Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNISTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 19.000
Letna inozemstvo	Lir.	30.000
Letna inozemstvo, USA dol.	28
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	jjS
Mk
Leto XXXIV. - Štev. 24 (1708)
Gorica - četrtek, 17. junija 1982 - Trst
Posamezna številka Lir 400
Ali SV. UŠI dovolj poznano? Romar v težkih trenutkih
Na sveto mašo niti dva človeka ne gledata popolnoma enako: tisti, ki je globoko veren, gleda na mašno daritev drugače od tistega, ki je malo veren ali celo neveren. Neveren človek more opaziti le zunanje dogajanje: govorjenje, petje, pokleke, vstajanje, različne duhovnikove kretnje, pripravo darov, dviganje nečesa belega in končno delitev tistega belega vernikom. Ali ga more vse to zanimati in pritegniti? Težko. Morda pa koga pritegne ubrano skupno ali zborovsko petje, izredno zavzeto sodelovanje vernikov in še kaj.
Globoko veren človek gleda na mašno daritev popolnoma drugače. Opazi sicer vse tisto kakor neveren človek. Za vsem pa vidi globljo stvarnost, ki je ni mogoče drugače zaznati kakor le z vero. Kdor nima oči, bo za ta globlji pogled nujno prikrajšan. Pa tudi tisti, ki se ni nikoli zanimal, da bi spoznal pomen in važnost sv. maše, skušal prodreti v njeno globino, se zanimal, kako je maša po svoji obredni zgradbi urejena in kako se organsko razvija, se potrudil, da bi pri maši sodeloval, se žrtvoval, da bi bila maša res njegova, res naša.
Kako je danes z mašo? Kaj je z nedeljsko mašo? Je večini sedanjih kristjanov res postala tujek, s katerim nimajo kaj početi?
Težko je na ta vprašanja pritrditi. A ko vidimo, kako se manjša število nedeljnikov, tj. tistih, ki hodijo redno v nedeljo k maši, nas prevzame skrb. Kaj bo, če se naši ljudje ne bodo hranili in krepili pri maši z božjo besedo in obhajilom?
ZAKAJ NI MAŠA VEČ VREDNOTA?
Za mnoge kristjane maša očividno ni več vrednota, ki bi jo vključevali v svoje življenje. Človek se pač odloča za tisto, kar mu je vrednota, kar mu nekaj pomeni, kar mu pomaga. In zakaj ni posluha za tako veliko vrednoto kot je maša? Odgovor na to bomo našli v odgovoru na drugo vprašanje: Kaj mi pomeni Kristus?
Če ima Kristus malo prostora v mojem življenju, ga tudi njegova daritev, ki je pač maša, ne more imeti. Le v primeru, da se ga z vero, upanjem in ljubeznijo oklepamo kot pravega Boga in človeka ter svojega odrešenika, nam bo sveto tudi njegovo naročilo, ki ga je dal pri zadnji večerji.
Naročilo se glasi: To delajte v moj spomin! Kako naj bo moja ljubezen do njega iskrena, če niti te njegove oporoke, njegove poslednje volje ne izpolnjujem ali le na pol? Ali je zame Kristusova daritev, maša, vrednota, je odvisno torej od odgovora na vprašanje, ali je Kristus zame res vrednota. Ali me Kristusova čudovita o-sebnost sploh kdaj pretrese? Brez vedno globlje vere, upanja in ljubezni do Kristusa ne bo vedno bolj tesnega sodelovanja z njegovo daritvijo.
Kdor se med mašo dolgočasi, ne ve, kaj bi pri maši počenjal, ali sploh ne hodi k maši, bi moral napraviti temeljit pregled svojega duhovnega zdravstvenega stanja, če ni morda njegove vere, upanja in ljubezni do Kristusa že temeljito razdejal rak dolgočasja, ki je zelo nevaren. Potrebno je, da storimo vse, kar je v naši moči in uporabljamo božja zdravila.
Zdravniški recept predpisuje naslednja glavna zdravila: branje in premišljevanje evangelija, to je sv. pisma, neprestano prizadevanje za izpolnjevanje božje volje, tudi samo pripravo na mašo in dejavno sodelovanje pri njej ter življenje iz mašne daritve. Ta zdravila niso pregrenka za tistega, ki je z božjo pomočjo vsaj nekoliko zaslutil pravo veličino evharistične skrivnosti.
Mašo bomo torej cenili, kolikor bomo cenili Kristusa kot Odrešenika. Kolikor imamo lakote in žeje po njegovi odrešilni jedi in pijači, ki je on sam. Če se zavedamo svoje majhnosti in grešnosti, če se nimamo za zdrave, temveč za bolne, bomo Pri mašni daritvi iskali Kristusa Odrešenika in Zdravnika.
KAJ JE MAŠNA DARITEV
Drugi vatikanski koncil nas je na kratko Poučil takole: »Naš Odrešenik je pri zad-
nji večerji, tisto noč, ko je bil izdan, postavil evharistično daritev svojega Telesa in svoje Krvi, da bi s tem daritev na križu mogla trajati skozi vse veke, dokler ne pride, in da bi tako Cerkvi, svoji ljubljeni nevesti, zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja; skrivnost dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave.«
Mašna daritev je zakramentalno podaljšanje kalvarijske daritve v naš prostor in čas, spomin Kristusove smrti in vstajenja. Kalvarijska daritev pa je največje razodetje božje ljubezni do človeštva, do vsakega človeka, tudi do mene in tebe. Sveta maša je središče in vrhunec celotnega svetega ■ opravila, molitev zahvale in posvetitve.
Zaradi tega je cerkev naš skupni dom, kjer kot ena družina obnavljamo smrt in vstajenje Gospodovo. Župnijski oltar je naš skupni žrtvenik, pa tudi naša skupna miza. Od tod se razhajamo na vse strani: z božjo močjo, z božjim blagoslovom.
Ko srce obnemore, usahne življenje. Tako usiha življenje posameznih duš in usiha življenje Cerkve, če zamre evharistično življenje. Ker pa je Cerkev toliko storila in še stori, da bi bilo v središču krščanstva evharistično dogajanje, smemo in moramo upati, da se v globini prenavljajo naše krščanske vrste.
Sv. maša, opravilo Kristusa in hierarhično urejenega božjega ljudstva, je središče vsega krščanskega življenja, za vesoljno in krajevno Cerkev in za vsakega posameznega vernika. V njej dosega svoj vrh delo, s katerim Bog v Kristusu posvečuje svet, in češčenje, ki ga ljudje izkazujejo Očetu po božjem Sinu Kristusu. V maši tudi obhajamo skrivnosti odrešenja v teku leta tako, da postanejo na neki način navzoče. Druga sveta opravila in vsa dela krščanskega življenja pa so z mašo povezana, iz nje izhajajo in k njej vodijo.
S temi besedami je sv. oče Janez Pavel II. označil svojo pot v Argentino, ko je v petek 11. junija pristal v dopoldanskih urah na argentinskih tleh. Spotoma se je za slabo uro ustavil na letališču v Rio de Janeiro, kjer ga je pozdravila velika množica ljudi, med njimi kardinala iz Ria in Sao Paula Salles in Ahrns. Njim je dejal: »Moje srce trpi z vsemi, ki jih je prizadela vojna. Moje potovanje je pot ljubezni in dobre volje do otrok, ki trpijo. Pri tem me vodijo misli ljubezni, sprave in miru.«
PRVE BESEDE OB PRIHODU
Takoj po prihodu na letališče Ezeizo pri Buenos Airesu je sv. oče tem, k'i so ga sprejeli — na čelu s predsednikom države generalom Galtierijem — poudaril, da je vojna vedno nekaj nesmiselnega in krivičnega. »Žalostni prizor strtih življenj z dru-
žbenimi posledicami, ki se bodo še dolgo čutile, me napolnjuje z globoko žalostjo. Nismo še prišli do Nagasakija in Hiroši-me (ki sta bili uničeni po atomskih bombah - op. ur.), toda prav zato mora človek zavrniti prizorišče smrti in bolečine, ki ga prinaša vojna in sprejeti pot pogajanj.«
Papež je nato zaželel, da bi spopadi na južnem Atlantiku, v Libanonu, med Iranom in Irakom bili zadnji primeri, ko se človek zateka k vojni, nasilju in terorizmu ter prepričali svet o svetosti človeških življenj in o potrebi sporazumevanja, sloge in miru.
POZIV K SPRAVI
Z letališča Ezeiza je sv. oče odšel na trg Plaza de Mayo, središče starega Buenos Airesa, kjer stojita stolnica sv. Trojice in vladna palača Casa Rosada. V stolnici se
Argentinci so se predali
Že nekaj časa je bilo jasno, da je položaj argentinskih čet na Malvinskem otočju postal nevzdržen. S svojini izkrcanjem na vzhodnem otoku Soledad so Britanci prevzeli pobudo in počasi prodirali proti Part Stanleyu, kjer so se Argentinci vkopali. Edino pomoč jim je lahko nudilo letalstvo, saj so bile vse morske poti s celino pretrgane.
Preteklo nedeljo so britanske čete sprožile dokončni napad na argentinsko posadko. že pred napadom so Argentinci sprejeli predlog Mednarodnega Rdečega križa, da se vse civilno prebivalstvo premesti v stolnico in županstvo, ki sta edini zidani poslopji v mestu in tako vami pred požarom. Kmalu zatem so v Buenos Airesu objavili vesti, da »kljub izrednemu odporu argentinske vojske« Britanci prodirajo proti mestu.
Kljub vojaški zmagi Vel. Britanije pa
limiti vafloieii Liburni sni nrir
Po desetih dnevih srditih bojev so Izraelci zaključili svojo vojaško akcijo, ki so ji dali geslo »Mir v Galileji«. S tem geslom so hoteli izraziti svojo voljo, da dokončno osvobodijo svoje galilejsko prebivalstvo more napadov Palestincev, ki so se vgnezdili v južnem Libanonu. Odločeni, da dokončno strejo in uničijo vse palestinske postojanke, so svojo akcijo ponesli vse do libanonskega glavnega mesta Bejruta. Uspelo jim je strniti obroč okrog tega mesta, zasesti mednarodno letališče in presekati avtocesto Bejrut-Da-rnask. Še več! Vzpostavili so stik s krščanskimi maronitskimi četami, ki so odločno tako proti Palestincem kot Sircem in vidijo v Izraelcih svoje naravne zaveznike.
Značilno je, da so vse arabske države Palestince pustile na cedilu. Tudi Sirija, ki je prve dni izgubila skoro sto letal in je kaj hitro pristala na premirje z Izraelci. Pa tudi Sovjetska zveza, ki je znala dati le nekaj bobnečih izjav v korist Sirije in vodje Palestincev Arafata, drugače pa se previdno drži v ozadju.
Izraelci bodo sedaj s položaja sile skušali uveljaviti svoje zahteve, ki so predvsem v tem, da Libanon izžene Palestince in se spet organizira kot samostojna država. Kam naj gredo Palestinci, pa prepušča arabskim državam. Te pa so se jih dosledno branile, saj vidijo v njih grožnjo za svojo državno ureditev. In vendar, dokler se vprašanje Palestincev zadovoljivo ne reši, ne bo miru na Bližnjem vzhodu, pa tudi svetovni mir bo trajno ogrožen.
O Libanonu je spregovoril takoj po povratku iz Argentine na trgu sv. Petra spre-teklo nedeljo tudi sv. oče. Dejal je: »Narodi niso poklicani, da se medsebojno uničujejo, temveč da se sporazumevajo in živijo v miroljubnem sožitju. Je velika
utvara reševati probleme z vojsko in silo. Ob spopadu v Libanonu mora biti Cerkev pričevalka za mir. Nujno je, da Libanon, ki prenaša že toliko časa težo tega spopada doseže varnost in mir ob jamstvu za svojo suverenost, da bo tako postal dejavnik ravnotežja in sodelovanja sredi ljudstev Bližnjega vzhoda, za katera želimo medsebojno pomirjenje.«
•
■	Rdeče brigade so v Rimu izvršile nov zločin. Teroristi so usmrtili s strelam v tilnik dva policijska agenta, ki sta s svojim kombijem padla v njihovo zasedo. Novi zločin je globoko odjeknil v vrstah policije, predsednik Pertini pa je, kakor običajno, izrazil svoje ogorčenje.
problem Malvinskega otočja gotovo še ni rešen. Nasprotno! Prava diplomatska bitka se bo šele začela. Vsa Latinska Amerika stoji odločno za geslom: »Amerika Amerikancam« 'in je to v zadnjih tednih ponovno izpričala. Argentinci so s svojo sicer kratkotrajno zasedbo otočja (trajala je od 2. aprila do 14. junija) opozorili ves svet na problem, ki obstaja že od leta 1833 in ki ga Britanci niso bili voljni reševati. V bodoče se ne bodo mogli več sprenevedati m v očeh svetovne javnosti je njihova prisotnost na otočju postala vsaj sporna, če ne celo nezakonita. Trajalo bo še precej časa, da se ta spor pravično in dokončno reši.
Predaja argentinskega orožja pa odpira nov problem za Argentino samo. Kakšne bodo notranje posledice tega nepotrebnega poraza ali kot ga nekateri označujejo nepotrebne avanture? Kako bo na poraz reagirala argentinska javnost, ki je bila prepričana o argentinski zmagi? In kako si bo sedanja vojaška vlada oprala svojo čast pred narodom? Ali bo prišlo samo do zamenjav na vrhu vseh treh rodov vojaških sil ali pa to tudi pomeni konec vojaške oblasti? In če ta izgubi svoj ugled, kdo jo bo nadomestil? Argentinska demokracija sloni na slabotnih nogah in je že ponovno bila lahek plen raznih demagogov, Politična praznina lahko odpre pot raznim skrajnostim. In to bi si za Argentino, ki je od vseh držav Južne Amerike najbolj evropska najmanj želeli.
■	V severovzhodni Braziliji je na poti Sao Paulo-Fortaleza strmoglavilo brazilsko potniško letalo. Vseh 126 potnikov in devet članov posadke je pri tem izgubilo življenje. Nesreči je botrovalo izredno slabo vreme, zaradi česar je letalo treščilo v neki 800 m visok hrib.
Skupna izjava o pogovorih
med katoličani in anglikanci
Na srečanju v canterburyjski stolnici sta papež Janez Pavel II. in anglikanski pri-mas dr. Robert Runcie objavila skupno izjavo, ki zadeva dialog med obema verskima skupnostima.
Začenja se s kratkim orisom stikov med katoličani in anglikanci ter iskanjem edinosti po drugem vatikanskem cerkvenem zfooru. Dialog je že obrodil sadove, zato ga je treba nadaljevati.
Naslednje točke govore o evharistiji, duhovništvu in avtoriteti v Cerkvi. V besedilu je omenjena skupna izjava nadškofa Coggana in papeža Pavla VI. leta 1977. Posebna pozornost velja delu mešane katoli-ško-anglikanske teološke komisije, ki je pred časom objavila izsledke svojega dela. »Delo te komisije nas kliče,« je rečeno v izjavi, »da se dogovorimo o nadaljevanju teološkega razglabljanja s skupnim roma-
njem v veri edinosti naproti. Čas je za sestavo nove mešane teološke komisije. Njena naloga bo nadaljevati začeto delo in razmisliti o glavnih razlikah, ki nas še ločijo. Nakazala pa naj bi tudi morebitna pota rešitve teh razlik.« Teološko raziskovanje mora spremljati molitev in živo zanimanje na obeh straneh.
Cilj katoličanov in anglikancev pa ni samo združenje obeh verskih skupnosti, temveč se ekumensko zanimanje razteza tudi na druge kristjane. V dialogu, njegovih uspehih in težavah na vseh straneh vidijo v prvi vrsti izziv za še temeljitejše delo, za še bolj gorečo molitev. »Srečni smo,« je zapisano v izjavi, »da moremo danes to povedati v navzočnosti toliko bratov kristjanov, katerih cerkvene skupnosti so že združene z nami v molitvi in delovanju za edinost.«
je srečal s škofi, z duhovniki, redovniki in redovnicami. Nje je pozval, naj pospešujejo narodno spravo. Znano je, da je državljanska vojna, ki so jo pred leti sprožile levičarske skupine in ki jih je vojska s težko roko uničila, povzročila v preneka-teri družini rane, ki še niso zaceljene in ki vedno znova prihajajo na dan ob vprašanju »desaparecidos«, tj. pogrešanih oseb, ki so bile aretirane med boji zoper levičarsko gverilo in so nato izginile.
»Vsi poznamo,« je dejal sv. oče, »napetosti in rane, ki so zapustile globoko sled v argentinski družbi. To je treba premagati čimprej. Tudi v sedanjih okoliščinah je potrebna sprava. To nikakor ni v nasprotju z resničnim domoljubjem, kajti pristna domovinska ljubezen, od ‘katere ste toliko prejeli, mora istočasno spoštovati domoljubje drugih. Prav zato sem prišel molit za žrtve na obeh straneh kot sem to storil v Vel. Britaniji.«
»Ne pozabimo nikdar,« je sv. oče nadaljeval s svojim razmišljanjem, »da je Cerkev oblikovalka sveta tudi na področju miru in sprave. Prav zaradi tega mora vrhovni pastir Cerkve vzpodbujati k spravi, čeprav sovraštvo, razdori, delitve razdirajo edinost in mir na svetu. Zavedal sem se, ko sem odhajal v Vel. Britanijo, da bo prenekateri dajal mojemu potovanju politični značaj in mu skušal odvzeti evangeljskega. Toda ostal sem pri tej odločitvi, da krotko in odločno oznanim besedo sprave. Zato se obračam tudi na vas, sobrate v škofovski službi, da izvršite svoje poslanstvo sprave. To poslanstvo je obenem nujno in težavno. Prosim vas, da z menoj vztrajate pri tem delu in me tako podprete v moji nalogi.«
Srečanje z argentinskimi škofi je sv. oče uporabil tudi za poziv, ki ga je naslovil na čilski episkopat. V zvezi s sporom glede posesti treh otokov v kanalu Beagle pri Ognjeni zemlji na skrajnem koncu Čila in Argentine, pri čemer Apostolski sedež aktivno posreduje že od leta 1979 je sv. oče izrazil željo, »da bi kmalu prišel trenutek, ko bo mogel istočasno obiskati sinove obeh narodov in se pridružiti skupnemu veselju ob dokončnem premaganju obmejnega spora in ob večni utrditvi miru in prijateljstva med dvema državama, meni tako dragima.«
V	VLADNI PALAČI IN V LUJANU,
Iz stolnice se je papež podal v vladno palačo, kjer ga je general Galtieri sprejel z ostalimi člani vojaške junte. Sv. oče se je z njim pomudil v razgovoru dobre pol ure. »Moja navzočnost na argentinskih tleh,« je poudaril sv. oče, »je neprestana prošnja za mir m je nadaljevanje mojega potovanja po Vel. Britaniji.«
V	popoldanskih urah je papež obiskal največje argentinsko božjepotno svetišče v Lujanu, 69 km zahodno od Buenos Airesa. Na prostem pred mogočno baziliko je posvetil družine in argentinski narod Materi božji, da »se najdejo poti za rešitev sedanjega spora v miru, pravičnosti in ob spoštovanju dostojanstva vsakega naroda.«
SV. MAŠA V PARKU PALERMO
Park v mestni četrti Palermo je svetu poznan še iz leta 1934, ko je bil v Buenos Airesu mednarodni evharistični kongres pod predsedstvom kardinala Evgena Pa-cellija, kasnejšega papeža Pija XII. Tudi sv. oče Janez Pavel II. se je na tem kraju želel v soboto 12. junija z mašo za praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi posloviti od argentinskega ljudstva, ki je prihitelo na srečanje v milijonskem številu.
Prav med sv. obredom se je zvedelo, da so britanske čete pričele z odločilnim napadom na Port Stanley na Malvinskem otočju. Razumljivo, da je sv. oče še bolj poudaril potrebo, da je treba uporabiti vsa možne sredstva, da se pride do častnega, pravičnega in trajnega miru. Dejal je, da je tako v Londonu kot v Buenos Airesu ugotovil, da oba naroda, povezana v bolečini zaradi uničenih mladih življenj želita miru z vso zavzetostjo. Naj se ne pomišlja zato iskati častnih rešitev za obe strani, ki bodo vzpostavile mir.
Izpovedi Stalinove hčere
Mnottni jubilej
Ob tako občutni suši duhovniških in redovniških poklicev, ki že predolgo vrsto let pesti slovenske kraje tržaškega in go-riškega zamejstva, je tudi srebrnomašno slavje blagodejna kaplja veselja, v kateri se zrcali upanje, da se nam bodo »vremena kdaj vendarle zjasnila in nam milejše zvezde kot do zdaj sijale...«
To veselje bodo s slavljencem p. Bogo-mirom, slovenskim tržaškim kapucinom delili najprej rojaki v Košani, kjer bo opravil zahvalno daritev v nedeljo 20. junija ob 16. uri po jugoslovanskem času, nato pa teden kasneje v Trstu 27. junija ob 17. uri še slovenski tržaški verniki, ko bo pristopil k oltarju v cerkvi na Mon-tuzzi.
P. Bogomir Srebot, ki je bil krščen z imenom Jakob, se je rodil v Gornji Košani kot peti otrok revnih, a globoko vernih staršev, ki niso, kljub trdemu delu in skrbem za skromni košček vsakdanjega kruha niti med tednom nikdar opustili sv. maše. Že kot dvanajstleten dečko je Jakob stopil v redovniško malo semenišče v Vipavskem Sv. Križu, od koder ga je pot vodila v Bassano del Grappa, kjer je leta 1949 naredil redovne obljube in bil preoblečen. Noviciat in bogoslovne študije je dovršil v Benetkah, kjer ga je 20. junija 1957 posvetil v maš-nika tedanji beneški patriarh kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, kasnejši papež Janez XXIII.
Mladega novomašnika je božja previdnost usmerila najprej med trpeče in žalostne, da je spoznal njih bridkost, jih bodril in tolažil kot Kristusove najbolj preizkušane brate in sestre ter bil po raznih bolnišnicah njihov duhovni zdrav-nik-kaplan. Kasneje ga srečamo v številni redovni družini božjepotnega samostana na Stari gori, kjer je prišel v neposreden pastoralni stik s svojimi ljudmi — s slovenskimi romarji, ki jim je bil nekaj let goreč in priljubljen spovednik.
Svoje dušnopastirsko delovanje v korist naših ljudi pa je vsestransko razvil šele na Tržaškem potem ko so ga predstojniki dolelili kapucinski redovni skupnosti na Montuzzi, kjer se že preko enajst let požrtvovalno posveča slovenskim in italijanskim vernikom, poleg tega pa o-skrbuje slovenske vernike pri Sv. Barbari in v Žavljah, ki so ga zaradi frančiškanske preprostosti, človeške topline in prijazne uslužnosti že od vsega začetka vzljubili.
Zelo ga imajo radi tudi otroci, na katere ga veže posebno prijateljstvo, zato je kot vzgojitelj zavzeto spremljal težavna prizadevanja učiteljstva in staršev na osnovnih šolah v Žavljah in pri Korošcih vse do trenutka, ko je bil pred nedavnim ustanovljen slovenski šolski center v Miljah, kjer mu je sedaj poverjena služba
■ Finančni ministri Evropske gospodarske skupnosti so se odločili zaradi krize francoskega franka za novo ovrednotenje svojih valut, pri čemer je bila prizadeta tudi lira. Tako je bil francoski frank devalviran za 5,75 %, lira pa za 2,75 %, nemška marka in holandski florint pa sta svojo vrednost povečala za 4,25 %. Razvrednotenje italijanske lire bo povzročilo povečanje taks in tarif na notranjem področju, koristilo pa bo italijanskemu izvozu.
■ V zahodnonetmški prestolnici Bonn so se sredi preteklega tedna zbrali šefi držav in vlad vseh 16 članic Atlantskega zavezništva in sprejeli skupno izjavo, ki nakazuje smernice za prihodnje desetletje. »Nikoli ne bomo rabili našega orožja razen v obrambi pred napadom,« je med drugim rečeno v deklaraciji, »a nadaljevali bomo z utrjevanjem in večanjem naše obrambne sposobnosti. Popuščanje napetosti naj bo splošno in resnično in ne sme koristisi samo enemu taboru, temveč obema.« Deklaracija nato navaja šest točk za dosego miru in svobode. Istočasno, ko je bilo to zborovanje v Bonnu, pa je na nasprotnem bregu reke Rena potekala množična manifestacija za mir in razorožitev z geslom »Prekujte meče v pluge tako na Vzhodu kot Zahodu.« Eden udeležencev se je v podkrepitev teh zahtev celo zažgal.
■ Iraško vojaško vodstvo je po porazu na bojišču enostransko oklicalo premirje, ki ga pa je iranski verski voditelj Homeini prezirljivo odklonil. Homeini vztraja, da se morajo iraške čete umakniti z iranskega ozemlja brezpogoljno, Irak pa popraviti materialno škodo ter pristati na mednarodno islamsko komisijo, ki bo ocenila krivdo iraškega vojaškega režima.
Beneški patriarh Angelo Giuseppe Roncalli v trenutku, ko posvečuje 20. junija 1957 v duhovnika p. Bogomira Srebota Ofm cap
veroučitelja, ki jo vestno opravlja v korist in zadovoljstvo otrok in njihovih roditeljev. Njegova katehetska vnema se tu spaja s prizadevanjem in ljubeznijo do slovenske šole in njene bodočnosti, ka tera je danes pri srcu vsakemu zavednemu Slovencu, ki mu je mar naš nadaljnji obstoj na teh tleh.
Kot vsak delavec v Gospodovem vinogradu potrebuje tudi naš srebrni jubilant duhovnega cvetja molitev in žrtev, da bo lahko dalje zvesto vztrajal in čim uspešneje deloval v časni in večni blagor tistih, ki so mu zaupani. Zato bomo njegovo dragoceno in plemenito setev med nami priporočili večnemu duhovniku Kristusu, da bo obrodila žlahten in obilen sad.
Ko bo v nedeljo 27. junija ob 17. uri stopil pred daritveni oltar v kapucinski cerkvi na Montuzzi, da se v materini besedi dobremu Bogu zahvali za srebrni jubilej, naj ga hvaležnega srca veselo pozdravi čim večja množica naših ljudi, zlasti tistih, ki jim je bil vsa ta leta skrbeč duhovni vodnik in učitelj.
Prisrčna in skupna zahvala Dobremu Pastirju za obilne milosti, ki jih je v 25 letih zveste službe podelil srebrnomaš-niku Bogomiru pa naj hkrati izzveni kot goreča prošnja za milost prepotrebnih duhovniških in redovniških poklicev v naši sredi.
Čestitkam, ki jih boste, g. pater, te dni prejeli, naj se pridružijo tudi naše z iskreno željo, da vam Bog nakloni še mnogo uspešnih in veselih let.
★
Čestitke
Patru Bogomiru Srebotu čestitajo ob 25-letnici mašniškega posvečenja sestra Ivanka z možem ter nečaki z družinami.
■ Severnoameriški predsednik Reagan, ki se je tudi udeležil sestanka Nato držav v Bonnu, je končal svoje desetdnevno evropsko potovanje v Zah. Berlinu. Ustavil se je pred žalostno slavnim »Zidom sramote« in vzkliknil: »Zakaj toliko strahu pred svobodo?«, v gradu Charlottenburg pa je pozval sovjetske voditelje, naj se pridružijo naporom Zahoda za preprečitev novega svetovnega spopada.
■ Kardinal Casaroli se je v svojstvu vatikanskega državnega . tajnika udeležil izrednega zasedanja Združenih narodov, ki se je začelo 7. junija in je posvečeno vprašanju razorožitve. Prebral je poslanico sv. očeta Janeza Pavla II., v kateri papež poudarja, da vojna ne sme biti nekaj neizogibnega. Mir ni niti utvara niti nepristopljiv ideal niti neuresničljiv sen. Mir je mogoč in kot tak naša težka dolžnost, naša najvišja odgovornost.
■ V bitki za pristanišče Port Stanley je ob poizkusu novega izkrcanja britanskih čet v torek 8. junija argentinsko letalstvo prizadelo britanski mornarici občutno škodo. Poškodovana je bila fregata »Ply-mouth«, uničeni pa dve izkrcevalni ladji, vsaka po 3.500 ton. Britansko obrambno ministrstvo je napad priznalo, ni pa hotelo objaviti števila žrtev, češ »da bi to koristilo argentinskemu vojaškemu vodstvu«. Vsekakor je utonilo precejšnje število britanskih vojakov.
■ V Riadu, prestolnici Saudske Arabije, je v starosti 69 let umrl kralj Kaled, ki pa že nekaj let ni izvrševal svoje službe, ker je bil močno bolan na srcu. Nasledil ga je njegov polbrat Fahd, ki je bil doslej prestolonaslednik. Star je 60 let. Družinski svet je za novega prestolonaslednika izbral Fahdovega polbrata Abdulaha.
Zgodovina je neizprosna sodnica, ki prej ali slej izreče svojo pravično sodbo o slehernem človeku, zlasti še o ljudeh, ki so bili na visokih položajih. Med temi je v našem stoletju bil gotovo Josip Visarjono-vič Džugasvili ali Stalin. K pravični sodbi o njem pomagajo tudi pričevanja njegove hčerke Svetlane Alilujeve. Ta je leta 1966 pribežala na Zahod in se ustavila v Prince-tonu v ZDA. Od takrat dalje je vedno vzbujala izredno zanimanje, saj je bila Stalinova hči in je postala 'kristjanka.
Letos je v prvi polovici marca imela razgovor po angleški televiziji. Odlomke tega pričevanja je objavila tudi »Famiglia Cri-stiana«. Iz njenega članka povzemamo nekaj izpovedi o Svetlani sami in njeni družini.
»Kristus je živ in je z menoj vsak dan; ne trdim, da je v cerkvi, temveč da je v moji sobi, v hiši, fkjer stanujem, v P.rioce-tonu. Kristus je bil z mano tudi v Sovjetski Rusiji. Tam mi je pokazal luč, kot jo kaže tolikim drugim Rusom, ki se obračajo nanj v svojem trpljenju, ko iščejo resnico sredi suženjstva in teme...«
Tako je Svetlana Alilujeva začela svoj razgovor po televiziji. Kdo bi si mogel kdaj predstavljati, da bo Stalinova hčerka po angleški televiziji izpovedala svojo vero, ona, hčerka tistega, ki je skupaj s sovjetskim sistemom že zdavnaj napovedal konec vsake vere? Božja milost je res velika in Sv. Duh veje, koder hoče.
Najbolj zgovoren zgled je ravno Svetlana, ki takole opisuje svoje srečanje z Bogom. »Boga nisem našla v knjigah, četudi sem bila dobra študentka. Izučilo me je življenje. In to življenje ni bilo veselo.« Njena mati Nadja Alilujeva je naredila gamomor leta 1932, ko je bilo Svetlani komaj šest let.. Pozneje so ji pripovedovali, da je mama umrla zaradi vnetja slepiča.
Po tretjem krogu volitev — seveda za zaprtimi vrati — je postala novi predsednik jugoslovanske zvezne vlade (v Jugoslaviji ji pravijo »izvršni svet«) Milka Planinc, dosedanja predsednica hrvaške komunistične partije. In predsednica partije je postala po znanem sestanku v Kara-Ijordjevu leta 1971, ko se je znašlo celotno partijsko vodstvo s Titom na čelu v veliki zadregi, kaj storiti s hrvatskim nacionalizmom, ki ga je predstavljala takratna predsednica hrvaške republiške vlade Sav-ka Dapčevič Kučar. Milka Planinc se je tedaj izrekla za odločno čistko v partijskih vrstah in bila za to nagrajena s predsedniškim mestom v hrvaški partiji. Če je pomenil sestanek v Karadjordjevu konec hrvaške »pomladi« in zator hrvaškega narodnega prebujenja, pa ni prispeval niti malo k rešitvi gospodarskega položaja v državi. Ta je ostal tak kot je bil, vodstvo pa si je še naprej pomagalo s posojili, !k'i so takrat v Jugoslavijo deževala z vseh strani.
Milka Planinc se je leta 1924 rodila v Drnišu. Mož je direktor neke zagrebške tovarne. Ima dva otroka. Sin, ki je poročen, študira arhitekturo v Zagrebu, hčerka pa istotam kiparstvo na akademiji za upodabljajočo umetnost.
Ob izvolitvi Milke Planinc za predsednika zvezne vlade so si srbski časopisi privoščili na njen račun marsikatero šalo, ki v hrvaških časopisih niso najbolje odjeknile. Hrvaški tisk jih je obsodil kot neprimerne. Tako je časopis »Borba« označil Planinčevo »za našo miljeno Milko Thatcher«, dnevnik »Politika« — oba lista izhajata v Beogradu — pa jo je predstavil za »jugoslovansko železno Iady«. Obenem so se v revijah pojavile tudi karikature na njen račun, tako npr. tista, ki jo prikazuje kot kuharico, ki kuha v zvezni kuhinji med federalnimi lonci... To so zagrešili, kot piše zagrebški Vjesnik »neki konservativni krogi«.
Med prvimi izjavami, ki jih je Planinčeva izrekla, je bila tudi ta, da ne pozna drugega samoupravnega socializma kot je sedanji. Zaveda se, da bo morala Jugoslavija še letos plačati 5 milijard in pol dolarjev na račun državnih dolgov v tujini. Seveda nihče ne ve, kje dobiti ta denar. Planinčeva tudi ve, da cene rastejo nad predvidenim načrtovanjem. Prav tako so ji ponovno povedali, da so banke na meji poslovnosti in nekatere že dalj časa delujejo v breme države. Seznanili so jo, da je podedovala odlok, ki do 30. septembra prepoveduje prodajo kurilnega olja.
Ko ji je med čestitkami eden od delegatov dejal: »Ali je novi zvezni izvršni svet tudi na političnem področju resnično pripravljen izpeljati tisto, kar je dogovor-
Toda iko je imela 16 let, je zvedela resnico iz neke angleške revije; to resnico ji je potrdila njena teta. Ta ji je tudi povedala, da je smrt žene Nadje silno prizadela Stalina, ki je bil nekaj časa kot otopel. Pozneje si je opomogel in začel gledati na ženin samomor kot na izdajstvo. Svetlana meni, da je tudi ta tragična smrt bila kriva, da je postal Stalin še bolj divji in krut.
O svoji družini je povedala še to: brat Vasilij, ki je kmalu dosegel visoko mesto v sovjetskem letalstvu, se je predal pitju in umrl alkoholiziran. Polbrat Jakov, ki se je Stalinu rodil v nekem prejšnjem zakonu, je izginil v skrivnostnih okoliščinah. Drugi sorodniki, med njimi tudi ena mamina sestra, so izginili v sibirskih taboriščih. Dve teti sta se pozneje vrnili, a ena duševno zmedena. Tudi prvi Svetlanin fant Aleksej Kapler je končal v Sibiriji, češ da je angleški vohun.
»Moje življenje in tudi življenje moje družine je bilo prepolno žalosti. Kadar gledaš smrt tako od blizu, se, hočeš nočeš, zaveš, kako je naše življenje negotovo in krhko,« izpoveduje Svetlana. »Ne znam se izražati s teološko govorico. Sv. pisma nisem študirala, sem ga samo brala, toda vsakikrat sem odkrila kako novo misel, kak nov preblisk. Kratko, ko sem nekega dne govorila s svojimi tetami, Oci so se po dolgem trpljenju vrnile iz taborišč, sem zaslutila, da je življenje dar božji. Tedaj je tudi moje življenje zadobilo smisel in postalo dragoceno vsak trenutek...«
Kaj bi ob tem spoznanju rekli tisti, ki ne vedo kaj početi s svojim življenjem?
Pri 36 letih se je Svetlana dala krstiti; krstil jo je neki pravoslavni pop, ki pa njenega krsta ni vpisal v krstno knjigo, da bi ne imel sitnosti. O svojem krstu je povedala le hčerki in sinu, katera je imela
jeno in sposoben sprejeti tudi vse posledice,« je zavihala nos, kar se je lepo videlo na drugem zagrebškem tv programu.
Gre za znano stvar. V Jugoslaviji ni nihče posamično odgovoren za svoje osebno ravnanje. Leta in leta se je govorilo le o kolektivni odgovornosti. Pri taki odgovornosti se pač vsak vodilni funkcionar zaveda, da ga bo nekdo ščitil, če bo naredil napako. V takem primeru bo partija poskrbela, da direktorja, ki je podjetje zapeljal v polom, premesti drugam, običajno na boljše mesto. Na seji se pa pove, da so bili vsi krivi, če je do tega ali onega prišlo. Temu se reče »kolektivna odgovornost« in zadeva je hitro pri kraju. Vsi, ki za to vedo in kdo sploh je, ki tega ne bi vedel, se sprašujejo, ali bo tudi pod »železno go9po« ostalo vse po starem in če tudi v bodoče nikomur, četudi je to zaslužil, ne bodo skrivili lasu.
Planinčeva je že predlagala, da se zapro vse pipe za dolgoročne naložbe. Tudi jugoslovanski proizvajalci ne razpolagajo več s celotnim dohodkom, ki ga ustvarijo. Glavni del dohodka je treba prevesti v zvezni proračun. V državi že lep čas dinar ni več plačilno' sredstvo, temveč tuje devize. Veliko surovin v jugoslovanskih tovarnah se sploh ne dobi za dinarje, ampak jih je treba in to znotraj države, torej ne v tujini, plačevati z dolarji, markami, franki. Na zadnjem kongresu slovenske komunistične partije v Ljubljani se je o tem mnogo govorilo in poudarjalo, da je tako ravnanje proti ustavi. Ponoven dokaz, da so zakoni eno, realnost pa nekaj čisto drugega.
Skratka:	Planinčeva nima zavidanja
vrednega položaja, čeprav so mnenja o njej deljena in pričakuje marsikdo od nove zvezne vlade več dejanj in manj besed. Novi zvezni izvršni svet je natrpan od ljudi z diplomami, nazivi, strokovno sposobnostjo; seveda pa je zopet vprašanje, kje je kdo od njih in tudi kako je prejel tisto kvalifikacijo, ki jo predstavlja. Bližnji sodelavci, ki Planinčevo od blizu poznajo, pravijo, da je zelo dovzetna za nasvete in tudi rada posluša. Spet drugi pa trdijo, da je izredno samovoljna, nepristopna, da se velikokrat zapiči v nepomembne podrobnosti. Ob letu se bo izkazalo, kako je vodila krmilo Jugoslavije prva žena predsednik!
Odstop katoliškega armenskega patriarha
Armenski patriarh Peter XVII. je zaradi starosti odstopil. Oktobra lani je dopolnil 76 let. Sv. oče je njegov odstop sprejel. Poslal mu je osebno zahvalno pismo.
v nekem prejšnjem zakonu, ki se je končal z razporoko, in nekaterim zaupnim prijateljem.
»Med 250 milijoni prebivalcev Sovjetske zveze je desetine milijonov kristjanov in muslimanov, ki niso nikoli izgubili vere v Boga. Ljudstvo žiVi svoje življenje kot pač more; to ljudstvo je resnična Rusija, Rusija kot je bila, prežeta z vero. Komunizem, marksizem-leninizem je nekaj vsiljenega 'od zgoraj, od skupinice ljudi, ki so dediči teroristov, ki so se pred 60 in več leti polastili oblasti,« je zatrdila Svetlana.
Kaj pa njen oče? Vprašali so jo, kaj meni, ali je bil njen oče Stalin proizvod sistema, tj. ikomunistične diktature, ali pa je bila njegova krutost nekaj naključnega, njegova osebna la9tnost. Odgovorila je, da je mnenje zgodovinarjev glede tega deljeno. Njeno osebno mnenje pa je naslednje: »Moj oče je bil predvsem komunist, to se pravi, da je fanatično sledil komunistični filozofiji kot dogmi, nespremenljivi resnici. Nekateri trdijo, da je moj oče s svojim tiranskim značajem kriv za čistke v Sovjetski zvezi. Toda moj oče je bil, po mojem mnenju, le predan komunistični stvari in je le opravil svoje delo. Tega pa danes komunisti nočejo priznati.«
Seveda nočejo priznati, saj če bi to storili, bi morali priznati tudi, da je marksizem-leninizem po svojem bistvu, po svoji naravi nekaj zlega, da likvidacije političnih nasprotnikov, sibirska taborišča, umobolnice ter diktatura nad celotnim življenjem človeka spadajo nujno k sistemu in bodo zato ostale, dokler bo ostal marksizem-leninizem. Stalinova hči je o tem prepričana. In mi z njo.
O svoji mladosti je Svetlana povedala še to. Ko je bila majhna, jo je oče imel silno rad. Pozneje, ko je bolj odrasla in ga je bolj poznala, se ga je bala. »Rajši sem bila čim bolj daleč od njega,« je dejala. »Videvala sva se le redko, ker nisem več bivala v Kremlju, in še takrat si nisva imela kaj povedati. Oče je čutil, da sem se mu oddaljila, in je bil vsled tega nevoljen, a tega ni pokazal, ker ni maral, da se mu kdo pritožuje.«
Naj mlade spomnimo, da so nam v tridesetih letih prikazovali Stalina kot dobrodušnega očka vse Rusije. Danes vemo, da se ga je bala lastna hči.
Takšna je bila in takšna je komunistična propaganda!
Kamenčki
Kava, kava, kavica
Srbe, Bosance in Makedonce so naučili piti kavo Turki. »Turška kava« je postala njih specialiteta. Slovence in Hrvate je naučila piti kavo Titova Jugoslavija, ki je iz Italije uvozila »ekspres« kavico. Sedaj je Jugoslavija brez Turkov in brez Tita, zato je tudi brez turške kave in brez »ekspres« kavice.
Tam preko meje pa diši italijanska kava v Trstu in v Gorici, onkraj Karavank pa avstrijska v Celovcu in Gradcu. Martin Krpan si je pomagal tako, da je od Trsta tihotapil sol, sedanji Jugoslovani si pomagajo tako, da iz Trsta tihotapijo kavo. Ker Krpanova kobilica ni več »napredna«, tihotapijo kavo v avtomobilih, tovornjakih, na vlakih, na avtobusih, v žepih, celo v spodnjicah. AJa obmejnem bloku v Šentilju so odkrili moža, ki je na ta način tihotapil 38 kg kave. Kamor se da kava skriti, tam jo najdeš. Na vlakih računajo, da je ob vsaki vožnji iz Trsta 500.000 din škode zaradi odvitih podlog, odtrganih vratič, odlomljenih desk, kajti vsepovsod potniki vtikajo in skrivajo kavo. Pišejo, da je v prvih petih mesecih letos potovalo v Trst z vlakom en milijon 60 tisoč Jugoslovanov, ki so samo za kavo pustili tržaškim trgovcem 351 milijonov novih dinarjev poleg deyiz, ki jih nihče ne more kontrolirati. Nič ne poročajo o Gorici, a tudi v našem mestu cvete prodaja kave in tihotapstvo z njo. V Mariboru so v petih mesecih zaplenili 1.050 stotov kave samo na pošti.
Nekdo je predlagal rešitev: Država naj nakupi dovolj kave v inozemstvu, saj tu stane po 3 dolarje kg, in naj jo prodaja državljanom, ki bi rade volje plačali primerno ceno za dišečo pijačo. Tako bi dinarji ostali doma in še devize, ki gredo za kavo v Italijo in Avstrijo. Toda takega pametnjakoviča še nimajo v zvezni vladi v Beogradu kot ga niso imeli na Dunaju, ko je Martin Krpan tihotapil sol. Zato bodo Jugoslovani še naprej tihotapili kavo, Vojvodinci, Srbi in Bosanci zato, ker se nočejo odreči narodni »Hirški kavi«, Hrvati in Slovenci pa zato, ker se nočejo odpovedati napredni pridobitvi »ekspres« kavici. Ta presneta kava, kakšne skrbi povzroča!	(r+r)
OKNO V DANAŠNJI SVET
Ob vladni zamenjavi v Beogradu
Proračun goriške občine za leto 1982
Vsakoletna razprava o proračunu občinske uprave pomeni glavni politični akt krajevne izvoljene ustanove. Tu niti ne gre toliko za finančne postavke (celotna finančna dejavnost znaša za letošnje finančno leto 74.265.872.000 lir) ki so sicer pomembne in brez katerih proračuna seveda sPloh ni, kot za poglobljeno debato o vseh področjih socialnega, gospodarskega, kulturnega, urbanističnega in vsekakor političnega značaja. Zaito bomo tudi v teh vrsticah podali predvsem sliko zanimive Politične debate, ki je bila v goriškem občinskem svetu kar skozi štiri seje v zadnjem času. Najprej pa bomo v glavnih obrisih podali temeljne misli županovega poročila, ki spremlja sam finančni proračun.
POROČILO GORIŠKEGA ŽUPANA
Župan dr. Antonio Scarano je v dolgem poročilu podal sliko vseh problemov, ki zanimajo goriško občinsko upravo. Potem ko je omenil predvsem obmejne perspektive Gorice, ki ostanejo še vedno eno izmed težišč občinske dejavnosti, je župan podrobno orisal vse druge aspekte javnega življenja. Velik del županovih izvajanj je bil posvečen odnosom z deželo. V sedanjem trenutku, ko se je celo zmanjšalo dejansko število goriških deželnih svetovalcev (od sedem na pet) išče Gorica svoje pravo mesto v tem okviru in zahteva svojo ustrezno vlogo. Posebej je dr. Scarano omenil mednarodno vlogo Gorice prav v velikih kulturnih in človeških stikih, ki jih predstavljajo velike manifestacije. In tu je omenil tudi srečanja s slovenskimi izseljenci iz Amerike in iz evropskih držav.
Posebno poglavje županovega poročila pa predstavlja govor o slovenski manjšini. Tu je med drugim dobesedno dejal: »Za Gorico je ta (slovenska) narodnost del kulturnega in jezikovnega pluralizma, ki bogati osnovno bitnost goriškega ozemlja.« Pri tem se je zavzel za priznanje pravic z njih uzakonitvijo v duhu pravičnosti in sožitja ter medsebojnega spoštovanja. Še kasneje je v govoru o šolstvu ponovno podčrtal pomen slovenskih šol, obenem pa zahteval, da tudi država prizna to dvojno breme, ki ga ima naša občina na šolskem področju.
IZVAJANJA PREDSTAVNIKA SLOVENSKE SKUPNOSTI
Po županovem poročilu se je razvila zelo dolga debata, v katero je skupno poseglo 27 svetovalcev. Predstavniki posameznih strank so na dolgo in podrobno osvetlili splošna in posamezna vprašanja, ki jih je nakazal županov uvodni poseg. Za SSk je z daljšim govorom nastopil svetovalec dr. Andrej Bratuž, ki je obdelal vse glavne teme občinskega področja, tako politične kot upravne.
V	začetku je svetovalec SSk podčrtal nekatere splošne točke političnega značaja, ki zadevajo posebej vlogo sedanje večine petih strank (DC, PSDI, PSI, SSk in PRI). Ta je še vedno veljavna, čeprav se odpirajo možnosti razširitve iste na liberalno stranko. Sedanja večina je tudi v svoji raznolikosti pokazala bistvene skupne cilje. Nato je predstavnik SSk analiziral odnose med večino in opozicijo, kjer morata obe strani igrati svojo vlogo v dialektičnem odnosu. Podprl je županova izvajanja o odprtosti v obmejnih odnosih in se tudi zavzel za poglobitev stikov, zlasti na kulturnem področju s Slovenijo. Omenil je tudi možnost, da bi se naša občina pobratila s kakim slovenskim mestom, saj bi to odgovarjalo najbolj naravni politiki odprtja zaledju. Nadalje je podčrtal nekatere aspekte v zvezi z deželno problematiko ter zahteval večjo pozornost za Goriško na splošno.
Osrednji del je svetovalec SSk posvetil vprašanjem slovenske narodne manjšine. Tu se je predvsem zaustavil ob problemu globalne zaščite, ki je sedaj že v zakonodajni fazi. Omenil je razpravo v senatni komisiji, vlogo našega zakonskega osnutka, ki ga je predstavil senator Fontanari, njegov nedavni obisk pri nas in poudaril stališče SSk v zvezi z dvojezičnostjo. Ne zahtevamo integralne oz. obvezne dvojezičnosti za vse, pač pa pravico do rabe slovenskega jezika v javnih odnosih kot to narekuje italijanska ustava! Predstavnik SSk je nadalje opozoril na potrebo, da tudi goriška občina podvzame nekatere pobude, zlasti v zadevi rabe slovenskega jezika v upravi sami; posebej je tu zahteval nove pobude za zopetno rabo slovenščine v rajonskih konzultah.
Veliko vlogo igra pri vsem tem tudi vprašanje šolstva. Svetovalec Bratuž je prikazal današnje ne še povsem zadovoljivo stanje slovenskih šolskih stavb. Razne šole, od vrtcev do osnovnih čakajo
še na primeren sedež. Posebej je treba enkrat le določiti zemljišče in priti do začetka del za slovensko šolsko središče v južnem delu mesta. Skrbeti je treba tudi za šole v okoliških krajih. Zlasti pa je negotov položaj za razne srednje oz. višje šole. Pri tem je predlagal odkup stavbe Malega semenišča, in to v sodelovanju z ostalimi krajevnimi ustanovami, saj občina sama tega ne zmore. Tu bi lahko tudi prišlo do neposrednega državnega posega oz. onega iz Osimskega sklada.
Važne so tudi druge pobude na področju šolstva: od predlogov za razne visokošolske zavode do mestne glasbene šole. Sedaj je stvar (za slednjo) v teku, treba bo tudi misliti na možnost mešanega italijan-Skojslovenskega mestnega glasbenega zavoda. Nadalje se je svetovalec Bratuž zavzel za razne pobude na kulturnem področju, od kulturnih izmenjav do večje slovenske prisotnosti pri raznih občinskih kulturnih pobudah (srečanja z avtorji, publikacije itd.).
Poleg govora o decentralizaciji občinske uprave je predstavnik SSk obravnaval še razna gospodarska in socialna vprašanja. Med drugim je poudaril nasprotovanje slovenske stranke prisilnim razlastitvam, ki ne smejo več spreminjati našega ozem-Jja. Dotaknil se je tudi raznih specifičnih vprašanj naših okoliških krajev.
O slovenskih vprašanjih sta spregovorila tudi svetovalca Waltritsch (PSI) in Mer-molja (PCI). Obravnavala sta zlasti kulturna in šolska vprašanja, ki se postavljajo v prvo vrsto celotne naše problematike. O manjšini je govoril tudi liberalni
Z GORIŠKEGA
Ronke
Zaključna šolska prireditev. Pripravila jo je v nedeljo 13. junija posvetovalna komisija za vprašanja slovenske manjšine v Ronkah ter vodstvo slovenske šole in vrtca istotam ob sodelovanju staršev in otrok. Ob tej priložnosti je bilo moč ogledati tudi razstavo risanih slik, likovnih in ročnih del učencev slovenske šole iz Ronk. O družabnem delovanju in dogajanju med Slovenci v Ronkah oz. v Laškem je seznanjala obiskovalce razstava tiska, ki je o tem poročal. Manjkal pa je marsikateri članek, ki je izšel v slovenskih tednikih. Zanimivi so bili tudi razstavljeni dokumenti o delovanju šole v tem kraju.
Pred izvedbo kulturnega programa je predstavnik posvetovalne komisije za slovenska vprašanja prof. Karel Černič seznanil udeležence z delovanjem te komisiji in podčrtal naklonjenost sedanje občinske uprave do slovenske narodnostne skupnosti v Ronkah, ki je v ta namen imenovala posebno komisijo.
Besedo je nato povzel domačin Robert Pahor, ki se je zlasti ustavil pri problemu mešanih zakonov. Ti ne bi smeli biti vzrok ali nagib, da bi otroci iz takih zakonov ne znali obeh jezikov. Navzoče je tudi seznanil z delovanjem športnega odseka, za katerega je odgovoren.
V	imenu slovenskega šolskega sindikata za Goriško je pozdravil prof. Leopold Devetak in pozval starše iz Ronk in Tržiča ter s celotnega Laškega, naj se čutijo odgovorni za napredek slovenske šole v Ronkah. Doberdobski župan dr. Mario Lavrenčič je s svoje strani dejal, da njegova občinska uprava zavzeto spremlja dogajanja med Slovenci v Laškem in omenil dobre izglede za zgraditev slovenske nižje srednje šole v Doberdobu. Sledili so še pozdravi predstavnikov staršev otrok, ki obiskujejo osnovno šolo in vrtec v Ronkah, predstavnice novogoriške občine, ki je podarila nekaj knjig ter predstavnika komisije za slovenske zadeve pri ronski občini.
Točke kulturnega programa so izvedli otroci iz vrtca in osnovne šole v Ronkah ter oni iz Doberdoba. Izvajali so recitacije, pesmi, lutkovni in plesni prizorček. Učiteljsko osebje zasluži vso pohvalo, ker je otroke res dobro pripravilo.
Prireditev bi se morala vršiti v parku zabavišča »Excelsior«, kar pa je slabo vreme preprečilo. Zato je bila v zaprtem prostoru, kjer celotni program ni prišel do izraza. Zlasti se je to občutilo ob nastopu folklorne skupine »Travnik« iz Gorice, ki je izvedla ples goriške šagre in druge plese.
Obisk SSk v Novi Gorici
Pred dnevi se je mudila na enodnevnem obisku v Novi Gorici delegacija pokrajinskega sveta Slovenske skupnosti. Bila je gost občinske konference socialistične zveze. Obisk sam spada v sklop prizadevanj za plodne in ustvarjalne odnose, s
svetovalec inž. Fornasir in se zavzeil za večjo prisotnost občinske uprave pri obravnavanju tega problema. Misovski svetovalci so seveda govorili o nevarnosti »dvojezičnosti«.
ODGOVORI IN GLASOVANJE
Na zadnji seji občinskega sveta, ki je bila v petek 11. junija, je prišlo do odgovorov posameznih odbornikov in župana. Med drugimi je za svoje področje (trgovina in promet) odgovarjal odbornik dr. Damjan Paulin, ki je med drugim prikazal ozko vez med urbanističnimi problemi in trgovsko dejavnostjo.
Župan Scarano je v dolgem in prepričljivem odgovoru svetovalcem ponovno nakazal glavne politične smernice občinske uprave. O zadevah slovenske manjšine je še dejal, da slovenska kultura na vzhodni meji države bogati ne le mesto samo ali pokrajino, ampak celotno Italijo. To pa se bo najbolje pokazalo, če bo odprta, strpna in kulturna v odnosu do manjšine. Župan je še zavrnil v polemiki z mi-sovci načelo recipročnosti, saj mora manjšinska zaščita izhajati predvsem iz ustave in civilnega sožitja.
Svetovalec SSk Bratuž je v svoji glasovalni izjavi med drugim zavrnil namigovanja komunističnih svetovalcev, češ da SSk popušča zaradi svoje prisotnosti v odboru in dejal, da naša stranka ne sprejema lekcij od strani nikogar.
Proračun je bil nato odobren z glasovi svetovalcev večinskih strank, proti so glasovali komunisti, misovci ter liberalni predstavnik.
katerimi želi SSk prispevati k vsestranskemu razvoju Slovencev v Italiji.
Delegacijo SSk sta vodila pokrajinski tajnik Marjan Terpin in pokrajinski predsednik SSk Gradlmir Gradnik, sestavljali pa so jo še dr. Mirko Špacapan, dr. Damjan Paulin, dr. Maks Gergolet, dr. Karel Brešan, Emil Valentinčič in Branko Černič. Delegacijo SZDL pa je vodil predsednik Lojze Lah.
Člani slovenske stranke so predstavnikom matične domovine posebno podčrtali vlogo, ki jo ima na Goriškem Slovenska skupnost, saj je prav v tem obdobju edina slovenska politična sila, ki na vseh nivojih aktivno posega v politično življenje in ima svoje predstavnike v najrazličnejših upravnih organih in svetih. Slovenski komunisti so v opoziciji in zato večkrat nimajo besede, slovenski socialisti pa igrajo medlo politično vlo-go, ko jih 'italijanski sodrugi praktično izrinjajo iz politične igre.
Zavzeli so se nadalje za celovito sodelovanje matične domovine in zamejstva na vseh poljih: kulturnem, športnem in drugih ne da bi se omejevali le na neke politične kanale.
Menimo, da je obisk v bistvu dosegel namen boljšega spoznavanja in razumevanja, kar bo brez dvoma pospešilo sodelovanje v obojestransko korist, se pravi, da bomo Slovenci v Italiji tudi iz tega črpali podporo za nadaljne borbe, obenem pa se bo utrdil ugled Slovenije in Jugoslavije v zamejstvu.
Jubilej svetišča na Barbani
Nastanek Marijinega svetišča na Barbani je pravzaprav zavit v negotovost. Vendar ker se Barbana prvič omenja leta 582, se to leto šteje kot začetek te Marijine božje poti sredi gradeške lagune. Ta visoki in častitljivi jubilej svetišča mislijo primerno proslaviti. Uradne cerkvene proslave se bodo začele v nedeljo 4. julija, ko imajo prebivalci Gradeža vsakoletno procesijo na Marijin otok, ki jo imenujejo »el per-don di Barbana«. Procesija je seveda z ladjicami, saj drugače ni mogoče na Barbano.
Slovenski verniki se bomo tega jubileja posebej spomnili ob našem skupnem vsakoletnem romanju v septembru.
Komisija še molči
»Crkva na kamenu«, informativni list hercegovskih škofij, poroča, da se je 8. maja v Mostarju drugič sestala komisija za raziskovanje dozdevnih Marijinih prikazovanj v župniji Medjugorje. Na seji so bili navzoči vsi člani komisije.
Mostarski list poroča, da člani te komisije niso dali nobene izjave za javnost, v pogovoru pa so povedali, da njihovo delo motijo razne ne nadzorovane izjave in delovanje nekaterih duhovnikov, cerkvenih dostojanstvenikov in katoliških časnikarjev.
Ni čudno, da je Bog, čudno je, da živimo mi, ki bi nas lahko tudi ne ustvaril (Charles Moller).
Ljubljanski študentski zbor gost tržaških sovrstnikov
V	soboto 19. junija zvečer ob 20. uri bo v cerkvi pri Sv. Ivanu gostoval Študentski zbor iz Ljubljane, ki ga vodi Jože Trošt. Ljubljanski pevci bodo gostje Tržaškega mešanega zbora in se nam bodo predstavili najprej s petjem pri sobotni večerni maši. Po maši pa bodo izvajali ob 21. uri zanimiv program. V prvem delu koncerta bomo tako lahko prisluhnili pesmim slovenskih avtorjev kot so Mav, Mlinar, Hladnik, Vodopivec in Premrl, torej elite slovenskih skladateljev; v drugem delu pa nam bo zbor zapel latinsko mašo H. L. Hasslerja.
Vsi pevci, ki so se kdaj udeležili pevskih tečajev, ki jih že vrsto let prireja ZCPZ, gotovo poznajo dirigenta Študentskega zbora. Spominjajo se njegove poklicne sposobnosti in osebnosti, ki je znala navduševati pevce in izvabljati najboljše in največ, kar so petju lahko dali. Prav pa je, da nekaj povemo o zboru, ki bo v soboto gostoval v Trstu.
Študentski zbor iz Ljubljane je nastal približno pred petimi leti na pobudo samih študentov raznih ljubljanskih fakultet in višjih šol, ki so iz ljubezni do petja ustanovili svoj zbor. Povabili so g. Trošta, da bi zbor prevzel. Pod njegovim vodstvom je Študentski zbor že veliko gostoval in pel po raznih krajih Slovenije. Sedaj ga bomo lahko poslušali tudi mi.
Poleg cerkvenih pesmi pa goji Študentski zbor iz Ljubljane tudi slovensko narodno, umetno in ljudsko pesem, ki, upamo, se bo razlegala še dolgo v noč v Marijinem domu pri Sv. Ivanu, kjer bo poskrbljeno za zakusko in zabavo.
SLOVENSKO KARITATIVNO DRUŠTVO SLOKAD
sklicuje
OBČNI ZBOR
ki bo v Dragi pri Bazovici v petek 25. junija. Začetek ob prvem sklicanju ob 20. uri, pol ure kasneje je občni zbor sklepčen ob vsaki udeležbi.
Barkovlje
Nikoli ni do kraja zamrla želja, da bi v barkovljanskem društvu obnovili delovanje. Ta želja je postala tembolj živa ob
delu za poimenovanje šole. Začela se je tako sestajati skupina ljudi, ki je sklenila, da skliče občni zbor in poišče pot in način, ki bi ponovno poživila kulturno dejavnost v Barkovljah. Tako se bo vršil občni zbor v društvenih prostorih, ul. Cer-reto 12 v četrtek 17. junija ob 20. uri v prvem in ob 20.30 v drugem sklicanju.
Prepričam smo, da se bo vsak Barkov-ljan, ki se čuti vezanega na rojstni kraj in ki želi, da bi ta kraj še živel s svojimi domačini, domačini pa z njim, zagotovo udeležil srečanja.
Devin - Nabrežina
Sestanek krajevne sekcije SSk
V	četrtek 10. junija se je sestalo vodstvo devinsko-nabrežinske sekcije SSk, da bi razpravljalo o najnovejšem političnem dogajanju in še zlasti proučilo izide zadnjih pokrajinskih volitev. Vodstvo z zadovoljstvom ugotavlja, da je SSk zabeležila po vsej tržaški pokrajini zelo pomemben napredek tako po številu glasov kakor v odstotkih. Prepričano je, da ti premiki slovenskih volivcev niso toliko posledica splošnega političnega položaja in krize, ki jo doživljajo največje italijanske politične stranke, kolikor nagrada za dosledno, stvarno in odprto politiko, ki jo vodi SSk.
Volivni uspeh liste SSk je še zlasti o-čiten prav v devinsko-nabrežinski občini, kjer je njen napredek znašal cel poldrugi odstotek, medtem ko sta ostali stranki, ki upravljata občino, doživeli zastoj in celo znaten osip glasov. Sekcijsko vodstvo se zatorej zahvaljuje vsem, ki so na volilni preizkušnji podprli slovensko listo in se obvezuje, da si bo z okrepljeno močjo prizadevalo za obče koristi domačega prebivalstva. V tem smislu bo zahtevalo, naj se dosledneje 'izvaja dogovorjeni upravni program občine Devin-Nabrežina in da se preverijo pogoji sodelovanja Slovenske skupnosti s PCI ter PSI. Sekcijski tajnik bo v kratkem poskrbel, da se v ta namen navežejo primerni stiki z omenjenima strankama.
Sekcijsko vodstvo je nadalje razpravljalo o delovanju svojih predstavnikov v krajevnih javnopravnih telesih ter se končno pomudilo pri pripravah za tradicionalni »Naš praznik«. Praznik bo v soboto 17. in nedeljo 18. julija na igrišču športnega društva »Sokol« v Nabrežini. Obsegal bo bogat kulturni 'in zabavni spored.
Dva duhovniška jubileja
V	soboto 19. junija bosta praznovala 50-letnico mašniškega posvečenja Viktor Berce, župnik v Budanjah, in Karel Klin-kon, upokojeni župnik, ki sedaj biva v Tolminu. Slavljencema čestitamo in jima želimo še obilo božjega blagoslova.
Papeževo pismo o družini
Pred kratkim je izšel v Ljubljani prevod papeževega pisma o družini »Fannlia-ris consortio«, ki ga je Janez Pavel II. podpisal 22. novembra lani. Knjižica obsega z uvodno besedo, besedilom in stvarnim kazalom 95 strani.
Od 26. sept. do 25. okt. 1980 je v Rimu bila škofovska sinoda, ki se je bavila z vprašanji današnje družine. Ob koncu sinode so škofje predložili papežu števiine predloge in ga prosili, naj jih preuči, o-vrednoti in izda primeren dokument. Sv. oče je to delo izvršil, a je mislim, gledanjem in rešitvam, ki so mu jih nakazali ali posredovali sinodalni očetje, dal pečat osebnih gledanj in stališč v skladu z dosedanjim naukom Cerkve.
Apostolsko pismo »Familiaris consortio« ima poleg uvodnega dela še štiri bolj ali manj obsežna poglavja: svetloba in sence današnje družine, zakon in družina v božjem načrtu, naloge krščanske družine in družinska pastorala.
Papeževo pismo obravnava številna in zapletena vprašanja sodobnega življenja. Seveda ni pa mogoče v papeževem pismu iskati znanstvene razprave, temveč ga je treba brati in sprejemati kot »pastoralno spodbudo«, ki sicer izhaja iz jasnih teoloških in moralnih načel, hkrati pa spodbuja k iskanju lastne poti, zaupanih nalog v ožji in širši skupnosti in zlasti v samouresničevanju zakona in družine kot prvobitne in najpomembnejše zemeljske ustanove.
Film o m. Tereziji
V	Skopju snemajo film »Glas« o m. Tereziji v koprodukciji zagrebškega Ja-dran-filma in italijanskega Rai-a. Snemanje se je pričelo v marcu. Objavljamo nekaj odlomkov iz pogovora z režiserjem Brunellom Rondijem:
»Asistiral sem Felliniju pri njegovih filmih in tedaj mi je prišlo na misel, da bi posnel film o m. Tereziji. Ta ideja je v meni živa že lep čas. Z njo sem se srečal lani, ko je v eni rimskih cerkva prisostvovala maši in pri njej sodelovala. Preprosto povedano: ta žena me je "zagrabila”, pa sem trdno sklenil, da njen lik prenesem na filmski trak. Seveda sem se moral omejiti samo na eno obdobje njenega življenja, ker kot mislim, celega njenega življenja ni moč strniti v en film. Tako sem se odločil na razdobje, ko ji je bilo najtežje in je sklenila oditi v misijone med
18.	in 20. letom. Film bomo snemali v Skopju in Ohridu. Končali naj bi ga do oktobra in bo imel dve izdaji. Prva bo trajala 110 minut, druga pa, ki jo bo oddajala Tv, bo imela dva dela po 45 min.«
Scenarij je napisal Tullio Pinelli. O m. Tereziji je objavljenih veliko knjig, posebej po letu 1979, ko je prejela Nobelovo nagrado za mir. Njene sestre so se v Jugoslaviji že naselile v Zagrebu in Skopju, pripravljajo pa tudi hišo v Ljubljani.
Ljubljanski nadškof pri srbskem patriarhu
V	spremstvu beograjskega nadškofa Alojzija Turka, ljubljanskega pomožnega škofa Stanislava Leniča in dekata teološke fakultete dr. Franca Perka je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar 1. junija obiskal patriarha' srbske pravoslavne Cerkve Germana. Srečanja in pogovora so se udeležili najožji patriarhovi sodelavci, med njimi škofje Pavle, Nikolaj in Danilo ter prodekan pravoslavne teološke fakultete v Beogradu dr. Grdaševič.
Pobožnost petih prvih sobot
Goriška slovenska duhovni j a se pripravlja ob deseti obletnici svoje ustanovitve na ljudski misijon in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. V pripravo na te dni bomo obhajali v mestu pobožnost prvih petih sobot kot je Marija želela v Fatimi. Začetek bo s prvo soboto v juliju in zaključek prvo soboto v novembru. V prihodnji številki objavimo točen spored.
Praznik sv. Rešnjega Telesa
V	Italiji smo obhajali ta praznik pretek-
lo	nedeljo 13. junija. V Gorici in po vaseh so se pripravljali na procesije, toda neugodno vreme, dež z nalivi, je povsod preprečil procesije zunaj cerkve, tudi v go-riški stolnici. Tu je bila zvečer ob 18.30 konceleibracija, ki jo je vodil kapitularni vikar msgr. Luigi Ristits ob sodelovanju goriških župnikov in drugih duhovnikov. Slovensko versko skupnost sta zastopala msgr. Fr. Močnik in g. M. Markežič. Med mašo je pel stolni cerkveni zbor, slovenski zbor pa je zapel med darovanjem.
Po maši je msgr. Ristits spregovoril o prazniku sv. Rešnjega Telesa in pri tem povedal nelkaj misli tudi v slovenščini. Slovesnost se je zaključila z blagoslovom z Najsvetejšim. Maše so se udeležili tudi zastopniki civilnih oblasti.
Maša za pok. Mirkom Filejem
Zveza slov. katol. prosvete se je spomnila pok. prof. Mirka Fileja s sv. mašo v goriški stolnici v soboto 12. junija ob 20-letnici njegovega pogreba. Maševal je dr. K. Humar ob asistenci monsignorjev Fr. Močnika in O. Simčiča. Med mašo sta izmenoma pela moški zbor »Mirko Fidej« in mešani zbor »Lojze Bratuž«. K maši je prišlo tudi lepo število prijateljev pokojnega profesorja. V svojem govoru se je Mirka Fileja spomnil mašnik predvsem kot duhovnika, ki je tudi svoje kulturno in glasbeno delovanje postavil v službo duhovništva. Poklican je bil za duhovnika med primorskim ljudstvom in temu ljudstvu je hotel služiti kot duhovnik z vsemi talenti, ki mu jih je Bog dal. Tudi s kulturo in glasbo, posebno ko je videl, kako vdira med to naše ljudstvo tuja kultura, najprej fašistična in potem marksistična.
Pokojni profesor je bil ustanovitelj Zveze slovenske katoliške prosvete in njen prvi predsednik. Prav je zato, da se ga je Zveza spomnila in sodelovala pri maši z obema zboroma, ki sta z njim najtesneje povezana: mešani zbor zato, ker ga je on ustanovil in do smrti vodil, moški pa zato, ker nosi njegovo 'ime in je nastal iz pobude Mirka Fileja, ki je sanjal o reprezentativnem moškem zboru na Goriškem. Pobudo je pet let po njegovi smrti izpeljal njegov učenec Zdravko Klanjšček, ki je hotel, naj se zbor poimenuje prav po Mirku Fileju.
Zaključni nastop gojencev Glasbene šole v Gorici
Glasbena šola v Gorici je imela svoj zaključni nastop v ponedeljek 14. junija v Katoliškem domu. Na odru je igralo na svoje instrumente 22 gojencev od najmlajših iz 1. razreda osnovne šole do večjih, ki obiskujejo že višje srednje šole.
Večina gojencev izbira klavir, ki je zato imel vodilno mesto v ponedeljkovem nastopu. Nekaj jih p.a študira tudi harmoniko in violino. Zato je bil nastop dovolj pester tudi zato, ker so nekateri gojenci nastopili na klavirju štiriročno, harmonikarji celo v kvartetu, violina pa ob spremljavi klavirja.
Ob koncu se je v imenu staršev zahvalil profesorjem Emil Devetak, ki ni pozabil zahvaliti se še posebej ravnatelju goriške glasbene šole prof. Silvanu Kerševanu. Gojence so poučevali profesorji Anica Furlan, Anamarija Jug, Alfredo Marcosig, Sonja Pelicon, Marija Šaver in Boris Stakul. Pojavilo se je tudi vprašanje prostorov, ki postajajo pretesni. Gotovo se bo do začetka prihodnjega šolskega leta našla rešitev tudi tej stiski.
Nepošteno izigravanje dogovora v rajonskem svetu v Pevmi
Pokrajinsko tajništvo Slovenske skupnosti v Gorici je na zadnji seji razpravljalo o nastalem položaju v rajonskem svetu v Pevmi, kjer so se nekateri izvoljeni predstavniki PCI in PSI razglasili za neodvisne in iajavili, da nočejo upoštevati medstrankarskih dogovorov na občinski in pokrajinski ravni. Takoj po občinskih volitvah 1980 so namreč predstavniki PCI,
PSI in SSk vodili pogovore na sedežih strank glede predsedniških mest v Pevmi, Štandrežu in Podgori ter sklenili, da bodo v teh treh konzultah za predsednika izvoljeni predstavniki teh treh strank.
Ker so ob izvolitvi predsednika SSk v Pevmi nastale težave in ker niso krajevni predstavniki PCI in PSI pristali na omenjene dogovore, je SSk (ponovno stopila v stik z ostalima strankama, da bi se sprejeti dogovor v celoti izvajal. Zaradi tega nesoglasja niso bile sklepčne seje rajonskih svetov v Štandrežu in Podgori in šele potem, ko je SSk po ponovnih razgovorih dobila zagotovilo občinskih in pokrajinskih tajništev PCI in PSI, da bo dogovor veljaven tudi v Pevmi, je glasovala za predsednika komunista v Podgori in predsednika socialista v Štandrežu in s tem dokazala, da se v celoti drži sprejetih dogovorov, medtem ko se nekateri člani PCI in PSI nočejo držati teh sklepov in se sklicujejo na neodvisnost od pokrajinskega in občinskega tajništva lastne stranke.
Slovenska skupnost poudarja, da se je dogovorila s strankama, ki vključujeta tudi Slovence samo zato, da bi bila v teh treh slovenskih vaseh zagotovljena izvolitev slovenskega predsednika, čeprav so bile možne tudi drugačne rešitve. Če sta stranki PCI in PSI danes za drugačne rešitve, naj to jasno povesta. SSk izraža svojemu predsedniku v Pevmi vso podporo in upa, da se bosta tako PCI kot PSI držali sprejetih dogovorov, da bodo splošni slovenski interesi prevladali nad osebnimi in kampanilističnim težnjami nekaterih zastopnikov PCI in PSI.
Zatem je pokrajinsko tajništvo SSk ocenilo potek razprave in glasovanje občinskega proračuna za leto 1982 ter odobrilo zadržanje in posege svojih predstavnikov v goriškem občinskem svetu. Izčrpna razprava je potrdila veljavnost petstrankar-skega sporazuma, kar je zlasti prišlo do izraza v posebnem poudarku, ki ga je župan dr. Scarano posvetil vprašanju slovenske narodnostne skupnosti.
V	Katol. domu v Gorici
bo v torek 22. junija ob 21. uri
SKUPNI NASTOP GLASBENIH ŠOL
Sodelovali bodo gojenci iz Doberdoba, Štandreža in Gorice. Vsaka šola bo izvajala 20-minutni program. Toplo vabljeni!
Zaključek šolskega leta 1981/82
V	torek 15. junija se je zaključil pouk na vseh šolah. Povsod so zaključili s šolsko mašo. Naslednje dni so se začeli izpiti in sicer v 5. razredih osnovnih šol in v 3. razredih na enotni srednji šoli. Višje srednje šole bodo začele z maturami v začetku julija. Vsem učencem želimo, da bi izpite uspešno opravili.
Šport:
Odbojkarski turnir »Pokal Peter Špacapan«
Ponedeljek 7. junija:	01ympia-Jamlje
2:0 (15 : 7, 15 : 10); Jamlje-Bor (3 : 15, 14 : 16); Bor-Olympia 1 : 2 (15 : 6, 12 : 15, 15 : 17). Klasificirala se je 01ympia,
Torek 8. junija: Kanal-Soča 2:0 (15 : 1, 15 : 7); Kanal-Asfjr 0:2 (11: 15, 13 : 15); Asfjr-Soča 2:0 (15 : 5, 15 : 1). Klasificiral se je Asfjr iz Čedada.
Sreda 9. junija: Bovec-Juventina 2: 1 (6 : 15, 15 : 5, 15 : 10); Pav Natisonia-Bovec 2:0 (15 : 5, 15 : 8); Pav Natisonia-Juventina 2:1 (12 : 15, 15 : 8, 16 : 14). Klasificiral se je Pav Natisonia iz S. Giovanni al Nati-sone.
Finale v petek 11. junija: Olvmpia-Asfjr 0:2 (10:15, 11:15); Pav Natisonia-01ym-pia 2:0 (15 : 10, 15:2); Pav Natisonia-Asfjr 2 : 0 (15 : 7, 15 : 13).
Na prvo mesto se je tako uvrstil Pav Natisonia, na drugo Asfjr, 01ympii pa je ostalo tretje mesto.
Po končanih tekmah je finalistom spregovoril predsednik 01ympie dr. Jože Vrtovec, kateri je orisal lik preminulega športnika, ki mu je turnir posvečen. Poudaril je pomen, ki ga imajo podobne pobude za zbliževanje športnikov in za športno vzgojo atletov. Dr. Vrtovec se je še zahvalil vsem, ki so dali svoj doprinos pri organizaciji turnirja. Ob koncu je g. Mirko Špacapan izročil zmagovalcem pokale in spominske medalje. - G. R.
Jamlje
Umrla je najstarejša faranka. Pred 96 leti se je rodila pri Komarjih Alojzija Konje, ki smo jo 8. junija položili k zadnjemu počitku na štivansko pokopališče. Leta 1907 se je primožila k Sabličem, ko se je poročila z Jožefom Legišo. Z njim je v zakonu preživela 25 let. Ker so takrat Sabliči spadali pod Štivan, so moža tam pokopali in zaradi tega je tudi ona našla prav tam svoj zadnji dom. Pokojna Alojzija je bila verna žena in skrbna mati
11	otrok, od katerih jih je še 7 živih. Dokler je mogla, je hodila k sv. maši v Štivan ali Jamlje, zadnja leta pa so ji dušni pastirji nosili sv. obhajilo za prve petke na dom. Med njimi je bil včasih tudi župnik iz Ronk Mario Virgulin, zato se je tudi on udeležil pogreba in somaševal v šti-vanski cerkvi. Bog ji bodi dober plačnik za zvesto služenje družini, narodu in Cerkvi; otrokom in sorodnikom izrekamo globoko sožalje.
Zaključek glasbenega pouka. V četrtek 10. junija zvečer je bil v prostorih gostilne Soban zaključni nastop te šole, saj je župnijska dvoranica premajhna za tovrstne prireditve. Pouk se je pričel novembra lanskega leta in se je priglasilo 22 učencev, ki so v glavnem vztrajali vse leto. Šolo sta vodila Sonja Pelicon iz Sovodenj in HiJarij Lavrenčič iz Doberdoba, ki zaslužita za svojo požrtvovalnost in zavzetost vso pohvalo. Poleg pridobljenega znanja na klavirju so gojenci navdušili prisotne tudi s pevskim nastopom. Naj bi bil ta nastop za našo vas začetek obetajoče glasbene pomladi.
Praznik farnega patrona. Letos je ta praznik padel prav na nedeljo 13. junija, na god sv. Antona Padovanskega. Žal ni bilo moč zaradi slabega vremena opraviti tradicionalne evharistične procesije s štirimi oltarji, je pa zato v cerkvi bil praznik tem bolj doživet. K temu je pripomogla tudi slovesnost prvega sv. obhajila. Štiri deklice so prvič pristopile ik mizi Gospodovi, popoldne pri večernicah pa so prejele spominsko darilo.
DAROVI
Za Katoliški glas: Vinko Tomšič, Sovod-nje 11.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. 25.000; verniki stolne cerkve ob šmarnicah 50.000; M. Z.
50.000 lir.
Za Pastirčka: učenci osnovne šole »F. Venturini« v Boljuncu 40.000 lir.
Z. M., Gorica: za gobavce Ivana Štante, za zvon na Madagaskarju, za Katoliški dom in za cerkev v Novi Gorici po 50.000 lir (skupno 200.000).
Za cerkev na Jazbinah: N. N., Gorica 100.000; N. N., Jazbine 7.500 lir.
Za cerkev na Ferlugih: Marija Markon v spomin na Bernardo Borjan 15.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Leopolda Vremec namesto cvetja na grob bratranca Giulia Gomzi 10.000; Stanko Malalan 5.000; Emilija Brišček-Daneu v spomin na sestro Aleksandro 35.000; Vincenc De Dominicis 5.000; Slavko in Lidija Sosič ob 6. obletnici dragega svaka in strica Franca 7.000; Marija Tavčar-Milič v dobre namene
50.000 lir.
Za Slomškov dom v Bazovici: Marija Ražem-Čotova v spomin pok. Alojzija Križ-mančič 30.000; Edi Mihčev 20.000; družina Žagar-Bak, Draga v spomin mame Francke 30.000; Marija Marc-Froncova 10.000; Al-ma Rapotec, Gročana v spomin pok. moža Marjana ob 13. obletnici smrti 10.000; Dui-lio Resman v spomin pok. žene Danile Milkovič 30.000; Milkovič, Gropada (86) 5.000; Marija Kralj, Padriče 10.000; verska skupina iz Trsta 14.000; Marija Truskotova 5.000; Marija Ražem 10.000; Alojzija Umek 5.000; Marija Leban v spomin Lojzeta Križmančič 10.000; Renato Oblak 10.000; Tinčetovi, Gropada v spomin Zore Križmančič 5.000; ob krstu Harije Gandolfi iz Drage 90.000; N. N. v spomin župnika Lojzeta Rozmana 10.000; Marija Ražem v spomin istega 30.000; družina Rodolfi, Novara 50.000; Karel Kalc, Gropada (73) 5.000; ob srebrni poroki Cernecca-čač 50.000; N. N. 10.000; Rezi Kralj ob mamini smrti 25.000; Marija in Danica Marc ob spominu tete Antonije 10.000 ter v spomin pok. Rezi Kralj in Marija Bernetič 10.000; N. N. 50.000; Marija Ražem 10.000; Magda Pelan 10.000; Dragica Marc-Brce 5.000; Fabio Fer-foglia v spomin žene Marije 5.000; Antonija Križmančič v spomin sina Ladkota 10.000; Marija Bizjak in mama, Sv. Ivan 10.000; Darko in Zinka Cerkvenik ter Marta Požar 50.000 lir.
Namesto cvetja na grob Štefanije Peta-ros: sorodniki za Zvezo cerkvenih pevskih zborov 40.000 in za skavte 20.000 lir.
V	počastitev spomina pok. Frančiške Bobek vd. Prelli: hči Helena za misijone in za Marijin dom v Rojanu po 50.000; Marija, Gemma in Gabrijela v spomin pok. tete za Marijin dom v Rojanu 50.000; Antonija Pečenko v isti namen 5.000; Iva Ščuka prav tako 10.000; Marija Oberti za misijone 5.000 lir.
OBVESTILA
Birma v Pevmi bo to nedeljo 20. junija ob 9.30. Birmoval bo kapitularni vikar msgr. L. Ristits.
Mešani zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice nastopi v nedeljo 20. junija ob 19. uri (jugoslovanski čas) na Mirenskem Gradu. Izvajal bo samostojen koncert, v katerega je vključil 18 pesmi.
Romanje na Sv. goro priredi goriška Marijina družba v nedeljo 27. junija. Šli bomo z avtobusom do Prevala, nato peš ali s taksijem do vrha. Odhod s Travnika ob 8. uri. Na Sv. gori bo maša ob 10. uri po ital. času. Popoldne obisk Drežnice, kjer bo blagoslov. Vpisovanje pri voditelju Marijine družbe dr. K. Humarju.
V Marijinem domu, ul. Risorta 3 bo v nedeljo 20. junija ob 17.30 nastop okteta ljubljanskih bogoslovcev pod vodstvom Jožeta Trošta. Med nastopom bo javen intervju med bogoslovci in našimi mladimi. Vabi Slovensko pastoralno središče v Trstu.
V cerkvi na Pesku bo v ponedeljek 21. junija, na god sv. Alojzija shod slovenskih tržaških strežnikov. Začetek ob 9. uri s sv. mašo. Tekmovanje, skupno kosilo in razne igre bodo v počitniškem domu Slokada v Dragi.
Slovenska prosveta v Trstu vabi člane in včlanjena društva na redni občni zbor, ki bo v torek 22. junija ob 20. uri na sedežu v ul. Donizetti 3.
V Boljuncu bo praznovanje farnega zavetnika sv. Janeza Krstnika v četrtek 24. junija. Ob 20. uri bo slovesno somaševanje, ki ga bo vodil koprski škof dr. Janez Jenko. Vabljeni!
Vodstvo počitniške kolonije SLOKAD-a
v Dragi obvešča, da bo prva izmena za deklice od 1. do 25. julija, druga izmena za dečke pa od 27. julija do 20. avgusta. Vpisovanje je na sedežu Slov. prosvete, ul. Donizetti 3 vsak dan razen sobote do srede 23. junija od 10. do 12. ure in od 17. do
19.	ure.
SLOKAD vabi dobre osebe, ki ljubijo mladino in ji želijo stati ob strani v času počitnic v Dragi. Vabljene za nadzorovanje otrok kakor tudi za vsakdanjo oskrbo! Oglasite se lahko po tel. 226117 ali pismeno: Slokad, 34012 Bazovica 90.
Ob 12. obletnici smrti brata Josipa Sul-čiča daruje Slavica Kocjančič za lačne po svetu 10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Mara Ger-mek v spomin pok. Vere Selj 20.000; N. N. v spomin Vere Selj 10.000 lir.
Za cerkev v Novi Gorici: Mara Germek, Trst 20.000 lir.
Za kočo sv. Jožefa v Žabnicah: Komjan-čevi oče in mati ob prvem sv. obhajilu vnuka Janeza 50.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Iščem za odkup kuverto, ki so
jo tiskali tržaški skavti leta 1968 s sliko sv. Jurija na konju in s skavtsko znamko. Tel. 299110 v večernih urah.
ISdllloTrslA
Spored od 20. do 26. junija 1982
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.10 Nediški zvon. 11.00 Mladinski oder: »Pisalni strojček - učitelj«.
11.30 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Na goriškem valu. 14.40 Šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Arhitektura in arheologija. 9.30 Alternativna kozmetika. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Kulturni dogodki; kako ti je ime? 13.20 Beseda in pesem. 14.10 Otroci pojo. 14.30 C. Zlobec: »Moj brat svetnik«. 15.00 Glasbeni ping-pong. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mladinski zbor GM v Trstu.
Torek: 8.10 Dogajanja iz polpretekle dobe. 9.30 Ali ste že prebrali? 10.10 Koncert.
11.30 Izbrani listi. 12.00 Kulturno pismo; beležka. 14.10 Najlepše bajke za najmlajše. 14.30 Pesmi brez besed. 14.55 Naš jezik. 15.00 Glasbeni magazin. 17.00 Kulturna kronika. 17,10 Mi in glasba. 18.00 »Kadar zapoje harfa«, radijska igra.
Sreda: 8.10 Slovensko planinstvo na Tržaškem. 9.30 Alternativna kozmetika. 10.10 Koncert. 11.30 Literarni listi. 12.00 Pod Ma-tajurjan; beležka. 13.20 Meš. zbor »Hrast« iz Doberdoba. 14.10 Pojte, pojte, drobne ptice. 14.30 C. Zlobec: »Moj brat svetnik«.
15.00 Ameriška glasba. 16.00 Strategija napetosti v Italiji. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Pesniki so čudenje sveta. 18.40 Iz beležnice V. Čenna.
Četrtek: 8.10 Doma in na tujem. 9.30 Pravica do pokojnine in socialnega varstva. 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi; beležka. 14.10 Mladi pred mikrofonom. 14.55 Naš jezik. 15.00 Jugosl. izvajalci. 16.00 Domači obrazi. 16.35 Južnoameriški motivi.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mešani zbor »Obala« iz Kopra«. 18.00 Četrtkova srečanja. 18.40 Sodobne slovenske novele.
Petek: 8.10 130 let Družbe sv. Mohorja.
9.30 Stilno pohištvo. 10.10 Koncert. 11.30 Literarni listi. 12.00 Na goriškem valu; beležka. 13.20 Četrtkova srečanja. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 O. Daviča: »Pesem«, 1. del. 15.00 Film in filmska glasba. 16.00 A. Rebula: »Zeleno izgnanstvo«. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Primorska poje (Slov. šopek, Mačkolje, moški zbor Bukovje, dekliški zbor Danica z Vrha, mešani Vrtojba, mešani Venček iz Dutovelj). 18.00 Kulturni dogodki. 18.40 Kako ti je ime?
Sobota: 8.10 Mali leksikon telesne kulture. 9.30 Onkraj zvezd. 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Oddaja o Reziji; beležka. 14.10 Mladi pisci. 14.30 Poslušali boste. 14.55 Naš jezik. 15.30 Dijaška tribuna. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Primorska poje (Kobarid, Vipava, Sloveniales, Idrija, Branik). 18.00 I. Predan: »Žganjarji«. 18.45 Vera in naš čas.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovska 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 15 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
V sredo 9. junija nas je zapustila naša draga
Frančiška Bobek vd. Prelli
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so jo kakorkoli počastili.
Otroci Edi, Renato, Helena in sorodniki
Trst - Rojan, 13. junija 1982
m
KMEČKA BANKA
Ustanovljena leta 1909
GORICA	Korzo	Verdi,	51
Telefon:.84206 - 84207 • 85383 Telefon menjalnice; 83909 Telex 460412 AGRBAN
VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA
RAZPOLAGAMO Z VARNOSTNIMI SKRINJICAMI