadzorom zavestnega uma, v trenutku, ko občutite določeno čustvo, aktivirate svoje avtonomno živčevje.

Če placebo učinkuje pod pogojem, da najprej občutite okrepljeno pozitivno čustvo, preden doživite dejansko izkušnjo zdravljenja, potem takrat, ko okrepite svoj čustveni odziv (in se spravite iz svojega normalnega umirjenega stanja), aktivirate svojo podzavest. Ko si dovolite občutiti čustva, vstopite v »operacijski sistem« in programirate spremembo, kajti zdaj samodejno dajete navodila avtonomnemu živčevju, naj začne ustvarjati takšno biokemično sestavo, kot bi se vam stanje dejansko izboljševalo. Telo dobi mešanico teh naravnih alkimističnih eliksirjev iz možganov in uma. In rezultat? Telo zdaj na čustveni ravni prevzame vlogo uma.

Kot smo videli, tu ne gre za kakršna koli čustva. Čustva, povezana s preživetjem, ki smo jih že preučili v prejšnjem poglavju, možgane in telo pahnejo iz ravnovesja in okrnijo vpliv (oziroma izklopijo) gene, potrebne za optimalno zdravje. Strah, občutki nepomembnosti, jeza, sovražnost, neučakanost, črnogledost, tekmovalnost in zaskrbljenost ne aktivirajo giBanje ZavesTi ustreznih genov za boljše zdravje. Dejansko učinkujejo prav nasprotno. Živčevje spravijo v stanje »boj ali beg«, telo pa pripravijo na izredno stanje. Zdaj izgubljate življenjsko energijo, ki bi jo lahko namenili za zdravljenje.



SLIKA 6.1

Ko zaznate čustvo, lahko obidete neokorteks – sedež zavestnega uma – in aktivirate avtonomno živčevje. Ko presežete vpliv tistega dela možganov, ki je zadolžen za razmišljanje, pridete do dela, ki nadzoruje, ohranja in omogoča zdravje.



Mimogrede, podobno je, ko se trudite doseči nekaj. Ko se trudite, pravzaprav silite v nekaj, ker bi radi spremenili zadevo. Naprezate se, skušate izsiliti izid, četudi se ne zavedate, da počnete prav to. To vas pahne iz ravnovesja, tako kot čustva, povezana s preživetjem, in bolj zagrenjeni ter neučakani postajate, manj ste v ravnovesju. V filmu Imperij vrača udarec Yoda Luku Skywalkerju reče, naj ne poskuša, ampak samo ukrepa. Enako velja za odziv placeba: ni se vam treba truditi in poskušati, samo prepustite se.

Vsa omenjena negativna in stresna čustva se nam zdijo povsem domača, obenem pa so povezana s številnimi preteklimi dogodki. Ko se osredotočimo nanje, čustva poskrbijo, da je telo še naprej povezano z oblikami pogojevanja iz preteklosti – v tem primeru je posledica slabo zdravje. Nobenih novih informacij namreč ni, ki bi programirale vaše gene na novo. Vaša preteklost močno vpliva na prihodnost.

Po drugi strani pa čustva, kot sta hvaležnost in spoštovanje, odpirajo srce in energijo v telesu povzdignejo na višjo raven – proč od vpliva nižjih hormonskih središč. Hvaležnost je eno od najmočnejših čustev za krepitev dojemljivosti. Vašemu telesu da na čustveni ravni vedeti, da se je dogodek, za katerega ste hvaležni, že zgodil, kajti običajno se zahvalimo potem, ko se je zgodilo nekaj želenega.

Če ste sposobni hvaležnost začutiti pred dejanskim dogodkom, začne vaše telo (tako kot nezavedni um) verjeti, da se je prihodnji dogodek že zgodil – oziroma se vam zadeva dogaja v tem trenutku. Hvaležnost je zato najplemenitejša raven prejemanja. Slika 6.2 prikazuje razliko med izražanjem preživetvenih ter okrepljenih pozitivnih čustev.

Če lahko začutite spoštovanje ali hvaležnost, zadevo pa oplemenitite z jasno namero, začenjate dogodek utelešati na čustveni ravni. Spreminjate svoje možgane in telo. Svojemu telesu na kemični ravni omogočite spoznati to, kar vaš um že pozna. Lahko bi rekli, da ste v novi prihodnosti, a v sedanjem trenutku. Nič več niste v primežu znanih, primitivnih čustev, ki so vas priklepala na preteklost; zdaj vas oplemenitena čustva vodijo v drugačno prihodnost.



SLIKA 6.2

Preživetvena čustva so pretežno plod stresnih hormonov, ki krepijo bolj sebična in omejena stanja uma ter telesa. Ko sprejmete plemenitejša, bolj ustvarjalna čustva, svojo energijo povzdignete na raven drugega hormonskega središča. Takrat se začne vaše srce odpirati in počutite se bolj nesebično. Takrat se začne telo odzivati na spremenjeni um.




Dve plati analitičnega uma

Vrnimo se k nedavno predstavljeni zamisli o tem, da je vsakdo po svoje dovzeten za sugestije, zato je tudi spekter dovzetnosti zelo širok. Vsakdo je po svoje dojemljiv za misli, sugestije in ukaze – tako iz zunanjega sveta kot iz svoje lastne notranjosti. Na dovzetnost vplivajo različne spremenljivke. Raven vaše dovzetnosti je obratno sorazmerna z vašim analitičnim mišljenjem (kar prikazuje slika 6.3): bolj poglobljen ko je vaš analitični um (bolj ko se poglabljate v stvari in jih preučujete), manj sugestibilni ste; šibkejši ko je analitični um, bolj sugestibilni ste.



SLIKA 6.3

Obratno sorazmerni odnos med analitičnim umom in dovzetnostjo za sugestije



Analitični um (oziroma kritični um) je tisti del uma, ki ga zavestno uporabljate in se ga zavedate. Gre za funkcijo razmišljujočega neokorteksa – dela možganov, ki predstavlja sedež vaše zavesti; ki razmišlja, opazuje in si zapomni stvari – in ki odpravlja težave. Analizira, primerja, presoja, spet premišljuje, preučuje, sprašuje, polarizira, jemlje pod drobnogled, tuhta, racionalizira in se spominja. To, kar se je naučil iz preteklih izkušenj, uporabi, da omogoči določene izide v prihodnosti ali pa doživi nekaj, česar še ni izkusil.

V poskusu s hipnozo, opisanem na začetku tega poglavja, sedem od enajstih sodelujočih, ki so dobili posthipnotično sugestijo, naj se slečejo v restavraciji, ni v celoti ubogalo. Analitični um jih je »spravil k pameti«. V trenutku, ko so začeli analizirati položaj – Je to prav? Naj to storim? Kako bom videti? Kdo gleda? Kaj si bo mislil moj fant? –, sugestija ni bila več tako močna, udeleženci pa so se vrnili k staremu, znanemu stanju duha. Ljudje, ki so se takoj slekli do spodnjega perila, pa so to storili, ne da bi sploh podvomili o svojem početju. Bili so manj analitični (in zato bolj sugestibilni) kot drugi sodelujoči.

Ker je neokorteks razdeljen na tako imenovani polobli oziroma hemisferi, se zdi logično, da veliko časa analiziramo in razmišljamo v okviru dvojnosti: saj veste, slabo in dobro, prav in narobe, razum in čustva, pozitivno in negativno, moško in žensko, heteroseksualci in homoseksualci, demokrati in republikanci, preteklost in prihodnost, razum in čustva, staro in novo, glava in srce – no, saj me razumete. In če živimo v stresu, kemične snovi, ki jih črpamo v svoje sisteme, še pospešijo analitični proces. Analiziramo še več, da bi napovedali izide v prihodnosti in se tako zavarovali pred možnimi najslabšimi razpleti. To početje temelji na naših preteklih izkušnjah.

Z analitičnim umom seveda ni nič narobe. Dobro nam služi že, odkar vemo zase. Zaradi njega smo ljudje. Njegova naloga je ustvarjanje pomena in skladnosti med našim zunanjim svetom (skupkom izkušenj, ki jih imamo z ljudmi in stvarmi na različnih krajih v različnih obdobjih) in našim notranjim svetom (našimi mislimi in občutki).

Analitični um deluje najbolje, ko smo umirjeni, sproščeni in osredotočeni. Takrat dela za nas. Sočasno preučuje številne vidike našega življenja in nam prinaša smiselne odgovore. Pomaga nam izbrati med nešteto možnostmi, da bi se lažje odločili, se česa novega naučili, premislili, ali naj verjamemo nečemu, preučili družbene položaje skladno s svojo etiko, razjasnili svoje življenjsko poslanstvo, krepili občutek za moralnost in ovrednotili pomembne informacije, ki jih pošiljajo čutila.

Analitični um je podaljšek ega in nas varuje, da se kar najbolje znajdemo in preživimo v svetu okoli sebe. (Ena od glavnih nalog ega je prav varovanje.) Vedno vrednoti položaje v zunanjem okolju in presoja najugodnejše razplete. Poskrbi za jaz, obenem pa skuša obvarovati telo. Ego vam da vedeti, kdaj vam grozi morebitna nevarnost, in vas spodbudi, da se odzovete na situacijo. Primer: če bi hodili po cesti in bi opazili, da avtomobili vozijo preblizu roba ceste, po katerem hodite, bi nemara prečkali cesto, da bi se zavarovali – »svetoval« bi vam prav ego.

Kadar pa ego ni v ravnovesju zaradi poplave stresnih hormonov, analitični um prestavi v višjo prestavo in postane pretirano vzdražen. Takrat nič več ne dela za nas, ampak proti nam. Ego postane izjemno sebičen in poskrbi, da smo na prvem mestu – to je pač njegova naloga. Misli in čuti, da mora imeti nadzor, da bi zavaroval identiteto. Skuša nadzorovati izide; predvideva, kaj mora storiti, da bi ustvaril varen položaj; oklepa se znanega in ga noče izpustiti – zato ohranja zamere, čuti bolečino in trpi, ali pa se ne more otresti občutka, da je žrtev. Ego se vedno izogiba neznanim položajem. Presoja jih kot potencialno nevarne, kajti meni, da ne gre zaupati neznanemu.

Ego vedno stori vse, da bi okrepil svojo moč, saj želi občutiti naval mamljivih čustev. Hoče, kar pač hoče, in stori vse, da bi se prebil v ospredje. Skuša se zavarovati, zato je pretkan, manipulativen, tekmovalen in zavajajoč.

Bolj stresen ko je vaš položaj, bolj želi analitični um preučiti vaše življenje pod vplivom čustva, ki ga doživljate v določenem trenutku. Ko se to zgodi, svojo zavest dejansko oddaljujete od »operacijskega sistema« podzavestnega uma, kjer lahko pride do resničnih sprememb. Takrat svoje življenje analizirate z vidika čustvene preteklosti, čeprav se odgovori na vaša vprašanja ne skrivajo v tistih čustvih, zaradi katerih še bolj zavzeto tuhtate v okviru omejenega, znanega kemičnega stanja. Razmišljate omejeno.

Zaradi omejenega razmišljanja in čutenja – o tem začaranem krogu smo v tej knjigi že govorili – te misli privedejo do enakih čustev, ki vaše možgane in telo pahnejo še bolj iz ravnovesja. Odgovore boste precej lažje prepoznali, ko boste presegli vpliv stresnega čustva, na svoje življenje pa boste gledali z drugačne ravni uma. (Več o tem pozneje.)

Ko je vpliv analitičnega uma okrepljen, ste manj dovzetni za nove možnosti. Zakaj? Ker čas grozeče nevarnosti ni čas za tuhtanje o novih možnostih in sprejemanje novih možnosti. Ni čas za vero v nove zamisli. Ni čas, da bi se brez zadržkov prepustili in jih sprejeli. Ni čas za zaupanje, ampak je čas, da zavarujemo svoj jaz – ocenimo, kaj vemo in česa ne, da bi le omogočili preživetje. Čas je za beg od neznanega. Zato se zdi logično, da človek »zoži« svoje mišljenje, ko je analitični um pod vplivom stresnih hormonov. Takrat je manj verjetno, da bo zaupal in verjel nečemu novemu. Je manj dovzeten, da bi verjel samim mislim ali poskrbel za odkrivanje pomena novih, drugačnih misli. Tako lahko svoj analitični um ali ego deluje za vas ali proti vam.


Podrobnejši vpogled v delovanje uma

Analitični um lahko pojmujemo kot ločeni del zavestnega uma, in se razlikuje od podzavestnega uma. Ker placebo učinkuje samo, ko je analitični um utišan, kar omogoči zavesti, da komunicira s podzavestnim umom – prav tam se namreč pojavijo resnične spremembe –, je odziv na placebo mogoč samo, ko človek preseže svoj jaz in tako ob pomoči avtonomnega živčevja preseže vpliv zavestnega uma.

Slika 6.4 to ponazarja preprosto. Krog predstavlja celoten um. Zavestni um obsega samo približno pet odstotkov celotnega uma. Sestavljen je iz logičnega mišljenja in sklepanja ter naših ustvarjalnih veščin. Ti dejavniki omogočajo svobodno voljo. Preostalih 95 odstotkov celotnega uma predstavlja podzavestni um. Gre za operacijski sistem, v katerem vse samodejne veščine, navade, čustveni odzivi, zakoreninjene oblike vedenja, pogojni odzivi, asociativni spomini in rutinske misli ter občutki ustvarjajo naš pogled na stvari, prepričanja in zaznave.

Zavestni um je področje, kamor shranjujemo svoj eksplicitni oziroma deklarativni spomin. Deklarativni spomin predstavlja pridobljeno znanje (pravimo mu semantični spomin) ter izkušnje, ki smo jih doživeli v življenju (epizodni spomin). Lahko ste ženska, ki je odraščala v Tennesseeju; ki je v otroštvu jezdila, dokler ni padla in si zlomila roke; ki je imela pri desetih za hišnega ljubljenčka tarantelo, ki je ušla iz kletke, zato je morala z družino dva dni preživeti v hotelu; ki je pri štirinajstih zmagala na državnem tekmovanju v črkovanju in se še danes nikoli ne zmoti, ko črkuje kakšno besedo; ki je študirala računovodstvo na fakulteti v Nebraski; ki zdaj živi v Atlanti, da bi bila blizu sestre (ki se je zaposlila v veliki korporaciji); in ki trenutno opravlja spletni magisterij iz financ. Deklarativni spomini so avtobiografski jaz.



SLIKA 6.4

To je pregled zavestnega, analitičnega in podzavestnega uma



Imamo tudi implicitni oziroma nedeklarativni spomin, ki mu včasih pravimo postopkovni spomin. Ta oblika spomina se aktivira, ko smo nekaj že tolikokrat ponovili, da se niti ne zavedamo, kako to počnemo. Ponovitev je bilo toliko, da zadevo telo pozna enako dobro kot možgani. Pomislite na vožnjo s kolesom, pritiskanje na sklopko, zavezovanje vezalk na čevljih, vnašanje telefonske številke ali kode PIN na tipkovnico, ali celo branje oziroma pisanje. Vse to so samodejni programi, o katerih govorim v tej knjigi. Lahko bi rekli, da vam ni treba več analizirati ali zavestno razmišljati o usvojeni veščini oziroma navadi, ker je zdaj del vaše podzavesti. To je programirani operacijski sistem, ki ga prikazuje slika 6.5.

Ko nekaj tako dobro obvladate, da se zakorenini v vaš um in sproža čustveno pogojen telesni odziv, telo zadevo obvlada tako dobro kot zavestni um. Zapomnili ste si notranje nevrokemično zaporedje, ki je postalo del vas. Razlog je preprost: ponovljene izkušnje plemenitijo nevronske mreže v možganih, zadeva pa se »zapečati«, ko se ob pomoči čustev telo navadi določenega odziva. Ko se dogodek zaradi vpliva izkušenj nevrokemično dovoljkrat vtke v možgane, lahko sprožite telesni odziv in ustrezni samodejni program zgolj s tem, da se povežete z znano podzavestno mislijo ali občutkom – in takrat se v trenutku pomaknete v določeno stanje, ki sproži samodejno vedenje.

Implicitni spomin izvira iz čustev, povezanih z izkušnjami, zato lahko zadevo pojasnimo na dva načina: (1) enkratni dogodek, oplemeniten z izjemno močnimi čustvi se lahko tako označi in shrani v podzavesti (recimo spomin iz otroštva, ko smo bili v veliki veleblagovnici in smo se ločili od mame), ali (2) odvečnost čustev, ki so posledica ponavljajočih se izkušenj, se tudi vedno »zapiše« tam.

Implicitni spomin je del podzavestnega sistema spomina, tam pa se znajde zaradi ponovljenih izkušenj ali pa zaradi dogodkov, oplemenitenih z izjemno močnimi čustvi. Ko se pojavi določeno čustvo ali občutek, odprete vrata podzavestnega uma. Ker so misli jezik možganov, občutki pa jezik telesa, v trenutku, ko zaznate občutek, aktivirate povezavo na ravni telo-um (ker je telo prevzelo vlogo podzavestnega uma). Pravkar ste vstopili v operacijski sistem.



SLIKA 6.5

Spominska sistema sta dva: deklarativni spomin (eksplicitni) in nedeklarativni spomin (implicitni).



Na zadevo lahko gledate tako: ko zaznate znane občutke, podzavestno dostopate do vrste misli, ki jih povzročajo takšni občutki. Vsakdanje misli, ki so pravzaprav nekakšna avtosugestija, določajo občutke. To so misli, ki jih sprejemate, vanje verjamete in se jim predajate, kot da so resnične. Zato ste bolj dovzetni samo za misli, ki se popolnoma ujemajo z določenim občutkom. In posledica? Tiste misli, ki na vas vplivajo na nezavedni ravni, so tiste, ki jih sprejemate, verjamete vanje in se jim predajate – vedno znova.

Obenem pa ste precej manj dovzetni za vse misli, ki se ne ujemajo popolnoma z določenim občutkom. Nove misli, ki odsevajo neznano možnost, v vas preprosto ne vzbujajo ustreznih občutkov. Vaš samogovor (misli, ki jih mislite vsak dan) »polzi« mimo vaše zavestne pozornosti in stimulira avtonomno živčevje ter tok bioloških procesov, s čimer se krepi programirano zaznavanje tega, kar mislite, da ste. Spomnite se raziskave iz 2. poglavja, v kateri so raziskovalci ugotovili, da se optimisti bolj naklonjeno odzivajo na pozitivne sugestije, pesimisti pa manj naklonjeno na negativne sugestije.

Če bi spremenili svoje občutke, bi lahko postali bolj dovzetni za nov tok misli? Vsekakor! Če bi zaznali pozitivno čustvo in bi dovolili, da bi spodbudilo pojav čisto novih misli, bi okrepili svojo raven dovzetnosti za takšno občutenje, kar bi vplivalo tudi na mišljenje. Znašli bi se v novem stanju, vaše nove misli pa bi postale avtosugestije, skladne z omenjenim občutkom. Ko se pojavi določeno čustvo, samodejno aktivirate svoj implicitni spomin in avtonomno živčevje. Temu lahko preprosto dovolite, da počne to, kar počne najbolje: ohranja ravnovesje, zdravje in red.

To so storili številni v že omenjenih raziskavah placeba, kajne? Začutili so okrepljeno plemenito čustvo – recimo upanje ali navdih – ali pa so se veselili dobrega počutja. Ko so prepoznali novo možnost, ne da bi jo analizirali, je na njihovo dovzetnost vplivalo prav tisto čustvo, kajne? Ko so zaznavali ta čustva, so dejansko vstopili v operacijski sistem in reprogramirali svoj avtonomni živčni sistem, ki so mu dali nove ukaze – zgolj z mislimi.


Odprimo vrata podzavestnemu umu

Obstajajo različne ravni dovzetnosti, ki jih lahko ponazorimo z različnimi »debelinami« analitičnega uma. Večja ko je ovira med zavestnim in podzavestnim umom, težje boste vstopili v operacijski sistem.

Oglejte si sliki 6.6 in 6.7 na naslednjih straneh, ki predstavljata dva človeka z različnima oblikama uma.

Oseba na sliki 6.6 ima zelo tanko tančico med zavestnim in podzavestnim umom, zato je zelo dovzetna za sugestije (kot Ivan Santiago z začetka poglavja). Tak človek naravno sprejema, verjame in se preda izidu, ker ne analizira in ne razpravlja preveč. Takšni ljudje so lahko bolj nagnjeni k sprejemanju zamisli, da je misel morebitna izkušnja – zadevo sprejmejo na čustveni ravni, zato se vtisne v avtonomni živčni sistem in je pripravljena postati resničnost. Takšni ljudje ne zapravljajo veliko časa s tem, da bi stvarem prišli do dna. O številnih zadevah ne tuhtajo preveč. Če ste kdaj gledali kakšno oddajo o hipnozi, se udeleženci, ki se prebijejo v ospredje, običajno znajdejo v tej kategoriji.



SLIKA 6.6

Manj analitični um (predstavlja ga tanjša plast) je bolj dovzeten za sugestije.





SLIKA 6.7

Bolj razvit analitični um (predstavlja ga zajetnejša plast) je manj dovzeten za sugestije.



Slika 6.7 pa prikazuje nasprotno stanje. Če si ogledate »debelejši« analitični um, ki ločuje zavestni in podzavestni um, zlahka vidite, da je oseba manj dovzetna za sugestije kot takšne – zanaša se na pomoč svojega razumskega uma, s katerim ocenjuje, procesira, načrtuje in vrednoti. Takšni ljudje so izjemno kritični in poskrbijo, da preučijo vse, preden se preprosto predajo in zaupajo.

Zavedajte se, da imajo nekateri bolj okrepljen analitični um, čeprav ne živijo ves čas pod vplivom stresnih hormonov. Na fakulteti so lahko študirali različne predmete oziroma področja, ali so pa živeli s starši, ki so v njihovi mladosti krepili mehanizme racionalnega razmišljanja, ali pa so preprosto takšni po naravi. (Vseeno ima lahko nekdo precej izrazit analitični um, pa se vseeno nauči preseči njegov vpliv. Upanje obstaja – meni je to uspelo.)

Omenil sem že, da nobena od teh oblik ni boljša od druge. Mislim, da zdravo ravnovesje med obema učinkuje zelo dobro. Nekdo, ki je pretirano analitičen, bo manj verjetno zaupal in se prepustil toku življenja. Nekdo, ki je pretirano sugestibilen, utegne biti preveč naiven in manj učinkovit. Poudariti želim, da če nenehno analizirate svoje življenje, se presojate in ste obsedeni z vsem v svoji resničnosti, ne boste nikoli vstopili v operacijski sistem, v katerem obstajajo stari programi, in ga reprogramirali. Šele ko človek sprejme, verjame in se preda sugestiji, se odprejo vrata med zavestnim in podzavestnim umom. Te informacije potem aktivirajo avtonomno živčevje, ki – kakšen čudež! – prevzame nadzor.

Zdaj pa si oglejte sliko 6.8. Puščica predstavlja tok zavesti od zavestnega proti podzavestnemu umu, kjer se sugestija na biološki ravni vtke v sistem programiranja.

Nekaj dodatnih dejavnikov lahko tudi utiša analitični um in odpre vrata podzavestnemu umu, kar okrepi človekovo raven sugestibilnosti. Telesna ali umska utrujenost, recimo, okrepi sugestibilnost. Določene raziskave kažejo, da lahko omejena izpostavljenost družbenim, fizičnim in okoljskim dejavnikom, ki povzroči čutno deprivacijo, obenem okrepi sugestibilnost. Skrajna lakota, čustveni šoki in travme tudi oslabijo naše analitične spretnosti, zato smo takrat bolj dovzetni za sprejemanje informacij.



SLIKA 6.8

Ta slika prikazuje odnos med stanji, povezanimi z možganskim valovanjem, in tokom zavesti od zavestnega proti podzavestnemu umu. Ta tok med meditacijo obide analitični um.




Odstiranje tančice meditacije

Tako kot hipnoza je tudi meditacija še ena pot, po kateri lahko obidemo kritični um in se pomaknemo v podzavestni sistem, kjer so programi. Ves smisel meditacije je dvigniti zavedanje prek meja analitičnega uma. Pozornost z zunanjega sveta, telesa in časa preusmerimo v notranji svet misli in občutkov.

Besedo meditacija obdajajo številne stigme. Večina si ob njeni omembi predstavlja bradatega guruja na vrhu gore, ki mu okolje in vreme ne moreta do živega, in ki sedi popolnoma nepremično; meniha v preprosti opravi, čigar obraz krasi prešeren, skrivnosten nasmešek; ali celo mlado lepotico z brezhibno kožo na naslovnici revije, ki je oblečena v elegantno jogijsko opravo in se zdi spokojna ter osvobojena spon vsakdanjega življenja.

Ko vidimo takšne podobe, utegne marsikdo pomisliti, da je disciplina, ki jo terja meditacija, preveč nepraktična in nedosegljiva – človek pomisli, da česa takega ne bo sposoben početi. Meditacijo lahko pojmujemo kot duhovno prakso, ki ne sodi v okvir naših verskih prepričanj. Nekatere preprosto zbega navidezno neskončno število oblik meditacije, ki so na voljo, zato se ne znajo odločiti, kje začeti. Vendar ni treba, da bi bila zadeva težavna ali begajoča. Za zdaj recimo samo, da je cilj meditacije zavest pomakniti prek meja analitičnega uma in jo poglobiti.

Pri meditaciji ne gre samo za premik od zavestnega k podzavestnemu umu, ampak tudi od sebičnosti k nesebičnosti, od tega, da smo nekdo ali nekaj, postanemo pa nihče ali nič. Iz materialista se spremenimo v nematerialista. Presežemo okvir prostora in časa. Presežemo prepričanje, da je zunanji svet resničen, resničnosti pa nič več ne določamo na podlagi svojih čutil. Začnemo verjeti, da je notranji svet tisti, ki je resničen, ko pa se znajdemo v njem, vstopimo v stanje brez vpliva čutil – gre za svet misli, ki presega vpliv čutil. Meditacija nas popelje od preživetja k ustvarjanju; od ločenosti k povezanosti; od neravnovesja k ravnovesju; od stanja ogroženosti v stanje rasti in obnove; ter od omejujočih občutkov strahu, jeze in žalosti do mogočnih občutkov radosti, svobode in ljubezni. V bistvu se nehamo oklepati znanega in sprejmemo neznano.

Za trenutek razmislimo o tem. Neokorteks je domovanje zavesti, kjer se porajajo misli, kjer domuje analitično sklepanje. Omogoča vam, da uporabljate svojo pamet in racionalno razmišljate. Če želite meditirati, morate svojo zavest pomakniti iz območja neokorteksa. Vaš zavestni svet se mora pomakniti iz razmišljujočih možganov v limbični sistem ter v predele, kjer domuje podzavest. Z drugimi besedami: da bi okrnili vpliv neokorteksa in vseh nevronskih dejavnosti, ki jih ta omogoča vsak dan, morate nehati analitično, razumsko oziroma logično razmišljati, domnevati, predpostavljati in racionalizirati – vsaj začasno. To pomeni, da morate utišati um. (Če je treba, še enkrat preučite sliko 6.1.)

Skladno z nevroznanstvenim modelom, ki sem ga očrtal v prejšnjih poglavjih, utišati um pomeni okrniti delovanje vseh nevronskih mrež v razmišljujočih možganih, ki se že iz navade redno aktivirajo. Z drugimi besedami: nehajte se opominjati na to, kdo po vašem ste, saj s tem nenehno krepite enako raven uma.

Vem, da se naloga zdi izjemno naporna, vendar vedite, da obstajajo praktične, znanstveno dokazane poti za dosego tega cilja – so prava veščina. Na delavnicah, ki jih prirejam po vsem svetu, številni navadni ljudje, ki pred tem niso še nikoli meditirali, postanejo zelo vešči meditanti – ko se naučijo, kako to početi. V naslednjih poglavjih se boste naučili teh tehnik, najprej pa okrepimo vašo namero, da boste dobili večje koristi (tako kot so telovadcem iz Quebeca v 2. poglavju povedali, da bodo z naprezanjem izboljšali počutje. Tako so našli smisel svojega početja in dejansko dosegli boljše rezultate).


Zakaj je lahko meditacija tako težavna

Analitični neokorteks se zanaša na vseh pet čutil, da bi ovrednotil resničnost. Ogromno dela ima, ko vso svojo pozornost namenja telesu, okolju in času. In če ste vsaj malo v stresu, se vaša pozornost usmeri proti vsem trem omenjenim dejavnikom, obenem pa še okrepi njihov vpliv. Ko ste pod vplivom odziva »boj ali beg«, vas preplavi adrenalin, tako kot vsako žival v divjini, ki se počuti ogroženo. Takrat vso pozornost namenite skrbi za telo, iskanju poti za pobeg ter ugotavljanju, koliko časa imate, da se prebijete na varno. Pretirano se osredotočate na težave, obsedeni ste z videzom, tuhtate o svojih bolečinah, razmišljate, kako malo časa imate, da bi opravili vse, kar morate, in hitite, da bi vam to uspelo. Zveni znano?

Ko živite v tako imenovanem preživetvenem načinu, ste tako pretirano osredotočeni na zunanji svet in svoje težave, da hitro pomislite, da je to, kar vidite in doživljate, vse, kar obstaja. In brez zunanjega sveta niste nič in nikjer. Kako grozljivo je to za ego, ki skuša nadzorovati vso svojo resničnost tako, da nenehno utrjuje svojo identiteto!

Mogoče vam bo pomagalo, če se boste opomnili, da so stvari, ki jih zaznavate v preživetvenem načinu, dejansko samo vrh ledene gore, samo omejeni nabor sestavin, ki tvorijo vaš zunanji svet. Enačite se s številnimi različicami in kombinacijami v zunanjem svetu, ki odsevajo to, kar mislite, da ste – a to ne pomeni, da ne obstaja še kaj več. Pravzaprav vsakič, ko se naučite nečesa novega, spremenite svoj pogled na svet. Svet se v resnici ne spremeni; spremeni se samo vaša zaznava. (O zaznavi več v naslednjem poglavju.)

Če je vaš cilj doseči spremembe in vam to ni uspelo z viri iz okolice, boste morali očitno preseči meje tega, kar vidite, čutite in zaznavate, da bi našli odgovore. V tem pogledu je neznano vaš prijatelj, ne sovražnik. Je točka, kjer se skrivajo odgovori.

Naslednji razlog, zakaj tako težko preusmerimo pozornost z zunanjega sveta in se posvetimo svojemu notranjemu svetu, je ta, da je večina zasvojena s stresnimi hormoni – z občutkom, ki ga omogoči naval kemičnih snovi, ki so posledica naših zavestnih ali nezavednih odzivov. Ta zasvojenost krepi prepričanje, da je naš zunanji svet bolj resničen od notranjega. Takšen položaj podpira tudi naša fiziološka sestava, kajti obstajajo resnične grožnje, težave in skrbi, ki terjajo našo pozornost. Tako postanemo odvisni od svojega trenutnega zunanjega okolja. Z asociativnim spominom izkoriščamo težave in svoj položaj v življenju za krepitev čustvene zasvojenosti, da bi se spomnili na to, kar mislimo, da smo.

Zadevo lahko opišemo tudi drugače: stresni hormoni, ki nas preplavijo, ko živimo v tako imenovanem preživetvenem načinu, dajo telesu ogromno energije in povzročijo, da se pet čutil – prek njih smo povezani z zunanjo resničnostjo – izostri. Če smo nenehno v stresu, je jasno, da svojo resničnost določamo s čutili. Postanemo materialisti. Ko se skušamo poglobiti vase in se povezati s svetom, na katerega čutila ne vplivajo, in je nesnoven, se moramo kar potruditi, da se znebimo vpliva navade in zasvojenosti z navalom kemičnih snovi, ki ga v nas vzbuja resničnost našega zunanjega sveta. Kako lahko potem sploh verjamemo, da je misel močnejša od fizične, tridimenzionalne resničnosti? Če tako gledamo na svet, zelo težko spremenimo kar koli zgolj z mislimi, ker smo dejansko sužnji svojih teles in okolja.

Mogoče je »protistrup« za to ponovno branje zgodb v 1. poglavju – pozneje pa v 9. in 10. poglavju preberite še zgodbe z mojih delavnic. Utrjevanje vpliva novih informacij, ki nam dajejo vedeti, da je to, kar imamo za nemogoče, dejansko mogoče, nas opominja, da je resničnost več kot to, kar nam razkrivajo čutila. Placebo smo, če to priznamo ali ne.


Usmerjanje možganskega valovanja

Pri meditaciji vstopimo v avtonomni sistem, kar nam omogoči, da postanemo bolj dovzetni za sugestije in premagamo pravkar omenjene ovire, vseeno pa moramo vedeti, kako priti do te točke. Kratek odgovor: tja pridemo na možganskih valovih. Možgansko stanje, v katerem smo v določenem času, izjemno vpliva na našo trenutno sugestibilnost.

Ko spoznate različna stanja možganov, pa tudi, kako jih prepoznati, ko ste v teh stanjih, se lahko izurite, da prehajate iz enega stanja v drugega ter »jezdite« na različnih možganskih valovih. Seveda se je treba potruditi, vendar se da. Raziščimo torej ta različna stanja, da bi jih bolje spoznali.

Ko se nevroni aktivirajo skupaj, izmenjujejo elemente z nabojem, ki nato ustvarijo elektromagnetna polja. Ta polja merimo med skeniranjem možganov (recimo med elektroencefalografijo oziroma EEG). Ljudje imamo več merljivih frekvenc možganskih valov. Počasnejše ko je valovanje, globlje gremo v notranji svet podzavestnega uma. Možganska stanja lahko takole razvrstimo od najpočasnejših do najhitrejših: delta (globok, krepčilni spanec – ne zavedamo se prav ničesar), theta (mejno stanje med globokim spancem in budnostjo), alfa (ustvarjalno stanje, ki spodbuja domišljijo), beta (zavestno mišljenje) in gama (povzdignjena stanja zavesti).

Beta je naše vsakdanje budno stanje. Ko smo v stanju beta, razmišljujoči možgani oziroma neokorteks procesirajo vse podatke, ki jih posredujejo čutila, in ustvarjajo pomen povezav med zunanjim in notranjim svetom. Beta ni najboljše stanje za meditacijo, kajti v njem se nam zunanji svet zdi resničnejši od notranjega. Spekter valovanja beta tvorijo tri ravni vzorcev možganskega valovanja: nizko beta valovanje (takrat smo sproščeni in z zanimanjem spremljamo okolico – primer: branje knjige), srednje beta valovanje (pozornost osredotočimo na dražljaj zunaj telesa – primer: učenje in poznejše pomnjenje), in visoko beta valovanje (izjemno osredotočena pozornost, kot, recimo, v krizni situaciji, ko nastajajo kemične snovi, značilne za stres). Višji ko so možganski valovi beta, manj smo sposobno dostopati do operacijskega sistema.

Večino časa se gibljemo med stanjem beta in alfa. Alfa je stanje sproščenosti, ko smo manj pozorni na zunanji svet in bolj na notranjega. Lahko bi rekli, da gre za stanje lahkotne meditacije. Zaživi naša domišljija in sanjarimo. V tem stanju se nam notranji svet zdi resničnejši od zunanjega, saj mu namenjamo svojo pozornost.

Ko iz stanja visokega valovanja beta preidemo v stanje počasnejšega valovanja alfa, lahko okrepimo svojo pozornost, se bolje zberemo in osredotočimo, obenem pa smo bolj sproščeni. Takrat samodejno aktiviramo čelni reženj. Omenil sem že, da čelni reženj ublaži delovanje tistih možganskih vezij, ki so zadolžena za zaznavanje časa in prostora. Zdaj nismo več v preživetvenem načinu. Smo v bolj ustvarjalnem stanju, zato smo bolj sugestibilni kot v stanju beta.

Težje pa se naučimo spustiti se še nižje, v stanje theta, ki velja za nekakšno mejno stanje, v katerem smo napol budni, napol speči (pogosto ga opisujejo z izrazom »um je buden, telo pa spi«). To je stanje, ki ga želimo doseči v meditaciji, saj gre za vzorec možganskega valovanja, ki nam omogoča največjo sugestibilnost. V stanju theta lahko dostopamo do podzavesti, saj analitični um ne deluje – smo pretežno v svojem notranjem svetu.

Theta je nekakšen ključ do kraljestva podzavesti. Še enkrat si oglejte sliko 6.8. Prikazuje stanja možganskega valovanja in njihovo povezanost z zavestnim in podzavestnim umom. Potem preučite sliko 6.9, ki prikazuje različne frekvence možganskega valovanja.

Kratki prikaz vzorcev možganskega valovanja se vam bo zdel še koristnejši, ko se boste dejansko lotili meditacije – več o tem pozneje v knjigi. Ne pričakujte, da boste kar na ukaz vstopili v stanje theta, vseeno pa vam bo pomagalo, če boste poznali različna možganska stanja in njihov vpliv na to, kar skušate doseči.


Anatomija »atentata«

Vrnimo se k zgodbi o Ivanu Santiagu in drugih hipnotizirancih z začetka tega poglavja. Ti ljudje očitno lažje presežejo vpliv analitičnega uma kot večina. Zdi se, da jim nevroplastičnost in prilagodljivost na čustveni ravni omogočata, da svoj notranji svet zaznajo kot bolj resničnega od zunanjega. V normalnem budnem stanju verjetno več časa preživijo v stanju alfa kot beta, zato so njihova telesa preplavljena z manj stresnimi hormoni – ti pahnejo telo iz homeostaze. So izjemno dovzetni za sugestije, zato njihov zavestni um lažje nadzoruje avtonomne funkcije podzavestnega uma.



SLIKA 6.9

Ta slika prikazuje različna stanja možganskega valovanja (v intervalu ene sekunde).



Vseeno niso vsi enaki; omenjena raziskava je razkrila več ravni sugestibilnosti. Šestnajst ljudi, ki so prestali začetno vrednotenje, je bilo vsekakor sugestibilnih, a ne tako kot tisti, ki so prestali naslednji preizkus – dobili so posthipnotično sugestijo, naj se slečejo v javnosti, kar so tudi storili in tako ravnali v neskladju z zakoreninjenimi družbenimi normami. Štirje udeleženci, ki so prestali preizkus, so bili vsekakor izjemno sugestibilni in so bili sposobni preseči vpliv svojega družbenega okolja. Ko pa se je bilo treba potopiti v ledeno mrzlo vodo, trije od njih tega niso mogli narediti – niso zmogli preseči svojega fizičnega okolja.

Samo Santiago, ki je vpliv svojega fizičnega okolja presegel tudi v skrajnih okoliščinah, in to dalj časa, je razkril, da je najbolj dovzeten za sugestije. Ni prenesel samo ledeno mrzle kopeli, ampak je presegel tudi vpliv svoje moralnosti, ko je upošteval posthipnotično sugestijo, naj ustreli »tujega dostojanstvenika«, navkljub dejstvu, da njegova zavestna osebnost nikakor ni bila osebnost hladnokrvnega morilca.

V zvezi z učinkom placeba lahko rečemo, da je nujna podobno visoka raven sugestibilnosti. Človek mora namreč dlje časa presegati vpliv telesa in okolja – torej sprejeti, verjeti in se predati zamisli, da je njegov notranji svet resničnejši od zunanjega. V naslednjih poglavjih se boste naučili ne le spremeniti prepričanj in okrepiti dovzetnosti za sugestije, ampak v tem stanju tudi programirati svoj podzavestni um – k sreči ne zato, da bi s plinsko pištolo ustrelili kaskaderja, ampak zato, da bi premagali svoje težave z zdravjem, čustvene travme ali druge osebne zadeve, s katerimi se ubadate.





Sedmo poglavje

Načini razmišljanja, prepričanja in dojemanja



Dvanajstletni indonezijski fant z brezizraznim pogledom odpre usta in voljno sprejme drobce razbitega stekla od ljudi v množici, zbrani v parku v Džakarti, ki je prišla gledat tradicionalni javanski ples v transu, imenovan »kuda lumping«. Fant prežveči steklo in ga pogoltne, kot da gre za pokovko ali prestice, in ni videti, da mu početje škodi. Mladenič je iz tretjega rodu takšnih plesalcev, steklo v podobnih mističnih predstavah pa golta že od devetega leta. S še devetnajstimi plesalci tradicionalnega plesa pred vsakim nastopom izreče javanski urok, s katerim prikličejo duhove mrtvih in jih pozovejo, naj se med plesom tistega dne naselijo v enega od njih – plesalca naj bi tako zaščitili pred bolečino.1

Fant in njegovi soplesalci se v določenih pogledih prav nič ne razlikujejo od apalaških pridigarjev, ki se ubadajo s kačami – opisani so v 1. poglavju –, ki naj bi jih mazilil duh, in vzneseno plešejo okoli prižnice, okrog rok in ramen pa imajo ovite strupene kače. Pustijo, da se nevarno približajo njihovim obrazom in zdi se, da so imuni na strup, če jih kača slučajno piči. Plesalci spominjajo tudi na ljudi, ki hodijo po žerjavici, iz plemena Sawau z otoka Beqa na Fidžiju, ki, ne da bi trenili z očesom, hodijo po razbeljenih kamnih, na katerih so bila več ur goreča debla in razbeljena žerjavica. Pravijo, da je to sposobnost enemu od plemenskih prednikov »podaril« bog, zdaj pa se prenaša iz roda v rod.

Fant, ki golta steklo, pridigar, ki se »igra« s kačami, in ljudje s Fidžija, ki hodijo po žerjavici, niti za trenutek ne pomislijo Zanima me, ali mi bo tokrat uspelo. V nobenem od njih ni niti trohice šibkosti ali neodločnosti. Odločitev za žvečenje stekla, »igranje« z bakrenoglavko ali stopicanje po razbeljenih kamnih presega vpliv njihovih teles, okolja in časa. Spremeni njihovo biološko sestavo in jim omogoči, da počnejo to, kar se zdi nemogoče. Njihova neomajna vera v zaščito bogov ne pušča prostora za dvom.

Učinek placeba je podoben v tem, da tudi vsebuje izjemno močna prepričanja. A ta dejavnik ni kaj dosti preučen, kajti doslej so v znanstvenih raziskavah na področju povezanosti uma in telesa v večini primerov preučevali samo učinke placeba, niso pa iskali vzroka. Ne glede na to, ali je sprememba notranjega stanja udeleženca posledica zdravljenja z vero, privzgojenih vzorcev razmišljanja, sproščanja potlačenih čustev, vere v simbole ali določene duhovne prakse, vprašanje vseeno ostaja: kaj omogoči tako drastične spremembe v telesu? Če bomo zadevo odkrili, ali jo lahko razvijemo?


Od kod izvirajo naša prepričanja?

Naša prepričanja niso vedno tako zavestna, kot se nam zdi. Zamisel lahko popolnoma sprejmemo navidezno, a če globoko v sebi ne verjamemo, da je nekaj res mogoče, je naše sprejemanje samo intelektualni proces. Učinek placeba od nas terja resnično spremembo prepričanj o sebi in o tem, kaj je možno v zvezi z našim telesom in zdravjem, zato moramo razumeti, kaj so prepričanja in od kod izvirajo.

Recimo, da gre nekdo k zdravniku z določenimi simptomi. Zdravnik glede na svoja objektivna opažanja postavi diagnozo, bolniku pa razkrije tudi obete in možnosti zdravljenja – vse to temelji na statističnih podatkih o povprečnih izidih zdravljenja. V trenutku, ko človek sliši zdravnika reči »sladkorna bolezen«, »rak«, »pomanjkljivo delovanje ščitnice« ali »sindrom kronične utrujenosti«, zazna vrsto misli, podob in občutkov, ki temeljijo na njegovih izkušnjah. Mogoče so imeli takšno bolezen njegovi starši. Mogoče je gledal televizijsko oddajo, v kateri je eden od junakov umrl zaradi takšne bolezni. Mogoče je na spletu prebral kaj v zvezi z diagnozo, kar ga je prestrašilo.

Ko bolnik obišče zdravnika in sliši strokovno mnenje, samodejno sprejme svoje stanje. Verjame besedam samozavestnega zdravnika, na koncu pa se preda zdravljenju in možnim izidom – vse to brez prave preučitve. Bolnik je dovzeten (in občutljiv) za zdravnikove besede. Če človeka potem preplavijo strah, skrbi in tesnoba, pa tudi žalost, so edine mogoče misli (oziroma avtosugestije) tiste, ki so skladne z njegovimi občutki.

Bolnik lahko poskusi misliti pozitivno in se prepričevati, da bo premagal bolezen, telesno pa se še vedno počuti slabo, ker je dobil napačni placebo, zato je tudi njegovo stanje »napačno«. V njegovem telesu se še vedno aktivirajo enaki geni, obenem pa bolnik ni sposoben videti ali prepoznati novih zmožnosti. V veliki meri je odvisen od svojih prepričanj (in prepričanj zdravnika) v zvezi z diagnozo.

V naslednjih poglavjih boste brali o ljudeh, ki so ozdraveli z učinkom placeba. Kaj so počeli drugače? Prvič, niso sprejeli dokončnosti svoje diagnoze, obetov ali zdravljenja. Prav tako niso verjeli v najverjetnejši izid ali usodo, ki so jo zdravniki avtoritativno očrtali. Niso se predali diagnozi, obetom ali predlaganemu zdravljenju. Njihov pristop je bil drugačen od pristopa tistih, ki so sprejeli, verjeli in se predali, zato je bilo stanje njihovega duha drugačno.

Niso bili dovzetni za nasvete in mnenja zdravnikov, ker jih ni bilo strah. Niso se počutili kot žrtve in niso bili žalostni. Bili so optimistični in navdušeni, ta čustva pa so izzvala nove misli, ki so jim omogočile videti nove možnosti. Imeli so drugačne ideje in prepričanja v zvezi s tem, kaj je mogoče, zato svojih teles niso pripravljali na najslabši mogoči razplet, tako kot drugi z enako diagnozo, in niso ji pripisali enakega pomena kot vsi drugi s takšno boleznijo. Svoji prihodnosti so pripisali drugačen pomen, zato so bile njihove namere drugačne. Razumeli so epigenetiko in nevroplastičnost. Niso bili pasivni in niso se videli v vlogi žrtve bolezni. Svoje znanje so izkoristili in postali so proaktivni – gnalo jih je to, kar so se naučili na mojih delavnicah in prireditvah. Ti ljudje so poskrbeli za drugačne in boljše izide kot drugi z enako diagnozo – tako, kot so se hotelske sobarice odrezale bolje, ko so jim raziskovalci dali več informacij.

Zdaj pa pomislite na povprečnega človeka, ki dobi diagnozo in takoj naznani: »To bom premagal.« Nekdo mogoče ne sprejme položaja in obetov, ki jih očrta zdravnik, razlika pa je v tem, da večina v resnici ne spremeni svojih prepričanj o tem, ali so bolni. Sprememba prepričanja terja spremembo podzavestnega programa – kajti prepričanje, kot boste spoznali kmalu, je podzavestno stanje.

Ljudje, ki se skušajo spremeniti samo z zavestnim umom, nikoli ne morejo reprogramirati svojih genov, ker ne vedo, kako to storiti. Na tej točki se njihovo zdravljenje ustavi. Niso se sposobni predati možnosti, ker niso sposobni dejansko postati dovzetni za kar koli drugačnega od tega, kar jim pove zdravnik.

Je mogoče, da takrat, ko se ljudje ne odzivajo na zdravljenje ali pa njihovo zdravje ostaja nespremenjeno, ves čas živijo v enakem čustvenem stanju? Sprejemajo, verjamejo in se predajajo določeni obliki zdravljenja, ne da bi jo temeljito preučili – tako ravnajo, ker so milijoni drugih ravnali popolnoma enako. Ali zdravnikova diagnoza postane sodobni ekvivalent vudujskega uroka?

Poglobimo se še bolj v prepričanja, začnimo pa z naslednjo zamislijo: ko nanizate vrsto misli in občutkov ter jih spojite, na koncu postanejo samodejni oziroma se jih navadite. Tvorijo razmišljanje oziroma vaša stališča. In ker vaše misli in občutki ustvarjajo stanje duha, v katerem ste, bi lahko rekli, da so stališča kot »povzetki« stanj duha. Lahko se spreminjajo iz trenutka v trenutek, skladno z vašimi mislimi in občutki. Sleherno stališče lahko »traja« nekaj minut, ur, dni ali celo teden oziroma dva.

Primer: če se v vašem umu naniza vrsta dobrih misli, ki so povezane z vrsto dobrih občutkov, utegnete reči: »Danes je moj pogled na svet pozitiven.« Če pa vam rojijo po glavi negativne misli, ki sprožijo negativne občutke, utegnete reči: »Danes svet vidim v negativni luči.« Če o določenem stališču razmišljate dovoljkrat, postane nekaj samodejnega v vašem življenju.

Če pri določenih stališčih vztrajate dovolj dolgo oziroma jih dovoljkrat ponovite, ustvarite prepričanje. Prepričanje je po svoje poglobljeno stanje duha – prepričanja so pravzaprav misli in občutki (stališča), ki jih nenehno premlevate in zaznavate, dokler se ne vtkejo v vaše možgane in ne ustvarijo samodejnih čustvenih odzivov v vašem telesu. Lahko bi rekli, da postanete odvisni od njih, zato jih tako težko spremenite, in zato se ne počutite dobro, kadar se vam porodi dvom o njih. Izkušnje so namreč nevrološko vtkane v vaše možgane (izzovejo razmišljanje) in kemično vtkane kot čustva (izzovejo čustvovanje). Večina vaših prepričanj temelji na spominih.

Ko vedno znova premlevate ene in iste misli ter analizirate stvari, ki se jih spomnite iz preteklosti, te misli oblikujejo samodejni nezavedni program. In če gojite enake občutke, ki temeljijo na izkušnjah, ter se počutite enako kot takrat, ko se je zgodil izvirni dogodek, svoje telo naučite, da na podzavestni ravni prevzame vlogo uma, na katerega vplivajo ti občutki – takrat telo nezavedno živi v preteklosti.

Vaše misli in občutki sčasoma »naučijo« telo, kako prevzeti vlogo uma – ta postane programiran na podzavestni ravni. Prepričanja so podzavestna, pa tudi nezavedna stanja, ki temeljijo na preteklosti. So trajnejša kot stališča; lahko trajajo mesece in celo leta. In ker so trajnejša, se bolj ugnezdijo v vas.

Zadevo lahko ponazorim s primerom iz svojega lastnega otroštva, ki je pustil pečat v mojem spominu. Odraščal sem v italijanski družini, v četrtem razredu pa smo se preselili v drugo mesto, kjer so bili Italijani pomešani z Judi. Prvi dan pouka tistega leta me je učiteljica posedla k trem judovskim deklicam. Tistega dne so mi dekleta povedala, da Jezus ni bil Italijan. Ta dan mi je vse do danes ostal v spominu.

Ko sem tistega popoldneva prišel domov, me je moja italijanska mamica nenehno spraševala, kako je bilo prvi dan pouka, jaz pa se nisem hotel pogovarjati z njo. Ko se je naveličala mojega molka, me je zgrabila za roko in hotela izvedeti, kaj je narobe.

»Mislil sem, da je Jezus Italijan!« sem jezno bevsknil.

»O čem govoriš?« je odvrnila. »Jud je!«

»Jud?« sem prhnil. »Kaj hočeš reči? Na vseh tistih slikah se zdi kot Italijan, kajne? Dedek se z njim ves dan pogovarja po italijansko. Kaj pa rimski imperij? Mar ni Rim v Italiji?«

Bil sem prepričan, da je Jezus Italijan, to prepričanje pa je temeljilo na mojih izkušnjah. Moje misli in občutki v zvezi z Jezusom so postali moje samodejno stanje. Nekaj časa je trajalo, preden sem »prebolel« zadevo, kajti spreminjanje globoko zakoreninjenih prepričanj ni preprosto. Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da mi je uspelo.

Zdaj pa bomo malce poglobili koncept. Niz povezanih prepričanj tvori dojemanje. Vaše dojemanje resničnosti je pravzaprav trajno stanje, ki temelji na vaših dolgoletnih prepričanjih, stališčih, mislih in občutkih. In ker se prepričanja spremenijo v podzavestna in tudi nezavedna stanja duha (to pomeni, da se niti ne zavedate, da verjamete v določene stvari, ali pa se svojih prepričanj ne zavedate, dokler se ne znajdejo pred preizkušnjo), vaše dojemanje – način, kako subjektivno vidite stvari – v večini primerov postane del podzavestnega in nezavednega pogleda na resničnost, in ta pogled temelji na preteklosti.

Znanstveni poskusi kažejo, da resničnosti ne vidimo takšne, kakršna je. Svojo resničnost nezavedno oblikujemo po svojih spominih iz preteklosti, in prav preteklost je tista, ki je nevrokemično vtkana v naše možgane.2 Ko dojemanje postane implicitno ali nedeklarativno (o čemer sem govoril v prejšnjem poglavju), postanejo samodejne ali podzavestne, zato samodejno in subjektivno oblikujete svoj pogled na resničnost.

Primer: veste, da je vaš avtomobil vaš avtomobil, saj ste ga vozili že ničkolikokrat. Vsak dan imate enake izkušnje z njim, saj se v zvezi z njim skoraj nič ne spremeni. Skoraj vsak dan o njem razmišljate in čutite enako. Na podlagi svojega stališča do vozila ste oblikovali prepričanje, to pa je izzvalo določeno dojemanje vozila – recimo, da gre za dober avtomobil, ker se skoraj nikoli ne pokvari. In čeprav samodejno sprejmete takšno dojemanje, je to dejansko subjektivno, kajti nekdo drug bi lahko vozil enak avtomobil, pa bi se mu nenehno kvaril, zato bi bila njegovo prepričanje in dojemanje enakega vozila drugačna, saj bi temeljila na osebnih izkušnjah.

Če ste takšni kot večina, se najbrž ne zmenite za več dejavnikov v zvezi z vozilom, razen, če gre nekaj narobe. Pričakujete, da bo delovalo kot dan pred tem; seveda pričakujete, da bo vaša prihodnja izkušnja vožnje z avtomobilom enaka pretekli, včerajšnji in predvčerajšnji – to je vaše dojemanje. Ko pa se vozilo pokvari, mu morate nameniti več pozornosti (recimo pozorneje prisluhniti zvoku motorja) ter ozavestiti svoje nezavedno dojemanje avtomobila.

Vaše dojemanje avtomobila se spremeni, ker se je spremenilo nekaj v načinu njegovega delovanja. Enako velja za odnose z vašim zakoncem in sodelavci, pogled na kulturo in raso, in celo na telo in bolečine. Svojo resničnost v veliki meri dojemate prav tako.

Če želite spremeniti implicitno ali podzavestno dojemanje, morate okrepiti zavedanje in biti manj pod vplivom nezavednega. Okrepiti bi morali raven pozornosti glede vseh vidikov svojega življenja, ki se jim v preteklosti niste več toliko posvečali. Najbolje bi bilo, če bi se predramili, spremenili raven zavedanja in ozavestili to, česar se do zdaj niste zavedali.

Ampak to je redko preprosto, kajti če vedno znova doživljate enako resničnost, se misli in občutki o vašem trenutnem svetu še naprej razvijajo v enaka stališča, ki povzročajo enaka prepričanja, iz teh pa vznikne enako dojemanje (kar prikazuje slika 7.1).



SLIKA 7.1

Vaše misli in občutki izvirajo iz spominov. Če mislite in čutite na določen način, začnete ustvarjati stališče. Stališče je cikel kratkotrajnih misli in občutkov, ki jih podoživljate vedno znova. Stališča so nekakšni »povzetki« stanj duha. Če nanizate vrsto stališč, ustvarite prepričanje. Ko združite stališča, ustvarite dojemanje. Vaše dojemanje zelo vpliva na odločitve, ki jih sprejemate, oblike vedenja, odnose, ki si jih izbirate, ter na resničnosti, ki jih ustvarjate.



Ko se dojemanje docela ugnezdi v vas in postane popolnoma samodejno, nič več ne namenjate pozornosti temu, kakšna dejansko je resničnost (ker samodejno pričakujete, da bo vse ostalo enako), podzavestno sprejemate to resničnost. Večina tako nezavedno sprejme, kar jim zdravstvena stroka pove o diagnozi.

Zato je edini način spreminjanja prepričanj in dojemanja z namenom ustvarjanja odziva placeba spreminjanje stanja duha. Svoja stara, omejujoča prepričanja končno prepoznajte v njihovi pravi luči – so zapisi preteklosti – in bodite jih pripravljeni opustiti, da bi lahko sprejeli nova prepričanja o sebi, ki vam bodo pomagala ustvariti drugačno prihodnost.


Spreminjanje prepričanj

Zato se vprašajte: kakšna prepričanja in dojemanja sebe in svojega življenja so ugnezdena v vašem nezavednem, in bi jih morali spremeniti, da bi ustvarili novo stanje duha? To vprašanje terja kar nekaj razmišljanja, kajti, kot sem rekel, se številnih prepričanj sploh ne zavedamo.

Pogosto sprejemamo namige iz okolja, ki nas spodbudijo, da sprejmemo določena prepričanja, ki so lahko prava ali pa ne. Kakor koli že, v trenutku, ko sprejmemo prepričanje, to ne vpliva samo na naše delovanje, ampak tudi na odločitve, ki jih sprejemamo.

Se spomnite raziskave iz 2. poglavja o ženskah, ki so opravljale preizkus iz matematike, in so pred tem prebrale lažne izsledke raziskav, ki so navajali, da so moški boljši matematiki kot ženske? Tiste, ki so prebrale, da je prednost posledica genetike, so dosegle slabše rezultate kot tiste, ki so prebrale, da je prednost posledica stereotipiziranja. Čeprav sta bili obe poročili lažni – moški niso boljši matematiki kot ženske –, so ženske, ki so brale o genetsko pogojeni prednosti, verjele prebranemu, njihovi rezultati pa so bili slabši. Enako je veljalo za belce, ki so jim povedali, da Azijci dosegajo malce boljše rezultate na testu, ki naj bi ga opravljali. V obeh primerih so študente pripravili, da so na nezavedni ravni verjeli, da jim ne bo šlo tako dobro, in res jim ni – čeprav je bilo to, kar so jim povedali, popolna laž.

V luči teh besed si oglejte seznam določenih običajnih omejujočih prepričanj in preverite, ali se jih nemara oklepate sami, ne da bi se tega v celoti zavedali:

Nisem dober v matematiki. Sem plah. Sem vzkipljiv. Nisem pameten ali ustvarjalen. Zelo sem podoben staršem. Moški ne smejo jokati ali biti ranljivi. Ne morem najti partnerja. Ženske so manjvredne od moških. Moja rasa ali kultura je večvredna. Življenje je resno. Življenje je težko, in nikomur ni mar. Nikoli mi ne bo uspelo. Garati moram, da bi mi uspelo v življenju. Nikoli se mi ne zgodi nič dobrega. Nisem človek, ki bi imel srečo. Stvari se nikoli ne odvijejo po moje. Nikoli nimam dovolj časa. Moja sreča je odgovornost nekoga drugega. Ko bom imel v lasti določeno stvar, bom srečen. Težko je spremeniti resničnost. Resničnost je linearni proces. Zaradi klic sem bolan. Zlahka se zredim. Potrebujem osem ur spanja. Moja bolečina je nekaj normalnega, in nikoli ne bo izginila. Moja biološka ura tiktaka. To je sinonim lepote. Zabava je nepomembna. Bog biva zunaj mene. Sem slab človek in Bog me nima rad …



Lahko bi nadaljeval v nedogled, ampak saj razumete, kaj sem hotel povedati.

Prepričanja in dojemanja temeljijo na preteklih izkušnjah, zato sleherno prepričanje o vas izvira iz preteklosti. So resnična, ali ste si jih preprosto izmislili? Tudi če so bila resnična na določeni točki v preteklosti, to še ne pomeni, da so resnična tudi zdaj.

Seveda na stvari ne gledamo tako, ker smo zasvojeni s svojimi prepričanji; zasvojeni smo s čustvi iz svoje preteklosti. Svoja prepričanja dojemamo kot resnice, ne zamisli, ki jih lahko spremenimo. Če smo zelo močno prepričani o nečem, bi nam lahko predložili dokaze o nasprotnem, pa jih ne bi videli, ker je to, kar zaznavamo, popolnoma drugačno. Naučili smo se verjeti v najrazličnejše stvari, ki negativno vplivajo na naše zdravje in srečo.

Določena kulturno pogojena prepričanja so dober primer. Se spomnite zgodbe o vudujskem uroku iz 1. poglavja? Bolnik je bil prepričan, da bo umrl, ker ga je vudujski duhovnik uročil. Urok je deloval samo zato, ker je možakar (in drugi v njegovem kulturnem okolju) verjel, da je vudu nekaj resničnega – uročil ga ni vudu, ampak vera v vudu.

Druga kulturno pogojena prepričanja lahko povzročijo prezgodnjo smrt. Primer: Američani kitajskega porekla, ki zbolijo, njihovo rojstno leto pa kitajska astrologija in kitajska medicina pojmujeta kot nesrečno, umrejo do pet let prezgodaj. To so ugotovili v raziskavi na univerzi Kalifornija v San Diegu, v okviru katere so preučili mrliške liste skoraj trideset tisoč Američanov kitajskega porekla.3 Učinek je bil izrazitejši pri tistih, ki so bili bolj navezani na kitajsko tradicijo in verovanja, rezultati pa so bili skladni pri skoraj vseh glavnih vzrokih preučenih primerov smrti. Primer: Američani kitajskega porekla, rojeni v letih, povezanih z dovzetnostjo za bolezni, katerih simptomi so bule in tumorji, so umrli za rakom limfe štiri leta mlajši kot Američani kitajskega porekla, rojeni v drugih letih, ali drugi Američani s podobnimi oblikami raka.

Vsi ti primeri kažejo, da smo dovzetni samo za to, kar zavestno ali nezavedno dojemamo za resnično. Eskim, ki ne verjame v kitajsko astrologijo, ni bolj dovzeten za zamisel, da ga ogroža določena bolezen samo zato, ker se je rodil v letu tigra ali zmaja – tako kot pripadnik episkopske cerkve ni dovzeten za zamisel, da bi ga lahko ubil urok vudujskega duhovnika.

Ko pa kdor koli izmed nas sprejme, verjame in se preda izidu, ne da bi zavestno razmišljal o njem oziroma ga preučil, postane dovzeten za določeno obliko resničnosti. Pri večini je takšno prepričanje zasidrano globoko v podzavest, krepko onkraj vpliva zavestnega uma, in prav prepričanje ustvarja bolezen. Naj vam postavim še eno vprašanje: koliko prepričanj, ki temeljijo na kulturno pogojenih izkušnjah, a so lahko zmotna, imate vi?

Spreminjanje prepričanj utegne biti težavno, ni pa nemogoče. Le pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi se lahko uspešno »uprli« svojim nezavednim prepričanjem. Namesto razmišljanja v slogu nikoli nimam dovolj časa, da bi kar koli dokončal (takšno razmišljanje seveda spremljajo določeni občutki), raje pomislite čas name ne vpliva in lahko dosežem vse (tudi takšno razmišljanje spremljajo določeni občutki). Kaj če bi prepričanje vesolje se je zarotilo proti meni pretvorili v vesolje je prijazno in deluje za moje dobro? Kakšno mogočno prepričanje! Kako bi razmišljali, kako bi živeli in kako bi hodili po ulici, če bi verjeli, da vesolje deluje za vaše dobro? Kako bi z mislimi spremenili svoje življenje?

Ko spremenite prepričanje, morate najprej sprejeti dejstvo, da je to mogoče. Potem spremenite raven svoje energije – to storite z okrepljenim čustvovanjem, o čemer ste že brali –, na koncu pa dovolite telesu, da poskrbi za spremembe na ravni biološke sestave. Ni vam treba razmišljati, kako ali kdaj bo sledila biološka preureditev; tako deluje analitični um, ki vas povleče nazaj v stanje beta možganskega valovanja, v katerem ste manj sugestibilni. Samo sprejmite odločitev, ki naj bo dokončna. Ko bo razpon oziroma energija te odločitve presegla vpliv programov, vtkanih v možgane, ter čustvene zasvojenosti v telesu, presežete svojo preteklost, telo pa se odzove na novi um. Takrat lahko ustvarite pravo spremembo.

To že znate narediti. Pomislite, kdaj ste se odločili, da boste nekaj spremenili v svojem življenju. V tistem trenutku ste verjetno rekli Vseeno mi je, kako se počutim [telo]! Vseeno je, kaj se dogaja v mojem življenju [okolje]! Pa tudi Ne zanima me, kako dolgo bo trajalo[čas]! To bom storil!

V trenutku se vam je naježila koža – zato, ker ste vstopili v spremenjeno stanje duha. V trenutku, ko ste začutili tisto energijo, ste telesu posredovali nove informacije. Bili ste navdihnjeni in oddaljili ste se od vsakdanjega stanja umirjenosti. Vaše telo se je zgolj z mislimi odmaknilo od življenja v nespremenjeni preteklosti k življenju v drugačni prihodnosti. Telo ni več igralo vloge uma – vi ste jo. Spremenili ste prepričanje.


Učinek dojemanja

Tako kot prepričanja tudi dojemanje preteklih izkušenj – tako pozitivnih kot negativnih – neposredno vpliva na naše podzavestno stanje duha in zdravje. Leta 1984 je dr. med. Gretchen van Boemel, ki je takrat vodila oddelek klinične elektrofiziologije na inštitutu za zdravje oči Doheny v Los Angelesu, razkrila osupljiv primer tega, ko je zaznala skrb vzbujajoče smernice med kamboškimi ženskami med štiridesetim in šestdesetim letom starosti, ki so živele v bližnjem mestu Long Beach v Kaliforniji (pravili so mu mali Phnom Penh, ker je v njem živelo približno petdeset tisoč Kambodžanov). Omenjene ženske so imele namreč hude težave z vidom, vključno s slepoto, število primerov pa je bilo nesorazmerno veliko.

Fizično so bile oči teh žensk popolnoma zdrave. Dr. van Boemelova je poskrbela za skeniranje možganov teh žensk, da bi ovrednotila delovanje njihovih oči, podatke pa je primerjala z dejansko kakovostjo njihovega vida. Ugotovila je, da so imele vse popolnoma normalno oster vid, ko pa so skušale prebrati, kaj piše na tabelah za preverjanje vida, so rezultati nakazovali, da so dejansko slepe. Nekatere ženske sploh niso zaznavale svetlobe in tudi ne senc – čeprav z njihovimi očmi na fizični ravni ni bilo prav nič narobe.

Ko je dr. van Boemelova začela sodelovati z dr. med. Patricio Rozée z državne univerze Kalifornija v Long Beachu, da bi preučili udeleženke raziskave, sta ugotovili, da so ženske z najslabšim vidom najdlje živele v režimu Rdečih Kmerov ali v begunskih taboriščih, ko je bil na oblasti komunistični diktator Pol Pot.4 V genocidu, ki so ga od leta 1975 do 1979 zakrivili Rdeči Kmeri, je umrlo najmanj milijon in pol Kambodžanov.

Izmed preučevanih žensk jih je v tistem obdobju devetdeset odstotkov izgubilo svojce (nekatere celo deset), sedemdeset odstotkov pa jih je bilo prisiljenih gledati svoje bližnje – včasih celo celotne družine –, kako so jih surovo umorili. »Tiste ženske so videle stvari, ki jih njihovi umi preprosto niso mogli sprejeti,« je Rozéejeva povedala za časopis Los Angeles Times.5 »Njihovi umi so se preprosto 'zaklenili' in niso hotele več gledati – niso hotele več gledati smrti, mučenja, posilstev, stradanja.«

Neko žensko so prisilili, da je gledala, kako so ji pred očmi ubili moža in štiri otroke. Takoj zatem je izgubila vid. Druga je morala gledati, ko je vojak, Rdeči Kmer, do smrti pretepel njenega brata in njegove tri otroke – njenega trimesečnega nečaka je tako dolgo metal ob drevo, dokler ni umrl. Vid je začela izgubljati takoj po tem.6 Te ženske so izkusile tudi pretepanje, stradanje, nezaslišana ponižanja, spolno zlorabo, mučenje in dvajseturne izmene prisilnega dela. Čeprav so bile zdaj na varnem, so številne raziskovalkama povedale, da raje ostajajo v svojih domovih, čeprav vedno znova podoživljajo spomine na grozodejstva – vedno znova so jih namreč mučile nočne more, pestile pa so jih tudi misli, ki si jih niso znale izbiti iz glave.

Van Boemelova in Rozéejeva sta našteli skupno 150 primerov psihosomatske slepote pri kamboških ženskah v Long Beachu – največja znana skupina takšnih žrtev na svetu –. Svoje izsledke sta predstavili leta 1986 v Washingtonu na letnem srečanju Ameriškega združenja psihologov. Občinstvo je bilo kakor prikovano.

Ženske v tej raziskavi niso oslepele ali skoraj oslepele zaradi očesne bolezni ali fizične okvare, ampak zato, ker so dogodki, ki so jih preživele, na čustveni ravni tako zelo vplivali nanje, da so dobesedno »jokale, dokler niso več videle«. Okrepljena čustva so bila posledica prisilnega gledanja prizorov, ki jih ni mogoče prenesti, in preprosto niso hotele več gledati. Dogodek je ustvaril fizične spremembe njihove biološke sestave – ne v očeh, ampak najverjetneje v možganih –, kar je za vedno spremenilo njihovo dojemanje resničnosti. In ker so v svojih umih vedno znova podoživljale travmatične prizore, se jim vid ni nikoli izboljšal.

To je vsekakor skrajni primer, naše pretekle travmatične izkušnje pa verjetno podobno učinkujejo na nas. Če imate težave z vidom, se vprašajte, česa mogoče nočete videti zaradi bolečih ali grozljivih preteklih izkušenj. Če imate težave s sluhom, se vprašajte, česa v življenju nemara niste pripravljeni slišati.

Slika 7.2 prikazuje, kako se zgodi vse to. Črta na skici ponazarja relativno merjenje stanja človekovega duha, ki je na začetku, torej pred dogodkom, bolj ali manj normalno – črta je pri dnu. Ko se hitro dvigne, to ponazarja močan čustveni odziv na dogodek – recimo odziv žensk, ki so doživele grozote vojakov Rdečih Kmerov. Ta grozljiva izkušnja je na nevrološki ravni vplivala na njihove možgane, na kemični ravni pa je spremenila njihova telesa, pa tudi stanje njihovega duha – misli, občutke, pogled na svet, prepričanja, na koncu pa še njihovo dojemanje. Te ženske niso več hotele videti sveta, njihova biološka sestava pa je »ubogala« s premreženjem na nevrološki ravni in drugačnim signaliziranjem na kemični ravni.



SLIKA 7.2

Izjemno intenzivna izkušnja v naši zunanji resničnosti se vtisne v možganska vezja in na čustveni ravni zaznamuje telo. Zato možgani in telo živijo v preteklosti, dogodki pa spremenijo naše stanje duha, kot tudi dojemanje resničnosti. Nič več nismo ista osebnost.



Čeprav črta na skici končno upade in se uravna, je točka, na kateri se »umiri«, drugačna od točke, kjer se začne. Kaže, da ostaja oseba po izkušnji spremenjena na kemični in nevrološki ravni. Kamboške ženske so takrat dejansko živele v preteklosti, ker so ostale pod vplivom nevrološke in kemične »ožigosanosti«, ki jo je izzvala izkušnja. Nič več niso bile iste; dogodek je spremenil stanje njihovega duha.


Moč okolja

Če samo enkrat spremenite prepričanja in dojemanje, to ni dovolj. Spremembe morate vedno znova »utrjevati«. Da bi razumeli, zakaj, se za trenutek vrnimo k že omenjenim bolnikom s Parkinsonovo boleznijo, ki so izboljšali svoje motorične spretnosti po prejetju injekcije s solno raztopino – mislili so, da so jim vbrizgali močno zdravilo.

Verjetno se spomnite, da je v trenutku, ko se jim je zdravje izboljšalo, njihovo avtonomno živčevje začelo upoštevati novo stanje, saj je začelo ustvarjati dopamin v njihovih možganih. To se ni zgodilo, ker so molili, upali in si želeli, da bi njihova telesa tvorila dopamin; zgodilo se je, ker so postali ljudje, ki tvorijo dopamin.

Žal zadeva ne učinkuje pri vseh. Pri nekaterih učinek placeba traja samo določen čas, potem pa se vrnejo na stare tirnice, v staro stanje duha. V tem primeru so se bolniki s Parkinsonovo boleznijo vrnili domov, videvali svoje skrbnike, zakonca, spali so v istih posteljah, jedli enako hrano, sedeli v istih sobah, mogoče tudi igrali šah z istimi prijatelji, ki so se pritoževali nad svojimi bolečinami. Znašli so se v istem okolju, ki jih je spominjalo na staro osebnost in staro stanje duha. Vsi dejavniki, povezani z njihovim družinskim življenjem, so jih spominjali na to, kaj so bili prej, zato so preprosto »spolzeli« v svoje stare identitete, različne gibalne težave pa so se jim spet pojavile.8 Ponovno so se enačili s svojim okoljem. Vpliv okolja je res tako močan.

Enako se zgodi z odvisniki od mamil, ki že vrsto let ne posegajo po njih. Če bi se znašli v okoljih, kjer so nekoč uživali mamila – tudi če jih zdaj ne bi – bi se aktivirala enaka receptorska mesta v njihovih celicah, kot so jih nekoč aktivirala mamila. To bi v njihovih telesih povzročilo takšne fiziološke spremembe, kot če bi res zaužili mamila. Spet bi začeli hlepeti po njih.9 Zavestni um ne more vplivati na to. Zadeva je samodejna.

Ta koncept preučimo malce podrobneje. Izvedeli ste, da pogojevanje ustvarja močne asociativne spomine, ki spodbujajo avtonomno živčevje. Spet se spomnite psov Pavlova. Ko je Pavlov pse naučil zvonec povezati s hranjenjem, so se njihova telesa takoj spremenila na fiziološki ravni, brez izrazitega nadzora zavestnega uma. To je bil nekakšen sprožilec iz okolja, ki je (z asociativnim spominom) samodejno, avtonomno, podzavestno in fiziološko spremenil notranje stanje psov. Začeli so se sliniti, okrepilo se je izločanje njihovih prebavnih sokov, saj so pričakovali nagrado. Zavestni um psov tega ni bil sposoben. Dražljaj iz okolja je ustvaril asociativni spomin, povezan s pogojnim refleksom.

Spet se spomnimo na bolnike s Parkinsonovo boleznijo in na nekdanje uživalce mamil. Lahko bi rekli, da so se telesa v tistem trenutku, ko so se ti posamezniki vrnili v znano okolje, samodejno in fiziološko vrnila v staro stanje duha – zavestni um ni mogel kaj dosti vplivati na to. Omenjeno nekdanje stanje duha, ki ga je ustvarilo večletno enako razmišljanje in čutenje, je telo spravilo v vlogo uma. Z drugimi besedami: telo je postalo um, ki se odziva na okolje. Zato se v takšnem položaju kdor koli tako težko spremeni.

In močnejša ko je odvisnost od čustva, izrazitejši je pogojni odziv na dražljaj iz okolja. Primer: recimo, da ste zasvojeni s kavo in se hočete znebiti te odvisnosti. Če bi prišli k meni na obisk, jaz pa bi začel kuhati turško kavo, ali pa bi zaslišali hrup aparata za pripravo kave, obenem pa bi jo tudi zavohali, bi se zgodilo to: v trenutku, ko bi vaša čutila zaznala dražljaje, bi se telo in um odzvala podzavestno, samodejno, brez pomoči zavestnega uma, kajti tako ste ju »naučili«. Telo in um bi hlepela po potešitvi na fiziološki ravni, se upirala vplivu zavestnega uma in vas skušala prepričati, da naredite vendar požirek ali dva.

Če pa ste se res otresli zasvojenosti s kavo, jaz pa bi jo skuhal vpričo vas, bi si jo lahko privoščili ali pa tudi ne, kajti ne bi bilo pravkar omenjenega fiziološkega odziva. Nič več ne bi bili pod vplivom pogojnega refleksa (telo ne bi več igralo vloge uma), asociativni spomin na vaše okolje pa na vas ne bi več vplival enako.

Enako velja za zasvojenost na čustveni ravni. Primer: če se je v vaš spomin vtisnila krivda zaradi preteklih izkušenj, nezavedno pa v sedanjosti nenehno živite pod njenim vplivom, krepite svojo odvisnost od nje – to počne večina – ob pomoči nečesa ali nekoga v vašem okolju. Lahko se še tako trudite zadevo preseči na zavestni ravni, ampak v trenutku, ko zagledate svojo mamo (ki jo »izkoriščate« za ohranjanje občutkov krivde) v hiši, v kateri ste odraščali, se vaše telo na avtonomni, kemični in fiziološki ravni v sedanjem trenutku vrne v staro stanje, prežeto z občutki krivde – brez vpliva zavestnega uma. Telo, ki je na podzavestni ravni programirano, da se odziva na občutke krivde, v sedanjem trenutku že živi v preteklosti. Zato se vam v materini družbi občutek krivde zdi naravnejši kot kakršni koli drugi občutki. In kot v primeru odvisnika od mamil je pogojni refleks že spremenil vaše notranje stanje, ki temelji na vaši povezanosti z zunanjo resničnostjo. Ta je prežeta z vplivi iz preteklosti na vašo sedanjost. Znebite se odvisnosti od občutkov krivde – spremenite podzavestno programiranje –, pa boste lahko v enakih okoliščinah delovali brez vpliva resničnosti, na katero je vplivala preteklost.

Raziskovalci z univerze Victoria v Wellingtonu na Novi Zelandiji so preučili učinek okolja v skupini 148 študentov, ki so jih povabili k sodelovanju v raziskavi v »barskem« okolju.10 Raziskovalci so polovici študentov rekli, da bodo dobili vodko in tonik, drugim pa, da bodo dobili samo tonik. V resnici točaji, ki so sodelovali v raziskavi, niso natočili niti kapljice vodke: vsi študenti so dobili samo tonik. Barsko ozračje, za katero so poskrbeli raziskovalci, je bilo zelo realistično. Steklenice, iz katerih so stočili vodko, so premeteno napolnili s tonikom, in jih tudi na novo zapečatili. Točaji so robove kozarcev okrasili z drobci limete, ki so jih pred tem namočili v vodko, da bi bil učinek kar se da pristen, potem pa so pijačo »zmešali« in jo postregli, kot da bi šlo za pravo mešanico vodke in tonika.

Udeleženci so postali okajeni in vedli so se, kot da so pijani. Pri nekaterih je bilo opaziti tudi fizične znake omamljenosti. Niso postali pijani, ker bi pili alkohol; pijanost je bila posledica vpliva okolja, ki je z asociativnim spominom njihove možgane in telesa spodbudil, da so se odzvali na star, znan način.

Ko so raziskovalci študentom razkrili resnico, so številni osupnili. Trdili so, da so se res počutili opito. Verjeli so, da uživajo alkohol, to prepričanje pa je vplivalo na nevrokemične snovi, ki so spremenile stanje njihovega duha.

Z drugimi besedami: zgolj prepričanja so zadostovala za sprožitev biokemičnih sprememb v telesu, katerih posledica je bil občutek opitosti. Študenti so se namreč navadili povezovati alkohol s spremembo njihovega kemičnega notranjega stanja. Pričakovali so, da se bo njihovo notranje stanje spremenilo – to pričakovanje je temeljilo na asociativnih spominih na popivanje –, zato jih je okolje spodbudilo k fiziološkim spremembam, tako kot pse Pavlova.

Seveda obstaja tudi druga plat medalje. Okolje lahko sproži tudi zdravljenje. Bolniki v bolnišnici v Pensilvaniji, ki so po operaciji okrevali v sobah s pogledom na drevored, niso potrebovali tako močnih zdravil proti bolečinam, domov pa so lahko odšli sedem do devet dni prej kot bolniki, ki so skozi okno zrli v rjav opečnati zid.11 Stanje našega duha, na katerega vpliva okolje, lahko vsekakor pripomore k zdravljenju možganov in telesa.

Ali torej potrebujete tableto sladkorja, injekcijo solne raztopine oziroma lažno operacijo ali sobo z razgledom – nekaj, nekoga ali določeno točko v zunanjem okolju –, da bi spremenili stanje duha? Lahko to storite zgolj s spremembo razmišljanja in čustvovanja? Lahko preprosto verjamete v nove možnosti zdravja, brez zanašanja na zunanje dražljaje, misel v možganih pa preobrazite v novo čustveno izkušnjo do te mere, da spremeni vaše telo in preseže vpliv pogojnih dražljajev iz okolja?

To, kar ste pravkar prebrali, vas spodbuja, da bi bilo dobro, če bi vsak dan spremenili svoje notranje stanje – preden vstanete in se soočite s starim, znanim okoljem, da vas ne bi povleklo v staro stanje duha, kar se je zgodilo bolnikom s Parkinsonovo boleznijo. Se spomnite Janis Schonfeld iz 1. poglavja, ki je ustvarila fizične spremembe v svojih možganih, ko je mislila, da jemlje antidepresiv? Placebo je v njenem primeru tako dobro učinkoval tudi zato, ker jo je jemanje inertnih tablet vsak dan opominjalo, naj spremeni stanje svojega duha (ker je jemanje tablet povezovala s svojimi optimističnimi mislimi in občutki v zvezi z izboljšanjem stanja – tako, kot je to počelo več kot osemdeset odstotkov ljudi, ki jemljejo placebo antidepresiv).

Če bi lahko novo stanje duha dosegli z meditacijo, ko bi spojili jasno namero in stik z okrepljenim čustvom, o katerem sem že govoril, obenem pa bi vas to, kar ustvarjate vsak dan, navdihovalo in podžigalo, bi se končno spravili iz stanja starega duha. Bili bi v novem stanju duha, vaš pogled na svet bi bil drugačen, tako kot prepričanja in dojemanje. Nič več se ne bi enako odzivali na stvari, kajti okolje zdaj ne bi več vplivalo na vaše mišljenje in čustvovanje. Sprejemali bi nove odločitve in spremenili svoje vedenje, kar bi vam omogočilo nove izkušnje in doživljanje novih čustev. Tako bi se prelevili v novo, drugačno osebnost – osebnost brez artritičnih bolečin, gibalnih težav zaradi Parkinsonove bolezni, neplodnosti ali katere koli tegobe, ki bi se je radi znebili.

Želim poudariti, da vse bolezni vseeno ne izvirajo iz našega uma. Dojenčki se rodijo z genskimi okvarami in stanji, ki jih očitno niso mogle sprožiti njihove misli, občutki, pogledi na svet in prepričanja. Tudi travme in nesreče se dogajajo. Poleg tega lahko izpostavljenost okoljskim strupom vsekakor pogubno vpliva na človeško telo. Ne pravim, da smo prosili za takšne stvari, kadar se pojavijo, čeprav drži, da lahko stresni hormoni oslabijo naše telo, zaradi česar smo bolj dovzetni za bolezni, saj se okrni delovanje imunskega sistema. Ne glede na izvor naših tegob obstaja možnost, da zadevo spremenimo.


Spremenite svojo energijo

Zdaj vidimo, da če želimo spremeniti svoja prepričanja in ustvariti učinek placeba, da bi izboljšali svoje zdravje in življenje, moramo ravnati popolnoma nasprotno od kamboških žensk. Z jasno in odločno namero ter okrepljeno čustveno energijo moramo ustvariti novo notranjo izkušnjo v svojem umu in telesu, ki bo mogočnejša od pretekle zunanje izkušnje. Z drugimi besedami: ko se odločimo oblikovati novo prepričanje, moramo namero oplemenititi z dovolj energije, da bomo presegli vpliv zakoreninjenih programov in čustvenega pogojevanja na telo.

Da bi videli, kaj se zgodi, ko ravnamo tako, si oglejte sliko 7.3 na naslednji strani. Energija odločitve, povezane z novo izkušnjo, je večja od energije travme, povezane s preteklo izkušnjo (kar smo videli na sliki 7.2). Zato je vrh tega grafa višji od vrha prejšnjega. Zato učinki nove izkušnje presežejo ostanke nevronskega programiranja in čustvenega pogojevanja, povezanega s preteklo izkušnjo.

Če ta proces izpeljemo pravilno, dejansko ustvarimo nove vzorce v možganih in spremenimo svojo biološko sestavo. Nova izkušnja spremeni staro programiranje, s tem pa odstrani nevrološke dokaze za omenjeno preteklo izkušnjo. (Pomislite, kako večji val, ki se lomi na obali, odnese vse školjke, morsko travo, odplakne morsko peno in izbriše morebitne sledi v mivki.) Izkušnje, prepojene z močnimi čustvi, ustvarjajo dolgotrajne spomine. Omenjena nova izkušnja ustvari nove dolgotrajne spomine, ki presežejo vpliv naših minulih dolgotrajnih spominov. Tako odločitev postane izkušnja, ki je nikoli ne pozabimo. V naših možganih in telesu naj ne bi bilo več dokazov o naši preteklosti, novi signal pa spremeni nevrološki program in gensko spremeni telo.



SLIKA 7.3

Da bi spremenili prepričanje ali dojemanje sebe in svojega življenja, morate odločitev sprejeti s tako trdno namero, da jo oplemenitite z energijo, ki bo presegla vpliv zakoreninjenih programov v možganih in čustveno zasvojenost v telesu, telo pa se mora odzvati na novi um. Ko odločitev ustvari novo notranjo izkušnjo, ki preseže vpliv predhodne, ki je izvirala iz zunanjega okolja, spremeni vezja v možganih ter na čustveni ravni pošlje telesu drugačne signale. Izkušnje ustvarjajo dolgotrajne spomine, zato se takrat, ko odločitev postane izkušnja, ki je nikoli ne pozabite, spremenite. Na biološki ravni preteklosti ni več. Lahko bi rekli, da je vaše telo v sedanjem trenutku že v novi prihodnosti.



Zdaj pa si še enkrat oglejte sliko 7.3 in bodite pozorni na to, kako se črta na grafu spusti povsem na dno (na sliki 7.2 se je tudi spuščala, a je vseeno ostala višje od ravni začetne točke). To je dokaz, da ni več sledu o pretekli izkušnji; te v novem stanju duha ni več.

Omenjeni novi signal ne spremeni samo nevronskih vezij, ampak tudi pogojevanje na ravni telesa, saj prekine čustveno navezanost na preteklost. V trenutku, ko se to zgodi, telo v celoti živi v sedanjosti; nič več ni ujetnik preteklosti. Ta okrepljena energija ga poživi in porodi novo čustvo (ki je samo drugo ime za energijo v gibanju), ne glede na to, ali občutimo nepremagljivost, pogum, okrepljeno moč, sočutje, navdih ali kaj drugega. In energija spremeni našo biološko sestavo, nevronska vezja in izražanje genov – ne kemija.

Podoben proces poteka pri ljudeh, ki hodijo po žerjavici, žvečijo steklo in se igrajo s kačami. Jasno jim je, da vstopajo v spremenjeno stanje uma in telesa. S trdno namero poskrbijo za spremembo, energija te odločitve pa ustvari spremembe v njihovih možganih ter telesih, zaradi katerih so nekaj časa imuni na vplive iz okolja. Njihova energija jih zdaj ščiti tako, da v tistem trenutku presega njihovo biološko sestavo.

Naša nevrokemija ni edina stvar, ki se odziva na višje ravni energije. Receptorska mesta zunaj celic so stokrat bolj občutljiva za energijo in frekvence kot za fizične kemične signale, kot so nevropeptidi – zanje vemo, da dostopajo do DNK naših celic.12 Raziskave nenehno potrjujejo, da nevidne sile elektromagnetnega spektra vplivajo na vsak vidik celične biologije in regulacije genov.13 Celični receptorji se odzivajo na določene frekvence signalov energije. Energija elektromagnetnega spektra obsega mikrovalove, radijske valove, rentgenske žarke, valovanje na izjemno nizkih frekvencah, zvočne frekvence, ultravijolične in celo infrardeče žarke. Določene frekvence elektromagnetne energije lahko vplivajo na vedenje DNK, RNK in sintezo beljakovin; spremenijo obliko in delovanje; nadzorujejo regulacijo genov in njihovo izražanje; spodbujajo celično rast in vplivajo na delitev in diferenciacijo celic. Določenim celicam ukažejo, naj se združijo v tkiva in organe. Na vse celične dejavnosti, na katere vpliva energija, so del izraza življenja.

In če je vse to res, je res z določenim razlogom. Se spomnite, da znanstveniki 98,5 odstotka naše DNK pojmujejo kot »odpadno DNK«, ker se ji zdi, da ni najbolj uporabna? Mati narava v naše celice gotovo ne bi »vstavila« vseh teh kodiranih informacij, kjer čakajo, da bi bile prebrane, ne da bi nam omogočila oblikovati nekakšen signal, s katerim bi lahko dostopali do njih. Navsezadnje narava ne zavrže ničesar.

Je možno, da naša energija in zavest ustvarita pravi signal zunaj celic, ki nam omogoči, da dostopamo do neskončne zaloge zmožnosti? Če bi spremenili svojo energijo tako, kot je opisano v tem poglavju, bi vam to lahko pomagalo izkoristiti vašo dejansko sposobnost pristnega zdravljenja telesa? Ko spremenite energijo, spremenite stanje duha. Premreženje v možganih in novi občutki, ki jih vzpostavi spremenjena kemična sestava telesa, sprožijo epigenetske spremembe, zaradi katerih postanete dobesedno nov človek. Človek, kakršen ste bili do zdaj, je preteklost; del tiste osebe je preprosto izpuhtel, skupaj z nevronskimi vezji, kemično-čustvenimi odvisnostmi, ter genskim izražanjem, ki je podpiralo staro stanje vašega duha.





Osmo poglavje

Kvantni um



Resničnost zna biti kot premična tarča – dobesedno. Navajeni smo misliti, da je resničnost nekaj fiksnega in zanesljivega, vendar – kot boste videli kmalu v tem poglavju – stvari niso res takšne, kot so nas učili od nekdaj. Če se nameravate naučiti, kako biti sami svoj placebo, in želite z umom vplivati na snovnost, morate nujno razumeti, kako sta um in snovnost povezana, in kako se lahko resničnost spremeni. Če ne boste vedeli, kako in zakaj se pojavijo spremembe, rezultati ne bodo skladni z vašimi namerami.

Preden se poglobimo v kvantno stvarstvo, si oglejmo, od kod izvirajo naše zamisli o resničnosti, in kam so nas pripeljale do zdaj. Zahvaljujoč Renéju Descartesu in siru Isaacu Newtonu je bilo preučevanje stvarstva stoletja razdeljeno na dve kategoriji: materijo in um. Preučevanje materije (snovnega sveta) je bilo v pristojnosti znanosti, kajti zakone stvarstva, ki vladajo v objektivnem zunanjem svetu, je v večini primerov mogoče spraviti na raven enačb in s tem tudi izračunati oziroma predvideti njihovo učinkovanje. Notranji svet uma pa je veljal za preveč nepredvidljivega in zapletenega, zato je bilo njegovo preučevanje prepuščeno svetu vere. Sčasoma sta materija in um postala ločeni celoti, in pojavil se je dualizem.

Newtonska fizika (znana tudi kot klasična fizika) preučuje mehanizme delovanja stvari v prostoru in času, vključno z njihovimi medsebojnimi odnosi v materialnem oziroma snovnem svetu. Zaradi Newtonovih zakonov lahko merimo in predvidimo tirnice, po katerih se planeti vrtijo okoli Sonca, kakšen pospešek dobi jabolko, ko pade z drevesa, in kako dolgo traja polet iz Seattla v New York. Newtonska fizika se ukvarja s predvidljivim. Vesolje preučuje, kot da deluje kot orjaški stroj oziroma ogromni merilec časa.

Ampak klasična fizika ima omejitve na področju preučevanja energije, delovanja nesnovnega sveta, ki presega okvir prostora in časa, ter vedenja atomov (gradnikov vsega v snovnem stvarstvu). To je pristojnost kvantne fizike. Izkazalo se je, da se ta izjemno drobceni subatomski svet elektronov in fotonov sploh ne vede kot večji, nam bolj poznani svet planetov, jabolk in letal.

Kvantna fizika se je začela ubadati z vse bolj neznatnimi vidiki atoma – recimo s tem, kaj tvori jedro. Bolj ko se je poglabljala v to, manj razločen in jasen je postajal atom, dokler ni končno popolnoma izginil. Menda atom sestavlja 99,999999999999 odstotka praznine.1 A ta prostor ni res prazen. Pravzaprav je napolnjen z energijo. Če smo natančnejši: zapolnjuje ga mogočna paleta frekvenc energije, ki tvorijo nekakšno nevidno, medsebojno prepleteno informacijsko polje. Če je vsak atom 99,999999999999 odstotka energije ali informacij, to pomeni, da je znano stvarstvo in vsaka stvar v njem – ne glede na to, kako gosta se nam zdi – pravzaprav samo skupek energije in informacij. To je znanstveno dejstvo.

Atomi sicer vsebujejo trohico materije, a ko so jo kvantni fiziki skušali preučiti, so odkrili nekaj silno nenavadnega: subatomska materija v kvantnem svetu se sploh ne vede kot materija, s katero se ukvarjamo v svojem vsakdanjem življenju. Ne podreja se zakonom newtonske fizike, obenem pa se zdi, da je malce kaotična in nepredvidljiva, in se niti najmanj ne zmeni za omejitve časa in prostora. Na subatomski kvantni ravni je materija trenutni pojav. Zdaj je tu, že v naslednjem trenutku izgine. Obstaja samo kot tendenca, možnost ali verjetnost. V kvantnem svetu ni absolutnih fizičnih stvari.

To ni bilo edino nenavadno odkritje znanstvenikov na področju kvantnega stvarstva. Pri opazovanju delcev subatomske materije so ugotovili tudi, da lahko vplivajo oziroma spremenijo njihovo vedenje. Zakaj se vedno znova pojavljajo in spet izginjajo? Vsi ti delci namreč obstajajo hkrati na neskončni paleti možnosti ali verjetnosti znotraj nevidnega in neskončnega kvantnega energijskega polja. Šele ko opazovalec svojo pozornost usmeri v katero koli nahajališče katerega koli elektrona, se dejanski zdi, da je elektron res tam. Če odvrne pogled, se subatomska materija razblini v energijo.

Skladno z omenjenim »učinkom opazovanja« fizična materija ne more obstajati oziroma se pojaviti, dokler je ne zaznamo – dokler je ne opazimo in ji namenimo svojo pozornost. In ko ji ne namenjamo več pozornosti, izgine in se vrne tja, od koder je prišla. Materija se torej nenehno spreminja – oscilira oziroma niha med pojavljanjem v snovnem svetu in izginjanjem v energijo (približno 7,8-krat na sekundo, ko smo ravno pri tem). In ker je človeški um (v vlogi opazovalca) tesno povezan z vedenjem in pojavljanjem materije, bi lahko rekli, da je prevlada uma nad materijo kvantna resničnost. Na zadevo bi lahko gledali tudi tako: v kvantnem svetu subjektivni um vpliva na objektivno resničnost. Um se lahko spremeni v materijo – vi lahko poskrbite, da um postane materija.

Ker subatomska materija tvori vse, kar lahko vidimo, česar se dotaknemo in izkusimo v svojem makro svetu, po svoje – skupaj z vsem drugim v našem svetu – tudi ves čas izginjamo in se spet pojavljamo. Če subatomski delci hkrati obstajajo na neskončno veliko krajih, to po svoje velja tudi za nas. Omenjeni delci hkrati obstajajo povsod (v obliki valovanja ali energije), ko pa jim opazovalec nameni pozornost, obstajajo prav na točki, kamor zre (v obliki delca ali materije). Tako smo tudi mi sposobni uresničevati neskončno število potencialnih resničnosti, ki se lahko uresničijo na snovni ravni.

Z drugimi besedami: če si lahko predstavljate, da boste v prihodnosti izkusili določeno stvar, ta resničnost že obstaja kot možnost nekje v kvantnem polju – onkraj prostora in časa – in samo čaka, da jo boste opazili. Če lahko vaš um (z mislimi in čustvovanjem) vpliva na to, kdaj in kje se elektron pojavi iz nič, bi lahko teoretično vplivali na pojav slehernega števila možnosti, ki si jih lahko predstavljate.

Če bi se opazovali v določeni različici prihodnosti, ki bi bila drugačna od vaše preteklosti, in bi pričakovali, da se bo ta resničnost uresničila, nato pa bi na čustveni ravni sprejeli izid, bi s kvantnega vidika za trenutek živeli v omenjeni prihodnji resničnosti, svoje telo pa bi naučili verjeti, da je v sedanjem trenutku v omenjeni prihodnosti. Kvantni model navaja, da vse možnosti obstajajo v tem trenutku, in nam dovoljuje, da si izberemo drugačno prihodnost in jo z opazovanjem uresničimo. In ker je vse stvarstvo narejeno iz atomov, več kot 99 odstotkov atoma pa je energija ali možnost, to pomeni, da obstaja ogromno možnosti, ki jih ne izkoriščamo.

To pa pomeni tudi, da tudi ustvarjamo sami po sebi. Če v vlogi kvantnega opazovalca na svoje življenje vsak dan gledate z enake ravni uma, po kvantnem modelu resničnosti povzročate, da se neskončne možnosti iz dneva v dan združujejo v enake vzorce informacij. Ti vzorci, ki jim pravite »moje življenje«, se nikoli ne spremenijo, zato vam nikoli ne dovolijo, da bi se spremenili.

Umska vadba, o kateri sem govoril prej, nikakor ne pomeni lenobnega sanjarjenja ali pobožnih želja. Dejansko omogoča namensko ustvarjanje želene resničnosti, vključno z življenjem brez bolečin ali bolezni. Če se osredotočite na to, kaj hočete, in manj na to, česa nočete, lahko ustvarite vse, kar si želite, obenem pa »izbrišete« vse, česar nočete več, saj temu ne namenjate več pozornosti. Kamor usmerjate svojo pozornost, tja gre vaša energija. Ko svoje zavedanje oziroma um usmerite v zmožnosti, jih oplemenitite s svojo energijo. Posledica: s svojo pozornostjo oziroma opazovanjem vplivate na materijo. Učinek placeba torej ni namišljen, je kvantna resničnost.


Energija na kvantni ravni

Vsi atomi v elementarnem svetu oddajajo različne oblike elektromagnetne energije. Primer: atom lahko oddaja nevidne žarke energije na različnih frekvencah, med katerimi so rentgenski žarki, gama, ultravijolični in infrardeči žarki, pa tudi vidni žarki svetlobe. Tako kot nevidni radijski valovi vsebujejo frekvenco, v kateri so kodirane določene informacije (ne glede na to, ali gre za frekvenco 98,6 ali 107,5 herca), vsaka frekvenca prinaša različne informacije, kar ponazarja slika 8.1. Primer: rentgenski žarki vsebujejo popolnoma drugačne informacije kot infrardeči, ker imajo drugačno frekvenco. Vsa ta polja so različni vzorci energije, ki vedno posredujejo informacije na atomski ravni.



SLIKA 8.1

Slika prikazuje različni frekvenci. Vsaka prinaša drugačne informacije, zato ima drugačne lastnosti. Rentgenski žarki se vedejo drugače kot radijski, zato imajo drugačne značilnosti.



Atomi so kot vibrirajoča polja energije oziroma majhni vrtinci. Da bi bolje razumeli, kako deluje zadeva, jo primerjajo z delovanjem ventilatorja. Tako kot vklopljeni ventilator ustvarja piš (vrtinec zraka), vsak atom, ko se vrti, podobno oddaja energijsko polje. Tako kot ventilator deluje pri različnih hitrostih in ustvarja močnejši ali šibkejši piš, tudi atomi vibrirajo na različnih frekvencah, ki ustvarjajo močnejša ali šibkejša polja. Hitreje ko vibrira atom, več energije oddaja in višja je njegova frekvenca. Počasnejša ko je hitrost vibriranja atoma oziroma vrtinčenja vrtinca, manj energije ustvarja.

Počasneje ko se vrtijo lopatice ventilatorja, manj piša (oziroma energije) se ustvari in lažje jih vidimo kot nekaj otipljivega v snovni resničnosti. Hitreje ko se vrtijo, več energije se ustvari in manj vidne so – zdijo se nesnovne. Kje se pojavijo lopatice ventilatorja (kot subatomski delci, ki so jih hoteli opazovati kvantni znanstveniki, in so vedno znova izginjali ter se spet pojavljali), je odvisno od vašega zaznavanja – kje in kako jih opazujete. Enako velja za atome. Pa se poglobimo v zadevo.

V kvantni fiziki je materija opredeljena kot trdni delec, nesnovno energijsko polje informacij pa lahko definiramo kot val. Ko preučujemo fizične lastnosti atomov, kot je masa, se ti zdijo kot fizična materija. Počasnejša ko je frekvenca, na kateri vibrira atom, več časa preživi v fizični resničnosti in bolj spominja na delec, ki ga zaznamo kot trdno materijo. Fizična materija se nam zdi trdna, čeprav gre predvsem za energijo, kajti vsi atomi vibrirajo z enako hitrostjo kot mi.

Atomi pa imajo lahko številne lastnosti energije oziroma valov (vključno s svetlobo, valovno dolžino in frekvenco). Hitreje ko vibrira atom in več energije ko ustvarja, manj časa preživi v fizični resničnosti; pojavlja se in izginja prehitro, da bi ga zaznali, čeprav vibrira neprimerljivo hitreje kot mi. A čeprav ne moremo videti same energije, lahko včasih vidimo fizične dokaze določenih frekvenc energije, kajti polje sil atomov lahko ustvari določene pojave na fizični ravni – tako kot infrardeči žarki segrevajo stvari. Če primerjamo sliki 8.2A in 8.2B, lahko vidimo, kako počasnejše frekvence preživijo več časa v snovnem svetu, zato jih zaznavamo kot materijo.



SLIKA 8.2A



SLIKA 8.2B

Ko energija vibrira počasneje, se zdi, da so delci dalj časa v snovni resničnosti, zato se zdijo kot trdna materija. Slika 8.2A kaže, kako se materija izrazi pri nižji frekvenci in daljši valovni dolžini. Slika 8.2B prikazuje delce, ki manj časa preživijo v fizični resničnosti, zato so pretežno v energijski, ne snovni obliki. Imajo krajšo valovno dolžino in višjo vibracijo.





SLIKA 8.3

Ko spremenite svojo energijo, dvignete materijo na novo raven, telo pa vibrira na višji frekvenci. Ste bolj pod vplivom energije in manj pod vplivom materije – ste bolj kot val in manj kot delec. Bolj ko je čustvo plemenito ali mogočnejše ko je ustvarjalno stanje uma, več energije imate, da bi spremenili programe v telesu. Telo se potem odzove na novo raven uma.



Snovno stvarstvo se torej zdi, kot da ga tvori samo materija, v resnici pa si deli informacijsko polje (kvantno polje), ki tako prefinjeno spaja materijo in energijo, da ju ni mogoče pojmovati ločeno. Vsi delci so namreč povezani v nesnovnem nevidnem polju informacij, ki presega prostor in čas – in to polje tvorita zavest (misel) in energija (frekvenca, hitrost, s katero vibrirajo stvari).

Vsak atom ima svoje specifično energijsko polje oziroma energijski podpis, zato atomi pri spajanju v molekule delijo svoja informacijska polja, potem pa »oddajajo« svoje enkratne spojene energijske vzorce. Če ima vse snovno v vesolju specifičen, enkraten energijski podpis oziroma odtis, ker je vse sestavljeno iz atomov, imava tudi vi in jaz svoja enkratna energijska odtisa. Vedno prenašava informacije v obliki elektromagnetne energije – ta temelji na stanju najinega duha.

Ko spremenite svojo energijo, da bi spremenili prepričanje ali dojemanje sebe ali svojega življenja, dejansko dvigujete frekvenco atomov in molekul v svojem snovnem telesu, s tem pa krepite svoje energijsko polje (kar prikazuje slika 8.3). Krepite hitrost atomskih »ventilatorskih lopatic«, ki sestavljajo vaše telo. Ko ste pod vplivom okrepljenih pozitivnih občutkov, ki spodbujajo tudi ustvarjalnost – recimo navdih, krepitev moči, hvaležnost ali nepremagljivost –, poskrbite, da se vaši atomi »vrtinčijo« hitreje, tako kot ventilatorske lopatice, krepite pa tudi energijsko polje okoli svojega telesa, kar vpliva na vašo snovno raven.

Snovni delci, ki tvorijo vaše telo, se zdaj odzivajo na okrepljeno energijo. Ste bolj pod vplivom energije, ne materije. Ste bolj val kot delec, če se lahko tako izrazim. Zavestno ustvarjate več energije, da bi se lahko materija dvignila na višjo frekvenco, telo pa se odzove na novo raven uma.


Prejemanje ustreznega energijskega signala

Kako torej materijo povzdignemo na novo raven uma? Pomislite na pridigarja, ki zapade v stanje verske vznesenosti in spije strihnin – brez bioloških učinkov. Kako premaga vpliv kemije, ki bi sicer zastrupila povprečnega človeka? Učinek materije preseže z ravnijo svoje energije. Njegova odločitev je sprejeta s tako jasno namero, da je prežeta z energijo, ki presega zakone okolja, učinke na telo ter linearni čas. V tistem trenutku je bolj energija kot materija, in nova energija vpliva na možganska vezja, telesno kemijo in izražanje genov. V tistem trenutku pridigar ni povezan z okoljem, ki ga pozna. Preseže vpliv svojega snovnega telesa. Takrat ne živi v okviru linearnega časa. Njegova okrepljena zavest in energija sta epifenomena materije. Z drugimi besedami: tako informacije kot frekvence so temelj, iz katerega lahko vznikne materija. In ko je raven naše zavesti in energije višja, ti dejavniki vplivajo na materijo – kajti materija se pojavi, ko se znižata frekvenca in raven informacij.

Popolnoma je mogoče, da pridigarjeva celična receptorska mesta niso bila odprta za strihnin; vrata celic so bila zaprta za strup, ki tako ni mogel učinkovati. Na možakarja je vplival duh – torej energija – in takoj je okrepil tiste celice v svojem telesu, ki skrbijo za imunost, ter zavrl delovanje celic, dovzetnih za učinkovanje strupa. Enako velja za ljudi, ki hodijo po žerjavici; ko spremenijo stanje duha, njihovi celični receptorji niso več dovzetni za učinke vročine. To je tudi omogočilo najstnicama, da sta dvignili 1300-kilogramski traktor in osvobodili svojega očeta, o čemer ste brali v 1. poglavju. Ko sta videli, da je oče ujet in da ga skoraj zanesljivo čaka smrt, se je njuna energija okrepila do te mere, da je »izklopila« celične receptorje, ki bi sicer njunima telesoma dali vedeti, da je traktor pretežek za dvigovanje, in »vklopila« receptorje mišičnih celic, ki so bile tako sposobne prenesti večjo težo. Ko sta dekleti poskusili dvigniti traktor, so se njune mišice odzvale, in uspelo jima je rešiti očeta. Ni šlo za vpliv materije (telo) na premikanje materije (traktor) – energija je bila tista, ki je vplivala na materijo.

Telo je sestavljeno iz raznovrstne palete atomov in molekul, ki tvorijo kemične snovi. Te se organizirajo v celice, ki tvorijo tkiva, ta pa se združujejo v organe, ki tvorijo različne telesne sisteme. Primer: mišična celica je sestavljena iz različnih kemičnih snovi (beljakovin, ionov, citokinov, rastnih dejavnikov), ki so posledica različnih stikov med molekulami. Te so sestavljene iz različnih atomskih vezi; atomi pa si delijo nevidno polje informacij in tako tvorijo molekule.

Kemične snovi, ki tvorijo celico, si tudi delijo polje informacij. Prav to nevidno polje v vsakem trenutku ureja več sto tisoč funkcij celice. Kako določene kemične snovi in molekule v vaših celicah vedo, kaj storiti, in kako lahko tako natančno komunicirajo med seboj? Celico obdaja energijsko polje, ki je nekakšen skupek energij atomov, molekul in kemičnih snovi, ki sodelujejo v ravnovesju in omogočajo nastanek materije. In prav iz tega življenjsko pomembnega polja informacij nastaja materija.

Primer: mišične celice v prejšnjem primeru se lahko naprej organizirajo v posebna – torej mišična – tkiva. Recimo, da mišičnemu tkivu v tem primeru pravimo srčna mišica. Tkivo te mišice tvori organ, ki mu pravimo srce. Tkiva, ki so sestavljena iz celic, si delijo polje informacij, ki srcu omogoča usklajeno delovanje. Srce je del srčno-žilnega sistema telesa kot celote. Ko si deli to polje informacij, vpliva na materijo, da ta deluje ubrano in celostno. Polje, ki omogoča vse omenjeno, poraja materijo in jo nadzoruje. Mogočnejše ko je polje, hitreje vibrirajo atomi – oziroma hitreje se vrtijo vaše subatomske »ventilatorske lopatice«.

Newtonski model biologije temelji na linearnih dogodkih, pri katerih prihaja do zaporedja kemičnih reakcij. Ampak biologija dejansko ne učinkuje tako – ne morejo pojasniti niti preprostega celjenja ran, ne da bi razumeli prepletene informacijske poti, o katerih ste pravkar brali. Celice si izmenjujejo informacije nelinearno. Stvarstvo in vsi biološki sistemi v njem si delijo samostojna, a vseeno prepletena energijska polja, ki si v vsakem trenutku izmenjujejo informacije onkraj prostora in časa.

Raziskave potrjujejo, da večina komunikacije med celicami poteka hitreje od hitrosti svetlobe2 – in ker ta predstavlja mejo naše fizične resničnosti, to pomeni, da morajo celice komunicirati prek kvantnega polja. Vzajemno delovanje med atomi in molekulami tvori komunikacijsko omrežje, ki združuje fizični, snovni svet, ter energijska polja, ki sestavljajo celoto. V kvantnem svetu linearne, predvidljive lastnosti newtonskega sveta ne obstajajo. Stvari komunicirajo celostno in kooperativno.

Skladno s kvantnim modelom resničnosti bi lahko rekli, da so vse bolezni izraz nižanja frekvenc. Pomislite na stresne hormone. Ko je živčevje pod vplivom odziva »boj ali beg«, kemične snovi, ki omogočajo preživetje, povzročijo, da smo bolj pod vplivom materije in manj pod vplivom energije. Postanemo materialisti, ker resničnost pojmujemo s čutili; izčrpavamo življenjsko energijo, ki obdaja celico, saj jo porabljamo za nujne, krizne položaje. Vso pozornost namenimo zunanjemu svetu – okolju, telesu, času. Če smo daljša obdobja pod vplivom stresnega odziva, se frekvenca telesa zniža. To postaja vse bolj skupek delcev in vse manj skupek valovanja. To pomeni, da se zniža raven zavesti, energije in količina informacij, ki je na voljo atomom, molekulam in kemičnim snovem – med njimi sicer poteka tudi izmenjava informacij. Zato smo pravzaprav materija, ki neuspešno poskuša spremeniti materijo – smo telo, ki skuša zaman spremeniti telo.

Vse subatomske »ventilatorske lopatice«, ki sestavljajo vaše telo, se ne le upočasnijo, ampak se nič več ne vrtijo usklajeno. To povzroči neskladje med atomi in molekulami, kar oslabi komunikacijo, telo pa začne propadati oziroma se »kvariti«. Bolj ko je telo pod vplivom materije in manj ko je pod vplivom energije, bolj je človek pod vplivom drugega zakona termodinamike – entropijskega zakona –, po katerem so materialne stvari v stvarstvu nagnjene k neredu in kvarjenju.

Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi imeli več sto ventilatorjev v orjaškem prostoru in bi vsi delovali hkrati in se vrteli ubrano. Njihovo skladno šumenje bi vam božalo ušesa, ker bi bilo ritmično in dosledno. Tako je v našem telesu, ko so signali med atomi, molekulami in celicami močni ter povezani.

Zdaj pa si predstavljajte, kako drugače bi bilo, če ventilatorji ne bi dobivali dovolj elektrike (energije), zato bi se vrteli pri različnih hitrostih oziroma frekvencah. Prostor bi preplavila kakofonija neusklajenega rožljanja, ropotanja, ustavljanja, vnovičnega vklapljanja. Tako je, ko so signali med atomi, molekulami in celicami v našem telesu šibki in nepovezani.

Ko spremenite energijo, ker ste sprejeli odločitev, podkrepljeno z izrazito namero, zvišate frekvenco svojega atomskega ustroja in ustvarite skladnejši elektromagnetni podpis, ki odseva to namero (to prikazuje slika 8.4). Zdaj vplivate na fizično materijo svojega telesa. Ko okrepite energijo, povečate pretok elektrike do atomskih »ventilatorjev«. Višja frekvenca poskrbi, da celice v vašem telesu postanejo manj podobne delcem (materiji) in bolj valovanju (energiji). Ali če se izrazim drugače: vsa vaša materija ima več energije – oziroma več informacij. Skladnost (koherentnost) je nekakšen ritem ali red, neskladje (nekoherentnost) pa pomanjkanje ritma, reda ali sinhronosti.

Predstavljajte si skupino sto bobnarjev brez ritma, ki sočasno udrihajo po bobnih. To je neskladje. Zdaj pa si predstavljajte skupino petih poklicnih bobnarjev, ki se pojavijo v množici neubranih tolkalcev. Vsak se postavi na svoje mesto v množici in začne bobnati izjemno ritmično. Sčasoma bi peterica vseh preostalih sto bobnarjev »spravila« v popoln ritem, red in sinhronost.

To se zgodi, ko se telo odzove na novi um, ko se vam naježi koža, ker ste bolj pod vplivom energije in manj pod vplivom materije. V tistem trenutku materijo povzdignete na novo raven, ki je skladna z novo ravnijo uma. Lahko bi rekli, da bolezen, ki je posledica nižanja frekvenc, »prestavite« na višjo frekvenco. Obenem se neskladne informacije, ki so obstajale med atomi in molekulami, kemičnimi snovmi in celicami, tkivi, organi in sistemi v telesu, bolj uskladijo.



SLIKA 8.4

S kvantnega vidika višji, skladnejši frekvenci pravimo zdravje, počasnejši, bolj neskladni frekvenci pa bolezen. Vse bolezni so odsev nižanja frekvenc, pa tudi izraz neskladnih informacij.



Kot bi slišali prasketanje statične elektrike na radiu, potem pa preklopili na jasen signal. Šum bi nenadoma izginil in zaslišali bi glasbo. Možgani in živčevje se odzovejo enako – »preklopijo« na višje, skladnejše frekvence. Ko se to zgodi, entropijski zakon ne vpliva več na vas. Izkusite obratno entropijo, skladni odtis energijskega polja okrog vašega telesa pa povzroči, da ste odporni na vpliv značilnih zakonov snovne resničnosti. Zdaj se vsi atomski »ventilatorji« vrtijo hitreje in skladneje, fizične molekule, kemične snovi in celice, ki sestavljajo vaše telo, pa prejemajo nove informacije. Vaša energija pozitivno učinkuje na telo.



SLIKA 8.5A



SLIKA 8.5B



SLIKA 8.5C

Ko višja, bolj koherentna energija pride v stik s počasnejšo, bolj nekoherentno energijo, začne materijo spravljati v stanje večje urejenosti.



Slike 8.5A, 8.5B in 8.5C na naslednji strani prikazujejo, kako višja, skladnejša frekvenca energije vpliva na počasnejšo, manj skladno frekvenco materije, in jo zvišajo na raven, ki je enakovredna novi ravni uma.

Bolj skladna oziroma koherentna ko je vaša energija, bolj vplivate na materijo na določeni frekvenci. Hitrejša ko je frekvenca, bolje celica sprejema elektromagnetni signal. (V prejšnjem poglavju ste izvedeli, da so celice stokrat bolj občutljive na elektromagnetne signale – energijo – kot na kemične signale, in prav ti signali spremenijo izražanje DNK.) Bolj neurejena in neskladna ko je vaša energija, manj so celice sposobne komunicirati med seboj. Prav kmalu boste spoznali, kako okrepiti skladnost.


Onkraj prehoda v kvantni svet

Kvantno polje je nevidno polje informacij. Je frekvenca onkraj prostora in časa, iz katere izvirajo vse snovne stvari, in je ustvarjeno iz zavesti ter energije. Zato je vse snovno v stvarstvu združeno in medsebojno povezano v tem polju. In ker so vse snovne stvari narejene iz atomov, ki so povezani onkraj prostora in časa, sva midva – skupaj z vsemi stvarmi v stvarstvu – povezana prek tega polja inteligence – osebne in univerzalne, ki je tako v vas in meni kot vsepovsod okoli naju. Ta inteligenca daje življenje, informacije, energijo in zavest vsem stvarem.

Poimenujte jo, kakor hočete, vendar vam ta univerzalna inteligenca prav zdaj daje življenje. Organizira in orkestrira več sto tisoč not v harmonični simfoniji, ki se imenuje vaša fiziološka sestava – gre za tiste stvari, ki so del vašega avtonomnega živčevja. Ta inteligenca skrbi, da vam srce utripne več kot 101.000-krat na dan in prečrpa skoraj osem litrov krvi na minuto – ta v obdobju štiriindvajsetih ur premeri pot skoraj sto tisoč kilometrov. Ko boste do konca prebrali ta stavek, bo vaše telo ustvarilo petindvajset bilijonov celic. In vsaka od sedemdeset bilijonov celic, ki sestavljajo vaše telo, vsako sekundo opravi od sto tisoč do šest bilijonov nalog. Danes boste vdihnili dva milijona litrov kisika, in ob vsakem vdihu bo ta kisik dosegel sleherno celico v vašem telesu.

Lahko zavestno spremljate in nadzorujete vse te številke? Ali to namesto vas počne nekaj, kar ima um, neprimerljivo mogočnejši od vašega, in voljo, ki je neprimerljivo močnejša od vaše? To je ljubezen! Ta inteligenca vas tako zelo ljubi, da vam z ljubeznijo vdihne življenje. Gre za isti univerzalni um, ki daje življenje vsem vidikom snovnega stvarstva. To nevidno polje inteligence obstaja onkraj prostora in časa, in iz njega izvira vse snovno.

Omogoča rojstvo supernov v oddaljenih ozvezdjih in cvetenje vrtnic v Versaillesu. Skrbi, da se planeti vrtijo okrog Sonca, ter za plimovanje morja v Malibuju. Ker ta inteligenca obstaja na vseh krajih v vseh obdobjih, in je tako v vas kot povsod okoli vas, je gotovo osebna in univerzalna. Torej obstaja subjektivna zavest (individualna zavest), imenovana »vi«, pa tudi objektivna zavest (univerzalna zavest), ki je odgovorna za vse življenje.

Če bi zaprli oči in svojo pozornost za trenutek odvrnili s telesa in vseh ljudi, stvari in dogodkov, ki se pojavljajo v različnih obdobjih in na različnih krajih v vašem zunanjem okolju, in za hip pozabili na čas, bi v vlogi kvantnega opazovalca svojo energijo umaknili od svojega vsakdanjega življenja, pozornost pa bi namenili neznanemu polju možnosti. Energija sledi pozornosti, zato jo – če se nenehno osredotočate na znano, vsakdanje življenje – tudi namenjate temu življenju. Če pa bi jo namenili neznanemu polju možnosti onkraj prostora in časa, in bi postali zavest (misel v polju kvantnih možnosti), bi k sebi privabili nove izkušnje. Ko vstopite v meditativno stanje, se vaša subjektivna zavest spoji z objektivno, univerzalno zavestjo, in takrat posejete seme možnosti.

Avtonomno živčevje, ki samo organizira svoje delovanje, je vaša povezava z omenjeno prirojeno inteligenco, ki za vas opravlja vse tiste samodejne funkcije – tega nikakor ne počne razmišljujoči neokorteks. Za zadeve na podzavestni ravni skrbijo nižja možganska središča pod neokorteksom. Prav s to ljubečo inteligenco se spojite v meditaciji, ko opustite vpliv ega in sebičnost ter postanete nesebični oziroma čista zavest – nič več niste telo v okolju ali linearnem času, ampak postanete nihče, nič, nikjer, nikdar. Takrat postanete preprosto zavest v neskončnem polju možnosti.

Ste v neznanem. In iz neznanega vzniknejo vse stvari. Ste v kvantnem polju. Tako vi kot jaz že imava vso biološko »opremo«, ki jo potrebujeva za uresničitev tega podviga, imenovanega doseganje stanja čiste zavesti.





Deveto poglavje

Tri zgodbe o osebni preobrazbi



Vtem poglavju boste spoznali ljudi, ki so energijo svoje zavesti usmerili v nesnovni svet, onkraj vpliva čutil, ter v svoje življenje nenehno privabljali določene možnosti, dokler se niso dejansko pojavile.


Lauriejina zgodba

Laurie so pri devetnajstih odkrili redko degenerativno bolezen, imenovano poliostotska fibrozna displazija. Pri tem hromečem obolenju telo normalno kostno maso nadomešča z vlaknastimi tkivi, ogrodne beljakovine okostja pa postanejo neznačilno tanke in neenakomerne. Neznačilni proces rasti, povezan s sindromom, povzroči otekanje, slabljenje, na koncu pa zlome kosti. Fibrozna displazija se lahko pojavi kjer koli na okostju – v Lauriejinem telesu se je pojavila na desni stegnenici, desnem kolku, desni golenici in nekaterih kosteh v desnem stopalu. Zdravniki so ji povedali, da bolezen ni ozdravljiva.

Fibrozna displazija je genska bolezen, ki se običajno ne pojavi pred najstniško dobo. Laurie je zaradi bolečin vse leto šepala po študentskem naselju – izkazalo se je, da ima zlom stegnenice –, preden je izbruhnila bolezen. Osupnila je, ko je izvedela za zlom, saj se ni poškodovala. Njeno stopalo je bilo anatomsko večje od drugega, sicer pa Laurie do takrat ni opazila nobenih znamenj, da bi bilo lahko kaj narobe. Bila je dokaj živahna mladenka, ki se je ukvarjala s tekom, plesom in tenisom. Ko je začela šepati, je ravno začela trenirati za tekmovanja v bodibildingu.

Po diagnozi se je njeno življenje spremenilo čez noč. Ortopedski kirurg jo je posvaril, da je krhka in izjemno ranljiva. Vztrajal je, naj do operacije hodi samo z berglami: najprej so nameravali opraviti presaditev kostnega tkiva, potem pa ji v kostni kanal vstaviti tako imenovani Russell-Taylorjev stegnenični žebelj. Ko je Laurie izvedela to novico, sta z mamo uro jokali v bolnišnični jedilnici. Zadeva je spominjala na nočno moro; zdelo se je, da se je življenje, kot ga je poznala, nenadoma končalo.

Lauriejino dojemanje njenih lastnih omejitev – tako resničnih kot namišljenih – je prevladalo v njenem življenju. Da bi se izognila dodatnim zlomom, je upoštevala kirurgova navodila in pridno uporabljala bergle. Morala je dati odpoved kot pripravnica na področju trženja – v velikem manhattanskem proizvodnem podjetju je začela delati nedolgo pred tem –, »zamotila« pa se je z obiski zdravnikov. Njen oče je vztrajal, naj obišče kar največ specialistov ortopedov, zato jo je hlipajoča mati v naslednjih tednih vozila od zdravnika do zdravnika.

Laurie je vsakič, ko je prišla k novemu zdravniku, potrpežljivo čakala na drugačno mnenje, a vedno znova je dobivala slabe novice. V zgolj desetih mesecih je njeno stanje ocenilo deset kirurgov. Zadnji zdravnik, ki ga je obiskala, pa je imel drugačno mnenje: Laurie je povedal, da ji operacija, ki so jo priporočali drugi zdravniki, nikakor ne bo pomagala, kajti vstavljanje žeblja bi obolelo kost okrepilo samo na najšibkejšem mestu, in bi dejansko izzvalo nove zlome v naslednjem najbolj ranljivem predelu nad žebljem ali pod njim. Laurie je svetoval, naj pozabi na operacijo in še naprej uporablja bergle ali invalidski voziček – ali pa vse življenje preprosto presedi.

Od takrat je bila Laurie večino časa pri miru, saj jo je bilo strah, da si bo zlomila kost. Počutila se je nemočno, majhno in krhko, prežemala jo je tesnoba in smilila se je sami sebi. Mesec dni pozneje se je sicer vrnila na fakulteto, vendar je večino časa preždela v stanovanju, ki si ga je delila s petimi dekleti. Izjemno dobro je znala prikrivati vse globljo klinično depresijo.


Strah pred očetom

Lauriejin oče je bil nasilen, odkar je pomnila. Celo ko so njegovi otroci odrasli, je moral biti vsak družinski član pripravljen na možakarjev srd – njegove pesti so rade zapele ob najbolj nepričakovanih priložnostih. Vsi so bili nenehno na preži in spraševali so se, kdaj ga bo spet popadel bes. Čeprav Laurie tega nikakor ni mogla vedeti, je bilo očetovo vedenje tesno povezano z njenimi tegobami.

Možgani novorojencev so večino časa v stanju valovanja delta. V prvih dvanajstih letih preidejo pod vpliv valovanja theta, nato pa valovanja alfa, preden vstopijo v stanje valovanja beta, v katerem preživijo večino odrasle dobe. Prebrali ste že, da je človek najbolj dojemljiv v stanju theta in alfa. Majhni otroci še nimajo razvitega analitičnega uma, da bi dojeli, kaj se jim dogaja, zato se vse informacije, ki jih vsrkajo iz svojih izkušenj, vtisnejo neposredno v njihovo podzavest. Zaradi okrepljene sugestibilnosti v trenutku, ko jih določena izkušnja spremeni na čustveni ravni, namenijo pozornost osebi oziroma okoliščini, ki je izzvala izkušnjo. Tako tvorijo asociativne spomine, s katerimi čustva povežejo z izkušnjami. Če je vzrok starš, otrok sčasoma postane prepričan, da so čustva, ki jih zazna ob določenih izkušnjah, normalna, ker še ni sposoben analizirati položaja. Tako izkušnje iz zgodnjega otroštva postanejo podzavestna stanja duha.

Čeprav Laurie tega ni vedela, ko so ji postavili diagnozo, so se dogodki, prežeti s čustvi, ki jih je doživljala med odraščanjem s svojim očetom, vtisnili v njen tako imenovani implicitni spomin, ki presega vpliv podzavestnega uma, in so tako oblikovali njen biološki ustroj. Odziv na očetovo jezo – vsakodnevni občutki šibkosti, nemoči, ranljivosti, stresa in strahu – je postal del njenega avtonomnega živčevja. Njeno telo si je na kemični ravni zapomnilo ta čustva, okolje pa je sprožilo delovanje genov, povezanih z njeno motnjo. Ker je bil ta odziv avtonomen, ga ni mogla spremeniti, dokler je bilo njeno telo tako pod vplivom čustev. Lahko je samo preučevala svoje stanje duha in ga pripisovala preteklim čustvom, čeprav ta niso prinašala odgovorov, ki jih je potrebovala.

Ko je Laurie prejela diagnozo fibrozne displazije, je njena mati družini takoj naznanila, da je sodobna medicina Laurie uradno proglasila za »krhko« – tako je bila varna pred očetovim nasiljem. Čeprav je še naprej čustveno in verbalno zlorabljal Laurie (vse do svoje smrti petnajst let pozneje), jo je bolezen ščitila pred nadaljnjimi telesnimi zlorabami, kar je ironično.


Krepitev identitete pod okriljem bolezni

Sprevrženi občutek varnosti, ki ga je ustvarila Laurie, ji je omogočal preživetje. Z njo so ravnali posebej skrbno (kar je skoraj vedno potrebovala). Vedno – tudi takrat, ko so bila na voljo samo stojišča – je dobila sedež na avtobusu ali podzemni železnici. Pred prireditvami so prijatelji stali v vrsti zanjo, medtem ko je ona sedela na bližnji klopci, ali pa je hitro dobila stol v polni restavraciji. Laurie je ugotovila, da je njena bolezen postala koristna. Močno se je začela zanašati nanjo, da je dobila, kar je hotela. Zdaj se je bolje znašla v svetu, ki ga nikoli dotlej ni dojemala kot varnega. Čustvene koristi manipuliranja z okolico, da bi dobila želeno, so postale zelo pripravne. Laurie je dobivala precej več, kot je potrebovala, da bi omilila telesne tegobe in se zavarovala pred poškodbami. Njena bolezen je hitro postala njena identiteta.

Pozneje, ob koncu najstniške dobe, se je Laurie začela upirati življenju, za katerega je domnevala, da so ji ga vsilili zdravniki, starši in usoda. Semester po diagnozi je popolnoma zanikala svojo bolezen. Odločila se je, da bo postala prva »pohabljena« bodibilderka. Športa se je spet lotila z vso vnemo. Bila je prav obsedeno zagnana, naprezala se je in prisiljeno pozitivno razmišljala. Našla je ustvarjalne načine prenašanja teže, ne da bi se ji upogibali udi.

Menila je, da bo postala bolj zdrava, če se bo skušala »prebiti« skozi bolečine, v resnici pa se ji je naprezanje maščevalo, kajti večino časa se je počutila grozno, bolečine pa so se okrepile. Pri bolnikih s poliostotsko fibrozno displazijo se včasih pojavi tudi skolioza, kar se je zgodilo tudi Laurie. Vsak dan je trpela zaradi hudih bolečin v hrbtu. V dvajsetih se ji je pojavil artritis, tako v hrbtenici kot drugje.

Po končanem študiju je večino časa presedela, čeprav se je preselila v novo hišo in si omislila novo službo. Počutila se je še bolj odmaknjeno od življenja. Strah, tesnoba in depresija so vztrajali. Zavidala je večini vrstnikov. Njen življenjski slog je bolj spominjal na tistega njenih staršev, zato je izgubila večino prijateljev, pa tudi ljubezenske zveze so se ji krhale.

Konec dvajsetih je ves čas hodila s palico – tudi ko ni celila katerega od dvanajstih hudih zlomov, kolikor jih je utrpela. Kot da vse to ni bilo dovolj, so jo začeli pestiti še nevarni mikro zlomi. Njene kosti so bile tako krhke, da so se pod mikroskopskimi režami pojavile večje razpoke oziroma zlomi zaradi obremenitev. Ti poškodovani predeli so se spojili in nastali so obsežnejši zlomi, ki so jih razkrili tudi rentgenski posnetki.

Pri tridesetih je imela Laurie več težav s hrbtom kot njen 72-letni oče. Dejansko se je prezgodaj postarala. Cele dneve je počivala v postelji in dolge tedne je ni bilo na delo, zato je bila večkrat prisiljena dati odpoved. Doktorski študij je moral počakati, kajti šola, v katero so jo sprejeli, ni imela delujočega dvigala. Ni mogla na zabave, v muzej, po nakupih, ni mogla potovati, obiskovati koncertov in početi drugih stvari, pri katerih bi morala veliko stati ali hoditi. Ujela se je v zanko mišljenja in čustvovanja, ki sem jo že omenil: prepričana je bila, da je njeno gibanje okrnjeno, njena notranjost pa krhka, telo pa je na zunaj kazalo znamenja omejenosti in krhkosti. Bolj ranljivo in krhko ko se je počutila, bolj ranljiva in šibka je postajala – obenem pa so jo nenehno pestili zlomi, ki so samo krepili njeno prepričanje, da je krhka. Tako je še poglabljala prepričanje o svoji identiteti in stanju duha.

Spremenila je prehrano in uživala različne vitamine ter dopolnila, a tudi pripravke za krepitev kosti, vendar očitno nič ni moglo preprečiti zlomov. Kost se ji je lahko zlomila že, če je šla po stopnicah ali celo stopila s pločnika. Kot bi čakala na naslednjo od številnih nočnih mor.

Ironično pa je, da se je Laurie takrat, ko ni uporabljala bergel oziroma ni šepala, zdela popolnoma zdrava. Večina ljudi je domnevala, da je njena palica nekakšen čudaški modni dodatek, številni pa niso verjeli, da je res imela tako hromečo bolezen, zaradi česar včasih ni bila deležna potrebne pomoči. Ko je skušala prepričati ljudi, da je res bolna, je še okrepila svojo identiteto bolnice, namero, da bo dokazala, da se res težko giblje, pa tudi prepričanje, da je dejansko invalidna. Zdelo se je, da se vsi drugi zelo trudijo prikriti svojo šibkost in ranljivost, Laurie pa je ves čas dajala vedeti, kako je z njo.

Skušala je kar najbolj nadzorovati svoje okolje, za kar je porabila veliko energije. Zelo pozorna je bila glede vsega, kar je pojedla in popila. Tehtala in merila je vse, kar je zaužila. Preračunala je vsak sprehod po soseski. Izračunala je celo, koliko sme nesti domov iz trgovine: pet kilogramov – za toliko se je tudi smela zrediti, preden bi se ji stanje kosti poslabšalo.

Vse to početje jo je izčrpavalo, vendar druge rešitve ni poznala. Možnosti so se ji vse bolj krčile, saj je omejevala obseg stvari, ki jih je lahko počela – vse v želji, da bi preprečila nadaljnje zlome. Njen življenjski slog je postal »ožji«, s tem pa tudi njen um. Njen strah se je okrepil, depresija pa poglobila. Spet je skušala delati, vendar ni bila sposobna obdržati službe.

Ženska, ki je bila nekoč tekačica, plesalka in tekmovalka v bodibildingu, je smela zdaj kot telovadbo izvajati samo jogo. Konec tridesetih je celo hatha joga postala preveliko breme zanjo. Leta je »telovadila« samo tako, da je sedela na stolu in zavzeto izvajala dihalne vaje (čeprav so ji v zgodnjih štiridesetih zdravniki končno dovolili plavanje).

Skušala se je pozdraviti ob pomoči terapevtov, holističnih zdravnikov, energijskih zdravnikov, zdravilcev z zvokom in homeopatov – rešitve je vedno iskala zunaj sebe. Nekajkrat se je počutila bolje po seansi energijskega zdravljenja, potem pa je šla naravnost k ortopedu in zahtevala nove rentgenske posnetke, a jo je vedno znova potrlo, ker izvidi niso pokazali sprememb. Pomislila je: mogoče bolje ne bo nikoli. Zjutraj se je zbujala potrta in prežemali so jo občutki groze. Prepričana je bila, da se ne bo zmogla soočiti s tem, kar ji je prinašalo življenje.


Laurie spozna, kaj je mogoče

Z Laurie sva se spoznala leta 2009, potem ko si je ogledala film What the Bleep Do We Know!? Obsedla jo je zamisel, da lahko človek popolnoma spremeni svoje življenje. Srečal sem jo na večerji pred delavnico, ki sem jo priredil na posestvu blizu New Yorka. Pogovarjala sva se o mojih tečajih o spremembah v življenju posameznika in takoj se je prijavila na moj naslednji tečaj avgusta tistega leta.

Ko je Laurie prišla na to delavnico, je izvedela, da je vsekakor mogoče spremeniti možgane, misli, telo, čustveno stanje in izražanje genov. Na delavnici sem govoril o fizičnih spremembah, vendar se je Laurie zagrizeno oklepala prepričanj o svoji bolezni in telesu, njena čustva pa so trdno tičala v preteklosti. Nikakor se ni nameravala pozdraviti, predvsem zato, ker ni res verjela, da je to mogoče. Prišla je zaradi dobrega občutka v zvezi s seboj.

Laurie se je začela takoj ravnati po načelih, o katerih sem predaval, čeprav se je zdelo, da se še vedno počuti drugačno od drugih – in da si ne more pomagati pri tem. Tako rekoč takoj po delavnici tisti konec tedna je o svoji diagnozi nehala razpravljati z drugimi. Čeprav ni zmogla nadzorovati svojih čustev, je ugotovila, da ima nadzor nad tem, kar izreče. Svoje stanje je omenjala samo, če je morala prositi za stol na zabavi ali spremljevalcu pojasniti, zakaj ne more na sprehod z njim. Odločila se je, da se bo osredotočila na to, kje želi biti v prihodnosti – želela je biti srečna, globoko povezana z neznanim božanskim izvirom, imeti čudovito službo, v kateri bi blestela, imeti življenjskega sopotnika ter tesne in zdrave odnose s prijatelji in družino.

Laurie se je nato osredotočila na spreminjanje nekaj preprostih vedenjskih vzorcev. Bila je pozorna na svoje misli in besede. Nenehno se je opominjala, da mora opustiti stare, uničujoče vzorce. Pridno je meditirala in hodila na moje delavnice. Da bi osmislila svoje početje, je goreče vedno znova prebirala zapiske z delavnic in ohranjala stik s kar največ udeleženci. Sčasoma je le zaznala, da se počuti malce boljše. Bila je za odtenek močnejša in sposobnejša. Dvajsetkrat na dan si je ponovila besedo »sprememba« – vsakič, ko je zaznala, da ji misli polzijo v preteklost. Čeprav so se ji negativne misli prikradle tudi stokrat na dan, je ustvarila nekaj novih misli, jih zapisala in se trudila, da bi iskreno verjela vanje.

Laurie je garala, vendar je trajalo skoraj dve leti, preden je dejansko lahko občutila omenjene nove misli. Med čakanjem ni postala zagrenjena, ampak se je opominjala, da je dolgo trajalo, preden je ustvarila bolezen na podlagi svojega čustvenega stanja, zato lahko traja, preden se je bo znebila. Opominjala se je tudi, da bo morala prestati biološko, nevrološko, kemično in gensko smrt starega jaza, preden bo vzniknil novi jaz.

Okoliščine v njeni okolici so se najprej poslabšale. Njen dom je uničila poplava, druge težave v njenem stanovanjskem bloku pa so povzročile nekatere nove zdravstvene tegobe. Laurie mi je povedala, da se ji je vsakič, ko se je spravila meditirat in si je v mislih predstavljala popolno življenje, počutila, kot da si laže. Ko je pozneje odprla oči in se spet zavedla trenutnih okoliščin, se ji je zdelo, kot da ji je nekdo primazal klofuto. Spodbujal sem jo, da resničnosti ne določa na podlagi čutil, ampak naj vztrajno in vedno znova prečka reko sprememb.

Laurie je še naprej šepaje prihajala na delavnice. Včasih je bila čemerna, drugič hvaležna. Vztrajno se je trudila. Obenem je poskrbela, da je meditirala s kar največ drugimi udeleženci delavnic. Le malo položajev v njenem življenju je bilo zadovoljivih, zato je pomislila: K vragu z vsem! Uro na dan bom pa že zaprla oči in sanjarila o drugačni resničnosti, v kateri me telo ne boli, moj dom je varen in tih, obenem pa uživam v zabavnih ter ljubečih odnosih z okolico, prijatelji in družino.

Na začetku leta 2012 – bilo je na eni od mojih nadaljevalnih delavnic – je Laurie izjemno poglobila svojo meditacijo. Dobesedno in v prenesenem pomenu jo je pretreslo do dna. Zdelo se je, kot da je odpravila nekakšno motnjo in se sprostila. Telo se ji je streslo, obraz spačil, roke je hitro dvignila v zrak, obenem pa se je trudila ostati na stolu. Na čustveni ravni je začutila radost, ki je ni znala pojasniti. Jokala je, se smejala, iz njenih ust so prihajali zvoki, ki jih ni znala pojasniti. Strah in potreba po nadzoru, ki sta ji nekoč omogočala, da je sploh lahko delovala, sta končno popustila. Prvič je občutila božansko navzočnost in vedela je, da ni več sama.

Laurie mi je povedala: »Začutila sem nekaj, nekoga, nekakšno božansko navzočnost, in tej zavesti ni bilo vseeno zame, za moje počutje, o čemer sem bila do takrat očitno prepričana. Ta zavest mi je dejansko namenjala pozornost. To spoznanje me je izjemno spremenilo.« Vpliv energije, ki jo je namenjala nadzorovanju svojih fizičnih gibov in življenja na splošno, je končno popustil, energija, s katero je ohranjala ta nadzor, pa se je začela »sproščati« – zdaj ji je bila na voljo.

Na naslednji delavnici sem opazil, da Laurie hodi brez palice in ne šepa. Bila je srečna in nasmejana. Nič več ni bila razdražena, namrščena in spačena od bolečin. Strah je spremenila v pogum, zagrenjenost v potrpljenje, bolečine v radost, slabost pa v moč. Začela se je spreminjati – znotraj in navzven. Znebila se je odvisnosti od hromečih čustev, njeno telo pa zdaj ni več tičalo v preteklosti, ampak se je podajalo v novo prihodnost.

Zgodaj spomladi leta 2012 je Laurie ortoped na rednem pregledu povedal, da sta približno dve tretjini zloma stegnenice, ki jo je pestil od devetnajstega leta (ta zlom se je kazal na vseh od približno sto rentgenskih posnetkov, ki jih je zbrala do takrat), izginili. Tega ni znal pojasniti, ji je pa predlagal, naj dvakrat na teden deset minut vozi sobno kolo. Laurie se je zelo razveselila tega nasveta in pridno je ubogala.


Uspeh in neuspeh

Laurie se je neznansko trudila prečkati reko sprememb in ves trud se ji je končno začel obrestovati. Dobila je povratne informacije, ki so ji dale vedeti, da na telesni ravni napreduje. Vsak dan je presegla vpliv svojega telesa, okolja in časa, s tem pa tudi vpliv svoje osebnosti, ki je bila povezana z njeno sedanjo in preteklo zunanjo resničnostjo. Presegla je vpliv svojega telesa, ki je bilo zasvojeno z določenimi čustvi in navadami. Presegla je tudi vpliv predvidljive prihodnosti, ki jo je vedno pričakovala – ta pričakovanja so temeljila na njenih spominih na preteklost. Nadvse se je trudila preseči vpliv svojega analitičnega uma, spremeniti možgansko valovanje in poglobiti sugestibilnost, zaživeti v sedanjem trenutku, in želela je vstopiti v sistem programiranja, ki je pred tem povzročil njeno spremembo na čustveni ravni – in ves ta trud se ji je zdaj obrestoval.

Laurie je začela res verjeti, da z mislimi zdravi telo. Stari zlom, ki je bil povezan s starim jazom, se je celil, ker je dobesedno postajala nekdo drug. V njenih možganih se niso več sprožala vezja, povezana s staro osebnostjo, ker ni več razmišljala in delovala po starem. Njeno telo ni bilo več pod vplivom starega uma. Nič več ni podoživljala preteklosti in čustev, povezanih z njo. Brisala je spomine na stari jaz in ustvarjala spomine, povezane z novim jazom – nove misli so možganom omogočile spremeniti um, na čustveni ravni pa je svojemu telesu dala vedeti, kako se bo počutila v prihodnosti.

Med vsakodnevno meditacijo je aktivirala nove gene na novo – preprosto tako, da je spremenila stanje svojega duha. Ti geni so tvorili nove beljakovine, odgovorne za zlome, povezane z njeno boleznijo. Glede na informacije, ki jih je dobivala na delavnicah, je domnevala, da potrebujejo celice v njenih kosteh ustrezen signal od uma, ki bi izklopil gen, odgovoren za fibrozno displazijo, ter vklopil gen, odgovoren za tvorbo normalne kostne mase.

Laurie je pojasnila:

Vedela sem, da so bili zlomi v vseh teh letih posledica neprimernega delovanja beljakovin v kostnih celicah, ker sem živela pod vplivom preživetvenih čustev – torej pod vplivom strahu, občutka, da sem žrtev, in bolečin, poleg tega pa sem bila slabotna. Imela sem toliko vpliva, da sem v svojem telesu dobesedno ustvarila slabotnost. Genom sem omogočila nadaljnje delovanje, ker sem si podzavestno zapomnila, kako omenjena čustva vplivajo na telo. Tako na telesni kot na umski ravni sem živela v preteklosti. Razmišljala sem tako: če so kosti narejene iz kolagena – ki je beljakovina – in sem hotela, da bi moje kostne celice ustvarjale zdrav kolagen, moram vstopiti v svoje avtonomno živčevje, preseči vpliv analitičnega uma, vstopiti v podzavest, vedno znova reprogramirati telo z novimi informacijami, ter mu dovoliti, da bo vsak dan prejemalo nova navodila. Ko sem izvedela dobro novico, se mi je zdelo, da sem že čez polovico reke sprememb.



Laurie je še naprej meditirala in hodila na moje delavnice. Včasih so jo še pestile telesne bolečine, vendar čedalje redkeje, vse manj izrazito, napadi pa so bili vse krajši. Spremenila je vse, kar je lahko. Hodila je v druge telovadnice – samo zato, da je zamenjala okolje. Deodorant je najprej uporabila na desni strani telesa namesto na levi. Kadar se je spomnila, je prekrižala roke tako, da je bila levica nad desnico – naravneje se ji je zdelo obratno. V svojem stanovanju je sedela na drugem stolu. Spala je na drugi strani postelje (čeprav je to pomenilo, da se je morala sprehoditi na drugi konec sobe).

Poročala je: »Najbrž zveni smešno, ampak telesu sem nameravala dati kar največ novih in drugačnih signalov. Selitev v veliko hišo v Hamptons ni bila realna možnost, zato sem se morala zadovoljiti s takšnimi drobnarijami.«

Laurie je svoje okolje celo opremila z listki – opomniki, da je ostala osredotočena na spremembe. Ti opomniki so v njej vzbujali misli in občutke, povezane s prihodnostjo. Na listke je zapisala »Hvaležna sem,« »Glavo pokonci!« in »Ljubezen!« ter jih nalepila na več vrat. Na armaturno ploščo je prilepila sporočilo »Tvoje misli so izjemno vplivne. Modro jih izbiraj.« Spodbudna sporočilca in afirmacije zanjo niso bili nekaj novega, še nikoli pa ni bila sposobna verjeti vanje, ker ni znala spremeniti svojih prepričanj.

Konec januarja 2013, ko je bila spet pri ortopedu, ji je ta povedal, da prvič v osemindvajsetih letih ni sledu o zlomih – nikakršnega. Njene kosti so bile cele in nepoškodovane. Pisala mi je: »Ne morem opisati, kako vesela sem. Počutim se močno in motivirano. Vem, da sem že krepko čez polovico reke sprememb.«

Njene kostne celice so bile zdaj reprogramirane za ustvarjanje novih, zdravih beljakovin. Avtonomno živčevje je v njenem telesu ohranjalo fizično, kemično in čustveno ravnovesje. Omogočalo je zdravljenje z višjo inteligenco. Vedela je, da ji lahko zdaj bolj zaupa in se ji preda. Njeno telo se je še naprej odzivalo na drugačen um.

Mesec po ortopedskem pregledu je Laurie odletela v Arizono na eno od mojih nadaljevalnih delavnic. Uro po prihodu jo je po telefonu poklicala zdravnikova pomočnica, ki ji je povedala, da je dobila izvide preiskav njene krvi in urina. Kazalo je, da je njena bolezen pravzaprav še zelo aktivna. Zdravnik ji je priporočil, naj prvič po več letih nadaljuje terapijo z intravenoznim bifosfonatom.

Laurie je bila strta. Ko je videla rentgenske posnetke, je bila prepričana, da je spet celostna in zdrava, izvidi laboratorijskih preiskav pa so razkrivali drugačno podobo. V nekaj sekundah je izgubila motivacijo in prepričana je bila, da ji je spodletelo. Ko mi je povedala novico, sem jo potolažil in ji povedal, da njeno telo še vedno živi v preteklosti in zgolj potrebuje več časa, da bi se prilagodilo njenemu umu. Predlagal sem ji, naj se še nekaj mesecev trudi, potem pa vnovič opravi preiskavo urina.

Laurie so navdihnili nekateri udeleženci delavnic, ki so izboljšali svoje zdravje. Odšla je domov in se iskreno lotila vadbe. Med meditacijami si je nadvse živo in zavzeto predstavljala, kakšno bi lahko bilo njeno življenje. Nič več si ni predstavljala, da ima samo zdrave kosti, ampak da je v celoti zdrava – polna življenjske energije, odporna, mladostna in dobrega zdravja. Umsko je vadila, na čustveni ravni pa je sprejela prepričanje, da ima vse, kar potrebuje, vključno z dobro delujočim telesom. Predstavljala si je tudi, da hodi brez težav. Dopovedovala si je, da je vloga starke, ki jo je igrala med 19. in 47. letom starosti, zgolj zgodba iz preteklosti.


Nov um, novo telo

V naslednjih mesecih se je Laurie preprosto počutila bolje, bolj radostno, svobodnejšo in zdravo. Njen pogled na prihodnost se je zbistril. Telo jo je redko bolelo, hodila pa je brez pomoči.

Maja 2013 bi morala spet na laboratorijske preiskave, česar jo je bilo malce strah. Preložila jih je na junij. O svojem omahovanju in tesnobi se je pogovorila z izkušenim udeležencem delavnic, ki ji je svetoval, naj našteje nekaj prednosti obiska bolnišnice in opravljanja preiskav. Laurie je dojela, da obstaja veliko pozitivnih čustvenih virov, na katere se lahko zanese. Naštela je vrsto stvari, vključno s čistostjo bolnišnice in ustrežljivostjo osebja vsakič, ko je prišla v bolnišnico. Res ji je bilo všeč, kako so poskrbeli zanjo. Potrebovala je prav takšno spremembo osredotočenosti.

Na dan preiskav se je med vožnjo v bolnišnico zahvalila za sončno vreme, za promet, ki je potekal brez težav, za svoj avtomobil, za nogo, s katero je upravljala vozilo, za popoln vid, za parkirno mesto, ki ga je takoj našla, in tako naprej. Pozneje mi je povedala: »Vstopila sem v bolnišnico, se predstavila, zaprla oči in meditirala v čakalnici, dokler nisem bila na vrsti. Polulala sem se v lonček, sestri izročila vrečko in odšla. Zahvalila sem se, ker sem lahko preprosto odkorakala. In prav nič nisem bila navezana na izvid. Pripravljena sem bila sprejeti tako dober kot slab izvid. Takšen pristop mi je omogočil, da sem pozabila na vse skupaj, saj nisem pričakovala ničesar. Bila sem srečna, celo obsedeno hvaležna. Nič več nisem analizirala. Preprosto sem se prepustila in zaupala.«

Spomnila se je mojih besed – v trenutku, ko bi začela analizirati, kako ali kdaj bo sledilo zdravljenje, bi to pomenilo vrnitev k staremu jazu, kajti novi jaz ne bi nikoli razmišljal tako negotovo. Nadaljevala je: »Kar tako, brez razloga, sem bila preprosto hvaležna v sedanjem trenutku – pred dejansko izkušnjo. Nisem čakala, da bi bila zaradi izvidov srečna ali hvaležna; že zdaj sem bila pristno hvaležna in zaljubljena v življenje. Nič več nisem potrebovala nečesa zunaj sebe, da bi bila srečna. Že sem bila celostna in vesela, kajti v sebi sem bila bolj celostna in popolna.«

Ni imela skoraj ničesar iz okolice, po čemer bi presojala svoj uspeh, zadovoljstvo in varnost – bila je brez dohodkov, hiše, partnerja, službe, otroka – niti s prostovoljnim delom, na katerega je bila nekoč tako ponosna, se ni ukvarjala. Imela pa je ljubezen prijateljev in tistih družinskih članov, s katerimi se ji je uspelo povezati. Imela je tudi svežo ljubezen do sebe. Spoznala je, da se ni nikoli imela rada – samo ubadala se je s seboj. Povedala mi je, da tega pod vplivom prejšnjega, omejenega stanja duha ni bila sposobna razumeti. Bila je popolnoma zadovoljna s seboj in svojim življenjem. Rekla je: »Prvič, odkar sem stopila na to pot, mi je bilo preprosto vseeno za preiskave. Bila sem srečna v svoji koži.«

Dva radostna tedna pozneje so prišli izvidi. Zdravnikova pomočnica je Laurie povedala: »Vaši izvidi so popolnoma normalni. Vrednost je 40. V pičlih petih mesecih se je normalizirala – prej je bila namreč 68.«

Laurie je prečkala reko in je bila na obali novega življenja. V njenem telesu ni bilo več sledi o preteklosti. Bila je svobodna – prerojena.

Pozneje mi je povedala:

Prešinilo me je, da je moja identiteta »bolnice« postala izrazitejša od vseh drugih vlog, ki sem jih igrala v življenju. Pretvarjala sem se, da sem ta oseba, čeprav sem ves čas vedela, da nisem. Vso pozornost in energijo sem namenjala vlogi bolnice, namesto da bi bila ženska, punca, hči, uslužbenka ali zgolj srečna in celostna oseba. Zdaj vem, da nisem mogla biti nič od tega, dokler se nisem nehala posvečati svoji stari osebnosti in jazu, pozornost in energijo pa sem začela namenjati novemu jazu. Hvaležna sem, da sem se spremenila in sem takšna, kot sem!



Laurie zdaj ne obžaluje in ne goji zamer. Ne zdi se ji, da je bila v preteklosti prikrajšana. Takole pravi: »Ne želim soditi, zameriti ali reči, da sem bila v preteklosti nebogljena, kajti takšno razmišljanje bi izničilo moj občutek celostnosti. Zdi se mi, da so bile moje pretekle težave dejansko blagoslov, saj sem presegla svoje omejitve in se imam zdaj rada takšno, kot sem. Umirjena sem. Res sem se spremenila na biološki in celični ravni. Sem dokaz, da lahko um zdravi telo. Verjemite, da je to najbolj presenetilo prav mene.«


Candacina zgodba

Candacino razmerje, ki je trajalo komaj eno leto, se preprosto ni obneslo. Po prvih skupnih mesecih sta se s fantom zapletla v nenehno prepiranje, vzkipljivo obtoževanje, med njima ni bilo zaupanja, ves čas sta valila krivdo drug na drugega. Bila sta ljubosumna in razjedala ju je negotovost, zato so bili njuni stiki milo rečeno mučni. Hromela so ju neizpolnjena pričakovanja. Candace je spopadal bes, kakršnega še ni izkusila, in s fantom sta drug drugega grdo nadirala v izbruhih nebrzdane jeze. Zaradi tega se je počutila še manj vredno, še bolj kot žrtev, in še manj varno. Vse to vedenje je bilo zanjo nekaj novega; pred tem ni bila jezna, zagrenjena ali vznemirjena. V vseh 28 letih življenja še nikoli ni tako vzkipela.

Čeprav je globoko v sebi vedela, da ji vztrajanje v takšnih okoliščinah ne koristi, se ni znala iztrgati iz primeža čustvene navezanosti na to nezdravo razmerje. Ko je postala odvisna od svojih stresnih čustev, so ta oblikovala njeno novo identiteto. Njena resničnost je ustvarila novo osebnost. Candacino okolje je vplivalo na njene misli, dejanja in čustvovanje. Postala je žrtev, ujetnica svojega lastnega življenja.

Preplavila jo je močna energija preživetvenih čustev, zato je začela delovati kot zasvojenka. Potrebovala je naval čustev in verjela je, da tako čuti, misli in deluje zaradi nečesa zunaj sebe. Občutki so vplivali na njene misli in dejanja, tega pa ni znala preseči. Bila je ujeta v tem čustvenem stanju, nenehno so se ji porajale enake misli, ves čas je sprejemala enake odločitve, se vedla enako in vedno znova podoživljala enake izkušnje.

Candace je svojega fanta in vse okoliščine v svoji okolici izkoriščala za krepitev svoje identitete. Potreba po občutenju jeze, zagrenjenosti, negotovosti, ničvrednosti, strahu in po drugi strani po igranju vloge žrtve sta bili povezani z omenjenim odnosom. Čeprav ji ni koristil, se je preveč bala spremeniti ali izboljšati položaj. Tako zelo se je navezala na omenjena čustva – z njimi je namreč utrjevala občutek svoje identitete –, da je bila raje ves čas pod njihovim škodljivim vplivom, kot da bi se jim odrekla in se podala v neznano. Začela se je enačiti s svojimi čustvi, zato je njena osebnost temeljila na preteklosti, ki si jo je ustvarila.

Po približno treh mesecih se je stanje še bolj poslabšalo. Candacino telo ni več zdržalo stresa močnega čustvovanja, in lasje so ji začeli izpadati v kosmih. V nekaj tednih je izgubila skoraj tretjino las. Začele so jo pestiti hude migrene, kronična utrujenost, prebavne težave, težko se je zbrala, bila je nespečna, zredila se je, ves čas so jo mučile bolečine, imela je še celo vrsto drugih hromečih simptomov – vsi so jo tiho uničevali.

Candace je kot intuitivna mladenka čutila, da si je zdravje spodkopala sama – s svojimi čustvenimi težavami. Že samo razmišljanje o odnosu jo je na fiziološki ravni pahnilo iz ravnovesja, saj se je pripravljala na naslednji konflikt. Zgolj z mislimi je aktivirala stresne hormone in avtonomno živčevje. In ko je pomislila na svojega partnerja ali se z družino in prijatelji pogovarjala oziroma pritoževala nad njunim odnosom, je poglabljala povezavo med telesom in stanjem duha pod vplivom tistih čustev. Šlo je za povezanost med umom in telesom na najvišji ravni, ker pa ni mogla izničiti stresnega odziva, je začela krniti delovanje svojih genov. Zaradi svojih misli je dejansko zbolela.

Šest mesecev po začetku razmerja je Candace še vedno živela popolnoma neurejeno in bila je v izjemnem stresu. Čeprav je bila takrat že prepričana, da so bili simptomi v njenem telesu svarilo, se je na podzavestni ravni še naprej odločala za ohranjanje nespremenjene resničnosti, ki je zdaj postala normalno stanje njenega duha. Njeno telo je bilo nenehno pod vplivom negativnih preživetvenih čustev, zato so se aktivirali napačni geni na napačne načine. Čutila je, da globoko v sebi počasi umira, in vedela je, da mora prevzeti nadzor, vendar ni vedela, kako. Ni mogla zbrati poguma, da bi končala razmerje, zato je ostala v njem več kot eno leto. Ves čas je živela pod vplivom zamer in jeze – teh občutkov se je namreč navadila. Ne glede na to, ali so bili upravičeni, je videla, kako njeno telo plačuje ceno za to.


candace se spoprime z neprijetnimi posledicami

Novembra 2010 je Candace končno šla k zdravniku, ki ji je postavil diagnozo Hashimotove bolezni (ki ji pravijo tudi Hashimotov tiroiditis ali kronični limfocitni tiroiditis). Gre za avtoimunsko bolezen, pri kateri imunski sistem napade ščitnico. Zanjo je značilna hipotiroidoza (pomanjkljivo delovanje ščitnice) z občasnimi izbruhi hipertiroidoze (pretiranim delovanjem omenjene žleze). Med simptomi Hashimotove bolezni so nabiranje odvečnih kilogramov, depresija, maničnost, občutljivost na vročino in mraz, odrevenelost, kronična utrujenost, napadi panike, neobičajna frekvenca srčnega utripa, visoka raven holesterola, nizka raven sladkorja v krvi, zaprtje, migrene, šibkost mišic, otrdelost sklepov, krči, izguba spomina, težave z vidom, neplodnost in izguba las – številni simptomi so pestili tudi Candace.

Med posvetom je endokrinolog Candace povedal, da je njeno stanje gensko pogojeno in da v zvezi z njim ne more storiti ničesar. Hashimotovo bolezen bo imela do konca življenja in ves čas bo morala jemati zdravila za ščitnico, kajti število njenih protiteles se ne bo nikoli spremenilo. Čeprav je Candace pozneje ugotovila, da nihče od njenih sorodnikov oziroma prednikov ni imel te bolezni, se je zdelo, da je kocka padla.

Ko je Candace dobila diagnozo, se je nepričakovano okrepilo njeno zavedanje. Potrebovala je klic k prebujenju, in ta klic je bila očitno bolezen. Telesne tegobe so jo spodbudile k razmišljanju o preteklosti. Spoznala je resnico o sebi. Prešinilo jo je, da je sama odgovorna za pojav avtoimunske bolezni, ki jo je počasi uničevala fizično, čustveno in duševno. Živela je, kot da je nenehno v izrednem stanju. Vso svojo energijo je namenjala ohranjanju občutka varnosti v zunanjem okolju, za njeno notranje okolje pa je je zmanjkalo. Imunski sistem se ni zmogel več nadzorovati.

Čeprav jo je kar zvijalo od strahu pred spremembo in neznanim, se je Candace pet mesecev pozneje končno odločila končati razmerje. Popolnoma je razumela, da je bil odnos nezdrav in da ji ni koristil. Vprašala se je: Kaj imam od tega? Naj ostanem v neučinkoviti zvezi in še bolj tonem v temo? Ali naj si izberem svobodo in nove možnosti? To je moja priložnost za novo, drugačno življenje.

Candacine težave so izzvale njen osebni razvoj, razmišljanje o sebi, in rast. Znašla se je na robu prepada in hotela je skočiti v neznano. Odločitev za skok in spremembo ji je prinesla izjemno izkušnjo. Res je skočila in se znašla pred nešteto zmožnostmi. Gnala jo je želja po tem, da bi končno nehala početi stvari, s katerimi si ni več izkazovala ljubezni, in da bi spremenila svojo biološko sestavo.

To je bila prelomnica v njenem življenju. Prebrala je moji prejšnji knjigi in se udeležila uvodne delavnice, zato je vedela, da bo s sprejetjem diagnoze ter občutkov strahu, zaskrbljenosti, tesnobe in žalosti, ki jih je povzročila ta diagnoza, lahko mislila samo misli, ki jih porajajo takšni občutki. Lahko se je trudila razmišljati pozitivno, vendar se je telesno počutila slabo, in vedela je, da bodo posledice na fizični ravni še kako resnične. Takšna odločitev bi pomenila napačen placebo in pahnila bi jo v napačno stanje duha.

Candace se je zato odločila, da ne bo sprejela svoje bolezni. Spoštljivo je zavrnila zdravnikovo diagnozo in se opomnila, da je um, ki ustvarja bolezen, isti um, ki ustvarja zdravje. Vedela je, da mora spremeniti svoja prepričanja o položaju, kot ga je očrtala medicina. Odločila se je, da se ne bo menila za zdravnikove nasvete in mnenja, ker je ni bilo strah, ni se počutila kot žrtev, in ni bila žalostna.

Pravzaprav je bila optimistična in navdušena, takšni občutki pa so izzvali drugačne misli, ki so ji omogočile uzreti nove zmožnosti. Ni sprejela svoje diagnoze, obetov ali zdravljenja; ni brez pomisleka verjela v najverjetnejši izid ali usodo; ni se trajno prepustila diagnozi ali načrtu zdravljenja. Svojega telesa ni pripravila na najslabši možen razplet, ni imela enakih pričakovanj kot vsi drugi, bolezni ni pripisala enakega pomena kot vsi drugi. Njen pristop je bil drugačen, zato je bila zdaj v drugačnem stanju duha.


Candace se loti dela

Čeprav Candace ni sprejela svojega položaja, jo je čakalo veliko dela. Vedela je, da bo svoje prepričanje o bolezni lahko spremenila samo, če bo svojo odločitev oplemenitila s toliko energije, da bo izničila vpliv zakoreninjenih programov v svojih možganih ter vpliv čustvene zasvojenosti na telo, da bi se to lahko odzvalo na novi um. Samo tako bi lahko izkusila nujne spremembe ravni energije, ki jo je potrebovala za spremembo podzavestnih programov ter izbris preteklosti na nevrološki in genetski ravni – in prav to se je začelo dogajati.

Čeprav je vse te stvari že slišala od mene in so ji bile jasne, pa informacij ni ponotranjila na podlagi osebnih izkušenj. Na prvi delavnici, ki se je je udeležila po dobljeni diagnozi, se je zdela izčrpana in pogosto je zadremala na svojem stolu. Vedel sem, da se napreza.

Na naslednji delavnici je že več kot en mesec jemala zdravila za ščitnico, s katerimi je uravnavala načeto kemično sestavo. Bila je pozornejša in predavanja so jo bolj zanimala. Zgodbe, ki sem jih pripovedoval tisti konec tedna, so jo izjemno navdihnile. Ko je slišala, da drugi ne nameravajo biti žrtve svojih okoliščin, in da so nevsakdanje ozdravitve mogoče, se je odločila, da bo sama svoj »znanstveni projekt«.

Candace se je podala na potovanje. Na mojih delavnicah se je poučila o epigenetiki in nevroplastičnosti, zato je vedela, da ni več žrtev bolezni, ampak je svoje znanje uporabila proaktivno. Svoji prihodnosti je pripisala drugačen pomen, zato je bila tudi njena namera drugačna. Vstajala je ob pol petih zjutraj, da bi meditirala in svoje telo na čustveni ravni pripravljala na novo raven uma. Trudila se je živeti v sedanjem trenutku, saj je dojela, da tega dotlej ni znala.

Želela je biti srečna in zdrava, in krepko se je trudila, da bi prevzela nadzor nad svojim življenjem. Vseeno je imela na začetku težave in je postala zelo zagrenjena, ker ni mogla sedeti dalj časa. Njeno telo je bilo namreč vajeno zagrenjenosti, jeze, neučakanosti in občutkov, da je žrtev, zato ni nič čudnega, da se je upiralo. Candace se je zdelo, da kroti neukročeno žival – telo je morala vedno znova miriti, da se je lahko osredotočila na sedanji trenutek. Vsakič, ko je šla skozi ta proces, je telo navajala na drugačen um, in bila je vse manj pod vplivom spon svoje čustvene zasvojenosti.

Candace se je med vsakodnevno meditacijo osredotočala na preseganje vpliva telesa, okolja in časa. Po meditaciji je hotela biti spremenjena, kajti stara Candace se je jezila, bila zagrenjena, na kemični ravni pa je bila odvisna od svojih zunanjih okoliščin. Nič več ni hotela biti takšna. Bila je pozorna na sporočila, ki jih je dobivala med meditacijami, pretvarjala se je, da je že v novem stanju duha, in ni odnehala, dokler ni bila zaljubljena v življenje – dokler ni bila resnično hvaležna – kar tako, brez razloga.

Candace je uporabila vse znanje, pridobljeno na mojih delavnicah in s poslušanjem zgoščenk, branjem knjig (prebrala jih je večkrat) in preučevanjem zapiskov z delavnic. Nove informacije je vtkala v možgane, da bi se pripravila na novo izkušnjo zdravljenja. Vse pogosteje je spoznavala, da se lahko izogne aktiviranju starih nevronskih mrež, povezanih z jezo, zagrenjenostjo, zamero, vzvišenostjo in nezaupanjem, in da lahko aktivira nove nevronske mreže, povezane z ljubeznijo, radostjo, sočutjem in prijaznostjo. Vedela je, da se bo s takšnim početjem znebila starih povezav in omogočila nastajanje novih. In večkrat ko se je potrudila in se je odločno lotila dela, temeljitejša je bila njena preobrazba.

Sčasoma je postala izjemno hvaležna, ker je bila živa. Spoznala je, da tam, kjer obstaja ubranost, ne more biti neskladnosti. Dopovedovala si je: nisem stara Candace in nič več ne utrjujem tiste identitete. Trajalo je več mesecev, a je vztrajala. In če je začutila, da spet postaja jezna ali zagrenjena zaradi okoliščin okoli sebe, ali pa se je počutila slabo oziroma nesrečno, je hitro poskrbela za zavestni premik. Naglo je spremenila stanje duha in skrajšala obdobje vpliva takšnih občutkov, zato je bila na splošno manj čemerna ter vzkipljiva – torej manj pod vplivom stare osebnosti.

Včasih se je počutila tako slabo, da ni hotela vstati iz postelje, a je to vseeno storila in meditirala. Kadar je takšne nizkotne občutke preobrazila v plemenitejša čustva, se je na biološki ravni odmaknila od svoje preteklosti, možgane in telo pa je pripravljala na novo prihodnost. Spoznala je, kako pomembno je takšno ukvarjanje s seboj – kmalu ga ni več pojmovala kot napor, ampak dar.

Vztrajala je vsak dan, zato je zelo hitro opazila izjemno spremembo. Njeno počutje se je izboljšalo. Ko je na svet nehala gledati pod vplivom strahu in zagrenjenosti, ampak skozi prizmo sočutja, ljubezni in hvaležnosti, je z drugimi začela komunicirati drugače. Raven njene energije se je okrepila in bila je sposobna jasnejšega mišljenja.

Candace je spoznala, da se na znane okoliščine v svojem življenju ni več odzivala enako, ker starih čustev, ki so temeljila na strahu, ni bilo več v njenem telesu. Premagovala je vpliv samodejnih odzivov, ker je zdaj videla, da so jo ljudje in položaji vznemirjali samo zato, ker se je počutila tako. Osvobajala se je.

Del njenega spreminjanja je bila tudi krepitev zavedanja nezavednih misli, ki so se vsak dan porajale v njej, a jih ni zaznala. Med meditacijo je postala odločena, da tem mislim ne bo več pustila, da bi kar švignile mimo nje. V nobenih okoliščinah si ne bo dovolila vrnitve vedenja in navad, povezanih s starim jazom. Tablo je pobrisala na biološki, nevrološki in genski ravni, ter naredila prostor za ustvarjanje novega jaza, v njenem telesu pa so se začele sproščati zaloge energije. Z drugimi besedami: z ravni delca je prešla na raven valovanja, ko je iz telesa sprostila shranjena čustva – ta so se sprostila v obliki energije. Njeno telo ni več živelo pod vplivom preteklosti.

Z energijo, ki ji je naenkrat postala dostopna, je Candace zaznala obris drugačne prihodnosti. Vprašala se je: Kako se želim vesti? Kako želim čutiti? Kako hočem razmišljati? Več mesecev se je vsako jutro zbudila hvaležna, s čimer je na čustveni ravni telesu dala vedeti, da je njena nova prihodnost že tu. Tako je aktivirala nove gene na nove načine, telo pa se je spet znašlo v homeostazi. Onkraj svoje jeze je našla sočutje. Onkraj svoje zagrenjenosti je odkrila potrpežljivost in hvaležnost. Onkraj njene vloge žrtve pa je bil stvarnik, ki je čakal, da bi lahko ustvaril radost in zdravje. Na obeh straneh je bila navzoča ista močna energija, vendar jo je zdaj znala osvoboditi, ko se je z ravni delca pomaknila na raven valovanja – z ravni preživetja na raven ustvarjanja.


Sladki uspeh

Ko se je Candace sedem mesecev po diagnozi spet oglasila pri svojem zdravniku, je osupnil nad njeno spremembo. Izvidi krvnih preiskav so bili popolni. Raven hormona TSH, ki spodbuja delovanje ščitnice, je bila ob prvem merjenju februarja 2011 3,61 (kar je visoko), število protiteles pa je bilo 638 (kar je razkrivalo izrazito neravnovesje). Do septembra 2011 je raven TSH upadla na normalno vrednost 1,15, število protiteles pa je bilo običajnih 450, čeprav ni več jemala zdravil. Pozdravila se je v manj kot enem letu.

Zdravnik je hotel vedeti, kaj natančno je počela, da so bili izvidi takšni. Zdelo se je skoraj preveč dobro, da bi bilo resnično. Candace je pojasnila, da je vedela, da je sama ustvarila svoj položaj, zato se je odločila za poskus na sebi – ta položaj je želela izničiti. Zdravniku je povedala, da je vsak dan meditirala in skrbela za pozitivna čustva, in tako na epigenetski ravni aktivirala nove gene. Ni dovolila, da bi nezdrava čustva še naprej aktivirala stare gene. Pojasnila je, da se je nenehno ukvarjala s tem, kakšna oseba bi rada postala, na dražljaje iz okolja pa se ni več odzivala kot žival, ki se bori za preživetje: nič več ni bila napadalna, ni bežala, brcala ali vreščala. Vse okoli nje je bilo bolj ali manj enako; ona se je zgolj odzivala bolj ljubeče do sebe.

Zdravnik ji je osuplo povedal: »Ko bi bili vsi bolniki takšni kot vi, Candace. Vaša zgodba je preprosto neverjetna.«

Candace dejansko ne ve, kako se je pozdravila. Tega ji niti ni treba vedeti. Ve samo, da je postala nekdo drug.

Kmalu potem sem večerjal s Candace – takrat že več mesecev ni uživala zdravil in ni imela nikakršnih simptomov več. Njeno zdravje je bilo vrhunsko, lasje so ji spet zrasli, in v svoji koži se je počutila odlično. Nenehno je ponavljala, kako zelo ljubi svoje sedanje življenje.

Nasmejal sem se in odvrnil: »Zaljubljeni ste v življenje, ki vam vrača ljubezen. Tako je tudi prav – ustvarjali ste ga več mesecev!«

Candace je pojasnila, da je preprosto zaupala neskončnemu polju zmožnosti. Vedela je, da se je dogajalo še nekaj onkraj njenega vpliva, kar ji je omogočilo zdravljenje. Samo prepustiti se je morala in vstopiti v svoje avtonomno živčevje, potem pa vedno znova sejati semena novega življenja. Ni vedela, kako se je to zgodilo – preprosto se je – in takrat se je počutila bolje kot kdaj koli.

Njeno življenje je zdaj popolnoma drugačno kot takrat, ko so ji postavili diagnozo Hashimotove bolezni. Sodeluje v programu osebnostnega razvoja, pri katerem se udeleženci učijo delati na sebi, obenem pa hodi tudi v službo. Ima ljubeče razmerje, nove prijatelje in ponujajo se ji nove poslovne priložnosti. Nova osebnost na koncu ustvari novo resničnost človeka.

Stanje duha je magnetna sila, ki privlači dogodke, skladne z njim. Ko se je Candace zaljubila v svoje življenje, je vanj privabila tudi ljubeč odnos. Ker se je počutila vredno in je spoštovala tako sebe kot življenje, so se začele pojavljati priložnosti, v katerih je lahko oplemenitila življenja drugih, uživala spoštovanje in spremenila svet. Ko je spremenila svojo osebnost, se ji je stari jaz zdel kot nekaj iz prejšnjega življenja. Zaradi spremenjene fiziologije je bila bolj radostna in navdihnjena – bolezen pa je »pripadala« stari osebnosti. Bila je nekdo drug.

Ni postala zasvojena z radostjo; preprosto ni bila več odvisna od občutkov nesrečnosti. Ko je začela izkušati nove ravni sreče, je spoznala, da lahko človek vedno izkusi še več blaženosti, radosti in ljubezni, kajti vsaka izkušnja ustvarja različno zmes čustev. Res si je zaželela življenjskih izzivov, da bi lahko ugotovila, kako zelo bi se lahko preobrazila s pridobljenimi informacijami.

Candacino najpomembnejše spoznanje je bilo, da njena bolezen in izzivi niso bili nikoli povezani s kom drugim – vedno so bili povezani z njo. V starem stanju duha je bila trdno prepričana, da je žrtev svojega razmerja in zunanjih okoliščin ter da je življenje nekaj, kar se ji dogaja. Ko je to dojela, je sprejela vso odgovornost zase in za svoje življenje. Spoznala je, da to, kar se je zgodilo, ni bilo nikoli povezano s stvarmi okoli nje. To ji je vlilo ogromno moči, obenem pa je šlo za enega od najplemenitejših darov.


Joannina zgodba

Joann je živela zelo hitro. 59-letna mati petih otrok je bila tudi predana žena, uspešna poslovna ženska in podjetnica, ki je nenehno usklajevala življenje doma, družinsko dinamiko, razvijajočo se kariero in uspešen posel. Čeprav je bil njen cilj ohraniti zdravo pamet, zdravje in ravnovesje, si ni znala predstavljati, da ne bi živela intenzivno, hitro in izjemno aktivno. Živela je na robu in vsem dokazovala, da je njen um dejaven in oster. Nenehno se je priganjala do skrajnosti, obenem pa skrbela za izjemno visoka merila. Bila je vodja, ki so jo številni občudovali in jo nenehno prosili za nasvete. Sodelavci so ji rekli »superženska«, in to je res bila – no, tako je vsaj mislila.

Vse to se je nenadoma končalo januarja 2008, ko je Joann stopila iz dvigala v svojem stanovanjskem bloku in se dobrih petnajst metrov pred vrati svojega stanovanja preprosto zgrudila. Tistega dne se ni počutila dobro, zato je šla na kliniko po pomoč, potem pa se je vrnila domov. V nekaj trenutkih se je vse v njenem svetu spremenilo, in borila se je za življenje.

Po osmih mesecih preiskav so ji zdravniki postavili diagnozo sekundarne progresivne multiple skleroze (SPMS), napredovalega stadija multiple skleroze (MS), kronične bolezni, pri kateri imunski sistem napada osrednje živčevje. Simptomi so pri vsakem posamezniku različni. Bolezen se lahko začne s tegobami, kot so odrevenelost noge ali roke, in napreduje vse do ohromelosti in celo slepote. Ti simptomi niso samo telesne težave, ampak tudi kognitivne in psihiatrične motnje.

Joannini simptomi so bili v predhodnih štirinajstih letih tako nejasni in naključni, da jih je zlahka označila za posledice vročičnega življenjskega sloga. Zdaj pa je imelo njeno stanje oznako, ki jo je dojemala kot dosmrtno kazen – brez možnosti pomilostitve. Znašla se je v breznu zahodnjaške medicine, ki je prepričana, da je multipla skleroza neozdravljiva.

Nekaj let pred diagnozo je Joann družinsko podjetje v Calgaryju postavila na stran in se preselila v Vancouver – to je njena družina želela storiti že več let. Po selitvi so jo nenehno pestili vedno novi izzivi in težave, družinski proračun pa je bil vse bolj pičel, zato se je družina znašla v zelo nevarnem položaju. Joannino samospoštovanje, samozavest in zdravje so se hitro poslabšali. Vplivov okolja ni zmogla preseči, zato je začelo njeno duševno in telesno zdravje pešati. Denarja je bilo vse manj, vpliv drugih stresnih dejavnikov pa se je krepil. Družina kmalu ni imela dovolj denarja niti za hrano in streho nad glavo. Na začetku leta 2007 je ženska, ki je bila v očeh drugih od nekaj »superženska«, dosegla dno, in še pred koncem tistega leta se je družina vrnila v Calgary.

Multipla skleroza je vnetna bolezen, pri kateri se poškoduje ovojnica živčnih celic v možganih in hrbtenjači – poškodujejo pa se tudi sama živčna vlakna. To povzroči motnje, saj živčevje ne more komunicirati in pošiljati signalov različnim delom telesa. Joannina oblika multiple skleroze je progresivna – stanje se z leti samo slabša in pogosto povzroči trajne nevrološke tegobe, še posebej, ko bolezen napreduje. Zdravniki so ji povedali, da je neozdravljivo bolna.

Joann je bila najprej odločena, da je multipla skleroza ne bo »določala«, vseeno pa je hitro postala žrtev telesne invalidnosti, poleg tega so jo pestile kognitivne težave. Zaradi čedalje izrazitejših omejitev se je morala zanašati na pomoč drugih pri osnovni oskrbi oziroma negi. Zaradi senzoričnih in gibalnih motenj si je morala pomagati z berglami, hojico in invalidskim vozičkom. Na koncu se je lahko gibala samo z električnim invalidskim vozičkom.

Ko je njeno telo klonilo, jo je to popolnoma dotolklo, kar pa ni presenetljivo. Telo ji je končno naredilo uslugo, ki je sama ni hotela narediti – ni se hotela ustaviti in reči »Dovolj!« Prignala se je predaleč. Čeprav je v prvih letih dosegla velik uspeh, se je globoko v sebi večino časa počutila kot poraženka, ker se je nenehno obsojala in menila, da bi se lahko odrezala še bolje. Nikoli ni bila zadovoljna. Kar koli je naredila ali dosegla, to ni bilo nikoli dovolj dobro.

Najpomembnejše pa je dejstvo, da Joann ni hotela odnehati, kajti potem bi se morala spoprijeti z neizogibnim občutkom poraženosti. Zato je skrbela, da je imela vedno polne roke dela, vso svojo pozornost pa je namenjala zunanjemu svetu – različnim izkušnjam z ljudmi in stvarmi na različnih krajih in v različnih obdobjih. Tako se ji ni bilo treba ubadati z notranjim svetom misli in občutkov.

Joann je veliko časa namenila podpiranju drugih. Veselila se je njihovih uspehov in spodbujala jih je, nikomur pa ni dovolila videti, kaj v njenem življenju ni delovalo. Svojo bolečino je skrivala pred vsemi. Nenehno se je razdajala, nikoli pa ni prejemala – ker si tega ni nikoli dovolila –, zato si je vse življenje odrekala osebnostni razvoj, saj se ni nikoli zares izrazila. Ko je skušala spremeniti svoj notranji svet ob pomoči okoliščin v zunanjem svetu, je neizogibno doživljala poraze.

Ko se je končno zgrudila, je bila tako šibka in dotolčena, da je imela komaj dovolj moči za boj za življenje. Vse dotlej je živela kot v izrednih razmerah, nenehno se je odzivala na zunanje okoliščine, kar pa jo je oropalo življenjske moči. Izsesalo ji je vso energijo iz notranjega sveta – točke, kjer naj bi obnavljala svoje moči in se zdravila. Preprosto je »usahnila«.


Joann si premisli

Joann je bilo jasno, da škoda v možganih in hrbtenjači, ki jo je razkrilo slikanje z magnetno resonanco, ni nastala čez noč. Njeno telo je počasi propadalo v jedru – osrednjem živčevju. Po vseh letih zanemarjanja simptomov je po svoje otopela, ker jo je bilo strah zazreti se vase. Strupene kemične snovi so vsak dan trkale na vrata njenih celic, gen za bolezen pa se je končno aktiviral in odprl tista vrata.

Joann, ki je bila priklenjena na posteljo, si je kot prvi cilj postavila upočasnitev napredovanja multiple skleroze. V moji prvi knjigi je prebrala, da možgani ne poznajo razlike med njenimi mislimi o resničnosti in dejanskimi izkušnjami, ki izvirajo iz zunanjega okolja. Vedela je tudi, da lahko umska vadba spremeni možgane in telo. V mislih je začela vaditi jogo in po zgolj nekaj tednih vadbe lahko dejansko izvede nekaj vaj – celo nekaj stoječih položajev. Ti rezultati so jo izjemno motivirali.

Joann je možgane in telo vsak dan spodbujala zgolj z mislimi. Tako kot pianisti v 5. poglavju, ki so umsko vadili igranje klavirja, v njihovih možganih pa so se ustvarila enaka nevrološka vezja kot pri ljudeh, ki so dejansko igrali glasbilo, je Joann v svojih možganih ustvarjala vezja, ki bi nastala, če bi dejansko hodila in se gibala. Se spomnite udeležencev različnih raziskav dvigovanja uteži, ki so okrepili svojo moč zgolj tako, da so si predstavljali, kako dvigujejo uteži oziroma krepijo bicepse? Tudi Joann je vedela, da lahko z mislimi na svoje telo vpliva tako, kot da se zdravi – dobesedno je spremenila svoj um.

Kmalu je bila sposobna krajši čas stati, pozneje pa tudi hoditi z oporo. Še vedno je bila precej majava in precej odvisna od električnega invalidskega vozička, vendar vsaj ni bila več priklenjena na posteljo in ni se več smilila sami sebi. Stanje se ji je začelo izboljševati.

Ko je začela redno meditirati, da bi preprosto utišala klepet v svoji glavi, je spoznala, kako žalostna in jezna je bila v resnici. Vrata so se na široko odprla. Dojela je, da se večino časa počuti šibko, osamljeno, zavrnjeno in ničvredno. Ni bila uravnovešena in prizemljena. Zdelo se ji je, da je izgubila ključni del sebe. Spoznala je, da je zanikala sebe, ker je želela ustreči drugim. Ni se znala ceniti, ne da bi ob tem občutila krivdo. Dognala je, da je vedno skušala nadzorovati okolico – zdelo se ji je, da je kaos okoli nje vse večji –, vendar ji to ni nikoli uspelo. Na globlji ravni se je tega ves čas zavedala, vendar se je odločila, da se ne bo menila za to. Nenehno se je gnala in se pretvarjala, da je vse dobro.

Joann je zdaj spoznala, kako je ustvarila svojo bolezen. Čeprav je bilo spoznanje boleče, se je odločila, da bo ozavestila vse podzavestne misli, dejanja in čustva, ki so določali osebnost, ki je ustvarila takšno resničnost. Vedela je, da se bo lahko spremenila, ko se bo sposobna spoprijeti s tem, kar je. Bolj ko je ozaveščala svoj nezavedni jaz in stanje duha, bolj je lahko vplivala na to, kar je bilo skrito očem.

Na začetku leta 2010 je Joann čutila, da se je napredovanje multiple skleroze upočasnilo. Njen naslednji cilj je bila popolna zaustavitev bolezni. Ko je maja obiskala nevrologa, jo je vprašal, kakšne načrte ima z boleznijo. Ko mu je povedala, kaj namerava narediti, je zdravnik takoj končal srečanje. Joann ta pripetljaj ni vzel poguma, ampak je dodatno okrepil njeno odločenost.


Poglobljeno zdravljenje

Ko se je Joann udeležila delavnice v Vancouvru, ni mogla hoditi brez pomoči. Tisti konec tedna sem prosil udeležence, naj svojo neomajno odločitev oplemenitijo s pozitivnimi čustvi. Cilj je bil privajanje telesa na novo raven uma in prekinitev odvisnosti od preživetvenih čustev. Hotel sem, da bi udeleženci odprli svoja srca in na čustveni ravni pokazali telesom, kakšna bo njihova prihodnost. To je bila manjkajoča sestavina Joannine vsakodnevne umske vadbe. Zamisel, da bi lahko zgolj s palico prehodila okoli sedem metrov, jo je neskončno navdušila. Svojo namero je oplemenitila z drugim dejavnikom učinka placeba: čustveno oplemenitenim pričakovanjem.

Ta kombinacija – telo je na čustveni ravni prepričala, da zdravljenje že poteka – je Joann povzdignila na naslednjo raven. Njeno telo in nezavedni um sta morala verjeti, da zdravljenje že poteka. Če je hotela izkusiti radost dobrega počutja in občutiti hvaležnost pred dejanskim zdravljenjem, je moralo njeno telo v sedanjem trenutku izkusiti, kakšna bo ta prihodnost.

Joann sem predlagal, naj bo zelo pozorna na svoje misli, kajti zaradi njih je sploh zbolela. Spodbujal sem jo, naj preseže vpliv osebnosti, ki jo je »spajal« z boleznijo. Brez tega namreč ne bi mogla ustvariti nove osebnosti in drugačne resničnosti. Zdaj je lahko svoje početje oplemenitila z namero, saj je sprevidela njegov smisel.

Dva meseca po tisti delavnici se je Joann v Seattlu udeležila naslednje, nadaljevalne. Električni skuter se ji je pokvaril dan pred odhodom na delavnico, zato je uporabljala električni invalidski voziček. Čeprav se je sprva zaradi tega počutila malce bolj ranljivo, se je na delavnici kmalu lažje gibala. Ta proces sta sprožila asociativni spomin, povezan s pozitivno izkušnjo na prejšnji delavnici, ter pričakovanje izboljšanja stanja na tem dogodku. Če 29 odstotkov bolnikov, ki prejemajo kemoterapijo, pričakuje slabost pred zdravljenjem (o čemer ste brali v 1. poglavju), bi lahko nekateri udeleženci delavnic izkusili izboljšanje stanja, ko bi se spet znašli v prostoru, kjer bi potekala delavnica, kajne? Ne glede na sprožilec je Joann prepoznala novo priložnost. Navdušeno je še enkrat sprejela drugačno prihodnost v sedanjem trenutku.

Med zadnjo meditacijo na tisti delavnici je doživela pravi čudež. Izkusila je izjemno notranjo spremembo in začutila je nekaj, kar jo je globoko ganilo. Zaznala je, kako se je njeno telo samodejno spremenilo, ko je vstopila v svoje avtonomno živčevje, saj je prejelo nova navodila. Bila je poživljena, prekipevala je od radosti, in bila je svobodna. Po meditaciji je bila drug človek – spremenila je stanje svojega duha. Potem se je sprehodila do prednjega dela predavalnice – brez kakršne koli opore, celo brez palice. Korakala je z izbuljenimi očmi in režala se je kot otrok. Lahko je čutila in premikala noge, ki so bile leta negibne.

S svojim umom ni več vplivala na telo – in počutila se je izjemno! Osupnil sem, kajti Joann je med tisto meditacijo aktivirala nove gene na novo. V zgolj eni uri je spremenila svoje stanje.

Ko se je nehala enačiti z vlogo bolnice z multiplo sklerozo, je postala drugačen človek, in ni se več trudila upočasniti ali ustaviti multiplo sklerozo oziroma odpraviti njenih posledic. Nič več se ni trudila dokazovati sebi, družini, zdravnikom, komur koli. Prvič je razumela in izkusila, da je bila njena prava pot vedno povezana s krepitvijo celovitosti – pravo zdravljenje je namreč vedno povezano z njo. Pozabila je, da ima uradno diagnozo bolezni, in za trenutek se je oddaljila od tiste identitete. Svoboda, ki jo je prineslo takšno ravnanje, ter okrepljena pozitivna čustva so bili dovolj močni za aktiviranje novega gena. Joann je vedela, da je multipla skleroza preprosto oznaka, kot »mati«, »žena« ali »šefinja«. To oznako je spremenila preprosto tako, da se je odrekla svoji preteklosti.


Več čudežev

Ko se je Joann tri dni pozneje vrnila domov, so se čudeži nadaljevali, čeprav se ni zavedala tega. Med jogo, ki jo je po drugi delavnici začela izvajati zares, ne samo v mislih, je opazila, da lahko dvigne stopalo od tal. Skušala je dvigniti drugega – uspešno! Potem je opazila, da lahko prvič po več letih pokrči stopala. Lahko je tudi migala s prsti na nogah, česar ni počela že zelo dolgo.

Neznansko je osupnila, po licih pa so ji polzele solze radosti. V tistem trenutku je spoznala, da je vse mogoče – ne zaradi zdravila ali posega, ampak zaradi notranjih sprememb, ki jih je ustvarila. Vedela je, da je lahko sama svoj placebo.

Kaj kmalu se je naučila spet hoditi. Dve leti pozneje še vedno hodi brez pomoči in je igriva ter polna življenja. Ima močnejše telo in zdaj lahko počne številne stvari, za katere je prej menila, da jih ne bo zmogla nikoli več. Najpomembnejše pa je, da se počuti živo in prežeto z brezmejno radostjo. Počuti se celostno in ker je zdaj sposobna prejemati, se še naprej zdravi.

Joann mi je pred kratkim povedala: »Moje življenje je čudežno, polno neverjetnih sinergij, obilja in najrazličnejših nepričakovanih darov. Kar žubori, brbota in drhti – gre za mojo preprostejšo, vedrejšo različico. To je moj novi jaz – pravzaprav pravi jaz, ki sem ga skušala večino življenja nadzorovati in skrivati!«

Joann zdaj večino dneva preživi pod vplivom hvaležnosti. Še vedno si vzame čas in ozavesti svoje misli ter občutke. Vsak dan poskrbi za stanje svojega duha. Pozorna je na misli v zvezi s seboj in drugimi. Med meditacijo se opazuje in spoznava svoje odzive. Njenemu zavestnemu umu le redko »uide« kakšna neželena misel.

Njena sedanja nevrologinja jo podpira pri tem. To, čemur je priča, jo je osupnilo. Morala je priznati moč uma, ki jo je Joann dokazala z zdravniškimi poročili in izvidi preiskav krvi, ki kažejo na odsotnost multiple skleroze.



Laurie, Candace in Joann so drastično spremenile svoje zdravstveno stanje brez zunanjih virov. Spremenile so ga v sebi – brez zdravil, operacij, terapij – zgolj s svojim umom. Postale so same svoj placebo.

Zdaj pa si z znanstvenega vidika oglejmo možgane nekaterih drugih udeležencev mojih delavnic, ki jim je uspelo ustvariti podobne dramatične spremembe. Tako bomo natančno videli, kako so se zgodile te osupljive preobrazbe.





Deseto poglavje

Od informacij k preobrazbi: dokaz, da ste res placebo



Ta knjiga govori o tem, kako doseči, da bi um vplival na materijo. Zdaj razumete, da placebo učinkuje, ker človek sprejme in verjame v znano zdravilo – lažno tableto, injekcijo ali poseg, ki nadomesti resnično zadevo –, potem pa se preda izidu, ne da bi pretirano tuhtal, kako se bo to zgodilo. Lahko bi rekli, da človek svoje prihodnje izkušnje z določeno znano osebo (recimo z zdravnikom) ali stvarjo (zdravilom ali posegom) v določenem času in na določeni točki poveže s spremembo v svoji notranjosti, pri tem pa spremeni stanje svojega duha. Po nekaj doslednih izkušnjah pričakuje, da bo njegova prihodnost natančno takšna kot preteklost. Ko je takšna povezava vzpostavljena, proces postane izjemno učinkovit. Znani dražljaj samodejno sproži znan odziv.

Gre za to: pri značilnem učinku placeba verjamemo v nekaj zunaj nas. Odrečemo se svoji moči in jo prepustimo snovnemu svetu, v katerem našo resničnost določajo čutila. Lahko placebo učinkuje tudi v nesnovnem svetu misli in določeno neznano možnost spremeni v novo resničnost? To bi bila bolj preudarna uporaba kvantnega modela.

Trem udeležencem delavnic, o katerih boste brali v zadnjem poglavju, je to uspelo. Vsi so se odločili, da bodo bolj kot v kar koli drugega verjeli vase. Spremenili so se v sebi in vzpostavili enako stanje duha kot ljudje, ki so dobili placebo – le da učinka ni povzročilo nič snovnega. To gre številnim udeležencem čedalje bolje od rok. Ko dojamejo učinkovanje placeba, ne potrebujejo več tablete, injekcije ali posega, pa vseeno dobijo enak rezultat.

Na podlagi raziskav, povezanih s temi delavnicami, pa tudi na podlagi izjav, ki jih dobivam od ljudi z vsega sveta, zdaj vem, da ste vi placebo. Moji učenci dokazujejo, da lahko vero namesto v znano položijo v neznano in poskrbijo, da neznano postane znano.

Premislite o tem. Zamisel o preverljivem zdravljenju obstaja kot neznana morebitna resničnost v kvantnem polju, dokler se ne uresniči – dokler je ne zaznamo in uresničimo. Obstaja kot možnost v neskončnem polju informacij, na fizični ravni jo opredelimo kot nič, dejansko pa gre za skupek vseh možnosti v materialnem svetu. Izkušnja spontane remisije bolezni kot možnost v prihodnosti obstaja kot neznanka onkraj prostora in časa, dokler je oseba ne izkusi v tem prostoru in času. Ko neznano onkraj vpliva čutil postane znana izkušnja – omogočijo jo čutila –, ste na poti evolucije oziroma razvoja.

Če lahko vedno znova spodbujate zdravljenje v svojem notranjem svetu misli in občutkov, se mora to zdravljenje sčasoma udejanjiti kot zunanja izkušnja. In če poskrbite, da je misel tako resnična kot izkušnja v zunanjem okolju, bi se morali prej ali slej pokazati dokazi o tem v vašem telesu in možganih, kajne? Z drugimi besedami: če si na umski ravni vedno znova predstavljate neznano prihodnost z jasno namero in okrepljenimi pozitivnimi čustvi, lahko – glede na vse, kar ste izvedeli v knjigi – pričakujete dejanske nevroplastične in epigenetske spremembe v telesu.

In če vsak dan vstopate v novo stanje duha, možgane in telo pa »privajate« na novo raven uma, bi se morale v vašem telesu pokazati enake strukturne in funkcionalne spremembe, kot če bi vzeli placebo. Slika 10.1 preprosto ponazarja, kako poteka ta proces.



SLIKA 10.1

Večina sprememb se začne s preprostim procesom, pri katerem nekaj zunaj nas spremeni nekaj znotraj nas. Če se podate vase in začnete spreminjati svoj notranji svet misli ter občutkov, bi morali izboljšati počutje. če ta proces vedno znova ponavljate v okviru meditacije, epigenetske spremembe sčasoma spremenijo vašo zunanjo resničnost. Tako postanete sami svoj placebo.



Namesto ohranjanja vere – menim, da bolj kot v kar koli drugega verjamemo v misel – v nekaj znanega, lahko svojo pozornost namenite neznani možnosti, potem pa z načeli, o katerih razpravljamo v tej knjigi, to neznano spremenite v znano. Če na čustveni ravni dovoljkrat sprejmete izkušnjo v svojem umu, se lahko iz nesnovnega pomaknete v snovni svet. Takrat misli postanejo resničnost.

Zdaj verjetno že razumete, da vam ni treba jemati lažnih tablet, hoditi v svetišča, nositi starodavnih simbolov, obiskovati vračev (bodisi sodobnih bodisi tradicionalnih), se prepustiti lažnim posegom ali obiskovati svetih krajev, da bi ozdraveli. V tem poglavju predstavljam znanstvene dokaze, kako je mojim učencem uspelo prav to. Zgolj z mislimi so spremenili svoj biološki ustroj. Ni šlo samo za vpliv njihovega uma, ampak tudi možganov.

Vsi dokazi, predstavljeni v tem poglavju, so tu zato, da bi vam razkrili moč meditacije. Ko boste videli, kaj je mogoče, upam, da boste ta načela uporabili pri svoji preobrazbi in poželi koristi na vseh področjih svojega življenja. Ko boste prebrali te zgodbe, vas čaka še drugi del knjige. Vaša pot v vašo lastno notranjost bo takrat prežeta z močnejšo namero, saj boste svojemu početju pripisali več pomena – zato boste deležni tudi boljših rezultatov.


Od znanja do izkušenj

Na delavnicah, ki jih prirejam, sem spoznal nekaj zelo pomembnega. Dojel sem, da vsakdo na skrivaj verjame v svojo veličastnost. Na določeni ravni prav vsakdo – ne glede na to, ali ste direktor podjetja, hišnik na osnovni šoli, mati samohranilka s tremi otroki ali zapornik – globoko v sebi verjame vase.

Vsi verjamemo v možnosti. Vsi sanjamo o boljši prihodnosti in želimo izboljšati svojo trenutno resničnost. Zato me je prešinilo: če bi lahko iskrenim posameznikom ponudil ključne znanstvene informacije in jim dal potrebna navodila o tem, kako jih uporabiti, bi se lahko do neke mere preobrazili. Navsezadnje je znanost sodobni jezik misticizma. Presega vplive vere, kulture in tradicije. Odstira tančico mističnega in združuje ljudi. Temu sem bil neštetokrat priča na svojih seminarjih po svetu.

Na nadaljevalnih delavnicah, kjer s sodelavci merimo biološke in energijske spremembe pri udeležencih – tako posamično kot skupinsko –, uporabljam več načel, opisanih v tej knjigi (kot tudi druga načela), da bi ljudi poučil o znanstvenem modelu preobrazbe. Ta se razvija, ko udeleženci razvijajo svoje veščine. Nenehno ga plemenitim z vsebinami iz kvantne fizike, da bi ljudem pomagal razumeti področje možnosti. Vse to spojim z najnovejšimi informacijami s področij nevroznanosti, nevroendokrinologije, epigenetike, celične biologije, znanosti, povezane z možganskim valovanjem, energijske psihologije ter psihonevroimunologije. Vidimo pojav novih možnosti, ki vzniknejo kot posledica sprejemanja novih informacij.

Ko naši udeleženci spoznajo in sprejmejo te informacije, lahko svojim meditacijam in razmišljanju pripišejo več pomena. Vendar ni dovolj, da informacije dojemajo zgolj intelektualno oziroma konceptualno. Sposobni morajo biti ponoviti naučeno. Ko lahko pojasnijo poglobljeno znanje, se to še bolj vtke v njihove možgane – lahko bi rekli, da lahko tedaj vgradijo nevrološko »programsko opremo«. Če novo znanje uporabijo pravilno, jim lahko omogoči nove izkušnje.

Ko povežejo um in telo, pridobijo modrost, ki jim omogoča nove izkušnje, saj sprejmejo tudi občutke oziroma čustva, povezana s temi izkušnjami. Začnejo utelešati informacije, saj svojim telesom na kemični ravni sporočajo, naj čustveno dojamejo to, kar um že dojema na ravni razuma. Na tej točki začnejo verjeti oziroma vedo, da je to resnica. Želim, da udeleženci tega ne bi storili samo enkrat, ampak da bi izkušnjo vedno znova ponavljali, dokler ne bi postala nova veščina, navada ali stanje duha.

Ko smo dosledni, se znajdemo pred novo znanstveno paradigmo – kajti vse, kar je mogoče ponoviti, je znanost. Ko smo sposobni svoje notranje stanje spremeniti zgolj z mislimi, to pa lahko vedno znova izmerimo, opazujemo in zapišemo, smo na pragu novega znanstvenega zakona. Z novim znanjem o naravi resničnosti lahko oplemenitimo splošen znanstveni model, ki trenutno velja v svetu, in vlijemo moči več ljudem. To je že vrsto let moja želja.

Zelo se trudim, da bi udeležencem naših delavnic pojasnil, kako vpliv na notranje stanje biološko spremeni možgane in telo, saj želim, da bi popolnoma razumeli svoje početje. Ko ni več domnev, dogem ali predpostavk, smo bolj dovzetni za kvantne možnosti. Veliko truda omogoči velike korake. Vseeno pa so rezultati vedno le odraz zmožnosti udeležencev.

Na svojih delavnicah se udeleženci za tri do pet dni umaknejo od svojih vsakdanjih življenj, kar jim pomaga, da se nič več ne enačijo z resničnostjo na ravni sedanjost – preteklost. Vadijo, kako vstopiti v novo stanje duha. Nič več se ne posvečajo vidikom stare osebnosti, ki ne sodi v njihovo prihodnost. Pretvarjajo se, da so nekdo drug oziroma »osvežijo« svojo osebnost in tako ustvarijo novi jaz, kar sproži epigenetske spremembe. To se je, recimo, zgodilo v primeru starejših moških v 4. poglavju, ki so se pretvarjali, da so dvaindvajset let mlajši.

Želim, da udeleženci delavnic med meditacijo presežejo vpliv svojega jaza oziroma identitete. Postanejo nihče oziroma nič in so onkraj vpliva prostora ter časa – postanejo čista zavest. Ko se to zgodi, se spremenijo njihovi možgani in telesa. Presežejo vpliv svojega okolja (svojega vsakdanjega življenja) in ko se po koncu delavnic vrnejo domov, niso več žrtve pogojevanja zunanjega sveta. Na tem področju se pojavljajo neobičajne in čudežne stvari.

Udeležencem želim pravilno svetovati in jim omogočiti priložnosti za ponotranjenje vseh dobljenih informacij, da bi se lahko preobrazili, zato sem leta 2013 zasnoval nov dogodek. Če se spomnite, sem o razvoju te zamisli razpravljal v predgovoru. Delavnico sem prvič priredil februarja tistega leta v Carefreeju v Arizoni, julija pa v Englewoodu v Koloradu. Na njej sem hotel v živo spremljati preobrazbo in z meritvami pridobiti čim več podatkov o njej.

Tako pridobljeni podatki bi predstavljali nove informacije, ki bi jih lahko posredoval udeležencem o preobrazbi, ki so jo pravkar izkusili. S takšnimi informacijami bi lahko ustvarili naslednjo preobrazbo, ki bi jo bilo mogoče meriti, in tako naprej – ljudje bi ožili vrzel med svetovoma znanja in izkušenj. Delavnico sem poimenoval »Od informacij k preobrazbi«. Strastno sem ji predan.


Merjenje sprememb

Ko sem se podal na to pot, sem naletel na izjemnega in nadarjenega nevroznanstvenika dr. Jeffreyja Fannina, ki mi je nesebično pomagal meriti oziroma spremljati dogajanje v možganih udeležencev delavnic. Dr. Fannin, ustanovitelj in izvršni direktor Središča za kognitivne izboljšave v Glendalu v Arizoni, se že več kot petnajst let ukvarja z nevroznanostjo in ima ogromno izkušenj na področju urjenja možganov za optimalno delovanje. Je specialist za poškodbe glave, možgansko kap, kronične bolečine, motnjo zmanjšane pozornosti (ADD) in motnjo hiperaktivnosti (ADHD), tesnobne motnje, depresijo, okrevanje po travmah, skrbi pa tudi za mapiranje možganov pri različnih športih, krepitev vodstvenih veščin s spreminjanjem možganskih valov, izboljšanje delovanja možganov, krepitev umskih in čustvenih sposobnosti ter osebnostno preobrazbo.

Sodeloval je v prelomni raziskavi, pri katerih so z elektroencefalografijo (EEG – merjenje električne aktivnosti nevronov) natančno ocenili, kako uravnotežena je energija možganskih valov osebe. Pri svojem raziskovanju se osredotoča na podzavestne vzorce, povezane s prepričanji, ter spajanje osebnega uspeha z uravnoteženim delovanjem možganov.

Dr. Fannin je sodeloval tudi v raziskovalni ekipi na državni univerzi Arizona, kjer je preučeval povezanost nevroznanosti in vodstvenih veščin – s podatki, zbranimi na ameriški vojaški akademiji West Point. Ta raziskava mu je omogočila, da je sodeloval pri razvijanju in izvedbi izvirnega programa na državni univerzi Arizona, imenovanega »Znanost vodenja«. Več let je služboval na univerzi Walden v bližini Phoenixa, kjer je poučeval kognitivno nevroznanost v okviru magistrskega in doktorskega programa.

Dr. Fannina in njegovo celotno ekipo sem povabil na obe novi delavnici. Merili smo določene lastnosti možganov in spremljali dejavnike, kot so koherentnost in nekoherentnost (urejenost ali neurejenost možganskih valov, o čemer boste brali v naslednjem poglavju), amplituda (energija možganskih valov), kako zavzeto medsebojno sodelujejo različni deli možganov, relativni čas, v katerem človek vstopi v globoko meditacijo (kako dolgo traja, da se spremenijo možganski valovi in človek postane bolj sugestibilen), razmerje theta/alfa (raven holističnega delovanja možganov, pa tudi kako različni predeli možganov komunicirajo med seboj – prednja stran z zadnjo, leva pa z desno), razmerje delta/theta (sposobnost nadzorovanja vrveža v umu ter vsiljivih misli), in vzdržljivost (sposobnost možganov, da sčasoma nenehno ohranjajo meditativno stanje).

Postavili smo tudi štiri točke za skeniranje možganov, opremljene z napravami za EEG, da bi spremljali spremembe možganskega valovanja udeležencev pred delavnico in po njej. Na obeh dogodkih smo tako »obdelali« več kot sto udeležencev. Naključno sem izbral štiri in med meditacijo – ta je potekala trikrat na dan – spremljal delovanje njihovih možganov. Na obeh delavnicah leta 2013 smo izvedli 402 merjenji EEG. Gre za varen, neinvaziven postopek, pri katerem merjenje poteka na dvajsetih točkah okrog glave. Takšno merjenje možganskih valov prinaša številne informacije v zvezi s trenutno sposobnostjo delovanja možganov.

Rezultate EEG smo potem spremenili v kvantitativne EEG (QEEG) – gre za matematično in statistično analizo dejavnosti EEG, ki se prikaže kot nekakšen možganski zemljevid oziroma diagram. Različne barve na diagramu ponazarjajo odstopanja od osnovnih oziroma normalnih vrednosti. Različne barve in vzorci, ki se pojavijo pri različnih frekvencah, ponujajo dodatne informacije o vplivu vzorcev možganskega valovanja na posameznikove misli, občutke, čustva in vedenje.

Podatki so razkrili, da se je pri 91 odstotkih udeležencev, ki smo jim opravili EEG, delovanje možganov izrazito izboljšalo. Večina se je iz manj koherentnega (manj urejenega) stanja do konca meditacij, ki so spodbujale preobrazbo, pomaknila v bolj koherentno stanje. Več kot 82 odstotkov izvidov QEEG, ki smo jih ustvarili na obeh delavnicah, je pokazalo, da je bilo delovanje možganov udeležencev v mejah normale.

Spoznal sem, da ko možgani delujejo pravilno, tudi človek deluje pravilno. Ko so možgani bolj koherentni, je tudi človek takšen. Ko so možgani bolj celostni in uravnoteženi, je takšen tudi človek. Če lahko vsak dan nadzorujete negativne in vsiljive misli, ste sami manj negativni in vsiljivi. In prav temu smo bili priče pri udeležencih obeh dogodkov.

Človek vstopi v meditativno stanje povprečno v minuti in pol – to je državno povprečje.1 Pri večini se v tem času spremeni možgansko valovanje in vstopijo v meditativno stanje. Naši udeleženci – opravili smo 402 meritvi – so v takšno stanje vstopili v pičlih 59 sekundah, torej prej kot v minuti. Nekaterim je uspelo spremeniti možgansko valovanje (in stanje duha) celo v zgolj štirih, petih ali devetih sekundah.

Naj bom jasen: tega ne omenjam, ker bi bil tekmovalen (s tem bi izničil namen raziskave), vseeno pa podatki razkrivajo dve pomembni dejstvi. To, da se otresemo vpliva analitičnega uma in možganskega valovanja beta ter vstopimo v bolj sugestibilno stanje, je veščina, ki jo lahko izboljšate z vadbo. Udeleženci so sposobni z metodami, o katerih predavam s sodelavci, preseči vpliv razmišljujočih možganov in dokaj preprosto vstopiti v operacijski sistem podzavestnega uma.

Zanimivo, da naše raziskave razkrivajo tudi opazne, dosledne vzorce, povezane s holističnim delovanjem možganov udeležencev. Priče smo izmenjujočim se vzorcem valovanja theta in alfa v čelnem režnju med meditacijo. To pomeni, da se možganski polovici »pogovarjata« bolj usklajeno in uravnoteženo. Omenjeni vzorci, ki jih opažamo vedno znova, so znamenje, da udeleženci doživljajo visoko raven hvaležnosti – lahko bi rekli, da se ta pojavlja kot v valovih. Ko so udeleženci med umsko vadbo v stanju poglobljene hvaležnosti, lahko na podlagi teh podatkov sklepamo, da je njihovo doživljanje v notranjosti tako resnično, da so prepričani, da se jim stvari dejansko dogajajo – oziroma so se že zgodile. Hvaležni so, kajti to je čustvo, ki ga občutimo, ko se zgodi, kar želimo.

Pri izkušenih meditantih smo zaznali okrepljeno valovanje theta, pa tudi nizko valovanje alfa, kar pomeni, da lahko kar precej časa preživijo v spremenjenih stanjih. Še posebej pomembna je okrepitev nadzora nad počasnim valovanjem. Ko so bili udeleženci pod vplivom možganskih valov theta, je bila koherentnost med dogajanjem v prednjem delu možganov in predelih v zadnjem delu nadpovprečna. Prednji levi del možganov, ki je povezan s pozitivnimi čustvi, se je vedno znova aktiviral, kar je značilno za vstop v stanje meditativne blaženosti.

Z drugimi besedami: ko so ti udeleženci začeli meditirati, so se njihovi možganski valovi upočasnili in postali bolj koherentni, kar pomeni, da so bili meditanti globoko sproščeni, njihovo zavedanje pa je bilo okrepljeno. Poleg tega takšna povezanost prednjega in zadnjega dela možganov, pa tudi leve in desne polovice, kaže, da so bili udeleženci srečnejši in bolj celostni.


Nevihta v možganih

Ko sem opazoval udeleženko, pri kateri je potekalo mapiranje možganov med meditacijo na prvi od obeh delavnic, sem dojel nekaj osupljivega. Ko sem preučeval skenirano podobo njenih možganov, sem videl, kako zelo se je trudila in kako so se njeni možgani vse bolj odmikali od ravnovesja in poglobljenih meditativnih stanj alfa in theta. Videl sem, da analizira svoje življenje in se vrednoti pod vplivom čustev, ki jih je doživljala v tistih trenutkih – to so razkrivali višji, manj koherentni možganski valovi, povezani z visokim valovanjem beta (za katerega so značilni visoka raven stresa, tesnobe, vzburjenosti, izrazit nemir in splošno neravnovesje).

Videl sem, kako se je zaman trudila spremeniti delovanje svojih možganov – ni učinkovalo. Vedel sem tudi, da je skušala z egom spremeniti svoj ego, a niti to ni učinkovalo. Z enim programom je želela spremeniti drugega, vendar je s tem samo krepila njegov vpliv, ni pa ga spremenila. Še vedno je bila pod vplivom zavestnega uma in je skušala spremeniti podzavestni um, zato ni bila povezana z operacijskim sistemom, kjer se dejansko zgodijo spremembe. Pozneje sem pristopil k njej in pogovarjala sva se nekaj minut. Priznala je, da je v težavnem obdobju. V tistem trenutku se mi je posvetilo – natančno sem vedel, kaj sem jo moral še naučiti.

Da bi spremenila svoje telo, je morala preseči njegov vpliv. Da bi spremenila ego, je morala preseči njegov vpliv. Da bi spremenila program, je morala preseči njegov vpliv. Da pa bi spremenila podzavestni um, je morala preseči vpliv zavestnega uma. Morala je postati neznano, da bi lahko ustvarila neznano. Na nesnovni ravni je morala ustvariti nove misli, da bi na snovni ravni ustvarila nove izkušnje. Morala je preseči vpliv prostora in časa, da bi ju spremenila.

Udeleženka je morala postati čista zavest. Morala je preseči vpliv svoje identitete, ki je bila povezana z njenim znanim okoljem (domom, službo, zakoncem, otroki, težavami), preseči vpliv telesa (obraza, spola, starosti, teže in videza) in preseči vpliv časa (predvidljivih navad, povezanih z življenjem v preteklosti ali prihodnosti, zaradi katerih ni nikoli dejansko živela v sedanjosti). Morala je preseči vpliv svojega sedanjega jaza, da bi lahko vzniknilo nekaj mogočnejšega.

Ko smo snov, ki skuša spremeniti snovno, to nikoli ne deluje. Ko smo delec, ki skuša spremeniti delec, se ne zgodi nič, ker vibriramo z enako hitrostjo kot snov, zato ne moremo kaj dosti vplivati nanjo. Nanjo vplivata naša zavest (usmerjene misli) in energija (okrepljena pozitivna čustva). Šele ko smo zavest, lahko spremenimo svoje možgane, telo in življenje ter sčasoma ustvarimo drugačno prihodnost.

In ker je zavest tista, ki daje obliko vsem stvarem ter izkorišča možgane in telo, da bi ustvarila različne ravni uma, ste takrat, ko dosežete točko, na kateri ste čista zavest, svobodni. Zato sem udeležencem delavnic dovolil, da so še dlje vztrajali v meditaciji in postali nič oziroma nihče, obenem pa so bili onkraj vpliva prostora in časa. Vztrajali so, dokler se v neskončnem polju možnosti niso počutili udobno.

Hotel sem, da bi se subjektivna zavest udeležencev za daljše obdobje spojila z objektivno zavestjo polja. Morali so poiskati točko v sedanjosti ter svojo energijo in zavedanje usmeriti v praznino, ki dejansko ni prazen prostor, ampak je napolnjen z neskončno možnostmi. Morali so vztrajati, dokler se v neznanem niso počutili udobno. Šele takrat, ko so bili dejansko navzoči na tej mogočni točki onkraj vpliva prostora in časa – na točki, iz katere izvira vse snovno –, so lahko začeli ustvarjati. Takrat so se na delavnicah začele dogajati prave spremembe.


Kratek pregled uporabljenih tehnik skeniranja možganov

Rad bi opisal dve obliki skeniranja možganov, da boste doumeli spremembe, o katerih bom govoril. Naj poenostavim. Najprej smo merili raven aktivnosti različnih področij možganov (glej sliko 10.2, ki je skupaj z drugimi slikami tega sklopa del posebne barvne priloge). Skeniranje razkriva dve relativni obliki aktivnosti. Hiperaktivnost (pretirano regulacijo) ponazarjajo rdeče črte, ki povezujejo različna področja možganov. Predstavljajte si telefonske žice, ki povezujejo različna območja in omogočajo komunikacijo med njimi. Preveč rdečih črt v določenem času pomeni, da se v možganih dogaja preveč stvari. Hipoaktivnost (pomanjkanje regulacije) nakazujejo modre črte – med različnimi področji možganov se izmenjuje minimalna količina informacij.

Debelost črt predstavlja standardni odklon oziroma količino disregulacije (abnormalne regulacije) ter obstaja med točkama, ki ju povezuje črta. Primer: tanke rdeče črte kažejo, da je raven aktivnosti med temi točkami 1,96 standardnega odklona (SD) nad normalo. Srednje črte kažejo vrednost 2,58 SD bodisi nad (rdeča) bodisi pod (modra) normalo. Debele črte ponazarjajo vrednost 3,09 SD nad ali pod normalo. Če sken prikazuje veliko debelih rdečih črt, to pomeni, da se možgani preveč naprezajo. Če vidite veliko debelih modrih črt, to razkriva pomanjkanje komunikacije med različnimi področji možganov, ki so očitno premalo dejavni. Debelejša ko je rdeča črta, več podatkov obdelujejo možgani, in debelejša ko je modra črta, manjša je količina teh podatkov.

Druga vrsta skeniranja, ki smo jo uporabili, izvira iz analize QEEG in se imenuje poročilo o standardnem rezultatu. Standardni rezultat (angl. »Z-score«) je statistična mera, ki nam ne pove samo, ali je določena vrednost nad ali pod povprečjem, ampak tudi, koliko oddaljena je od normale. Razpon v tem poročilu je od –3 do +3 SD. Temno modra predstavlja vrednost 3 ali več SD pod normalo, svetlejši odtenki modre pa so v razponu od približno 2,5 do 1 SD pod normalo. Modro-zelena pomeni razpon od približno 0 do 1 SD nad normalo, zelena pa predstavlja osnovno oziroma normalno vrednost. Svetlo zelena predstavlja obrobje normale, njena vrednost je od 0 do 1 SD nad normalo, rumena in svetlo oranžna pa sta približno 1 do 2 SD nad normalo. Temno oranžna je okoli 2 do 2,5 SD nad normalo, rdeča pa je 3 ali več SD nad normalo. (Glej sliko 10.3.)

Poročilo o standardnem rezultatu razkriva relativni vpliv oziroma količino energije v možganih na različnih frekvencah. Pojasnil sem že, da zelena razkriva normalni razpon – več zelene ko je na skenu, normalnejša je aktivnost možganskih valov posameznika. Vsak pobarvani krog (ki spominja na človekovo glavo, če nanjo gledamo s ptičje perspektive) predstavlja aktivnost možganov na določeni frekvenci možganskih valov. Krog v predelu zgoraj levo razkriva najnižjo frekvenco možganskih valov (kot pri valovanju delta), vsak krog zatem pa ponazarja vse višja stanja možganskega valovanja, vse do stanja beta desno spodaj. S herci (Hz) merimo število valovnih ciklov na sekundo. Od leve proti desni in od zgoraj proti dnu ta vrednost narašča: pri valovanju delta je število ciklov na sekundo od 1 do 4, pri valovanju theta od 4 do 8, pri valovanju alfa od 8 do 13, pri valovanju beta pa od 13 do 30 in več ciklov na sekundo (nizko, srednje visoko in visoko valovanje beta). Aktivnost valov beta lahko razporedimo v različne frekvenčne pasove, recimo od 12 do 15 Hz, od 15 do 18 Hz, od 18 do 25 Hz in od 25 do 30 Hz.

Ustrezne barve na vsakem področju kažejo, kaj se dogaja pri vsaki obliki možganskega valovanja. Primer: veliko modre v večini možganov pri enem ciklu na sekundo (valovanje delta) kaže, da je možganska aktivnost šibka. In če je v predelu čelnega režnja pri frekvenci 14 Hz veliko rdeče barve, to pomeni, da je v tem delu možganov okrepljeno delovanje valov alfa.

Vedeti je treba tudi, da lahko te vrednosti razlagamo drugače – odvisno od početja posameznika med skeniranjem. Primer: če bi bila vrednost 1 Hz (valovanje delta) prikazana v modri barvi, bi to pomenilo, da je energija v možganih pri tej frekvenci 3 SD pod normalo. V kliničnem pomenu bi jo lahko tolmačili kot nenormalno nizko. Ker pa je bila zapisana, medtem ko je posameznik meditiral, bi lahko takšen izvid skeniranja nakazoval, da je vrednost 1 Hz v stanju delta poglobila povezavo s kolektivnim zavestnim energijskim poljem. Z drugimi besedami: ko se raven energije v neokorteksu znatno zniža, lažje dostopamo do avtonomnega živčevja. Kmalu bom zadevo razjasnil z več primeri. Do takrat pa si še enkrat oglejte sliko 10.3, ki ponazarja to, kar sem pravkar pojasnil.


Koherentnost in nekoherentnost

Oglejte si sliko 10.4. Prikaz na levi (označen »pred meditacijo«) predstavlja možgane, v katerih misli kar vrvijo. So izjemno vzdraženi (visoko valovanje beta) in so precej nekoherentni. Debelina rdečih črt kaže, da je delovanje teh možganov 3 SD nad normalo (kajti debelejša ko je rdeča črta, bolj vzdraženi in neuravnoteženi so možgani). Rdeče črte ponazarjajo izrazito nekoherentno aktivnost v celotnih možganih. Modra barva v prednjem delu možganov predstavlja hipoaktivnost (od 2 do 3 SD pod normalo) v čelnem režnju, kar dokazuje, da je njegov vpliv onemogočen – čelni reženj torej ne blaži hiperaktivnosti preostalih delov možganov.

To so možgani s težavami s pozornostjo. So tako preobremenjeni, da nimajo »vodje«, ki bi nadzoroval vrvež v njih. So kot satelitska televizija s petdesetimi programi in maksimalno glasnostjo, kanali pa se preklapljajo vsako sekundo. Preveč je hitrih sprememb pozornosti, zato so možgani pretirano čuječi, izjemno vzdraženi, preobremenjeni in pretirano uravnavani. Gre za nekoherentni vzorec delovanja možganov, kajti različni njihovi deli sploh ne sodelujejo med seboj.

Zdaj pa si oglejte drugi prikaz (označen »po meditaciji«). Ni vam treba biti nevroznanstvenik, da bi prepoznali razliko med prvo in to podobo. Tu skoraj ni videti rdečih ali modrih črt, kar razkriva normalno možgansko aktivnost – hiperaktivnosti oziroma hipoaktivnosti skoraj ni. Vrvež se je razblinil, možgani delujejo bolj celostno. Možgani te osebe so zdaj uravnoteženi, zato lahko rečemo, da je vzorec njihovega delovanja bolj koherenten. (Preostale aktivnosti, označene z modro in rdečo – nanje opozarja puščica – predstavljajo senzorično-motorične aktivnosti. Oseba verjetno mežika v stanju REM – zanj je značilno hitro premikanje oči, običajen je pri zelo rahlem spancu.) Ta sprememba se je pojavila pri enem od udeležencev po zgolj eni meditaciji.

Zdaj pa preučimo še več zgodb udeležencev delavnic. Na začetku vsake bom na kratko opisal posameznikovo preteklost oziroma ozadje zgodbe, da boste videli, v kakšnem stanju duha je bil na začetku delavnice. Potem bom pojasnil, kaj je razkrilo skeniranje, na koncu pa bom opisal novo stanje duha, ki ga je ustvaril vsak udeleženec.


Zdravljenje Parkinsonove bolezni brez placeba ali zdravila

Michellin stari jaz: Michelle je v šestdesetih, leta 2011 pa so ji postavili diagnozo Parkinsonove bolezni, in sicer potem, ko je opazila čedalje izrazitejše nehoteno drhtenje leve roke, leve dlani in levega stopala. Novembra 2012 je postala pacientka nevrološkega inštituta Barrow v Phoenixu. Zdravnik, ki je skrbel zanjo, ji je povedal, da ima Parkinsonovo bolezen verjetno že deset do petnajst let, in da bo pač morala živeti s simptomi. Načrtovala je, da bi se s starostjo navadila na čedalje hujše telesne omejitve. Začela je jemati preparat azilect (razagilin mesilat), zdravilo za Parkinsonovo bolezen, ki zavre privzem dopamina na ravni receptorskega mesta in tako upočasni njegovo razgradnjo v telesu. Zdravilo je izzvalo le peščico komaj opaznih sprememb.

Michelle je novembra 2012 postala naša učenka. December je bil izjemen. Vsakdanja redna meditacija ji je prinesla občutek miru in radosti, kar je znatno blažilo njene simptome. Bila je prepričana, da bo tako premagala Parkinsonovo bolezen.

Vse do februarja 2013 so bile njene seanse meditacije izjemne. Sredi meseca pa so njeno mamo sprejeli na oddelek intenzivne nege v Sarasoti na Floridi, zato je odletela tja, da bi bila ob njej. Tistega dne, ko se je Michelle z letalom vrnila v Arizono na februarsko delavnico, so njeno mamo premestili v hospic. Njeno letalo je pristalo v Phoenixu kakšno uro in pol pred prvim načrtovanim skeniranjem možganov. Najbrž mi ni treba posebej reči, da je bila telesno in čustveno izčrpana, ko je bil čas za skeniranje – izvid je res razkril izraziti stres, ki jo je pestil.

Na koncu tiste delavnice je bila vsekakor bolj umirjena in pozitivno razpoložena, simptomi Parkinsonove bolezni so bili tako rekoč neopazni. Po delavnici se je vrnila na Florido, da bi bila spet z mamo. Čeprav sta imeli od nekdaj težaven odnos, je Michelle zaradi napredka na delavnici občutila dovolj moči, da je bila mami v oporo. Bila je ljubeča in popolnoma razbremenjena vpliva starih težav, ki bi lahko okrnile ljubezen do matere.

Zaradi materine bolezni in pozneje tudi smrti, pa tudi zaradi hude možganske kapi, ki jo je v Teksasu doživela njena sestra, je bila Michelle prisiljena nenehno potovati med Florido in Teksasom ter se spoprijemati z družinskimi izzivi. To je zelo vplivalo na njeno vsakodnevno rutino in junija je opustila meditacijo. Tok življenja jo je preprosto preveč potegnil vase in imela je preveč obveznosti. Opustitev meditacije je spominjala na opustitev placeba. Ko je opazila, da so se simptomi spet pojavili, je začela vnovič meditirati in spet je izjemno napredovala.

Skeniranje Michellinih možganov: Michelle živi v bližini klinike dr. Fannina v Arizoni, zato smo lahko več kot pet mesecev spremljali njen napredek. Poskrbeli smo za šest skeniranj možganov. Želim pojasniti njen napredek v tem obdobju.

Poglejte del slike 10.5 z oznako »pred meditacijo«. To je izvid njenega skeniranja na delavnici februarja 2013, po vrnitvi domov na Florido, ko je bila v stresu in izčrpana zaradi materine bolezni. Debele rdeče črte kažejo, da so bila vsa področja njenih možganov 3 SD od normale. Možgani so bili znatno preveč aktivni, izjemno nekoherentni in pretirano regulirani. Pri Parkinsonovi bolezni je to precej pogost pojav. Pomanjkanje ustreznih živčnih prenašalcev (še posebej dopamina) povzroči, da nevroni v vseh predelih možganov med seboj komunicirajo nepredvidljivo, nevronske mreže pa se aktivirajo nenadzorovano. Posledica je nekakšno spastično ali hiperaktivno aktiviranje nevronov – nevronske mreže se aktivirajo nenadzorovano. Zato nehotene motorične funkcije vplivajo na normalno gibanje.

Zdaj pa se posvetimo delu slike z oznako »po meditaciji«. Gre za sliko Michellinih možganov po štirih dneh spreminjanja stanja duha med meditacijo. To stanje je zelo podobno stanju normalnih možganov – zelo malo je hiperaktivnosti, nekoherentnosti ali pretirane regulacije. Na koncu delavnice je niso več pestili nehoteno drhtenje, trzanje ali gibalne težave – izvidi skeniranja njenih možganov potrjujejo te spremembe.

Zdaj pa si oglejmo izvide QEEG, ki jih prikazuje slika 10.6A, z oznako »pred meditacijo«. Pogled na območje od sredine druge vrste pa vse do zadnje vrste – gre za modro označene predele – razkriva, da Michellini možgani ne kažejo navzočnosti valov alfa ali beta. Modra pomeni zmanjšano dejavnost možganov. Pri Parkinsonovi bolezni to običajno pomeni zmanjšano kognitivno aktivnost, težave pri učenju in okrnjeno zanimanje. Tu lahko vidite, da Michelle ne more obdelati novih informacij. Ni sposobna ohraniti slike v glavi, ker njeni možgani ne ustvarjajo valov alfa. Vzorci nizkega valovanja beta tudi kažejo, da težko ohranja pozornost. Vsa energija v njenih možganih se nameni pretirani nekoherentnosti – kot bi 50-vatna žarnica delovala pri desetih vatih. Količina energije v možganih se zmanjša.

Del skice z oznako »po meditaciji« razkriva, kako so videti uravnoteženi možgani, katerih delovanje je precej izboljšano. Zelena območja na večini slik, označena s puščicami, predstavljajo normalno in uravnoteženo delovanje možganov. Njeni možgani zdaj lahko delujejo v stanju alfa, se bolje spopadajo s stresom in vstopijo v podzavestni operacijski sistem ter vplivajo na avtonomne funkcije. Celo njena aktivnost beta se je vrnila v normalno stanje (zelena), kar pomeni, da je bolj ozaveščena, pozorna in čuječa. Uravnovešena aktivnost zelo ublaži težave z gibanjem.

Rdeča območja, obkrožena na dnu slike – gre za območje višjega valovanja beta – pomenijo tesnobo. Michelle se trudi, da bi jo premagala. Prav tesnoba je v preteklosti okrepila njene simptome Parkinsonove bolezni. Ko blaži tesnobo, blaži simptome omenjene bolezni. Drhtenje zdaj pojmuje kot znak, da njeno življenje ni uravnoteženo. Ko vpliva na svoje notranje stanje, spremeni svojo zunanjo resničnost.

Tri mesece pozneje so Michelle v ordinaciji dr. Fannina še enkrat skenirali možgane. Slika 10.6B je izvid skeniranja 9. maja 2013. Še vedno je videti, da se stanje njenih možganov izboljšuje – prav o tem je govorila tudi Michelle. Še vedno ji gre na bolje, čeprav je izpostavljena najrazličnejšim virom stresa. Vsak dan meditira (lahko bi rekli, da je meditacija njen vsakodnevni placebo), zato nenehno spreminja svoje možgane in telo. Tako presega vpliv okoliščin v svojem okolju. Izvid skeniranja kaže, da se je vrednost v primerjavi z njenim prejšnjim izvidom znižala za še en standardni odklon, kar je razvidno na dnu diagrama. Jasno se vidi, da je njena tesnoba čedalje blažja, stanje pa se ji izboljšuje. Manj tesnobe pomeni manj drhtenja. Uspeva ji dalj časa ohranjati takšno stanje duha – te občutke si zapomni – spremembe pa so vidne tudi v možganih.

Če si ogledate izvid skeniranja Michellinih možganov 3. junija 2013 (slika 10.6C), lahko vidite rahel upad napredovanja, čeprav je njeno stanje še vedno boljše kot na začetku. Na tisti točki je namreč nehala meditirati (in tako nehala uživati placebo), zato so njeni možgani malce nazadovali – lahko bi rekli, da so se vrnili na raven, ki so jo poznali prej. Puščica, ki kaže na modro področje (frekvenca 13 Hz), pomeni, da so Michellini možgani hipoaktivni na senzorično-motoričnem področju – z drugimi besedami: Michelle je manj sposobna nadzorovati nehoteno tresenje. Ta vzorec možganskega valovanja tudi razkriva, da ima Michelle manj energije za nadzorovanje telesa. Tudi na tej sliki so rdeča področja na dnu diagrama obkrožena – označujejo prehod v višje valovanje beta, ki razkriva njeno tesnobo.

Slika 10.6D prikazuje izvid skeniranja možganov, opravljen 27. junija 2013. Michelle je na začetku tistega meseca spet začela meditirati, izvid pa dokazuje, da je delovanje možganov precej izboljšano. Ublažila je tesnobo, kar razkriva rdeče področje na dnu (frekvenca od 17 do 20 Hz). Zdaj pa ta izvid primerjajte z naslednjim – skeniranje je bilo opravljeno 13. julija 2013 po delavnici (prikazuje ga slika 10.6E). Tokrat je rdeče barve še manj, modra, ki se je pojavila na izvidu prvega skeniranja februarja – takrat je bila Michelle v stanju alfa, za katerega je značilna hipoaktivnost –, pa je popolnoma izginila. Njeno stanje se še naprej izboljšuje, spremembe so vse bolj dosledne.

Michellin novi jaz: Michelle danes tako rekoč nima več nikakršnih nehotenih motoričnih simptomov, povezanih s Parkinsonovo boleznijo. Včasih, ko je preveč v stresu ali preutrujena, izkusi komaj opazno trzanje, večino časa pa deluje odlično in popolnoma normalno. Kadar je v ravnovesju in je radostna ter vsak dan meditira, njeni možgani delujejo dobro – s tem pa deluje dobro tudi sama. Večkrat ponovljeno skeniranje možganov razkriva, da Michelle nič več zgolj ne ohranja svojega stanja – to opaža tudi sama: čedalje bolje ji gre. Še naprej meditira, saj razume, da mora biti vsak dan sama svoj placebo.


Kako zgolj z mislimi spremeniti poškodovane možgane in hrbtenjačo

Johnov stari jaz: Novembra 2006 si je John zlomil vrat – sedmo vratno in prvo prsno vretence –, ko je bil sopotnik v avtomobilu, ki je ušel nadzoru in se je pri visoki hitrosti zakotalil. Ob udarcu je utrpel tudi hudo poškodbo glave. Zdravniki so hitro postavili dokončno diagnozo. Povedali so mu, da bo do konca življenja kvadriplegik. Rekli so, da ne bo nikoli več hodil, roke in dlani pa bo lahko uporabljal samo v omejenem obsegu. Vretenca je imel v celoti premaknjena, zato je utrpel poškodbe hrbtenjače. Šele med operacijo so zdravniki videli natančen obseg njegovih poškodb. Dva dni pozneje je nevrolog Johnovi ženi povedal, da je hrbtenjača po svoje »nedotaknjena«, ampak da bo učinek zaradi vrste poškodbe enak, kot če bi bila hrbtenjača popolnoma prerezana. Kot pri vseh poškodbah hrbtenjače je bilo tudi v tem primeru treba čakati.

Ko se človek znajde na oddelku za intenzivno nego, pozneje pa ga premestijo v središče za rehabilitacijo, je po navadi izjemno težko doseči, da ne zapade pod vpliv prevladujočih vzorcev razmišljanja. Ko je John z družino zdravnike povprašal o možnostih okrevanja, so ti rekli, naj se raje sprijaznijo z neizogibnim, saj naj bi bile zaradi poškodb možnosti za normalno delovanje neznatne. John naj bi bil do konca življenja invalid. Zdravniki so to sporočilo nenehno ponavljali – menili so, da je takšno početje nujni del privajanja na »novo resničnost«. Ampak John in njegova žena tega nikakor nista mogla sprejeti.

Johna sem spoznal leta 2009, ko je bil na invalidskem vozičku. Bil je v družbi žene, družine in čudovitega fizioterapevta, ki se spozna na nevroplastičnost. Tako optimistične in energične ljudi človek redko sreča. Navdušeno smo stopili na skupno pot.

Skeniranje Johnovih možganov: Slika 10.7 prikazuje izvid skeniranja Johnovih možganov pred meditacijo. Prva slika razkriva precejšno hipoaktivnost – njegovi možgani delujejo več kot 3 SD pod normalo. Merjenje Johnove koherentnosti razkriva izrazito debele modre črte – izvid je popolno nasprotje stanja v primeru Michelline Parkinsonove bolezni, kjer smo bili priče debelim rdečim črtam. Izvid tega skeniranja razkriva okrnjeno sposobnost sodelovanja različnih delov možganov. Johnovi možgani v tem primeru delujejo lenobno in nimajo energije, možakar pa ima omejeno sposobnost odzivanja na kar koli, ne glede na časovni razpon. Ni mogel ohranjati pozornosti, njegovo zavedanje je bilo omejeno. Njegovi možgani so bili zaradi poškodbe v stanju izjemno nizke vzdraženosti, kar je razkrivala visoka stopnja nekoherentnosti.

Zdaj pa si oglejte izvid skeniranja njegovih možganov po štirih dneh meditacije. Zgoraj levo, pri frekvenci 1 Hz valovanja delta, je zaznati določeno možgansko aktivnost, ki jo označuje rdeča barva. V tem primeru je to dober znak, kajti v obeh možganskih poloblah se koherentnost v stanju delta krepi. Videti je bolj uravnoteženo delovanje obeh polovic možganov. Poleg tega ti v stanju alfa in beta delujejo bolj uravnoteženo, izboljšana je tudi kognitivna funkcija. To je dokaz, da lahko bolje nadzoruje svoj um in telo.

Zdaj si oglejte sliko 10.8. Modra barva, ki se začenja sredi druge vrste in je navzoča do konca spodnje vrste, vnovič kaže, da pri Johnu ni možganskih valov alfa ali beta. Modra barva v področjih tako leve kot desne možganske poloble, na katera naj bi vplivalo valovanje alfa in beta, razkriva, da možakar vegetira in deluje z omejenimi viri. Modra razkriva tudi manjšo kognitivno sposobnost in manjšo sposobnost nadzorovanja telesa. Lahko bi rekli, da je Johnov um preprosto odsoten.

Po štirih dneh meditacije je 90 odstotkov Johnovih možganov delovalo normalno, kar razkriva zelena barva. To je odlično! V levi polobli je še vedno zaznati hipoaktivnost – ta področja označujejo puščice – kot tudi določene težave z govornimi veščinami in izražanjem, vseeno pa je njegovo stanje precej boljše kot v času prvega skeniranja možganov. John še naprej redno meditira, njegovi možgani pa imajo vse več energije, so vse bolj uravnoteženi in koherentni. Spet ima dostop do latentnih živčnih poti, ki so bile nekoč dejavne. Njegovi možgani so se prebudili, se spomnili, kako delovati, in zdaj ima energijo, da lahko deluje bolje.

Johnov novi jaz: Na koncu naše delavnice februarja 2013 je John vstal. Spet popolnoma nadzoruje delovanje črevesja in mehurja. Še danes stoji precej normalno, njegova drža je precej celostna. Gibi so bolj usklajeni. Pogostost, intenzivnost in trajanje spastičnega drhtenja so se znatno zmanjšali. Redno celo telovadi – zahvaljujoč svoji osupljivi terapevtki B. Jill Runnion (vodji podjetja Synapse, središča za ponovno aktiviranje nevronov v Driggsu v Idahu), ki tudi preučuje moje delo, obenem pa zna Johnu omogočiti ustrezne pogoje za napredovanje. Pri počepih lahko kolena upogne že za 45 stopinj – na začetku jih je lahko samo za deset.

John ima zdaj popoln nadzor nad telesom, ko stoji in se nato usede. Lahko opravlja tudi nekatere vaje v okviru fizioterapije, pri katerih obremeni mišice nog in trupa, opravlja tudi rezistenčne vaje. Lahko se že dvigne iz ležečega položaja (leži na trebuhu) in se brez pomoči opre na vse štiri. Začenja se tudi plaziti.

Nekaj mesecev po delavnici je John osupnil svoje zdravnike, ker so se njegove kognitivne funkcije tako izboljšale. Takšnega napredka ni videl še nihče od specialistov za poškodbe hrbtenjače. Zdelo se je, kot da se je John nenadoma zbudil, izvidi skeniranja možganov pa kažejo, da lahko zdaj bolj vpliva na svoje možgane in telo. Čedalje bolj vpliva na »mirujoče« dele možganov in telesa, saj je vse bolj sposoben nadzorovati svoje telo.

John je znatno izboljšal koordinacijo gibov, zato lahko brez pomoči sede za mizo, stopala pa položi na tla. Njegove finomotorične spretnosti so zdaj na takšni ravni, da lahko prime pisalo in se podpiše, uporablja pametni telefon za pošiljanje sporočil, prime volan in drži navadno zobno ščetko. Kognitivne spremembe razkrivajo okrepljeno samozavest in poglobljeno radost. Ima precej izrazitejši smisel za humor in je bolj čuječ kot kdaj prej.

Poleti 2013 je bil sposoben veslanja s čolnom po divjih vodah – vsak dan je bil šest ur v čolnu, ne da bi potreboval pomoč, spal pa je v šotoru. Sedem dni in šest noči mu je uspelo preživeti v divjini Idaha, brez stika z zunanjim svetom. Tega pred letom ne bi bil sposoben. Vsakič, ko se pogovarjava, pove: »Dr. Joe, nimam pojma, kaj se dogaja.«

Vedno mu dam enak odgovor: »John, v trenutku, ko dojamete, kaj se dogaja, je vsega konec. Neznanega pač ne razumemo. Sprejmite ga.«

V zvezi z Johnovim primerom bi rad povedal še nekaj. Vsi vemo, da se poškodbe hrbtenjače ne odpravljajo z značilnimi konvencionalnimi pristopi. Prepričan sem, da materije v John-ovem primeru ni spremenila materija. Z drugimi besedami: njegove poškodovane hrbtenjače ni spremenila kemija oziroma molekule. S kvantnega vidika bi morala biti njegova energija močna in zelo koherentna, da bi materijo nenehno »privajal« na novi um. Da bi spremenil delce materije, bi moral imeti okrepljeno raven energije oziroma bi moralo biti navzoče valovanje, katerega frekvenca bi bila višja od frekvence materije. Torej je energija – ta je epifenomen materije – spremenila genski program in omogočila celjenje hrbtenjače.


Preseganje vpliva analitičnega uma in krepitev radosti

Kathyjin stari jaz: Kathy je direktorica velikega podjetja, odvetnica, predana žena in mati. Naučila se je biti izjemno analitična in razumska. Svoje možgane vsak dan uporablja za predvidevanje rezultatov, obenem pa želi biti pripravljena na vse mogoče razplete, pri čemer se zanaša na svoje izkušnje. Preden se je seznanila z mojim delom, ni nikoli zares meditirala. Na začetku je hitro dojela, kako izrazito je analizirala vse v svojem življenju. Vsak dan je imela pripravljen dolg seznam opravil, povedala je tudi, da njeni možgani nikoli ne počivajo. Ko zdaj razmišlja o preteklosti, priznava, da ni bila nikoli navzoča v sedanjosti.

Skeniranje Kathyjinih možganov: Poglejte sliko 10.9, ki prikazuje izvid skeniranja Kathyjinih možganov pred meditacijo. Merjenje razmerja delta – theta predstavlja njeno sposobnost ohranjanja osredotočenosti in zbranosti, kar ji omogoča ukvarjanje z vsiljivimi in nepomembnimi mislimi. Prva puščica na desni strani zatilja, kjer je označena velika rdeča pika, kaže, da se ji v umu prikazujejo podobe. Druga puščica – ta je v bližini manjšega rdečega območja na levi strani – kaže, da se Kathy o teh podobah pogovarja sama s seboj. Zaradi podob in nenehnega vrvenja uma so njeni možgani ujeti v nekakšno zanko.

Na izvidu skeniranja po meditaciji – opravljeno je bilo na koncu delavnice – lahko jasno vidite, da so Kathyjini možgani bolj uravnoteženi, celostni in normalni. V glavi ji ne vrvi več, kajti njeni možgani učinkoviteje predelujejo informacije. Je v stanju koherentnosti. Spremembo stanja možganov spremljajo znatno večja radost, jasnost in ljubezen.

Zdaj pa si oglejmo sliko 10.10, ki prikazuje merjenje koherentnosti. Na začetku delavnice so bili Kathyjini možgani v stanju izjemne vzdraženosti, značilne za visoko valovanje beta. Zelo je bila nagnjena k analiziranju in nenehno je bila v stanju pripravljenosti. Debele rdeče črte na področjih, povezanih z valovanjem alfa in beta, kažejo, da je tri SD nad normalo. Njeni možgani so hiperaktivni, zunaj ravnovesja in izjemno nekoherentni – težko nadzoruje svojo tesnobo.

Zdaj si oglejte izvid skeniranja po meditaciji, ki je bilo opravljeno zadnji dan februarske delavnice. Najbrž že prepoznate normalnejše in bolj uravnotežene možgane, ki so neprimerljivo bolj koherentni, visokega valovanja beta pa je znatno manj.

Kathy je še vedno čakalo nekaj dela, zato smo po delavnici opravili poskus. Kathy namreč živi v okolici Phoenixa in je lahko obiskovala kliniko dr. Fannina. Ta ji je pokazal sliko zdravih, uravnoteženih in normalnih možganov na skenu QEEG (zelena barva). Povedal ji je, na kaj se bo morala osredotočiti. Predlagal ji je, naj premisli o cilju meditacije, ko bo naslednjih 29 dni med vsakodnevno meditacijo vstopala v spremenjeno stanje duha. Tako bo lahko placebu pripisala večji pomen, obenem pa bi bila bolj prepričana o koristih takšnega početja.

Učinkovalo je. Slika 10.11 je izvid skeniranja možganov, opravljenega 8. aprila 2013, torej približno mesec in pol pozneje. Vidite, da so njeni možgani še bolj normalni, dokazov o tesnobi pa ni (rdeča barva). Oglejte si tudi sliko 10.12. Vidite napredek od 20. februarja 2013? Na tistem izvidu so Kathyjini možgani na področju višjih frekvenc možganskega valovanja (od 21 do 30 Hz) obarvani rdeče, na drugi sliki pa je ta barva zelena (stanje njenih možganov pa je precej bolj normalno). Rdeča področja predstavljajo izjemno hudo tesnobo (visoko valovanje beta) in pretirano potrebo po analiziranju, kajti možganski valovi pri višjih frekvencah (od 21 do 30 Hz) razkrivajo hiperaktivnost – njeni možgani so delovali s preveč polno paro. Do začetka aprila (stanje prikazuje slika 10.13) so Kathyjini možgani postali uravnoteženi, koherentni in precej bolj usklajeni. Danes so njeni možgani precej spremenjeni, ona pa pravi, da se dejansko počuti kot druga oseba.

Kathyjin novi jaz: Kathy pravi, da je priča številnim pozitivnim spremembam v svoji karieri, vsakdanjem življenju in odnosih. Vsak dan meditira, in ko se ji zdi, da nima časa za meditacijo, se potrudi in ga najde. Razume, da je način razmišljanja, zaradi katerega so bili njeni možgani in um pahnjeni iz ravnovesja, povezan s časom in okoliščinami v njenem okolju. Pravi, da zdaj bistveno lažje in s precej manj truda pride do odgovorov. Pogosteje posluša srce, in zaloti se, preden se spet znajde v začaranem krogu pretirane pozornosti – le redko se ujame vanj. Spoznava, da je postala prijaznejša in bolj potrpežljiva. Srečnejša je, ta sreča pa izvira iz njene notranjosti.


Odpravljanje fibroidnih tumorjev s spreminjanjem energije

Bonniejin stari jaz: Bonnie so leta 2010 začele pestiti hude bolečine med menstrualnim ciklom, poleg tega je izdatno krvavela. Povedali so ji, da njeno telo ustvarja preveč estrogena, in jo spodbudili k jemanju bioidentičnih hormonov. Pri štiridesetih se ji je ta rešitev zdela skrajna.

Spomnila se je, da je imela njena mama pri njenih letih enake simptome. Jemala je hormonske tablete, umrla pa je zaradi raka mehurja. Hormonska terapija in rak mehurja sicer nista nujno povezana, Bonnie pa je postala pozorna na dejstvo, da so jo pestili enaki telesni simptomi kot mamo. Ni hotela končati tako kot ona.

Krvavitve iz nožnice so postale še bolj dolgotrajne (včasih do dva tedna), Bonnie pa je postala slabokrvna in otopela, poleg tega se je zredila za skoraj deset kilogramov. Vsak mesec je med menstrualnim ciklom izgubila povprečno dva litra krvi. Sonogram medenice je potrdil fibroidne tumorje. Bonnie je opravila nešteto krvnih preiskav, potem pa so ji povedali, da je v perimenopavzi in da ima najverjetneje cisto na jajčnikih. Specialist, ki ji je svetoval hormonsko terapijo, ji je povedal, da fibroidni tumorji ne izginejo kar tako, in da jo bodo do konca življenja pestile hude krvavitve.

Bonnie sem naključno izbral za dodatno skeniranje možganov na delavnici julija 2013 v Englewoodu v Koloradu. Ko sem ji povedal, da je izbrana, je bila prestrašena. Njen menstrualni cikel se je začel večer pred delavnico, zato je morala nositi večji vložek, ki je vsrkal kri, ki jo je izgubljala med menstruacijo. Po nekaj meditacijah sem udeležence prosil, naj ležejo, Bonnie pa se je bala, da bo s krvjo umazala sebe in tla.

Zaradi hudih bolečin, ki so spremljale Bonniejine menstruacije, zanjo niti sedenje ni bilo prijetno. Vseeno je bila odločena vsak dan vztrajati v meditaciji, da bi ohranila umirjen um. Med prvo meditacijo, pri kateri je bilo opravljeno skeniranje možganov, je doživela izkušnjo, ki jo lahko opiše samo kot mistično. Čutila je, kako se ji je srce odprlo in začelo širiti. Glavo je nagnila nazaj, njeno dihanje se je spremenilo. Videla je, kako ji je svetloba preplavila telo, in izkusila je izjemen občutek miru. Zaslišala je tudi besede: »Ljubljena sem, blagoslovljena in nikakor pozabljena.« Med meditacijo je planila v jok, izvid skeniranja možganov pa je razkril, da je bila v stanju blaženosti.

Skeniranje Bonniejinih možganov: Oglejte si sliko 10.14, ki prikazuje Bonniejin izvid EEG. Imeli smo dovolj sreče, da smo celotno izkušnjo spremljali v živo. Prvi diagram prikazuje normalno delovanje možganov. Vse je v ravnovesju in umirjeno. Slika 10.15 prikazuje izvide treh skeniranj Bonniejinih možganov, ki razkrivajo, kaj se je dogajalo z njo v različnih obdobjih med meditacijo. Vidite lahko okrepljeno raven energije in razpon oziroma amplitudo valovanja v čelnem režnju – očitno je procesirala precej informacij in čustev. Je v stanju poglobljene zavesti in doživlja vrhunce v različnih intervalih. Večina aktivnosti poteka pod vplivom možganskih valov theta, kar pomeni, da je Bonnie dejansko v svojem podzavestnem umu. Notranje doživljanje se ji je v tistem trenutku zdelo zelo resnično. Tako zelo je bila osredotočena na misel, da je ta postala njena izkušnja. Količina energije (amplituda) predstavlja čustva, ki jih procesirajo njeni možgani. Poglejte navpično dolžino črt, kamor kažejo puščice – njena energija je očitno zelo koherentna. Bonnie je v stanju poglobljenega zavedanja.

Zdaj pa si oglejte sliko 10.16. Na izvidu slikanja QEEG v realnem času je puščica, ki kaže na 1 Hz v območju možganskih valov delta, in ponazarja njeno povezanost s kvantnim poljem (modra barva). Bonnie ima tudi okrepljeno raven energije v čelnem režnju v območju možganskih valov theta (rdeča barva), kar natančno odseva njen izvid slikanja EEG. Oglejte si rdeči krog, ki poudarja čelni reženj, pa tudi puščico, ki kaže na posnetek čelnega režnja od zgoraj. Podoba, ki jo vidite, predstavlja aktivnost Bonniejinih možganov med meditacijo. Ena od nalog čelnega režnja je tudi skrb za to, da se nam misli zdijo resnične, zato se to, kar doživlja v stanju theta (ob zaprtih očeh), zdi zelo resnično. Lahko bi rekli, da je bila Bonniejina notranja izkušnja kot izjemno žive, lucidne sanje. Rdeča puščica kaže na frekvenco 12 Hz v stanju alfa – gre za izpostavljeno področje v središču njenih možganov, označeno z rdečo barvo – in razkriva Bonniejin trud, da bi osmislila svojo notranjo izkušnjo, potem pa predelala to, kar vidi v svojem umu. Preostanek njenih možganov je zdrav in uravnotežen (kar ponazarja zelena barva).

Bonniejin novi jaz: Bonnie je izkušnja tistega dne spremenila za vedno. Vpliv energije, povezane z notranjo izkušnjo, je bil močnejši od vseh preteklih izkušenj v njenem zunanjem okolju, zato je bila preteklost na biološki ravni odstranjena. Energija vrhunca meditacije je bila močnejša od vpliva zakoreninjenih programov v njenih možganih ter čustveno pogojenih telesnih odzivov, zato se je njeno telo takoj odzvalo na novo raven uma, na spremenjeno zavest. Bonnie je spremenila stanje svojega duha. V manj kot štiriindvajsetih urah so njene krvavitve popolnoma pojenjale. Bolečine so izzvenele in začutila je, da je ozdravljena. V mesecih po omenjeni delavnici so Bonniejini menstrualni cikli normalni. Od delavnice še ni imela izdatnejših krvavitev.


Doživljanje vznesenosti

Genevievin stari jaz: Genevieve, 45-letna umetnica in glasbenica, zdaj živi na Nizozemskem, zaradi svojega poklica pa veliko potuje. Na februarski delavnici sem z dr. Fanninom spremljal skeniranje njenih možganov, ko je meditirala. Sredi njenega potovanja vase sva opazila nekaj izrazitih sprememb ravni njene energije. Ko sva sočasno zaznala določene vrednosti med izvajanjem skeniranja, sva se spogledala, saj sva vedela, da se bo nekaj zgodilo. V nekaj trenutkih so ji po licih spolzele solze sreče. Genevieve je bila vznesena. Bila je v stanju popolnega užitka, njeno telo se je voljno odzvalo. Česa takega nisva videla še nikoli.

Skeniranje Genevievinih možganov: Slika 10.17 prikazuje dokaj normalen izvid skeniranja možganov pred Genevievino meditacijo. Zelena področja, ki so razširjena po celotnih možganih, razkrivajo zdravo, urejeno žensko z uravnoteženimi možgani. S puščicami označena modra področja v območju 13 – 14 Hz v območju valovanja alfa razkrivajo manjšo senzorično-motorično dejavnost pred začetkom meditacije, ki je najbrž posledica motenega bioritma zaradi časovne razlike, saj je tistega dne pripotovala iz Evrope. Med meditacijo se je njeno ravnovesje okrepilo. Kar pa se je zgodilo potem, je naravnost osupljivo. Ko je proti koncu meditacije dosegla najvišjo točko, sva z dr. Fanninom na podlagi izvidov skeniranja vedela, da je imela v možganih precej energije.

Zdaj pa si oglejte sliko 10.18. Rdeče obarvano »dogajanje« razkriva visoko raven energije na vseh frekvencah možganskega valovanja, kar nakazuje, da je Genevieve v izjemno spremenjenem stanju. Če človek ne bi vedel, da je meditirala, in bi videl izvid skeniranja, bi pomislil, da je izjemno tesnobna ali psihotična. Ker pa je opisala, da je bila v stanju popolne vznesenosti, sva vedela, da vse, kar je bilo obarvano rdeče, predstavlja obilo energije v njenih možganih. Njihovo delovanje je 3 SD nad normalo. To je energija v obliki čustev, shranjenih v njenem telesu. Ta energija se je zdaj sprostila in potuje v njene možgane.

Slika 10.19 prikazuje njen izvid EEG in potrjuje to stališče. Vijoličaste črte, na katere opozarja puščica, kažejo, da ima ta del možganov desetkrat več energije, kot je običajno. Območje, obkroženo z rdečo, razkriva, da je izkušnja tako čustveno poglobljena, da se je shranila v Genevievinem dolgotrajnem spominu. Obenem skuša na verbalni ravni razumeti in dojeti, kaj se ji dogaja v tistem trenutku. Lahko jo obhajajo misli v slogu O, moj Bog! To je osupljivo. Počutim se izjemno! Kakšen občutek je to? Njena notranja izkušnja je resnična kot sleherni dogodek v zunanjem okolju, in ne trudi se ga ustvariti – preprosto se ji dogaja. Ne vizualizira; doživlja poglobljeno izkušnjo v tem trenutku.

Julija smo opravili še eno skeniranje Genevievinih možganov, in še vedno je bilo zaznati enake energijske spremembe. Ko je na obeh delavnicah dobila v roke mikrofon, je lahko povedala samo to, da je bila tako zaljubljena v življenje, da je bilo njeno srce popolnoma odprto, in da se je čutila povezano z nečim mogočnejšim od nje. Bila je v stanju miline, in počutila se je tako dobro, da je hotela ostati v tistem trenutku. S slike 10.20 je razvidno, da so bili vzorci v njenih možganih na julijski delavnici enaki kot na februarski. Izkušnja je očitno še vedno trajala. Osebna preobrazba jo je resnično spremenila.

Genevievin novi jaz: Z Genevieve sem se pogovarjal nekaj tednov po julijski delavnici. Povedala mi je, da ni več ista oseba, kot je bila na začetku leta. Njen um se je poglobil in zdaj je bolj navzoča v sedanjosti ter precej bolj ustvarjalna. Čuti izjemno ljubezen do vsega, najpomembnejše pa je, da se čuti tako poživljeno, da nima več občutka, da potrebuje ali hoče kar koli. Počuti se celostno.


Blaženost: kako preseči vpliv telesa na um

Marijin stari jaz: Maria je izjemno učinkovita ženska, njeni možgani pa delujejo normalno. Med prvo meditacijo na delavnici – šlo je za 45-minutni dogodek – je v nekaj trenutkih izkusila izjemno spremembo na področju možganskega valovanja.

Skeniranje Marijinih možganov: Oglejte si sliko 10.21. Opazite razliko med Marijinim normalnim možganskim valovanjem in valovanjem v stanju vznesenosti? Opazoval sem jo, kako jo je preplavila energija, in zdelo se je, kot da v možganih doživlja orgazem. Izvid njenega skeniranja kaže popolnoma dejavne možgane, ki doživljajo poglobljeno izkušnjo kundalini (kundalini je latentna energija, shranjena v telesu – ko jo predramimo, omogoči doseganje višjih stanj zavesti in energije v možganih). Če pogledate izvide Marijinega skeniranja, lahko vidite, da so bila vsa področja njenih možganov pod vplivom izjemno močne energije. Ko je energija kundalini prebujena, se lahko vzpne z dne hrbtenice do vrha možganov – na tisti točki lahko povzroči izjemno močno mistično izkušnjo. Številni udeleženci delavnic doživijo takšne možganske orgazme. V Marijinem primeru so vsa področja možganov popolnoma pod vplivom energije, razpon njenih možganskih valov pa je od tri- do štirikrat večji od normalnega. Njeni možgani so koherentni, njihovo delovanje pa je zelo usklajeno. Če pogledate izvide skeniranja, lahko vidite, da vznesenost prihaja v valovih, tako kot orgazem. Nič od omenjenega ni skušala ustvariti. Stvari so se ji pravzaprav dogajale. Celotni možgani so se »zapletli« v dogajanje v Marijini notranjosti, zato je bila prežeta z izjemno poglobljeno energijo.

Marijin novi jaz: Danes Maria še naprej doživlja podobne mistične izkušnje. Vsakič, ko se pojavijo, pravi, da je bolj sproščena, ozaveščena, čuječa in celostna. Veseli se naslednjega neznanega trenutka.


Zdaj ste na vrsti vi

Omenjeni primeri (zabeleženih je še precej več) dokazujejo, da je človeka dejansko mogoče naučiti izkusiti učinek placeba. Zdaj, ko ste prejeli vse informacije, prebrali vse zgodbe in bili priče dokazom o tem, kaj vse je mogoče, je čas, da se še sami naučite doživeti preobrazbo. Naslednji poglavji razkrivata, kako se lahko podate na pot meditacije. Želim, da bi uporabili vse doslej pridobljeno znanje in spoznali, zakaj se je bilo vredno tako truditi. Izvedeli boste, kako prečkati reko sprememb, in upam, da se vidimo na drugi strani.



SLIKA 10.2



SLIKA 10.3



SLIKA 10.4



SLIKA 10.5



SLIKA 10.6A



SLIKA 10.6BSliKa 10.6C



SLIKA 10.6DSliKa 10.6E



SLIKA 10.7



SLIKA 10.8



SLIKA 10.9



SLIKA 10.10



SLIKA 10.11



SLIKA 10.12



SLIKA 10.13



SLIKA 10.14



SLIKA 10.15A



SLIKA 10.15B



SLIKA 10.15C



SLIKA 10.16



SLIKA 10.17



SLIKA 10.18



SLIKA 10.19



SLIKA 10.20



SLIKA 10.21





Enajsto poglavje

Priprava na meditacijo



Zdaj, ko ste prebrali in vsrkali vse informacije iz prvega dela, ste pripravljeni na preobrazbo. V tem poglavju razkrivam, kaj morate vedeti, da bi se pripravili na meditacijo – skozi proces meditacije vas bom namreč vodil v naslednjem poglavju. Vsi sodelujoči v tej knjigi, ki so spremenili nekaj v svojem življenju, so se morali najprej poglobiti vase in spremeniti stanje svojega duha. Vadba meditacije je kot vsakodnevno uživanje placeba. Vendar ne boste jemali tablet, ampak se boste poglobili vase. Sčasoma vam bo meditacija prinesla olajšanje, kot ga prinese vera v jemanje zdravil.


Kdaj meditirati

Dve obdobji dneva sta najprimernejši za meditacijo: tik pred spanjem in takoj, ko se zjutraj zbudite. Ko tonete v spanec, greste naravno skozi celoten spekter možganskih valov – od budnega stanja beta do počasnejšega stanja alfa, ko zaprete oči, do še počasnejšega stanja theta, ko že napol spite, pa do stanja delta, značilnega za globok spanec. In ko se zjutraj zbudite, greste skozi obratno zaporedje: od stanja delta prek stanj theta in alfa do stanja beta, v katerem ste popolnoma budni in čuječi.

Če meditirate, ko se pripravljate na spanje, ali ste se pravkar zbudili, lažje zdrsnete pod okrilje možganskih valov alfa ali theta. Ste bolj pripravljeni na vstop v spremenjeno stanje zavesti, ker gre za smer, iz katere ste pravkar prišli, oziroma se ravno podajate tja. Lahko bi rekli, da so v omenjenih primerih vrata podzavestnega uma odprta. Sam raje meditiram zjutraj, vendar sta tako jutro kot večer enako primerna. Ugotovite, kaj vam najbolj ustreza, potem pa se tega držite. Če lahko meditirate vsak dan, boste ustvarili dobro navado, in vsakodnevne meditacije se boste zelo veselili.


Kje meditirati

Ko izbirate prostor za meditacijo, je najpomembneje to, da vas tam nihče ne bo motil. Ker se boste odklopili od zunanjega, snovnega sveta, si izberite kraj, kjer boste lahko sami in vas ne bodo motili ne ljudje ne domače živali. To naj bo kraj, kamor se boste vračali vsak dan in ga uporabljali kot svoj sveti kotiček za redno meditacijo.

Ne priporočam meditiranja v postelji, saj jo povezujete s spanjem. (Iz enakega razloga odsvetujem meditiranje leže ali v naslonjaču.) Izberite si stol, na katerem boste sedeli, ali pa uredite točko na tleh, kjer boste lahko sedeli do ene ure. Tam naj ne bo prepiha, sobna temperatura naj bo prijetna.

Če bi raje meditirali ob glasbi, izberite nežne, sproščujoče instrumentalne skladbe, ki spodbujajo vstop v trans. (Če ste v okolju, kjer ni popolne tišine, tiha glasba v ozadju dobro »prekrije« hrup.) Nikakor ne predvajajte glasbe, ob kateri se vam budijo spomini na kakšen dogodek iz preteklosti, ali ki bi bila kakor koli moteča. Ugasnite računalnik in telefon, če sta v prostoru. Skušajte se izogniti tudi vonju po kavi ali hrani, ki se kuha. Lahko uporabite prevezo za oči ali čepke za ušesa, da bi okrepili učinek čutne deprivacije, kajti med pripravo na meditacijo naj bi odstranili kar največ zunanjih dražljajev.


Poskrbite za telesno udobje

Oblečeni bodite v udobna, ohlapna oblačila. Snemite uro in ves nakit, ki bi vas utegnil motiti. Če nosite očala, jih odložite. Preden sedete, spijte malce vode, kozarec pa naj bo na dosegu rok, če bi potrebovali dodatno tekočino. Pred začetkom meditacije pojdite na stranišče in skušajte odstraniti vse morebitne motnje, ki bi se utegnile pojaviti med meditacijo.

Ne glede na to, ali sedite na stolu ali na tleh s prekrižanimi nogami, sedite pokončno in vzravnajte hrbtenico. Telo naj bo sproščeno, um pa mora ostati osredotočen, zato ne smete biti tako zelo sproščeni, da bi zaspali. Če začnete med meditacijo kinkati, je to znamenje, da vstopate v stanje počasnejšega možganskega valovanja, zato si s tem ne belite glave. Telo se bo sčasoma navadilo meditacije in ne bo hotelo zadremati.

Na začetku meditacije zaprite oči in nekajkrat počasi, globoko vdihnite. Kmalu boste iz možganskega valovanja beta prešli v stanje alfa. V tem stanju boste bolj umirjeni, a še vedno osredotočeni. Aktivira se čelni reženj, ki, kot sem že omenil, ublaži delovanje vezij v možganih, ki procesirajo zaznavanje časa in prostora. Čeprav sprva mogoče ne boste mogli z lahkoto preiti v še počasnejše stanje možganskega valovanja, torej stanje theta, boste lahko z vadbo upočasnili možgansko valovanje. V stanju theta telo spi, um pa je buden – v njem lažje spremenite samodejne programe telesa.


Kako dolgo meditirati

Meditacija bo običajno trajala od 45 minut do ene ure, vseeno pa si vzemite dovolj časa, da pred začetkom vadbe umirite um. Če morate končati do določene ure, nastavite alarm oziroma budilko, ki naj se oglasi deset minut pred načrtovanim koncem meditacije. Tako vam seanse ne bo treba naglo končati. Vseeno naj čas ne predstavlja omejitve. Ne pozabite: tako kot se oddaljujete od zaznav, ki jih omogočajo čutila, se oddaljujete od stanja nenehnega zavedanja. Če nenehno tuhtate, koliko je ura, boste popolnoma izničili namen meditacije. Če potrebujete nekaj dodatnih minut, da bi meditirali brez teh skrbi, prej vstanite ali pa pojdite pozneje spat.


Ohranjanje volje

Rad bi vas posvaril pred zelo pogosto oviro, pred katero se znajdejo meditanti začetniki. Vsakič, ko začnete nekaj spreminjati v življenju, telo in um sporočita možganom, naj spet prevzamejo nadzor. Na vsem lepem utegnete zaslišati negativne glasove v svoji glavi – recimo: Raje začni jutri. Preveč si podoben mami! Kaj je narobe s teboj? Nikoli se ne boš spremenil. To početje se ne zdi primerno. Telo vas skuša odvrniti od sprememb, saj želi še naprej igrati vlogo uma. Na nezavedni ravni ste mogoče navajeni biti neučakani, zagrenjeni, nesrečni, črnogledi, ali pa igrate vlogo žrtve, če naštejem samo nekaj primerov. Telo se hoče na podzavestni ravni tako vesti še naprej.

V trenutku, ko se odzovete na tisti glas in to, kar vam govori, pojmujete kot nekaj resničnega, se zavest vrne v samodejni program, vi pa spet mislite iste misli, počnete iste stvari in živite pod vplivom istih čustev – vseeno pa pričakujete, da se bo v vašem življenju nekaj spremenilo. Če čustva in občutke uporabljate kot nekakšno merilo sprememb, se boste nenehno odvračali od njih. Če pa telo razbremenite spon teh čustev, se lahko sprostite in uživate v sedanjem trenutku (več o tem v nadaljevanju poglavja), obenem pa sprostite energijo, ki je bila nakopičena v telesu – z ravni delca se povzpne na raven valovanja, kar vam omogoči ustvarjanje nove usode. Da bi dosegli to točko in telo naučili, kako naj deluje pod vplivom novega stanja duha, ga morate umiriti in mu pojasniti, kdo je gospodar.

Imamo ranč z osemnajstimi konji in ohranjanje volje za osredotočeno sedenje v meditaciji me spominja na ježo najljubšega žrebca po daljšem času. Ko se prvič povzpnem v sedlo, je konju malo mar zame. Vonja kobile na drugem koncu posesti in tja usmerja svojo pozornost kot bi mi hotel reči: »Kje si bil zadnjih osem mesecev? Med tvojo odsotnostjo sem razvil nekaj slabih navad, punce so tam, mene pa ne zanima, kaj bi ti rad počel, zato te bom vrgel na tla. Jaz sem tisti, ki ima nadzor.« Razjezi se, postane togoten, želi nadzorovati položaj in hoče me odgnati. Jaz pa sem pozoren nanj, in ko glavo obrne proti tistim kobilam, prevzamem nadzor nad njim.

V trenutku, ko opazim, da ne gre po poti, ki sem jo začrtal, počasi, a odločno zgrabim uzde in zgolj čakam. Žrebec se kmalu ustavi, mogočno prhne, jaz pa ga pobožam in mu rečem: »Tako je prav.« Narediva dva koraka, potem pa vidim, da je spet komaj opazno obrnil glavo. Spet ga ustavim – in čakam. Spet prhne in ko dojame, da imam nadzor, nadaljujeva ježo. Postopek ponavljam, dokler se mi popolnoma ne podredi.

Tako nežno, a odločno je treba »zdresirati« tudi telo, ko sedete, da bi meditirali. Telo je kot žival, ki jo vi – zavest – urite. Vsakič, ko ozavestite, da vam je pozornost spolzela drugam, in jo na opisan način usmerite na meditacijo, svoje telo privajate na novi um. Obvladujete sebe in svojo preteklost.

Recimo, da se zjutraj zbudite, pred seboj pa imate seznam ljudi, ki jih morate poklicati, opravkov, ki vas čakajo, 35 SMS sporočil ter kup elektronskih sporočil, na katera morate odgovoriti. Če takoj, ko odprete oči, začnete tuhtati o vseh teh stvareh, ki jih morate narediti, je vaše telo že v prihodnosti. Ko sedete, da bi meditirali, utegne um odtavati v tisto smer. In če bi mu to dovolili, bi bili vaši možgani in telo v taisti predvidljivi prihodnosti, saj bi pričakovali izid, ki bi temeljil na vaši enaki včerajšnji izkušnji.

V trenutku, ko opazite, da hoče um v takšno smer, zgolj povlecite uzde, umirite telo in ga popeljite nazaj v sedanjost – tako kot to storim jaz s svojim žrebcem. In če v naslednjem trenutku pomislite ja, ampak moram storiti to, ne smem pozabiti na tisti, in moram opraviti zadevo, ki je nisem utegnil včeraj, um preprosto popeljite nazaj v sedanjost. Če se to ponavlja, obenem pa zato občutite zagrenjenost, ste neučakani, zaskrbljeni, in tako naprej, se samo opomnite, da je to, kar občutite, zgolj del preteklosti. Zadevo zaznajte, jo ozavestite: Ah, telo in um hočeta v preteklost. Tudi prav. Umiril se bom, se sprostil in se vrnil v sedanjost.

Tako kot vas bo skušal zamotiti um, lahko to poskuša tudi telo. Mogoče bo »ustvarilo« slabost, bolečine ali pa vas bo zasrbelo sredi hrbta. Če se zgodi kaj takega, ne pozabite, da skuša telo igrati vlogo uma. Ko boste obvladali zadevo, boste presegli vpliv telesa. Če vam to vsakič znova uspe med meditacijo, boste v vsakdanjem življenju bolj navzoči, čuječi in ozaveščeni – in manj pod vplivom nezavednega uma.

Tako kot se mi žrebci prej ali slej podredijo in ubogajo moje ukaze, ne da bi jih premamile kobile ali kar koli drugega, se bo tudi vaše telo pokorilo umu med meditacijo, ne da bi nanj vplivale morebitne zablodele misli. In ko sta konj ter jezdec eno, ko um in telo sodelujeta, je to preprosto najlepši občutek – takrat ste v novem stanju duha. Zadeva človeku prinese ogromno moči.


Pomik v spremenjeno stanje

Meditacija, skozi katero vas bom popeljal v naslednjem poglavju, se začenja s tehniko, ki ji budisti pravijo odprta oziroma poglobljena osredotočenost. Zelo pomaga pri vstopanju v spremenjeno stanje, ki ga skušamo doseči, kajti v vsakdanjem življenju je naša osredotočenost že po naravi zelo ozka oziroma plitva. Vso pozornost namreč namenjamo stvarem, ljudem in težavam (osredotočamo se na delce oziroma materijo, ne na valovanje oziroma energijo), resničnost pa pojmujemo na podlagi zaznav čutil. Takšni pozornosti pravimo osredotočenost na stvar.1

Ko vso pozornost namenjamo svetu okoli sebe – to stanje se nam zdi bolj resnično kot notranji svet –, so naši možgani po večini v stanju visokega valovanja beta. Gre za najbolj reaktivnega, nestabilnega in krhkega izmed vseh vzorcev valovanja možganov. Nenehno smo na preži, zato ne moremo ustvarjati, sanjariti, reševati težav, se učiti novih stvari ali se zdraviti. Takšno stanje nikakor ni primerno za meditacijo. Električna aktivnost v možganih se okrepi, zahvaljujoč odzivu »boj ali beg« pa se frekvenci srčnega utripa in dihanja samodejno povečata. Telo skoraj nič svojih virov ne more nameniti rasti in optimalnemu zdravju, saj je vedno v obrambnem položaju. Skuša nas zaščititi in nam preprosto pomagati, da bi prebrodili še en dan.

V teh, ne najbolj zaželenih pogojih možgani »predalčkajo«, kar pomeni, da nekatera njihova področja začnejo delovati ločeno od drugih, namesto da bi sodelovala. Nekatera celo delujejo v nasprotju z drugimi – kot bi hkrati stopili na zavoro in pohodili stopalko za plin. Nenehno onemogočamo svoj napredek.

Poleg tega, da deli možganov ne komunicirajo dobro med seboj, je tudi komunikacija možganov s telesom neurejena in neučinkovita. Možgani in osrednje živčevje nadzorujejo ter usklajujejo vse druge sisteme v telesu – skrbijo za to, da srce utripa, pljuča dihajo, za prebavljanje hrane in izločanje odpadnih snovi, nadzorujejo presnovo, uravnavajo imunski sistem, uravnovešajo hormone in skrbjo za delovanje nešteto drugih funkcij –, zato postanemo neuravnoteženi. Možgani le redko pošljejo izrazito neurejena sporočila in okrnjene signale po hrbtenjači preostanku telesa. Zato noben sistem v telesu ne dobi jasnega sporočila, temveč zelo nekoherentna.

Predstavljajte si, da se imunski sistem odzove tako: »Ne vem, kako naj na podlagi tega navodila ustvarjam bele krvničke.« Predstavljajte si, da prebavni sistem reče: »Ne vem, ali naj najprej izločim kislino v želodec ali v tanko črevo. Ti ukazi so precej zmedeni.«

Medtem srčno-žilni sistem tarna: »Ne vem, ali naj bo srce v ritmu ali zunaj ritma, kajti signal, ki ga prejemam, je popolnoma iz ritma. Je za vogalom res spet lev?«

To stanje neravnovesja »poskrbi«, da nismo v homeostazi oziroma ravnovesju, in hitro postane jasno, da takšno stanje izzove bolezni, aritmijo ali visok krvni tlak (neravnovesje srčno-žilnega sistema); težave s prebavo in kisli refluks (neravnovesje prebavnega sistema); in okrepi nagnjenje k prehladom, alergijam, raku, revmatoidnemu artritisu in drugim tegobam (neravnovesje delovanja imunskega sistema) – če navedem samo nekaj primerov.

Položaj, ko se možgansko valovanje »zaplete« in je pod vplivom statičnega naboja, sem v prejšnjem poglavju poimenoval stanje nekoherentnosti. Možganski valovi nimajo nikakršnega ritma ali reda. Podoben nered velja na področju pošiljanja sporočil možganov telesu – gre za popolno kakofonijo.

Pri tehniki poglobljene osredotočenosti pa zapremo oči, pozornost odvrnemo od zunanjega sveta in njegovih pasti, ter se osredotočimo na prostor okoli sebe (na valovanje, ne na raven delcev). Zadeva učinkuje, kajti ko zaznavamo ta prostor, svoje pozornosti ne namenjamo ničemur snovnemu in ne razmišljamo. Vzorci možganskega valovanja se spremenijo, vstopimo v bolj umirjeno in ustvarjalno stanje alfa (na koncu pa tudi v stanje theta). V tem stanju se nam notranji svet zdi bolj resničen kot zunanji, kar pomeni, da smo v precej boljšem položaju za ustvarjanje želenih sprememb.

Raziskave kažejo, da postanejo možgani bolj organizirani in usklajeni, ko tehniko poglobljene osredotočenosti izvajamo pravilno. Različni deli možganov sodelujejo bolj urejeno. In kar je usklajeno, je tudi povezano. Na tej ravni koherentnosti lahko možgani pošiljajo bolj koherentne signale po vsem živčevju in preostanku telesa, in vse se začne premikati v ritmu in sodelovati med seboj. Namesto kakofonije zdaj možgani in telo izvajajo čudovito simfonijo. Na koncu smo bolj celoviti, celostni in uravnovešeni. S sodelavci smo bili priče takšnim spremembam na področju delovanja možganov pri večini udeležencev delavnic, pri katerih smo skenirali možgane, zato vemo, da ta tehnika učinkuje.


Najbolj blagodejna točka sedanjega trenutka

Pri meditaciji, ki jo boste izvajali, se boste urili v »iskanju« sedanjega trenutka. Navzočnost v sedanjosti nam omogoča dostop do možnosti na kvantni ravni, do katerih ga prej nismo imeli. Se spomnite, ko sem rekel, da v kvantnem polju subatomski delci obstajajo sočasno na neskončnem območju možnosti? Da bi bilo to res, kvantno stvarstvo ne more imeti ene same časovne premice. Imeti mora neskončno število časovnih premic, ki sočasno zajemajo vse te možnosti – lahko bi rekli, da so »zložene« druga vrh druge. Vsaka izkušnja – pretekla, sedanja in prihodnja – sleherne stvari, od najmanjšega mikroorganizma do najbolj razvite kulture v stvarstvu, obstaja v polju neomejenih informacij, ki mu pravimo »kvantno polje«. Omenil sem, da kvantni svet ne pozna časa, dejansko pa ima sočasno na voljo ves čas – pač ne pozna linearnega časa, kot ga običajno pojmujemo ljudje.

Kvantni model resničnosti pravi, da vse možnosti obstajajo v sedanjem trenutku. Če pa se vsako jutro zbudite in ponavljate enako zaporedje dogodkov – sprejemate enake odločitve, ki izzovejo enake oblike vedenja, ki ustvarjajo enake izkušnje, te pa enaka čustva –, ne boste mogli dostopati do nobenih drugih možnosti in ne boste odkrili nobenega novega kraja oziroma področja.

Oglejte si sliko 11.1. Krog predstavlja vas v sedanjosti na določeni časovni premici. Levi del črte predstavlja vašo preteklost, desni pa prihodnost. Recimo, da vsak dan vstanete, odidete v kopalnico, si očistite zobe, peljete psa na sprehod, spijete kavo ali čaj, vedno jeste enak zajtrk, vedno se oblečete na enak način, na delo se vedno peljete po isti poti, in tako naprej. Vsak izmed teh dogodkov predstavlja točko na časovni premici, ki ponazarja vašo bližnjo prihodnost.



SLIKA 11.1

Vsaka točka na časovni premici predstavlja enake misli, odločitve, oblike vedenja, izkušnje in čustva iz preteklih dni, tednov, mesecev in celo let. Tako preteklost postane prihodnost. Navada je zaporedje samodejnih misli, dejanj in občutkov, ki jih »pridobimo« s pogostim ponavljanjem – telo takrat igra vlogo uma –, zato je telo pri večini ljudi očitno že programirano za enako, predvidljivo prihodnost, ki temelji na stanju našega duha iz preteklosti. In če si zapomnimo čustva, zaradi katerih smo še naprej povezani s preteklostjo, ti občutki pa vplivajo na naše misli, potem telo dobesedno živi v preteklosti. Le redko smo v sedanjem trenutku.



Recimo, da je zaporedje vaših vsakdanjih opravil deset let bolj ali manj enako. Telo je dejansko navajeno biti v prihodnosti, ki temelji na vaši preteklosti, kajti na čustveni ravni že pričakujete vsakega od teh dogodkov na časovni premici. Telo (ki igra vlogo nezavednega uma) verjame, da je v enaki predvidljivi resničnosti. Enaka čustva enako aktivirajo enake gene, vaša prihodnost pa je predvidljiva. Pravzaprav bi lahko del časovne premice iz preteklosti preprosto prestavili v prihodnost, kajti v tem primeru je vaša preteklost tudi prihodnost. Ste kot pianisti, ki so v svojih možganih ustvarili vezja zgolj z nenehnim razmišljanjem o izvajanju enakega zaporedja tonov, in kot ljudje, ki so v mislih razgibavali prste, a so vseeno spremenili svoja telesa. Možgane in telo pripravljate na nespremenjeno prihodnost, saj v mislih premlevate enak predvidljiv vsakodnevni scenarij, kot ste ga včeraj.

Nikoli ne moremo zaživeti v sedanjem trenutku, kajti možgani in telo že živijo v znani prihodnosti, ki temelji na preteklosti. Zdaj si oglejte vse točke na časovni premici, ki predstavljajo odločitve, navade, dejanja in izkušnje. Porajajo vedno enake občutke oziroma čustva, ta pa vam omogočajo občutenje vašega jaza. Ni prostora, da bi se v vašem življenju pojavilo kaj novega ali neznanega, kaj neobičajnega ali čudežnega, ker so tiste točke tako tesno prepletene. Bilo bi preveč neugodno, pa še vašo rutino bi zmotilo. Kako neprijetno bi bilo, če bi se pojavilo kaj novega v življenju osebnosti, ki nezavedno pričakuje prihodnost, ki temelji na preteklosti.

Še svarilo: če pojmujete meditacijo kot samo še en dogodek na časovni premici, obstaja nevarnost, da bo res postala samo naslednja točka na seznamu opravil. Še vedno ne boste mogli začutiti sedanjega trenutka. Vaš cilj je zdravljenje in ustvarjanje trajnih sprememb, zato morate biti popolnoma navzoči v sedanjem trenutku, in ne razmišljati o naslednjem predvidljivem dogodku na časovnici.

Točka, ki ji namenjate pozornost, je tudi točka, kamor pošiljate svojo energijo. Še tako neznatna pozornost stvarem, ljudem, krajem ali dogodkom v vaši okolici krepi to resničnost. In če ste navajeni biti obsedeni s časom – če razmišljate bodisi o preteklosti (o znanem) bodisi o prihodnosti, ki temelji na vaši preteklosti (torej je tudi v okviru znanega) –, niste navzoči v sedanjosti, kjer imate vse zmožnosti. Ko se osredotočite na znano, lahko v vlogi kvantnega opazovalca dobite le še več znanega. Vse omenjene zmožnosti v kvantnem polju strnete v enake vzorce informacij, ki jim pravite »moje življenje«.

Za dostop do neskončnega potenciala, ki čaka na vas v kvantnem polju, morate pozabiti na znano (telo, obraz, spol, raso, poklic in celo zamisel o tem, kaj morate danes še postoriti), da bi lahko nekaj časa vztrajali v neznanem – kjer ste nihče oziroma nič, in ste onkraj vpliva prostora ter časa. Postati morate čista zavest (zgolj misel oziroma zavedanje, da se zavedate svoje navzočnosti v praznini zmožnosti), da bi se vaši možgani lahko »resetirali«.

In ko vas želi telo premotiti, vi pa ga še vedno obvladujete in poskrbite, da se vedno znova, dokler se vam ne ukloni, vračate v sedanji trenutek – o tem ste brali na prejšnjih straneh –, se vaša časovnica ne razteza več v prihodnost, ker telo ne živi več v okviru predvidljive usode. Odklopili ste se od nje oziroma pretrgali energijska vezja, ki so vas spajala z njo.

Če je telo vajeno čustev, ki ste si jih vtisnili v spomin, in je zasvojeno z njimi, ste povezani s preteklostjo. Če vam vsakič, ko občutite jezo ali zagrenjenost, uspe umiriti telo, dokler se ne »vda« in zaživi v sedanjosti, preneha obstajati tudi tisti del časovnice, ki je vodil v preteklost. Takrat se otresete še njenega vpliva. In ko izgine celotna časovnica – tako del, povezan s preteklostjo, kot del, povezan s prihodnostjo –, izpuhti tudi vaša gensko določena usoda.

V tistem trenutku preteklost ne vpliva več na prihodnost. Prihodnosti ni mogoče več napovedati na podlagi preteklosti. Ste izključno v sedanjosti, v kateri lahko dostopate do vseh potencialov oziroma zmožnosti. In bolj ko se poglabljate v neznano in bolj temeljito ko izničite vpliv časovnice ter se posvečate zmožnostim, več energije osvobodite v svojem telesu, kar vam omogoči ustvarjanje nečesa novega. Slika 11.2 prikazuje, kako preteklost in prihodnost nič več ne obstajata, ko so možgani in telo popolnoma navzoči v sedanjem trenutku. Predvidljiva resničnost znanega ne obstaja, zato se znajdete v neznanem polju zmožnosti.



SLIKA 11.2

Ko začutite, da ste v sedanjem trenutku, in pozabite na vpliv svoje osebnosti, imate dostop do drugih možnosti, ki že obstajajo v kvantnem polju. To vam je omogočeno, ker niste več povezani s »starim« umom in telesom. Nič več se ne enačite z okoljem in na vas ne vpliva več »stara« predvidljiva časovnica. V trenutku, ko stara, znana preteklost in prihodnost dobesedno nehata obstajati, postanete čista zavest – sama misel. V tistem trenutku lahko spremenite svoje telo, spremenite nekaj v svojem okolju, ter ustvarite novo časovnico.



Med meditacijo, opisano v naslednjem poglavju, se pojavi obdobje, v katerem lahko vztrajate v območju mogočnega neznanega, v črnini zmožnosti, svojo energijo pa usmerite v praznino potencialov, ki obstajajo v sedanjem trenutku. Ne pozabite: čeprav se utegne zdeti, da tam ni ničesar, dejansko ne gre za pravo črnino; gre za kvantno polje, ki prekipeva od energije in ponuja neskončno veliko možnosti.

Ko smo s sodelavci preučevali tiste udeležence naše nadaljevalne delavnice, ki jim je uspelo postati čista zavest – misel, ločena od te, znane resničnosti – smo videli, da so izjemno poglobili sposobnost spremeniti možgane, telo in življenje. Placebo je povezan s spreminjanjem telesa zgolj z mislijo, naslednji zelo pomemben korak pa je postati misel sama.


Kako videti brez oči

Sledi eden od mojih najljubših primerov, kaj se lahko zgodi, če se med meditacijo osredotočimo na neznano. Pred kratkim sem izvajal delavnico v Sydneyju v Avstraliji, kjer sem vodil meditacijo, med katero sem udeležence pozval, naj bodo nihče oziroma nič, in naj presežejo vpliv prostora in časa. Spodbudil sem jih, naj postanejo čista zavest, in naj vztrajajo v neznanem (kar boste storili tudi vi v naslednjem poglavju).

Ko sem spremljal skupino med meditacijo, sem opazil Sophio, ki je sedela v tretji vrsti in – tako kot drugi – meditirala z zaprtimi očmi. Nenadoma sem zaznal, da se je njena energija spremenila. Nekaj mi je reklo, naj ji pomaham, kar sem tudi storil. Še vedno je imela zaprte oči, vendar mi je pomahala nazaj! Sodelavcema na drugem koncu predavalnice sem namignil, naj prideta k meni. Ko sta se mi približala, sem pokazal naravnost na Sophio, ki mi je spet pomahala – ne da bi odprla oči.

»Kaj se dogaja?« sta zašepetala sodelavca.

»Vidi brez oči,« sem jima pojasnil. Kot sem rekel: ko se osredotočite na neznano, to tudi dobite. Teden dni po delavnici v Sydneyju smo pripravili dogodek na še višji ravni v Melbournu, ki se ga je udeležila tudi Sophia.

»Hej, videla sem vas, pa tudi vaša sodelavca,« mi je povedala. Opisala je vse, kaj se je dogajalo v prostoru med meditacijo, med katero je imela zaprte oči. Njeni opisi so bili izjemno natančni. Po delavnici se je odločila, da se bo pridružila moji ekipi učiteljev meditacije, in izbral sem jo zaradi njenih sposobnosti. Nekaj mesecev pozneje je prišla na izobraževanje.

Na koncu vsakega dne urjenja učiteljev meditacije kandidatom vedno naročim, naj zaprejo oči, medtem ko v pol ure obnovim lekcije tistega dne – tako se ponovno aktivirajo nova vezja v njihovem dolgoročnem spominu. Ko sem to počel, je Sophia sedela z zaprtimi očmi. Nenadoma jih je odprla, zmajala z glavo, spet zaprla oči, se obrnila nazaj, pa spet naprej in se osuplo zazrla vame. Ko je to nekajkrat ponovila, sem ji namignil, naj se osredotoči na meditacijo, pozneje pa sva se pogovorila.

Povedala mi je, da z zaprtimi očmi ni videla samo predse, ampak je imela popoln pregled nad prostorom. Videla je, kaj je pred njo, za njo in okoli nje. Ker je bila vse življenje vajena gledati z odprtimi očmi, jih je vedno znova odpirala – šlo je za refleksni odziv, da bi videla to, kar je dejansko že videla.

Naneslo je, da je bil na tem urjenju navzoč tudi dr. Fannin. Preučevala sva izvide skeniranja možganov nekaterih udeležencev, da bi lahko določila, kakšne vzorce možganskega valovanja naj bi merili pri udeležencih na prvi nadaljevalni delavnici v Arizoni. Ko je bila na vrsti Sophia, dr. Fanninu v zvezi z njo nisem povedal ničesar. Priklopil jo je na napravo za EEG. Kazala nama je hrbet, midva pa sva sedela približno dva metra stran od nje ter spremljala dogajanje na monitorju. Nenadoma se je na računalniškem zaslonu »razsvetlil« zadnji del Sophijinih možganov – tam, kjer je vidni korteks.

»O, poglej!« mi je zašepetal dr. Fannin. »Vizualizira!«

»Ne,« sem tiho odvrnil. »Ne vizualizira.«

»Kaj hočeš reči?« je komaj slišno vprašal.

»Ona vidi,« sem tiho odgovoril.

»Kaj hočeš reči?« je zmedeno ponovil. Zato sem ji pomahal. S hrbtom je bila obrnjena proti nama. Dlan je dvignila nad glavo in nama pomahala. Bilo je osupljivo. Izvid skeniranja je ponujal dokaz: Sophia je videla brez oči. Njen vidni korteks je procesiral informacije, kot bi dejansko gledala – vendar tega ni počela z očmi, ampak z možgani.

Kot sem rekel: če se osredotočite na neznano, boste to tudi dobili. Ste pripravljeni spregledati tudi sami?





Dvanajsto poglavje

Meditacija za spreminjanje prepričanj in dojemanja



Vtem poglavju vas bom vodil skozi meditacijo, ki vam bo pomagala spremeniti nekatera prepričanja oziroma dojemanje sebe ali vašega življenja. Priporočam, da meditirate med predvajanjem posnetka – bodisi te meditacije (ki vam bo pomagala spremeniti dve prepričanji ali dojemanji in traja približno eno uro) ali malce krajše različice (ki vam bo pomagala spremeniti eno prepričanje oziroma dojemanje, traja pa 45 minut). Obe meditaciji sta na voljo za nakup na zgoščenki ali v obliki datotek MP3 na moji spletni strani (www.drjoedispenza.com). Enourna različica se imenuje You Are the Placebo Book Meditation: Changing Two Beliefs and Perceptions, 45-minutna različica pa se imenuje You Are the Placebo Book Meditation: Changing One Belief and Perception. Ustvarite lahko tudi svoj zvočni posnetek ene ali druge različice meditacije (našli ju boste v dodatku).

Ne pozabite, da so prepričanja in dojemanje podzavestna stanja duha. »Začnejo« se z mislimi in občutki, ki jih vedno znova mislite oziroma zaznavate, dokler se jih ne navadite in postanejo nekaj samodejnega – na tej točki predstavljajo stališče. Niz stališč predstavlja prepričanje, sorodna prepričanja pa izzovejo dojemanje. Tako sčasoma oblikujemo pogled na svet in nase – ta pogled je v pretežni meri podzavesten. Vpliva na vaše odnose, vedenje in dejansko na vse vidike vašega življenja.

Če hočete torej spremeniti prepričanje ali dojemanje, morate najprej spremeniti stanje duha. To pa pomeni, da morate spremeniti svojo energijo, kajti na materijo lahko vplivate samo, če ste bolj pod vplivom energije in manj pod vplivom materije – ste bolj na ravni valovanja kot na ravni delca. Torej morate jasno namero oplemenititi z močnimi pozitivnimi čustvi – to sta nujni sestavini.

Omenil sem že, da ta proces obsega sprejemanje odločitev, prežeto z dovolj energije – ta namreč omogoči, da vaše novo prepričanje postane izkušnja z izrazitim čustvenim odtisom, ki vas v tistem trenutku spremeni na določeni ravni. Tako spremenite svoj biološki ustroj in postanete sami svoj placebo. Vsi imamo izkušnje, ki so tako ali drugače vplivale na naš biološki ustroj. Se spomnite kamboških žensk iz 7. poglavja, ki so se jim pojavile težave z vidom zaradi grozodejstev, ki so jih bile prisiljene gledati, ko so bili na oblasti Rdeči kmeri? To je, seveda, skrajni primer, lahko pa uporabite enako načelo in poskrbite za pozitivne spremembe.

Da bi zadeva delovala, mora biti nova izkušnja mogočnejša od preteklih. Z drugimi besedami: notranja izkušnja, ki jo doživite med meditacijo, mora biti prežeta z več energije kot zunanja pretekla izkušnja, ki je ustvarila prepričanje in dojemanje, ki bi ga radi spremenili. Telo se mora odzvati na novi um. Zato se morate popolnoma predati temu okrepljenemu pozitivnemu čustvu; resnično se vam mora naježiti koža. Počutiti se morate poživljeno, navdihnjeno, nepremagljivo, polno moči.

Ta meditacija vam bo omogočila spremeniti dve prepričanji in dojemanji. Preden začnete, se odločite, kaj bi radi spremenili. Izberete lahko eno od pogostih omejujočih prepričanj, navedenih v 7. poglavju, ali pa se domislite nečesa svojega – recimo, vedno bom imel takšne bolečine oziroma to bolezen, življenje je pretežko, ljudje so neprijazni, za uspeh je treba garati, ali pa nikoli se ne bom spremenil.

Ko se boste odločili, vzemite list in nanj narišite navpično črto, da ga boste razdelili na dvoje. Na levo stran zapišite dve prepričanji in dojemanji, ki bi ju radi spremenili.

Potem razmislite: če nočete več verjeti v določene stvari, v kaj torej hočete verjeti v zvezi s seboj in svojim življenjem? Kako bi se počutili, če bi verjeli v te stvari? Nova prepričanja in dojemanja zapišite na desno stran lista.

Kot boste kmalu videli, ima ta meditacija tri dele:

• Prvi del je uvod, pri katerem boste s tehniko poglobljene osredotočenosti, o kateri ste brali v prejšnjem poglavju, vstopili v bolj koherentno stanje možganskih valov alfa ali theta – v njem boste namreč bolj sugestibilni. To je ključno, kajti na svoje zdravje lahko najbolj vplivate prav v stanju poglobljene sugestibilnosti.

• V drugem delu boste »odkrivali« sedanji trenutek in vztrajali v kvantni praznini, kjer obstajajo vse možnosti.

• V tretjem delu pa boste spremenili svoja prepričanja in dojemanja. Sedli boste in meditirali, jaz pa vas bom na začetku vsakega dela malce usmerjal. Vsebina meditacije je zapisana v poševnem tisku.



Če ste izkušeni meditant, lahko celotno meditacijo izvedete že prvič. Če ste novinec, prvi teden vsak dan vadite prvi del, drugi teden dodajte drugi del, v tretjem tednu pa začnite izvajati vse tri dele meditacije. Kakor koli že, to meditacijo izvajajte vsak dan, dokler ne boste zaznali določenih sprememb v življenju.

Če že izvajate meditacijo, ki sem jo očrtal v knjigi Odvadite se biti to, kar ste, želim poudariti, da je meditacija v tej knjigi popolnoma drugačna, čeprav boste zaznali določene podobnosti glede začetka (uvodni del). Če lahko izvedete samo eno meditacijo na dan, priporočam nekajmesečno vadbo te, nove meditacije, da boste res lahko poželi vse koristi. Potem se odločite, s katero meditacijo želite nadaljevati. Lahko izvajate zdaj eno, zdaj drugo, kakor vam godi.


Uvod: Ustvarjanje možganske koherentnosti in upočasnitev možganskega valovanja s tehniko poglobljenega osredotočanja

Ko se podate v meditacijo široke osredotočenosti, z ravni delca preidete na raven valovanja. Vaša osredotočenost na ljudi, kraje in stvari v zunanjem svetu je običajno ozka, tokrat pa se ne osredotočite na snovne zadeve, ampak na prostor. Glede na to, da je atom sestavljen iz približno 99,9 odstotka energije, mi pa se vedno osredotočamo na delec, je mogoče čas, da se posvetimo valovanju, kajti zavedanje in energija sta že po naravi prepletena. Če energiji namenimo več pozornosti, jo okrepimo.

Pri tej tehniki se možgani naravno na novo ustrojijo, kajti pravilno izvajanje opisane meditacije terja opustitev analitičnega uma (torej silni vrvež misli pod vplivom visokega valovanja beta – gre za misli, ki tvorijo našo identiteto). Ta identiteta je povezana z zunanjim okoljem, s čustvenimi odvisnostmi in navadami, in s časom. V trenutku, ko presežete te dejavnike, niste nič drugega kot čista zavest. Omenil sem že, da začnejo različni deli možganov bolje komunicirati med seboj, možganski valovi pa postanejo zelo urejeni – oddajati začnejo koherentne signale preostanku telesa, tako kot v primerih udeležencev delavnic.

Med meditacijo ostanite navzoči; ne skušajte ugotavljati ničesar in ne trudite se vizualizirati. Samo zaznavajte in čutite. Če lahko zaznate, kje je vaš levi gleženj, če lahko občutite, kje je vaš nos, in če lahko zaznate, kje je točka med prsnico in prsmi, potem svoje zavedanje, zavest in pozornost nevsiljivo usmerjate na te točke. V mislih se vam lahko izriše podoba (recimo prsi ali srca), vendar se vam za to ni treba naprezati; samo ozavestite prostor v sebi, okoli sebe, ter položaj telesa v prostoru.

Prvi del meditacije naj bi trajal približno od deset do petnajst minut.


Meditacija: prvi del

Svojo pozornost … usmerite v prostor … med očmi … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … med … očmi … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor … med … senci … v prostoru.

Zaznajte … velikost prostora … med senci … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor …, ki ga zavzemata … nosnici … v prostoru.

Zaznajte … velikost prostora …, ki predstavlja notranjost vašega nosu … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor … med … jezikom … in ozadjem grla … v prostoru.

Zaznajte … velikost prostora …, ki predstavlja ozadje … vašega grla … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … energijo prostora … okoli … ušes … v prostoru.

Začutite … energijo prostora … za … ušesi … v prostoru.

Ozavestite … prostor … pod … brado … v prostoru.

Začutite … velikost prostora … okoli … vratu … v prostoru.

In zdaj … zaznajte … prostor … pod … prsmi … v prostoru.

Občutite … energijo prostora … okoli … prsi … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … velikost prostora … za … rameni … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … okoli … ramen … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor … za … hrbtom … v prostoru.

Začutite … energijo prostora … za … hrbtenico … v prostoru.

In zdaj … usmerite … pozornost … v prostor … med … stegni … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … v pregibu … kolen … v prostoru.

In zdaj … zaznajte … velikost prostora … okoli … stopal … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … za … stopali … v prostoru.

In ozavestite … prostor … okoli … celotnega telesa … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … okoli … telesa … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor … med … telesom … in stenami … sobe … v vesolju.

Zaznajte … velikost prostora …, ki ga celotna … soba … zavzema … v vesolju.

In zdaj … ozavestite … prostor …, ki ga … vse vesolje … zaseda … v vesolju.

In zdaj … zaznajte … prostor …, ki ga vse vesolje … zavzema … v vesolju.


Postanite možnost: kako »najti« sedanji trenutek in vztrajati v praznini

V naslednjem delu meditacije boste vzpostavili stik s sedanjim trenutkom, v katerem je mogoče vse. Da bi vam to uspelo, opustite svojo osebnost in se »odklopite« od telesa, okolja in časa, kajti dlje ko boste vztrajali v neznanem, več neznanega boste pritegnili k sebi. In če živčne celice, ki se nič več ne aktivirajo skupaj, niso več povezane, se »utišajo« vezja v možganih, povezana s starim jazom. Omenil sem že, da ta vezja predstavljajo ustaljeni program – če se uspešno oddaljite od njih, se oddaljite tudi od programa. Na čustveni ravni nič več ne aktivirate istih genov na isti način. Ko vzpostavite stik s sedanjim trenutkom, se znajdete na točki, kjer obstajajo vse možnosti.

Če zaznate, da začnete razmišljati o ljudeh, ki jih poznate, o različnih težavah, ki vas pestijo, o dogodkih, ki so se zgodili v preteklosti ali pa se bodo zgodili v prihodnosti, o svojem telesu, teži, bolečinah, lakoti, ali celo o tem, kako dolgo bo še trajala ta meditacija, preprosto ozavestite te misli, svojo pozornost pa spet usmerite na črnino oziroma kvantno praznino možnosti. In spet se predajte niču.

Drugi del meditacije naj bi trajal približno od deset do petnajst minut.


Meditacija: drugi del

In zdaj … je čas …, da postanete nič … nihče … in niste pod vplivom … prostora … in časa. Postanite … čista zavest. … Čas je, da postanete zavest v neskončnem polju zmožnosti … svojo energijo pa usmerite v neznano. … In dlje ko boste vztrajali v neznanem …, bolj boste privabljali k sebi novo življenje. … Preprosto postanite misel v praznini neskončnosti. … Svoje pozornosti ne namenjajte ničemur … nikomur. … Čas naj ne vpliva na vas. In če v vlogi kvantnega opazovalca ugotovite …, da se vaš um … vrača k znanemu … k ljudem … k stvarem … ali h krajem v vaši znani resničnosti … k vašem telesu … k vaši identiteti, čustvom … k času … v preteklost … ali v predvidljivo prihodnost …, preprosto ozavestite dejstvo, da opazujete znano … svojo zavest pa spet predajte praznini, kjer so možnosti ... in postanite nihče … nič … nikjer … nikdar. … Predajte se nesnovnemu svetu kvantnih zmožnosti. … Bolj ko postajate zavest v polju zmožnosti …, bolj ustvarjate možnosti in priložnosti v svojem življenju. … Ostanite navzoči …

[Vzemite si od deset do petnajst minut časa in vztrajajte v tem stanju.]


Spreminjanje prepričanj in dojemanj v zvezi s seboj in svojim življenjem

V zadnjem delu meditacije se boste posvetili prvemu prepričanju ali dojemanju v zvezi z vašim življenjem, ki ga želite spremeniti. Vprašal vas bom, ali želite še naprej verjeti v nekaj in zadevo dojemati na določen način. Če bo vaš odgovor ne, vas bom povabil, da sprejmete odločitev – ta naj bo tako trdna, da bo količina energije, povezane z njo, večja od vpliva programov v vaših možganih ter čustvenih zasvojenosti v telesu. Telo se bo potem odzvalo na novi um, na novo zavest.

Potem vas bom vprašal: »Kaj hočete verjeti in dojemati v zvezi s seboj in svojim življenjem? Kako bi se počutili ob tem?« Vaša naslednja naloga bo prehod v novo stanje duha. Morali boste spremeniti svojo energijo – jasno namero boste spojili z okrepljenimi pozitivnimi čustvi – in materijo povzdigniti na raven novega uma. Občutek po meditaciji naj bi bil drugačen kot na začetku. Če je res takšen, to pomeni, da ste se spremenili na biološki ravni.

Na tisti točki preteklosti ne bo več, kajti sveža izkušnja, prežeta z energijo in močnimi pozitivnimi čustvi, je pravkar izničila program, povezan s staro izkušnjo. Zato odločitev postane izkušnja, ki je ne boste nikoli pozabili, saj je zdaj del vašega dolgotrajnega spomina. Neznano možnost ste spremenili v znano, se tako znebili vpliva preteklosti na sedanjost in se »prestavili« v sedanjost – nanjo pa vpliva tista prihodnost, v kateri se je dogodek že zgodil. Ne pozabite: ni vam treba tuhtati, kdaj, kje ali kako se bo zgodilo. Vaša naloga je zgolj pomik v novo stanje duha, potem pa opazovanje prihodnosti, ki jo boste ustvarjali.

Potem vam bom pomagal spremeniti drugo prepričanje ali dojemanje – celoten proces boste ponovili.

Sklepni del meditacije bo trajal približno od dvajset do trideset minut.


Meditacija: tretji del

Torej … Katero je prvo prepričanje … ali dojemanje … v zvezi z vami in vašim življenjem, ki ste ga hoteli spremeniti?

Želite še naprej verjeti in zaznavati na ta način?

Če ne … Želim, da sprejmete odločitev … s tako izrazito namero …, da bo njen vpliv … prežet s toliko energije, da bo izničil vpliv programov v vaših možganih … ter čustvenih zasvojenosti v telesu …, obenem pa bo temu omogočil odziv na novi um. …

Dovolite, da odločitev postane izkušnja, ki je ne boste nikoli pozabili. … Pustite, naj izkušnja … porodi čustva, prežeta s takšno energijo …, da bo izničila vpliv starih programov … in spremenila vaš biološki ustroj. … Spremenite svojo energijo. … S svojo lastno energijo boste spremenili svoj biološki ustroj. …

Zdaj je čas, da opustite preteklost – naj postane samo ena od možnosti … Neskončnemu polju možnosti dovolite, naj preteklost razreši tako, da bo prav za vas. … Opustite jo.

Kaj bi radi verjeli in dojemali v zvezi s seboj in svojim življenjem? … Kako bi se počutili ob tem?

Čas je za prehod v novo stanje duha … Telesu dovolite, naj se odzove na novi um. … Spremenite svojo energijo – jasno namero spojite z okrepljenim pozitivnim čustvom, da se bo materija dvignila na raven novega uma …

In naj vaša odločitev … okrepi energijo …, ki bo mogočnejša od izkušenj iz preteklosti. … Dovolite, naj zavest in vaša lastna energija spremenita telo … in pomaknite se v novo stanje duha … in pustite, da bo ta misel, prežeta z namero, postala mogočna notranja izkušnja …, ki bo prežeta energijo pozitivnih čustev … in bo postala spomin, ki ga ne boste nikoli pozabili. … Star spomin boste nadomestili z novim, tako v možganih kot v telesu … Dajte! Postanite močni. … Bodite navdihnjeni. … Sprejmite odločitev, ki se je boste vedno spomnili. …

Zdaj pa … naj telo okusi prihodnost. … Pokažite mu, kako se bo počutilo, če boste tako spremenili prepričanje … in pustite mu, naj se odzove na novi um. …

In kako bi živeli v tem stanju duha? … Kakšne odločitve bi sprejemali? … Kako bi se vedli? … Kakšne izkušnje bi vas čakale v prihodnosti? … Kako bi živeli? … Kako bi se počutili? … Kako bi ljubili? … Dovolite, naj se neskončni valovi možnosti strnejo v izkušnjo v vašem življenju. …

Lahko svoje telo na čustveni ravni poučite, kako je v novi prihodnosti? … Dajte … odprite srce … in verjemite v možnosti … Občutite poživljenost … Zaljubite se v ta trenutek … in v sedanjosti izkusite želeno prihodnost. …

Zdaj svojo stvaritev predajte mogočnejšemu umu … kajti to, kar razmišljate in izkusite v tem kraljestvu možnosti …, se bo uresničilo v prihodnosti …, če boste zadevo iskreno občutili … od možnosti na ravni valovanja do delcev na ravni resničnosti … od nesnovnega k snovnemu … ob pomoči energije od misli do materije. …

Zdaj pa … svoje novo prepričanje predajte polju zavesti, ki že ve, kako poskrbeti za izid, ki bo popoln za vas … Posejte seme možnosti. …

Zdaj se posvetite drugemu prepričanju oziroma dojemanju v zvezi s seboj in svojim življenjem, ki ste ga hoteli spremeniti. … Vam koristi, če še vedno verjamete in dojemate … na ta način?

Če ne, je čas, da sprejmete trdno odločitev. … Prežeta naj bo s tolikšno energijo, da se bo telo odzvalo na novi um … sprejeta odločitev pa naj bo dokončna. … Naj postane izkušnja, ki je ne boste nikoli pozabili. … Spremenite svojo energijo, da se bo materija dvignila na raven novega uma. … Dajte! Začutite moč. … Naj vas spodbuja vaša lastna energija. …

Energija odločitve … naj na nevrološki ravni spremeni podzavestne programe v vaših možganih … na čustveni in genski ravni pa v vašem telesu. … Vpliv te odločitve naj preseže vpliv preteklosti … vaša energija pa naj spremeni vaš biološki ustroj. … Bodite navdihnjeni. …

Zdaj pa … to prepričanje predajte mogočnejši inteligenci. … Preprosto ga izpustite … in ga predajte … polju možnosti. … Naj se vrne v energijo. …

Kaj želite verjeti in dojemati v zvezi s seboj in svojim življenjem? … Kako bi se počutili ob tem?

Vstopite v novo stanje duha … telesu pa dovolite, naj se dvigne na raven novega uma. … Energija te odločitve … naj spremeni vezja v možganih … in gene v telesu. … Telesu dovolite, naj svobodno vstopi v novo prihodnost. … Začutiti morate novo energijo …, da bi postali nekaj, kar je mogočnejše od telesa, okolja in časa. … Tako boste imeli nadzor nad telesom, okoljem in časom. … Postanite misel, ki vpliva na materijo. …

Svoje telo lahko na čustveni ravni naučite zaznati … kakšni občutki bi spremljali takšno prepričanje. … Imeli bi moč … spodbujala bi vas vaša lastna mogočnost … bili bi pogumni … nepremagljivi … zaljubljeni v življenje … občutili bi svojo brezmejnost … in živeli, kot da so vaše molitve že uslišane. … Kar pogumno … telesu, ki igra vlogo nezavednega uma, omogočite, naj okusi vašo prihodnost. … Naj aktivira nove gene na novo. … Vaša energija je epifenomen materije. … Če spremenite energijo, spremenite telo … Dajte, poskrbite, da bo um vplival na materijo. …

In kako boste živeli v tem stanju duha? … Kakšne odločitve boste sprejemali? … Kako se boste vedli? … Kakšnim izkušnjam bi lahko bili priča v tem stanju duha? … Kako bi se počutili …, če bi bili ozdravljeni, svobodni, in bi verjeli vase in v možnosti? … Prepustite se. …

Blagoslovite to prihodnost s svojo energijo. … Takrat boste povezani s svojo novo usodo …, kajti tja, kamor usmerjate svojo pozornost, gre tudi vaša energija. … Vlagajte v svojo prihodnost. … Naj vas določa prihodnost, ne preteklost. … Odprite srce in dovolite telesu, naj nanj vplivajo vaše notranje izkušnje … in ne pozabite, da se bo v snovnem svetu uresničilo vse, kar izkusite v območju neznanega …, saj se bo njegova energijska frekvenca znižala … in zadeva se bo pojavila v tridimenzionalnem snovnem svetu. …

Zdaj pa zadevo izpustite iz rok in se predajte … Dovolite, naj jo uresniči višja inteligenca tako, kot bo pravšnje za vas. …

Zdaj pa … levo dlan položite na srce … in blagoslovite telo …, naj se dvigne na raven novega uma. … In blagoslovite svoje življenje …, naj postane podaljšek uma. … Blagoslovite svojo prihodnost …, naj nikoli ne postane preteklost. … Blagoslovite tudi svojo preteklost …, naj se spremeni v modrost. … Blagoslovite težave v svojem življenju …, naj vas spodbudijo, da boste postali še bolj mogočni … in prepoznali skriti pomen vseh stvari. … Blagoslovite svojo dušo …, naj vas prebudi iz teh sanj ... in blagoslovite božansko v sebi …, naj vas motivira … naj vas prežema … naj prežema vse okoli vas … in naj vas spodbuja v življenju. …

Na koncu pa … se zahvalite za novo življenje, še preden se uresniči. … Tako bo telo, ki bo prevzelo vlogo nezavednega uma, začelo izkušati to prihodnost v tem trenutku. … Na čustveni ravni občutek hvaležnosti pomeni, da se je želeno že zgodilo. … Kajti hvaležnost je … najvišje stanje prejemanja. …

In preprosto si zapomnite ta občutek …, pozornost pa usmerite … v novo telo … v novo okolje … in v čisto novo obdobje. … Ko boste pripravljeni, lahko odprete oči.





EPILOG

Pod okriljem nadnaravnega



Nekateri kritiki utegnejo moje početje pojmovati kot zdravljenje z vero. Na tej točki v življenju me takšne »obtožbe« sploh ne motijo, kajti verovati pomeni, da bolj kot v kar koli drugega verjamemo v misel, kajne? To pomeni, da sprejmemo misel – neodvisno od okoljskih dejavnikov – in se tako izrazito predamo izidu, da živimo, kot da so naše molitve že uslišane. Zadeva spominja na formulo za placebo. Od nekdaj smo sami svoj placebo.

Mogoče ni tako pomembno, da goreče molimo vsak dan, da bi bile naše molitve uslišane, je pa pomembno, da se po meditaciji vedemo, kot da so naše molitve že uslišane. Če nam to uspe vsak dan, smo na ravni uma, na kateri resnično živimo v neznanem in pričakujemo nepričakovano. In takrat tisto, kar je skrivnostno, potrka na naša vrata.

Odziv placeba pomeni zdravljenje zgolj z mislimi. Sama misel je sicer neizraženo čustvo. Ko jo sprejmemo na čustveni ravni, začne postajati resnična – postane resničnost. Misel, ki ni prepojena s čustvi, ne more biti povezana z izkušnjami, zato je latentna – čaka, da bi jo prepoznali v območju neznanega. Ko misel preobrazimo v izkušnjo, potem pa v modrost, se razvijamo kot ljudje.

Ko se pogledate v ogledalo, vidite svoj odsev in veste, da gre za vaš snovni jaz. Kako pa uzreti svoj pravi jaz, ego in dušo? Vaše življenje je zrcalna podoba vašega uma, zavesti in tega, kar ste v resnici.

Ni šol starodavne duhovne modrosti visoko na vrhovih himalajskih gora, ki bi čakale na nas in nam omogočile posvetitev, po kateri bi postali mistiki in svetniki. Naša življenja so tista, ki nam omogočijo posvetitev v svet veličastnosti. Nanje glejmo kot na priložnost za doseganje čedalje višjih ravni jaza, da bi lahko presegli svoje lastne omejitve in poglobili raven zavesti. Tako na zadevo gleda pragmatik in ne človek, ki je prepričan, da je žrtev.

Ko opustimo znane vzorce razmišljanja o življenju, da bi sprejeli nove paradigme, se nam takšno početje sprva zdi nenaravno. Iskreno povedano, treba se je potruditi – in zadeva je neprijetna. Zakaj? Ko se spreminjamo, se nič več ne počutimo, kot smo se nekoč. Zame je genij nekdo, ki mu ni prijetno, a vseeno sprejema takšno stanje.

Kolikokrat v zgodovini so se občudovanja vredni posamezniki upirali zastarelim prepričanjem? Živeli so onkraj svojega območja udobja, veljali za krivoverce in bedake, pozneje pa so jih kovali v zvezde kot genije, svetnike ali modrece. Sčasoma so začeli delovati pod okriljem nadnaravnega.

Kako pa lahko dosežemo točko nadnaravnega? Početi moramo to, kar je »nenaravno« – sredi krize, ko vsi občutijo pomanjkanje in revščino, moramo dajati; ko so vsi jezni in obsojajo druge, moramo ljubiti; ko se vsi bojijo, moramo biti pogumni in mirni; ko so vsi sovražni in agresivni, moramo biti prijazni; ko si vsi agresivno prizadevajo, da bi bili prvi, da bi imeli nadzor in ognjevito tekmujejo med seboj ter se do onemoglosti ženejo, da bi se prerinili na vrh, se predajte možnostim; ko pa nam postavijo diagnozo kakšne bolezni, moramo ohraniti občutek celostnosti.

Takšne odločitve v omenjenih razmerah se zdijo nenaravne, a če smo vedno znova uspešni, lahko presežemo vpliv ustaljenih pravil in se podamo v vode nadnaravnega. Najpomembnejše pa je, da ko sami delujete nadnaravno, s tem tudi drugim dovolite, da ravnajo enako. Ko nekoga opazujemo pri določenem početju, se tudi pri nas aktivirajo enaki nevroni. Ti namreč zrcalijo nevrone tiste osebe, kot bi sami ravnali enako. Primer: ko gledate plesalca salse, boste sami plesali salso bolje, kot ste jo prej. Če opazujete Sereno Williams, kako odbije teniško žogico, boste žogico prihodnjič tudi sami bolje odbili. Če opazujete nekoga, ki ljubeče in sočutno vodi skupnost, boste tudi sami takšen vodja. In če ste priča, da se nekdo sam ozdravi, ko spremeni svoje miselne procese, obstaja večja verjetnost, da bo kaj takega uspelo tudi vam.

Upam, da boste po branju te knjige spoznali, da je najpomembnejša vera vase in v polje neskončnih možnosti. Ko boste spojili vero vase – ste namreč subjektivna zavest – ter vero v objektivno zavest, boste uravnotežili namero in občutek prepuščanja. Vseeno je zadeva zapletena. Če se preveč naprezate (če se pretirano trudite), boste sami sebi v napoto, zato svojih vizij ne boste mogli uresničiti. Pretirana predaja pa poraja pretirano lenobnost in otopelost, obenem pa krni navdih. Če pa jasno namero spojite z brezkompromisnim zaupanjem v možnosti, lahko vstopite v neznano – takrat se res znajdete v nadnaravnem. Mislim, da lahko v takšnem stanju duha damo kar največ od sebe.

Ko se omenjeni stanji spojita, sem prepričan, da začnemo zajemati iz globljega vodnjaka. In ko celostnost, zadovoljstvo s seboj in ljubezen do sebe resnično izvirajo iz naše notranjosti – ker smo presegli omejitve, ki smo si jih sami vsilili –, se začne dogajati neobičajno, nadnaravno. Če ste srečni v svoji koži v sedanjem trenutku, obenem pa negujete sanje o prihodnosti, imate najboljše možnosti, da se ta prihodnost uresniči.

Ko se počutite tako celostno, da vam je vseeno ali se bo »nekaj« zgodilo, se vam začnejo dogajati osupljive stvari. Spoznal sem, da je stanje celostnosti popolno stanje ustvarjalnosti. To sem videl neštetokrat, ko sem bil priča resničnim ozdravitvam ljudi po vsem svetu. Počutijo se tako popolno, da ničesar več nočejo, ničesar več jim ne manjka, in stvari se ne trudijo več opraviti sami. Prepustijo se in na njihovo začudenje se odzove nekaj mogočnejšega od njih – preprostost tega procesa pa jih spravi v smeh.

Upam, da sta ta knjiga in moje raziskovanje začetek, ne konec. Vsekakor bom prvi dvignil roko in priznal, da ne vem vsega. Najbolj pa me veseli, ko vidim, da sem nekomu pomagal pri osebnostni rasti. Videl sem, kako preobrazba vpliva na ljudi, in lahko rečem, da smo vsi videti enako, ko smo osvobojeni spon svojih lastnih omejujočih prepričanj – ne glede na kulturo, raso ali spol.



V biologiji obstaja načelo, imenovano pojavnost, ki ga obožujem. Ste že kdaj videli jato rib, ki se v istem trenutku poda v isto smer? Ali jato ptic v letu, ki se vse gibljejo kot ena zavest – kot en um? Ko človek opazuje takšne pojave, utegne pomisliti, da vsi posamezniki v skupini sledijo enemu vodji, ki utira pot. Zdi se, da je za usklajeno gibanje več sto ali celo tisoč posameznih organizmov, ki hkrati počnejo isto stvar, dejansko potreben vodja. Vendar se v resnici dogaja nekaj drugega.

Pri tej ravni enotnosti skupina sploh nima vodje – vsi vodijo. Vsi so del iste kolektivne zavesti in hkrati počnejo isto stvar. Zdi se, kot da je celota povezana v polju informacij, ki presega vpliv prostora in časa. Skupnost nastopa kot enoten um. Vsi posamezniki se spojijo v eno in postanejo en organizem. Številčnost pomeni moč.

Podzavestno verjamemo – tako smo programirani oziroma naučeni –, da če vodimo preveč zavzeto in skušamo spremeniti svet, nas bodo zagotovo umorili. Večina velikih voditeljev, ki so spremenili tok zgodovine in so prinašali pomembna sporočila, jih na koncu »dobi«. Ne glede na to, ali govorimo o Martinu Luthru Kingu ml., Mahatmi Gandhiju, Johnu Lennonu, Ivani Orleanski, Williamu Wallaceu, Jezusu iz Nazareta ali Abrahamu Lincolnu, obstaja nezavedna stigma, prepričanje, da morajo vsi preroški voditelji dati življenje za resnico. Mogoče pa je končno napočil čas, ko je pomembneje živeti za resnico kot pa umreti zanjo.

Če bi več sto, tisoč ali celo milijonov ljudi sprejelo novo zavest, ki temelji na možnosti, če bi bila njihova dejanja skladna z namerami, in če bi zaživeli skladno z mogočnimi zakoni ljubezni, prijaznosti in sočutja, bi vzniknila nova zavest – in izkusili bi pristno enost. Takrat bi imeli verjetno ogromno voditeljev, ki bi jih bilo treba »odstraniti«.

Če se vsak dan trudite dati vse od sebe in presegate sebična stanja duha, ki jih izzovejo stresni hormoni – enako počenjam sam –, lahko skupaj spremenimo svet, če spremenimo sebe. In če bo dovolj posameznikov krepilo celostnost, bodo prej ali slej premagali vpliv sedanje miselnosti, ki temelji na strahu, tekmovalnosti, pomanjkanju, sovražnosti, pohlepu in prevarah. Sčasoma bo novo popolnoma »pogoltnilo« staro. Danes živimo v svetu, v katerem na znanstvene raziskave vplivajo posamezniki, ki jih zanima dobiček, zato dvomim, da nam razkrivajo resnico. Torej jo moramo odkriti sami.

Predstavljajte si svet, v katerem kot eno – tako kot jata rib – živijo milijarde ljudi. Predstavljajte si svet, v katerem vsakdo misli podobne poživljajoče misli, ki spodbujajo ljudi k bolj navdihnjenim odločitvam, krepijo nesebično ravnanje ter omogočajo vse več razsvetljujočih izkušenj. Ljudje ne bi več živeli pod vplivom čustev, ki omogočajo golo preživetje in ki danes prevladujejo. Danes so ljudje namreč ločeni od sveta možnosti in delujejo bolj na ravni materije, ne energije. Tako pa bi živeli bolj pod vplivom poglobljenih, nesebičnih, pristnih čustev – bili bi bolj pod vplivom energije, ne materije, in bili bi povezani z nečim mogočnejšim.

Če bi nam to uspelo, bi vzniknil čisto drugačen svet. Živeli bi, kot bi narekovalo odprto srce. To vidim sam, ko zaprem oči, da bi meditiral.





DODATEK

Zapis meditacije za spreminjanje prepričanj in dojemanj



Če bi radi ustvarili svoj posnetek vodene meditacije in ne želite kupiti zgoščenke ali različice MP3 na moji spletni strani, ste vabljeni, da preberete enega od zapisov, ki sledijo. Prvi zapis je namenjen enourni meditaciji in obsega spreminjanje dveh prepričanj ali dojemanj, drugi zapis pa je namenjen 45-minutni meditaciji, pri kateri lahko spremenite samo eno prepričanje ali dojemanje.

Če nameravate sami posneti ta zapisa, pri vsakem tripičju naredite sekundo ali dve trajajoč premor, med stavki pa naj bo ta premor dolg vsaj pet sekund. Videli boste, da sem na koncu drugega dela obeh meditacij dodal opombo, da bi vas spomnil na daljši tihi premor na posnetku, da boste lahko vztrajali v neznanem, preden se boste lotili zadnjega dela meditacije, v katerem boste spremenili enega ali dve prepričanji oziroma dojemanji.




Enourna različica meditacije

(spreminjanje dveh prepričanj in dojemanj)

Svojo pozornost … usmerite v prostor … med očmi … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … med … očmi … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor … med … senci … v prostoru.

Zaznajte … velikost prostora … med senci … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor …, ki ga zavzemata … nosnici … v prostoru.

Zaznajte … velikost prostora …, ki predstavlja notranjost vašega nosu … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor … med … jezikom … in ozadjem grla … v prostoru.

Zaznajte … velikost prostora …, ki predstavlja ozadje … vašega grla … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … energijo prostora … okoli … ušes … v prostoru.

Začutite … energijo prostora … za … ušesi … v prostoru.

Ozavestite … prostor … pod … brado … v prostoru.

Začutite … velikost prostora … okoli … vratu … v prostoru.

In zdaj … zaznajte … prostor … pod … prsmi … v prostoru.

Občutite … energijo prostora … okoli … prsi … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … velikost prostora … za … rameni … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … okoli … ramen … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor … za … hrbtom … v prostoru.

Začutite … energijo prostora … za … hrbtenico … v prostoru.

In zdaj … usmerite … pozornost … v prostor … med … stegni … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … v pregibu … kolen … v prostoru.

In zdaj … zaznajte … velikost prostora … okoli … stopal … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … za … stopali … v prostoru.

In ozavestite … prostor … okoli … celotnega telesa … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … okoli … telesa … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor … med … telesom … in stenami … sobe … v vesolju.

Zaznajte … velikost prostora …, ki ga celotna … soba … zavzema … v vesolju.

In zdaj … ozavestite … prostor …, ki ga … vse vesolje … zaseda … v vesolju.

In zdaj … zaznajte … prostor …, ki ga vse vesolje … zavzema … v vesolju.

In zdaj … je čas …, da postanete nič … nihče … in niste pod vplivom … prostora … in časa. Postanite … čista zavest. …

Čas je, da postanete zavest v neskončnem polju zmožnosti …, svojo energijo pa usmerite v neznano. … In dlje ko boste vztrajali v neznanem …, bolj boste privabljali k sebi novo življenje.

… Preprosto postanite misel v praznini neskončnosti. … Svoje pozornosti ne namenjajte ničemur … nikomur. … Čas naj ne vpliva na vas.

In če v vlogi kvantnega opazovalca ugotovite …, da se vaš um … vrača k znanemu … k ljudem … k stvarem … ali h krajem v vaši znani resničnosti … k vašem telesu … k vaši identiteti, čustvom … k času … v preteklost … ali v predvidljivo prihodnost …, preprosto ozavestite dejstvo, da opazujete znano … svojo zavest pa spet predajte praznini, kjer so možnosti ... in postanite nihče … nič … nikjer … nikdar. … Predajte se nesnovnemu svetu kvantnih zmožnosti. … Bolj ko postajate zavest v polju zmožnosti …, bolj ustvarjate možnosti in priložnosti v življenju. … Ostanite navzoči …

[V tem stanju vztrajajte od pet do dvajset minut, odvisno od tega, koliko časa imate na voljo za meditacijo.]

Torej … Katero je prvo prepričanje … ali dojemanje … v zvezi z vami in vašim življenjem, ki ste ga hoteli spremeniti?

Želite še naprej verjeti in zaznavati na ta način?

Če ne … Želim, da sprejmete odločitev … s tako izrazito namero …, da bo njen vpliv … prežet s toliko energije, da bo izničil vpliv programov v vaših možganih … ter čustvenih zasvojenosti v telesu …, obenem pa bo temu omogočil odziv na novi um. …

Dovolite, da odločitev postane izkušnja, ki je ne boste nikoli pozabili. … Pustite, naj izkušnja … porodi čustva, prežeta s takšno energijo …, da bo izničila vpliv starih programov … in spremenila vaš biološki ustroj. … Spremenite svojo energijo. … S svojo lastno energijo boste spremenili svoj biološki ustroj. …

Zdaj je čas, da opustite preteklost – naj postane samo ena od možnosti … Neskončnemu polju možnosti dovolite, naj preteklost razreši tako, kot bo prav za vas. … Opustite jo.

Kaj bi radi verjeli in dojemali v zvezi s seboj in svojim življenjem? … Kako bi se počutili ob tem?

Čas je za prehod v novo stanje duha … Telesu dovolite, naj se odzove na novi um. … Spremenite svojo energijo – jasno namero spojite z okrepljenim pozitivnim čustvom, da se bo materija dvignila na raven novega uma …

In naj vaša odločitev … okrepi energijo …, ki bo mogočnejša od izkušenj iz preteklosti. … Dovolite, naj zavest in vaša lastna energija spremenita telo … in pomaknite se v novo stanje duha … in pustite, da bo ta misel, prežeta z namero, postala mogočna notranja izkušnja …, ki bo prežeta z energijo pozitivnih čustev … in bo postala spomin, ki ga ne boste nikoli pozabili. … Star spomin boste nadomestili z novim, tako v možganih kot v telesu … Dajte! Postanite močni. … Bodite navdihnjeni. … Sprejmite odločitev, ki se je boste vedno spomnili. …

Zdaj pa … naj telo okusi prihodnost. … Pokažite mu, kako se bo počutilo, če boste tako spremenili prepričanje … in pustite mu, naj se odzove na novi um. …

In kako bi živeli v tem stanju duha? … Kakšne odločitve bi sprejemali? … Kako bi se vedli? … Kakšne izkušnje bi vas čakale v prihodnosti? … Kako bi živeli? … Kako bi se počutili? … Kako bi ljubili? … Dovolite, naj se neskončni valovi možnosti strnejo v izkušnjo v vašem življenju. …

Lahko svoje telo na čustveni ravni poučite, kako je v novi prihodnosti? … Dajte … odprite srce … in verjemite v možnosti … Občutite poživljenost … Zaljubite se v ta trenutek … in v sedanjosti izkusite želeno prihodnost. …

Zdaj svojo stvaritev predajte mogočnejšemu umu … kajti to, kar razmišljate in izkusite v tem kraljestvu možnosti …, se bo uresničilo v prihodnosti …, če boste zadevo iskreno občutili … od možnosti na ravni valovanja do delcev na ravni resničnosti … od nesnovnega k snovnemu … ob pomoči energije od misli do materije. …

Zdaj pa … svoje novo prepričanje predajte polju zavesti, ki že ve, kako poskrbeti za izid, ki bo popoln za vas … Posejte seme možnosti. …

Zdaj se posvetite drugemu prepričanju oziroma dojemanju v zvezi s seboj in svojim življenjem, ki ste ga hoteli spremeniti. … Vam koristi, če še vedno verjamete in dojemate … na ta način?

Če ne, je čas, da sprejmete trdno odločitev. … Prežeta naj bo s tolikšno energijo, da se bo telo odzvalo na novi um … sprejeta odločitev pa naj bo dokončna. … Naj postane izkušnja, ki je ne boste nikoli pozabili. … Spremenite svojo energijo, da se bo materija dvignila na raven novega uma. … Dajte! Začutite moč. … Naj vas spodbuja vaša lastna energija. …

Energija odločitve … naj na nevrološki ravni spremeni podzavestne programe v vaših možganih …, na čustveni in genski ravni pa v vašem telesu. … Vpliv te odločitve naj preseže vpliv preteklosti …, vaša energija pa naj spremeni vaš biološki ustroj. … Bodite navdihnjeni. …

Zdaj pa … to prepričanje predajte mogočnejši inteligenci. … Preprosto ga izpustite … in ga predajte … polju možnosti. … Naj se vrne v energijo. …

Kaj želite verjeti in dojemati v zvezi s seboj in svojim življenjem? … Kako bi se počutili ob tem?

Vstopite v novo stanje duha …, telesu pa dovolite, naj se dvigne na raven novega uma. … Energija te odločitve … naj spremeni vezja v možganih … in gene v telesu. … Telesu dovolite, naj svobodno vstopi v novo prihodnost. … Začutiti morate novo energijo …, da bi postali nekaj, kar je mogočnejše od telesa, okolja in časa. … Tako boste imeli nadzor nad telesom, okoljem in časom. … Postanite misel, ki vpliva na materijo. …

Svoje telo lahko na čustveni ravni naučite zaznati …, kakšni občutki bi spremljali takšno prepričanje. … Imeli bi moč … spodbujala bi vas vaša lastna mogočnost … bili bi pogumni … nepremagljivi … zaljubljeni v življenje … občutili bi svojo brezmejnost … in živeli, kot da so vaše molitve že uslišane. … Kar pogumno … telesu, ki igra vlogo nezavednega uma, omogočite, naj okusi vašo prihodnost. … Naj aktivira nove gene na novo. … Vaša energija je epifenomen materije. … Če spremenite energijo, spremenite telo … Dajte, poskrbite, da bo um vplival na materijo. …

In kako boste živeli v tem stanju duha? … Kakšne odločitve boste sprejemali? … Kako se boste vedli? … Kakšnim izkušnjam bi lahko bili priča v tem stanju duha? … Kako bi se počutili …, če bi bili ozdravljeni, svobodni in bi verjeli vase in v možnosti? … Prepustite se. …

Blagoslovite to prihodnost s svojo energijo. … Takrat boste povezani s svojo novo usodo …, kajti tja, kamor usmerjate svojo pozornost, gre tudi vaša energija. … Vlagajte v svojo prihodnost. … Naj vas določa prihodnost, ne preteklost. … Odprite srce in dovolite telesu, naj nanj vplivajo vaše notranje izkušnje … in ne pozabite, da se bo v snovnem svetu uresničilo vse, kar izkusite v območju neznanega …, saj se bo njegova energijska frekvenca znižala … in zadeva se bo pojavila v tridimenzionalnem svetu materije. …

Zdaj pa zadevo izpustite iz rok in se predajte … Dovolite, naj jo uresniči višja inteligenca tako, kot bo prav za vas. …

Zdaj pa … levo dlan položite na srce … in blagoslovite telo …, naj se dvigne na raven novega uma. … In blagoslovite svoje življenje …, naj postane podaljšek uma. … Blagoslovite svojo prihodnost …, naj nikoli ne postane preteklost. … Blagoslovite tudi svojo preteklost …, naj se spremeni v modrost. … Blagoslovite težave v svojem življenju …, naj vas spodbudijo, da boste postali še bolj mogočni … in videli skriti pomen vseh stvari. … Blagoslovite svojo dušo …, naj vas prebudi iz teh sanj ... in blagoslovite božansko v sebi …, naj vas motivira … naj vas prežema … in naj prežema vse okoli vas … in naj vas spodbuja v vašem življenju. …

Na koncu pa … se zahvalite za novo življenje, še preden se uresniči. … Tako bo telo, ki bo prevzelo vlogo nezavednega uma, začelo izkušati to prihodnost v tem trenutku. … Na čustveni ravni občutek hvaležnosti pomeni, da se je želeno že zgodilo. … Kajti hvaležnost je … najplemenitejša oblika prejemanja. …

In preprosto si zapomnite ta občutek … pozornost pa usmerite … v novo telo … v novo okolje … in v čisto novo obdobje. … Ko boste pripravljeni, lahko odprete oči.




45-minutna različica meditacije

(spreminjanje enega prepričanja ali dojemanja)

Svojo pozornost … usmerite v prostor … med očmi … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … med … očmi … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor … med … senci … v prostoru.

Zaznajte … velikost prostora … med senci … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor …, ki ga zavzemata … nosnici … v prostoru.

Zaznajte … velikost prostora …, ki predstavlja notranjost vašega nosu … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor … med … jezikom … in ozadjem grla … v prostoru.

Zaznajte … velikost prostora …, ki predstavlja ozadje … vašega grla … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … energijo prostora … okoli … ušes … v prostoru.

Začutite … energijo prostora … za … ušesi … v prostoru.

Ozavestite … prostor … pod … brado … v prostoru.

Začutite … velikost prostora … okoli … vratu … v prostoru.

In zdaj … zaznajte … prostor … pod … prsmi … v prostoru.

Občutite … energijo prostora … okoli … prsi … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … velikost prostora … za … rameni … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … okoli … ramen … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor … za … hrbtom … v prostoru.

Začutite … energijo prostora … za … hrbtenico … v prostoru.

In zdaj … usmerite … pozornost … v prostor … med … stegni … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … v pregibu … kolen … v prostoru.

In zdaj … zaznajte … velikost prostora … okoli … stopal … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … za … stopali … v prostoru.

In ozavestite … prostor … okoli … celotnega telesa … v prostoru.

Zaznajte … energijo prostora … okoli … telesa … v prostoru.

In zdaj … ozavestite … prostor … med … telesom … in stenami … sobe … v vesolju.

Zaznajte … velikost prostora …, ki ga celotna … soba … zavzema … v vesolju.

In zdaj … ozavestite … prostor …, ki ga … vse vesolje … zaseda … v vesolju.

In zdaj … zaznajte … prostor …, ki ga vse vesolje … zavzema … v vesolju.

In zdaj … je čas …, da postanete nič … nihče … in niste pod vplivom … prostora … in časa. Postanite … čista zavest. …

Čas je, da postanete zavest v neskončnem polju zmožnosti …, svojo energijo pa usmerite v neznano. … In dlje ko boste vztrajali v neznanem …, bolj boste privabljali k sebi novo življenje.

… Preprosto postanite misel v praznini neskončnosti. … Svoje pozornosti ne namenjajte ničemur … nikomur. … Čas naj ne vpliva na vas. Bolj ko se osredotočate na neznano …, več novega življenje pritegnete k sebi.

Zavesti dovolite, naj se z ravni delca pomakne na raven valovanje … z ravni materije na raven zavedanja … s snovne na nesnovno raven. … Čas in prostor naj ne vplivata več nanjo. … Iz sveta čutil … se pomaknite v svet onkraj vpliva čutil … od znanega k neznanemu … In če v vlogi kvantnega opazovalca ugotovite …, da se vaš um … vrača k znanemu … k ljudem … k stvarem … ali h krajem v vaši znani resničnosti … k vašem telesu … k vaši identiteti, čustvom … k času … v preteklost … ali v predvidljivo prihodnost …, preprosto ozavestite dejstvo, da opazujete znano … svojo zavest pa spet predajte praznini, kjer so možnosti ... in postanite nihče … nič … nikjer … nikdar. … Predajte se nesnovnemu svetu kvantnih zmožnosti. … Bolj ko postajate zavest v polju zmožnosti …, bolj ustvarjate možnosti in priložnosti v življenju. … Ostanite navzoči …

[V tem stanju vztrajajte od pet do dvajset minut, odvisno od tega, koliko časa imate na voljo za meditacijo.]

Torej … Katero je prvo prepričanje … ali dojemanje … v zvezi z vami in vašim življenjem, ki ste ga hoteli spremeniti? Želite še naprej verjeti in zaznavati na ta način? Če ne … Želim, da sprejmete odločitev … s tako izrazito namero …, da bo njen vpliv … prežet s toliko energije, da bo izničil vpliv programov v vaših možganih … ter čustvenih zasvojenosti v telesu …, obenem pa bo temu omogočil odziv na novi um. … Dovolite, naj odločitev postane izkušnja, ki je ne boste nikoli pozabili. … Pustite, naj izkušnja porodi čustva, prežeta s takšno energijo …, da bo izničila vpliv starih programov in spremenila vaš biološki ustroj. …

Spremenite svojo energijo in z njo spremenite svoj biološki ustroj … Kar pogumno! Postanite navdihnjeni in se odločite, da boste presegli vpliv svoje preteklosti. Postanite navdihnjeni, imejte polno moči! Naj vas žene vaša lastna energija … to prepričanje pa zdaj predajte mogočnejši inteligenci … mogočnejšemu umu. … Predajte se in stvari prepustite polju možnosti, naj se vrnejo pod okrilje energije. …

Kaj bi radi verjeli in dojemali v zvezi s seboj in svojim življenjem? … Kako bi se počutili ob tem? Čas je za prehod v novo stanje duha … Telesu dovolite, naj se odzove na novi um. … Energija te odločitve naj spremeni vezja v možganih ter gene v vašem telesu. Telesu dovolite, naj se osvobodi preteklosti in vstopi v novo prihodnost. … Spremenite svojo energijo – jasno namero spojite z okrepljenim pozitivnim čustvom, da se bo materija dvignila na raven novega uma … Vaša odločitev … naj okrepi energijo, ki bo mogočnejša od izkušenj iz preteklosti. … Dovolite, naj zavest in vaša lastna energija spremenita telo … in pomaknite se v novo stanje duha. … Pustite, naj vas ta trenutek določa … ta notranji proces, ta izkušnja, pa naj bo prežeta s toliko pozitivne čustvene energije, da bo postala spomin, ki ga ne boste nikoli pozabili. …

in pustite, da bo ta misel, prežeta z namero, postala mogočna notranja izkušnja …, ki bo prežeta energijo pozitivnih čustev … in bo postala spomin, ki ga ne boste nikoli pozabili. … Star spomin boste nadomestili z novim, tako v možganih kot v telesu … Dajte! Postanite močni. … Bodite navdihnjeni. … Sprejmite odločitev, ki se je boste vedno spomnili. …

Svoje telo lahko na čustveni ravni naučite zaznati, kakšni občutki bi spremljali takšno prepričanje. … Imeli bi moč … spodbujala bi vas vaša lastna mogočnost … bili bi pogumni … nepremagljivi … zaljubljeni v življenje … občutili bi svojo brezmejnost … in živeli, kot da so vaše molitve že uslišane. … Telesu omogočite, naj okusi vašo prihodnost in naj aktivira nove gene na novo. Energija je tista, ki vpliva na materijo, in ko spremenite svojo energijo, spremenite tudi telo. … Dajte, poskrbite, da bo um vplival na materijo. … Kako boste živeli v tem stanju duha? … Kakšne odločitve boste sprejemali? … Kako se boste vedli? … Kakšnim izkušnjam bi lahko bili priča v tem stanju duha? … Kako bi se počutili …, če bi verjeli v možnosti …, če bi verjeli vase …, če bi bili ozdravljeni …, če bi bili svobodni …, če bi vas navdihoval duh? … Dajte, vzljubite svojo prihodnost, naj zaživi. … Je vaša stvaritev, zaljubite se vanjo. Namenjajte ji pozornost … kajti tja, kamor usmerjate svojo pozornost, gre tudi vaša energija. … Vlagajte v svojo prihodnost tako, da jo opazujete. … Naj vas določa nova prihodnost, ne znana preteklost. … Odprite srce in dovolite telesu, naj nanj vplivajo vaše notranje izkušnje … kajti možnosti, ki jih resnično sprejmete na čustveni ravni …, vas bodo prej ali slej našle. … Od misli … do energije … in do materije. … Zdaj pa zadevo izpustite iz rok in se predajte … višji inteligenci … naj se zadeva izpelje tako, da bo prav za vas. …

Zdaj pa … levo dlan položite na srce … in blagoslovite telo …, naj se dvigne na raven novega uma. … In blagoslovite svoje življenje …, naj postane podaljšek uma. … Novo stanje duha … naj vpliva na vaš svet. … Blagoslovite svojo prihodnost …, naj nikoli ne postane preteklost. … Blagoslovite tudi svojo preteklost …, naj se spremeni v modrost. … Blagoslovite težave v svojem življenju …, naj vas spodbudijo, da boste postali še bolj mogočni. … Blagoslovite svojo dušo …, naj vas prebudi iz teh sanj in vas vodi. … Blagoslovite nevidno v sebi … energijo, ki vas preveva …, ki prekipeva v vas … ki se giblje skozi vas … in okoli vas. … Naj njen um postane vaš um … njena narava … naj postane vaša narava … njena volja … naj postane vaša volja … njena ljubezen do življenja … naj postane vaša ljubezen do življenja. … In naj vam da znamenje …, da boste vedeli, da je resnična. … Misli pošiljajo signale …, občutki pa pritegnejo dogodke v vaše življenje. … Občutenje hvaležnosti namreč pomeni …, da se je nekaj že zgodilo … in dlje ko vztrajate v hvaležnosti …, bližje vam je novo življenje …, kajti hvaležnost je najplemenitejša oblika prejemanja. … Zdaj pa ozavestite svoje novo telo … novo življenje … in popolnoma novo prihodnost.… Ko boste pripravljeni, lahko odprete oči.





OPOMBE




Prvo poglavje

1. C. K. Meador, “Hex Death: Voodoo Magic or Persuasion?” Southern Medical Journal, let. 85, št. 3: str. 244–247 (1992).

2. R. R. Reeves, M. E. Ladner, R. H. Hart in dr., “Nocebo Effects with Antidepressant Clinical Drug Trial Placebos,” General Hospital Psychiatry, let. 29, št. 3: str. 275–277 (2007); C. K. Meador, True Medical Detective Stories (North Charleston, SC: CreateSpace, 2012).

3. A. F. Leuchter, I. A. Cook, E. A. Witte, in dr., “Changes in Brain Function of Depressed Subjects During Treatment with Placebo,” American Journal of Psychiatry, let. 159, št. 1: str. 122–129 (2002).

4. B. Klopfer, “Psychological Variables in Human Cancer,” Journal of Protective Techniques, let. 21, št. 4: str. 331–340 (1957).

5. J. B. Moseley, Jr., N. P. Wray, D. Kuykendall in dr., “Arthroscopic Treatment of Osteoarthritis of the Knee: A Prospective, Randomized, Placebo-Controlled Trial. Results of a Pilot Study,” American Journal of Sports Medicine, let. 24, št. 1: str. 28–34 (1996).

6. Discovery Health Channel, Discovery Networks Europe, Discovery Channel University in dr., Placebo: Mind Over Medicine? režiser J. Harrison, predvajano 2002 (Princeton, NJ: Films for the Humanities & Sciences, 2004), DVD.

7. J. B. Moseley, Jr., K. O’Malley, N. J. Petersen, in dr., “A Controlled Trial of Arthroscopic Surgery for Osteoarthritis of the Knee,” New England Journal of Medicine, let. 347, št. 2: str. 81–88 (2002); opomba: ta neodvisna raziskava je prinesla podobne rezultate: A. Kirkley, T. B. Birmingham, R. B. Litchfield, in dr., “A Randomized Trial of Arthroscopic Surgery for Osteoarthritis of the Knee,” New England Journal of Medicine, let. 359, št. 11: str. 1097–1107 (2008).

8. L. A. Cobb, G. I. Thomas, D. H. Dillard, in dr., “An Evaluation of Internal-Mammary-Artery Ligation by a Double-Blind Technic,” New England Journal of Medicine, let. 260, št. 22: str. 1115–1118 (1959); E. G. Diamond, C. F. Kittle, in J. E. Crockett, “Comparison of Internal Mammary Artery Ligation and Sham Operation for Angina Pectoris,” American Journal of Cardiology, let. 5, št. 4: str. 483–486 (1960).

9. T. Maruta, R. C. Colligan, M. Malinchoc, in dr., “Optimism-Pessimism Assessed in the 1960s and Self-Reported Health Status 30 Years Later,” Mayo Clinic Proceedings, let. 77, št. 8: str. 748–753 (2002).

10. T. Maruta, R. C. Colligan, M. Malinchoc, in dr., “Optimists vs. Pessimists: Survival Rate Among Medical Patients over a 30-Year Period,” Mayo Clinic Proceedings, let. 75, št. 2: str. 140–143 (2000).

11. B. R. Levy, M. D. Slade, S. R. Kunkel, in dr., “Longevity Increased by Positive Self-Perceptions of Aging,” Journal of Personality and Social Psychology, let. 83, št. 2: str. 261–270 (2002).

12. I. C. Siegler, P. T. Costa, B. H. Brummett, in dr., “Patterns of Change in Hostility from College to Midlife in the UNC Alumni Heart Study Predict High-Risk Status,” Psychosomatic Medicine, let. 65, št. 5: str. 738–745 (2003).

13. J. C. Barefoot, W. G. Dahlstrom, in R. B. Williams, Jr., “Hostility, CHD Incidence, and Total Mortality: A 25-Year Follow-Up Study of 255 Physicians,” Psychosomatic Medicine, let. 45, št. 1: 59–63 (1983).

14. D. M. Becker, L. R. Yanek, T. F. Moy, in dr., “General Well-Being Is Strongly Protective Against Future Coronary Heart Disease Events in an Apparently Healthy High-Risk Population,” Povzetek #103966, predstavljen na znanstvenem srečanju Ameriškega združenja za bolezni srca, Anaheim, Kalifornija, (12. november 2001).

15. National Cancer Institute, “Anticipatory Nausea and Vomiting (Emesis)” (2013), www.cancer.gov/cancertopics/pdq/supportivecare/nausea/HealthProfessional/page4#Reference4.2.

16. J. T. Hickok, J. A. Roscoe in G. R. Morrow, “The Role of Patients’ Expectations in the Development of Anticipatory Nausea Related to Chemotherapy for Cancer,” Journal of Pain and Symptom Management, let. 22, št. 4: str. 843–850 (2001).

17. R. de la Fuente-Fernández, T. J. Ruth, V. Sossi in dr., “Expectation and Dopamine Release: Mechanism of the Placebo Effect in Parkinson’s Disease,” Science, let. 293, št. 5532: str. 1164–1166 (2001).

18. C. R. Hall, “The Law, the Lord, and the Snake Handlers: Why a Knox County Congregation Defies the State, the Devil, and Death,” Louisville Courier Journal (21. avgust 1988); glej tudi http://www.wku.edu/agriculture/thelaw.pdf.

19. K. Dolak, “Teen Daughters Lift 3,000-Pound Tractor Off Dad,” ABC News (10. april 2013), http://abcnews.go.com/blogs/headlines/2013/04/teen-daughters-lift-3000-pound-tractor-off-dad.

20. Glej opombo 1.


Drugo poglavje

1. H. K. Beecher, “The Powerful Placebo,” Journal of the American Medical Association, let. 159, št. 17: str. 1602–1606 (1955).

2. W. B. Cannon, “Voodoo Death,” American Anthropologist, let. 44, št. 2: str. 169–181 (1942).

3. Izraz placebo je bil prvič uporabljen v Psalmu 116, v uvodu k večernicam za mrtve. V srednjem veku je družina pokojnika pogosto najela žalovalce, ki so peli te verze. Njihovo lažno žalovanje je bilo pretirano, zato so izrazu placebo pripisali pomen “laskanja” oziroma “lizunstva.” Na začetku 19. stoletja so zdravniki bolnikom, ki jim niso mogli pomagati, in tistim, ki so iskali zdravniško pomoč za namišljene bolezni, začeli dajati inertne napitke, tablete in druga zdravila, da bi jih pomirili; ti zdravniki so si »sposodili« izraz placebo in mu dali pomen, kot ga poznamo zdaj.

4. Y. Ikemi in S. Nakagawa, “A Psychosomatic Study of Contagious Dermatitis,” Kyoshu Journal of Medical Science, let. 13: str. 335–350 (1962).

5. T. Luparello, H. A. Lyons, E. R. Bleecker, in dr., “Influences of Suggestion on Airway Reactivity in Asthmatic Subjects,” Psychosomatic Medicine, let. 30, št. 6: str. 819–829 (1968).

6. J. D. Levine, N. C. Gordon in H. L. Fields, “The Mechanism of Placebo Analgesia,” Lancet, let. 2, št. 8091: str. 654–657 (1978); J. D. Levine, N. C. Gordon, R. T. Jones in dr., “The Narcotic Antagonist Naloxone Enhances Clinical Pain,” Nature, let. 272, št. 5656: str. 826–827 (1978).

7. R. Ader in N. Cohen, “Behaviorally Conditioned Immunosuppression,” Psychosomatic Medicine, let. 37, št. 4: str. 333–340 (1975).

8. H. Benson, The Relaxation Response (New York: Morrow, 1975).

9. N. V. Peale, The Power of Positive Thinking (New York: Prentice-Hall, 1952).

10. N. Cousins, “Anatomy of an Illness (as Perceived by the Patient),” New England Journal of Medicine, let. 295, št. 26: str. 1458–1463 (1976).

11. N. Cousins, Anatomy of an Illness as Perceived by the Patient: Reflections on Healing and Regeneration (New York: W. W. Norton and Company, 1979).

12. T. Hayashi, S. Tsujii, T. Iburi, in dr., “Laughter Up-Regulates the Genes Related to NK Cell Activity in Diabetes,” Biomedical Research (Tokio, Japonska), let. 28, št. 6: str. 281–285 (2007).

13. N. Cousins, Anatomy of an Illness as Perceived by the Patient: Reflections on Healing and Regeneration (New York: Norton, 1979), p. 56.

14. B. S. Siegel, Love, Medicine, and Miracles: Lessons Learned About Self-Healing from a Surgeon’s Experience with Exceptional Patients (New York: Harper and Row, 1986).

15. I. Kirsch in G. Sapirstein, “Listening to Prozac but Hearing Placebo: A Meta-analysis of Antidepressant Medication,” Prevention and Treatment, let. 1, št. 2: članek 00002a (1998).

16. I. Kirsch, B. J. Deacon, T. B. Huedo-Medina in dr., “Initial Severity and Antidepressant Benefits: A Meta-analysis of Data Submitted to the Food and Drug Administration,” PLOS Medicine, let. 5, št. 2: str. e45 (2008).

17. B. T. Walsh, S. N. Seidman, R. Sysko in dr., “Placebo Response Studies of Major Depression: Variable, Substantial, and Growing,” Journal of the American Medical Association, let. 287, št. 14: str. 1840–1847 (2002).

18. R. de la Fuente-Fernández, T. J. Ruth, V. Sossi, in dr., “Expectation and Dopamine Release: Mechanism of the Placebo Effect in Parkinson’s Disease,” Science, let. 293, št. 5532: str. 1164–1166 (2001).

19. F. Benedetti, L. Colloca, E. Torre, et al., “Placebo-Responsive Parkinson Patients Show Decreased Activity in Single Neurons of the Subthalamic Nucleus,” Nature Neuroscience, vol. 7, no. 6: 587–588 (2004).

20. F. Benedetti, A. Pollo, L. Lopiano, et al., “Conscious Expectation and Unconscious Conditioning in Analgesic, Motor, and Hormonal Placebo/Nocebo Responses,” Journal of Neuroscience, vol. 23, no. 10: pp. 4315– 4323 (2003).

21. F. Benedetti, H. S. Mayberg, T. D. Wager, in dr., “Neurobiological Mechanisms of the Placebo Effect,” Journal of Neuroscience, let. 25, št. 45: str. 10390–10402 (2005).

22. F. Benedetti, M. Amanzio, S. Baldi, in dr., “Inducing Placebo Respiratory Depressant Responses in Humans via Opioid Receptors,” European Journal of Neuroscience, let. 11, št. 2: str. 625–631 (1999).

23. T. J. Kaptchuk, E. Friedlander, J. M. Kelley in dr., “Placebos Without Deception: A Randomized Controlled Trial in Irritable Bowel Syndrome,” PLOS ONE, let. 5, št. 12: str. e15591 (2010).

24. A. J. Crum in E. J. Langer, “Mind-Set Matters: Exercise and the Placebo Effect,” Psychological Science, let. 18, št. 2: str. 165–171 (2007).

25. R. Desharnais, J. Jobin, C. Côté in dr., “Aerobic Exercise and the Placebo Effect: A Controlled Study,” Psychosomatic Medicine, let. 55, št. 2: str. 149–154 (1993).

26. B. Blackwell, S. S. Bloomfield in C. R. Buncher, “Demonstration to Medical Students of Placebo Responses and Non-drug Factors,” Lancet, let. 299, št. 7763: str. 1279–1282 (1972).

27. I. Dar-Nimrod in S. J. Heine, “Exposure to Scientific Theories Affects Women’s Math Performance,” Science, let. 314, št. 5798: str. 435 (2006).

28. C. Jencks in M. Phillips, ur., The Black-White Test Score Gap (Washington, D.C.: Brookings Institution Press, 1998).

29. C. M. Steele in J. Aronson, “Stereotype Threat and the Intellectual Test Performance of African Americans,” Journal of Personality and Social Psychology, let. 69, št. 5: str. 797–811 (1995).

30. A. L. Geers, S. G. Helfer, K. Kosbab in dr., “Reconsidering the Role of Personality in Placebo Effects: Dispositional Optimism, Situational Expectations, and the Placebo Response,” Journal of Psychosomatic Research, let. 58, št. 2: str. 121–127 (2005); A. L. Geers, K. Kosbab, S. G. Helfer in dr., “Further Evidence for Individual Differences in Placebo Responding: An Interactionist Perspective,” Journal of Psychosomatic Research, let. 62, št. 5: str. 563–570 (2007).

31. D. R. Hamilton, How Your Mind Can Heal Your Body (Carlsbad, CA: Hay House, 2010), str. 19.

32. D. Goleman, B. H. Lipton, C. Pert in dr., Measuring the Immeasurable: The Scientific Case for Spirituality (Boulder, CO: Sounds True, 2008), str. 196; B. H. Lipton in S. Bhaerman, Spontaneous Evolution: Our Positive Future (and a Way to There from Here) (Carlsbad, CA: Hay House, 2009), str. 25.


Tretje poglavje

1. A. Vickers, People v. the State of Illusion, režija S. Cervine (Phoenix, AZ: Exalt Films, 2012), film; glej tu iLaboratory of Neuro Imaging, University of California, Los Angeles, http://www.loni.ucla.edu/About_Loni/education/brain_trivia.shtml.

2. L. R. Squire in E. R. Kandel, Memory: From Mind to Molecules (New York: Scientific American Library, 1999); glej tudi D. Church, The Genie in Your Genes: Epigenetic Medicine and the New Biology of Intention (Santa Rosa, CA: Elite Books, 2007), str. 94.

3. Znano tudi kot Hebbovo pravilo oziroma Hebbov zakon; glej D. O. Hebb, The Organization of Behavior: A Neuropsychological Theory (New York: John Wiley & Sons, 1949).

4. K. Aydin, A. Ucar, K. K. Oguz in dr., “Increased Gray Matter Density in the Parietal Cortex of Mathematicians: A Voxel-Based Morphometry Study,” American Journal of Neuroradiology, let. 28, št. 10: str. 1859–1864 (2007).

5. V. Sluming, T. Barrick, M. Howard in dr., “Voxel-Based Morphometry Reveals Increased Gray Matter Density in Broca’s Area in Male Symphony Orchestra Musicians,” NeuroImage, let. 17, št. 3: str. 1613–1622 (2002).

6. M. R. Rosenzweig in E. L. Bennett, “Psychobiology of Plasticity: Effects of Training and Experience on Brain and Behavior,” Behavioural Brain Research, let. 78, št. 1: str. 57–65 (1996); E. L. Bennett, M. C. Diamond, D. Krech, in dr., “Chemical and Anatomical Plasticity Brain,” Science, let. 146, št. 3644: str. 610–619 (1964).


Četrto poglavje

1. E. J. Langer, Mindfulness (Reading, MA: Addison-Wesley, 1989); E. J. Langer, Counter Clockwise: Mindful Health and the Power of Possibility (New York: Ballantine Books, 2009).

2. C. Feinberg, “The Mindfulness Chronicles: On the ‘Psychology of Possibility,’” Harvard Magazine (september – oktober 2010), http://harvardmagazine.com/2010/09/the-mindfulness-chronicles.

3. J. Medina, The Genetic Inferno: Inside the Seven Deadly Sins (Cambridge, VB: Cambridge University Press, 2000), str. 4.

4. F. Crick, “Central Dogma of Molecular Biology,” Nature, let. 227, št. 5258: str. 561–563 (1970).

5. M. Ho, “Death of the Central Dogma,” Institute of Science in Society press release (9. marec 2004), http://www.i-sis.org.uk/DCD.php.

6. S. C. Segerstrom in G. E. Miller, “Psychological Stress and the Human Immune System: A Meta-analytic Study of 30 Years of Inquiry,” Psychological Bulletin, let. 130, št. 4: str. 601–630 (2004); M. S. Kopp in J. Réthelyi, “Where Psychology Meets Physiology: Chronic Stress and Premature Mortality—The Central-Eastern European Health Paradox,” Brain Research Bulletin, let. 62, št. 5: str. 351–367 (2004); B. S. McEwen and T. Seeman, “Protective and Damaging Effects of Mediators of Stress. Elaborating and Testing the Concepts of Allostasis and Allostatic Load,” Annals of the New York Academy of Sciences, let. 896: str. 30–47 (1999).

7. J. L. Oschman, “Trauma Energetics,” Journal of Bodywork and Movement Therapies, let. 10, št. 1: str. 21–34 (2006).

8. K. Richardson, The Making of Intelligence (New York: Columbia University Press, 2000), omenja ga E. L. Rossi v The Psychobiology of Gene Expression: Neuroscience and Neurogenesis in Hypnosis and the Healing Arts (New York: W. W. Norton and Company, 2002), str. 50.

9. E. L. Rossi, The Psychobiology of Gene Expression: Neuroscience and Neurogenesis in Hypnosis and the Healing Arts (New York: W. W. Norton and Company, 2002), str. 9.

10. D. Church, The Genie in Your Genes: Epigenetic Medicine and the New Biology of Intention (Santa Rosa, CA: Elite Books, 2007), str. 32.

11. Glej http://www.epigenome.org.

12. J. Cloud, “Why Your DNA Isn’t Your Destiny,” Time Magazine (6. januar 2010), http://content.time.com/time/magazine/article/0,9171,1952313,00.html#ixzz2eN2VCb1W.

13. M. F. Fraga, E. Ballestar, M. F. Paz in dr., “Epigenetic Differences Arise During the Lifetime of Monozygotic Twins,” Proceedings of the National Academy of Sciences USA, let. 102, št. 30: str. 10604–10609 (2005).

14. D. Ornish, M. J. Magbanua, G. Weidner in dr., “Changes in Prostate Gene Expression in Men Undergoing an Intensive Nutrition and Lifestyle Intervention,” Proceedings of the National Academy of Sciences, let. 105, št. 24: str. 8369–8374 (2008).

15. L. Stein, “Can Lifestyle Changes Bring out the Best in Genes,” Scientific American (17. junij 2008), http://www.scientificamerican.com/article.cfm?id=can-lifestyle-changes-bring-out-the-best-in-genes.

16. T. Rönn, P. Volkov, C. Davegårdh in dr., “A Six Months Exercise Intervention Influences the Genome-Wide DNA Methylation Pattern in Human Adipose Tissue,” PLOS Genetics, let. 9, št. 6: str. e1003572 (2013).

17. D. Chow, “Why Your DNA May Not Be Your Destiny,” LiveScience (4. junij 2013), http://www.livescience.com/37135-dna-epigenetics-disease-research.html; glej tudi opombo 12 zgoraj.

18. M. D. Anway, A. S. Cupp, M. Uzumcu in dr., “Epigenetic Transgenerational Actions of Endocrine Disruptors and Male Fertility,” Science, vol. 308, no. 5727: pp. 1466–1469 (2005).

19. S. Roy, S. Khanna, P. E. Yeh, in dr., “Wound Site Neutrophil Transcriptome in Response to Psychological Stress in Young Men,” Gene Expression, let. 12, št. 4–6: str. 273–287 (2005).

20. M. Uddin, A. E. Aiello, D. E. Wildman in dr., “Epigenetic and Immune Function Profiles Associated with Posttraumatic Stress Disorder,” Proceedings of the National Academy of Sciences, let. 107, št. 20: str. 9470– 9475 (2010).

21. S. W. Cole, B. D. Naliboff, M. E. Kemeny in dr., “Impaired Response to HAART in HIV-Infected Individuals with High Autonomic Nervous System Activity,” Proceedings of the National Academy of Sciences, let. 98, št. 22: str. 12695–12700 (2001).

22. J. Kiecolt-Glaser, T. J. Loving, J. R. Stowell, in dr., “Hostile Marital Interactions, Proinflammatory Cytokine Production, and Wound Healing,” Archives of General Psychiatry, let. 62, št. 12: str. 1377–1384 (2005).

23. J. A. Dusek, H. H. Otu, A. L. Wohlhueter in dr., “Genomic Counter-Stress Changes Induced by the Relaxation Response,” PLOS ONE, let. 3, št. 7: str. e2576 (2008).

24. M. K. Bhasin, J. A. Dusek, B. H. Chang in dr., “Relaxation Response Induces Temporal Transcriptome Changes in Energy Metabolism, Insulin Secretion, and Inflammatory Pathways,” PLOS ONE, let. 8, št. 5: str. e62817 (2013).


Peto poglavje

1. S. Schmemann, “End Games End in a Huff,” New York Times (20. oktober 1996), http://www.nytimes.com/1996/10/20/weekinreview/end-games-end-in-a-huff.html.

2. J. Corbett, “Aaron Rodgers Is a Superstar QB out to Join Super Bowl Club,” USA Today (20. januar 2011), http://usatoday30.usatoday.com/sports/football/nfl/packers/2011-01-19-aaron-rodgers-cover_N.htm.

3. J. Nicklaus, Golf My Way, s K. Bowdenom (New York: Simon & Schuster, 2005), str. 79.

4. H. H. Ehrsson, S. Geyer in E. Naito, “Imagery of Voluntary Movement of Fingers, Toes, and Tongue Activates Corresponding Body-Part-Specific Motor Representations,” Journal of Neurophysiology, let. 90, št. 5: str. 3304–3316 (2003).

5. A. Pascual-Leone, D. Nguyet, L. G. Cohen, in dr., “Modulation of Muscle Responses Evoked by Transcranial Magnetic Stimulation During the Acquisition of New Fine Motor Skills,” Journal of Neurophysiology, let. 74, št. 3: str. 1037–1045 (1995).

6. V. K. Ranganathan, V. Siemionow, J. Z. Liu in dr., “From Mental Power to Muscle Power: Gaining Strength by Using the Mind,” Neuropsychologia, let. 42, št. 7: str. 944–956 (2004); G. Yue in K. J. Cole, “Strength Increases from the Motor Program: Comparison of Training with Maximal Voluntary and Imagined Muscle Contractions,” Journal of Neurophysiology, let. 67, št. 5: str. 1114–1123 (1992).

7. P. Cohen, “Mental Gymnastics Increase Bicep Strength,” New Scientist, let. 172, št. 2318: str. 17 (2001), http://www.newscientist.com/article/dn1591-mental-gymnastics-increase-bicep-strength.html#.Ui03PLzk_Vk.

8. A. Guillot, F. Lebon, D. Rouffet in dr., “Muscular Responses During Motor Imagery as a Function of Muscle Contraction Types,” International Journal of Psychophysiology, let. 66, št. 1: str. 18–27 (2007).

9. I. Robertson, Mind Sculpture: Unlocking Your Brain’s Untapped Potential (New York: Bantam Books, 2000); S. Begley, “God and the Brain: How We’re Wired for Spirituality,” Newsweek (7. maj 2001), str. 51–57; A. Newburg, E. D’Aquili in V. Rause, Why God Won’t Go Away: Brain Science and the Biology of Belief (New York: Ballantine Books, 2001).

10. Rossi, The Psychobiology of Gene Expression.

11. Yue in Cole, “Strength Increases from the Motor Program”; N. Doidge, The Brain That Changes Itself (New York: Viking Penguin, 2007).

12. K. M. Dillon, B. Minchoff in K. H. Baker, “Positive Emotional States and Enhancement of the Immune System,” International Journal of Psychiatry in Medicine, let. 15, št. 1: str. 13–18 (1985–1986); S. Perera, E. Sabin, P. Nelson in dr., “Increases in Salivary Lysozyme and IgA Concentrations and Secretory Rates Independent of Salivary Flow Rates Following Viewing of Humorous Videotape,” International Journal of Behavioral Medicine, let. 5, št. 2: str. 118–128 (1998).

13. B. E. Kok, K. A. Coffey, M. A. Cohn in dr., “How Positive Emotions Build Physical Health: Perceived Positive Social Connections Account for the Upward Spiral Between Positive Emotions and Vagal Tone,” Psychological Science, let. 24, št. 7: str. 1123–1132 (2013).

14. T. Yamamuro, K. Senzaki, S. Iwamoto in dr., “Neurogenesis in the Dentate Gyrus of the Rat Hippocampus Enhanced by Tickling Stimulation with Positive Emotion,” Neuroscience Research, let. 68, št. 4: str. 285–289 (2010).

15. T. Baumgartner, M. Heinrichs, A. Vonlanthen in dr., “Oxytocin Shapes the Neural Circuitry of Trust and Trust Adaptation in Humans,” Neuron, let. 58, št. 4: str. 639–650 (2008).

16. M. G. Cattaneo, G. Lucci in L. M. Vicentini, “Oxytocin Stimulates in Vitro Angiogenesis via a Pyk-2/Src-Dependent Mechanism,” Experimental Cell Research, let. 315, št. 18: str. 3210–3219 (2009).

17. A. Szeto, D. A. Nation, A. J. Mendez in dr., “Oxytocin Attenuates NADPH-Dependent Superoxide Activity and IL-6 Secretion in Macrophages and Vascular Cells,” American Journal of Physiology: Endocrinology and Metabolism, let. 295, št. 6: str. E1495–501 (2008).

18. H. J. Monstein, N. Grahn, M. Truedsson in dr., “Oxytocin and Oxytocin- Receptor mRNA Expression in the Human Gastrointestinal Tract: A Polymerase Chain Reaction Study,” Regulatory Peptides, let. 119, št. (1–2): str. 39–44 (2004).

19. J. Borg, O. Melander, L. Johansson in dr., “Gastroparesis Is Associated with Oxytocin Deficiency, Oesophageal Dysmotility with HyperCCKemia, and Autonomic Neuropathy with Hypergastrinemia,” BMC Gastroenterology, let. 9: str. 17 (2009).


Šesto poglavje

1. Discovery Channel, “Brainwashed,” 2. sezona, 4. del serije Curiosity, predvajano 28. oktobra 2012.


Sedmo poglavje

1. A. Mardiyati, “Kuda Lumping: A Spirited, Glass-Eating Javanese Game of Horse,” Jakarta Globe (16. marec 2010), http://www.thejakartaglobe.com/archive/kuda-lumping-a-spirited-glass-eating-javanese-game-of-horse.

2. To zelo dobro ponazarjata še zlasti dve raziskavi. V prvi so udeleženci nosili posebna očala – če so pogledali levo, so vse videli modro, če pa so pogledali desno, so vse videli rumeno. Po določenem času niso več zaznavali modrih in rumenih odtenkov; svet se jim je zdel takšen kot prej, ker ga niso opazovali z očmi, ampak z možgani. Ti so poskrbeli za resničnost, ki je temeljila na njihovih spominih; glej I. Kohler, The Formation and Transformation of the Perceptual World (New York: International Universities Press, 1964). V drugi raziskavi so udeležencem z depresijo za trenutek pokazali dve sliki – ena je prikazovala proslavljanje, druga pa pogreb. Bolj so si zapomnili prizor pogreba, kar nakazuje, da okolje zaznavamo tako, kot je skladno z našimi občutki oziroma počutjem; glej A. T. Beck, Cognitive Therapy and The Emotional Disorders (New York: International Universities Press, 1976).

3. D. P. Phillips, T. E. Ruth in L. M. Wagner, “Psychology and Survival,” Lancet, let. 342, št. 8880: str. 1142–1145 (1993).

4. P. D. Rozée in G. van Boemel, “The Psychological Effects of War Trauma and Abuse on Older Cambodian Refugee Women,” Women and Therapy, let. 8, št. 4: str. 23–50 (1989); G. B. van Boemel in P. D. Rozée, “Treatment for Psychosomatic Blindness Among Cambodian Refugee Women,” Women and Therapy, let. 13, št. 3: str. 239–266 (1992).

5. L. Siegel, “Cambodians’ Vision Loss Linked to War Trauma,” Los Angeles Times (15. oktober 1989), http://articles.latimes.com/1989-10-15/news/mn-232_1_vision-loss.

6. A. Kondo, “Blinding Horrors: Cambodian Women’s Vision Loss Linked to Sights of Slaughter,” Los Angeles Times (4. junij 1989), http://articles.latimes.com/1989-06-04/news/hl-2445_1_pol-pot-khmer-rouge-blindness.

7. P. Cooke, “They Cried until They Could Not See,” New York Times Magazine, let. 140: str. 24–25, 45–48 (23. junij 1991).

8. R. de la Fuente-Fernández, T. J. Ruth, V. Sossi in dr., “Expectation and Dopamine Release: Mechanism of the Placebo Effect in Parkinson’s Disease,” Science, let. 293, št. 5532: str. 1164–1166 (2001).

9. S. Siegel in B. M. C. Ramos, “Applying Laboratory Research: Drug Anticipation and the Treatment of Drug Addiction,” Experimental and Clinical Psychopharmacology, let. 10, št. 3: str. 162–183 (2002).

10. S. L. Assefi in M. Garry, “Absolut Memory Distortions: Alcohol Placebos Influence the Misinformation Effect,” Psychological Science, let. 14, št. 1: str. 77–80 (2003).

11. R. S. Ulrich, “View Through a Window May Influence Recovery from Surgery,” Science, let. 224, št. 4647: str. 420–421 (1984).

12. C. W. F. McClare, “Resonance in Bioenergetics,” Annals of the New York Academy of Sciences, let. 227: 74–97 (1974).

13. B. H. Lipton, The Biology of Belief: Unleashing the Power of Consciousness, Matter & Miracles (Carlsbad, CA: Hay House, 2008), str. 111; A. R. Liboff, “Toward an Electromagnetic Paradigm for Biology and Medicine,” Journal of Alternative and Complementary Medicine, let. 10, št. 1: str. 41–47 (2004); R. Goodman and M. Blank, “Insights into Electromagnetic Interaction Mechanisms,” Journal of Cellular Physiology, let. 192, št. 1: str. 16–22 (2002); L. B. Sivitz, “Cells Proliferate in Magnetic Fields,” Science News, let. 158, št. 13: str. 196–197 (2000); M. Jin, M. Blank in R. Goodman, “ERK1/2 Phosphorylation, Induced by Electromagnetic Fields, Diminishes During Neoplastic Transformation,” Journal of Cellular Biochemistry, let. 78, št. 3: str. 371–379 (2000); C. F. Blackman, S. G. Benane in D. E. House, “Evidence for Direct Effect of Magnetic Fields on Neurite Outgrowth,” FASEB Journal, let. 7, št. 9: str. 801–806 (1993); A. D. Rosen, “Magnetic Field Influence on Acetylcholine Release at the Neuromuscular Junction,” American Journal of Physiology, let. 262, št. 6, 1. del: str. C1418–C1422 (1992); M. Blank, “Na, K-APTase Function in Alternating Electrical Fields,” FASEB Journal, let. 6, št. 7: str. 2434–2438 (1992); T. Y. Tsong, “Deciphering the Language of Cells,” Trends in Biochemical Sciences, let. 14, št. 3: str. 89–92 (1989); G. P. A. Yen-Patton, W. F. Patton, D. M. Beer, in dr., “Endothelial Cell Response to Pulsed Electromagnetic Fields: Stimulation of Growth Rate and Angiogenesis in Vitro,” Journal of Cellular Physiology, let. 134, št. 1: str. 37–46 (1988).


Osmo poglavje

1. N. Bohr, “On the Constitution of Atoms and Molecules,” Philosophical Magazine, let. 26, št. 151: str. 1–25 (1913).

2. F. A. Popp, “Biophotons and Their Regulatory Role in Cells,” Frontier Perspectives, let. 7, št. 2: str. 13–22 (1998).


Deseto poglavje

1. D. J. Siegel, The Mindful Brain: Reflection and Attunement in the Cultivation of Well-Being (New York: W. W. Norton and Company, 2007).


Enajsto poglavje

1. L. Fehmi in J. Robbins, The Open-Focus Brain: Harnessing the Power of Attention to Heal Mind and Body (Boston: Trumpeter Books, 2007).





ZAHVALE



Ko sem končal svojo drugo knjigo, sem bil prepričan, da ne bom več pisal. Izjemno sem se namreč trudil, da sem našel čas za pisanje in raziskovanje, medtem ko sem vodil kliniko za integrativno zdravljenje, kjer je vedno vladala gneča, obenem pa sem skoraj vsak teden potoval – da ne omenjam časa za družino, sestanke z zaposlenimi ali celo za spanje in obedovanje. Seveda ni bilo časa, da bi strmel skozi okno, opazoval naravo in v nedogled čakal, da se mi utrne naslednja misel.

Spoznal sem, da uresničevanje zamisli terja ogromno vztrajnosti, odločnosti, osredotočenosti, vzdržljivosti, energije, časa, ustvarjalnosti in – kar je najpomembnejše – podpore. Vse to mi je uspelo samo z brezpogojno ljubeznijo, spodbudami, pomočjo in sodelovanjem svojih sodelavcev, zaposlenih, prijateljev in družine. Zanje sem za vedno hvaležen.

Rad bi se zahvalil ekipi Hay House, ker so še enkrat verjeli vame. Počaščen sem in blagoslovljen, da sem del tako čudovite družine. Hvala vam, Reid Tracy, Stacey Smith, Shannon Littrell, Alex Freemon, Christy Salinas in preostali člani ekipe. Upam, da sem tudi jaz po svoje oplemenitil vaša življenja.

Tu in tam nas blagoslovijo angeli. Ti so običajno ponižni, nesebični, močni in zelo predani. Imam to srečo, da sem pri pisanju te knjige srečal pravega angela. Moja draga urednica in zdaj tudi prijateljica Katy Koontz je utelešenje odličnosti, čarobnosti, miline in ponižnosti. Katy, globoko sem počaščen, ker sem sodeloval s teboj pri tem projektu. Hvala, ker si tako neutrudna, modra in iskrena – in ker se tako razdajaš.

Sally Carr, cenim tvoje ukvarjanje z mojim rokopisom. Tako blagoslovljen sem, ker si si takoj, ko je bilo treba, vzela čas zame. Bila si tako darežljiva.

Rad bi se zahvalil tudi Pauli Meyer, svoji izvršni pomočnici in menedžerki, ki je postala prava voditeljica in glas razuma v mojem življenju. Hvala, ker si tako predana istemu cilju kot jaz. Tvoja luč sije. Neznansko sem navdušen nad tem, kar si postala.

Dana Reichel je glavna administratorka na naši kliniki in moja osebna pomočnica. Dana, cenim, kako pomembna si pri nadzorovanju zaposlenih. Poskrbiš, da se vsi počutijo ljubljene in imajo občutek, da je poskrbljeno zanje. Ne morem se ti dovolj zahvaliti za čustveno inteligenco, preprosto modrost, pogum in radost, ki jo prinašaš številnim ljudem – tudi meni. Prosim, vztrajaj.

Hvala ti, Trina Greenbury. Še nikoli nisem srečal tako organizirane, profesionalne, iskrene in plemenite osebe. Hvala, ker še vedno hodiš po poti z menoj. Mislim, da si osupljiva.

Moja svakinja Katina Dispenza igra ključno vlogo na številnih ustvarjalnih področjih. Katina, veliko srečo imam, ker si tako skrbna in delaš zame. Vedno opazim vse podrobnosti, ki jim nameniš pozornost, ko skrbiš za moje predstavljanje svetu. Prava zvezda si.

Posebna zahvala gre tudi vam: Rhadell Hovda, Adam Boyce, Katie Horning, Elaina Clauson, Tobi Perkins, Bruce Armstrong, Amy Schefer, Kathy Lund, Keren Retter, dr. Mark Bingel in dr. Marvin Kunikiyo. Vsi na številne čudovite načine plemenitite moje življenje, in hvaležen sem vsakomur od vas.

Dr. Jeffrey Fannin je naš kvantni nevroznanstvenik, ki mi na nešteto načinov pomaga meriti spremembe. Jeffrey, zaradi tebe piševa zgodovino. Brezmejno spoštujem vse, kar počneš zame.

Dr. Dawson Church je genij in plemeniti prijatelj, ki je tako strastno predan znanosti in misticizmu kot jaz. Dawson, ob tvojih čudovitih besedah v predgovoru k tej knjigi se čutim počaščenega. Upam, da bova še sodelovala.

Beth Wolfson skrbi za moje učitelje in je predana podjetniška voditeljica. Hvala, Beth, ker si z menoj ustvarila poslovni model za preobrazbo, in ker tako neskončno predano verjameš v to sporočilo. Preostalim učiteljem po svetu, ki tako marljivo delajo, da bi bili številnim ljudem vzor pri uvajanju sprememb, kot tudi vodenja – vaša predanost delu me navdihuje.

Posebej moram omeniti še Johna Collingswortha in Jonathana Swartza, ki sta mi vrhunsko svetovala, da bolje razumem ustroj poslovnega sveta.

Moji otroci Jace, Gianna in Shen, ki odraščajo in postajajo spoštovanja vredni mladi odrasli – hvala, ker mi dovolite, da sem tako čudaški.

In moji ljubljeni Roberti Brittingham: ti si moj placebo.





O AVTORJU



Joe Dispenza, doktor kiropraktike, je prvič opozoril nase kot eden od znanstvenikov v nagrajenem filmu What the Bleep Do We Know!? Od objave filma leta 2004 poglablja in širi svoje delo v več smeri – vse odsevajo njegovo navdušenje nad ugotavljanjem, kako lahko ljudje uporabijo najnovejše izsledke s področij nevroznanosti in kvantne fizike – ne le za zdravljenje bolezni, ampak tudi za srečnejše in bolj izpolnjeno življenje. Dr. Joeja žene prepričanje, da je lahko vsakdo od nas veličasten in ima brezmejne sposobnosti.

Kot učitelj in predavatelj je bil dr. Joe doslej vabljen na nastope v več kot 26 državah na šestih celinah. Izobražuje več tisoč ljudi, predava razumljivo, spodbudno in sočutno. Podrobno pojasnjuje, kako lahko ljudje preoblikujejo svoje možgane in telesa, da bi ustvarili trajne spremembe. Poleg številnih spletnih in televizijskih tečajev izvaja tudi tridnevne nadaljevalne in petdnevne izpopolnjevalne delavnice po svetu.

Kot raziskovalec dr. Joe preučuje znanost, povezano s spontanimi remisijami, zanima pa ga tudi, kako se ljudje sami znebijo kroničnih težav in celo neozdravljivih bolezni. Nedavno se je začel povezovati z drugimi znanstveniki, s katerimi poglobljeno preučuje učinke meditacije med svojimi nadaljevalnimi delavnicami. S svojo ekipo opravlja mapiranje možganov z elektroencefalografijo (EEG) in merjenjem energijskega polja posameznikov z napravo, ki omogoča vizualizacijo izločenih plinov (GDV). Z monitorji HeartMath meri koherentnost srca, s senzorjem GDVSputnik pa meri energijo, navzočo v prostoru, kjer poteka delavnica – pred dogodkom, med njim in po njem. Načrtuje, da bo raziskave kmalu lahko oplemenitil z epigenetskim testiranjem.

V vlogi avtorja je dr. Joe napisal knjigi Evolve Your Brain: The Science of Changing Your Mind ter Breaking the Habit of Being Yourself: How to Lose Your Mind and Create a New One (Odvadite se biti to, kar ste: kako izgubiti svoj um in ustvariti novega) – v obeh podrobno opisuje nevroznanost sprememb in epigenetiko. Dr. Joe se je za kiropraktika izšolal v ustanovi Life University, kjer je diplomiral z odliko. Podiplomsko izobraževanje je namenil področjem nevrologije, nevroznanosti, delovanja možganov in možganske kemije, celične biologije, tvorjenja spomina ter staranja in dolgoživosti. Ko dr. Joe ne predava in piše, sprejema bolnike na svoji kliniki za kiropraktiko v bližini Olympie v zvezni državi Washington.





Doslej izšlo



Zbirka NeZavedno



JOE DISPENZA

Odvadite se biti to, kar ste

Placebo ste vi

Komplet dveh meditacij Placebo ste vi (2 CD-ja)

GREGG BRADEN

Med znanostjo in duhovnostjo

BRUCE H. LIPTON

Biologija prepričanj

Učinek medenih tednov

DAVID R. HAMILTON

Kako um zdravi telo

Nalezljiva moč mišljenja

Usoda proti svobodni volji

Trenutek odločitve

VADIM ZELAND

Projektor posebne realnosti

Zlom tehniziranega sistema

Apokrifni transurfing 1 in 2

Transurfing v 78 dneh

Upravljalec realnosti

Transurfing realnosti 1.–5.del

DAIN HEER

Bodi ti, spremeni svet

DR. SAMO JAVORNIK

Karma v horoskopu, 1. in 2. del

VLADIMIR MILOŠEVIĆ

Psihodrama

ŽIVORAD MIHAJLOVIČ SLAVINSKI

PEAT in nevtralizacija prvinskih polarnosti

Vrnitev enosti

Transcendent

KARL DAWSON IN SASHA ALLENBY

Tapkaj in spremeni matrico

JESSICA ORTNER

Tapkanje za uspešno hujšanje in boljšo telesno samopodobo

NICK ORTNER

Tapkanje za lajšanje bolečin

Tapkanje

ESTHER IN JERRY HICKS

Denar in Zakon privlačnosti

Soustvarjanje na višku

Zakon privlačnosti

Karte Denar in Zakon privlačnosti

Karte Prosite, dano vam je

Karte Zdravje in Zakon privlačnosti

NATAŠA MARTINČIČ – AŠVATA

Zakaj se Buda smeje?

CATHERINE SHAINBERG

Sanjsko rojstvo

Kabala in moč sanjanja

STEWART PEARCE

Alkimija glasu

GARY ZUKAV

Duhovno partnerstvo

MICHAEL J. LOSIER

Zakon povezovanja

DR. NEJA ZUPAN

Osebna odličnost v podjetju

PHIL STUTZ & BARRY MICHELS

Orodje

ARMANDO TORRES

Srečanja z nagualom

MAGIČNOST GIBANJA

Z namero do zavesti, srčnosti in svobode

CARLOS CASTANEDA

Magične kretnje

TAISHA ABELAR

Prehod vračev

ALEISTER CROWLEY

Tot tarot

ANGELES ARRIEN

Priročnik za tarot

DOREEN VIRTUE IN RADLEIGH VALETINE

Velika knjiga o angelskem tarotu

COLETTE BARON-REID

Zemljevid





Vsebina

MARJAN OGOREVC

Spremna beseda k slovenski izdaji

DR. DAWSON CHURCH

Predgovor

PROLOG

Prebujenje

UVOD

Um je pomemben


Prvi del: INFORMACIJE

PRVO POGLAVJE

Je to mogoče?

DRUGO POGLAVJE

Kratka zgodovina placeba

TRETJE POGLAVJE

Učinek placeba na možgane

ČETRTO POGLAVJE

Učinek placeba na telo

PETO POGLAVJE

Kako misli spreminjajo možgane in telo

ŠESTO POGLAVJE

Dojemljivost

SEDMO POGLAVJE

Načini razmišljanja, prepričanja in zaznavanja

OSMO POGLAVJE

Kvantni um

DEVETO POGLAVJE

Tri zgodbe o osebni preobrazbi

DESETO POGLAVJE

Od informacij k preobrazbi: dokaz, da ste res placebo


Drugi del: PREOBRAZBA

ENAJSTO POGLAVJE

Priprava na meditacijo

DVANAJSTO POGLAVJE

Meditacija za spreminjanje prepričanj in dojemanja


EPILOG

Pod okriljem nadnaravnega


DODATEK

Zapis meditacije za spreminjanje prepričanj in dojemanja

Opombe

Zahvale

O avtorju





Joe Dispenza

Placebo ste vi

Zbirka NeZavedno

NASLOV IZVIRNIKA

You are the Placebo

Copyright © 2014 by Joe Dispenza

© za izdajo v slovenščini Založba Primus, d.o.o., Brežice 2017

Gradivo za barvno prilogo v knjigi je omogočil Jeffrey Fannin, dr. med. Dr. Fanninu gre posebna zahvala za barvne skene možganov in njihovo interpretacijo.

Vse pravice pridržane. Nobenega dela te knjige ni dovoljeno reproducirati ali prenašati v kakršni koli obliki ali s kakršnimi koli elektronskimi ali mehanskimi sredstvi, vključno s fotokopiranjem, snemanjem ali s kakršnim koli sistemom shranjevanja in priklica informacij, brez pisnega dovoljenja založnika, razen v primeru kratkih navedkov, vključenih v kritiške članke ali kritike.

Informacije v tej knjigi ne nadomeščajo strokovnega zdravstvenega nasveta; v vseh primerih se vedno posvetujte s svojim zdravnikom. Vse podane informacije bralec uporablja na lastno odgovornost. Avtor in založnik izrecno zavračata odgovornost za kakršno koli škodo, izgubo ali tveganje, osebno ali drugačno, ki bi bili posredna ali neposredna posledica uporabe in udejanjanja vsebine tega dela ali spletnih strani tretje osebe.

PREVEDEL Jernej Zoran

LEKTORIRALA Andreja More

UREDILA Barbara Lipovšek

OBLIKOVANJE Žiga Valetič

ILUSTRACIJI NA OVITKU elaelo, photomaru, DepositPhotos

IZDALA IN ZALOŽILA Založba Primus, d. o. o., Brežice, www.primus.si

ZA ZALOŽBO Damjan Racman

Elektronska izdaja

Dostopno na: www.biblos.si

Brežice, 2024



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 197366019

ISBN 978-961-7224-05-4 (ePUB)