Albert Nagy, župnik in dekan v Cirkovicah, ¦*- 13. januarja 1880. II. Iz Podgorske za njiho^o rahlo zdia^je preteža^ne fare prosijo 7 Doberno, kder so nastopili 21. julija 1847. Toda slabo zdra^je njim tudi tu ostati ni do^olilo. Neko nedeljo, ko so morali d^akrat pridgovati, zaceli 80 kii blju^ati. Težko je za skrbnega in gorečega dušnega pastirja lociti se od duho^skib opra^il. Nagy-ju je bilo to tem britkejše, ker so bili a celo duao 7dani duh<>7sketnu stanu. Videli so, da so dolžnosti velike, odgo7ornost težka. Duh jim je bil 7oljen, a telo slabo. Morali so duhovska opra^ila na stran pustiti in se 7 pokoj podati. Njiho7 sosed in prijatelj v Frankolo^em jib v faro7ž sprejme. Tu so pomagali, ko so nekoliko okre^ali, pri duho^skih opravjlib, kolikor so jim slabe njibo^e moči pripuačale. Eakor bitro pa so nekoliko k zdia^ju prišli, so želeli težko breme duho^ske službe zopet na 87oje rame 7zeti. Na njibo^o prošnjo jim je bila podeljena dekanijska fara 7 Ciiko^icah na Dravskem polji 1. junija 1861, kjer so 1. junija 1865 za dekana povzdigneni bili. Tu so z 7elikim blagoslovom delali do leta 1874. Takrat na 87e6nico jih na prižuici zadene mrt^oud, ter njibovemu apostolskemu delovanju konec naredi. Morali so, 8era7no s težkim srcem, S7ojo ljubo faro zapustiti. Pa kam se naj podajo? Eje naj na rešilno smit čakajo? Premoženja niso imeli. V tej sili je pomagalo blago srce visoke 8asti vrednega 6. kanonika M. Gla8er-ja, župnika pri 87. Petru. rNaj pa grejo g. Nagy k meni; srce in duri so njim pri meni odprte, da božji blagoslo^ pri bramu ostane**. Tako so prišli častitljivi bolenik 7 gostoljubni faro7Ž 87. Petra, in so tu ostali 6 let, dokler niso po dolgotrajnej s čudo^itim potrpljenjem prestanej bolezni 13. januarja t I. v 70. letu 87oje staiosti se 7 boljai S7et preselili. V Cirko^icah so z 7gemi silami delali za S7oje 07Čice; kakor da bi bili čutili bližnji konce S70jega delo^anja. Niso miio^ali, kjer je slo za blagor s^ojib 07Čic. Eot z^eden iu ljubeznji^ prijatelj otrok so se radi k otrokom ponižali, da bi nje do pra^e kršeanske omike po^zdignoli; krač. ži^ljenje, in zlasti cerk^eno petje so pridno med njimi airili. Bili so izgleden pridigar, neotrudlji^ spo^ednik. V spo^ednici zgubljene o^čice k Bogu peljati, jim je bilo sr8no 7eselje. Niso samo ob nedeljab in praznikih spo^edo^ali, temuč tudi ob delavnikih; ne aamo kratek čas, temuč mnogokrat dopoldne, in še dolže, dokler niao zadnje duše potolažili. Ce so jim to 7eliko akrb njiho^i prijatelji odsvetovali, 6eš, da je to za njihovo slabostno telo pretežko in ne^arno, so odgo7orili: nDokler morem, bom delal, — potem bom pa poči^al". Ne da ae tajiti, da je to njiho^o neumorno delo^anje bilo uzrok njiho^e teža^ne poznejae bolezni. Že pred so si pri nekej 7ožnji, ko ao se k boleniku peljali, le^o nogo zlomili. Za mladih nog so 7že bili nekoliko grbasti. Za7oljo tega in 7sled velikib trudo7 in straha in mnogega aedenja je na stare dni njiho^o truplo bilo tako skr8eno, da se je glava čisto na prsi nagnila in da niao mogli ravno stati. Vsled mrt^ouda, je bila desna 8tran, noga in roka popolnoma mrt^a. Niso mogli sami jesti, ne si pomagati. Zadnja leta jim je spanje zginolo in cele dolge noči, ko si drugi odpočinejo, so oni noaili britko težo bolezni. In to je trajalo celih 6 let. Pa 7endar nisi slišal iz njibo^ih ust pritože7anja. Ce so si kedaj zdravja želeli, je bil le uzrok, da bi radi 87. mešo alužili, spo7edo7ali in beaedo božjo oznano^ali. V80 mo8 in tolažbo 7 bolezni ao iskali pri Bogu 7 molitvi. Eedar jib je kdo obiskal, najšel jih je, da so imeli 7 rokab duho^ake molit^ene knjige ali roženkranc. Radi so na zadnje dni^ brali sv. katekizem in druge pobožne buk^e. Ce si jih vprašal, kaj delajo, so odgo7orili: ,,molim in trpim, ker druga za nebesa storiti ne morem". Veliko zaupanje so 7sikdar imeli na preblaženo D. Marijo. Eo še so bili 7 Cirko^icah, nastal je tam 7elik ogenj, ki je 7končal tudi jim hle^e in gospodarsko poslopje. Eer pa je bila tudi cerke7 7 ne^arnosti, niao faro7Ža zapustili, temuč so čuvali bišo božjo. In ko je ognjena 7roeina presilna bila, so šli 7 klet in so tam Marijo za pomoč prosili, naj brani 87oj bram. Eo so potem nekteri farani priali in rekli, da 80 cerk^o rešili, so rajni dekan dja.li pomenlji^o: „0 7e sirote! niste 7i cerk^e rešili, Marija je S7oj hram obvaro^ala." H koncu njibovega življenja ae njib zopet mrt^oud zadene. To in ae druge teža^e so njim strašne bolečine piizadjale. V velikih stiskah so 7edno molili, 7ečkrat tudi glasno zdiho^ali: „ Jezus in Marija pomagajta". — Drugega žalu7anja nisi slisal iz njibo^ih ust. Vsem, kteri so imeli srečo z njimi obče^ati, so bili prijazni. Le slednje leto so silno malo go^orili, tudi z najboljšimi prijatelji ne, kakor da bi hteli pokazati, da jim ni nič več za pozemeljske pogo^oie. Svojih slabosti so se 7sako soboto zgre^ano spo^edali, ter 7aako nedeljo in praznik 87. R. Telo prejeli. Bili so tako srečni, da 80 ae den pred 87ojo smrtjo nebeskega zdra7nika sprejeli, in tako oskrbljeni bili s pnpotnico za 7ečnost. Eakor so bili 7sikdar 7emi časti^ec prebl. D. Marije, in so njeno čast s posebno iskrenostjo oznauovali; tako ste isti sladki imeni Jezusa in Marije bile tudi njibo^e sadnje besede. Ra^no, ko je Z70nilo n7e6no luč" ali zdra^o Marijo, so 87ojo blago duao izdebnoli 13. januarja 1880. Pogreb jim je bil slo^esen. Slo^oso jini v geulji^ih besedah go7orili pre6. g. kanonik Eova8i8 iz Maribora. Pobožno Ijudst7o iz bližine in od daleka je truplo rajnega dnbovnika spremljajo na visoko pokopališ6e Matere božje rna Gori", kjer čakajo vstanjenja blizu cerkve D. Marije, ktere zvesti sin so bili celo življenje. Lepo mrtvaako pesmico so jim zapele Petrovška dekleta za slovo. V slednji vrstici je lepo izrečena njihova gorečnost za 6ast božjo in njihova ob6udovanja vredna potrpežljivost v bolezni. Zato s temi vrsticami sklenemo: Božji časti, duš rešenju — Bilo posvečeno — Njih delovanje in v bolenju — Zdihi in trpljenje vse. — Duša v miru naj po6ije — Zdaj od trudov in skrbi, — Tam, kjer boljše solnce sije, — Rajska zarja rumeni. Fr. Zmazek.