VSEBINA. Prost. Kretanov: Anton Aškerc • 291 Milan Pugelj: Umrl je.....296 M. L.: Je priplavala ml ladja... • 299 Fran Albrecht: Avgust Strlndberg 300 Ivan Ivanov: Zavij se v noč! ■ • 308 Fran Govekar: Iz spominov na Antona Aškerca.......309 Ignacij Gruden: Pesem ribičev • 314 Listek.............285 Književnost: Dr. K. Ozvald: Srednješolska vzgoja. — Socialni problemi. — Dr. Kari Slane: Avstrijski Jugoslovani in morje. — Češke pravljice. — Polom. Glasba: O izdanjih .Glasbene Matice". Raznoterosti: Naša književna društva. — .Srbska Književna Zadruga". — Iz Letopisa Jugoslovanske Akademije. — .Zveza slovanskih akademij. — Savez hrvatskih književnih društava. — Nobelova nagrada in Slovani. — .Pri Primčevih". — Nikdo ne čita. Naše slike. LISTNICA UREDNIŠTVA. Guštin: „Solnce" pride. — G. v Lj. itd.: Povprašujete, zakfj urednik sam naznanja in ocenja največ knjig. Odgovarjam: 1. Če pošlje človek knjigo kam v oceno, prečesto ne dobi niti ocene niti knjige nazaj. 2. Sam hočem biti temeljiteje poučen o važnejših pojavih. 3. Nočem biti urednik, ki le zbira rokopise — ne žica, po kateri le drugi telegrafirajo — hočem res mihi subicere ne rebus subiectus esse. Sicer pa mi je dobro došlo, kar mi pošljete Vi ali drugi, ki imajo svoje misli. Na zdar! Nenaročenih rokopisov uredništvo ne vrača! Naročnina »Slovana" znaša na leto 12 K, na pol leta 6 K, na četrt leta 3 K. Posamezni zvezki po 1 K 20 h. Dijakom je naročnina znižana 10 K letno. Za Nemčijo 13 K 50 h, za druge države 15 K. — Cena inseratom: Dvostopna ■ petit-vrsta 30 h za enkratni natis; za večkrat po dogovoru. - Lastnina in tisk D. Hribarja v Ljubljani. — Urednik dr. Fran Ilešič v Ljubljani. PROSTOSLAV KRETANOV: anton aškerc, V ZRCALU ZASEBNIH PISEM. (Dalje). Po tistem (poslednjem) Aškerčevem pismu iz Šmarij pri Jelšah z dne 27./8. 1884. je nastal dolg presledek v najinem dopisovanju ... Mene so neizprosne »službene dolžnosti" preganjale zdržema križem domovine, da nisem utegnil misliti na zasebno občevanje s svojimi prijatelji, raztresenimi na vseh koncih in krajih našega ozemlja. V spomladi 1. 1885. me je bilo zaneslo daleč preko slovenske meje, med brate Srbe tja doli v žitorodni B a n a t in preko Donave in Fruške Gore v ravni Srem, kjer sem preživel dva vesela meseca, da uživam še danes, po 27 letih, preslastne spomine na tisti poezijepolni izlet na bajni, slikoviti, slovanski jug. Ko sem se vrnil zopet na Slovensko, sem našel prijatelja A. Aškerca tam doli v Slovenskih Goricah: pri Sv. Lovrencu v Juršincih, kjer je pomagal »duše pasti" ljudomilemu, tolerantnemu župniku Jakobu Mešku. To je bil duhovnik po božji volji še starega kroja iz Slomškove šole, ki je živel po nauku apostola Pavla, da se je namreč veselil z veselimi, a žaloval z žalostnimi župljani svojimi... Z Aškercem sta živela, kakor sem se prepričal na prvi pogled, v prijateljskem sporazum-ljenju, kakor pristna duhovna brata. Bil je pravi užitek, sedeti z njima pri obedu, kjer smo se razgovarjali neprisiljeno, prostodušno in odkritosrčno, kakor stari znanci iz davno minulih mladostnih dni. Nehote sem se spominjal na enake sestanke in obmizne pogovore v hiši našega »jože-finskega starokatolika": Davorina Trstenjaka, ko nam je pripovedal zanimive epizode iz svojega semeniškega življenja v Gradcu pod „švabskim" škofom Zangerlejem ... Po preprostem duhovniškem kosilu, ki smo ga navadno zalili s čašo zlatosojne vinske kapljice iz cerkvenih šentlovrenskih goric, in sicer iz preteklega desetletja, spremil meje prijatelj »Tone" do Koserjeve gostilne, kjer sva izpila še vsak po eno kupico „Šentjanževca", na kar sem se jaz napotil po dolini navzdol proti starodavnemu Ptuju, Aškerc pa po ilovnatem brdu navzgor v kaplansko svojo celico ... Tako sem ga ondi posetil menda dva ali tri krat ter ga našel in ostavil vselej na telesu in duhu zdravega, čilega in zadovoljnega... Potem sem se pa zopet zaletel v širni svet, med kričave, nemirne ljudi, kjer so mi potekali dnevi, tedni in meseci kakor bliskoviti trenutki, da nisem niti opazil, kdaj je minilo to ali ono leto, kamoli, da bi bil rekapituliral vse svoje več ali manj zanimive doživljaje. In tako mi je po-šumelo v večnost veleživahno, izpremenljivo, uprav romantično petletje, kakor bi pihnil.. . Začetkom leta 1891. sem vnovič otresel s svojih nog prah in blato stare naše tercijalke Ljubljane, po kateri je takrat mrgolelo vse polno grdogledih vohunov, vladnih »opričnikov" in „elastičnih" .streberjev" ter sem se preselil v Trst med iskrenejše in odločnejše naše Primorce... Ondi sem našel koncem julija meseca na pošti naslednji lakonično pisani vizitni listič: „Deskopolis vrh Himalaje, 29./7. 1891. ; V dan 31. julija želi Ti vsega najboljšega Tvoj stari A. Aškerc." Deskopolis! — neka čudna, po Slovenskem jeziku dišeča grščina 1 Kje je to? Pogledam poštni pečat; ondi stoji: „Weitenstein" — zopet nova uganka 1 Pregledam ves imenik poštnih uradov, ondi je natisnjeno: Weitenstein = Vitanje. A kje je to Vitanje — pomagaj mi Ko-slerjev zemljevid slovenskih dežel! In zares: Vitanje pod Pohorjem! Za Boga svetega! Kako prideš Ti, predragi moj Tone, na podnožje štajerske Himalaje, kako si prekrstil naše gozdnato Pohorje? sem se vprašal nehote. Je li Te je pre- gnal kak —nadangel „Mihael" iz raja Slovenskih Goric tja gor v pohorsko puščavo? Kakšen prepovedan sad pa si snedel? Mari si hotel i Ti postati »Bogu enak", po zapeljivi obljubi zvite kače — svobodomiselnosti: »Eritis sicut Deus, scientes bonum et malum?" Ali pa si morda rad o vol j 110 šel v puščavo po zgledu Svojega patrona-imenjaka: „Sv. Antona pustinjaka" ka-li? Najrajši bi bil pohitel kar naravnost k njemu v posete ter se uveril na svoje oči, kako in kaj; toda bil sem takrat sam priklenjen, kakor Prometej na kavkaško skalo, na primorski svoj svobodno izvoljeni „službeni rayon". Pisal sem torej prijatelju Aškercu vsa ona vprašanja, na katera pa nisem dobil nikakršnega odgovora izpod »Himalaje". Šele, ko sem mu sredi meseca januarja leta 1892. pisal za god (17./I.) ter pismu priložil čestitko na lični poli papirja, ki sem jo dal podpisati po sedemdesetih tržaških narodnjakih, sem prejel od Aškerca naslednje pismo: „ Dragi mi Kretanov! Vsako pismo Tvoje me razveseli, ker vem, da si odkrita duša. Tudi poslednje pismo Tvoje čital sem z veseljem, ker se v njem zrcali prijateljsko srce Tvoje. Tudi jaz sem še zmerom prijatelj Tvoj, čeprav jako slab — korrespondent. Prijetno iznenadila me je »priloga" pismu Tvojemu, na kateri mi toliko odličnih rodoljubov tržaških pošilja čestitke svoje. Vsej tej p. t. gospodi izrekam svojo srčno zahvalo za ljubeznivo pozornbst, s kateroj so me počastili 1 Pravo prijateljsko pismo pa človeku še dvojno dobro dene, ako mu dojde v kraj, v kakeršnem bivam n. pr. sedaj jaz. Čeprav šteje trg (Vitanje) circa 600 duš, samih „Nemcev", vendar ga med vsemi ni človeka, s komer bi mogel prostodušno občevati. Teden za tednom sem zaprt v izbi svoji — no pravi Anton Pušča vnik!... Jako originalno sem praznoval letos svoj god. Ob 5. zjutraj šel sem bil na spoved tri ure daleč na Pohorje, mestoma do kolena po snegu; nazaj t e š č iti nisem si upal, zato tisto nedeljo niti cerkvenega opravila imeti nisem mogel, ko sem se vrnil ob 111/2. Kaj jih je, ki službujejo na lahkih šta-cijah, čeprav so v primeri z menoj pravi Marki Kraljeviči, a jaz moram biti na najtežavnejši fari v škofiji, ker . .. tako zahteva „politika" 1 — Ako prideš letos kaj k meni, dobro došel! Poklanjam se še enkrat vsem gospodom na „prilogi". Da mi ostaneš zdrav! Do svidenja! Tvoj Vitanje, 23./I. 1892. Aškerc. P. S. Gospod urednik »Edinosti" naj ne zameri, da sem vrnil poslano mi na ogled »Edinost". Kriv je edini muhasti „financminister". Devet mesecev potem sem prejel v Trstu — poste restante od Aškerca naslednjo dopisnico: »Dragi Kretanov! Hvala ti lepa za poslane mi »Spomine".1) Prejemši jih začel sem ročno čitati in jih pre-čital do konca. Čitajo se prav gladko; zanimivega je nemalo v njih; tudi literarni zgodovinar Ti bo hvaležen zanje. — Kreni jo kaj v — Mozirje. Lepo te pozdravlja Tvoj Mozirje, 21./10. 1892. Tone." Z novim letom 1893. sem se jaz preselil tretjič v Ljubljano, kjer sem pri našem zavarovalnem generalatu prevzel »načelništvo" življen-skega oddelka. S početka se torej nisem mogel dosti brigati za vnanje zadeve, imajoč dovolj posla s preureditvijo svojega notranjega področja. V ta službeni „circulus vitiosus" mi je priletela, kakor Noetu ona golobica z oljčno vejico v kljunu, iz daljnega iztoka — turška dopisnica s tem-le pozdravom : »Carigrad, 13. maja 1893. Sabajlah hajrusum! Ravnokar sem se vrnil s prekrasnega izleta po Bosporu do Črnega Morja! — Carigrad je nepopisen! — Vozil sem se tudi po maloazijski železnici dobro uro daleč!... Čudni kraji!... Vinogradi, — ciprese, figovo drevje!... Živio! Aškerc." Ta mali, kratkobesedni listič iz Carigrada mi je oživel vse spomine na davno minula šolska leta, ko smo prebirali tiste patrijarhalne žgodbe Sv. Pisma stare Zaveze iz Jutrovih dežel. Obenem mi je razžaril na pol ugaslo hrepenenje po zlati ; ...,.,' ^Spomini na znamenite može slove n-, s k e. Cital: Vatroslav Holz dne 9. aprila 1892. v tržaški .Slovanski Čitalnici". Ponatis iz .Edinosti". svobodi in po prostem kretanju širom brezmejnega sveta... Ko sem potem čital v »Slovenskem Narodu" popis tistega Aškerčevega »Izleta v Carigrad", kjer me je posebno zanimal oni ganljivi prizor, ko turški derviši zavidljivo zrejo za katoliškim svečenikom Aškercem, ki se guga po sofijski „čaršiji" navzdol, prišedši iz Bezenškove podzemeljske »biblijoteke" — sem pisal pesniku šaljivo pismo, v katerem ga dražim zaradi tistega „guganja". Prijatelj »Tone" mi je na to odgovoril na vizitki to-le: „Ljubi moj Vatroslav! Vsega najboljšega za Tvoj god! Da si namlatiš pri »Slaviji" polne »kište" cekinov! Hvala Ti na prijaznih vrstah Tvojih. Glej, glej, kako me zavida zarad tistih par kupic v bolgarski kleti »Izvor"! Pa se še izgovarja, da me ne zavida! Ali ne veš: „Kdor se izgovarja — ta se zatožuje"...? Ali kaj prideš v naše hribe? Morebiti pa jaz poprej pridem — v Ljubljano ... nemogoče ni. Z najlepšim pozdravom! Mozirje, 30./7. 1893. A. Aškerc." Ker se nisem mogel odzvati pesnikovemu povabilu, mi je čez pol leta zopet pisal, in sicer precej obširno pismo, v katerem najpoprej povprašuje glede izplačila dne 20./10. 1882. po meni mu zavarovanega kapitala, ki ga nujno rabi ter sklepa s temi-le značilnimi besedami: »Saj je človeka sram povedati, da živi v prepiru s svojim »financministrom". Pri meni se temu ni čuditi; plača moja je beraška, časopisi pa stanejo mnogo in — turške rane1) se niso še čisto zacelile ..." Potem pa nadaljuje tako-le: »Na srčni gratulaciji Tvoji za god — lepa hvala. Vem, da je odkritosrčna. Svoj čas Ti vrnem — kadar pride Sv. Ignacij „ex societate Jesu". — Čeprav potuješ večinoma le po službenih opravkih, vendar je dobro za Te, da si včasi malko prevetriš suknjo in — dušo. Jaz sem zdaj že za dalje časa spet prikovan na Mozirje. Služba, delo itd. Sicer se srčno dolgočasim na — svetu. Ako še prideš kdaj na svojem vsemirnem kretanji v obližje „solnčnega sestava" Mozir- l) Potni stroški za .Izlet v Carigrad. Op. pisca. skega, kreni za gotovo enkrat proti Mozirju, ki leži v znamenji „flosarja", ne pa da bi spet po slabem vzgledu kakega kometa švignil mimo po neznanih in nejasnih potih nazaj v centrum ljubljanske „Zvezde" ... Kadar prideš, pomenila se bova marsikaj. Z najlepšim pozdravom Tvoj Mozirje, 17./I. 1894. Aškerc." Pri najboljši volji zopet nisem mogel ugoditi povabilu Aškerčevemu, da bi ga, kakor bi bil rad, posetil v svetlem Mozirju. Tisto leto je namreč naš zavod praznoval svojo petindvajsetletnico, na katero je nas, svoje sotrudnike povabil v Prago, za kar je bilo treba mnogo priprav. In tako sem torej naposled, in sicer šele v 50. letu svoje dobe prišel prvič na — Dunaj, glavno in prestolno mesto Avstrije, za katere državni obstanek sem se boril že kot dvaindvajsetleten mladenič pri Visu; pa je bil vtisek tega mojega mimoidočega poseta tudi mnogo intenzivnejši, nego bi bil v mlečnozobni mladosti. Še bolj pa se mi je vtisnil v dušo pogled na zlato »stovežato matuško" Prago, kjer sem sredi meseca maja v družbi veledušnega mentorja, Ivana Hribarja in štirih veselih tovarišev preživel pet blaženih spomladnih dni, ki mi ostanejo v spominu do poslednjega trenutka mojega življenja!... Vračaje se iz Prage, smo se po želji našega ravnatelja dva dni ustavili na Dunaju. Pa ker se je naš vešči vodnik odpeljal naprej domov, smo bili zbegani in sami sebi prepuščeni kakor ovce brez pastirja. Brezciljno tavaje po mestu, dospeli smo naposled i na cesarski dvor baš pred menjanjem dvorne straže, ki se vrši vsako opoldne z godbo vpričo nebrojne množice dunajskih postopačev. Meni vsa ta pompozna uprizoritev ni ugajala in sem se obrnil v stran — kar stopa mimo mene širokopleč gospod z duhovniškim ovratnikom in s cilindrom na glavi, ki sem ga takoj spoznal ter ga nagovoril šaljivo tako-le: No, da! Če Vi veste tistih par »grehecev" ......, zaradi tega še ni treba nositi glave tako ponosno pokonci —: dober dan, gospod doktor! »Kdo pa mrmra tu okrog!?" se je okrenil zdajci opisani gospod, vprašaje me hkrati, kdo da sem. Da se predrznem govoriti slovenski tu na — dvorišču cesarskega dvora, kaj ne da? Samo besedico bom izpregovoril, pa me boste takoj spoznali, gospod doktor! sem mu odvrnil ter rekel: S r p e n i c a! „A, Vi ste — Prostoslave!" je vzkliknil presenečen oni gospod ter mi segel v roko. Bil je dr. Fran Borgia S e d e j, takratni dvorni kaplan in sedanji knez in nadškof goriški, s katerim sem se bil upoznal pred leti osebno na Srpenici v Soški Dolini, kjer je nadomeščal obolelega vikarja Kurinčiča, najboljšega pevca-tenorista vse ondotne vladikovine ... To neznatno epizodico sem tu porinil vmes, ker spada, kakor bom takoj dokazal, k označenju Aškerčevega spoznanja z imenovanim cerkvenim dostojanstvenikom in intimnim duhovniškim prijateljem sošolcem Simona Gregorčiča.— Kakor mi je bil obljubil v svojem pismu iz Mozirja dne 17./I. 1894, mi je vrnil čestitko za god na vizitki od ondod dne 30./7. 1894.: „Dragi Vatroslav! Vsega najboljšega za jutršnji Tvoj god želi Ti iz srca Tvoj A.Aškerc." In poldrugi mesec na to, v septembru leta 1894. se mi je ponudila končno prilika za dolgo zaželjeni zopetni poset prijatelju Antonu Aškercu v Mozirjii. Imel sem namreč izplačati zavarovani kapital nekemu posestniku po smrti njegove žene v on-dotni okolici. Prišedši v Mozirje, sem najpoprej posetil prijatelja A. Aškerca, ki je imel svoje ka-plansko stanovanje v stari šoli. Sprejel me je z glasnim vzklikom: „No, vendar enkrat si prišel!" In ko sem ga povabil, da bi me spremil v Ko-karje, je bil z veseljem pripravljen ter je šel nemudoma peš z menoj ob Savinji navzgor do Turnškove hiše, kjer je bila gostilnica in proda-jalnica ob enem. Tam sva si najela voz. Ko je voznik pripeljal koleselj pred prag, mu reče Aškerc: „Vas ni treba — bom jaz ko-čiral!" In usedši se poleg mene na voz, je pognal konjiča-belca: Hiiii, šimelj! Danes imaš — latinskega kočijaša! Če ti ne znaš bolje voziti, kakor jaz koči ra ti, pojdemo vsi trije v Savinjo!" .... „Kakor Praznik s svojoj ženoj, kaj ne da!" sem pridodal jaz, oponašaje pesnikov „oj!", čemu je on pritrdil s tipičnim svojim: „ha, ha!" Aškerc je bil tisti dan izredno dobre volje, pa, kakor sem čutil iz njegovih besed, bil je to le nekakšen „Galgenhumor", kajti stresal jih je iz rokava kar cele litanije pikrih sarkazmov in gorjupih dovtipov, da se je vse iskrilo okrog naju. Pravil mi je, da se mora usposobiti za kak drugi poklic, pa makar za kočijaža; kajti za »duhovnika", kakor pravijo, pre nisem „poklican"... Pripovedoval mi je potem ondi „pod milim nebom," da je imel neke konflikte radi svojih — obmiznih pogovorov z vitanjskim župnikom, ki jih je ta-le sproti zapisoval ter jih kar gorke poročal knezoškofijskemu ordinarijatu. Nedavno da je moral romati zaradi tistih pogovorov z župnikom Jos. Žičkarjem v Maribor, kjer mu jih je preiskovalni kanonik Košar dal čitati s pristavkom: „Čemu razpravljate takšne stvari z ljudmi, ki ne razumejo nikakšne nedolžne šale!"... Šlo je za neke kritične opazke Aškerčeve o nedostojnih prispodobah o D. Mariji v lavretanski litaniji ... „Ne vem, kakšno vero uče dandanašnji?" je nadaljeval imenovani prelat. „Zdaj se duhovnik ne sme več ne šaliti, ne smejati, ne piti, ne peti, da ne govorim o plesu, ki ga slikajo kakor direkten pohod v pekel... Za Slomškovega ško-fovanja je bilo povsem drugače! Ko se je tolerantni škoi Anton Martin napovedal za birmo, je posebej še naročil dotičnemu župniku, naj povabi vse vesele svoje tovariše iz okolice: „da bomo po cerkvenem opravilu katero zapeli ter da bomo, kakor pravi ena njegovih vinoslavnih pesem: ,dobre volje tam'...." Po lojalnem Aškerčevem pojasnilu onih šaljivih pogovorov je pesnik podpisal neko izjavo, da se prvič: smatra slej kakor prej katoliškim duhovnikom ter da drugič: pri-pozna k n ez o š k o f i j s k i ordinarijat za svojo predstojno oblast v cerkvenih zadevah, potem pa se je zglasil pri škofu, ki ga je sprejel jako „milostljivo" in mu podelil v znak sprave „apostolski blagoslov"____ Kaj pa hočeš še več, duša krščanska? sem ga vprašal takisto na videz jovijalno, na kar mi je prijatelj Tone tožil, da ga zdaj zopet preganjajo neke — »histerične tercijalke," ki ga hodijo črnit v dekanijo, da jim je „preposveten" ter „premalo pobožen" ka-li?.. V resnici pa gre za to, ker da neče poslušati njihovih neslanih čenč v izpovednici... »Sploh: vidim, da bode treba izpreči ter poiskati si drugo službo!" je rekel nekam bridko ter pognal „šimeljna" na Praznikovo dvorišče. Ker je bil gospodar nekje v gozdu, odkoder se vrne šele proti večeru, sem naročil sinu, naj pride oče k — Turnšku, da mu izplačam zavarovani denar vpričo njega. In vrnila sva se v naznačeno gostilnico nazaj, kjer sva v šatoru pod velikansko lipo sedela do večera, v družbi zgovornega gospodarja in drugih gostov. Ko se je solnce nagibalo za gornjegrajske gore, bližala sta se od nazarijskega samostana sem doli ondotni frančiškanski pater-gvar-dijan in neki drug črno oblečen gospod s cilindrom na glavi, ki sem ga spoznal že od daleč. Bil je — dvorni kaplan: dr. Fran B. Sede j z Dunaja! Šel sem gospodoma naproti ter ju pozdravil. Ko me je dr. Sedej zagledal, je vzkliknil presenečen: »Oho! Vi pa za menoj hodite!" „Ni res, gospod doktor! ampak Vi ste prišli za menoj, kajti jaz sem Vas ostavil še 20. majnika letos na — Dunaju!" sem rekel. „Imate prav!" je odvrnil, potem pa pridodal: »Spotoma domov na Goriško si ogledam prelepo vašo Savinjsko Dolino .. Na to sem ga vprašal, če bi mu smel predstaviti nekoga, ki ga sicer ne pozna po obličju, pač pa po njegovih delih. »Prosim!" je rekel živahno, na kar sem poklical Aškerca, ki je prihitel naglih korakov iz šatora. Tu se nam je predočil ganljiv prizor, kako sta si gledala zavzeta iz obličja v obličje: tu — iz avstrijske stolice došli dvorni kaplan, tam pa skromni župniški pomočnik iz Mozirja! Po iskrenem medsebojnem pozdravu je dr. Sedej povabil Aškerca na izprehod po zelenem bregu Savinje gor in dol, kjer sta se pptem peri-patetično razgovarjala celo uro ... Kaj sta ona dva ondi tisti večer razpravljala, ne vem; kajti pesnik mi ni ničesar ppvedal, jaz ga pa tudi nisem nič vprašal, zlasti ker je korakal potem, domov grede, ves zamišljen ppleg mene ob bistro šumeči Savinji navzdol. Ko pa sva v Mozirju dospela do njegovega stanovanja, je Aškerc izpregovoril te-je pomenljive besede: »Hvala Ti lepa, da si me seznanil s tem modrim, blagodušnim in kakor je videti, tolerantnim duhovnikom, kakršnih ni v naši vladikovini! Ko bi on bil škof, f)i se pod njegovim vodstvom dal prijetno obdelovati — „vinograd Gospodov"!..." Na to pa se je pesnik okrenil naglo, mi stisnil roko ter želeč mi »Le h ko noč|" smuknil skozi vrata v temno šolsko vežo.-- Drugo jutro na vse zgodaj sem ostavil Mozirje, ne da bi se bil mogel posloviti od Aškerca. — (Konec prihodnjič.) { CAVTAT. j . .......................................................................................................................•iiiiiiiiiiiiiiiiiii(iiiiiiii(iiiik«iii«iiiii*iiii«itiiiiiiiiiiii(ia(iiiiiiiii7 > O) o n « k. JS CD a o • 11 j v "E* > nu a V) T3 E n z. z n. z. v Ljubljani — obrestuje hranilne vloge po 4 II O 12 3 v » 5? N o -n < S Š-O U t» O^I brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje posojilnica sama za svoje vložnike. Sprejema tudi vloge na tekoči račun s čekovnim prometom in jih obrestuje od dne vloge do dne dviga, na kar se opozarjajo zlasti trgovci in denarni zavodi po deželi. » ' -- n največja slovenska hranilnica! S Prometa koncem 1.1911 614'5 milijonov kron. g> * * § 3 p, 53 O e c S A js js -o^ E , c cs t a in * >> M % M *> u n s« s* s* Vi * ?3 u fD N M u> Q fO a O ♦ ■-I M o o a H o a M s*r —i o N O 7? ** a * u <2> a a. s« Illesf, hranilnica ljubljanska v [ijubljanl, Prešernova ulica 3, Sprejema vloge vsak delavnik. Sprejema tudi vložne knjižice drugih denarnih zavodov. Obrestuje po 4 V4% brez odbitka. Za vloge jamči rezervni zaklad hranilnice in mestna občina ljubljanska z vsem svojim premoženjem in z vso davčno močjo. Poslovanje nadzoruje c. kr. deželna vlada. Izključena je vsaka špekulacija in izguba vloženega denarja. Posoja na zemljišča in poslopja proti 5% obrestim in najmanj Va*' ir.c-tizacije. Za varčevanje ima vpeljane domače hranilnike. Posoja tudi na menice n vrednostne papirje. 1 1 =