Ferdinand Ossendorski        Življenje in prigode male opice
Beli človek je dvakrat dvignil puško in grmel.      :>      •      ..: ¦ . še en slon se je naglo izpoddrsnil in padel.
Dva stara slona sta takoj pritekla k njemu, mu pomagala, da se je dvignil, in ga spremljala.         ".-.•¦                    ,
Čez savano so naglo dospeli ostali zamorci.                                     ,
»Beli človek je streljal na slone«, mi je razjasnil Ori=Gri. »Enega -    je ubil, drugega ranil...«
Črnci so obkolili ubito žival. Videla sem, da so mu izruvali čekana in ju položili pred belega človeka.                                           ¦               i
Ta se je smejal in nekaj govoril.                                •         ^           '
Z vzkliki radosti so planili na ležečega slona.
Z nekakhni ostrimi predmeti, ki jih »striček« imenuje nože in se* kirg, so začeli trgati slonovo telo. Sedli so na zemljo in jedli.
'    Dalje nisem mogla gledati tega. Jokaje in drgetaje sem se skrila v najtemnejšem kotu votline ...
Strašna  noč.
Šele pred solnčnim zahodom so zlobni ljudje zapustili sotesko.
Šli so še enkrat črez savano in izginili v džungli.
Naši brambovci so odhiteli iz votline po hrano za narodek. Iz vseh skrivališč so prihajali bivoli in antilope, oprezno se ozirajoč. Pasli so se že mirno. V travi so begale požrešne jerebice, pegatke in kotorne. To so zabavne ptice, osorne, prepirljive, s podjetno štrle* čimi peresi v repih! Samo sloni se niso več vrnili na savano.
»Sedaj pojdejo čim dlje! Poiščejo si varnejše paše!« si je domislil Ori^Ori.
Starejši šimpanzi so se nemudoma vrnili. Prinesli so svež bambus in mlade vejice, pokrite s šopki sočnih listov. Po obedu smo šli kot navadno počivat. Tema je že začela padati. Na vzhodni strani neba so se zbirali in kopičili črni oblaki.
»Ponoči bo vihar!« je kriknil atek. »Založite vhod v votlino s kamenjem in vejami!«
V kratkem sem mirno zaspala. Ne vem, kako dolgo sem spala. Nisem slišala ne treskanja ne grmenja, ne šuma in pljuskanja plohe. Glasu viharja sem se bila že privadila. Ni me več strašil. To noč pa so pridrli nekaki drugi glasovi v votlino. Ni jih moglo zaglušiti ne tuljenje viharja in ne grom.
Stokanje, zamolklo in grozno tuljenje. lajanje, neko tenko in jokajoče zateganje me je zbudilo. Od strahu nisem vedela, kje sem. Začela sem se metati po votlini in kričati. S trudom me je mamica pomirila in me položila poleg sebe. Nisem pa zaspala do svitanja.
Vihar je potihnil. Naliv je nehal. Vendar pretresujoči glasovi še niso umolknili. Isto stokanje, jokanje, tuljenje, lajanje in škripanje je prihajalo iz dna soteske.
OrUOri je pomolil glavo izpod skale in začel poslušati.
»Šakali so zbežali, pustili so plen... O! Še celo hijenam se ježe ščetine na vratovih. Povešajo ušesa ... renče zlobno ... potrmuljeno odhajajo.«
Črez hip je vse krdelo izginilo v grmovju. Dolgo nismo videli ničesar; kmalu pa sem zapazila, da se visoka trava giblje in razirrika.
Na jaso je stopila iz gošče lepa žival. Spoznala sem takoj leoparda. Bil je popolnoma podoben onemu, ki je umoril neprevidno Mi*Ri. Prihulil se je k zemlji. Plazil se je kakor kača. Oči so mu gorele. Dolgi, pisani rep je drgetal. Črez nekaj časa se je leopard pamiril in začel trgati slonov bok. Renčal in krulil je glasno, se ogle* doval in brusil zobe.
Hijene in šakali so prežali v grmovju. Stali so blizu. Vendar si niso upali zapustiti skrivališča ...
Pisani ropar se je nažrl in končno odšel. Vse krdelo se je zopet povrnilo. Pred nočjo so na jasi ostale le še slonove kosti...
Že dva dni nismo nič jedli.                                   D a n g 1 a d u.
Oblegani smo. Naši brambovci ne morejo zapustiti gor. V grmovju med skalami so se ustavili levi. Dva samca in samica. Težko jih je ugledati med kamenjem. Ne premikajo se, a njih žolto»rjava koža se prav nič ne razlikuje od barve naših gora.
Vhod v naše jame je zavaljen s kamenjem. Otroci jočejo. Matere so obupane. Brambovci preže ob vhodu. Dasi je lega jam visoka, je vendar lahko priti do njih.
Samcisšimpanzi so pripravljeni na boj. Vsak hip se ta ali oni udari po prsih. Ori*Ori je počenil blizu roba. Palice ne izpušča iz rok.
Levi preže na plen. Uredili so si zasedo.
Po   nočni  gostiji   hijen in po obisku  leoparda ni bilo videti na savani ničesar. Vse se je skrilo čim najdlje. Očividno kroži v okolici    ¦-leopard. A morda so bivoli in antilope zavohali nove sovražnike.
Levi čakajo potrpežljivo...
Šele tretji dan se je zunanjost savane izpremenila. Čreda velikih antilop z ostrimi, zvitimi rogovi je prišla na pašo. Nisem jih videla še nikoli. Morale so priti od daleč. Pasoč se so počasi korakale proti' goram.
Levi so se s telesi stisnili h kamenju in se raztegnili po njem. Premikala se jim je samo koža na hrbtih. Črne kite na koncu repov so vsak hip bile po zemlji. Ogromne žolte oči so se vpijale v lepe živali.
Razdalja med njimi in zasedo se je znatno zmanjšala. Eden levov je nenadoma zdrknil s skal in izginil v gošči. Dolgo ga nisem videla. Skočil je daleč, čredi za hrbet. Storil je isto, kar zamorec v soteski. Gonil je antilope. V divjem diru so se pomaknile v bližino skal. Pre* žeči roparji so skočili proti njim. Z ogromnimi skoki so napadali antilope. Trgali so jim hrbte in boke, podirali so jih na tla s šapami.
Tri antilope, vse okrvavljene, so obležale na zemlji. Levi pa so venomer podili čredo. Roparji so jih zapodili zelo daleč. Vrnili so se šele v mraku. Z gluhim renča-njem in tuljenjem so se gostili do dneva...                                                                                .
Naposled smo bili prosti.
Atek je odvedel ves narod na savano. Izkopali smo jedilne kore« ninice, glodali smo iz zemlje poganjajoča mlada stebelca bambusov, , trgali listje in vejice, nabrekle s sokovi.
»Striček« se je radoval in veselo vzklikal. Zbijal je šale, prekopi« caval se, hodil po rokah, podil male opice in se smejal.
Iskajoč bambusovih stebelc sem zašla v gosto brstje. Razen malih pisanih ptičkov nisem srečala ničesar. Letali so okoli, cvrčali in žvrgo« leli veselo. Lovili so gosenice, mušice in se podili za metulji... Našla sem ljubko jaso.  Rezal jo je mali potoček,   milo šumeč.   Iz mehke
zemlje so gledala debela, bela stebla mladih bambusov. To sem uži* vala! Najedla sem se do ušes! Ne vem, kako se je to zgodilo — zaspala sem.
Ko sem se zbudila, me je obdajala noč. Nisem vedela, na katero stran naj grem. Žalostno sem vzkliknila. Vendar sem razumela, da je to nevarno. Spomnila sem se očetovih svaritev. Nihče se ni ogiasil na moj vzklik. Ker me niso našli, so se šimpanzi očividno vrnili v gore. Zdelo se mi je, da prihaja do mene oddaljen žvižg. Morda je to »striček«?
Splezala sem na najbližje drevo. Razgledala sem se. V temi sem opazila le sosedna drevesa. Drugega — nič. Skleriila sem iti na slepo Srečo. Preletela sem z vso silo razdaljo med drevesi in se na mestu povzpela na najvišjo vejo.
Sedla sem, da bi si odpočila, kar sem zaslišala šum in tiho cikanje. Zdrznila sem se. Že sem nameravala skočiti na zemljo, kar sta poleg
mene zablisnili dve rdeči zvezdi. Neza«    , vestna od strahu sem začela bežati. Ni« kjer ni bilo rešitve! Na vsakem drevesu so svetile podobne zvezde.
Naposled me je od obupa in strahu napadla jeza. Začela sem se tolči v prsa, kazati zobe in renčati.
Ničesar več se nisem bala. Vrgla sem se proti najbližjim zvezdam in uda* rila nanje s pestjo. Nekaj je žalostno zapiskalo. Zgrabila sem v temi se pre« mikajočo bitje in močno stisnila. Ogle* dala sem si ga natančno. Bilo je majhno, pokrito z rjavim kožuščkom. Slične sem videla na palmah. Kir jih je imenoval palmske podgane, Ori=Ori — veverice. 2ivalca je imela velike, kakor zvezde se lesketajoče oči. Bila je slabotna in zelo nesrečna. Ni bila to veverica, ker ni imela repa. Izpustila sem ujetnika in bežala naprej že bolj smelo.
Takrat sem zaslišala že razločneje glasno, pretrgano žvižganje. Tako je mogel žvižgati le »striček«! Žvižg se je ponovil že bliže in izraziteje.
Vzkliknila sem: »Ori^Ori! Ket je tu... sama ...«             >
Crez potok, ki je tekel v bližini, je mignila črna senca in utonila v temi. Obenem sem slišala mehki šum trave. Nekaj je šlo k meni. Zatajila sem se. Niti dihala nisem...
»Ket! Ket!« se je razlegel tihi krik. »Kje si? Oglasi se!« »Tu sem, striček! Pridi, pridi, ker se bojim! Striček!« sem zakli* cala veselo.
Z enim skokom je bil OrisOri pri meni. Božal me je po glavi, ljubko mi puhal v obraz in me objemal. Privijala sem se k njemu in Iizala mrzle roke dobrega Ori*Orija.
»Kaj se ti je zgodilo, mala Ket?« me je vprašal nemirno in skrbno. »Mama preliva potoke solza. Toliko da ne utonemo v njih! Rru hodi mračen. Strašno je premlatil brambovca, ki je pazil na vaš oddelek. Stari BoBo neprenehoma vzdihuje. Vsi so žalostni. Nisem vzdržal in sem šel iskat svojega paglavčka... Ne, ne deri se več! Vse bo dobro... Sedaj si že pomagava! Prenočevala bova tu. K sreči danes ni plohe ... Lepo bi izgledala, če bi tako lilo!... Celo leto bi nama ne bilo treba hoditi na vodopoj!... Nič ne klepeči zdaj in zaspi, mala Ket!«
Nisem imela nobenega veselja do spanja. Pripovedovala sem »stričku« o svoji prigodi in o boju z veverico. Smejal se je kot norec.
»To ni veverica!« je rekel naposled. »To je mali ,pantona'. Ima oči kot električne svetiljke.«
»Kaj je to svetiljka?« sem vprašala.    -       •   ¦'¦'"'                 '
»O, tega ti ne razumeš! To je treba videti,« je odgovoril in za*, zdehal. Črez hip je začel kihati. Smejala sva se oba.
»Padel sem v temi v neko kalužo. Zmočil sem si noge...« mi je razložil s pretrganim glasom, venomer kihajoč.
S tem pa se moja prigoda še ni končala. Spoznala sem, kako strašna je noč. Zvedela sem, koliko strašnih stvari ona skriva v svoji temi.
Bližal se je svit. Motna koprena je prevlekla nebo. Že sem. raz* '   ločila različno grmovje, ležeče kamenje, korito potoka. Za hip sem opazila v travi jatico spečih jerebic. Čepele so pod vejami palmovega grma. Glavice so skrile pod peruti.
Ne vem, odkod se je nenadoma pojavila pisana mangusta z dol* gim repom s črnimi programi. Kot bi trenil, se je vrgla na jatico. Preden sem razumela, kaj se godi, je mala roparica zadavila dve jerebici. Nameravala je zadaviti še tretjo, ko je OrisOri zažvižgal. Mangusta je mignila s progastim repom in se oddaljevala, ne da bi -se ogledovala.
»Pojdiva!« je dejal »striček«, skočivši na zemljo.
Bežala sva dolgo, a ko se je dobro začelo svitati, sva splezala na samotno drevo. Od tod sva videla skoro vso savano. Nedaleč od nas, dobro skrita pod mladimi palmami, je spala čredica rjavih antilop. Ker se niso ganile, bi jih ne moglo opaziti najbistrejše oko.
Toda ne oko, odkril jih je vonj roparice. Izza debelega palmo* vega stebla je naglo pomolila svojo glavo črna, belolisa civeta. Tre« nutek je povohala in skočila.                                              (Dalje prih.)