UDK Stefan Barbarič UDK 886.3.09-31 »1866—1885« TIPI SLOVENSKEGA ROMANA V DVAJSETLETJU 1866—1885 Slovenski roman v dva jse t le t ju 18S6—1885, t j . od prvega predstavnika zvrsti (Jurčič, Deseti brat) do prvega značilnega romana z družbenopolit ično temat iko (Kersnik, Agitator). Tipološka analiza zvrsti glede na stilsko formaci jo (2. del) kaže, da je bil slovenski roman v obravnavanem obdobju tako v morfološkem kot v antropološkem pogledu nenavadno raznovrs ten in širokopotezen ter je dosegel na naglo viden vzpon. A study of the Slovene novel dur ing the 1868—1885 period, i. e. f rom the year when the f i rs t work in this l i terary genre appeared (J. Jurčič, Deseti brat) until the first novel dealing with socio-political issues (J. Kersnik, Agitator). The typo- logical analysis of the l i terary genre, concerned in part icular with the stylistic formation, has shown that dur ing the period in quest ion the Slovene novel was both in the morphological and in the antropological respects highly varied and large-scale as that it rose to unexpected prominence. Obdobje, ki je predmet naslednje obravnave o razvoju in značilnostih slovenskega romana.* omejujeta na obeh straneh vidni literarno-zgodo- vinski dejanji; to sta: v izhodišču, prvi slovenski roman (Jurčič, Deseti brat, 1866) in na koncu, romaneskna obdelava družbenopolitične teme (Kersnik, Agitator, 1885). Znano je, da je slovenska literatura dobila prve uspešne in trajne primere pripovedne proze sorazmerno pozno, konec 50. let (Levstik, Mar- tin Krpan).** Upoštevaje razvojno linijo od Desetega brata do Agitatorja je zatorej mogoče reči že ob nastavitvi problema, da je ta zvrst doživela na Slovenskem takoj po prvem Jurčičevem romanu bogat in raznolik lazmah. Prvemu romanu, ki se nemalo opira na romantična izročila, posebej na primer Walterja Scotta, je sledila pisana vrsta širših pripo- * N e k a j l i terature: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, komentar - ji: J. Jurč ič (III, V—VIII, M. Rupel). J. S t r i ta r (III—IV, Fr. Koblar), J. Kersnik (1—II, A. Ocvirk), I. Tavčar (II, M. Boršnik). Fr. Detela, Zbrano delo (I—II, J . Solar); P r i j a t e l j eva izdaja Jurčičevih in Tavčar jev ih zbranih spisov (uvodi): I. Pr i ja te l j , Književnost mladoslovencev (izd. Kondor), 1962; B. Pa te rnu , J u r - čičev Deseti bra t in njegovo mesto v slovenski prozi (spremna š tud i ja v izd. Kondor), 1960; A. Slodnjak, Obrazi in dela slovenskega slovstva, 1975; M. Kmecl, Od pridige do kr iminalke. 1975: J. Kos, W. Scott in rojstvo zgodovin- skega romana (spremna š tudi ja k: Waverley), 1973. ** »Pobožno-narodno« Cigler jevo povest Sreča v nesreči, 1836. puščamo se- veda ob strani . vednih kompozicij, glede na bolj ali manj strogo merilo tega, kaj je roman, nekih 15—20 po številu. Zadnji med njimi je bil Kersnikov umir- jeno stvarni prikaz političnih trenj v trškem okolju, v katerega so vklju- čene drobnorisbe iz podeželske vsakdanjosti. To pomeni, v dvajsetih letih je pot romana stekla od pretežno domišljijskega tipa pripovedi do malo- dane dokumentarnega, vendar poetiziranega slikanja navadnih dogod- kov, ob katerem bi lahko imenovali Belinskega in Turgenjeva. O nepri- čakovano naglem vzponu našega romana, ki je začel pri nas pridobivati bralske kroge in jih privajati na literaturo, govori še eno značilno dej- stvo: roman, kakor se je pojavljal na Slovenskem v dvajsetletju po De- setem bratu, ni bil niti na jmanj enovit in uniformen, nasprotno, bil je nenavadno raznoter, pa če ga presojamo po strukturi ali po miselni zasnovanosti ali kako drugače. Ni odveč vprašanje, kaj so ta čas sodili o romanu kot literarni zvrsti, ki je nezadržno prodirala po vseh književnostih. Omejili se bomo na troje pričevanj, med katerimi sta dve vzeti iz nemške literarnoteoretske misli, t ret je pa je domače. F. Th. Vischer (Aesthetik oder Wissenschaft des Schönen, 1857, § 879), izhaja iz primerjave med epom in romanom ter ugotavlja, da je ta oblika osnovana »na duhu izkustva«, kar pomeni, da je na mesto mitičnega sveta stopila v sodobnem svetu izkustveno spoznana resničnost. Ohranil pa je roman totalnost epa, z razliko pač, da se bolj osredotoča na slikanje nravi. Glavni motiv romana je ljubezen, pri čemer prevladuje slikanje konfliktov duše in duha namesto prejšnjih konfliktov dejanj. Grozi pa mu nevarnost, da ga njegova snovnost odvrne od čistega estetskega in se roman spusti na raven nosilca moralnih, socialnih, političnih in religioz- nih idej. Rudolph Gottschall (Poetik. Die Dichtkunst und ihre Technik. Vom Standpunkte der Neuzeit, 1858), je bil pri nas precej znan in so ga po- gosto navajali. Ta je v poglavju o romanu razčlenjeval njegovo zgradbo in prišel na splošno do sklepa, da konec prinaša po mnogih zapletih in blodnjah harmonično razrešitev. Toda so tudi romani, ki se v celem niti ne končajo, ker dajejo izsek iz življenja, ki neprekinjeno teče dalje. Avtor svari pred tem, da bi roman prekoračil meje »umetniške čistosti« in zapeljal izven harmonije lepega. Gottschalla poznamo tudi pri nas kot nasprotnika veristične (naturalistične) smeri. In če se na kratko ozremo še na našega Str i tar ja . Ta je v kritičnem prikazu o Jurčiču (Z 1877) napisal stavke, ki se z mislimi prej navedenih nemalo stikajo. »Roman je vseobsežna oblika poezije, kakor ni druga nobena; vse življenje ima prostor v n j i . . . Epos je minil, njegov naslednik je roman, dasi je tako različen od njega. Roman ima prihodnost, pred- met mu je življenje, vse človeško življenje po svoji širini, višini in glo- bočini: in kakor je življenje mnogovrstno, tako mnogovrstna je podoba njegova — roman!« (In kakor je kot kritik priznal Jurčiču izreden talent, ga kot pristaša lepočutnega estetskega formalizma moti npr., da je n je- gova beseda »časi brez potrebe robata, zarobljena«.) I Deseti brat je »porod ženijalnega očeta«, kakor je pisatelju priznaval kritični Levstik, ko mu ie v zasebnem pismu naštel in analiziral določene psihološke in sociološke pomanjkljivosti . Tu ni mesto za razpravo o njih, rečemo le lahko, da je Jurčičev roman kl jub tem in drugim pomislekom t ra jno ohranil svoj prvobitni čar in pripovedno svežino. Car seveda, ki ga je delu vdihnila mladostna domišljijska vznesenost, svežost tiste vrste, ki izhaja iz razigranega preda jan ja podobam iz neposrednega življenja v vsem njegovem preobilju. Mladi Jurčič je, naslonjen na Walter ja Scotta in na lastno pripovedno iznajdljivost, ki jo je pred tem uspešno izpričal, spletel komplicirano večplastno zgodbo; te j je izbral prizorišče v dolenjski vasi in v graščini blizu n je ter je v fabulativno zaokroženi celoti predstavil tako bogato vrsto značajev, kot pred tem pri Slovencih še nihče. Jurčič je imel ob pisanju knjige pred očmi široke kroge bralcev, ki jih je hotel pridobiti z mikavnostjo pripovedi in z značilno privlačnostjo oseb. Zato je stop- njeval poteze izvirnosti pri nekaterih stranskih osebah (deseti brat Marti- nek Spak, stric Dolef, Krjavelj) , čeprav je dal dovolj prostora za gibanje tudi poprečnim likom (graščak Benjamin in žena, zdravnik Vencelj in njegova hči). Enako uspešno je mladi pisatelj deloval še s pristnim hu- morjem, ki ga je črpal naravnost iz muljavske soseske. Deseti brat je na jp re j in predvsem ljubezenska zgodba, drugo, družin- ska tragedija, s l ikanje podeželja in ostalo, je temu podrejeno. Roman je po doživljajski strani ubeseditev ljubezenskega čustvovanja mladega (dvaindvajsetletnega) moža, ki je izšel iz skromnih podeželskih razmer in se je z odprtostjo duha malo razgledal po li teraturi in po svetu. Lovro Kvas je po čustveni in nazorski strani Jurčič sam, zato je v romanu ljubezensko razmerje pokazano v idealizirani obliki. Iz izrazite poetiza- cije ljubezni izhaja predvsem Maničin lik, ki ga je okitil z vsemi pozi- tivnimi atr ibuti (celo s tem, da obvlada in navaja stavke iz Shakespeara) in nič čudnega, da je izkušenejši Levstik prav ob tem liku (kot še ob Kvasu) izražal najbol j kritične pridržke. Vendar, kakor že razumemo stvari, nas upodobitev Lovra Kvasa, kar se njegove pasivnosti tiče, danes sploh ne moti. Pasivnih junakov najde- mo v vseh l i teraturah in v vseh časih na pretek. Da je Levstik grajal tega junaka, izhaja iz kritikovega aktivističnega življenjskega nazora. Posebno mesto v slovenskem pripovedništvu pripada delu, ki po po- udar jenem sentimentalizmu kaže nazaj na romantiko, celo na predro- mantiko. To je roman v pismih Zorin, ki ga je na svojem ustvarjalnem vzponu objavil kritik in pesnik Josip Str i tar (Zvon, 1870). Literarni zgodovinarji so imenovali ob Zorinu kot najvidnejšo vzpo- rednico Goethejevega Werther ja (1774), obrobno še druga dela, tudi Rousseaujevo Novo Heloizo. K temu sta jih napotili dve značilni po- dobnosti, prvič, motiv nesrečne in neizpolnjene ljubezni (pri Werther ju in Zorinu: mladi moški se strastno in brezupno zaljubi, ker pa mu je izvoljena žena iz različnih razlogov nedosegljiva, naredi samomor) in drugič, izbor oblike romana v pismih, kar omogoča, da lahko junak da svojim izlivom čustev kar najneposrednejši izraz.1 Ob vprašanju stičišč in različnosti med Zorinom in Werther jem se je ob komenti ranju Str i - ta r ja v Zbranih delih ustavil France Koblar in je izdelal skrbno analizo ter prišel do sklepa, da je Zorin kl jub vzporednicam pristno in indivi- dualno delo. Sa j je — če navedemo najsplošnejši primer — rejenka Dela, Zorinova prijatelj ica iz otroških let, na katero naleti naš entuziast pri predstavi Mozartovega Don Juana v pariški operi, oseba, ki jo je pisatelj oživil na osnovi lastnih spominov in ji ni para v nobeni wertheriadi itd. St r i tar jevo delo so na Slovenskem sprejemali z različnimi občutki, enako z navdušenjem kot s pridržki. Lahko pa bi rekli, da je ostal Zorin na splošno stvarni in racionalni slovenski naravi tuj . To predvsem po svoji hipertrofirani čustvenosti, po t. i. svetožalju. Str i tar jevo svetožalje, ki je pravzaprav vid romantične melanholije, so nekateri (zlasti Mahnič) premočno in preveč premočrtno povezovali s Schopenhauerjevo filozofijo pesimizma, čeprav je ta tok prevladoval pri celi vrsti romantičnih pes- nikov in ga najdemo pri nas v polni meri tudi pri mladem Tavčarju. Kakor koli že, ni mogoče prezreti, da se Str i tar jevega Zorina drži nadih svetovljanstva, kar je bila v sočasni slovenski li teraturi nemajhna redkost. Preko posameznih lokacij v Parizu, preko kra jev v pariški oko- lici (Rousseaujev Montmorency) so se našemu bralcu odpirali pogledi na francosko življenje pred zatonom drugega cesarstva. Vse te prizore je pisatelj razgrnil v polni živahnosti in slikovitosti. Le bežno omenjamo Jurčičev feljtonistični roman iz zgodovine Ivan Erazem Tattenbach (SN 1873). Snov je zajeta iz časov zr injsko-franko- 1 «Eksplozivni st i l- , E. Staiger , Goethe I., izd. 1902, s tr . 150—151. panske zarote, je pa izdelana brez večjih pretenzij, z intrigo, ki je l ju- bezensko zasebnega značaja. Leto 1876 je bilo na področju romanopisja nenavadno rodovitno: J u r - čič je izdal kar dve deli, Str i tar je dal zvrst vzgojnega romana, s prvim obsežnim tekstom sta nastopila dva obetajoča pisca, Janko Kersnik in Ivan Tavčar. Kolikor so mogoče neke pr imerjave med navedenimi deli, je opazno vsaj v treh primerih, da pisatelji povezujejo vas in graščinsko okolje (Jurčič, Doktor Zober; Kersnik, Na Zerinjah; Tavčar, Ivan Slavelj), kar ne more biti slučajno. Spet je v ospredju ljubezen in sicer v značilni obliki, da se izobraženec kmečkega rodu trudi dobiti za ženo dekle ple- miškega rodu. V prvih dveh primerih meče nejasno senco na ljubezensko razmerje med mladima neka usodnost, nesreča iz preteklosti: doktor ju Zobru je njegov mladostni pr i ja te l j speljal nevesto, kar ta nenadoma umre in njegova ovdovela žena dolži doktorja, da je on zakrivil njegovo smrt : krivični sum posredno pr ihaja do učinka, ko se njegov »nečak« Ivan Lisec pojavlja v graščini in se vname za domačo hčer; slikar Rogu- lin, dedič razborskega graščaka Selškega, doživlja zavračanje žerinjske tete Amalije, ki je prepričana, da je njegov stric, njen nekdanji zaro- čenec, povzročil smrt njenega brata; šele najdba stričevega dnevnika stvari poravna. Ker se bo v naslednjem Kersnikovem širšem tekstu Lutrski l jud je prav tako spletala zgodba med podeželskim izobražencem in grajskim dekletom (tokrat nesrečno) in se v Tavčarjevih Mrtvih srcih, ki v prvem osnutku segajo v drugo polovico 70. let, pojavlja isti motiv, je temu motivu treba posvetiti več pozornosti. Pr imer je zanimiv tem bolj, ker so stanovske (socialnoekonomske, razredne) razlike ob ljubezni postavljene na neko drugo raven, kot jo sicer pogosta v povestih, posebej še zgodovinskih romanih tega časa. V mislih imam ostrino nasprotja med meščani in fevdalci in težo, ki visi nad neko ljubeznijo dveh mladih iz teh različnih socialnih plasti oziroma grupaci j (Jurčič, Hči mestnega sodnika; Tavčar, Janez Sonce; Senoa, Zlatarjevo zlato, 1871). Pogostnost motiva sama po sebi priča, kako togi so bili dani socialnoekonomski okviri in kako hudo je bila v nj ih izpo- stavljena ljubezen kot prvinsko nagnjenje in kot človekova osebna pra- vica. Sklenitev zakona onemogočajo socialne razlike že na stopnjah kmetstva, tako najdemo pri Jurčiču npr. Domna, ki kl jub marljivosti in delovni sposobnosti ne more doseči gospodarjeve hčerke, ker je brez po- rekla in živi pri hiši kot podrejeni hlapec, ali če omenimo »sosedovega sina«, Brašnarjevega Štefana, ki zadene na trmoglav odpor pri očetu svojega dekleta, ker je ta hčer namenil bolj premožnemu. Na nekem mestu v Cvetu in sadu je Jurčič povedal: »- . . .da je pisa- teljeva dolžnost, ljudi, katere čitalcem pred oči privede, določneje obrisati po nj ihovem individualnem značaju.-« Individualni značaj Jurčiču pomeni vsoto vseh drobnih posebnosti, ne morebiti neposredno socialno ali po- klicno določeno kreacijo. Tipičen primer je doktor Zober, ena njegovih najbol j elementarnih postav, ob kateri je tudi Josip Vidmar, znan sicer po svojih strogih sodbah, izrekel nadvse pohvalno oceno. Tako kot v ro- mantiki, je os dogajanja in značajsko najbol j poudar jen karakterološki dejavnik pri Jurčiču in pri navedenih pisateljih v 70. letih »srce«, torej človekov čustveni pol. Seveda je že na prvi pogled očitno, da sta bila leta 1876 Tavčar in Kersnik na začetku l i terarne poti, Jurčič pa na vrhu. Zato so pomanjkl j i - vosti Kersnikovega in Tavčarjevega prvenca še bolj očitne, tako karak- terološke kot kompozicijske. Kersnikov slikar Rogulin je bled in k sreč- nemu razpletu pripeljejo pravzaprav srečna naključja, Tavčar jev oris šolanja in socialnega vzpona protagonista Slavlja pa je preobložen (po- sebej še, kar se tiče na hitro nametanih prepletov zakonoloma, blaznosti in umora). Drugi Jurčičev roman iz 1. 1876, Med dvema stoloma, prišteva kritika med najboljše, kar je plodni pisatelj sploh napisal. Tema je vzeta iz sveže sodobnosti: šolani sin veljavnega kmeta se izneveri kmečkemu dekletu — ljubezni iz mladosti, potem ko mu je nastavila mreže meščan- ska koketa, po njeni prevari se hoče vrniti k prvi ljubezni, vendar ga ta dostojanstveno odkloni. Kar se r isanja značajev tiče, lahko ponovimo sodbo Mirka Rupla (v komentar ju k izdaji romana v seriji Zbranih del), da orisi obeh žensk, zlasti še druge (Luize Vitove) zavračajo Str i tar jevo sodbo, izrečeno po izidu dela, da so ženske pri Jurčiču neizrazite, preveč poprečne. V tem delu je Jurčič opustil vse, kar bi imelo kakršnokoli zvezo z usodnostnimi momenti, in je izvedel de jan ja oseb po pravilih psihološkega realizma. Se eno pripovedno delo sodi v okvir leta 1876, to je vzgojni roman Josipa S t r i ta r ja Gospod Mtrodolski. Zvrst, ki je od Goetheja dal je posebej cenjena pri Nemcih, je bila za slovenske razmere novost. V delu so opaz- ne neke fabulat ivne vzporednice z Goldsmithovim Župnikom Wakefield- skim, kar — gledano z l i terarnega vidika — niti ni bistveno. Vendar so sodobniki, ki jim je zaradi svojega sentimentalizma in idealizma Str i tar postajal vse bolj tuj , pisateljevo odvisnost od tujega vzorca preveč in pogosto pret irano poudarjal i . V okvir vzgojnega romana je Str i tar vkl ju- čil toliko vsega, kar mu je ležalo na duši in za kar se mu je zdelo, da je najboljša oblika sporočanja idej prav takale zvrst pripovedi. Taka aktualna nazorska vprašanja, ki jih je pisatelj v razpravni obliki vnesel v roman, so ženska emancipacija, smisel poezije in povzdigovanje umet- nosti iznad vsakdanje stvarnosti, problem mesta duhovščine v narodu in politični boji, l jubezen in zakon ipd. Ce bi pisatelj neka vprašanja bolj strnil in poglobil, bi v pr imeru Gospoda Mirodolskega lahko govorili o zarodku sodobnega romana idej. Kl jub časnikarski tlaki — saj je kot urednik moral skrbeti za redno izhajanje Slovenskega naroda — je Jurčič zmogel napore, da je vsa 70. leta zdržal na l i terarnem vrhu. Njegovi pripovedni talent je budno tipal za novimi motivi, ki jih je želel uvesti v slovstvo. Lepa Vida (1877) predstavlja tak nov — za slovenske razmere ne- malo provokativen motiv — namreč motiv nezvestobe zakonske žene. Tudi Levstik je ob tem motivu izrazil svoje nezadovoljstvo, češ da slo- venska l i teratura še ni godna za take motive. Jurčič je v primeru Lepe Vide realiziral staro Str i tar jevo misel, da je motiv znamenite l judske balade zelo primeren za l i terarno obdelavo. Spretno je zagrabil vrsto zunanj ih momentov: mlada žena, ki je brez ljubezni šla v zakon s starim možem, nasede leporečnemu zapeljivcu in uide od doma, k jer mislijo, da so jo ugrabili morski roparj i ; ko se je vetrnjaški Benečan naveliča, se žena vrne, vendar katastrofi se za stalno ni bilo mogoče izogniti. Pisatel j je zagrešil dva manjša anahronizma, pri čemer zahtevnejšega bralca lahko moti, da po nepotrebnem povezuje nastanek l judske pesmi s tem dogodkom. Vešče pa je izbral kraško pokrajino in naslikal patr iar- halno življenje na n je j pod konec 18. stoletja. Čeprav gospodarijo nad življenjem patr iarhalne nravi, je pisatelj včlenil v pripoved moderno meščansko pojmovanje zakona. 2ena namreč ni kriva v celem, krivi so predvsem tisti, ki so jo neizkušeno dali v zakon možu, ki ji je bil tu j ; v nezvestobo jo je gnala želja po čustveno polnejšem življenju. Istega leta (1877) je Jurčič objavil še drug roman, Cvet in sad. To je pripoved, katere dve t ret j ini je pisatelj napisal in dal tiskati že leta 1868, pa ga je tedaj iz različnih razlogov odložil. Po daljšem času se je k delu vrnil in ga končal, tako da je — kakor sklepamo iz pričevanj — predvsem spremenil prejšnj i nesrečni konec v srečnega. Delo sodi po faktur i (široka opisnost, apostrofiranje bralca, razpravni vložki) mnogo bolj med Jurčičeva dela s konca 60. let, kot pa v čas, v katerem je de- jansko izšlo (prim, skopost izraza in hitri tempo pripovedi v Lepi Vidi). V središču dogajanja je dvoje ljubezenskih razmerij, med katerima eno z žalostno predzgodovino, ki pa se po igri nakl juči j nazadnje ugodno (in skladno z bralčevimi simpatijami) tudi razreši. Bolj kot konstrukcija fabule je za današnjega bralca zanimiva slika slovenskega izobražcnstva v nasta janju , pisatelj ima dovolj posluha za vse, s čimer so se ukvar ja l i in o čemer so med seboj govorili. Naslednje leto je Str i tar presenetil z romanom Sodnikovi. P re j pre- težno subjektivno intonirani pisec se je lotil »objektivne«, celo aktualne socialne snovi: slike kmečkega človeka v začetku prodora industrializa- cije. Pri tem je opazil nekatere slabe strani tega procesa, kot so npr. želja po hitrem bogatenju, propadanje patriarhalnosti , ne da bi hkrati videl nujnosti uva jan ja novih proizvodnih tehnologij. Zato se je rousse- aujevsko močno ustavljal pri blagrovanju preprostega, nepokvarjenega človeka in v tem iskal rešitev iz družbene stiske. Delu je treba priznati, da je bolj kot katero drugo navrglo kopico novodobnih družbenih vpra- šanj, kakor je sicer zgodbo razvozlalo po nekem osnovnem vzgojnomora- lističnem obrazcu. Jurčič je na konec življenja pripravljal dva romana: oba z zgodovin- skim obeležjem. Prvi, Rokovnjači (1881) je vzet iz dobe francoske Ilirije, drugi, Slovenski svetec in učitelj (1886) pa oživlja dobo slovanskih apo- stolov, posebej še osebnosti Metoda in kneza Svetopolka. Rokovnjače je po Jurčičevi smrti po njegovi zasnovi končal Janko Kersnik. Gre za razbojniško organizacijo, ki je kradla in ropala, zlasti so jih mikale blagajne poštnih kočij. Njihov poglavar je nekak romanti- čen junak, ki se je zatekel mednje, potem ko je doživel na lastni koži prevaro in krivico. Gre za primer idealiziranega razbojnika, ki je zmožen nežnih in blagih čustev do izbranega dekleta in se želi celo ustaliti na posestvu, ki ga je kupil. Neusmiljen je samo do hudodelcev. V spopadu s civilno oblastjo njegova organizacija, na j je bila še tako vešče vodena, ne vzdrži; rokovnjače polove, a poglavarja reši pred najhujšo kaznijo uradna oseba — njegov polbrat. Roman, ki je v dal jnem sorodstvu s pu- stolovskimi romani, je poln napetih obratov in živo prikazanih dogodiv- ščin. Roman Slovenski svetec in učitelj predstavlja prvi del nameravane trilogije, ki jo je imel v vidu pisatelj in za katero je sistematično zbiral gradivo. Osredotočen ob dveh markantn ih osebnostih slovanske zgodovine v drugi polovici 9. stoletja je dal Jurčič panoramo spopada slovanstva in germanstva v tem času. Poleg zgodovinskih oseb je pisatelj ustvaril celo vrsto izvirnih likov, med njimi žensko slovansko-obrskega rodu, ki si je z demonsko silo podrejala moške in kateri je bilo določeno, da bo imela preko Svatopluka moč celo v politiki. Medtem sta Kersnik in Tavčar razvijala svoje pripovedne sposobnosti in sta se po Jurčičevi zgodnji smrti uvrstila na najvidnejše mesto. Iz pe- simističnih doživljanj mladega Tavčarja je nastal v tem času roman Mrtva srca (prvi osnutek 1877—1879, končni in objava 1884). Tavčarjev roman vsebuje zgodbo, ki je svojevrstna domišljijska konstrukcija, raz- predena v več smereh, s tezo povrh, tako da ga je Ivan Pr i ja te l j imenoval »prvi slovenski roman s tezo«. Zaradi različnih pretiranosti, tako fabula- tivnih kot psiholoških, je bil roman sodobnikom tuj, današnja l i terarna znanost pa je odkrila v njem poseben problemsko zanimiv predmet za analizo in interpretacijo. Roman je dejansko prenapolnjen z različnimi romantičnimi rekviziti, imamo predzgodbo, ki se razpleta postopoma (oče glavnega junaka zapusti svojo graščino, ker ga je žena varala z lastnim bratranccm; ko se zapelji- vec poroči, se ona ubije). Prav tak romantičen rekvizit je usodnostna drama (polbrat, ki je sad omenjenega zakonolomstva, se želi poročiti z ne- znano polsestro), temu je pridana še epizoda, ki je socialno pobarvana (glavni junak prezre ljubezen vdanega dekleta in upre oči v sosedno konteso, tam mu vzbujajo prazne upe in ga nazadnje odbijejo, spet v spo- minu na neko podobno razmerje njegovega deda). Zapleteni fabulativni konstrukcij i pa je pisatelj vdahnil tendenco, ki je izrazito sodobna: vsebuje proklamacijo radikalnega slovenstva in slovanstva s protifevdal- nim demokratizmom in kritiko moderne pokvarjene civilizacije. Kul tura ni več vsebina živl jenja: »Mi živimo v času mrtvih src. Ta čas se za silo skriva pod penami napačne humani te te . . . Človeštvo je silno materialno postalo. Jedo in pijo. — Toda kultura je mrtva dandanes in ne oživlja duše in srca! Svoj ponos si išče v izumovanju morilnega orožja, morilnih s t r o j e v ! . . . Na j je človek najbol j omikan na naši zemlji, na j se še tako hvalisa z duševnimi svojimi deli, tega pač zakriti ne more, da ima trdo in sebično dušo! Kultura se mu je vlila v srce, kakor razbeljeno železo, katero se je počasi ohladilo in mrtvo mu naredilo s r c e ! . . . Naše stoletje je stoletje mrtvih src. In, kar je na jhuje , videti je, da bode vsako prihod- nje stoletje še trše, sebičnejše.« To je samo nekaj stavkov, ki jih da Tavčar govoriti svojemu protagonistu Tekstorju. Ob te j posplošeni kritiki civili- zacije pa v romanu živi še druga ideja, ki je konkretnejša, in se nanaša na sočasno nacionalnopolitično s tanje pri Slovencih. Razlog za slovensko slabo narodno osveščenost odkriva Tavčar v nemški vzgoji, ki da je s svo- jo frazo pokvarila značaj slovenskega izobraženstva. 2e Pr i ja te l j je iz- rekel pomislek ob Tavčarjevi misli, da »se dva elementa vedno bojujeta v nas, nemški in slovanski«. In res je Tavčarjeva ideja o nemško-slovan- skem antagonizmu nemalo poenostavljena, sa j nemštva — kolikor to gledamo iz zgodovinske perspektive — ne gre enačiti s fevdalci, ki na- stopajo v zgodbi, in pisatelj sam očitno sprejema svobodoljubne ideje Schillerja in Heineja, ki jih raztresa v asociacijah, direktnih in indirekt- nih, na drugi strani pa je slovanstvo kot tako precej abstrahirano, malo- dane utopično. Ne glede na vse to, je tezna stran romana že po tem, da vkl jučuje narodno-idejno problematiko, posebna kvaliteta romana, ki po te j strani daleč presega fabulo kot tako. Skupa j omenjamo dva Kersnikova romana, ker je drugi (Agitator) v mnogih pogledih samo nadal jevanje prvega. Prvi, Ciklamen (1883), je še v marsičem zavezan poznoromantični kompoziciji, čeprav se v n jem pod vplivom Celestinovega eseja Naše obzorje — kot meni Anton Ocvirk — pojavl ja jo poteze, ki kažejo v nastop nove smeri, t. i. poetičnega realiz- ma. PoznoromantiČno kompozicijo opazimo že v okvi r jenju zgodbe (pi- satelj na jde med papir j i posušen ciklamen, kar ga spodbudi k pisanju romana) in l jubezenska predzgodba, ki po srečnih naključj ih pripelje v romanu do zaželenega razpleta. Sicer je vse obeležje Ciklamna in pose- bej še Agitatorja povsem realistično: sveža sodobnost in neposredna, neiskana vsakdanjost se razodevata korak za korakom v miselnosti in v čustvovanju, v besedah in dejanj ih prikazanih oseb. To pomeni, da nosilci zgodbe niso plod domišljijske kombinatorike, marveč so vzrasli iz pisateljevega opazovanja trškega uradništva in drugega izobraženstva na deželi. Dialog je pristen, z nj im pisatelj označuje izobrazbeno stopnjo, temperament in inteligentnost oseb. Spretno so vpletene pokraj inske sli- ke, kakor se menjava jo po letnih časih, kratko sicer, toda plastično. Sen- tence, ki jih pisatelj natrese, so organski del tkiva zgodbe, to pomeni, da nikjer ne motijo narat ivnega toka. Moment, ki pr iha ja do izraza posebej v Agitatorju, je politika, se pravi, prikazovanje nava jan ja slovenskega prebivalstva na politične (strankarske) boje in na vse, kar je s tem združeno. Pisana slika politič- nega mer jen ja sil v 80. letih je opremljena s tipičnimi pojavi tega proce- sa: radikalizem in popustljivost, oportunizem in spletkar jenje , načelnost in nenačelnost. Kersnik je uspel, da je javno politično igro povezal z in- dividualnimi stvarmi vsakdanjega življenja, l jud je se ne odločajo samo po principih, nan je delujejo tudi dejavniki praktičnega in konkretnega osebnega pomena. V političen boj so od strani vmešane tudi ženske, kate- rih psiho Kersnik imenitno obvlada. Kar je pri stvari najvažnejše, je to, da je pisatelj preko Agitator ja (in še pre j deloma preko Ciklamna) dal l i terarno pričevanje o vzgibih slovenskega nacionalnega osveščanja, to z blagim kritičnim podtonom in finim občutkom za nianse. Se dve deli zaslužita omembo v izrisu celote razvoja romana. Ti dve deli se s pravkar navedenimi ne moreta pr imerjat i , vendar kot zvrst izpolnjujeta sliko. To sta Frana Detele široka zgodba iz kmečkega živ- l jenja Malo življenje (1882), ki usmerja zanimanje na geografsko določen hribovski ambient, in zgodovinski roman Veliki grof (1885). Detelov ro- man jemlje snov iz bojev Ulrika II. Celjskega s Friderikom III. Habsbur- žanom sredi 15. stoletja. Pisatelj je nabral in vključil množico zanimivih zgodovinskih podatkov, vendar delo kot kompozicija ne izpolnjuje nekih zahtev: dogajanje je prenatrpano, namesto poglobljene motivacije si slike slabo organizirano slede, oseb je preveč in njihovi profili so zavoljo tega slabo ali premalo izrisani. II Za obdobje, ki ga obravnavamo, je udomačen termin: realizem. Nem- ška l i terarna znanost v zadnjem času pri t ika temu terminu določilnico »meščanski« (Fritz Martini: bürgerlicher Realismus). Živa je tudi še do- ločilnica »poetični«, znana že iz prejšnjega stoletja. Kako vključiti našo obravnavo romana v časovno določeno stilno for- macijo? Posebej še, kako uskladiti z njo med seboj nenavadno različne zvrsti romana? Na tem mestu lahko brez škode obidemo formulacijo »meščanskega realizma«, kakor jo je dal Martini, ker je zelo podobna tistim, ki jih že v splošnem poznamo. Ustaviti pa se velja pri neki drugi njegovi l i terarno- nazorski oznaki l i terarnega obdobja, ki ga imamo v vidu. Lahko namreč postavimo, da se v te j oznaki nazorsko s tanje v desetletjih, o katerih raz- pravljamo, nemalo ujema s tistim, ki ga je očrtal Martini, pa čeprav ima nemško slovstvo za sabo bogato tradicijo in znamenito klasično — Goethe- jevo — obdobje. Martini trdi naslednje: »Opraviti imamo s komaj zaznavno zamenjavo istovrstnih, splošnih in med seboj prelivajočih se tez (podčrtal S. B.), ki se ne morejo odlepiti od stavkov, podedovanih iz klasične estetike. S tem nastaja zgodovinsko neopredeljivi vmesni položaj. Predvsem pa diference, ki se pojavl ja jo med estetsko teorijo in li terarno prakso omogočajo raz- videti, da je konkretno oblikovanje sledilo v večji meri individualni želji po ustvar ja lnem izražanju nekega tvorca ko morebiti t e o r i j i . . .«2 Ce prenesemo Martinijevo ugotovitev na naše gradivo, bi enako rekli, da v slovenskem »realizmu« obdobja 1866—1885 koeksistirajo različne ideje o romanu in v skladu z nj imi različne realizacije romana, ki so de- loma dediščina preteklosti deloma pa pridobitev novih, sočasnih l i terar- nih in drugih gibanj. Vse to je po svoje vplivalo na »individualno željo po ustvar ja lnem izražanju nekega tvorca«, o kateri govori nemški li terarni zgodovinar. 2 F. Mar t in i , Deutsche L i t e r a tu r im bürger l ichen Real ismus 1848—1898, 1964, str. 79. Da bomo lažje razbrali plasti, ki so se nakopičile v slovenskem roma- nu, bomo uporabili tri osnovne termine: klasično, romantično, realistično, zavedajoč se, da pri tem uporabljamo določilnice, ki pomensko niso niti na jmanj enovite (vendar bi na prvi mah boljše težko našli). 2e France Koblar je zapisal ob Str i tar ju besedo: klasicist. »2e njegov stavek je umeten, široko zasnovan in pretehtano zgrajen. Iz pripovednega in opisnega sloga, kjer uporablja še kratke, a živo razgibane stavke, pola- goma začne rasti v govorniški način. Rad poučuje, prepričuje in skuša ganiti, zato čutimo vse stopnje retorike: razlaganje, dokazovanje in slo- vesni zanos.« Stri tarjev klasicizem, kakor je posebej razviden v Gospodu Mirodolskem, prežema določena vzgojnost. »A Stritar ne vzgaja več po- samezne osebe, vzgaja bralca, občinstvo, narod, saj piše socialni roman, svari pred zablodami časa, poravnava častitljivi stari in nemirni novi svet v modri obzirnosti in dobrotnosti.«8 Ce to misel nadaljujemo, bi rekli, da se Stri tarjeva vzgojnost opira na momente življenjske izkušenosti, ki naj indirektno in nevsiljivo vpliva na bralca, da se bo ta laže izognil stran- potem in bo življenjski krog kolikor mogoče vsebinsko izpolnil. Kako je zlasti nemški klasicizem gojil to komponento svojega pisateljskega spo- ročila, je dovolj znano. Ce opustimo ob strani traktate in se ozremo samo na leposlovje, so nam takoj pri roki Schillerjeve in Goethejeve refleksiv- ne pesmi, tudi aforizmi, na pripovednem področju pa je najbolj znan vzgojni roman (»Bildungsroman«) o Wilhelmu Meistru. Ta tip romana je ohranil vidno mesto tudi v realizmu, da omenimo samo Stifterjevo delo Der Nachsommer (Pozno poletje, 1857). St if terja so na Slovenskem delno poznali, tako je npr. Janežič objavil v Glasniku prevod Pustincev (Das Heidedorf) in ga je na nekem mestu priporočal kot vzor slovenskim pri- povednikom. Vendar ne gre za to: v mislih imam neke miselne vzpored- nice med Stiftcrjevim vzgojnim romanom in med Stritarjevim Gospodom Mirodolskim, ne da bi pri tem iskal genetično zvezo. Mirodolski nastopa v pogovoru z župnikom proti nazorski nestrpnosti (»Jaz sovražim strast- nost in surovost«) in se prizadeva za »mir in spravo«, vse njegovo dejanje in nehanje nasploh prežarja volja po harmoniji in urejenosti. Prim, pri Stifterju, enako sprejema njegov Riesach red in uveljavljene zakonitosti sveta: »Ce bi mi v sebi samem ustvarili red, bi imeli mnogo več veselja nad stvarmi tega sveta . . . Dejstva človeštva, da, dejstva naše lastne no- tranjosti nam ostajajo zaradi strasti in samoljubja skrita ali vsaj ska- ljena.« 2e pri predstavitvi romanov v obravnavanem obdobju smo ponekod opozarjali na posamične elemente ali rekvizite romantike, kakor se jav- 3 F. Koblar , S t r i t a r j ev i pr ipovedni spisi. 1916, str . 39. 51. Ijajo v kompoziciji ali v karakterizaciji oseb (ljubezenska predzgodba, moment usodnosti, posebneži). Kakor pa je prisotnost romantike v teh romanih razvidna na prvi mah, je treba takoj reči, da vsa stvar z roman- tičnimi usedlinami ni lahko pregledna, saj so — kot je pokazal že Rene Wellek v primerjanju nemške romantike z angleško4 — v romantiki od literature do literature očitne nemajhne razlike. Prvo, kar je mogoče zelo splošno reči, je, da je prvo obdobje sloven- skega romana že zelo odmaknjeno od vzorcev fantastičnih pripovedi, kakršne so dali pri Nemcih L. Tieck, Jean Paul ali E. T. A. Hoffmann. Med vsemi tujimi vzorci je — kar se kompozicije in karakterizacije tiče — še najbolj prisoten W. Scott, seveda v zgodovinskih žanrih. Daljna romantika je vrgla svojo sled na dva pojava, ki ju ta čas tu in tam opažamo. To sta: oboževanje umetnosti in absolutizacija ljubezni. Za apoteozo umetnosti zadošča primer iz Zorina. Stritarjev zanesenjak hodi ves omamljen po Louvru, se ustavlja pred znamenitimi skulpturami kot je Miloška Afrodita in piše prijatelju: »Umetnost je najbližji cvet pravega, čistega človeštva; tisti dar, ki povzdiguje človeka najbolj nad žival ter ga približuje stvarniku. Umetnost je prava oaza v tem pustem, praznem življenju, kjer duša hira in umira od žeje, večno zelen otok, poln hladnih potokov, pisanih cvetic in ptičjega petja, poln življenja in mladosti, harmonije in sreče!« Da je umetniška resnica različna od vsakdanje, torej dvignjena v območje idealizacije, je ponovil Stritar na več mestih, tudi v Gospodu Mirodolskem (analogne primere bi lahko odkrili tudi pri Stifterju). Absolutizacija ljubezni je romantična značilnost, ki se ni nehala z ro- mantiko. Gre za ljubezen, ki je edino žarišče, edini pomembni vidik člo- vekovega ustvarjanja odnosa do sveta. Srce je Wertherju edini ponos, edini vir vse sile, blaženstva in bede: »Ach, was ich weiss, kann jeder wissen, — mein Herz habe ich allein.« Istemu, pogosto pogubnemu čustvo- vanju zapadejo tudi ženske. Ellenore (B. Constant, Adolphe, 1816) izjavlja nezvestemu ljubimcu: »Quel est mon crime? De vous aimer, de ne pouvoir exister sans vous.« Prvi slovenski literarni par, ki umre zaradi neizpolnjene ljubezni, sta Stritarjeva Dela in Zorin (v t. i. novi romantiki se jima pridružita v ne- malo spremenjenih okolnostih Cankarjeva Milan in Milena). Prav tako številni so poraženci v ljubezni še pri Tavčarju, saj jih pisatelj odkriva ne le v višji družbi, enako v vaškem okolju (Med gorami). 4 R. W., Deutsche und englische Romant ik : eine Konf ron ta t ion , v: K o n f r o n - ta t ionen, F r a n k f u r t 1904, 9—41. Bilo bi seveda enostransko, če ne bi opazili, da se pri vseh navedenih avtorjih ponavljajo tudi srečni razpleti. Tak je primer Stritarjeve Rosane (drugače kot Goethejeve Mignon) in tak je primer Tavčarjevega Ivana Slavij a, ki ga je pisatelj nemalo kreiral po samem sebi. Znak novega časa je poleg marsičesa, da v najbolj romantični »usodnostni« zgodbi Na 2eri- njah Kersnik ne vztraja pri neki edini in edino osrečevalni ljubezni: nje- gov slikar Rogulin, zaljubljen, kot je bil, v Veroniko, se tej brez hudih pretresov odreče in po homatijah. kakršne so že bile, vzame za ženo drugo, bolj primerno (bolj humano) grajsko dekle. Bilo bi po svoje zanimivo še pregledati, kako rabi tem pisateljem termin »romantično«. Pri Jurčiču pomeni enkrat pretirano čustvenost (»nisem romantičnega duha«, Dva prijatelja, 1865), drugič, v Desetem bratu, ču- stveno bogastvo (v pismu prijatelju karakterizira Lovro Kvas Manico: »da ima deklica zraven svoje vse razumnosti nekaj romantičnega miš- ljenja«), pri Tavčarju bi takih primerov bilo največ, na j navedemo vsaj enega, kjer termin pisatelju pomeni čustveno razklanega, nemirnega člo- veka (Mrtva srca, konec 5. pogl.)5 Da so v romanih obravnavanega obdobja posebej močni elementi rea- lizma, je samo po sebi umevno. Fontane je videl v odslikavanju časovnih dogajanj bistveno potezo sodobnega romana (ocena Freytagovega romana Die Ahnen, 1875). Najbolj značilna poteza realističnega romana je vključevanje sočasne, predvsem narodnopolitične problematike. Da sta s temi elementi v dia- logu (in sicer) izpolnjena Kersnikova romana Ciklamen in posebej še Agi- tator, ne more presenečati: tu gre za nazorske soočitve na politični ravni in jim razen nekaterih izjem (kot so pač postranske osebe) tako rekoč nihče ni izvzet. Racionalni moment je vpleten celo v ljubezensko razmerje med Hrastom in guvernanto Elzo. Ta in taka nacionalna prepričanost oziroma občutenost pa niti malo ni stvar neke retorične zanesenosti, marveč gradi na stvarnih temeljih. (Npr. »Vi ste hud realist!«, tako oponese ženska Hrastu, ko ji ta izpodbija vnetost za izkonstruirano, naivno zgodbarstvo takrat popularne pisateljice Marlittove.) Nacionalno prepričanje je vseobvezujoča vrednota, ohranja svoj polni pomen tudi v romanih, v katerih je sicer opazen skeptičen, morda celo pesimističen odnos do ljubezni, sveta in življenja. Doktor Zober je mnenja, da »je ljubezen do domovine najlepši in najstalnejši med tako imenova- nimi blagimi čuti v človeku«, to tisti doktor Zober, ki po nekih bridkih izkušnjah ne sodi kaj laskavo o ljubezni in o ženskah. Reče namreč: 5 Večpomensko je beseda r ab l j ena že v W e r t h e r j u . »2enske niso za drugo, nego da varajo, zato pa si neumen, če enako z ena- kim ne povračuješ.« Popolna polarizacija v primerjavi s čustveno lestvico Stritarjevega Zorina, izšlega šest let pred tem! Toda, niti pri doktorju Zobru (niti v Mrtvih srcih, kjer glavni junak doživi ljubezensko katastrofo, ki ga požene od doma, tako kot nekdaj njegovega očeta) ni polarizacija definitivna: doktor Zober se omeči ob mislih na dekle, rojeno iz zakonske zveze tistih dveh, ki sta njemu s prevaro zagrenila življenje. Upoštevaje splošno duhovno naravnanost se v romanu sčasoma čeda- lje močneje izostruje socialnokritična nota. Medtem ko kmetje v Desetem bratu še žive pogreznjeni v patriarhalne razmere, docela prepletene z iz- ročili iz starih časov, se v Jurčičevih poznejših slikah kmetstva dogajajo občutni premiki. To že v povesti Sosedov sin (1868), pristni sliki vaških nra- vi, v kateri najdemo posredno izraženo kritično misel na račun kmetstva, ki se šopiri z imovitostjo, celo v Doktorju Zobru, ki kmete le bežno pri- teguje, kjer je kritika izrečena neposredno, češ da so Volčjani samopridni in prepirljivi, kakor so sicer pridni pri delu. In naposled Kersnik s svojimi podobami trškega izobraženstva; temu je kritika družbe in nravi v 80. letih postala naravnost gonilna sila. Splošno povedano, karakterji so se sredi 70. let že pomaknili v okvire stvarnih razsežnosti. Da izberemo najbližji primer: Nikolaj Kolodej (Med dvema stoloma): . . ni bil sentimentalen . . . Bil je zdrav, nepopačen mla- denič dobrega srca, mehak in sprejemljiv za vse; ali sveta ni poznal druga- če nego malo iz knjig in iz površnosti. Ker se mu z življenjem ni bilo treba nikdar boriti, tudi ni mislil mnogo o njem; od tod je izvirala morda ona lahkota, s katero je opazoval vsako svojo okolico.« Povsem v duhu realizma izvaja pisatelj karakter iz razmer, v katerih se je razvijal. In nazadnje, kakšno mesto pripada slovenskemu romanu ob sočasnem evropskem, ali konkretneje, ob nemškem romanu tega časa? (Na nemški roman smo se iz različnih razlogov ozirali že sproti tu in tam v obravnavi.) Nemški roman v obdobju, ki ga imamo pred očmi, od O. Ludwiga do npr. Raabeja in Storma, je daleč od tega, kar je v svetu ta čas predstavljal roman Flauberta ali Thackeraya oziroma na drugi strani Tolstoja in Do- stojevskega. Ta položaj je nekatere (Auerbach, Mimesis idr.) peljal do trditve, da je nemški roman v realizmu odpovedal v tem, kar se tiče kri- tičnega ponazarjanja sodobnosti in da se je izgubil na stranskem tiru domačijstva itd. Tem in takim nazorom se je v že navedeni knjigi uprl Martini (in ob njem še drugi raziskovalci). Upravičeno je napisal Martini, da je taka sodba preozka in nehisto- rična; zakaj: . . . področja romana ni mogoče skrčiti na samo družbeno psihologijo in kritiko, ostaja odprto problematiki notranjega sveta, kakor je ta določala ubeseditve nemškega romana (v tem času) in mu dala zna- čilen pečat.«6 Posredno je z Martinijevim stavkom formuliran odgovor tudi nekaterim slovenskim literarnim publicistom, ki so podvomili o moči in formatu slovenskega romana v obravnavanem obdobju. Ko so ga merili z vzorci francoskega ali ruskega romana, so namreč pozabili ozreti se na to, kaj ima slovenski roman svojskega in dragocenega. Naš pregled je, menim, dovolj prepričljivo pokazal, da se je slovenski roman v svojih prvih dveh decenijih presenetljivo bujno razrasel in dal pomembne literarne dosežke. Pa ne samo to. Slovenski roman v obdobju med Desetim bratom in Agita- torjem pomeni tudi narodnokulturno afirmativno dejanje: kot svoječasno v liriki (Prešeren), je tokrat slovenska književnost v najbolj sodobni zvrsti, v romanu, izpričala svojo vitalno moč in potrdila svoje sposobnosti razvoja za nadalje. P E 3 K 3 M E Py6e>KM pa3ÖnpaeMoro nepnoAa CNEAY»omMe: nepBbift CHOBGHCKMM pOMaH (M. lOpHMH, «flecHTbm 6paT») M nepebiM TMNMHHBIM poMaH c očmecTBeHHO-nomiTM- NECKMM C IOXGTOM (A . KepcHMK «ArmaTOp»). T G P M M H .pOMaH' ynoTpeÖnneTCfl B UJM- pOKOM CMbic/ie cnoBa, T. e. B CMbicne ConbiuoM noBecTBOBaienbHOM K 0 M N 0 3 N U U N ( N 0 3 T 0 M Y B CTATBE YAG/ineTCH BHMMBHMG M TBKMM TEKCTAM , KAKMMM Hanp. RBJIHIOTCH «M. C/iaBe/ib», ««COAHMKM». >KaHpbi poMaHa, KOToporo B 06cy>KAaeM0M AßaAUaTM/iGTMM npeACTas/iRJOT npo- M3BGAGHMH KDpHMMa, CipMTapa, KepCHMKa, Taßnapa, RBJIRKJTCR, GCJIM B3RTb BO BHMMaHne npeAiueACTByiomee OTHOcme/ibHO KpaTKOBpeMeHHoe pa3BMTne c/ioseH- GKOM np03bl, OHeHb pa3H006pa3HblMH, HTO C OCOÖOM Har/lHAHOCTblO HaÖniOAaeTCH BO BTOpOM nOJIOBMHG 70 TOAOB. JOpHHH, KOTO p bi M BblllJe/1 M3 nGpBOÖblTHOrO HapOAHOrO TBOpnecTBa, CHanana onnpancn Ha poMaHHyio MOAe/ib C K O T T S («flecmbiM 6paT»). KaK TanaHTnuBbiM CJDAÖYNMCT lOpnuq N O 3 A H E E MCKan TeMbi M TBOpMecKue npMGMbi BO MHorHX HanpaBneHunx, Ta« M B C O B P E M G H H O M MopanbHO-npoÖ/IGMHOM ccfcepe («AOK- Top 3o6ep», 1876; «Me>KAy AByMR CTynRMM», 1877; «UBGT M nnoA», «KpacMBan BnAa»», 1878). Ha nepuoM nnane B Öo/ibtuMHCTse c/iysacB HaxoAMTCR nio6oBHaR MHTpura, MHorAa MOTMBMPOBKOM y>Ke BO cfroprGUJMXTG. K G P C H M K nocne «poMaHTM- MecKoro» ct>a3nca («Ha XGpMHbRX»», 1876) noA BJIMRHMGM pGa / IMCTMHGCKOM npo- rpaMMbi UenecTMHa opMeHTMpoea/iCR Ha Aeia/ibHoe. coßceM peanbHoe M3o6pa>KeHMe NPOBMHUNA/ IBHOM (MECTEHKOBOTI) cpeAbi M MHTeneKTyanbHoro CJIOR B STOM cpeAe ( POMAH c K 0 M N 0 3 M U M 0 H H B I M O Ö P A M N E H M E M M JIIOÖOBHOM cfcJopreiuMXTe «UNK / IAMEH» , 1883, «ArmaTop»). CTpmap OCBOMR M3BECTHBIE N O B E C T B O B A I E N B H B I E cJjopMbi, xa- KMMM RBJIRIOTCR: C6HTMMGH1a/lbHblM pOMaH B nMCbMaX («<3opMH», 1870), CGMGMHHbIM BOcnmaTe/ibHbiii poMaH («TocnoAMH MMpoAO/ibCKMM»), nuca ie / ib oÖpaTun BHMM 3 HMG n Ha coBpoMGHHyjo MopanbHyjo npo6neMaTnxy A G P G B H M (««COAHMKM»). PaHHMe po- M8Hbi Taßnapa noKa3biBaK)T HexoTopbie xapaxiepHbie OCOÖGHHOCTM e ro TBopsecTBa: rt F. M a r t i n i , nav . d., s t r . 405. nucaienb M3o6pa>KaeT cn/iy poKa n Hanpfl>KeHHOCTb 6op6bi npoTMBopenuBbix TeMnepavieHTOB, CBR3biBaeT AeMOKpaTMHecKyio TeHAeHumo c no3AHopoMaHTMHe- CKMMM c|)a6ynbHbiMM peKBM3MTaMM, «MepTBbie cepAUa» (1884) HB/IRIOTCA nepBbiM pOMaHOM C Te3MCOM: 3 T 0 neCCHMMCTmeCKOM Ky/lbTypHOM Cj)Mn0C04)MM. CiaTbR AaeT B O nepBoti N A Č I N onepK P A 3 B H T M R P O M A H A M BO BTopoii A H A ^ M 3 Tpex CTMneBblX CfDOpMaUHll (KJiaCCMUM3M, pOMaHTK3M, pea/lM3M). AHa/lM3 MCXOAMT npe>KAe Bcero H3 AByx ToneK 3peHna: Mopc^o/ioruMecKoPi n ampono/iorHHecKoPi.