SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE Leto XXI, 3-4 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA Marec - april 1 974 20 let nazaj Slovenska kulturna akcija pospešuje in posreduje kulturne stvaritve, zlasti slovenske. Pri tem ji je vodilo najvišja kakovost, ki je dosegljiva. Slovenska kulturna akcija je poklicala v življenje pet odsekov, ki so filozofski, leposlov-ni, glasbeni, likovno-umetno-stni in gledališki. V prvem poslovnem letu, ki ga začenjamo z umetniškim večerom, bo nudila SKA vsega dvajset kulturnih prireditev. Nadalje nameravamo izdati v prvem poslovnem letu knjigo /»Vrednot11, dvomesečno lepo-slovno-umetniško revijo in še dve knjigi, najbrž leposlovni. Gornja najava je natisnjena na predzadnji strani spominskega lista -sporeda za I. Umetniški večer SKA, 1 1. aprila 1954 v Buenos Airesu lesorez akad. slikarke BARE REMEC za spored I. umetniškega večera SKA dr. Ignacij lenček je odšel TRDO JE ZADELO to sporočilo. Ne samo njegove prijatelje, ki jih ni malo. Slovensko povojno skupnost v Argentini in v svetu, ki je precejšnja. Duhovske sodruge, ki so ga cenili, spoštovali in radi imeli. Rožmanov zavod v Adrogueju, kateremu je dal svoje najboljše moči in najzrelejša leta, pa mu še po selitvi v staro Evropo pomagal s krepkimi darovi. Mladi slovenski duhovniški svet v svobodi, katerega je vzgajal, klesal, utrjeval za begunskih dni koroških in laških taborišč, gostačenja v Pragliji, pa spet v argentinskem San Luisu, nazadnje pri Buenos Airesu, kamor se je bil s profesorji vred selil del slovenske teološke fakultete. Trdo je zadelo in grenko je zabolelo sporočilo, da je dr. IGNACIJ LENČEK v svojem polnem 67. jesenskem letu odšel, prav posebno Slovensko kulturno akcijo. Z njegovim tako nanaglim odhodom, se zdi, se je v Kulturni akciji nekaj zlomilo. Podrlo nekaj velikega. Zasekalo se vanjo nekaj trpkega. Kot da nam je nevidna roka stisnila golt. Neznana sila zlomila k tlom. Črna prepreka zastavila pot. Ker je bil dr. Ignacij Lenček Kulturni akciji več kot samo njen član: redni-ustvarjalni, ustanovni, podporni, njen velik dobrotnik še po odhodu iz Argentini, res, poslej še dvakrat dobrotnik. Več, pravim. Ker poznam spočetje in rojstvo Slovenske kulturne akcije. Poznam dobro, na globoko dr. Ignacija Lenčka odločilno prisotnost pri njenem nastanku, rojstvu, razvoju, vzponu. Zato zapišem: brez dr. Ignacija Lenčka bi Slovenske kulturne akcije ne bilo. Vsaj takšne ne, kot je svetu — slovenskemu in tujemu — poznana zadnjih dvajset let. Kaj pobud je dal, koliko nasvetoval, kakšne načrte zarisal in zapisal ob njenem spočetju, koliko potov prehodil, bogatijo prepričljivih misli izmenjal z ustanovniki in prvimi sodelavci, koliko dopovedovanja zmogel, da je ustanovi utiral in utrl pot, ji pomagal mimo porodnih bolečin — ni zapisano. Pa se ve. In je prav, da se ob njegovem odhodu v lepši svet zapiše. Vsaj v omenek. Kulturni akciji je bil še pred njenim vstopom v slovensko javnost resničen duhovni motor: mož, ki ravna po pameti; ki zna izbirati in izbrati pravi in najbolj primeren trenutek, da stvari dobro služi; ki zna iz početnega kaosa in prvih zmed ubrati pravo pot, izluščiti iz slepečega čada visoke cilje, voditi v zanesljivo smer, svetlo pokazati namene, seči po najprikladnejšem orodju, bistriti pojme, podpreti omahljive, potrditi odločne, krepiti prizadevne: vse pa z veliko ljubeznijo, DR. IGNACIJ LENČEK JE ODŠEL. . . s širokim, nalezljivim nasmeškom, z vedro besedo, podprto in požlahtnjeno z zdravo šegavostjo. Vse to je bil doktor Ignacij Lenček Kulturni akciji. To in več. Odšel je. Brez slovesa. Na tiho. Takšen je bil v življenju. Ni se silil v prve vrste, četudi so ga razmere neenkrat potisnile tja. Prav verjetno, da se je v trenutku, ko je sedel na Harontov brod, ki ga je zapeljal čez Stiks, nasmehnil našemu bregu in nam še z barke zaklical svojo poslednjo šalo. Kot da ni poslednja. Kot da bo jutri in pojutrišnjem in še dolga leta ubiral in razdiral nove. Ki so nas dvigale. Umirile vzburjenja med nami. Osončile včasih zares zaobla-čeno in zamegleno pot kulturnega ustvarjalca v zdomstvu. Odšel je. Prav za dvajsetletnico Slovenske kulturne akcije, ki ji je dal največ, kar je mogel dati - svoje srce. Prav na taisti 11. april, ko je ustanova pred dvajsetimi leti — takrat je bila cvetna nedelja - stopila pred slovensko javnost s svojim I. umetniškim večerom. Kot da bi hotel povedati: „Dvajset let sem vam dal. Kulturna akcija je učakala svojo zrelost. Počivat grem, ker sem truden." Truden je dr. Ignacij Lenček prav zagotovo bil. Po tolikem delu. Prizadevnem in le prevečkrat skritem. Trdem delu. Duhovnik širokih razgledov in razsežnega obzorja. Svetovljan, ki ga je izklesal rimski Germanik, kot je bil izklesal premnogo drugo pomembno slovensko osebnost v duhovskih vrstah. Logik s presenetljivo ostrino. A njegova logika je bila nadahnjena s posebno karizmo: ni bila logika matematika, ne suhega razuma, ne mrzle zaznavnosti in samouvid-nosti. Njegova logika je bila prej kot dosežek razuma žlahtnost njegovega srca. Njegove dobrote. Človeka, ki ima sočloveka zares rad. Ne samo po besedi. Po srcu. Zato je bilo poslušanje njegovih filozofskih in teoloških razglabljanj, pa branje njegovih esejev o moralnih vrednotah, zapisov o družbenih trenjih, komentarjev o svetovnih dokumentih, poslušalcu in bralcu v resnično slast. Znal si je osvojiti študiranega, pa je znal seči do srca tudi najbolj preprostemu. Nekaj svojsko karizmatičnega je bilo v njem; nekaj, kar je menda lastno vsem germanikom, vsaj slovenskim, ki jih poznam. S taistim karizmatičnim čarom je uspel požlaht-niti in poprijetniti tudi Slovensko kulturno akcijo že takoj ob njenem pgčetku. Njegova predavanja in diskusije v prvih letih — kdo naj pozabi večere, ko nas je seznanjal s tezami in protitezami prav takrat modernega eksistencializma? - so bila zares zaželena, polno obiskana, plodno sprejeta, živahno- razpravljana. Knjige res ni napisal nobene. A če bi se kdo polotil zbiranja vsega, kar je bil v življenju dr. Lenček napisal, predaval, objavil, uredil, razsežna in globoka pojasnila pristavil, bi bilo takšnih zapisanih vrst ne le za eno, marveč za več zares vrednih knjig. Nazadnje: vse njegovo življenje je odprta knjiga. Iz nje bomo zanesljivo brali poslej, ko se nam že smehlja od onstran. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA HUDO NAM JE, dragi Nace - tako so Te zvali prijatelji, — hudo, pravim, ker si odšel z doma daleč od nas. Da Ti niti roke nismo mogli stisniti. Niti rože položiti na Tvojo krsto. Niti grude slovenske prsti vreči v Tvoj grob. Slovenske prsti, ki si jo iz srca ljubil. Zanjo vse dal. Si volil izgnanstvo in trdote begunstva. Izbral pozabo in odrinjenost namesto visokih mest. Ker si hotel biti z nami, ki smo si volili svobodo. Svobodnjak .si bil do poslednjega vlakna. Svobodo in svobodnost si ljubil čez vse. O njej si govoril, pisal, jo oznanjal. V Kulturno akcijo si prav Ti zatisnil pečat svobodnjaškega duha, ki zna in zmore gledati v sočloveku, v vsakem in slehernem, enakovrednega svobodnjaka. Prav zato je Kulturna akcija že od početnih dni na široko odprta ustvarjalcem različnih zrenj, svojskih zaznav, izrazite osebne barvitosti. Ki jih pa vse druži bistvena osnova: krščansko zrenje na svet, na njegovo pojavnost,! na življenje. Ta širina, ki si nam jo oznanjal že skoraj deset let pred zadnjim koncilom, je morda največje delo, ki si ga bil v Kulturni akciji opravil. In najvrednejše. Ki preseže vse druge Tvoje neravno majhne ustvarjalne dosežke. Ki nam je zanesljivo poroštvo, da smo ubrali in ubiramo pravo pot. V svobodno ustvarjalnost. V krščansko ustvarjalnost. Po ljubezni evangelija - ki je najvišje oznanilo Svobode. Svobodnjak si bil tudi v jesenskih zemskih dneh. Do praga domovine si prišel. Čez prag nisi stopil- Morda si z graških štajerskih razlegodv ujel nadih slovenske Štajerske, z njim odmev domačih zvonov. Morda si v poslednjem obstanku prisluhnil celo šenklavškemu velikemu zvonu, ki Ti je bil dolga leta varen budnik in zanesljiv klicar; ali pa nunskemu trijancu, ki Te je fantiča, pozneje študenta klical ministrirat pred tron Sv. Trojice. Kjer si čez leta zapel svoj novomašni Gloria in excelsis. Zdaj ga poješ bred božjim tronom. Ker upamo, da ga poješ, nam je Tvoj odhod znosnejši, četudi boli in bo bolel še dolgo. Pa ker vemo, da je naše življenje na tem zemskem planetu samo prehod. Iz sivega v sončno življenje. Ki ga Ti, Nace, upamo, živiš. Najmlajši med ustanovniki Slovenske kulturne akcije bi Ti rad stisnil desnico. Zmeraj sem verjel, da Ti jo bom še kdaj. Bog je drugače odločil. Sprejmem in sprejmemo. Kot najmlajši iz tiste Tvoje prijateljske druščine izpred dvajsetih let Ti namesto nageljna na grob voščim v onstran, kjer si zdaj: NACE LENČEK! Hvala za dobroto, ki si jo delil med nas v obilju; hvala za Tvoje plodno delo, ki si ga s tolikšno ljubeznijo opravil v Slovenski kulturni akciji; hvala za Tvoj slovenski ponos pravega svobodnjaka, s katerim si nas pojil; hvala slednjič za pravo evangeljsko širino Tvojega duhovništva in krščanstva: vodilo, nam bo poslej. V Tvojo opombo, Ignacij Lenček: Zdravstvu j in pomni nas! nikolaj jeločnik z grenko žalostjo znani vsem članom, sodelavcem in prijateljem, da je v letošnjem velikem tednu v štajerskem Gradcu k Najvišjemu Duhovniku odšel po plačilo njegov zvesti duhovnik univ. prof. dr. IGNACIJ LENČEK naš ustanovni, ustvarjalni član in veliki dobrotnik njegov spomin bo med nami živ, njegove duše se bomo spomnili pri zadušni maši v soboto, 18. maja 1974 ob 19.15 v slovenski kapeli Ma rije Pomagaj v Slovenski hiši, v Buenos Airesu. ODBOR SKA kulturna akcija je samo ena ob dvajsetletnici slovenske kulturne akcije FEBRUARJA 1954 je bil ustanovni občni zbor Slovenske kulturne akcije. Nova ustanova je stopila v slovensko javnost po svojih odsekih in z založbo z načrtno smotmostjp dela, ki naj bi zajelo ne samo kulturno ustvarjanje v Argentini, marveč celotno kulturno področje slovenske emigracije. Emigracijo naj bi Kulturna akcija kulturno razgibala, obenem pa si je nadela nalogo, da uveljavi in postavi ob kulturno delovanje v domovini kot enakovredno in enakopomembno tudi ustvarjanje tistega dela našega naroda, ki živi sicer v svobodi, toda v najbolj ovirajočih okoliščinah. Slovenski kulturni delavec je v novih razmerah v prisiljenem zdomstvu po letu 1945 postal deklasiran občan, ročni delavec, ki se je prvenstveno boril za svoj vsakdanji kruh; toda njegov duhovni poklic ga je silil v ustvarjanje in njegova narodna zavest v afirmiranje slovenstva tudi v še tako nehvaležnih okoliščinah. Ena prvih nalog, ki si jo je naložila Slovenska kulturna akcija že na ustanovnem občnem zboru, je bila prav ta: kako dati slovenskemu kulturnemu delavcu, po sili težaku, nove volje in možnosti da se uveljavi kot nosilec ustvarjajočega duha V vsej polnosti; po drugi strani pa, kako zainteresirati slovensko emigracijo za tlo delo, da ga podpre, omogoči in sprejme kot svojo odločujočo vrednoto v tujini. Ubijati malodušnost v ustvarjalcu in dvigati ljubezen do kulture med občinstvom: ‘to dvoje je bilo tudi gibalo za ustanovitev Slovenske kulturne akcije pred dvajsetimi leti. Kulturna akcija je tedaj napisala svoj namen v 1. členu svojih ustanovnih pravil: „Slovenska kulturna akcija je družba, ki ima namen pospeševati kulturne stvaritve, zlasti slovenske, in to v krščanskem smi-slu.“ Na občnem zboru 22. marca 1969 pa so bila sprejeta nova pravila* katerih 1. in 3. člen se glasita: „Slovenska kulturna akcija je organizacija zamejskih in zdomskih kulturnih delavcev, ki žele z ustvarjalnim in posredovalnim delom pomagati pri ustvarjanju in širjenju kulturnih vrednot, posebno slovenskih. - Idejni temelj organizacije je naravni etični zakon, potrjen in izpopolnjen po krščanskem svetov-em nazoru." Tak je njen idejni temelj tudi ob dvajsetletnici. Kdor brezstras|tno in nepristransko primerja oba člena pravil, ki sta v osnovi Slovenske kulturne akcije, bo lahko presodil, kako brez osnove je poimenovanje nekaterih, ki ločijo dvoje idejno nasprotnih si Slovenskih kulturnih akcij: SKA I. do 22. marca 1969, in SKA II. po tem dnevu. Resnica je, da se idejni temelj organizacije ni spremenil, ter da se od 22. marca 1969 do danes ni pregrešila Slovenska kulturna akcija v nobeni svoji publikaciji, pisanju ali prireditvi zoper ta idejni temelj. Zato je razlikovanje Slovenske kulturne akcije v dve nasprotujoči si organizaciji zlobno podtaknjeno v propagandne namene tistih, ki na tem „idejnem“ raz- doru zidajo svoj uspeh. Zato stoji: SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA JE SAMO ENA! Res pa je, da so se metode urejanja publikacij, nastopov in prireditev spremenile, kajti te ustvarjalne dejavnosti so vse bolj odraz značajev različnih ustvarjalnih osebnosti; res je tudi, da je se delovanje Slovenske kulturne akcije odtegnilo političnim trenjem in se usmerilo v potrjevanje naravno etičnih in krščanskih kulturnih vrednot tako doma kakor v svetu. To nalogo posredovanja pa ima gotovo; slednji med nami, ki se zaveda globalnega slovenstva kot narodne enovitosti iz zgodovinske tradicije. Ta pa zahteva, da se kulturno delo emigracije vrednoti prav tako kot del celotne slovenske kulture, kot da po drugi strani tudi mi ne smemo mimo kulturnega razvoja v domovini, posebno še, kolikor ga skuša ta ustvarjati iz naravno etičnih, predvsem še krščanskih duhovnih globin. Pri vsem tem pa se Slovenska kulturna akcija zaveda, da je ustvarjena predvsem za kulturno afirmacijo „zamejstva in zdomstva" in za razpravljanje o aktualni problematiki iz našega „meddobja“. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA je vstopila v svojo dvajsetletnico NEPRETRGANEGA obstajanja s svojo ustvarjalnostjo, s svojimi publikacijami, s svojimi knjižnimi izdajami, z rednimi kulturnimi večeri v Buenos Airesu, ki gredo že v 21. sezono, z gledališkimi predstavami, s koncerti, z likovnimi razstavami, z znanstvenimi ekskurzijami, s stiki s svojimi člani po drugih celinah... Gotovo veliko kulturno delo, morda najpomembnejše med slovensko emigracijo po letu 1945, saj ga priznavajo sedaj tudi že kulturni zgodovinarji v domovini, vkljub ofi-cielnemu ignoriranju emigrantske eksistence sploh, kaj šele njene kulturne pomembnosti. Kulturo delo je izraz naše vitalnosti in delež Slovenske kulturne akcije pri tem uveljavljanju je gotovo med najpomembnejšimi postavkami v zdomstvu. O naših prehojenih dvajsetih letih bo sodila zgodovino* o poti naprej pa bo odločala naša sodobnost, tako kulturni delavci sami s svojo ustvarjalnostjo, kakor občinstvo s svojo moralno in gmotno oporo. Prav kakor je bil ob ustanovitvi zapisal pokojni Marjan Marolt: „Nekaj tega dela mora uspeti, če bodo ljudje na eni in drugi strani na svojih mesitih." Danes smo v krizi prvih, kakor drugih; ustvarjalcev, kakor kulturnih odjemalcev. Upamo tako v prve, kakor v druge, dja se ne bodo umaknili s svojih mest. Uspešna dvajsetletna tradicija Slovenske kulturne akcije terja to vztrajnost za slovenstvo — od obeh plati. Slovenska kulturna akcija je vredna njune ljubezni in žrtve. dr. t i n e d e b e I j a k predsednik slovenske kulturne akcije jan lechon - dne debeljak, velikonočna Med vrbami gre pot čez zeleno loko, čez kamne teče potok v ozki strugi, prvi mlekci in zlatice v žolti vijugi, škrjančki žvrgole izpod neba visoko. Sred loke te z jutranjih ros bleščavo (ljudje za praznike pojo, gredoč to pot!) gre zdaj polnag in bos Kristus Gospod, v prebiti dlani z velikonočno zastavo. utrinki Nasprotti gre kmetieta. Zlate kite. Domače krilo, pas v okraskih rožnih. Spoznala Rešenika je s podob pobožnih, pala na kolena in vzkliknila: „Moj Kriste!" Z glavo udarja v tla, v srcu obupen žal. A Kristus nad klečeče skloni se telo rekoč: „Povej ljudem, rtaj več ne jokajo: dva dni sem ležal v grobu, zdaj sem od mrtvih vstal!" Poljski pesnik JAN LECHON, s pravilm imenom LESZEK SEMIRAFINOWICZ (roj. 1 898), je spesnil gornjo pesem v emigraciji. Umrl je 1956 v New Yorku. Je med vodilnimi poeti mpderne poljske pesmi. iz vrednih knjig alessandro manzoni - vinko beličic, svete himne odlomek iz knjige z gornjim naslovom, ki je o vseh svetih 1973 izšla pri založbi mladika v trstu za stoletnico poetove smrti VSTAJENJE Vstal je: le kako izpustila plen svoj smrt je nevesela? Črna vrata ktera sila strla je in spet otela njega, štetega k mrličem? Jaz Boga za pričo kličem, ki ga od mrtvih je pozval, vstal je: nič več svete glave prt mrtviaški ne zakriva; vstal je: prazne so ponjave, prazen grob, ob njem pačiva zvrnjeni pokrov vrh grude: ko|t iz vinjenosti hude je Gospod v življenje vstal. Kot popotni spet ves živ je in ga ne plaše daljave, ko. se v gozdu odpočil je, in igrivo strese z glave list, ki se je utrgal z veje suh ter lahno in lahneje sukajoč se obstal na njej: prav tako pokrov kamniti proč z izdolbene votline pahnil je ta Zmagoviti, ko je duša spet iz temine predpekla ob Gospodu stala in molčečemu dejala: Vstani, jaz sem tukaj, glej. Kaka vest namah predrami dremajoče Izraela! On, EnHanuel, Bog z nami, vrata je odprl vesela! O dremotni od čakanja, zdaj je konec vzdihovanja: on je tu, Odrešenik. Kdo brez njega pomoči se kdaj vzdignil v raj bi slavni? V mračni predpekel spusti se, vas mu iztrga, očetje davni: zaželeni skoz vekove strl je Satana okove, časa obljubljeni Mejnik. Tankomiselnim prerokom, ki iz bodočnosti so brali, kot pazljivim oče otrokom pravi, kar že tone v dalji. Sonce se razkril je tisto, ki skoz njih besedo čisto Bog ga svetu obljubil je. Ko sta Agej in Izaija zemlji vsej zagotovila, da jo otme nekoč Mesija; ko v skrivnost je misel rila, vrsta dni bila prešteta, na še nerojena leta Danijel se spomnil je. Novembra lani je založba Mladika v Trstu ljubiteljem lepe slovenske knjige podarila svojsko darilo: slovensko prepesnitev SVETIH HIMEN (Inni saeri) slovitega italijanskega romantičnega pesnika, dramatika in pisatelja Alessandra Manzonija: stoletnico njegove smrti je takrat počastil kulturni svet. Prepesnitev je oskrbel redni član literarnega odseka Slovenske kulturne akcije, pisatelj, pesnik in esejist VINKO BELIČIČ, profesor v Trstu. V knjižici, ki obsegal 85 strani prikupnega formata z izredno lepim tiskom, so zbrane celotne Manzonijeve Svete himne: Božič, Trpljenje, Vstajenje (to smo ponatisnili zgoraj), Binkošti in Ime Marijino. Prevajalec je zbirki napisal tudi tehten uvod o Manzoni-ju, hkrati pa je posamezne himne pospremil še s posebnim bibliografskim in vsebinskim uvodom, kar daje zbirki še posebno ceno. Zares vreden dosežek pa je dvojezični natis Bil je zor; in zasolzene so nad Križanim tožile Magdalena in druge žene; glej, kako se užalostile Siona so vse brežine, straža v službi pa temine je omedlela od strahu. Mladec biti nevsakdanje lahno sede na gomila; ves obraz mu je sijanje, snežnobelo oblačilo. Na vprašanje žene blede vljudno reče te besede: Vstal je od smrti, ni ga tu. Stran z otožjem liturgije in z vijoličastimi odeli: zopet naj zlalto zasije. Mašnik, stopi v štoli beli danes pred oltar svečani, ko lestenci so prižgani, pesem Vstalemu zapoj! Od oltarja je zaorila: Majti, zdaj raduj se v slavi! Tisti, ki si ga nosila in je živel v naši opravi, vstal je, kot je napovedal. Čuj nas! Sam je zapovedal: tvoja prošnja — zakon tvoj. Bratje, iz cerkva odmeva danes le radost brez meje, vsakomur z obraza seva: svet je vkup, gosti se, smeje; mati izbrane obleke iz skrinje vzame, ž njimi dragotine, vanje obleče svoj drobiž. Zmerno uživa naj bogati, z mize vsake obilje sije; kar si uspel privarčevati ob pripravljanju gosjtije, naj konča pod skromno streho revežu v radost, uteho, danes naj ublaži mu križ. Proč uživaštvo nepreudarno in zabave razuzdane: saj to ni veselje čarno, ki pravičnim dušo gane; marveč tiho, v srcu skrito, znamenje radosti očito, ki jo hrani sveti raji. Blagor jim! Vse lepše zanje vzhaja sonce svetke take; kaj pa ta; ki uporen stran je, o brezumnež, ubral korake, na zlo pdt, ki v pekel vodi? Le kdor za Gospodom hodi, vstal z Gospodam bo nekdaj. himen: na levi strani italijanski izvirnik v poševnem natisu, na desni vsake pesnitve pa slovenska prepesnitev v pokončnem. Čeprav zbirka po straneh ni obsežna, je pa po formalni predstavitvi, po zares skrbni pripravi in strokovni zaglobljenosti v snov, posebej pa po umetniški potencialnosti sdovenske prepesnitve - tu se nam Beličič izkaže za izrednega mojstra prevajalske umetnosti — ta novi dosežek slovenske zamejske publicistike pravi biser in sega prav zanesljivo v sam vrh slovenske književne ustvarjalnosti v svobodi. Zbirko, ki se na naslovni strani predstavlja z Manzonijevim portretom, je moderno umirjeno opremil Edvard Žerjal, natisnila pa jo je tiskarna Graphart v Trstu. Nove Beličičeve stvaritve se Kulturna akcija iz srca veseli : ponosni smo nanjo. Mladiki pa za ta knjižni dar čestitamo. kronika prvi umetniški večer leta 1954 SPORED: 3. G o j m i r Krek: Slovanski capriccio; L SLOVENSKA POKRAJINA Razstava slik iz tukajšnjih zasebnih umetnost nih zbirk ii. MISEL, MELODIJA IN KRETNJA 1. Govor predsednika SKA g. Rude Jurčec 2. Lojze Geržinič: BALADA O MATERI Dramska kantata na besedilo Jeremije Kalina iz „Velike črne maše za pobite Slo-vence“ za soliste, ženski pevski zbor, ženski recitacijski zbor in klavir. Roza Golob Božo Fink Marija Fink-Geržiničeva in Tatjana Vovkova Marta Fink in Majda Markeževa Neda Fink in Kristina Prijatelj avtor Nikolaj Jeločnik Zbor recitatork: Pavči Maček, Vanda Majcen, Nika Igličeva Odmor Sodelujejo : Alt solo ....... Bariton solo .... Soprana I....... Soprana II...... Alta ........... Klavir ......... Scenska priredba Benjamin Ipavic: Fantazija po napevih Jenkove pesmi „Naprej“. Klavir: prof. A n č-.i c a Kralj. 4. Iz trdnih temeljev — kvišku! (Marijan Marolt). 5. H e n r i G h e o n : Drugo dejanje iz misterija: IGRALEC IN MILOST So d e 1 u j e j o : Režiser .............. Marijan Willempart Pope j a ............. Nataša Zajc Albina ............... Milka Rezelj Feliks ............... Maks Nose Genezij .............. Mirko Rojak Na povelje cesarja Dioklecijana, ki so nanj globoko vplivali junaški nastopi preganjanih kristjanov, je napisal pesnik Polidor dramo o mučencu — stotniku Hadrijanu; režiser Genezij je moral igro naštudirati in igrati glavno vlogo. V igro in vlogo se je tako poglobil, da je postal sam kristjan. Poleg Genezija nastopijo tu njegov brat Feliks, ki se skriva kot kristjan, cesarjeva konkubina Popeja, ki pa ljubi Genezija, in mlada igralka Albina. notranja stran spominskega lista-sporeda za I. umetniški večer PRED DVAJSETIMI LETI, 11. aprila 1974, je Slovenska kulturna akcija stopila pred slovensko javnost v Buenos Airesu s svojim I. umetniškim večerom, ki jih poslej, z vedno novimi ustvarjalnimi izkustvi, pripravi vsako peto leto. GLAS Slovenske kulturne akcije je v majski, 2. številki L letnika (1954) na 2. strani objavil kratko kroniko o tem večeru. Poročilo objavljamo po dvajsetih letih kot dokument. Napisal ga je bil takratni tajnik Kulturne akcije Marjan Marolt, ki se ni podpisal. Da pa tiste zapisane vrstice o prvi javni predstavitvi Slovenske kulturne akcije zadohe svojo docelno dokumentarično vrednost, jih bomo v pripisu v majskem Glasu dopolnili z navedki in imeni, ki jih je kronist takrat prav verjetno nehote prezrl. Piše kronist pod naslovom: UMETNIŠKI Na cvetno nedeljo je priredila SKA svoj prvi letošnji kulturni večer. Ker so bile na sporedu slikarska razstava, krstna izvedba kantate, klavirske skladbe in uprizoritev odlomka iz odrskega veledela modernega dramatika, je bil naziv »umetniški večer" pač upravičen. Večer se je vršil v dvorani na Montevideu, ki ima za priredbo razstave pripravno avlo. Razstavo sta uredila akad. slikarica Bara Remec in kipar Franc Ahčin, kar ni bilo še nikjer povedano, pa naj ne bi ostalo anonimno. Večera se je udeležilo okrog 200 rojakov. Med njimi so bili najvidnejši predstavniki našega javnega in kulturnega življenja, tako direktor slovenskega dušnega pastirstva rev. Anton Orehar, član Narodnega odbora ravnatelj Bogumil Pemec, predsednik Društva Slovencev ing. Albin Mozetič, Predsednik SKA S ravn. Ivan Prijatelj in predsednik SKKS nniv. prof. dr. Ignacij Lenček. Poleg ustvarjalnih in rednih elanov SKA je bilo navzočih več kulturnih delavcev, med mladino pa zlasti lepo število akademikov. VEČER Še pred pričetkom napovedane ure je prišlo precej ljudi, ki bi si radi v miru ogledali razstavljeno kolekcijo slovenskih umetnin. Lastniki umetnin so storili generozno dejanje, da so posodili svoje tako dragocene likovne vrednote. Prav ta njihova gesta je bila deležna posebnega priznanja in žal nam je, da so v svoji skromnosti odklonili objavo svojih imen, da se jim ne moremo javno imensko' zahvaliti. Kritika ni naš namen tukaj. Vsi pa smo bili veseli številnih čestitk s strani obiskovalcev in stalnega njihovega zatrjevanja, da so tovrstne prireditve zelo pogrešali in da je bil skrajni čas, da smo pričeli. Obžalovali smo, da se pesnik Jeremija Kalin ni mogel udeležiti krstne izvedbe kantate, komponirane na njegovo besedilo. Sicer pa je »Balada o materi" le del uglasbitve »Črne maše" in upamo, da bomo celotno Geržiničevo delo kmalu lahko slišali v prisotnosti obeh avtorjev. Ob priložnosti tega umetniškega večera je nanovo vstopilo v članstvo lepo število obiskovalcev. ustvarjalci ska goršetov križev pot v ljubljanski stolnici 26. februarja 1974 je uredniku Glasa pisal daljše pismo akad. kipar FRANCE GORŠE. V pismu posebej omenja, da je skončal križev pot za ljubljansko stolnico. Piše: „Križev pot je bil končno srečno dovršen za ljubljansko stolnico in posvečen 24. februarja. Pomožni škof Stanko Lenič pa tudi nadškof Pogačnik sta mi čestitala k uspelemu delu in povedala, da sta vesela, da ima sedaj tudi ljubljanska stolnica eno moje delo. Sedaj pa se pripravljam za druga večja dela, ki jih imam izvršiti v bližnji bodočnosti v Slovenii in na Koroškem." Naš tednik, ki izhaja v Celovcu, je novembra lani prinesel pogovor svojega urednika z rednim članom Slovenske kulturne akcije akad. kiparjem Francetom Goršetom. Bilo je to malo po tistem, ko si je mojster urejal svoj dokončni dom na Koroškem, v Svečah v Rožu. Razgovor koroškega urednika s kiparjem je ponatisnil 29. novembra lani tudi tržaško-goriški Novi list (str. 6). Od tu povzemamo tehtne in globoke Goršetove misli o kiparjenju in rezbarjenju križevih potov, ki jih je v zadnjih 25 letih ustvaril lepo število: eden je tudi v kolegijski kapeli Rožmanovega zavoda v Adrogueju pri Buenos Airesu, drugi pa je slikovno dopolnilo k prvi knjigi poezije, ki jo je 1954 izdala Slovenska kulturna akcija, pesnika Vladimira Kosa Križev pot prosečih. Urednik Našega tednika: V Nedelji sem pred časom bral, da si nenehni potnik, ki v svojih delih podoživlja človeško usodo, razglablja o pomenu žrtve in trpljenja in se ob svojem ustvarjalnem delu pripravlja za večnost. Zato se s posebno ljubeznijo posvečaš križevim potom. Ustvaril si jih že dvanajst, in kot vidim, trinajsti je že v nastajanju. Gorše: Ta misel je zame zelo vzpodbudna, je lepa in tudi resnična. Zadeva bistvo mojega umetniškega nazora, vendar bi glede priprave na večnost dejal, da se človek vse življenje pripravlja na večnost. Prosim Boga in želim si, da mi bo dano, se še dolgo časa v ustvarjalnem snovanju pripravljati na večnost. Sedaj, ko imam svoj lastni dom, čutim v sebi nove energije, novo in intenzivnejšo željo po ustvarjanju. Križev pot, ki ga sedaj pripravljam, je namenjen za stolno cerkev v Ljubljani. Res je že trinajsti, toda križev pot je zgodba o trpljenju in žrtvovanju, o poveličanju in odrešenju. Pri tem se človeku in umetniku vedno znova stavlja-jo vprašanja o izvoru in namenu življenja. Posebno pa mora umetnik stremeti za tem, da doseže vedno globljo, vsebinsko in oblikovno bolj dognano izpoved svojega umetniškega doživljanja in hotenja. Zato se vsakokrat pojavljajo nova globlja vprašanja in vsakokrat tudi nova spoznanja. Umetnost je pač iskanje, približevanje popolnosti. Novi križev pot mi pa postavlja tudi nove formalne probleme. Po zunanjih merah bo največji, kar sem jih doslej ustvaril. Povečane dimenzije nudijo povečane izrazne možnosti. Te bom skušal stopnjevati z zmanjšanjem figur in strnitvijo izraza. Postave, ki nastopajo v različnih postajah, bodo pa imele poteze, kot jih opažamo na ljudeh, ki jih srečujemo vsak dan. Tako nameravam približati umetnino ljudem, ki naj bi jo z menoj sodoživljali. Urednik Našega tednika: France, tebe označujejo kot mojstra križevih potov in splošno mnenje je, da spadaš med najvidnejše likovne umetnike, ki se ukvarjajo z religioznimi temami. Zdi se mi vendar, da bi taka oznaka bila nekoliko enostranska in površna. Kako pa je pri tebi s „posvetno“ umetnostjo, ki vendar tvori prav tako pomemben del tvojega ustvarjanja. Gorše: Prav imaš. Ni mogoče in tudi ne bi imelo smisla, potegniti ostro črto med religiozno in posvetno umetnostjo, saj obe spadata v človekovo življenje, ki me kot umetnika zanima v vseh svojih pojavih, pa naj bo to ljubezen, materinstvo, delo v najrazličnejših oblikah, veselje, žalost in še marsikaj. Prav zaradi tega me posebej privlačujejo mitološki motivi iz starogrškega bajeslovja, saj se v njih pojavljajo problemi in skrivnosti človeškega bistva, ki niso vezani ne na čas in ne na prostor. Tako si videl na pročelju moje hiše abstrahirano vinjeto hitečih oblakov iz, tanjenega bakra, ki bi jo imenoval: „Čas hiti, kot hitijo oblaki". In nad vhodom v hišo sem obesil relief, ki bi ga imenoval „Ustvarjalni genij", morda pa tudi „Angel varuh". (Fotografska posnetka obeh omenjenih mojstrovih storitev prinaša 4. zvezek Meddobja, v kiparju Goršetu posvečeni umetnostni prilogi. - Op. Glasa.) O blagoslovitvi novega Goršetovega križevega pota v ljubljanski stolnici je daljše poročilo objavil 3. marca^ 1974 verski tednik DRUŽINA, ki izhaja v Ljubljani (leto XXIII, št. 9) pod naslovom: Ko bo duh v celoti prežel snov. List objavlja tudi kiparjevo sliko, pa fotografski posnetek desete, enajste in dvanajste postaje križevega pota. Poročilo lepo predstavi Goršetovo stvaritev in tudi misli, ki jih je kipar povedal v razgovoru z uredniki lista. Takole poroča Družina: »Ljubljana, 24. februarja - Pri popoldanski maši ob štirih je danes v ljubljanski stolnici nadškof Pogačnik blagoslovil novi križev pot. Zamislil si je ga akademski kipar France Gorše. Delo je pravo nasprotje prejšnjega velikega križevega pota, vendar tako zelo v slogu našega časa, da nas mora pritegniti. Obiskovalci ljubljanske stolnice so že dalj časa ugibali o novem križevem potu, ki naj bi zamenjal dosedanje ogromne in stolni cerkvi prav malo primerne table. Njihova odstranitev je zopet razkrila lepe baročne slope, da so se pokazali v vsej baročni privlačnosti. Križev pot akademskega kiparja Goršeta so pritrdili levo in desno od glavnih vhodnih vrat. Znamenitost novih, nekaj manj kot pol metra visokih figur je veliko zapostavljanje zunanje oblike, ki jo skuša mojster nadomestiti z duhom vsake podobe in resnice v njej. Tisti, ki so vajeni finih zunanjih potez, zvestih nalik, naravne, včasih pa tudi kričeče barve, bodo ostali ob novih podobah križevega pota hladni in razočarani. Drugi pa, ki znajo gledati pod površino, ki se ne ustavljajo ob zunanji podobi, ob fasadi, bodo v Goršetovih podobah prepoznali obvladujočo moč duha ali vsaj nepremagljivo željo po tem obvladovanju. Križev pot je poleg drugih znamenitosti verna podoba našega časa, ki na veliko zanemarja zunanjo obliko, obred, materijo in se odpravlja v deželo bistva, jedra, življenja. Novi križev pot bo zato veliko bližji mlademu rodu, ker se bo v njem prepoznal in našel. Starejši pa bodo z njim - če jim ni všeč - potrpeli, saj so - tudi drugi potrpeli s prejšnjim. SLOVENSKA EMIGRACIJA BO V SVETU POMENILA SAMO TOLIKO, KOLIKOR BO MOGLA SVETU PRIKAZATI SVOJE KULTURNO DELO. NIC NE POMAGAJO NAPORI KULTURNIH DELAVCEV, CE NIMAJO ZALEDJA, ČE NI BRALCEV, CE NI NAROČNIKOV. IN MISLIM, DA NI PREVEC, CE PRIČAKUJEJO TISTI, KI SE S KULTURO MUČIJO, DA BODO SLOVENCI PO SVETU DAROVALI ZA KULTURNO ŽIVLJENJE VSAJ TISTI MINIMUM, KI JE POTREBEN, DA SE SLOVENSKA KNJIGA IN SLOVENSKA BESEDA NA TUJEM OHRANITA. pisatelj Karel Mtiuser, v Ameriški domovini, 26. avgusta 1954, ko pozdravlja ustanovitev Slovenske kulturne akcije France Gorše je priznan slovenski umetnik. Njegova dela so raztresena skoraj po vsem svetu. Ko se je pred nekaj dnevi mimogrede ustavil na našem uredništvu, smo imeli z njim kratek pogovor. Izvedeli smo za nekaj zanimivih gibal njegovega umetniškega ustvarjanja: — Zame so bile odločilne tri stvari: da sem se s petnajstimi leti odločil za umetnost, se z 58 leti odpravil v Ameriko in se v zadnjem času spet vrnil v Evropo. Prve odločitve se nisem nikoli pokesal. Saj sem eden redkih ljudi, ki se počutim srečnega. Amerika mi je omogočila široka obzorja, me sprejela v svoj krog in me prevzela s svojo dinamiko. Zadnja odločitev za Evropo — zdaj živim na Koroškem — pa me je vzpodbujala k še plodnejšemu ustvarjalnemu delu. — Veliko delate ? — Kakor dia bi bil na višku svojih moči. Na Koroškem imam kiparsko šolo in celo goro načrtov. Med „gojenci“ so tudi tujci. - Pripravili ste križev pot za ljubljansko stolnico: kaj ste hoteli z njim izpovedati? To boste morali razbrati sami. Če bi v njem ne bilo tiste izpovedne moči, ki pritegne in se raziodeva, potem bi tudi moje pripovedovanje ne zaleglo veliko. Res pa je tudi moja umetniška govorica temu bližja in onemu tuja, saj so vsa naša dela bolj stegovanje za dokončnim obvladanjem snovi kot resnica in lepota sama. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA, katere redni član je mojster Gorše od njenih početnih dni pred dvajsetimi leti, se iz srca veseli njegovega najnovejšega umetniškega dosežka. V veliko zadoščenje nam je, da mojster Gorše žanje zasluženo priznanje tudi v matični Sloveniji. Slovenska kulturna akcija je tako po njegovih stvaritvah prisotna tudi v domovini, v njeni vrednostni duhovni polnosti in v njeni rasti, vsem ujmam navkljub, v sozvočju z neusahljivo in vsekdar živo krščansko kulturno tvornostjo. Pod zaglavjem iz Vrednih knjig poročamo v tej dvojni številki Glasa o najnovejšem ustvarjalnem dosežku rednega člana literarnega odseka Slovenske kulturne akcije VINKA BELIČIČA, ki je prepesnil Manzonije „Svete himne". Ne dvomimo, da se bo pesnik-zdomec Beličič skoraj spet oglasil v našem Meddobju, katerega vreden sodelavec je od prvega zvezka leta 1954. K izidu Manzonijevih himen v njegovi prepesnitvi mu iskreno čestitamo! — V lanski dvojni novem-brsko-decembrski številki tržaške revije Mladika je natisnjen razgovor, ki ga je z Beličičem imel pisatelj Alojz Rebula. V razgovoru na tehtna vprašanja odgovarja Beličič ne le o prepesnjenju Manzonija, marveč se dotakne tudi na splošno prevajalske umetnosti, posebej svojega prevajalskega dela. V dokument pesniške in pisateljske plodnosti in izkustev ter dognanj Beličiča-prevajalca bomo v prihodnjem Glasu ta razgovor v celoti ponatisnili. # V vrsti jubilejnih predstavitev ob svoji 20-letnici pripravlja Slovenska kulturna akcija za 17. avgust v Buenos Airesu VEČER SLOVENSKE PESMI. Zamišljen je kot nastop slovenskega polifonega zbora iz Mendoze, ki ga po smrti ravnatelja prof. Marka Bajuka vodi njegov sin, redni član glasbenega odseka Slovenske kulturne akcije prof. BOŽIDAR BAJUK. Po geslu pok. prof. Marka Bajuka „Še bomo peli" pripravlja mendoški zbor izbran spored slovenske pesmi iz vseh slovenskih krajin. Velja omeniti, da bo zbor pel tudi pri zahvalni maši ob 20-letnici Slovenske kulturne akcije. <§> Iz Kanade je pisal redni član Slovenske kulturne akcije akad. slikar BOŽIDAR KRAMOLC. Poslal nam je 18 foto-, grafi j svojih risb iz skicirke, ki jo je naslovil Slovenija -avgusjt 1973. Piše: „Bil sem tam (v Sloveniji) na tritedenskem obisku. Zanimali so me predvsem trajni slovenski motivi kot kozolec, planine (ki so v naši modemi umetnosti le redkokdaj upodabljane) in znamenja. Stara Ljubljana je lepa, le vse nekaj pada vkup, bolje: raz-pada, ker ne popravljajo dosti." Omenja tudi svojo pisateljsko dejavnost: „Imam končano črtico (v angleščini) Ambush. Poslal vam jo bom. Če vam bo všeč, jo prevedite." K svoji likovni produkciji pa dostavlja: „Poslal bom tudi reprodukcije novih olj. V marcu bom priredil tu v Torontu samostojno razstavo portretov in olj." Našemu članu slikarju Božidarju Kramolcu k novim ustvarjalnim dosežkom čestitamo! Nekatere posnetke risb iz Ljubljane in Slovenije bomo skušali objaviti v Glasu; reprodukcije najnovejših olj bodo izšle kot slikovna priloga v novem letniku Meddobja. O marčni razstavi našega slikarja v Torontu pa bomo več pisali v majskem Glasu. <§> 26. majnika letos bo slovesna blagoslovitev kapele Marije Pomagaj v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Pn postavitvi, gradnji in opremi skupnega slovenskega svetišča v^argentin-ski prestolnici so bistveno sodelovali tile redni člani Slovenske kulturne akcije: arh. Marjan Eiletz, redni član v gledališkem odseku, ki je kapelo zamislil, izdelal načrte in vodil gradnjo; akad. slikarka Bara Remec, redna članica likovnega odseka, ki je izdelala ornamente na spominski steni in zamislila vratca pri tabernaklju; arh. Jure Vombergar, član likovnega odseka, ki je po projektantovi zamisli ustvaril moderne vitraže in spominsko steno, skupno z arh. Eiletzem pa oltar, krstni kamen in ambon; arh. Vombergar je zamislil tudi draperijo glavne stene v vhodni veži, ki jo predstavljajo grbi glavnih slovenskih pokrajin in mest; slikar in rezbar Ivan Bukovec, član likovnega odseka: njegov je križ nad oltarjem, pa križev pot v kapeli; sodeloval pa je tudi pri izdelavi tabernaklja. V junijski številki Glasa bomo objavili fotografske posnetke teh stvaritev naših rednih članov in razgovor o zamisli in delih v kapeli, pa prinosu slovenskega likovnika v zdomstvu pri tem votivnem slovenskem bogoslužnem prostoru, kot nam-ga bo posredoval projektant arh. Eiletz. iz slovenske kulturne akcije Za rednega člana v glasbenem odseku je bil izvoljen in od odbora na marčni seji 1974 potrjen dr. EDO ŠKULJ, zdaj dušni pastir med slovenskimi izseljenci v Frankfurtu na Nemškem. Novi član je študiral bogoslovje v slovenskem semenišču v Adrogueju pri Buenos Airesu, kjer je bil tudi posvečen. Po posvetitvi je odšel v Rim. Bil je med prvimi gojenci papeškega zavoda Slovenika. Cerkveno glasbo je študiral na Pontificio Istituto de Musiča Sac-ra v Rimu. Tu je 1972 doktoriral. Za doktorsko disertacijo je napisal zajetno monografijo o Stanku Premrlu, cerkvenem glasbeniku. Prvi del disertacije je natisnjen v 3. zvezku lanskega Meddobja. V istem zvezku je kot muzikalna priloga objavljena tudi škuljeva kompozicija Sveti večer, za bariton, mešani zbor in orgle. Kulturna akcija ne dvomi, da bo njen novi član plodovit dejavnik v glasbenem odseku. Izšel je 4. sklepni zvezek 13. letnika revije Meddobje. Revija se tokrat z eseji Franceta Papeža in Vladimira Kosa spominja 30-letnice smrti pesnika Franceta Balantiča. Posebne omembe vreden je dokumentarni zapis novih dognanj o Balantiču pesniku, o različnih verzijah o njegovi smrti, pa o možnosti, da so še kje ohranjene še neobjavljene pesnikove pesmi, ki ga je napisal dr. Tine Debeljak. V istem zvezku sodelujeta z eseji tudi Vladimir Truhlar in Alfonz Čuk, s pesmijo Karel Rakovec, Ted Kramolc in Albin Magister, s kritiko pa Lev Detela. Slikovna priloga je tokrat posvečena najnovejšim stvaritvam akad. kiparja Franceta Goršeta. Naročnikom bo novi zvezek revije na voljo v začetku maja. Redni knjižni in publicistični načrt za novo dveletje, o katerem je odbor ponovno razpravljal, bomo najavili v eni prihodnjih številk Glasa. Hkrati z najavo bomo povabili k naročnini. Glas, ki se tokrat predstavlja: zaradi tehničnih zadržkov v dvojni številki, razpošiljamo vsem dosedanjim naročnikom in vsem, ki so ga do zdaj prejemali. Novo naročnino bomo v kratkem najavili. Novo, že 21. sezono kulturnih večerov v Buenos Airesu bo Slovenska kulturna akcija začela v soboto 18. maja ob osmih zvečer s predavanjem dr. Tineta Debeljaka o slavistu DR. ANTONU BREZNIKU ob 30-letnici njegove smrti. slovenska kulturna akcija za svojo 20. obletnico vabi vse slovenske rojake — prosi vse svoje prijatelje — poziva vse svoje redne in podporne člane — da ji ob njenem življenjskem prazniku naklonijo svoj jubilejni dar darovali so: dirigent DRAGO MARIO ŠIJANEC, redni član Slovenske kulturne akcije, v Argentini, 1000 pesov duhovnik N. N., iz Argentine, 5000 pesov g. N. N., iz Argentine, 3000 pesov g. PETER MARKEŽ, iz Kanade, 20 dolarjev VSE DAROVE, ki jim pristavite, da so namenjeni 20-letnici Slovenske kulturne akcije, bomo v Glasu sproti objavljali na posebnem mestu. Naslavljajte jih — po pošti samo s čekom! — le na ime našega blagajnika: Ladislav Lenček CM, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina editorial na pot el “e s c a n d a I o del poeta” ,,š k a n d a I p o e t a“ jean guehenno sodobni francoski pisatelj in esejist je to razpravljanje napisal za bi/enosaireški dnevnik “La Nacion”. V mnogem veljajo njegove misfi za našega Franceta Balantiča, pa tudi za vse tiste slovenske književnike, umetnike in kulturne delavce, ki so danes v domoviinj) obsojeni na moTk in pozabo, ker nočejo priseči na dogmo totalitarizma in nesvobode. LAS CALAMIDADES de los intelectuales en la Union Sovietica me han traido a la memoria el admirable discurso que pronuncio Saint-John Perše en Florencia para el 7? centenario de Dante, y lo he vuelto a leer. Explicaba lo que denominaba “el escandalo del poeta... este rebelde nato que reivindica en el hombre mas que el hombre. . . para quien el hombre no es hombre sino en su fuerza de espiritu y su integridad". Este escandalo es sin duda el de todos aquellos hombres privilegiados que, por la gracia y la fuerza de su lenguaje, provocan “la alteracion suprema en el mas alto lugar del ser" y se convierten en los testigos, la conciencia tragica de su pueblo y de su tiempo. “De un gran poeta —-decia Saint-John Perše—, la obra es ofrenda universal.. . Respirar con el mundo sigue siendo su fun-cion propia y mediadora. El hombre de Ravena y de Florencia. . . es hoy el hombre de todos". Este escandalo del poeta mantiene a traves de los sigios un combate eterno. Es, en los origenes del pensamiento europeo, el proceso de Socrates; desde hace dos sigios, el combate mismo de la libertad, el combate de Voltaire, de Chateaubriand, de Hugo y, en los ultimos decenios, de Tolstoj, de Dostojevski, de Romain Rolland. La razon de Estado no es la razon del poeta. Con frecuencia se entienden mal el espiritu y los Estados. El combate de Solženicin es a la vez un ejemplo y un simbolo. El colmo se encierra en que lo que lo ha hecho culpable a los ojos de sus colegas conformistas, obsecuentes y envidiosos, sea el mismo senti-miento que tiene el honor de su pais, la voluntad de volver a en-contrar la tradicion de verdad que hizo la grandeza y el prestigio de la literatura ruša. Una literatura de propaganda, una literatura que miente deshonra a un pais. Resulta notable que al defender los derechos del escritor, proclama sobre todo sus deberes, mas alla de la politica: “El deber de la literatura con respecto a la sociedad y al individuo —escribia en 1967— no es ocultar la verdad, ni atenuarla, sino al contrario, decir con sinceridad lo que es y lo que se espera. . . Toda mi vida esta aqui, sobre el suelo de la patria. Escucho simplemente sus dolores y no escribo sino sobre ellos. La tarea del escritor no se limita a defender o a criticar. . . tal o cual forma de organizacion NESREČE, ki se znašajo nad izobraženci v Sovjetski zvezi, so me spomnile na občudovanja vredni govor, ki ga je imel Saint-John Perše v Florenci za Dantejevo 700-letnico; znova sem zalistal vanj. Razkriva, kaj je po njegovo ,,škandal poeta. . . ta rojeni upornik, ki v človeku povrednoti več kot le človeka... ki mu je človek le toliko človek, kolikor je v njem duhovne moči in celovitosti.“ Ta škandal prav zanesljivo pritiče vsem izvoljencem, ki po milosti in moči svoje besede ,,podnetijo najsilnejfše vzburjenje v najvišji zmogljivosti človekove biti" in se spremene v pričevalce, v tragično zavest svojega naroda in časa. ,,Stvaritev velikega poeta — pravi Saint-John Perše — je vesoljni žrtveni dar. . . Dihati s svetom mu je bistveno in sredniško opravilo. Ta mož iz Ravene in Florence. . . je danes last vseh." Škandal poeta — stoleten, nenehen boj. V samih početkih evropske miselnosti Sokratov proces; zadnji dve stoletji sem pa pravi boj za’ svobodo, boj, ki ga vojujejo Voltaire, Chateaubriand, Hugo; v naših desetletjih pa Tolstoj, Dostojevski, Romain Rolland. Države prav ni poetov prav. Preveč pogosto sta si duh in država navskriž. Solženicinov boj je hkrati zgled in pomenilo. Tisto najvišje v njem, kar ga je zasodilo za krivega v očeh njegovih konformističnih sodru-gov, je njegova iskrena prizadevnost za čast domovine, njegovo tratenje znova najti izročilo resnice, ki je vir veličine in ugleda ruske književnosti. Književnost v službi propagande, književnost, ki laže, je deželi v sramoto. Pomenljivo tedaj, da v tem, ko brani pravice pisatelja, čez vse drugo oznanja njegove dolžnosti, ki so visoko nad politiko: „Naloga književnosti spričo družbe in posameznika — je zapisal 1967 — ni ne prikrivanje, ne zmanjševanje resnice; nasprotno: je iskreno pripovedovanje tega, kar se v resnici godi, in tega, v kar ljudje upajo... Vse moje življenje je tu, na tej grudi moje domovine. Preprosto poskušam prisluhniti njeni bolesti, nič drugega ne popisujem. Pisateljeva naloga ni skončana z brambo ali krtiko. . . takšne estatal. La tarea del escritor es tratar temas universales y mas eternos: los misferios del corazon y de la conciencia humana". Este amor hacia su pueblo y esta pasion por la verdad han producido toda ‘‘el escandalo". Lo que Pierre Daix nos rejfiere sobre lo que ha sido el combate de Solženicin desde hace trelnta ahps, lo que sabemos de esta literatura paralela de libertad, dactilografiada, manuscrita, clandestina (que los rusos denominan el "samizdat" y cuyo desenvovimiento ha sido provocado por las prohibiciones, la persecucičn y la tiramo) nos devuelven la esperanza, pero debieran ser una advertencia y un llamamiento. Los franceses durante los ahos negros, hemos conocido un poco lo que es este trabajo en el silencio y la servidumbre de la dandestinidad. Estas batallas de Rusia se Ubran tambien para nos-otros. Recuerdo que en esos ahos cuarenta pensaba a menudo en Violtaire. Fue el primero que concibio la expresion "hombre de letras” para designar un nuevo cargo y un nuevo honor. ‘‘Un hombre de letras —decia— debe vivir en un pafs libre o resolverse a llevar la vida de un esclavo temeroso al que otros esclavos envidiosos acusan sin cesar ante el amo‘‘. Habria en lo sucesivo hombres de letras, como habria hombres de armas y hombres de leyes. La libertad de un hombre de letras no es la libertad de sus suehos. Para todo hombre de corazon, la libertad de los otros es mas todavia que la propia. ali drugačne državne ureditve. Pisatelj se mora marveč lotiti mnogo vesoljnejših in vse večnejši'h obravnav: skrivnosti srca in človekove vesti." Ta ljubezen do naroda, pa strast za resnico sta vir ,,škandala". To, kar nam Pierre Daix popisuje, kakšen je Solženicinov, že trideset let trajajoči boj; pa to, kar vemo o tisti vzporedni svobodni književnosti, s pisalnim strojem natipkani, s peresom zapisani, tajni književnosti, (ki jo Rusi zovejo samizdat in ki so jo rodile prepoved, preganjanje in tiranija), vse to nas znova polni z upanjem; vendar pa naj nam bo rajši v opomin in klic. Francozje smo za svojih črnih dni vsaj za silo zaznali, kaj pomeni ta ustvarjalnost v molku in silužnost skrivanju. Današnja bitva v Rusiji se bije tudi za nas. Spominjam se, kako sem v tistih štiridesetih letih pogosto mislil na Voltairja. Prvi je doumel pojem književnika; z njim je zastavil docela novo nalogo in novo čast. ,,Književnik — je dejal — mora živeti v svobodnem svetu; ali pa naj se odloči za življenje preplašenega sužnja, ki ga zavistni sosužnji ven in ven tožarijo gospodarju." Poslej naj so na . svetu tudi možje peresa, kot naj so možje meča in možje postave. Svoboda književnika ni svoboda njegovih sanj. Za slehernega, ki s srcem čuti, je svoboda drugih več od lastne svobode. SLOVENSKO KULTURNO AKCIJO IMAM ZA ENEGA NAJVAŽNEJŠIH PODVIGOV NA$E EMIGRACIJE. KULTURNO DELO JE ZNAK VITALNOSTI NAŠE EMIGRACIJE; BREZ TEGA DELA BI BILA EMIGRACIJA OBSOJENA NA NARODNI PROPAD. VSEM SLOVENSKIM IZOBRAŽENCEM V TUJINI JE DELO SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE V VELIKO IN BLAGODEJNO DUHOVNO OPORO. dr. Srečko Pregelj, septembra 1954 iz Madrida pisma med-dob-ju XIII, 3 ko pod oknom v mestu šizuoka prve češnje spet cvetijo in morje se dviga in pada pod dihom pomladnega vetra, čeprav je še sneg po gorah. T ZNENADIL si me, kakor zmeraj, tokrat odet v zelenkast ^ plašč. Najbolj mi je segel v dušo Biikvičev esej o umotvoru Terc-Sinjavskega Lenji Tihomirovu. Esej se mi zdi prava literarna kritika, ker skuša esejist razumeti delo z analizo od znotraj navzven. Jedka luč, ki se ob dotiku z usodo Lenje razlije v zavest, osvetljuje tudi življenja današnje Slovenije. Pretresljivo realistična je menihova molitev (na str. 219): „Oče naš, reši jih. Usmili se tistih, ki so udarjeni s smrtno boleznijo nevere." Uvod Detelovega eseja o Vodebovi in Truhlarjevi poeziji me je tudi zazibal v veselo razpoloženje. Detela skuša analizirati spočetje in rojstvo vsake pesmi. Takšnih poskusov globinske razčlenitve ni dosti v slovenskem pisanju, zato so tem bolj dragoceni; človek si želi prodreti v skrivnost pesniškega ustvarjanja. Tudi Detela skuša na tak način bolje razumeti Vodeba in Truhlarja. Toda za njuno razumevanje se mi zdi njegov esej prekratek. Posrečena izbira Truhlarjevih pesmi še nekam daje slutiti ujeto lepoto; izbor Vodebovih pesmi pa ni tako prepričljiv, da bi v njih lahko odkril njim svojsko lepoto. Da se mu zdijo tudi te pesmi lepe, skuša esejist prikazati na razne načine, a vsaj meni utonejo Vodebove kitice v zvoku Detelovih razlag. Zadnji esejistov stavek pa je tako napeto pisan, da kar izziva bravčevo pričakovanje; pravi namreč, „da je tudi ta zvrst poezije naredila v zadnjih desetletjih lep, pozitiven razvoj." (Str. 231) Bravec upa na nadaljevanje esejev ob pogledu na plaz, ki ga je Detela s tem stavkom sprožil z vrhov literarne kritike: ali gre pri Vodebu in Truhlarju le za „slovensko duhovniško poezijo" (kot jo označuje v predzadnjem stavku) ? ali gre le za zvrst, ne pa za občeveljavno, ker občečloveško poezijo ? kako daleč nazaj segajo „zadnja desetletja" ? ali pred temi desetletji ni bilo razvoja? in v čem je pozitivnost tega razvoja? In še eno vprašanje bi rad stavil kritiku, tokrat s čisto drugačnega, stališča: zakaj uporablja Vodeb za naslov svoje zbirke besedo „hajkaj“, ne pa vsaj danes na Japonskem bolj domačo »ha-i-ku“ (z lahnim poudarkom na prvem zlogu in z razločno izgovorjavo vseh treh zlogov) ? Papežev esej o Beličičevi poeziji mi je Beličiča prijetno približal; Beličičeva pesem zveni zdaj še bolj slovensko, to je, vsakdanja narava in vsakdanji ljudje so takorekoč strune pod prsti pesnikovega hrepenenja (ne nujno otožnosti). Pomembno je Papeževo dognanje, da „svet ni gosto naseljen družbeni svet... pri nobenem od naših modernih, z delno izjemo Cankarja in Župančiča." (Str. 198) Vendar slutim, po japonsko previdno povedano, da je Beličičeva pesem tudi polna tople luči; nekdo bi moral njegove pesmi doživljati in analizirati pod tem vidikom, morda pod naslovom: Element svetlobe v Beličičevi poeziji. Debeljakov tehten esej o B. de Courtenayu ni le zgodovinsko preizkušeni dokument na rob tudi najnovejših pan-iz-mov; trezno vpliva tudi na vrednotenje slovenskega znanstvenega dela. F. Bezlaj je leta 1946 šel kot jezikoslovec mimo tistih posebnosti, ki so 26 let pozneje osvetljene kot prva odkritja na polju strukturnega jezikoslovja. Že pred drugo svetovno vojno so se univerze in revije v ZDA bavile s „structural linguistics".. . In še za en esej sem ti, dragi zelenkasti Med, hvaležen: za Škuljev o cerkvenem glasbeniku Stanku Premrlu. Daši sam nimam dovolj potrpežljivosti za tkzv. klasično glasbo in dasi se mi tkzv. cerkvena glasba zdi premalo melodična, me je že od nekdaj — posebno ko sem se bil seznanil z glasbami raznih kultur — zanimalo vprašanje melodije v slovenski glasbi sploh. Zdi se mi — čisto osebno, le kot ljubitelju melodične glasbe -, da Slovenci težimo v melodijo in harmonijo, po amatersko povedano. Da ponazorim: nekdo je nekje zapisal, da; je sicer dosti slavnih oper in še bolj slavnih komponistov, da pa je bilo le Pucciniju dano ustvarjati čudovite melodije (dasi je njih „motive“ najbrž tu in tam „ukradel“).. . (Ne smeš misliti, da primerjam glasbeno „izposojevanje“!) Ko bom spet imel priložnost poslušati slovensko pesem, posebno Premrlovo, bom bolje dojemal to, kar jo dela — ali pa ne dela — stvariteljsko dragoceno (povedno spet po amatersko, a umetnost je trenutno najbrž edino področje, kjer smo lahko svobodno svobodni). Papež-pesnik nam poje o skrivnosti knjige. Tako, kot je pesem v španščini pisana, je premalo pesniška po obliki. Je nevarno na meji med prozo in poezijo. Predlagam tole: — obrni — A veces me pregunto: čque es un libro? — Leo mayormente de noche. De dia trabajo, y no se mucho de libros. Pero si considero eslo un poco a fondo y como una experiencia luna experiencia) primaria, me doy cuenta, esfoy seguro de que es el libro el que lee en mi, abriendo paginas, mayormente de noche, en el silencio, mientras el trampo se retiro y los anos no estdn mas alli sino en el pasado y en eil Piro pais siempre ante mis ojos unas paginas quemadas en los dias del tormento y de la sangre que se esconde bajo las piedras o en algun bosgee [sombrio — herido estoy y cruzar no puedo el mar la tierra etcetera — ves que el tiempo no puede curar porque, como estd escrito, el pasado ya no es legible, no vuelve, perdido en la agonia. Pero eso es dificil de explicar — libro — eso no puedes leer, es una hisforia no de ahora, un fuego y en el libro es stotnik vinko fortuna o grahovski tragediji 1943 Dr. TINE DEBELJAK, urednik Balantičeve pesniške ostaline, je za 25-letnico Balantičeve smrti v VESTNIK glasilo slovenskih svobodnjakov včlanjenih v ZDSPB (1968, VI - 25. - 1 1. - 68, strani 203 do 207) napisal trojno pričevanje o pesnikovi smrti: pričevalci so takratni do.mobranski podčastnik, poznejši poročnik Stanko Tomažič (njegovo pričevanje smo objavili v februarskem Glasu), nekdanji žandarmerijski in poznejši domobranski stotnik VINKO FORTUNA, poveljnik vaške straže v Rovtah nad Logatcem, pa Stane Semič-Daki, partizanski poveljnik, ki je oblegal Grahovo. Semičevo pričevanje bomo objavili, brž ko bomo v posesti knjige Spomini na partizanska leta, kjer Daki popisuje grahovsko noč 23. (?) novembra 1943. Za primerjavo s Tomažičevim poročanjem pa objavljamo tokrat pisanje dr. TINETA DEBELJAKA iz Vestnika, kjer v izvlečku prinaša zapis stotnika Fortune. Dr. Debeljak trdi, da je stotnik Vinko Fortuna ,,svoj čas na mojo prošnjo napisal spomin na dogodek, kakor ga je doživel in kakor so mu ga pripovedovali poročnik Kranjc, poveljnik v Begunjah pri Cerknici, in poročnik Mehle, rešenec iz pogorele Krajčeve hiše. Pričevanja v celoti še ne morem priobčiti, povzemam pa iz rokopisa nekatere podatke." Te podatke zdaj objavljamo v GLASU, ker si Fortunovo in Tomažičevo pričevanje glede dneva napada na Grahovo nasprotujeta. Daki žglibog v svojem poročanju ne navaja datuma, kot je zaoisal dr. Debeljak. Želeli bi, da dr. Debeljak Fortunovo pisanje skoraj objavi v celoti. Piše dr. Tine Debeljak v Vestniku: 2.Stotnik Fortuna podaja potek takole (samo ekscerpirano): 22. novembra zjutraj so bili poklicani v poveljstvo vaških straž, oz. organizirajočih se domobrancev, poveljnik Petrovič iz Cerknice, Kranjc iz Begunj in Kremžar, ki je v Cerknici organiziral Grahovski oddelek in je prešnjo noč odšel v Grahovo z okoli 70 ljudmi. Tam so premleli položaj in dano je bilo povelje, naj se grahovska posadka ob prvem mraku natihoma in neopaženo umakne iz Grahova v Cerknico, kjer bo zdrugimi držala linijo Begu nje-Sli vnica-Cerknica-Rakek. Do 9 zvečer mora javiti iz Cerknice, da se je povelje izvršilo. Po kosilu 22. nov. so se odpeljali na motornih kolesih nazaj v Cerknico. Z njimi je bil ves čas Balantič, ki je prišel sem kot njih prijateljski spremljevalec. 22. novembra oh 9 ponoči ni prišlo poročilo. Tudi ne vso noč od 22. na 23. novembra. Tudi ni bilo videti nič sumljivega, nobenega streljanja, morda zato, ker je vlekel veter na drugo stran. Zato je on (stotnik Fortuna — op. Glasa) šel s 3 kamioni, na katerih je hilo 5 častnikov in do 20 mož, v Postojno, da iz laških skladišč odpeljejo material za svoje ljudi. Pred poldnevom 23. novembra so tam v Postojni zvedeli za dogajanje v Grahovem. Takoj je pripravil 300 mož, da gredo na pomoč, kajti ob 11-ih se je posadka še dobro držala. Hoteli bi iti takoj po cesti ter frontalno napasti partizane v Grahovem, kjer bi bili že lahko v eni uri. Toda nemški poveljnik, ki jih je spremljal (verjetno komandant nemške žandarmerijske posadke v Postojni — op. Glasa), je na posvetu izsilil odločbo, da gredo po italijanski meji proti Grahovem in od zadaj napadejo partizane. Slovenci so ugovarjali, da je tam pot neprehodna, toda on je vztrajal in zmagal. Šli so na tisto pot, pa nikamor prišli. Čez 3-4 ure so se vračali nazaj k Postojni in pod noč prišli v Cerknico, kjer so prenočili. Zjutraj ob 6 so krenili proti Grahovem, to je 24. novembra, in na poti srečali v vasi Martinje 7 fantov, ki so se rešili iz ognjene hiše, med njimi por. Mehle. Ko so nato pohiteli v Grahovo, so našli kadeče se razvaline Krajčeve hiše, ogorelo človeško meso, podrti cerkveni stolp in požgano cerkev, ter so nato pokopali pečeno človeško meso v skupni grob. V njem so med drugimi poveljnika Petrovič in Kremžar ter pesnik France Balantič. Vsa posadka 70 vojakv je bila uničena. Posadka v zvoniku se je držala še čez opoldne, dokler se zvonik s posadko 4-5 fantotv vred ni zrušil. Zadnji branilci Grahova. Le sedem se jih je rešilo pod vago pod cesto. Pa tudi ti so bili pozneje vrnjeni iz Vetrinja in pobiti. Partizani so slavili zmago s harmonikami, ki so jih slišali prišli vojaki. Ti bi hoteli udariti nanje in jih zasledovati, pa je prišlo povelje „od zgoraj", naj se opusti zasledovanje... Poveljnik Petrovič (iz Cerknice — op. Glasa) je šel zvečer v Grahovo, prej pa dal navodilo svoji četi 120 vojakov, naj ga počakajo, tudi če bi slišali kakšno streljanje, ter naj brez njega ne začno z akcijo. On pa je ostal v Grahovem do 11 zvečer, da je dobil še koline, in se potem vrnil v Cerknico. Po poti so partizani napadli avto, on pa ga je obrnil in se rešil v Grahovo, kjer je potem našel smrt. V Cerknici so In še to: prav zaradi kolin pri Krajčevih so se odločili za umik proti jutru ter niso izpolnili povelja, naj se umaknejo do 9 zvečer. Tretji pa je bil: italijanski top (Daki, ki ga v poročanju navaja Debeljak, govori o dveh topovih. — op. Glasa), ki so ga partizani postavili na razdaljo „manj kot 100 metrov".« lino legišo o Balantiču Slovenist in literarni zgodovinar .LINO LEGIŠA je že v VI knjigi Zgodovine slovenskega slovstva, ki je pri Slovenski Matici v Ljubljani izšla leta 1969, poleg bežnih omemb na straneh 97 in 334, posvetil FRANCETU BALANTIČU tudi krajše razmišljanje na straneh 419-420, pod zaglavjem V ekspresionizem in novi realizem. Pisanje je pospremil tudi z Balantičevim portretom (lesorez slikarja Marjana Tršarja, str. 420). V želji, da zberemo vse, kar so po vojni pisaii v domovini o pesniku Balantiču, objavljamo kot prinos v skupnemu gradivu Legiševo pisanje. ... Tu kakor pri skoraj osamosvojeni Faturjevi ali izzivalno dražljivi Vipotnikovi metafori se napoveduje FRANCE BALANTIČ (1921, Kamnik — 1943). Nanj pa so zraven tega delovali Anton Vodnik, Kosovel, Kocbek, motivno in oblikovno pa zlasti Gradnik. Po navedbah Tineta Debeljaka v uvodih k posmrtni izdaji (V ognju groze plapolam, Venec, 1944) je vrsto značilnih pesmi napisal 1940, pred koncem gimnazije. V Domu in svetu je nastopil tik pred zlomom Jugoslavije. Kakor kažejo Zasuta usta, ki sodijo med najboljše, je znal ujeti živo predstavo stvarnosti, pa jo tudi preseči z bežnim prenosom (trta na pokopališču »išče luč z ugaslimi rokami«) in s čustveno nabito kadenco (»Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!«). Stvarnost je rada izbrana, v duhu domačijske tipičnosti ali folklorne obrednosti, predvsem pa vezana z metaforiko, ki se mu sipa z izredno lahkoto, drzno. Včasih je pri vsem tem nazorna in logično ustrezna, drugje je zveza nepredstavljiva, ustvarjena na slepo, kakor v omotici. Posamezni močnejši utrinki tonejo tako v bohoti impresij in metafor, ki se nesejo z opojem besed in rim. Zato vsebina povedanega ne deluje vselej prvinsko, čeprav gre to mladostno motno vrenje ne samo skozi stopnje sanjavega hrepenenja, ampak tudi telesnega medlenja vrele krvi, ki ga tira v slo uničenja, smrti in trohnobe. Vendar je tu mččnejši kakor v izpovedih, ki govorijo, kako se je rešil iz »pijanosti trohnenja«, iz rdečega ognja strasti in se v belih molitvah vrača k božji doroti in v zdravje zemlje. Če je bilo prej med pričami bridkega trenja tudi nemalo umišljenega, tematičnega, je tega zdaj več in tako je Venec (sonetni) dostikrat malo prijemljivo razlivanje. Sam pravi: »zastrt z bogastvom blaznih sem besed«. S svojo ritmično enoličnostjo je bil več ko tradicionalen. Delovale so emocionalne ponovitve na koncu verzov, sicer znane že Gradniku in Kosovelu. Najbolj nova je bila videti sproščena metaforična asociativnost, ki je šla dalje od zglednikov, je bilo pa vmes dosti naključnega, neobstojnega. Velike zamisli (venec sonetnih vencev) so pri takem nagnjenju, splošni idejni vsebini in oblikovni razgibanosti zapeljevale v razblinjeno besednost. UREDNIŠTVO GLASA poziva in prosi vse rojake, posebno bivše vaške stražarje in domobrance z Notrcinjske in cerkniškega kota, da mu posredujejo svoje spomine, ki so v kakršni koli zvezi z dogodki v Grahovem novembra 1943 in s tragično smrtjo pesnika FRANCETA BALANTIČA. Vsak zapis, naj bo vojaško ali zasebno pričevanje in spominjanje, bomo v celoti in takoj objavili, tudi s psevdonimom ali pa brez imena, če bi pisec tako želel. Letošnje spominjanje pesnikove smrti je najprimernejši trenutek, da zberemo vse gradivo, ki je v zvezi z njegovim tragičnim koncem. Vse dopise pošljite, prosimo, samo na naslov: Nikolaj Jeločnik, urednik Glasa SKA, Zapiola 1723, I D, Buenos Aires, Argentina. ________________ darovi Humbert Pribac, Avstralija, 10 dolarjev gdč. Anica Šemrov, Argentina, 20 pesov gdč. N. N., San Justo, Argentina, 50 pesov N. N., Rosario, Argentina, 10 pesov ga. Štefka Žitnik, Slovenska vas, Argentina, 100 pesov dr, Janko Jazbec, Argentina, 100 pesov duhovnik Jože Mejač CM, Kanada, 16 pesov po dr. Edo Škulju iz Nemčije: N. N., 15 nemških mark N. N., 10 nemških mark N. N., 10 nemških mark IZŠLA JE revija meddobje XIII. - 4. zvezek uredil in opremil FRANCB PAPEŽ vsebina FRANCE PAPEŽ, PARA UN POETA * FRANCE PAPEŽ, PESNIŠKI JEZIK FRANCETA BALANTIČA * VLADIMIR KOS, O KLASIČNEM PRIMERU SLOVENSKE OBJEKTIVNE ZGODOVINE * VLADIMIR TRUHLAR, ŠEST SESTAVKOV IZ SLOVENSKEGA ..LEKSIKONA DUHOVNOSTI'' * KAREL RAKOVEC, METAMORFOZA V VETRU * TED KRAMOLC, OBRISI * ALFONZ ČUK, O ODTUJITVI MODERNEGA ČLOVEKA * VLADIMIR KOS, SEJ FRANSISKO * KRASINSKI - DEBELJAK, MOLITEV MED MAŠO * TINE DEBELJAK, OB TRIDESETLETNICI BALANTIČEVE SMRTI * ALBIN MAGISTER, SANCTI AUGUSTINI CONFESSIONES * LEV DETELA, MODERNI LITERARNI SVET FRANCETA PAPEŽA * UMETNOSTNA PRILOGA, NOVE STVARITVE AKAD. KIPARJA FRANCETA GORŠETA razmišljanja mednarodni posvet o prepovedanem in oviranem znanju T7' ONEC februarja in 1. marca letos je bil v San Franciscu, _|5v_ ZDA, v okrilju Ameriškega združenja za pospeševanje znanosti mednarodni posvet o predmetu, ki ga je pred kratkim dramatiziral izgon Aleksandra Solženicina: ^Družbeni okvir raziskovanja — Problemi prepovedanega! in oviranega znanja". Na posvet so bile povabljene tudi nekatere žrtve in priče duhovnega nasilja in omejevanja iz prizadetih dežel. Iz Jugoslavije so posebej povabili Milovana Djilasa in Mihajla Mihajlova, ki sta svetu že dolgo poznana kot vidni žrtvi pisateljskega zatiranja od strani komunističnega režima v Jugoslaviji, četudi se ta ponaša s svojo različnostjo od sovjetskega in satelitskih režimov v Vzhodni Evropi. Ker jima režim ni dal potnega lista, sta Djilas in Mihajlov poslala posvetovanju v San Francisco kratki poslanici. V zvezi s tem posvetovanjem so začeli zbirati podatke o posebnih primerih in oblikah duhovnega nasilja in omejevanja znanja in vednosti. Tako sta bila iz Slovenije predložena primera Edvarda Kocbeka in Maksa Kunstlja, ki kljub svojski različnosti izpričujeta isto bistveno zlo — zatiranje svobode pisane besede in preganjanje režimu nezaželenih novic. djilasova poslanica V svoji poslanici udeležencem svetovnega simpozija v San Franciscu je Djilas v poetični obliki povzel razsežnost in različnost duhovnega zatiranja pod sedanjim režimom v Jugoslaviji: „Ker mi oblasti v domovini ne dovolijo potovanja v inozemstvo, sem prikrajšan za duhovni užitek osebnega sodelovanja pri vašem posvetu. Zato pa sem v duhu še bolj vdano in koristno z vami. Oropan pravic in pregnanec v lastni domovini že dolgih dvajset let bi težko doprinesel h kakovosti in vsebinskosti vaših razpravljanj. Moji pozdravi, izraženi s prepovedanimi mislimi posplošene osebe, bi bilo največ, kar bi mogel prinesti, če bi mi bilo mogoče biti med vami. Moji pozdravi so poslani v imenu pisateljev in znanstvenikov, ki so prisiljeni v molk ali v izjave, v katere ne verujejo; v imenu tistih, ki so v zaporih, ker so povedali zbadljivo šalo ali izrazili kritiko, ki je še včeraj bila dovoljena; v imenu sežganih knjig, udušene glasbe in odstranjenih slik; v imenu zasmehovanih veroizpovedi in kastrirane znanosti; v imenu tistih, na katere pljuvajo, ker se z njimi ne strinjajo; in tistih, ki jih klevetajo, ker si upajo dvomiti. Nihče me ni pooblastil, da pošljem to sporočilo; vendar zaupam, da boste razumeli moje pomanjkanje skromnosti: težki časi me vzpodbujajo, da si kot svoje privzemam misli in hrepenenja drugih — to, česar jim nihče ne more odvzeti. Vem, da mi bodo ti, v katerih imenu sem napisal ta pozdrav, odpustili — mi oprostili, da ne ravnam tako dobro in toliko, kot bi zaradi svojega trpljenja in upanja pričakovali. Vi in oni ste del istega neugasljivega iskanja resnice. To iskanje in utripanje sta vest in svoboda - ki pa ne priznavata niti ovir, niti meja. V Beogradu, 27. februarja 1974 Milovan Djilas “ sporočilo mihoilova „čutim se močno počaščenega in bogatejšega, ker sem prejel vabilo za sodelovanje pri delu znanstvenega simpozija o tako pomembnem in aktualnem predmetu. Ker pa živim v deželi, katere oblast ne spoštuje Deklaracije Združenih narodov o prostem gibanju med rojstno deželo in svetom, nimam priložnosti, da bi vas osebno nagovoril, in ne užitka, da bi z vami izmenjal misli o usodi znanosti v pašem času. Upam, da bo vaš sestanek ploden. Odličnim udeležencem želim uspeh v ugotavljanju vseh duhovnih in ideoloških preprek, ki zavirajo znanstveno raziskovanje. Med temi zaprekami ni najmanjša fizična prepreka - nemožnost (kot v mojem in v primeru mojih kolegov iz drugih dežel Vzhodne Evrope) svobodnega potovanja in vzpostavljanja osebnih stikov; prav ti so pogosto zelo važni za duhovno življenje in znanstveno delo. Zato moram upati, da bodo te zapreke s časom odstranjene, morda prav zaradi naših skupnih naporov. V Novem Sadu, 22. februarja 1974 Mihajlo Mihajlov “ prirher edvarda kocbeka Iz Slovenije je bil simpoziju predložen primer Edvarda Kocbeka, ki je podoben Djilasovemu, čeprav Kocbek ni izšel iz komunistične partije in je manj političen kot Djilas. Kocbek je znan slovenski pesnik in pisatelj, ki je pred vojno izdajal kulturnopolitičnčo revijo Dejanje; poleg tega pa se je začel tudi drugače politično udejstvovati kot neke vrste samostojen krščanski socialist. Med vojno se je Kocbek kot nekatere druge nekomunistične osebnosti in skupine zelo hitro in vidno pridružil Osvobodilni fronti sloveskega naroda, ki jo je obvladovala komunistična partija. Kljub prisilnemu razpustu vseh nekomunističnih političnih skupin v okviru OF, je Kocbek v nji vztrajal do konca vojne. V povojni Titovi Jugoslaviji je bil Kocbek nekaj časa član slovenske republiške vlade, nato prosvetni minister v zvezni vladi v Beogradu. Leta 1949 je izšla prva knjiga njegovih vojnih spominov z naslovom Tovarišija, v kateri je v obliki dnevnika opisoval in deloma vprašujoče razmišljal o partizanskem „osvobodilnem boju“ pod partijskim vodstvom. Leta 1951 je izšla Kocbekova zbirka novel z naslovom Strah in pogum. V nji pisatelj v leposlovnem okviru in prispodobah razpravlja o moralnih problemih in dilemah medvojnega partizanstva. Ker je po besedah visokega beograjskega partij-ško-vojaškega funkcionarja Kocbek z obema knjigama postal „huda vest partizanske osvobodilne borbe", je pri režimu padel v nemilost. Izgubil je vse položaje in službene prejemke ter do leta 1964 ni smel ničesar objavljati. Živel je kot nekak izgnanec v domovini. V razdobju politične odjuge (1966-1971), po odstranitvi iz vlade in partije njenega kadrskega šefa in poglavarja tajne policije Aleksandra Rankoviča, je Kocbek spet začel objavljati svoje spise. Po prvi povojni pesniški zbirki Groza, je leta 1967 izšla druga knjiga njegovih vojnih spominov Listina. A ob izidu o njej že niso smeli več pisati. Leta 1969-1970 je po Kocbekovi pobudi začela izhajati nova kulturna revija Prostor in čas. Skoraj zatem so mu spet prepovedali objavljanje spisov pod pravim imenom, ki je tudi sicer v javnosti proskribirano. Zdaj piše tretjo knjigo spominov, katere prvotni rokopis so mu pred leti iz stanovanja ukradli. V delu se dotika tudi povojnih razmer in razvoja na Slovenskem. V svojih delih Kocbek združuje in prepleta spominsko zgodovinopisje, filozofska razmišljanja, z izvirnim literarnim slogom in poetično simboliko. Njegova idejna smer je blizu francoskim katoliškim eksistencialistom. Kocbekov osebni prijatelj nemški katoliški pisatelj in Nobelov nagrajenec Heinrich Boli se kot predsednik mednarodne PEN kluba trudi, da bi Kocbeku omogočil prevode in objavo njegovih del v zapadnem svetu. f žrtev maksa kunstlja Med prav posebne podatke o „prepovedanem in omejevanem znanju" v našem času spada iz Slovenije skoraj neverjetni primer Maksa Kunstlja, ki ga je objavil New York Times 21. marca 1972. Vrhovno sodišče Slovenije je potrdilo enoletno zaporno obsodbo Kunstlja, ker da je (samo) oddal v poštni nabiralnik v Ljubljani osem izvodov C. Žebotove brošure ,,Odgovor Edvardu Kardelju", v kateri avtor kritično razpravlja o objavljeni Kardeljevi izjavi v zvezi z Žebotovimi spisi o razvoju v Sloveniji, posebno v zvezi z znanim slovenskim „cestnim protestom" leta 1969. Maks Kunstelj je za to svoj „poštni zločin" dejansko celo leto odsedel. Njegov primer ponazorjuje skoraj brezmejno razsežnost nasilnega preprečevanja in oviranja režimu nezaželenega znanja in novic: od ustvarjalnih virov, do kakršne koli porabe; naslovljenci Kunstljevih kuvert so bili menda režimski prvaki. skupni imenovalec in veznik Zgodovinska vrednost sanfranciškega posvetovanja je predvsem v tem, da je - brez dvoma pod vplivom neustrašenega genija Aleksandra Solženieina — svetu naznanilo osnovno resnico in potrebo našega časa: Najpomembnejše je danes razlikovanje političnih režimov v tiste, ki med človekovimi pravicami posebno strogo spoštujejo pravico do neoviranega ustvarjanja in objavljanja poznanja o katerem koli predmetu, in med tiste, ki to neločljivo dvojno pravico zatirajo ali ovirajo. Nedotakljivost te pravice je osnovnejša, kot so druge ločil-nice in različice med ljudmi in družbenimi ustroji. To je danes najširši skupni imenovalec in veznik vseh svobodnih in preganjanih, neglede na to, kje živijo in kako se sicer razlikujejo. Da se ob tej ločnici razmere tudi v Sloveniji spet vračajo k večjemu zatiranju, namesto k širšemu sproščevanju, kot je bilo v razdobju 1966-1971, je bilo ponovno poudarjeno v predkongresnem uvodniku v partijskem glasilu Komunist, 11. februarja 1974: „Danes obstajajo... prav na kulturnem področju tudi odpori proti politiki ZKJ... (Zveze komunistov Jugoslavije — op.) ZK ne more dovoliti, da bi v naši družbi javno in nemoteno delovali protisocialistično in proti-marksistično opredeljeni posamezniki, skupine in frakcije..." CIRIL Ž E B O T obletnice 700-letnica sv. tomaža akvinskega KATOLIŠKI, pa tudi nekatoliški svet praznuje letos 700-letnico smrti sv. TOMAŽA AKVINSKEGA, prav gotovo enega največjih cerkvenih učenikov. Komaj 49 let je imel, ko je umrl v benediktinskem samostanu Fosanuova, 7. marca 1274, na poti na 2. lyonski koncil, kamor ga je bil papež pozval kot strokovnjaka za teologijo. Zunanji okvir, v katerem se je odigravalo vse prekratko življenje „angelskega“ učenika, kot Tomaža nazivlje Cerkev v svojih uradnih dokumentih, je kaj preprost. Rodil se je na gradu Rocasecca v južni Italiji leta 1226, sin družine s številnimi otroki. Po krvi je bil v sorodstvu z dvema najslavnejšima rodbinama tistih časov: po očetovi strani je bil nečak kralja Friderika Barbarosse, po materi pa je bil normandske plemiške krvi. A Tomažu ni bilo usojeno, da s politično ali vojaško dejavnostjo veča ugled rodbine. Storil je to na duhovnem polju kot genialen filozof in teolog, predvsem pa kot velik svetnik. Bog je bil Tomaža na. njegovo poslanstvo v Cerkvi dobro pripravil. Po naravi je bil mladenič obdarjen z ostrim, hitrim in predirnim umom, ki mu je pomagala še živahna domišljija in za nameček še odličen spomin. Po značaju in vzgoji je bil Tomaž velik prijatelj samote, ki človeka neprisiljeno vabi k razmišljanju. Verjetno se mu je ta prirojena ljubezen do samote še povečala v benediktinskem samostanu Montecassino, kamor so starši komaj petletnega otroka dali menihom v prve šole. Tu je kot oblat živel skoraj deset let. V lepoti božje narave, ob ubranem liturgičnem petju, z resnim študijem in pokoren strogi redovni disciplini se je Tomaž pripravljal na poznejše poslanstvo. Proti volji domačih, ki so si želeli, da bi jim Tomaž kot cerkveni knez povečal ugled in bogastvo, se je 19-letni študent filozofije v Neaplju odločil za vstop k dominikancem, red, ki ga je bil nekaj let prej ustanovil sv. Dominik. Mladega meniha so poslali v Kbln, kjer se je pod vodstvom drugega genialnega dominikanca, magistra Alberta Velikega, nekaj let posvečal študiju filozofije in teologije. Albert je brž spoznal, kakšen duhoven zaklad mu je Bog izročil v varstvo. Ko so ga poklicali za profesorja v Pariz, je vzel s seboj svojega učenca in mu s svojim vplivom zadobil profesuro na pariški univerzi. Tomaž je bil za takšno mesto premlad, zato mu je moral dati Rim posebno dovoljenje. Skoraj se je izkazalo, kakšna pridobitev je bil Tomaž za Sorbono, takratno največjo evropsko univerzo. Skoraj čez noč je postal središče zanimanja in občudovanja študentov in profesorjev, pa tudi predmet črne zavisti. Začel je učiti po novi metodi. Posebno pozornost, pa tudi nasprotovanje pa je vzbudil, ko je začel svoje slušatelje seznanjati z Aristotelom in jih navduševati zanj: v tedanjem avguštinsko usmerjenem Parizu je bilo takšno početje nekaj nezaslišanega in nad vse smelega. Prvi Toma- žev življenjepisec takole popisuje prva tri leta njegovih predavanj na Sorboni: „Uvedel je nova vprašanja v svoja predavanja; začel je podajati teološki nauk na nov in jasen način in nove dokaze je razvil. Nihče od tistih, ki so ga slišali učiti po novi metodi in reševati dvome pa težave po novih osnovah, ni dvomil, da je bil na poseben način razsvetljen od Boga.“ Ko je papež Aleksander IV. zvedel za genialnega mladega dominikanca, ga je hotel imeti na svojem dvoru za papeškega teologa. Tako se je Tomaž vrnil v svojo italijansko domovino, kjer je v Rimu ostal polnih devet let. Nadaljeval je s poukom in pisanjem. Med najvažnejšimi njegovimi spisi sta Summa contra Gentiles (Filozofska Suma), napisana za misijonarje, pa Summa Theologica (Teološka Suma), njegovo najbolj zrelo delo; pisati jo je začel med bivanjem v Italiji. Na papeškem dvoru je spesnil tudi znane himne v čast Najsvetejšemu, ki so še danes v Cerkvi v veliki časti. Že ožarjenega z aureolo največjega živečega teologa so ga znova poklicali v Pariz. A tu je bil le za kratko dobo. Dve leti pred smrtjo ga najdemo spet v Italiji, tokrat na univerzi v Neaplju. V začetku leta 1274 se je odpravil ponovno na sever, v francoski Lyon. Pa ni prispel do tja. 7. marca ga je na poti doletela smrt. Tomaž Akvinec je izreden filozof in teolog. Kot filozof ima morda glavno zaslugo v temle: da je filozofiji osvojil čast in mesto samostojne vede z lastno metodo in z lastnimi dokazi; pa da je racionalno Aristotelovo filozofijo postavil v službo krščanske teologije, Aristotelovo miselnost nekako krstil. A Tomaž je filozof le, ker hoče biti in je predvsem teolog. Vrhunska načela Aristotelove filozofije so se pod njegovo spretno roko spremenila v načela spekulativne teologije. Tako smo prišli do tomizma, ki je čudovita sinteza vere in razuma, filozofije in teologije. To sintezo je sv. Tomaž dognal in svetu slednjič posredoval v svoji Teološki Sumi, ki je pač še vedno vrhunska stvaritev katoliške teologije. O njej je zapisal kardinal Kajetan, njen prvi in tudi genialni komentator, da v tem delu nobene besede ne manjka, pa tudi odveč ni nobena. Teološka Suma je še danes ne-prekosljiva stvaritev, ki jo odlikujeta zlasti čudovita ar-hitektonika obravnavane snovi in prepričevalna moč njenih dokazov. Nič čudnega tedaj, če je Cerkev že izdavna priporočala in celo nalagala svojim teologom dolžnost, da se pri študiju teologije drže metode in argumentov Teološke Sume Tomaža Akvinskega. Tudi nedavni 2. vatikanski koncil naroča učencem teologije, „naj skušajo poglobiti umevanje odrešilnih skrivnosti in odkriti njih medsebojno povezanost pod vodstvom sv. Tomaža Akvinca". ALOJZIJ KUKOVIČA GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Izide dvanajstkrat na leto. Ureja ga Nikolaj Jeločnik, Zapiola 723, I D, Buenos Aires, Argentina. Tiska ga Editorial Baraga SRl, Pedernera 3253, Buenos Argentina. Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček CM, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. * Editor responsable Slovenska kulturna akcija. (Accion Cultural Eslovena), Valentin Debeljak, Ramčn L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. * Za podpisane Članke odgovarja avtor. o S TARIFA REDUCIDA CONCESION 6228 iz * * 8g - < JI R. P. 1. 1209421