LAZ IN RESNICA. PIŠE AVGUŠTIN POŽEGAR. judska prislovica pravi, da ima laž kratke noge. Ž njo hočemo svariti občinstvo pred lažjo, vedoč, da je laž zlo, ki ima slabe posledice za posameznika in ki razdira soglasje v človeški družbi. Res je, da ima laž kratke noge, a res je tudi, da so njene noge debele in močne ter radi tega korenite in vstrajne. Vsakdo se laži protivi, vsakemu se laž studi, a ni ga menda človeka pod nebom, ki bi ne bil mislil in ne govoril nikdar laži. Ako pogledamo dejansko vsakdanje življenje, opazimo toliko laži, da obupamo nad človeštvom in da smo primorani spregovoriti o tej nede-katni hibi človeškega duha resno besedo. Kdor pozna borbo za obstanek človeka, kmalu razvidi, da izvira laž največkrat iz nagona samoobdržnosti v dosego boljšega stanja. Pri tem se tolažimo, stopimo raz idealno stališče na realna tla zemskega življenja, rekoč, da smo o prilikah prisiljeni povedati manjšo ali večjo laž. Človek se zaveda nravnega zakona resničnosti — zoperstavlja se potom notranjega boja laži, a kruto dejansko življenje ga pripravi na laž v obliki hinavstva, obrekovanja, prilizovanja i. dr. Je-li nravni zakon nepraktičen, ali je dejansko življenje nenravno? Nimamo slučajev, v katerih z mirno vestjo lažemo? Ako rečemo, da je laž duševno zlo brez vsake izjeme, takrat ne smemo nikdar vedoma lagati. Takšna vprašanja je menda vsak misleč človek pri sebi že reševal, a ne rešil. Le vznemiril se je, sicer pa ostal po starem. Rekel si je: «Idealno življenje je pač v nasprotju z realnim.« V zadregah radi iščemo pomoči, radi slišimo nasvete drugih, ki se nam zde mogočni, veljavni. Poglejmo tedaj, kaj govore duhoviti misleci o laži. »Popotnik« XXVII., 9. 16 Iz gole ljubezni do resnice dosledno izvajajo, da človeku ni dopust-ljiva nobena laž. «Kdor hoče z lažjo ojačiti svoje stanje, z lažjo odvrniti pretečo škodo, je popolnoma hudoben«, pravi Fichte. (Sistem der Sitten-lehre.) Ta obsodba laži je pač stroga dovolj! Tudi največi mislec Kant — človek vzorne nravnosti — obsoja vsako laž, vsako neresnico brez ozira na motive. Ne dopušča niti laži, ki izvira iz ljubezni do soseda, bližnjega. Nedolžni človek pribeži v mojo hišo, da bi se skril pred sovražnikom, ki mu preti z umorom. Smem li preganjalca varati z lažnjivim izgovorom, da preganjenec ni v moji hiši? Kant to zanikuje. On pravi, daje mogoče, da zasledovani človek skrivaj iz hiše odide, če sem tudi pošteno povedal, da je v moji hiši. Ako povem laž, je mogoče, da sovražnik vstopi, pre-ganjanca najde in mu stori hudo. V tem slučaju pa sem kriv hudodelstva, četudi sem imel pri laži plemenit namen. Če povem resnico, bo sovražnik preganjanca v hiši iskal, a med tem prihitijo sosedi in zabra-nijo namenjen čin. Kdor tedaj laže, je odgovoren za posledice laži pred svojo vestjo in sodnijo, kajti resničnost je dolžnost, ki kot podlaga vseh postav ne trpi nobene izjeme. Pamet narekuje, da moramo biti povsod in vedno resnični. Tega mnenja je Kant. Fichte govori o tem slučaju še bolj strogo. On zahteva, da je treba preganjalcu najprej hudobijo njegovega namena slikati, a če to ne pomaga, se je treba postaviti in reči: «Le črez mene prideš do žrtve». Več kakor smrt se mi ne more prigoditi, po smrti pa nimam skrbi za usodo svojega bližnjega, a sramote Iažij, nravne pregrehe sem se otel. Stroga načela! Pa pritegnimo, da se prigodi slučaj, da v Kantovem zgledu koristi resničnost in laž prinese škodo. Pritegnimo tudi, da po Fichtejevem mnenju ravna človek plemenito, ko žrtvuje življenje za resnico. Vprašajmo pa nadalje, je li ozir na mogočno korist laži v Kantovem zgledu zavrgljiv in plemenita žrtev v Fichtejevem zgledu res nravna potrebnost. Kant in Fichte potrdita oboje. Fichte pravi, da pride lažnjivec v notranjo nasprotje, ker ve resnico, pa ne povč. Sramota, ki jo čuti lažnjivec, sloni na zavesti, da je zamolčanje resnice na sebi neprav, povrh pa še znak bojaznosti, ker se boji nevarnosti, združene z izrekom resnice. Resnico pa ne smemo zatajevati, ker smo dolžni resnično spoznavanje gojiti vedno in povsod. Kant trdi isto še bolj razumljivo. Resnico zahteva človeška dostojnost in potrebnost splošnega zaupanja v človeški družbi. Zaupanje pa se krši in krči po vsaki laži. Pravo, odkrito občevanje med ljudmi je mogoče le pri popolnem zaupanju. Ednota nravne zveze med ljudmi ne dopušča nobenega prestopka napram načelu resničnosti. Kant in Fichte i. dr. zavračajo torej vsako laž. Zanimivo pa je pogledati v življenje teh mislecev. Teorija se meri ob življenju. Kant in Fichte sta plemenita značaja, navdušena od večjega resnicoljubja kakor marsikdo drugi, toda živela nista strogo po načelih resnice. Saj Kant prizanaša pri-ličnim lažem, rekoč, da je vsa čednost v občevanju le ločilni denar in otrok je, kdor ga vzarne kot zlato. Toda boljše je imeti ločilni denar kakor nobenega. Ljudje so tem večji glumači, čim bolj so civilizirani; navzamejo se duha navidezne naklonjenosti, spoštovanja, nesebičnosti, spodobnosti itd. Kant misli, da je dobro in prav tako. On ne zametuje raznih galanterij, brani jih do neke mere, češ, da nikdar ne varajo, ker vsakdo ve in čuti, v koliko jih naj šteje. Ti znaki zunanjih navad so vrli, ker se spreminjajo tekom časa po zakonih privade v resnične plemenitosti. Ako drže ljudje na lepih zunanjostih, postanejo takšni, kakor biti želč. Po Kantovi strogosti bi pričakovali odklonitve vsega videza — a v svojem odgojeslovju ne zavrže niti tega, da se otroci odgojijo do tolike previdnosti, da zamorejo prikrivati svoje hibe. S tem odpira vrata laži -— vidimo nepričakovano koncesijo, ki jo dela teorija nravnosti dejanskemu življenju. Fichte je baje trdil, da mora človek na smrtni postelji umreti ob resnici, ako je ne pretrpi. V dejanskem življenju je kakor drugi omahoval v resničnosti. Fichteja so odgojevali v Schulpforti v nekem zavodu. Tamkaj so ga z vednim prisiljevanjem nagibali na to, da se je jel nadležnim vplivom umikati po zvijači, laži in vari. Nekega dne je hotel iz zavoda pobegniti, rekoč, da mu je prisilstvo v zavodu neznosno, četudi je bilo njegovo nepravilno postopanje vzrok nezadovoljnosti. Sploh pa je Fichte trdil, da človek vedoma le v sili in zadregi laže. O tem bodemo govorili pozneje, ko bodemo razmotrivali o odvisnosti človeka od človeka. Toda ne le v mladosti, v deški dobi, tudi pozneje se Fichte ni vedno ravnal po načelu resničnosti. Iskal si je družico, ki bi mu naj blažila življenja težave. Nekega dne. je hotel izvoljeno obiskati. Pri vratih hiše, v v kateri je dotičnica stanovala, sreča znanca ravno v trenutku, ko je hotel vstopiti. Znanec vpraša Fichteja, kam je namenjen. Ta je bil v zadregi — kajti svoje tajnosti ni hotel izdati; pomagal si je z lažjo ter rekel, da se sprehaja. Svojega znanca je spremljal drugam, obisk pa je preložil na drugi čas. Res je, da znanec ni bil upravičen Fichteja vprašati, kam gre, a Fichte je postopal neodkrito. V poznejšem času se je Fichte nastanil v Jeni. Soproga še ni prišla za njim. Kuharica mu je s pripravo jedil postregla prav povoljno, a marsikaj je izneverila sebi v prid. Kljub temu se je Fichteju toliko prikupila, da je svoji soprogi pisal, da mora ta kuharica ostati v njegovi službi, četudi ni popolnoma zanesljiva in zaupljiva. V Jeni velja mala iznevera kot čednost, kajti eden prikrši drugega. Ker pa store to vsi, se kaže vendar nekaka enakomernost pri škodi in koristi. 16* Stoje razmere danes drugače? O tem bodemo slišali pozneje. Toda nekdo poreče, da so navedene Fichtejeve besede le izjava v privatnem pismu, ki nima pomena za odgojo človeštva. Res je tako, a vendar vidimo, da ravno v zasebnem življenju in pri varovanju svojih koristi prodira človeška narava brez tistih spon, s katerimi hoče nravno urejati človeško družbo. Ako se tedaj niti Kant in Fichte, niti drugi misleci niso mogli obvarovati laži, smemo trditi, da dejansko življenje ponuja in zori razmere, v katerih vedoma izpovemo laž. Logika sicer ne pripušča sklepa, da lažejo vsi ljudje, ako jih laže mnogo, a vsakdanje življenje nam kaže toliko neresnic, da po verojetnosti smemo trditi, da k raznim zapletkam družbenega življenja vsakdo donaša svoj prispevek resnice, svoj prispevek laži. Sicer pa lahko pripoznamo, da mnogokrat lažemo; ako pa to pripoznamo, govorimo resnico in nismo lažnjivi. Sofistika dobra pomočnica! Laž ima sicer tudi duhovite zagovornike. Čudno, kaj ne? Schoppenhauer je dokazoval, da je človek v nekaterih slučajih upravičen povedati laž. On pripušča laž v slučaju, v katerem bi smel človek postopati s silo, da se obrani tujega vpliva. Laž smemo povedati, ako nas nepoklican po čem vpraša, pri čegar odgovoru ali neodgovoru trpimo škodo. Kakor smemo braniti svoje telesno življenje celo z orožjem, tako se smemo braniti z lažjo, ako gre po nepravem za naše blagostanje. To je diktat samoobdržnosti v okvirju nravnosti. Takšno postopanje ni samo upravičeno, še celo potrebno je, ker zabrani krivico, nravno zlo, ki nam preti. Dozdeva se nam lahko, da nima nikdo pravice, posegati in vplivati na našo voljo tako, da trpimo škodo. Saj nekateri trdijo, da je v človeku samem vzrok njegove osode in da zamore človek svoje življenje uravnati popolnoma po svoji volji, če le spozna svoje moči in jih rabi v svojo korist. Temu nazoru o človeški volji ne moremo prisoditi mnoge veljave. Človek ni sam in ne more biti sam. Vsakdo je odvisen od soseda in volja posameznika je zvezana s človeško družbo. Človek mora vplivati na tujo voljo in mora tuji vpliv na lastno voljo trpeti. Vplivanje na druge pa je odgojevanje, ki nalaga dolžnost, da v smislu razsodne pameti vladamo tujo voljo po spoznanih nravnih zakonih. Stremljenje po vladi nad voljo drugega je torej dopustljivo, če je le vpliv nraven. Ako n. pr. po varajočih besedah prikrijem otroku ali drugemu nekaj, iz česar bi dotičnik trpel škodo, zakrivim sicer nepoznanje pogubne resnice, a vendar storim nravno dobro, ako nagibam sosedovo voljo na pot nravnosti. Vest nas vedno svari pred lažjo, a razum nam laž čestokrat dopušča, ker jo plemenit namen opravičuje. Drugi preiskovalci etiških vprašanj menijo, da smo sploh upravičeni povedati laž. Oni trdijo, da je naše znanje naša last, v katero ne sme nikdo posegati. Kdor hoče po vprašanjih od nas kaj izvedeti, je kakor tat, ki nam vzame fizično blago. Tatu odgnati, izpraševalca z lažnjivim izgovorom odvrniti smem vedno, ker sem upravičen svojo last — fizično posest — ali duševno tajnost na vsak način ohraniti. Napram tej trditvi je treba pomisliti, da nimamo denarja, ki nam ga je odnesel tat, da torej imamo škodo. Če pa razodenemo komu svojo tajnost, takrat nam ta še vedno ostane v zavesti in izgubili nismo ničesar. Ako pa nismo ničesar izgubili, nimamo vzroka lagati. Če kdaj stori tat zlo, ne stori zla tisti, ki hoče vedeti to. kar vemo mi. In če je vprašanje na nas iz slabega namena, vendar nismo upravičeni, pretečo škodo odvrniti z lažjo, sicer bi mogel veljati stavek, da smemo krivico zabraniti s krivico, ali, da namen posvečuje sredstva. Vsi se torej zavedamo resničnosti, a vsi živimo v mnenju, da smemo lagati, ako laž drugemu koristi. Dejansko življenje nas sili v razmere, da zapustimo tla resnice, ako pa hočemo dokazati upravičenost do kakšne bodi laži, pridemo do mučnih dilem, do mučnih dvomov, do nasprotstev nravnih nazorov. Kaj nam početi vpričo nasprotujočih si načel in dejanj? Poljudske besede reko: «Če resnico ljubiš, konja hitro nabrzdaj; če resnico misliš, nogo imej v stremenu; če resnico govoriš, z orla krili se odpravi — če lažeš, zaslužiš si tepenja». Torej ne trpimo ne resnice ne laži; —- človek čudostvor. Ne pridemo iz zadrege? Moramo in smemo lagati v resnični ali dozdevni potrebi? Moramo kljub temu vsako laž grajati, ker je na sebi zavrgljivo zlo? Vsaka laž se zamore pogovoriti od raznih strani — se da ovreči in zagovarjati. Je li tisti na krivem, ki šteje različne oblike uljudnosti in spodobnosti dopustljivim lažem, ker jih nikdo ne smatra resnične in ker torej niso škodljive? Ako n. pr. nagovarjam koga «Velecenjeni, Vzvišeni« itd. vemo, da se nagovorjeni na resničnost nagovora ne ozira. Ni li vendar mogoče, da se človek po nagovorih i. dr. vara in vsled zaupanja pride v škodo? Pokazali bodemo pozneje, da družbinski videz napoji marsikoga z zaupanjem, ki ga spravi v škodo ter mu kaže ostudno človeško izpako. «Nerazsodnemu otroku smemo povedati laž, da molči« pravijo nekateri. Drugi mislijo, da mora ubogljivemu otroku veljati resnični odgovor: «tega ne umeš«. Sočuten človek trdi, da je dopustljivo potom laži odvrniti bolnim ljudem pretečo škodo (n. pr. dušni pretres ob vesti smrti, nesreče itd.); dosleden in resen etik pravi, da mora bolnik ob resnici umreti — motimo se, da bi bolniku resnica škodovala. Mi rečemo, da resnica sama ne škoduje, a ona povzroči potom refleksa na človeški organizem fizijološke spremembe, katerih hočemo bolnika (n. pr. občutljivca) z zamolčanjem resnice ali z lažjo obvarovati. Kje iščemo mogočnost kompromisa med nasprotstvi? Če pripustimo izjeme laži, vprašajmo, kako jih je uvrstiti po vsebini in obliki, kolikosti in kakovosti, po motivih in namenih, po učinkih in posledicah itd. Človek bi obupal na polju tega vprašanja, ko bi se ne zavedal, da je človek. Kant je sicer stremil po svojih duhovitih mislih in naukih po idealu človeštva, po nravni popolnosti, a dokazal je, da je naše spoznanje -omejeno, da čreznaravnost poznamo le po veri, ne po uvidenju in znanju in da nam je resnica prikrita. V zmislu idealizma težimo in hrepenimo vedno po njej, toda z nepopolnimi silami ne moremo popolnosti doseči. Nepopolne sile se poslužujejo pomanjkljivih sredstev — pomanjkljivosti pa so neresnice, laži, ki zakrivajo luč resnice. Kant pri svojih doslednih izvajanjih nravnih zakonov ne pripušča nobene laži, ker že ena izjema omaje zaupanje med ljudmi. Ljudje pa govore res mnogo laži, a vendar si zaupajo — in gorje, če bi zaupanja ne bilo. Na medsebojnem zaupanju sloni pravzaprav vse zasebno in javno življenje. Vsakdo pričakuje pomoči in zaslombe pri bližnjem, vedoč, da sam ne more živeti. To resnico vidimo duševno in jo čutimo, nje spoznanje pa je prva potrebnost, da se varujemo laži, ki komu škoduje. (Dalje prih.) O ESTETIŠKEM DEKLAMOVANJU V LJUDSKI ŠOLI. SPISAL DR. J. BEZJAK. edanja doba je doba estetike. V vseh poklicanih krogih se opazuje gibanje, ki naj pospešuje umetnost kot vzgojno sredstvo. Estetiško čustvovanje naj se zbuja tudi v otroških krogih, in sicer v večji meri nego doslej; kajti le tem potom se bodo široki slojevi ljudstva polagoma pripravili za večjo dovzetnost napram umetnostim, zlasti umetnosti slikarstva in kiparstva. Na Nemškem izhaja poseben list. ki mu je namen, gojiti to zanimanje. Angleški profesor dr. James Sully je spisal knjigo «Untersuchungen iiber die Kindheit», ki jo je na nemško preložil Dr. I. Stimpfl. V tej knjigi nahajamo dva odstavka: «Das Kind als Kunstler» und «Der junge Zeichner«. V založbi Voigtlanderjevi na Lipskem izhajajo posebne umetelne risbe z namenom, da bi krasile šolske in hišne stene (Kiinstlerzeichnungen als Wandschmuck fur Schule und Haus). Dunajska knjigarna «Pichlerjeva vdova in sin» izdaja z istim namenom reprodukcije mojstrskih del. Prospekt pravi o njih: «NaIoga, ki jo naj izvršujejo podobe, je trojna: V prvi vrsti naj šolsko sobo krasijo na zdaten in uspešen način, naj razveseljujejo otroško oko in srce in naj otroku omiljajo prostor, ki v njem prebiva precejšnji del svoje mladostne dobe. Dalje naj ugodno vplivajo na estetiško čuvstvo otrok ter jih naj napotujejo na umevanje umetnosti. Naposled naj podpirajo besede učiteljeve in naj pouk oživljajo ter pospešujejo na zdaten način.» To zadostuj v dokaz gornje trditve! — Ni mi treba posebe pripomniti, da se javljajo valovi tega gibanja zlasti kot poskus, ki bi naj risanje v ljudski šoli popolnoma preustrojil ter postavil na podlago estetiškega motrenja. Razen tega še razpolaga ljudska šola z raznimi drugimi predmeti, ki naj pospešujejo estetiško izobrazbo. Kajti da se morajo tega dela resno poprijeti oni zavodi, ki polagajo temelj intelektuelni in nravstveni vzgoji, o tem ni dvomiti; toda v katerem obsegu in v kateri smeri, to je drugo vprašanje, ki ne gre semkaj. Med omenjene predmete spada tudi deklamovanje. In uprav to je, ki se v ljudski šoli popolnoma zanemarja. Le poslušaj razrede po vrsti, kadar učenci prednašajo pesmi! Kaj slišiš? Zgolj enoglasno in enomerno klopotanje in ropotanje: otrok ti klopoče, kakor bi ga nevihta drevila naprej. O zmiselnem predavanju ni duha ne sluha, kamo-li o estetiškem. Nova beseda «krasnoslovljenje», ki celo dobro meri na bistvo pravega deklamovanja, pri teh poskusih pač ni na svojem mestu: kar slišimo, je vse drugo nego krasnoslovljenje. A prav ta predmet lahko učitelj imenitno izkorišča v prid estetiške vzgoje, samo da to ume in se potrudi v ta namen. Od kod pa mu bodi to potrebno znanje, ako se o tem nikoli ni učil, ako se nikoli ni vadil — vsaj ne pravilno in temeljito — v lepem deklamovanju? Na učiteljiščih se goji, kolikor je meni znano, tako deklamovanje le v pičli meri, če se sploh goji. In zato je umljivo, da se učiteljstvo ne more ogreti za stvar, ki mu je premalo znana. Seveda moramo pa razločevati med lepim deklamovanjem, kakršno naj negujemo v šolah in med umetniškim deklamovanjem, kakršno je doma v gledališčih in sploh na odrih. Do tega se more popeti le oni, ki mu je to deklamovanje edini namen, ki zanje žrtvuje mnogo časa in truda in ki še ima zraven nekoliko pesniške nadarjenosti in pesniškega vznosa; ono-le lahko doseže vsak učitelj, ki mu je mar estetiškega napredka. A brez truda in zanimanja tudi tu ni doseči uspeha. Nihče torej ne pričakuj razprave, kako bi postal imeniten dekla-mator! Te vrste so namenjene samo učiteljetvu ter nameravajo v njem zbuditi večje zanimanje za lepo prednašanje pesmi ter sploh nekoliko globlje seznaniti s tem predmetom one, ki še doslej niso imeli volje ali prilike, da bi se bili resneje bavili z njim. Lepo je, kakor znano, le to, kar je sestavljeno iz delov, ki stoje med sabo v takem razmerju, da njih skupina zbuja v nas veselje in zadovoljstvo, sploh prijetno čuvstvo. Sredstvo, s katerim se prednašalec obrača do nas, je njegov govor in sredstvo, s katerim mi spoznamo vtiske, so ušesa. Deli govora so besede. Te besede morajo torej tvarjati tako celoto, da naša ušesa zadobč prijeten vžitek. Tega povzročuje neki ritem — ne menim sedaj tu pesniškega ritma, ampak sploh govorni ritem; in ta zopet nastane po naglasu, po teku, po jakosti govorice. Med temi činitelji pa je naglas najvažnejši činitelj vsakega govora. Naglas je dvojen: naglas posamnih besedi in stavkovni naglas. Govoriti mi je o tem-le. Ako hočemo namreč lepo deklamovati. moramo v prvi vrsti poznati pravila, po katerih nam je naglašati stavke prozaiških sestavkov, da bode predavanje ritmiško, sploh znati moramo lepo čitati. Razprava se torej najprej vrti o pravilnem naglaševanju, potem šele o drugih lastnostih estetiškega deklamovanja. I. O naglaševanju. A. Temeljni ali glavni naglas. V stavkovnem skladu se ravna naglas po veljavi in slovni-škem razmerju posamnih besedi. Glavno pravilo o tem naglaševanju slove: Pojmovne besede naglašamo močneje nego formalne ali razmerne besede. Pojmovne besede so: samostalniki, pridevniki, glagoli in izvečine prislovi: te besede izražajo pojme. Formalne besede pa določujejo razmerje, v katerem stoje pojmi drug proti drugemu; k njim spadajo: vezniki, predlogi, številniki in izvečine tudi zaimki. Če rečem: Nož leži na mizi, ali: Človek obrača, Bog pa obrne, izrazim s predlogom «na» neko razmerje med nožem in mizo, z veznikom «pa» neko razmerje med človekom in Bogom. Iz tega sledi, da imajo pojmovne besede močnejši naglas nego formalne. Naglas nastane torej po jakosti, s katero besedo izgovorim, a ne tako, da bi pojmovne besede močneje naglašal nego formalne ter jih akcentoval, ampak tako, da na-glašam razmerne ali formalne besede nekoliko manje nego pojmovne: formalne nekoliko odstopijo po naglasu in tako zadobe pojmovne razmeroma močnejši glas. Ta naglas imenujemo glavni ali temeljni naglas. To pravilo pa velja le za posamezne stavke, dokler ne stopijo v nobeno razmerje ali v nobeno dotiko z drugimi stavki ali mislimi. Kako se takrat izpremeni temeljni naglas, o tem izpregovorim pozneje.1 ' Temeljni naglas določujemo in modifikujemo po močnosti izgovarjanja, pa tudi po svojem čuvstvovanju, sploh dušnem razpoloženju. Isti stavek lahko izgovorim močneje ali glasneje ali slabeje in tiše, a vendar ostanejo iste besede v temeljnem naglasu, samo da je ta tudi močnejši ali slabši, kakor pač a) N a g 1 a s n o razmerje med pojmovnimi besedami v prostem stavku. Gori sem trdil, da se naglas ravna po veljavi in slovniškem razmerju posamnih besedi. — Prav kar smo slišali, da imajo pojmovne besede večjo veljavo od formalnih. A pojmovne ne morejo biti vse enako nagla-šene. Naglasno veljavo nam razkrije slovniško razmerje in vrsta besednih plemen. 1. Govorimo najprej o samostalnikih! Samostalniki so poslovniškem razmerju osebkove besede, povedkovi skloni (imenovalnik rodilnik, tožilnik orodnik), predmeti, prilastki in prislovja. Glavno pravilo je: Samostalniki imajo i zvečine temeljni naglas. Od kod to ? — Stavke le naglašamo, kadar glasno govorimo ali čitamo. Naglas je torej namenjen poslušalcu; za nas nima ne pomena ne važnosti. Temu-le pa je navadno samostalnik važnejši od drugih besednih plemen; samostalnik imenuje namreč v pretežni večini stvari, ki si jih laže predstavljamo od drugih pojmov če so tudi abstraktne; a v obliki samostalnika zadobe nekako materijalnost. Vse druge besede so bolj abstraktnega pomena. Tudi glagoli pospešujejo to razmerje. Ni torej čuda, da je naša pozornost najbolj obrnjena proti samostalnikom. 2. Glagoli, ki so v stavku najvažnejše besede, stoje glede na naglas za samostalniki: d o b i v a j o temeljni naglas ali pa ga tudi odstopu je jo samostalnikom. To je zavisno od stavkovega člena, ki ga izražajo. Glagoli stoje namreč, kakor vemo, za povedke v svoji določni obliki; kot nedoločniki rabijo osebkovi besedi, predmetu, prilastku; kot deležhiki prilastku. 3. Pridevniki zopet stoje za glagoli. Posebno se uvažujejo kot prilastki in prislovja: kot prilastki imajo izvečine temeljni naglas, kot prislovja so zdaj naglašeni, zdaj nenaglašeni. 4. O zaimkih in številnikih bi sploh bilo povedati, da povprek ne dobivajo naglasa, ker so izvečine razmerne besede. O posameznih slučajih bodem kmalu razpravljal. Sedaj pa naj nekoliko pojasnim te trditve! Kakor sem gori omenil, je v drugi vrsti za naglaševanje merodajno, kateri stavkov člen izraža ta ali ona beseda. Oglejmo si v ta namen najprej osebkovo besedo in povedek oziroma povedkov sklon! 1. Osebkova beseda in povedek sta dva najimenitnejša stavkova člena; ona tvarjata ogrodje vse misli, četudi v slovenščini zadostuje določni glagol sam za napoved glavne misli. In zato dobivata oba temeljni naglas. Pravim torej: Ptiček p6je.1 Na koncu stavka sicer padamo z glasom, govorimo: vse druge besede pa se ravnajo po njem glede na govorno jakost. Razmerje besedi z ozirom na temeljni naglas ostane vedno isto. 1 Na koncu stavka zaznamujem temeljni naglas s krativcem. kakor je znano; a to padanje povedka ne ovira glavnega glasu. Vendar naj nekaj tu pripomnimo. S padkom glasu naznanimo v vsakem slučaju, v katerem izgovorimo trdilni stavek, da je misel pri koncu. Naravna posledica tega je, da se zmanjša tudi j ako s t glasu in od tod izvira neredka prikazen, da učenci radi požirajo zadnji stavkov zlog ter ga izgovarjajo nejasno in nedoločno. To pa je napaka, proti kateri mora učitelj nastopiti, ko jo zapazi. Treba je učenca le učiti, da naj izgovorijo, kadar z glasom padajo, zadnjo besedo nekoliko močneje. Tako nastopi neko ravnotežje, ki zabrani nejasno izreko. Ako je povedek glagol «bi ti» in zraven njega povedkov sklon, stopi naglas ne ta sklon, a glagol ne dobi naglasa: K6nj je bfcl; prijatelj je uradnik, bil je veselega src&. Drugače razlaga glasovno razmerje med osebkovo besedo in po-vedkom W. Reichel v svoji razpravi: Entwurf einer deutschen Betonungs-lehre fiir Schulen, Leipzig 1899, na str. 11. in 13. On tam zatrjuje, dasta ta dva stavkova člena ena slušna celota (Horeinheit), ki navadno dobiva le po en naglas. Ta pa se ravna po logiški ali zmiselni teži teh členov. Ako sta obadva lahka in je osebkova beseda samostalnik, povedek -pa glagol, tako pravi Reichel, stopi naglas na prvo: Das Kurhaus2 brennt. Ako je povedek težji od osebkove besede, stopi naglas na povedek; ako je osebkova beseda težia od povedka, stopi spet na osebkovo besedo. Če sta pa oba težka, dobita oba naglas. Ali to njegovo pravilo ima veljavo le za navadno govorico in njegovo naglaševanje se vrši le z ozirom na logiško razmerje med izgovorjenim stavkom, ki je del misli, in vso mislijo, ki jo govoreča oseba ali izgovori celo ali deloma le misli. On torej pozna v teh slučajih le ozi-ralni naglas, o katerem še izpregovorim. Nekaj primerov nam to pojasni. Reichel n. pr. pravi, da se nahajajo v slovnicah često stavki kakor ta-le: Gozd je zelen, ptič poje. Istinito takih in enakih stavkov navadno ne bo rabil nihče, a v šoli se dogaja, da jih rabijo; naglašeni so potem gotovo na povedku: Ptič poje. Kajti odgovori so vprašanjem, ki jih je učitelj prej stavil. N. pr.: «Kaj dela ptič?» — Spadajo k tako zvanim opisovalnim in pojasnjevalnim razsodkom. Če odrasli človek izvaja take razsodke — saj jih tudi izreka, samo da so bolj sestavljeni — je tudi pri njem tak razsodek vedno konec ali člen miselnega toka, ki se torej naslanja in ozira na prejšnje misli. Pojem, o katerem kaj izrečem ali dopovem, je torej že znan in ni ga treba posebe naglašati. Nasprotni tem razsodkom so pripovedovalni stavki. Govore namreč: «Der Vater kommt, das Kurhaus brennt, der B&um brennt (Christbaum).» V teh stavkih je torej navadno naglašen samostalnik. Leta 1888. se je baje po ulicah slišalo: : Reichel razločuje glavni in vprašalni naglas (Haupt- und Frageton), onega zaznamuje s kratkim, tega z ostrivcem. Der Kalser ist gestorben (o smrti nemškega cesarja). Naglas je bil le na samostalniku. To pa je umljivo. Cesar je tako imenitna oseba in dogodek tako redek, da se je vsa misel osredotočila v tej osebi in samostalnik izrekel s posebnim naglasom. Stavek se torej ni izustil sam ob sebi brez ozira na druga razmerja, ampak z neko silo, ki jo je povzročil poseben dogodek. Mogoče je sicer, da je ta ali oni tudi rekel: Der Kaiser ist gestorben. To so bili ljudje, ki so takrat ali tudi ves čas mislili češče nego drugi na bolnega cesarja, bil jim je v mislih bližje nego drugim, zato so dogodek izvajali z večjim povdarkom in naglas deiali na povedek. Tudi tu je torej razmerje, je položaj merodajen za naglaševanje. Kdor izgovori stavek: «Der Vater kommt» in naglaša osebkovo besedo, ne tudi povedka, ta ga izgovori ali z ozirom na vprašanje: Kdo pride? ali na misel, da nekdo prihaja, ali ga je zagledal, da pride. Vsi ti in taki stavki, bodisi opisovalni in pojasnjevalni ali pripovedovalni razsodki, se ne izgovarjajo brezpogojno, ampak vedno z nekim ozirom, pogojem ali pridržkom, ki si ga mislimo ali tudi izrazimo ali ki ga s seboj privede položaj. O takih stavkih pa sedaj ne govorimo. Sedaj nam je le do takih stavkov, katerih misel se ne ozira nikamor, ne naprej, ne nazaj, ki nimajo nobene zavisnosti od položaja ali drugih misli. Ume se, da v praksi ni takih stavkov razen v slovnici ter v začetku povesti, n. pr. France je bil priden deček. Kdorkoli izgovori stavek, izgovori ga z nekim ozirom. Naglaševanje takih stavkov je torej le teoretično, a vendar ga moramo poznati, ker je merodajno za istinito naglaševanje, ki nastane po takozvanem ozira I nem naglasu, kakor bomo pozneje videli. Po tem ovinku se vrnimo zopet k osebkovi besedi in povedku! Osebek le takrat ni naglašen, ako je osebni zaimek, to pa zaradi-tega, ker osebni zaimki sploh ne dobivajo temeljnega glasu. Ti-le namreč zastopajo samostalnike in se potemtakem ozirajo na že imenovane stvari, ki jih torej ni treba posebe poudarjati. Pristavim, da to velja bolje za nemščino nego za slovenščino. Mi itak ne stavimo osebnih zaimkov razen Če jih hočemo, oziroma moramo posebno naglašati; v tem slučaju pa dobe oziralni naglas, n. pr.: Ti ne, j£z sem to storil. 2. O predmetu je pomniti, da prinese stavku nov pojem ter razširi stavkovo misel; zato dobi temeljni naglas. Ta-le namreč odskoči od glagolovega povedka ter stopi na predmet. Ker le-tega najčešče izražamo s samostalnikom, je umljivo, da polagamo glavni naglas zopet na tega. Gornji stavek: Ptiček poje bi se glasil s predmetom: Ptiček poje pfesem. Pa tudi druge besede, ki stoje za predmet, dobivajo temeljni naglas, zlasti glagolov nedoločnik, n. pr.: Ne morem pisati. Isto glasovno razmerje ostane, če predmet zastopa kratek stavek: Želim, da prijatelj pride. Tudi tu povedek «želim» ne dobi naglasa, ampak ta skoči na stavek «da prijatelj pride». Glagol in njegov predmet tvarjata namreč logiško in tudi gla- sovno celoto (Reichel jo imenuje slišno celoto — Horeinheit), v kateri leži naglas na predmetu. Glasovna celota je skupina slovniško združenih besed, ki jih izgovorimo nepretrgoma, rekel bi, v enem toku, ki med njimi ni odmora in ne smemo dihati. To je važno pravilo za vsakega govornika, pa tudi za učitelja, ki ga pri čitanju mora uvaževati. Pravilno bi torej ne smeli staviti vejice med glagolom in kratkim predmetovim stavkom, ker v govorjenju ali čitanju tudi ne smemo prenehati. «Vem da jutri prideš« izgovorimo v enem dušku. Bilo bi proti glasovnim in Iogiškim pravilom, govoriti ali čitati s prenehljajem: Vem — da jutri prideš. Vejica ima tedaj le nekak zunanji pomen, da v slovniškem oziru predmetov stavek laže ločimo od glavnega stavka. Iz tega sledi, da pravilo: Učenec vsekdar obstoj pri vejici! ni vselej upravičeno. V naslednjih primerih še najdemo več takih glasovnih celot. Ako je od nedoločnikovega predmeta še zavisen predmet druge stopinje, stopi temeljni naglas od nedoločnika na le-ta predmet: Nisem se upal prositi oččta, itd. Osebni zaimki kot predmeti prav tako nimajo naglasa kakor kot osebkove besede. Isto velja o oziralnih, vprašalnih in kazalnih zaimkih. Le kadar hočemo posebno individualizovati, tako da poedino stvar ločimo od vseh drugih, je možno, da naglas položimo na kazalni zaimek. To pa je že zopet oziralni naglas. Sploh je pomniti, da zaimki, kakor sem gori omenil, že po svojem bistvu ne dobe naglasa; kajti vselej nadomeščajo druge besede, samostalnike, ali se ozirajo nanje. Če se jim torej prisodi naglas, se to zgodi le po skupini misli, druge na drugo se ozirajočih; dobe torej oziralni naglas. O predmetih, ki določujejo pridevnike, velja isto: glavni naglas prestopi od pridevnika na predmet, n. pr.: m6ž je vreden hvale, je zvest naččlom. 3. O naglaševanju prilastkov. Prilastki so ali samostalniki ali pridevniki, oziroma pridevniške besede. Tu se navadna govorica razločuje od pismenega oziroma skrbnejšega jezika. Če tvarjata dva samostalnika logiško skupino, naglaša navadna govorica brez izjeme drugi, oziroma zadnji samostalnik; ako pa je pridevnik prilastek, je itak le samostalnik naglašen: grad našega kralja, našega kralja gr&d. kraljev gr&d, hiša na griču, Liitzows wilde J&gd, der Konig der Bžl-gier, Hans im Gliick (gl. Reichel str. 13.—14.). To naglaševanje je prav mehaniško, skrbna govorica pa ne naglaša tako brezmiselno. Ta-le skuša doseči po naglasu neko ravnotežje. Kako se to izvršuje, naj povedo naslednje vrstice. Ako je samostalnik prilastek, stoji ali v rodilniku (dajalniku) ali s predlogom ali v istem sklonu kakor po njem pojasnjeni samostalnik. Prva dva slučaja si hočemo skupaj ogledati. Tu samostalniški prilastek ali individualizuje, ali logizuje. Rekši: «hiša mojega očeta» ali «hiša na vrtu», sem «hišo» določil tako, da jo vsak lahko razloči od druge hiše: to je določena poedina hiša; s prilastkom sem individualiziral. Ako pa rečem: «Živali Sibirije», sem vrsto (genus) izpremenil v pleme (species); živali Sibirije so pleme živali sploh; napravil sem logiško kategorijo ali logizoval sem. V obeh slučajih pa tvarjata oba samostalnika skupaj eno zmiselno in tudi glasovno celoto, v katerih ima vsak samostalnik svojo popolno veljavo: oba samostalnika stojita v temeljnem naglasu: hiša na vftu. Vendar ne velja to pravilo za vse slučaje. Abstraktnim samostalnikom rabi prilastek kot dopolnilo njihovega pojma. Stavek: «Misel je neprijetna« ostane dotlej nejasen, dokler abstraktni pojem «misel» ne dobi svojega dopolnila, ki razjasni, kam meri ta misel. Če pa izgovorim stavek: «Misel na smrt je neprijetna«, sem izgovoril popolnoma jasno misel. Večkrat se samostalnik le okrasi s samostalnikom, zlasti v poetiški govorici. Kdor govori o ognju ljubezni, o žolču jeze, o strupu ljubosumnosti, ta ne individualizuje niti ne izpreminja logiškega pojma, le ta hoče pojme «ljubezen», «jeza», «ljubosumnost» bolje označiti ter jih tako poudariti, da navede njih značilne lastnosti. Glavni pojmi so le: ljubezen, jeza, ljubosumnost, samo da so okrašeni z drugimi pojmi, (ogenj, žolč, strup) ki so njih značilne lastnosti. V teh dveh slučajih ostane le vodilnik oziroma sklon s predlogom v temeljnem naglasu, po rodilniku ali po sklonu s predlogom pojasnjeni samostalnik pa nekoliko odstopi od prvotnega glasu, če tudi ne toliko kakor «razmerne besede«. Skupini: misel na smrt, ogenj ljubžzni je torej naglašati, kakor je označeno. Na mesto samostalniškega prilastka stopi v gorenjih dveh slučajih v nemščini tudi nedoločnik s predlogom «zu» ali prilastkov stavek z veznikom «daft», v slovenščini pravilno samo prilastkov stavek z veznikom «da» in šele po nemškem vplivu tudi nedoločnik: der Wunsch zu s£hen, der Wunsch, daft ich sehe; želja videti, želja, da vidim. Bolje bi sicer bilo, ko bi se skupine «želja videti« popolnoma izogibali, a tako je že ukoreninjena, da se je ne bomo mogli več odkrižati. Vse te skupine tvarjajo zopet logiško iu glasovno celoto, v kateri stopi naglas na nedoločnik, oziroma na stavek; in kar sem gori pri predmetu opomnil o vejici, to velja tudi tukaj: želja da bi videl je celota, ki bi ne smela biti ločena po vejici. Pri apoziciji je pomniti naslednje. Samostalniki, ki stoje kot pristavek pred svojim samostalnikom ter se rabijo kot naslovi, priimki itd., odstopijo nekoliko od svojega glasu, temeljni naglas pa dobe imena, zraven katerih stoje ti priimki: kralj Peter, mesto Dunaj, svetnik Perko. Kot takšen pristavek veljajo tudi krstna imena poleg rodbinskih, kajti v tej skupini so le-ta naglašena: Martin Sltimšek, Simon Jenko. V nemščini se po tem ravnajo tudi skupine, kakor: ein Glas Wein, eine Mafi Milch, ein Dutzend Knopfe. Nasproti pa dobi glavni naglas apo-zicija, ki stopi kot pridevnik ali vrstilni številnik za svoje ime: Peter Vžliki, Ferdinand Dobrotljivi, Karol Četrti. Kar sem prej omenil o vplivu samostalniškega prilastka na samostalnik, ki je z njim pojasnjen, to velja tudi o pridevnikih. Tudi ti kot prilastki ali individualizujejo ali logizujejo. Raditega stoje tudi ti s svojim samoglasnikom, ki z njim tvarjajo eno glasovno celoto, v istem temeljnem naglasu: n6va hiša, I£po vreme, potujdči prijatelj. Govorniki in deklamatorji to radi izpregledujejo in čestokrat nepravilno naglašajo. Glavni naglas namreč polagajo samo na pridevnika oziroma pridevniške besede in jih še posebe poudarjajo, da rasto na glasu, njih samostalniki pa izgubljajo naglas. Takim potem nastane nenaravno in afektovano naglaševanje, čigar znak je nadutost in šopirnost. Torej ne: mfzel veter tebe žene drobna lastovka od nas—; ali: žalostna misel ga je navdajala itd. Ako pa stopi pridevnik kot prilastek k abstraktnemu samostalniku, ki zadobi še en prilastek po samostalniku, nedoločniku ali prilastkovem stavku, odstopi pridevnik s svojim samostalnikom vred od temeljnega glasu: Žalostna misel na smrt. V tej glasovni enoti stoji le samostalnik v temeljnem naglasu. Prav tako se naglašajo skupine: Veliki ogenj ljubezni, grenki žolč jfeze, nesrečno hrepenenje po bogastvu itd. Posebne rabe pridevnikov tu ne smemo izpregledati. Kakor nam v gorenjih primerih: «ogenj ljubezni«, «žolč jeze», samostalnika ogenj in žolč ne povesta nič bistvenega, ampak služita le glavnima pojmoma «ljubezen« in «jeza» v okrasek, tako tudi pridevniki često ne naznanjajo posebnih novih lastnosti, ampak takšne, ki se prilastujejo vsem poedincem dotične vrste. Če izrečem skupine: mrzli sever, zlato solnce, siva megla, sladka strd, grenki pelin, zelena vigred itd., ne prisvajam pojmom «sever», «solnce», «megla», «strd», «pelin», «vigred» .. . posebne neznane lastnosti, s katero bi kaj značilnega, kaj novega povedal o poedinem teh pojmov, ampak govorim o lastnosti, ki leži v pojmu samem, ki je bistven del tega pojma: sever je vedno mrzel, solnce zlato, megla siva itd. (Dalje prihodnjič.) INDIVIDUALNA STRAN VZGOJE IN POUKA V LJUDSKI ŠOLI. ČEŠKI SPISAL JOS. ZBROJ. POSLOVENIL DRAGOTIN SVOBODA (Konec). ISANJE se krije z ozirom na individualnost s pisanjem. Napačna metoda risanja, ki je desetletja kovala v železje naše risanje, je zadušila, poteptala mnogi talent. Ker se je ločila od prirode ter se izgubila v ničevnosti zloženih ornamentov geometriških in mrežastih, je strašno grešila na okusu in čutu za lepoto. Nemara popravi škodo najbližja doba s svojim geslom: «Umetnost v šolo in iz šole v življenje«, četudi ne postane otrok učenec apostolov secesije, ki nas sili videti violetno, kjer normalni ljudje . vidimo belo. Duša našega ljudstva se pokaže v svojem bogastvu shvatanja, uravnavanja, v pravem, prirojenem in zato tako zanimivem stilizovanju v narodnih izšivih in okraskih, na hišah, na različnih slikanih posodah. Človek hoče imeti za trenutek zasluženega, večkrat težko priborjenega počitka okoli sebe vse lepo. Učimo torej naše učence spoznavati in ljubiti krasoto! — Seveda moramo to najpreje sami znati. Petje pokazuje individualnost v tem, da nekateri rad in vedno poje, drugi jedva včasih mrmlja. Naše ljudstvo rado poje, bodisi z glasom otrok ali dev, s srebrnojasnim zvokom ali z globokim glasom mož, katere vzbuja razmah prirodnih sil, ali tek nemotenega miru, sladkega šumljanja, šelesta. Narodna pesem, plemenita in mila, je neizčrpen vir, iz katerega črpa ljudska duša izraz blagra, navdušenja, pa tudi žalosti in rezignacij. Da propada ljudsko petje, vzrok temu iščimo v včasih znatni brezbrižnosti učitelja za godbo sploh in za petje posebej, katero pa povzročajo prerazlični činitelji, zlasti znatno preobremenjenje in gmotne skrbi. Stari učitelj in muzikant sta bila nerazločna pojma, zato je tudi nemara narod povsod muziciral, pel, kakor okoli njega večno krasna priroda. Sedaj molči ali išče naknade v odvratnih pesmih, k čemur znatno prispeva gonja in naglost sedanjega življenja, z drvenjem in bitjem strojev, pare in elektrike. Telovadba, katero je Jahnova in deloma tudi Spiefiova metoda premenila večkrat v neumnosti komediantskega akrobatstva, se briga za individualno smelost in krepost, kateri pametno umejuje, medtem ko odstranjuje strašljivost in bojazen. Upajmo, da postane telovadba brzo, kar bi edino imela biti, higijeniško vežoanje in igra; tako bode gotovo osveževala, zdravju prispevala in vadila posameznika, se podrejati celoti. Posebna zmota odurnega hrepenenja po igranju v vojake je bilo uvajanje sedaj že skoro popolnoma zanikle vojaške telovadbe v ljudske šole. Nemščina. Nje naloga v naših razmerah zelo važna, krije se z jezikovnim poukom. Temu predmetu bi se morala posvečevati posebna skrb. Ko smo tako govorili o vseh predmetih ljudske šole z ozirom na etiško-didaktiško individualnost, treba se je tudi ozirati na telesne zahteve, ki se tikajo največ čistosti in potem zdravja. Prežalosten je pojav, zakrivljen vsled neizravnjenih socijalnih razmer, toda tudi po nezavednosti, da se čistoti oprav, čistosti telesa, perila in obleke učencev v naših družinah ne žrtvuje dovoljna pazljivost. Deca prihaja zamazana v šolo. Zato ne preostaja drugega, ako se hoče doseči kakšen poboljšek, nego dnevno pregledati roke, ušesa, zlasti zobe in poleti noge. Lakti in druge stvari gledajo večkrat skozi suknjo beli dan. Da se v tem oziru v šoli uvede red, mora za učence biti vselej pristopen ključ od vode, košček mila, oterača, češelj in cena ščetka, kakor tudi igla in nit. To umivanje in šivanje pa ne sme biti sramota, ampak žalostna potreba, da more učenec zadoščevati zahtevam šole, četudi dom tej potrebi ne zadostuje. Dobro vpliva, ako v pohvalo omenimo, kako nekatera deklica, nekateri učenec prihaja lepo počesan v šolo, ako pohvalimo, če je učenec ostrižen — ima glavo kakor jabolko — če opazimo, da ima otrok suknjo, predpasnik, da je obleka lepo oprana. Otroci prihajajo v šolo z mnogimi razvadami. Tu vsakega posebe dobro opazujmo in odpravljajmo te razvade, večinoma s posmehom, drugod zopet s prigovorom, včasih tudi s strogostjo. Ko skrbimo za prirojene človečnosti za zdravje in telesni blagor svojih poverjencev, pazimo skrbno na njih občutljivost napram toploti in mrazu, hladu in prepihu: pazimo natančno, koje dete toži radi boli v glavi, radi trganja v ušesih, bolesti v zobeh, na reumatiške pojave in neuralgiške, in potem jim odkazujmo mesta. Najmanjši želji v tem oziru, kadarkoli prednošeni, smo dolžni skrbno ugoditi. Razdeljenje sedežev je zelo važno in se mora vršiti večkrat v letu, da bi ne imeli eni vselej prednost — dobra mesta, drugi neprestano, vse leto slaba mesta. Na duševni in telesni razvoj znatno vpliva vzajemno občevanje otrok! A tu poskusimo skrbno razpoznati značaj vsakega otroka po temperamentu. Nekatero dete je občutljivo napram kazni! Moramo torej poznati pri vsakem otroku njegovo manjšo ali večjo vznetljivost, mirnost, potrpežljivost, često tudi divjost in surovost. Vse to moramo opazovati, primerno upravljati stik dobrih otrok, neizkaženih, kakoršni. so navadno otroci iz boljših rodbin, z otroci manje dobrimi, nevzgojenimi. To smo dolžni staršem, sebi in svojim učencem. Česti pojav v šoli je strašljivost, bojazen, posebno če je poklican otrok k tabli. Ta strah je vselej izraz vestnosti in zato ga moramo oprezno ločiti, kajti vselej škodljivo deluje na živčevje, katere moramo skrbno čuvati. Temperament igra pri otrocih važno vlogo, kajti ne umeje se še premagovati in krotiti samega sebe. Po izrazu oči in obličja, iz vsega zadrževanja in ravnanja lahko spoznamo mirne značaje; sentimentalne moramo jačiti, medtem ko silno bojevite značaje mirimo. Pri malem flegmatiku vzbujajmo z igro — in če je treba s slikami — pozornost in zanimanje, kolerika poučujmo s škodo. Izmed posameznih lastnosti, ki pri otrocih v znatni meri nastopajo naj navedem: Sladkosnednost. To krotimo s poukom, zlasti s pregledanjem «črnih» zob, in zlasti s tem, da sladkosnednost predočimo kot nizko navado. Lažnjivost ima često svoj vzrok v prebujni fantaziji, često tudi v slabem primeru iz okolice in rodbine. Proti tej uničevalki dobrega glasu in večkrat tudi domačega mira v vsakem običaju nastopimo kar najbolj pikro, da jo izkoreninimo. Lenoba ima le redko v otrocih vzrok v majhni shvatljivosti in neprijetnosti, ki izvira iz tega, često pa nastaja vsled telesne indisponi-ranosti (nerazpoloženosti) vsled gladu ali zaspanosti. Pri mnogih otrocih so trenutki v šoli, če pride tja, edina doba počitka in miru od krega, karanja in surovega ravnanja. Marsikateremu otroku niti pri igri ne zaleskeče oko, tako je trudno! Zato je neobhodno potrebno, da pozna učitelj kolikor mogoče rodbinske razmere in če ima priložnost, dejstvuje na stariše s prigovorom, svetom ali poukom. Ako le malo ljubijo svoje dete — in naopak skoro hvala Bogu nikjer ni — nemara si bodo dali reči. Delujemo v tem oziru po krasnem geslu «Spoštujmo detinstvo». Ne gnevajmo se in ne karajmo otrok radi neshvatljivosti, radi nedostatka pazljivosti in volje! Pričine ležijo včasih zelo globoko, včasih tudi v nas. Če smo tako po obeh straneh individualne vzgoje in pouka se izrekli, ustanovimo si najvišje pravilo, «vsak bodi srečen po svojem načinu«; kajti ves svet je zložen iz poedincev. Zato mora biti vedena vzgoja vsakega poedinca po srednji, zlati poti med grabežljivim egoizmom in idealnim altruizmom! In tako tudi mi slovensko mladino vedimo po krasnem izreku Nerude: «Kozdy-Ii z nas bude z kremene, bude ceiy narod z kvadru«! (Če bode vsak izmed nas iz kremena, bode ves narod iz kvadrov (rezanega kamna). _____ «Popotnik» XXVII., 9. 17 S I. MEDNARODNEGA KONGRESA ZA ŠOLSKO HIGIJENO V NORIMBERKU L. 1904. PIŠETA: FR. KOCBEK IN M. J. NERAT. (Dalje od št. 5.) XLVII. kupina E je sodrževala «bolezni in zdravniško službo v šolah», ki je najbolj zanimala zdravnike. Dr. med. A. Denker z Erlangen je predaval «0 služni zmožnosti in čestem nahajanju infekcijskih bolezni v otroški in mladeniški starosti; polastnihpreiskavanjih». — Dr. med. M. B r e s g e n z Wiesbadena «Najpoglavitnejša otroška obolenja nosnic, grla in ušes, kakor njih pomen za šolo in zdravje«. — Dr. H. Kielhauser z Gradca «0 pokvarjenosti zobov šolske mladine.« — Dr. med. Leubuscher z Mei-ningen «Naloge drža ve glede šolskega zdravn ištva«. — Dr. med. Jan. Laudan z Krakova «Vprašanje o šolskih zdravnikih v Avstriji«. Slednji je predlagal sledečo resolucijo: 1. Prvi mednarodni kongres za šolsko higijeno priznava posebno važnost, da se na ljudskih, meščanskih in srednjih šolah nastavljajo speci-jelno izobraženi šolski zdravniki, ki nadzorujejo higijeno: šolskih otrok, šolskega poslopja in šolskih sob, pouka in za obvarovanje infekcijskih bolezni itd. 2. Kongres zavrača porabo mestnih zdravnikov za higijeniško nadzorovanje šol, kakor se to na mnogih krajih godi, ker je polovičarstvo, katero vsled čezmernega nagromadenja dela odteguje mestne zdravnike od njihove lastne službe, ki bi zanemarjali šolsko higijeniške dolžnosti. 3. Pisarna kongresa se naprosi, naj se ta resolucija čim najbolj razglasi v Avstriji in naj se potrebno ukrene, da se opiše stanje šolskega zdravništva v vseh civilizovanih deželah. W. Leslie Mackenzie z Edinburgha je predaval «The medic al inspektion of School childven in Scotland«. — Dr. med. Kop-czynški z Varšave «Zdravniško nadzorovanje 7razredne var-šavsketrgovske šole«. L. Gawronnskyz Moskve «Nekaj primer-jajočih števil o z o b oz d ra v n i š k i pomoči v srednjih šolah v Moskvi«. — Dr. med. Samosch z Vratislave «0 potrebi jednotne ureditve šolsko-zdravniške službe«. — Dr. med. R i c h te r z Remscheida «Kako daleč naj gredo in smejo iti šolski zdrav- niki, ko učencem in učenkam zdravniško svetujejo ali jih zdravijo?« ter je postavil sledeče stavke: 1. Naglašati je bolj nego do sedaj ozdravljajoče delovanje šolskega zdravnika. 2. Za to je skrbeti za večje število specijalnih zdravnikov, ali za brezplačno specijalistično izobrazbo šolskih zdravnikov. 3. Šolski zdravniki in šolskozdravniški specialni: zdravniki naj i>i lastnoročno spisana poročila pošiljali naravnost svojcem bolanih učencev ter bi naj ob primerni plači bili brezplačno za razgovor ž njimi na razpolago. Kolikor je mogoče, naj bi se matere poklicale k šolskozdravnigkjm preiskovanjem otrok. ,.... ; , 4. Naj bi se v večji meri kakor dozdaj naprosile ubožne blagajne, ubožna upraviteljstva in dobrodelna društva za prispevke k zdravljenju in oskrbovanju obolelih šolskih otrok. . Bolgarski naučni minister, dr. phil. Ivan Šišmanov, je govoril v francoščini «Les Mčdecins scolaires en Bulgaria». — Dr. med. Meder z Brna «0 napravi in smotru temeljne k n j ige z a n ego-van je zdravja v šolah» ter podal za to jako važne in natančne tiskovine, ki so vseskozi v Brnu že praktično vpeljane. Dr. med. Altschul s Prage in dr. jur. Bueschel z Norimfcerka sta ' predavala obširno «0 statistiki m o rb i d i t at e» ter postavila mnogo uvaževanja vrednih stavkov, katerih pa radi obsežnosti me moremo objaviti. Dr. med. J. Pustowka s Teschena je imel govor: «Načel a o porabi in meritvi kontumaca n a n a le z l j i v i h bolezni-h obolelih otrok ter njih zdravih sostanovalcev«. — F ran c es M ay Dickenson Berry z Londona pa: «0n the Physical Examination of London S c h o o I children and the PrevalenceofAIb um i n i a among