k
ja p©©
Avtor: Veroljub Umeljic
Naslov: Enciklopedija pčelarstva
Leto izdaje: 2008
ISBN: 978-86-901835-5-5
Opis: 503 strani, trda vezava, 3000 izvodov
Založba: samozaložba, Kragujevac
Cena: 25 €
VEROLJUB L'MELJIC
ENCIKLOPEDIJA PČELARSTVA
Enciklopedija obravnava 2160 pojmov, od tega je predstavljenih 156 oseb, 910 je fotografij in risb ter 36 tabel in diagramov. Oblika in velikost črk sta prijetni za branje, vsebina skrbno urejena. Številne barvne slike so vrhun- _
ske kakovosti, prav take so tudi risbe, oboje pa je plod skrbne računalniške priprave, ki je delo Denisa Vikica. Pohvaliti je treba tudi odlično slikovno predstavitev različnih tipov panjev.
Obravnavani pojmi zajemajo celotno področje čebelarstva in vse, kar je povezano z njim. Besedilo je lepo tekoče, jedrnato in na strokovni ravni. Iztočnica 'Oplodnjaci' (plemenilniki), na primer, obsega skoraj 10 strani in je obogatena s številnimi skicami in barvnimi slikami. V enciklopediji so podatki o različnih čebelarskih strokovnjakih in vidnejših čebelarjih z vsega sveta: med njimi je, tudi z odlično črno-belo fotografijo predstavljen na primer sir Edmund Persival Hillary, poklicni čebelar, ki je kot prvi človek leta 1953 stopil na vrh Mount Everesta.
Recenzenta rokopisa Umeljicevega dela, prof. dr. Jovan Kulinčevic in doc. dr. Ljubiša Stanisavljevic, sta tudi avtorja uvodnih misli. Napisane so zgoščeno in akademsko zadržano. Upravičeno pogrešata kazalo latinskih imen, saj bi bilo to dobrodošla pomoč predvsem tujemu bralcu, ki pozna znanstveno ime, ne obvlada pa srbskih imen, predvsem npr. medovitih rastlin. Recenzenta menita, da vsebuje enciklopedija preveč za čebelarstvo zaslužnih imen in da bi ta bolj sodila v publikacijo tipa »Kdo je kdo?«. S takim mnenjem ne morem soglašati. Različne čebelarske enciklopedije navajajo številna imena oseb, zaslužnih za čebelarstvo. In to pride še kako prav, kadar želiš dokumentirano zaokrožiti pregled dogajanj na čebelarskem področju v določnem zgodovinskem obdobju.
Z zanimanjem sem pogledal, koliko pozornosti namenja enciklopedija slovenskemu čebelarstvu. In bil prijetno presenečen, saj je avtor obširno, tudi s fotografijami in risbami, predstavil pojme, kot na primer: Alberti-Žnideršičev panj (z njegovimi različnimi izpeljankami, vse pa z odličnimi fotografijami), Brdo pri Lukovici, Kranj, panjske končnice, Popolni nauk za vse čebelarje (kot samostojno geslo!), Radovljica in slovensko čebelarstvo. Slovenski čebelarji, ki vse bolj nekritično govorimo o kranjiču, saj je za nekatere to že vsak ležeč panj iz preteklosti, bodo pod iztočnico kranjič, lahko prebrali, kakšne so pravzaprav njegove mere.
Predstavljeni, velika večina tudi s sliko, so najvidnejši slovenski čebelarji in strokovnjaki, povezani s čebelarstvom: Mihael Ambrožič, Peter Danjko (pravilno: Dajnko), Peter Pavel Glavar, Anton Janša, Janko Pislak, Franc Prezelj, Jože Rihar, Emil Rothschütz, Marija Sivec, Jan Strgar, Franc Šivic, Filip Terč in Anton Žnideršič. V enciklopediji ni podatka, kdo je predlagal tak izbor. Prav gotovo pa nekatere vidne osebnosti manjkajo, če omenim samo Frančiška Rojino, Avgusta Bukovca, Staneta Miheliča ter Josipa Verbiča in Janeza Golič-nika (zadnja dva sta omenjena samo bežno). Mogoče pa sem koga nehote prezrl.
Za slovenskega bralca je morda manjša težava v tem, da Srbi tuja imena in priimke pišejo fonetično. Tako je Rothschütz zapisan kot Ročuz (pravilneje bi bilo Rotšic), Huber pa kot Iber - zato mora imeti bralec to v mislih, ko išče določeno ime po abecednem redu.
Pri ocenjevanju strokovnih del je naloga ocenjevalca, da pokaže tudi na pomanjkljivosti ocenjeva-nega dela. V Umeljičevi Enciklopediji pravzaprav ne vidim kakega omembe vrednega spodrsljaja. To je prva izdaja in normalno je, da se bo kaka pomanjkljivost ali napaka še pokazala, avtor pa jo bo lahko popravil v prihodnjih izdajah. Avtorju lahko samo iskreno čestitam za tako odlično opravljeno delo, Enciklopedijo pčelarstva pa toplo priporočam slovenskim bralcem, saj bodo v njej našli marsikatero zanimivost in marsikateri dragocen strokovni podatek. I
Janez Gregori