Velikonočno jutro
rilat angelj pristopil je k mojej postelji in me zbudil. Bilo je še zgodaj, izgodaj. V sosednej sobi udarila je ura ravno zdaj polu treh. Iz bližnjega |zvonika pokali so nepreaehoma topiči, a iz zvouika vaške cerkve glasili so se v umetneni nabiranji zveueči zvonovi tako veličastno, tako sladko, da seje srce topilo v nepopisljivej radosti a oko rosilo solze nenaravne milobe. Napravil sem se in odšel z dobrimi roditelji v cerkev k vstajenju. Morje lučic vzprejelo nas je v svetišči. Vse stene so bile oživljene, vsi oltarji strmeli so čudežu vstajenja. Tam pred velikira oltarjera prepeval je gospod župnik čarobne jutranjice in vabil vernike, da bi prišli, pokleknili ia molili večnega Boga. Vse je slušalo, vse klečalo ganeno od svete groze in plakalo v nebeškem veselji.
Zdaj zapojo orglje in po vsem hramu božjem glase se hvalniee presvetej Trojici, ki je nam dodelila milost, da smo zopet doeakali svetega jutra.
Zastave in križi se začn6 gibati. Ljudje vstajajo, vsak si prižiga svojo svečico, a po vsem svetišči veličastno zadoni ^alleluja," in ,,alleluja" pojoč uvrsti se verna proeesija, da spremlja okrog cerkve od smrti vstalega Zveličarja. — Zopet zaplakalo je src^, zopet zarosilo oko. Tam gori nad nanii razpenjalo se je jasno vzpomladno nebo, miljone in miljone zvezdic blestelo je na njem. Zdelo se mi je, da so zvezdice očesa angeljev božjih, ki se radujejo z vernim ljudstvom in pojo slavo svojemu Gospodu. V zvoniku slavili so zvonovi, na hribčeku poviševali so topiči rajsko procesijo. Ljudstva je bilo vse polno in vsak je nesel svojo gorečo svečico, kakor bi hotel v božjem jutru svetiti svojemu vstalemu Bogu. 0 Bog moj! kako lepo je danes vže tukaj na zeralji, kako lepo mora biti še le tam gori pri Tebi! Ohraui, o ohrani mi sree Tebi tako udano, kakor je danes, da bodetn kdaj obhajal 6110 večno ,,velikonoč" s Teboj v svetem raji. —
Procesija vrnila se je v ceikev in začela sveta maša. Po dovršenom božjem opravilu odhajali smo vsak na svoj dom. Jutranja zarija je ravno krasila gore in ptiči prepevali so sveto jutro. Ljiulje so želeli drug drugemu veselo ,,allolujo" in po sinjem zraku odmevalo je: alleluja!                                                            J. Rejec
__^__