Vinko Bitenc Modra vrtnica (Bolgarsko pravljtca) Med rajskimi rožnimi vrtovi v okolici mesta Piovdiva je stala hi-šica vrtnarja Ivana Sokoljeva. Ka-kor daleč je segalo oko, so se raz-prostirale ograde s skrbno obdeia-no zemljo, na kateri so poganjale, brstele in cvetele žlahtne vrtnice. Ob sončnih jutrih, ko so rosne kaplje na belih in rdečih cvetovih žarele kakor izklesani biseri, je vsa ravnina izdihavala omamen vonj in ob lepih večerih, ko je za-vel lahen veter, je zadišalo prav tja do samega Plovdiva. Ivan Sokoljev je bil reven vrt-nar. Ni imel toliko zemlje, da bi mogel sam pridelovati iz cvetja vrtnic dragoceno rožno olje, nego je prodajal vrtnice imenitnejšim posestnikom rožnih vrtov. S stromnim zasiurkom Je prezrv-ljal sebe in svojo ljubljeno hčerko Zlato. Nič na svetu pa si Ivan Sokoljev ni želel bolj, kakor vzgojiti na svo-jem vrtu modro vTtnico, sinjo ka-kor nebo. Mnogo si je bil že prizadeval, križal rastline z najrazličnejšimi vrstami rož, toda zaman je bil ves njegov trud. Vrtnice z modrim cvetom ni mo-gel vzgojiti. V tistih časih je bol-garski narod prestajal težke pre-izkušnje. Boril se je za svobodo proti Turkom, ki so bolj in bolj podjarmljali deželo. Junaški sinovi bdgarskili mater so se zbirali v čete hajdukov in odhajali na boj proti sovražniku. Mnogo jih je izkrvavelo po boji-ščih, mnogo so jih pobrale bolezni, še več pa so jih Turki odpeljali v sužnost. Mala vrtnarjeva Zlata se je raz-vila v krasno deklico. Njeni bujni lasje so ji padali preko ramen ka-kor živi prameni sonca, nežem ob-razek je sijal v neskončni milini in razodeval vso blagost čutečega srca. Nekoč je Zlata dejala očetu: »Oče, vsa bolgarska dekleta od-hajajo na bojišče, v gore, da tam tolažijo umirajoče hajduke, in le-čijo bolečine onemoglim ranjen-cem...« »Dovoli,« je poprosila, »da grem tudi jaz z njimi.« »Zlata, sonce moje,« je pobožal Ivan Sokoljev ss'ojo hčerko, »vedel sem, da bo prišlo do tega, in bal sem se te tvoje prošnje. Rad bi ti dovolil, toda ne morem, ne smem. Pomisli, ti si moja edina hčerka, vse si mi na svetu. Ali naj za tvojo materjo izgubim še tebe? Lahko te zadene strupena puščica, ali te umori kužna bolezen. Ostani rajši doma, pri svojem očetu, ljubo dete.« Zlata je žalostno sklonila glavo, toda ubogala je očeta. Neke noči pa je imela čudne sa-nje: Videla je, kako se pode po nebu teirmi oblaki. Sonce se je skri-lo za njimi, črna tema je prepregla zemljo. In tedaj je nenadno zavr-šalo od nekod, silen veter je zapi-hal po ozračju. Med vetrom pa je Zlata zaslišala votel glas, ki je go-voril tele besede: 10 — Zlata, tam na bojišču, v skal-nati grapi umira junak Milošev, po-glavar hajdukov. Samo rosa z bele vrtnice, utrgane pred sončnim vzhodam na vrtu tvojega očeta, mu more ustaviti ltri, ki mu curlja iz rane. Beli orel bo priletel k tebi in te bo odnesel na mesto, kjer umira ranjeni junak, če boš utrgala zdra-vilno vrtnico... Zlata se je po teh čudežnih sa-njah prebudila in ni mogla več za-spati. S strmečimi očmi je gledala v okno, skozi katerega se je pričelo svitati. Premišljevala je, kaj naj stori. Ali naj pokliče očeta in mu vse pove? Ne, saj bi ji mogoče ne verjel, pa tudi ne dovolil, da odleti z belim orlom. A junak: Milošev bo izkrva-vel, ker ne bo pravočasne pomoči. Zlati je bumo udarjalo srce. Ti-ho je vstala in odšla na vrt. Za go rami je že rdela zarja, a scmce še ni bilo vzšlo. Deklica je stopila na gredo in utrgala najlepši cvet bele vrtnice. Komaj ga je utrgaia, že je v zraku zašumelo in pred Zlato se je spustil na tla velikanski beli orel. Zlata je sedla nanj in orel je od-letel z njo v sinje višave, potem pa naprej, naprej proti vzhodni stra-ni neba. Ravno so prvi sončni žarki po-zlatilj obronke gora, ko se je beli orel z Zlato pričel spuščati proti zemlji. V ozki grapi med strmimi skala-mi je Zlata zagledala hajduka Mi-loševa, naslonjenega ob deblo sta-rega drevesa. Bled je bil njegov obraz, \z rane na prsih mu je cur- ljala kri. Nekaj tovarišev je v tihi bolesti čepelo okrog njega. »Junak Miiošev,« je vzdihnila Zlata, ko sta pristala z orlom v gra-pi; »prinesla sem ti zdravila, roso z bele vrtnice, ki je še ni pozlatilo jutraje sonce. Zlata sem, hčerka vrtnarja Ivana Sokoljeva . -.« Hajduk se je nasmehnil, v že sko-raj ugaslih očeh je zažarela iskra. »Hvala ti,« je zašepetal, »rešila si domovino...« Zlata je pakleknila ob hajduku, obrisala s svojimi lasmi strjeno kri z rane in kanila vanjokapljico rose, ki se je bleščala med nežnimi be-limi listi vrtnice. Hajduk Milošev se je krčevito stresel. Kri je tedajci prenehala te-či iz rane, ki se je zaprla in se ma-homa zacelila. Hajduku je pordelo lice, oči so mu veselo zažarele. Pla-nil je pokonci, si opasal sabljo in zaklical: »Tovariši, spet sem zdrav! Z me-noj, nad sovražnika! Prišel je dan maščevanja nad kletim sovragom, pa tudi dan naše svobode. Na svi-denje, Zlatal Ko bo končano tam, pridem k tebi. Naprej, junaki!« // Cete hajduhov, samih krepkih mladih fantov, so kar vrele iz tal. Z navdušenjem, z urnebesnimi vzkliki so drveli za svojim pogla-varjem — v boj proti nejevemi-kom. Zlata je ostala sama v grapi. V roki je še veduo držala vrtnico. Toda — kaj je to? Vrtnica ni bi]a več bela. temveč — rdeča. Komaj se je Zlata zavedla od za-čudenja, že je od nekod zadonel glas, prav isti votlo doneči kakor ponoči v sanjah. In Zlata je dojela naslednje be-sede: — Bela vrtnica se je izpremeni-la v rdečo, Zlata, kri ljubezni jo je pordečila. Zajaši spet belega orla in odleti domov. Ko boš med po-letom opazila, da je nebo čisto, brez slehernega oblačka, vedi, da bp takrat tudi sovražnik pognan čez meje. Pomoči tedaj rdečo vrt-nico v sinjino neba in •vrtnica bo postala modra, znak zmage nad so-vražnikom... Zlata je sedla na belega orla, ki se je bil spet spustil prednjo na tla, in že sta odletela. Storila je vse tako, kakor ji je bil zapovedal skrivnostni neznani glas. V silnih višinah so izginjali ob-laki drug za drugim, kmalu ni bilo po vsem nebesnem svodu opaziti niti lahne meglice. Zlata je pomočila rdečo rožo v sinjino neba — in glej! Vrtnica je na mah postala krasno modra, krasnejša od neba samega. Zlata se je razveselila. Modra vrtnica! Davne želje njenega očeta so se izpolnile. Ivan Sokoljev je od žalosti nad nestankom svoje hčerke skoraj zbolel. Vse je preiskal, povsod povpraševal, a Zlate ni bilo nikjer. Slednjič je izgubil vse upanje. Od jutra do večera je stal pred svojo hišico in gledal na vse strani, če bi se odkod prikazala izgubljena hčerka. Ko je nekega dne Ivan Sokoljev spet tako slcmel ob vrtni ograji in ves uničen strmel predse, je naen-krat zaslišal šum. Ozrl se je in za-gledal v zraku belo ptieo, ki se je spuščala naravnost proti hišici. Ivan Sokoljev je obstrmel in v naslednjem trenotku že tudi objel svojo hčerko. »Zlata, moje vse na svetu, zakaj si mi to storila?« »Oče, poglej — modra vrtnica!« Vse, vse je morala Zlata razlo-žiti očetu. Ivan Sokoljev je vcepil modro vrtnico na drugo rastlino. In res — pognali so modri cvetovi. V naslednjih dneh je ves bolgar-ski narod slavil zmago nad sovraž-nikom. V hišici Ivana Sokoljeva se je oglasil mlad hajduk. »Milošev sem, hajduški pogla-var,« je dejal očetu Zlate. »Prišel sem po Zlato, izbral sem si jo za nevesto, mislim, da mi ne boste odrekli njene roke?« Milošev in Zlata sta bila najlep-ši par pod soncem. Ljudstvo je slavilo Miloševa kot svojega narodnega junaka in ga oklicalo za kneza. In revna vrtnar-ieva hčerka Zlata je postala od vseh slavljena kneginja. Modra vrtnica pa ni cvetela ni-kjer drugod, na nobenem vrtu ni 12 uspevala, samo na vrtu Ivana So Ostala je samo v t!rbu knezov koljeva. Miloševih: modra vrtnica na belem Ko pa je vrtnar Ivan Sokoljev polju. umrl, je vzel tudi skrivnost ceplje- Kadar pa bo kje po dišečih rož- nja modre vrtnice seboj v grob. In nih vrtovih spet zacvetela modra ko sta tudi knez Milošev in knegi- vrtnica, tedaj bo bolgarskl narod nja Zlata zatisnila oči, je modra vedel, da bo znova potrebova! ju- vrtnica prenehala cveteti. nakov za obrambo svobode.