121 PREGLEDNI ZNANSTVENI ČLANEK Vpliv kemičnih motilcev endokrinega sistema na epigenetiko in delovanje jajčnika Avtorske pravice (c) 2024 Zdravniški Vestnik. To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 mednarodno licenco. Vpliv kemičnih motilcev endokrinega sistema na epigenetiko in delovanje jajčnika Effect of endocrine disrupting chemicals on epigenetics and ovarian function Tina Kek,1,2 Alja Videtič Paska,3 Ksenija Geršak1,4 Izvleček Ljudje smo vsakodnevno izpostavljeni različnim kemičnim motilcem endokrinega sistema (KMES). Izpostavljenost KMES je povezana s številnimi motnjami in boleznimi reproduktivnega sistema, vendar njihov vpliv še ni natančno pojasnjen. Opisanih je več različnih mehanizmov preko katerih KMES lahko motijo delovanje organizma. Reproduktivno zdravje je odvisno od pravilnega prenatalnega razvoja jajčnikov, ki je ključen za njihovo pravilno delovanje. Ugotovitve epidemiolo- ških študij in študij na živalih kažejo, da prenatalna izpostavljenost KMES lahko povzroči različne bolezni reproduktivnega sistema pozneje v življenju, kar povzema hipoteza sindroma ovarijske disgeneze. Eden od vzročnih mehanizmov delovanja KMES za pojav sindroma ovarijske disgeneze naj bi bile tudi epigenetske spremembe. V članku, ki je pregled literature na tem področju, je predstavljena vloga epigenetskih procesov (DNA metilacija, ne-kodirajoča RNA, histonske modifikacije) v toksičnem delovanju KMES na reproduktivni sistem. Abstract Endocrine-disrupting chemicals (EDCs) are ubiquitous in everyday life, but their possible adverse effects on reproductive health have not been fully elucidated. EDCs exposure has been linked to a range of reproductive disorders. Many pre- sumed mechanisms by which EDCs can cause reproductive toxicity have been described. Reproductive health depends on the normal prenatal development of properly functioning ovaries. A growing body of evidence from epidemiological and animal studies suggests that exposure to EDCs prenatally can cause a variety of reproductive disorders later in life, such as those described in the ovarian dysgenesis syndrome hypothesis. The mechanisms that mediate the effects of EDCs on female reproduction are deemed to include epigenetic modifications. In this literature review, we discuss the role of epi- genetics (DNA methylation, non-coding RNAs, histone tail modifications) in the reproductive toxicity of EDCs. Zdravniški VestnikSlovenia Medical Journal 1 Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija 2 Center za klinične raziskave, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija 3 Inštitut za biokemijo in molekularno genetiko, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija 4 Ginekološka klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija Korespondenca / Correspondence: Tina Kek, e: tina.kek@gmail.com Ključne besede: kemični motilci endokrinega sistema; jajčnik; epigenetika; sindrom ovarijske disgeneze; prenatalna izpostavljenost Key words: endocrine disrupting chemicals; ovary; epigenetics; ovarian dysgenesis syndrome hypothesis; prenatal exposure Prispelo / Received: 22. 8. 2023 | Sprejeto / Accepted: 2. 2. 2024 Citirajte kot/Cite as: Kek T, Videtič Paska A, Geršak K. Vpliv kemičnih motilcev endokrinega sistema na epigenetiko in delovanje jajčnika. Zdrav Vestn. 2024;93(3–4):121–34. DOI: https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3487 eng slo element sl article-lang 10.6016/ZdravVestn.3487 doi 22.8.2023 date-received 2.2.2024 date-accepted Environmental health Okoljsko zdravstvo discipline Review article Pregledni znanstveni članek article-type Effect of endocrine disrupting chemicals on epigenetics and ovarian function Vpliv kemičnih motilcev endokrinega sistema na epigenetiko in delovanje jajčnika article-title Effect of endocrine disrupting chemicals on epigenetics and ovarian function Vpliv kemičnih motilcev endokrinega sistema na epigenetiko in delovanje jajčnika alt-title endocrine disrupting chemicals, ovary, epigenetics, ovarian dysgenesis syndrome hypothesis, prenatal exposure kemični motilci endokrinega sistema, jajčnik, epi- genetika, sindrom ovarijske disgeneze, prenatalna izpostavljenost kwd-group The authors declare that there are no conflicts of interest present. Avtorji so izjavili, da ne obstajajo nobeni konkurenčni interesi. conflict year volume first month last month first page last page 2024 93 3 4 121 134 name surname aff email Tina Kek 1,2 tina.kek@gmail.com name surname aff Alja Videtič Paska 3 Ksenija Geršak 1,4 eng slo aff-id Faculty of Medicine, University of Ljubljana, Ljubljana, Slovenia Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija 1 Clinical Research Center, University Medical Centre Ljubljana, Ljubljana, Slovenia Center za klinične raziskave, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija 2 Institute of Biochemistry and Molecular Genetics, Faculty of Medicine, University of Ljubljana, Ljubljana, Slovenia Inštitut za biokemijo in molekularno genetiko, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija 3 Division of Gynaecology and Obstetrics, University Medical Centre Ljubljana, Ljubljana, Slovenia Ginekološka klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija 4 122 OKOLJSKO ZDRAVSTVO Zdrav Vestn | marec – april 2024 | Letnik 93 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3487 1 Uvod Od industrijske revolucije se v našem okolju kopiči veliko kemikalij, kar je povezano z naraščanjem razno- vrstnih zdravstvenih težav v populaciji. Ena od skupin okoljskih kemikalij so kemični motilci endokrinega sis- tema (KMES), ki motijo delovanje hormonov (1). Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije gre pri KMES za: od zunaj vneseno (eksogena) snov ali me- šanico snovi, ki spremeni delovanje endokrinega sistema in zato povzroči različne škodljive zdravstvene posledice pri posamezniku, njegovem organizmu ali (sub)popula- cijah. KMES se razlikujejo od kemikalij z endokrino ak- tivnostjo (KEA) po tem, da KEA, kljub neposrednemu ali posrednemu medsebojnemu delovanju z endokri- nim sistemom ne povzročajo nujno škodljivih posledic na organizmu (2). KMES se nalagajo v okolju in so sestavina indu- strijskih odpadkov, onesnažene vode in široke upora- be pesticidov. KMES so prisotni tudi v farmacevtskih proizvodih, izdelkih za osebno nego, kozmetiki in an- tiseptičnih pripravkih, so sestavina plastike, notranjih plasti pločevink za hrano in pijačo, vodovodnih nape- ljav (vodne pipe) in nekaterih vrst zobnih zalivk. Neka- teri KMES (parabeni) se široko uporabljajo kot antimi- krobni konzervansi v procesirani hrani (3-5). Obstajajo tudi številni naravni KMES, kot so fitoestrogeni, ki so jih našli v soji, lucerni in detelji ter težke kovine, kot so svinec, živo srebro in kadmij (6,7). KMES, ki se kopičijo v okolju, vstopijo v prehranje- valno verigo. Njihova vsebnost se po prehranjevalni verigi povečuje. Tako imajo plenilci, kot so orli, tjuljni, polarni medvedi in ljudje največje količine KMES v te- lesu. Od več kot 85.000 različnih registriranih kemikalij jih je približno 1.000 znanih kot možni KMES (6,8,9). Zgodnje raziskovalno delo se je začelo z ekološki- mi študijami, ki so pokazale povezavo med komple- ksno mešanico različnih eksogenih snovi, motnjami endokrinega sistema in reproduktivnega razvoja pri ribah, plazilcih, pticah in sesalcih. Preiskovane snovi so imele estrogenske, androgenske, antiandrogenske in antitiroidne vplive (9). Rezultati laboratorijskih razi- skav zadnjih dveh desetletij pri več različnih okoljskih kemikalijah potrjujejo ob dovolj visoki ravni izposta- vljenosti potencial za povzročanje motenj endokrine- ga sistema. V študijah na glodalcih je izpostavljenost KMES povzročila tipične okvare na jajčnikih. V njih so našli številne atretične folikle, a nobenih rumenih te- lesc (lat. corpora lutea), ki so kazalnik ovulacij. Ob tem je bila porušena hormonska cikličnost, ugotovljene pa visoke ravni testosterona. V vezivnem tkivu jajčnikov so nastale vakuole z lipidnimi kapljicami in hemoragič- ne ciste. Lipidne vakuole naj bi nastale zaradi motene steroidogeneze ob znižanih ravneh luteinizaroječa hor- mona (LH), hemoragične ciste pa naj bi bile posledi- ca neposrednega učinka KMES (npr. dietilstilbestrol, DES) na celice. Študije so tudi pokazale nižje stopnje zanositve pod vplivom KMES z zmanjšano kakovostjo jajčnih celic ter z visokim število foliklov z več jajčnimi celicami (angl. multiple-oocyte follicles, MOF), ki so kazalnik skrajšanega reproduktivnega obdobja (7). Epidemiološke študije kažejo na to, da KMES vplivajo tako na žensko kot na moško reproduktivno zdravje. V enem od zgodnejših poročil so avtorji opi- sali padec v parametrih kakovosti semena (zmanjšano število semenčic in manjši volumen) pri moških v zad- njih 50 letih in jih povezovali z vplivi KMES (10). Bo- lezenske spremembe zaradi vpliva KMES se pri moških skupinsko poimenujejo kot sindrom testikularne dis- geneze (STD). Čeprav manj natančno opredeljen kot STD, se pri ženskah uporablja izraz sindrom ovarijske disgeneze (angl. ovarian disgenesis syndrome, ODS). Sindrom ovarijske disgeneze je skupno ime za motnje ženskega reproduktivnega sistema, ki so posledica iz- postavljenosti KMES. Po ameriških podatkih je stopnja neplodnosti, ki je lahko posledica sindroma ovarijske disgeneze, med letoma 1982 in 2002 narasla z 11 % na 15 % (11), lahko pa na porast vpliva tudi sprememba življenjskega sloga, ki je posredno povezana z vplivi KMES (7). KMES podobno kot hormoni delujejo v že zelo nizkih koncentracijah, posebej v obdobju embrional- nega razvoja (9,12). Endokrini sistem ohranja ravno- vesje v telesu preko sproščanja hormonov iz žlez, ki se uravnavajo s povratnimi sistemi zank. Kadar je moten hormonski sistem, ki uravnava reprodukcijo, stresni odziv, energijsko ravnotežje, metabolizem, rast in ele- ktrolitsko ravnotežje, ker ne more delovati primerno, to vodi v neravnotežje organizma in v razvoj bolezni (6). Čas izpostavljenosti je pomemben za ugotavljanje vpliva KMES na organizem. Čeprav organizem v no- benem obdobju življenja ni imun na vplive KMES, je čas embrionalnega razvoja najbolj ranljiv. Koncept fe- talne oziroma razvojne osnove za bolezni v odrasli dobi pojasnjuje, kako sta prenatalno in zgodnje postnatalno obdobje razvoja zelo občutljiva na okoljske vplive, saj ti lahko povzročajo nepovratne spremembe v izražanju genov in spremenijo razvijajoči se organizem. Posledice 123 PREGLEDNI ZNANSTVENI ČLANEK Vpliv kemičnih motilcev endokrinega sistema na epigenetiko in delovanje jajčnika teh sprememb lahko vodijo v motnje v razvoju organiz- ma in v pojavljanje bolezni kasneje v življenju (6). Ta koncept oziroma t.i. Barkerjeva hipoteza se je razvila ob opazovanju, da prenatalna izpostavljenost pomanjkljivi prehrani vodi do različnih zdravstvenih težav v odrasli dobi, kot so na primer presnovne in srčno-žilne bolezni (7). Ti pozni stranski učinki so posledica epigenetskih sprememb (12). Organizem je v prenatalnem obdobju najbolj ranljiv zaradi velike občutljivosti na zelo majhne koncentracije KMES. Te količine odraslemu človeku ne bi škodovale zaradi prisotnosti razvitih detoksifikacij- skih mehanizmov, kot so imunski sistem, antioksidanti in jetrni metabolizem (12). Reproduktivna toksičnost KMES je predmet šte- vilnih raziskav. Čeprav so že opisali več različnih me- hanizmov škodljivega vpliva KMES, njihova vloga v epigenetskih mehanizmih še ni natančno razjasnjena (13). Namen članka, ki je sicer le pregled literature, je predstaviti glavne epigenetske mehanizme, ključne procese v jajčniku, ki so ranljivi za epigenetske učinke KMES, in povzeti možne poti epigenetske toksičnosti za posamezne KMES, vendar brez toksikološke ocene tveganja ob izpostavljenosti KMES. 2 Metode 2.1 Iskanje literature Literaturo smo iskali na elektronski podatkovni bazi Nacionalne medicinske knjižnice (angl. National Libra- ry of Medicine, PubMed) z uporabo ključnih besed po besednjaku za indeksiranje strokovnih publikacij (angl. Medical Subject Headings, MeSH). Za iskanje študij, objavljenih v obdobju 2000–2023, smo uporabili ključ- ne besede jajčnik in kemični motilci endokrinega sistema ter epigenetika. 2.2 Vključitvena in izključitvena merila V pregledni članek smo vključili randomizirane kon- trolirane študije, študije primerov s kontrolami, preseč- ne študije, pilotne študije in kohortne študije pri ljudeh in živalih. Članke, ki niso bili napisani v angleščini, smo izključili. Članki so bili pregledani glede ustreznosti nji- hovega raziskovalnega področja in kakovosti raziskave. Da smo lahko potrdili strokovno primernost in pridobili podatke, smo vključene članke v celoti prebrali (Slika 1). Slika 1: Shematski prikaz identifikacije in pregleda primernih publikacij. Identifikacija študij v podatkovni bazi Id e n ti fi k a ci ja P re g le d V k lj u če n e Študije, identificirane na podatkovni bazi PubMed (n = 55) Izključene študije (n = 12) Pregledana študije (n = 45) Študije, vključene v pregledni članek (n = 33) 124 OKOLJSKO ZDRAVSTVO Zdrav Vestn | marec – april 2024 | Letnik 93 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3487 2.3 Pridobivanje podatkov Za naš pregledni članek smo iz vključenih študij pri- dobili naslednje podatke: karakteristike vključenih štu- dij (prvi avtor, leto publikacije), zasnova raziskave, prei- skovani KMES in glavne ugotovitve. 3 Rezultati 3.1 Reproduktivno zdravje in kemični motilci endokrinega sistema (KMES) Razvoj normalno delujočih jajčnikov je temelj repro- duktivnega zdravja žensk. Zgodnje motnje razvoja jajč- nikov imajo lahko dolgoročne posledice z možnim poja- vom bolezni tudi pozneje v odraslem življenju. Čedalje več dokazov kaže na to, da prenatalna izpostavljenost okoljskim kemikalijam lahko povzroči različne bolezni in motnje v delovanju jajčnikov in drugih organov re- produktivnega sistema, kar zajema definicija sindroma ovarijske disgeneze. Empirični dokazi za sindrom ovarij- ske disgeneze se še zbirajo. Raziskovalci raziskujejo vpliv KMES na plodnost, zdravje nosečnic in razvoj bolezni, ki se pojavijo v odrasli dobi. Motnje v razvoju jajčnikov se lahko kažejo kot struk- turne ali funkcijske spremembe, vključujoč embriogene- zo, folikulogenezo (Slika 2) in signalne poti steroidnih hormonov. Možen je tudi širši spekter posledic, ki zajema prirojene anomalije, anovulacije ali motnje menstruacije. Predpostavlja se, da motnje reprodukcije in ginekološke bolezni, kot je na primer endometrioza, povečajo tvega- nje za razvoj raka preko sprememb v epigenetiki. Razvoj jajčnikov se začne v 3. embrionalnem tednu kot vzdolžna spolna grebena medialno od razvijajočih se sečil. Hkrati se pojavijo v steni rumenjakovega me- hurčka praspolne celice (primordialne klične celice) in potujejo v naslednjih 2 tednih ameboidno navzgor do spolnih grebenov. V 6. embrionalnem tednu, ko vdre- jo v spolna grebena, skupaj z namnoženimi epitelnimi celicami v primitivnih kličnih povezkih, oblikujejo in- diferentne gonade. Ženske praspolne celice (oogoniji) se mitotično delijo in po 12. embrionalnem tednu lahko že vstopijo v prvo mejotsko delitev. Kot diploidne nezrele jajčne celice (primarni oociti ali oociti 1. reda) skupaj z epitelnimi celicami oblikujejo prenatalno zalogo pri- mordialnih jajčnih foliklov. Embriogeneza in gametogeneza sta pod močnim vplivom steroidnih hormonov, ki so poleg receptorjev aril ogljikovodika, encimov citokrom p450 in homeos- taze ščitnice glavna tarča KMES (14). Natančno so bila opisana 4 časovna okna, ko je jajčnik posebej občutljiv na delovanje KMES: • embrionalno okno, ko se diferencirajo primitivne go- nade; • nastajanje primordialnih foliklov; • začetek rekrutiranja foliklov; • mejotska delitev, ki se začne v embrionalnem obdob- ju in se zaključi ob oploditvi jajčne celice (15). Slika 2: Razvoj jajčne celice – folikulogeneza. Vir: ustvarjeno z BioRender.com. 125 PREGLEDNI ZNANSTVENI ČLANEK Vpliv kemičnih motilcev endokrinega sistema na epigenetiko in delovanje jajčnika Epigenetske spremembe v teh ključnih procesih predstavljajo pomembno vez med okoljskimi dejavniki – KMES – in pravilnim razvojem in delovanjem jajčnika (Slika 3) (16). 3.2 Mehanizmi delovanja kemičnih motilcev endokrinega sistema Način vnosa KMES v organizem vpliva na njihovo biološko razpoložljivost. Primarne poti izpostavljenosti pri ljudeh so oralna (preko zaužitja), dermalna in inha- lacijska. Pred vstopom v krvni obtok se nekateri zaužiti KMES nepopolno metabolizirajo v jetrih, kar vodi do večje biološke razpoložljivosti. Nemetabolizirana obli- ka je pri večini KMES njihova najbolj aktivna oblika. Po vstopu v krvni obtok KMES lahko dosežejo in delujejo na tarčne celice. KMES vplivajo na endokrini sistem preko različnih mehanizmov, ki spremenijo sintezo in metabolizem hor- monov (Slika 4). Najpogosteje preučevana pot je preko interakcije s hormonskimi receptorji družine jedrnih receptorjev (JR) (ERbeta – estrogenski receptor beta, ERalfa – estrogen- ski receptor alfa), z receptorji androgenov in receptorji ščitničnih hormonov (1). JR se aktivirajo z ustreznimi ligandi, ki so endogeni hormoni ali KMES. V nasled- nji stopnji se preko specifičnih elementov, odzivnih na hormone, vzpostavijo vezave na DNA. Vezava liganda na membransko vezane JR pa aktivira tudi negenomske poti, kot so PI3K/AKT in MAPK kinazna kaskada, kar vodi v dodatne spremembe različnih encimov v celicah (npr. kinaze ali fosfataze). Drugi receptor, ki je vključen v delovanje KMES, je aril ogljikovodikov receptor, ki se aktivira z organskimi kemikalijami in nadzira prepisovanje genov na podoben način kot JR. Poleg vplivov na hormonsko delovanje povzročajo KMES tudi dolgoročne spremembe v izražanju genov (1). Te spremembe so predvsem posledica epigenetskih mehanizmov. Izraženost posledic izpostavljenosti KMES je odvi- sna od obdobja izpostavljenosti. Za razvoj transgene- racijskega učinka je kritično, ko se razvijajo zarodne celice. Spremembe na ravni zarodnih celic se prenašajo Slika 3: Shema razvoja jajčnikov, jajčne celice in epigenetskih mehanizmov. Povzeto po Biswas et al., 2021 (17). Legenda: PGC – primordialne germinalne celice. Vir: ustvarjeno z BioRender.com. 126 OKOLJSKO ZDRAVSTVO Zdrav Vestn | marec – april 2024 | Letnik 93 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3487 v razvijajoča se somatska tkiva. Zaradi nezrelosti deto- ksifikacijskih procesov pri plodu in novorojenčku so ti posebej občutljivi na delovanje KMES. Njihove zarodne celice so tarčne celice za s KMES povzročene multi- in transgeneracijske učinke (8). 3.3 Epigenetski mehanizmi in njihov pomen v razvoju jajčnika in jajčne celice Pred več kot 60 leti je Conrad Waddington prvi defi- niral epigenetiko kot interakcijo genov z njihovim oko- ljem, kar lahko vpliva na izražanje fenotipa. Leta 1956 je opisal, da okoljski stimulus, kot je npr. izpostavljenost kemikalijam ali temperaturni spremembi, povzročijo pri vinski mušici z enakim genetskim zapisom različne dedne spremembe v strukturi prsnega koša in kril (1). Nova odkritja in tehnike v molekularni biologiji so omo- gočila razumevanja pojava, ki ga je opisal Waddington. Ob tem se je razvilo novo področje molekularne biolo- gije - epigenetika. Epigenetika preučuje mitotske in mejotske dedne spremembe, ki spreminjajo izražanje genov brez spre- memb v zaporedju nukleotidov v DNA. Genomsko reprogramiranje oziroma spremembe v epigenetskih oznakah se zgodijo med dvema različni- ma obdobjema reproduktivnega življenja: po oploditvi jajčne celice (embriogeneza) in med razvojem primor- dialnih jajčnih foliklov (gametogeneza oz. pri ženskem plodu oogeneza). Ti obdobji reprogramiranja predsta- vljata izbris genetskega vtisnjenja in spremembo celič- ne sposobnosti za diferenciacijo (toti/pluripotentnosti) (Slika 3). V obeh primerih reprogramiranja se odstrani- jo obstoječe zaščitne epigenetske oznake, s čimer se ge- netski material izpostavi aktiviranju mobilnih genetskih elementov. Zato se mora proces za ohranjanje genomske stabilnosti natančno nadzorovati. Po reprogramiranju sledi ponovna postavitev epigenetskih oznak na speci- fičnih lokusih (18). Glavni 3 epigenetski mehanizmi so metilacija DNA, postranslacijske modifikacije repov histonskih protei- nov in delovanje nekodirajočih RNA (Slika 5) (8). Izpo- stavljenost KMES lahko v jajčniku spremeni te epigenet- ske mehanizme, kar vodi v spremenjeno izražanje genov (1,7). 3.3.1 Metilacija DNA Metilacija DNA poteka na citozinih v dinukleotidih citozin-gvanin (CpG) in igra vlogo v genomskem vtis- njenju (angl. imprinting), zaviranju retrotranspozonov, X-kromosomski inaktivaciji in uravnavanju genskega izražanja. CpG so področja DNA, kjer v linearnem za- poredju baz v smeri 5` proti 3`citozinskemu nukleotidu sledi gvaninski nukleotid. Dinukleotidov CpG je v ge- nomu približno 1 %. Večjo gostoto CpG najdemo v se- gmentih DNA, imenovanih otočki CpG, ki so povezani z zaporedji za uravnavanje genov. Metilacija DNA vpliva na vezavo traskripcijskih fak- torjev in v večini primerov zmanjša izražanje genov. Če metilacija DNA ni prisotna, se transkripcijski faktorji lahko vežejo na regulacijska zaporedja. Tako izražanje genov ni ovirano (1,8). Slika 4: Mehanizmi delovanja kemičnih motilcev endokrinega sistema (KMES). Legenda: KMES – kemični motilci endokrinega sistema; DNA – deoksiribonukleinska kislina; RNA – ribonukleinska kislina. Vir: ustvarjeno z BioRender.com. 127 PREGLEDNI ZNANSTVENI ČLANEK Vpliv kemičnih motilcev endokrinega sistema na epigenetiko in delovanje jajčnika Metilacija DNA se mitotsko deduje, kar pomeni, da se ohranja pri deljenju celic. Ta proces imenujemo ohranja- joča metilacija (angl. mainteinance methylation). Dolgo časa je veljalo, da je metilacija DNA stabilna epigenet- ska sprememba in da je reverzibilnost mogoča samo v primerih pasivne demetilacije, ko so encimi DNA metil- transferaze odsotni ali ne delujejo. Med razvojem se v primordialnih kličnih oz. zaro- dnih celicah (angl. primordial germ cells, PGC) dogajajo velike epigenetske prerazporeditve (19). V PGC, ki so ne- diferencirane praspolne celice, se genomski vzorec me- tilacije v naslednjih razvojnih fazah spremeni specifično glede na spol (20). Izbris somatskih vzorcev DNA meti- lacije v PGC se zgodi, ko te celice vstopijo v razvijajoče se jajčnike oz. ženske gonade. Nekaj vtisnjenih genov se de- metilira tudi pozneje, na primer IGF2R (angl. insulin like growth factor 2 receptor) se v nekaterih PGC demetilira, preden te kolonizirajo genitalni greben (21). Ko PGC mi- grirajo v gonade, postanejo oogoniji (ženske zarodne ce- lice oz. ženske praspolne celice), ki se mitotosko delijo in se nato v prvi mejotski delitvi razvijejo v primarne jajčne celice (primarni oocit oz. oocit 1. reda). Z uporabo proti- teles proti metiliranemu citozinu so dokazali, da stopnja metilacije v delečih se oogonijih ostaja nizka. Dokler jajčne celice niso hormonsko aktivirane, ostajajo hipo- metilirane, za razliko od folikularnh celic, ki imajo enake vzorce DNA metilacije kot somatska tkiva (22). Čeprav se demetilacija v PGC zgodi v poteku celotnega genoma, pa obstajajo tudi področja, kot npr. t.i. minorni sateliti in veliki vmesni nuklearni elementi, ki ostajajo metilirani. Med embrionalnim razvojem se demetilirajo promotorji za gene in gene kodirajoče regije, katerih izražanje je spe- cifično za posamezno tkivo. To nakazuje, da metilacija DNA nadzira in časovno usklajuje prepisovanje genov. Metilacija DNA je kot mehanizem utišanja najbolj raziskan epigenetski proces pri genomskem vtisnjenju, saj večina genomskega vtisnjenja potrebuje metilacijo DNA. Študije na miših kažejo, da se genomsko vtisnjenje pojavi v postnatalni fazi oogeneze. Čas izbrisa genomske- ga vtisnjenja v PGC je ključnega pomena za to, da imajo celice obeh spolov enako epigenetsko stanje pred do- končno diferenciacijo v moške in ženske zarodne celice, Slika 5: Epigenetski mehanizmi. Legenda: DNA – deoksiribonukleinska kislina; mRNA – informacijska (angl. messenger) ribonukleinska kislina; miRNA – mikro ribonukleinska kislina. Vir: ustvarjeno z BioRender.com. 128 OKOLJSKO ZDRAVSTVO Zdrav Vestn | marec – april 2024 | Letnik 93 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3487 ko se tvorijo nova starševska vtisnjenja (23). Vtisnjenje reprogramira zarodne celice in povzroča monoalelno iz- ražanje vtisnjenih genov. To specifično gensko izražanje, ki izhaja od staršev, običajno nadzoruje metilacija DNA, ki se zgodi med oogenezo. Vzorec genskega vtisnjenja se dokonča šele v zadnji fazi razvoja jajčne celice, ko je ta pripravljena za ovulacijo. Zato je gensko vtisnjenje iz- redno pomemben genetski nadzor prepisovanja genov za normalen razvoj zdravega potomca (24). 3.3.2 Postranslacijske modifikacije histonov Histoni so proteinske komponente nukleosomov, iz katerih je sestavljen kromatin evkariontskih celic. Prib- ližno 146 baznih parov DNA, ki so oviti okrog osmih histonskih molekul, sestavlja osnovno enoto, imenova- no nukleosom. Vsak nukleosom vsebuje 2 podenoti, ki vsebujeta histone H2A, H2B, H3 in H4 (centralni histo- ni) z vezavnim histonom H1, ki deluje kot stabilizator in povezuje nukleosome. Moč vezave med DNA in histoni določa stanje kromatina, ki je lahko sproščeno (nizka moč vezave med DNA in histoni) ali zgoščeno (visoka moč vezave med DNA in histoni). Stanje kromatina je pomembno za nadzor izražanja genov in se spreminja s postranslacijskimi spremembami repov centralnih his- tonov (angl. postranslational modifications, PTM) (1). Te modifikacije med drugimi vključujejo acetilacijo li- zina, metilacijo lizina in arginina ter fosforilacijo serina in treonina. Acetilacija lizina je povezana s sprostitvijo kromatina, kar omogoči dostopanje transkripcijskim faktorjem. Deacetilacija lizina vodi v kondenzacijo kro- matina, kar prepreči prepis in izražanje genskega zapisa. Podobno sta metilacija in fosforilacija povezani z akti- viranjem in utišanjem genov, odvisno od položaja mo- dificirane aminokisline v histonskem repu (7). Nadzor izražanja genov se vodi preko velikih proteinskih kom- pleksov, ki dodajajo, odstranjujejo ali prepoznajo PTM oznake na kromatinu (1). Ta epigenetska kontrola je ključnega pomena za razvoj jajčnega folikla. Najbolj pre- učevane so acetilacije lizina, metilacije arginina in lizina, fosforilacije serina in treonina ter ubikvitacije lizina (24). 3.3.3 Histonska acetilacija in deacetilacija Malo je znanega o histonskih acetilacijah in deaceti- lacijah med tvorbo jajčnega folikla. Rezultati dosedanjih študij nakazujejo, da imajo PGC med migracijo do ge- nitalnega grebena transkripcijsko aktiven kromatin, in sicer podobno kot somatske celice. Ob vstopu v genitalni greben PGC prehodno ustvarijo hiperaktivne kroma- tinske vzorce (25). Med zorenjem folikla in rastjo jajčne celice se pojavi histonska acetilacija v specifičnih vzorcih. Vzorci histonske acetilacije so različni, če primerjamo zoreči primarni oocit in zrelo jajčno celico (sekundarni oocit ob ovulaciji). Na primer histon v perinuklearni re- giji je visoko acetiliran pri zreli, ne pa pri rastoči jajčni celici. Acetilacija večinoma aktivira prepisovanje genov. Histonska acetilacija naj bi igrala vlogo tudi pri raz- ličnih kromatinskih procesih med mejozo. Študije kaže- jo, da so histonske acetilacije potrebne za pravilen potek mejoze (26). Primarnih mehanizmov nadzornih poti histonskih acetilacij in deacetilacij zaenkrat še ne razumemo popol- noma. Domneva se, da so histonske acetilacije označeva- lec celičnega spomina. V procesu genomskega reprogra- miranja se histoni deacetilirajo, kar izbriše informacije o aktivnih genih (t.i. celični spomin) zato, da nastanejo nediferencirane, totipotentne zigote za naslednjo gene- racijo (24). 3.3.4 Histonske metilacije Od vseh histonskih modifikacij pa so metilacije naj- bolj kompleksne. Lizinski ostanki so mesta metilacije različnih stopenj (mono-, di- ali trimetilacije), kar vo- di v utišanje ali izražanje gena. Argininski ostanki so lahko mono- ali dimetilirani (27). Med folikulogenezo igrajo histonske modifikacije pomembno vlogo pri nad- zoru kromatinske strukture in izražanja genov, posebej pri zorenju jajčne celice med mejozo. Povečanje di- in trimetilacije H3K9 (lizin na 9. mestu histona H3) naj bi bilo vključeno v transkripcijsko utišanje celotnega geno- ma med rastjo jajčne celice, metilacija H3K4 (lizin na 4. mestu histona H3) pa naj bi bila vključena v genomske spremembe kromatinske konfiguracije, ki ni povezana s transkripcijo. Natančni mehanizmi, ki povezujejo razvoj jajčnega folikla in histonske modifikacije zaenkrat še ni- so znani (24). 3.3.5 Histonske fosforilacije in druge histonske modifikacije Med nastajanjem jajčnega folikla igrajo pomembno vlogo tudi druge histonske modifikacije, kot sta fosfo- rilacija in ubikvitinacija. Te modifikacije so domnevno sposobne prenesti epigenetske informacije med mito- zo in mejozo (28). Veliko ovarijskih genov je preko teh tipov modifikacij povezanih z razvojem primordialnih foliklov. Izgleda, da je namen teh procesov nadzorovati prepisovanje genov in pripravljati nastanek naslednjega paketa izražanja genov. Predpostavljamo, da je ureje- no in pravilno epigenetsko reprogramiranje PGC pred 129 PREGLEDNI ZNANSTVENI ČLANEK Vpliv kemičnih motilcev endokrinega sistema na epigenetiko in delovanje jajčnika migracijo in med njo iz rumenjakove vrečke v spolni gre- ben nujno za nastanek sekundarnih oocitov z ustreznim epigenotipom, ki podpira normalen razvoj. Med folikulogenezo so fosforilacije centralnih histo- nov povezane z različnimi kromatinskimi aktivnostmi, tudi s zgoščanjem kromatina (29). Opazovanja pri miših so pokazala, da je fosforilacija histona H3 vključena v nadzor oblike kromatina med mejotskim zorenjem in v začetek zgoščevanja kromatina med mejozo (24,30). Histonska ubikvitacija in druge histonske modifika- cije so prav tako regulacijski dejavniki med razvojem folikla. Znano je, da so ubikvitirani histoni H2A pove- zani s transkripcijskim utišanjem velikih kromatinskih regij med mejozo tako pri moških kot pri ženskah. Si- gnaliziranje med jajčno celico in folikularnimi celicami je ključni regulator prehoda iz primarnega v sekundarni antralni folikel. Hormoni iz granuloznih folikularnih ce- lic lahko kontrolirajo specifične histonske modifikacije tako pri jajčni celici kot pri folikularnih celicah. His- tonske modifikacije promotorske regije nekaterih genov (steroidogeni akutni regulacijski protein, receptor LH, relaksin, Niemann-Pick C1, alfa podenota inhibina in nekateri geni theka) so bile povezane s spremembami biološke sinteze reproduktivnih hormonov (24,31). Po hipotezi t.i. histonske kode, tudi same specifične kombinacije histonskih modifikacij, uravnavajo genetski zapis. Tako lahko ena oblika modifikacije histona vpli- va na obliko in pogostost modifikacij na drugem mestu. Med različnimi histonskimi modifikacijami obstaja izra- zita sinergija in koordinacija (32). 3.4 Nekodirajoče RNA Samo približno 1 % genomske informacije se prevede v proteine. Napredki pri sekvenciranju in tehnikah mo- lekularne biologije so vodili k odkritju, da se 70–90 % genoma, ki ne kodira proteinov, prepiše v nekodirajoče RNA (angl. non coding RNA, ncRNA) (1). Poleg samega odkrtja ncRNA so nedavno prepoznali tudi njen pomen v bioloških procesih. NcRNA so prepisi brez jasno odprtega bralnega okvirja, zato ne kodirajo proteinov, ampak uravnava- jo izražanje drugih genov v obliki cis in trans. NcRNA variirajo v velikosti od mikro RNA (miRNA) (15-21 nukleotidov) in malih RNA (100-200 nukleotidov), do velikih RNA molekul (> 200 nukleotidov). Vključene so v vitalne funkcije, kot so X-kromosomska inaktivacija, genomsko vtisnjenje, transpozonsko utišanje ter razvoj- na diferenciacija (7). Med nastajanjem jajčnega folikla sta večinoma pri- sotna dva razreda ncRNA: miRNA in piRNA (angl. Piwi-interacting RNA). MiRNA so izražene povsod, med- tem ko najdemo piRNA samo v PGC oz. praspolnih ce- licah in v nekaj tipih somatskih celic jajčnika. MiRNA pomembno uravnavajo transkripcijo in postranskripcij- sko utišanje genov. Pomembne so za deljenje PGC. Raven izražanja večine miRNA se ohranja med celotnim razvo- jem PGC, razen nekaterih miRNA (miR-17-5p, -18, -19a, -19b) in se postopoma zmanjšuje po 12. embrionalnem tednu, ko PGC končajo mitotsko proliferacijo in se prip- ravijo za vstop v profazo mejoze (33). To kaže, da igrajo nekatere miRNA pomembno vlogo v zgodnjem razvoju ženskih zarodnih celic oz. oogonijev. Enako velja tudi za piRNA, ki naj bi ohranjala genomsko stabilnost s tem, da zavira aktivnost mobilnih genetskih elementov (24,34). V zorenje jajčnih foliklov je vključena tudi ncRNA, ki nadzoruje izražanja genov, ključnih za rast jajčnih celic in endokrino funkcijo jajčnika. Domneva se, da zgodaj v razvoju jajčnih celic različ- no izražanje retrotranspozonov in sinteza siRNA (angl. small interfering RNA) povzročita preko RNAi poti (an- gl. RNA interference pathway) postopno remodeliranje kromatina. V rastočih jajčnih celicah naj bi večina izra- ženih siRNA in piRNA zavirala retrotranspozone preko različnih tarčnih genetskih komponent (35). Študije so bile zaenkrat narejene samo na živalskih modelih, zato natančni nadzorni mehanizmi supresije retrotranspo- zonov ostajajo neznanka, prav tako učinki zaviranja retrotransposonov na jajčno celico in razvoj jajčnega folikla (24). Tang je s sodelavci poročal, da so miRNA ključne za zorenje jajčnih celic (36). S primerjavo profila izražanja miRNA med razvojem jajčnih celic pri miših so se pokazale dinamične spremembe v izražanju miR- NA. Izguba miRNA je vodila v zaustavitev zorenja jajčne celice v prvi celični delitvi, najverjetneje zaradi motenj v tvorbi delitvenega vretena. Ob tem so ugotovili, da je bil velik delež maternalnih genov neposredno in posredno pod nadzorom miRNA. To kaže, da so maternalne miR- NA ključni regulator zorenja jajčne celice (36). Ob tem je bilo ugotovljenih več novih miRNA, ki so vključene v nadzor foliklov, kot so miR-93 (37), miR-132 in miR-212 (38). Odkritje njihovih tarčnih genov bo osvetlilo vlogo miRNA v razvoju foliklov (24). Poleg njihove vloge v nadzoru izražanja posameznih genov so ncRNA ključne tudi v genomskem utišanju ge- nov in v uravnavanju vtisnjenja genov. Ugotovitve, da približno polovica vseh vtisnjenih genov kodira ncRNA in, da je v vtisnjenih domenah pogosto prisotna ncRNA, dokazujejo njihovo pomembno vlogo v epigenetski re- gulaciji. Tako ncRNA omogočajo monoalelno izražanje specifičnih regij genoma (39). Vendar je njihova vloga v PGC še precej neraziskana (24). 130 OKOLJSKO ZDRAVSTVO Zdrav Vestn | marec – april 2024 | Letnik 93 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3487 4 Razprava Raziskave epigenetskih vplivov KMES na jajčnik so doslej večinoma potekale na živalskih modelih in z opazovanjem posledic izpostavljenosti (Priloga 1). Vendar pregled dosedanjih opazovanj pri človeku (Pri- loga 2) kaže na vpliv prenatalne izpostavljenosti KMES na delovanje jajčnikov v odraslem organizmu. To pod- pira hipotezo o nastanku sindroma ovarijske disgene- ze. Izpostavljenost KMES po izsledkih raziskav lahko povzroča transgeneracijske epigenetske spremembe. Obstajajo pa tudi študije, ki vpliva na plodnost in epige- netski status po izpostavljenosti niso ugotovile (40-42). Kot smo že opisali pri mehanizmih delovanja, je vpliv KMES najverjetneje posledica vezave KMES na hormonski receptor. Vezava povzroči zaviranje fizio- loškega delovanja hormona in pojav značilnih histolo- ških sprememb na jajčnikih. Spremembe so pojav fo- liklov z več jajčnimi celicami kot kazalnikom motenega delovanja jajčnikov (43-48) in z antagonističnim vpli- vom na ER: pretirana oziroma premajhna sinteza hor- mona, ki se kaže v zastoju zorenja jajčnih foliklov (49). T.i. KMES receptorski kompleksi lahko povzročajo hi- permetilacijo v promotorski regiji različnih genov, kar vodi v njihovo utišanje in s tem v različne zdravstve- ne posledice (50,51). Nekatere raziskave so poročale o neposrednem epigenetskem vplivu (hipometilacija) KMES na ER (43), druge o hipometilaciji ER-odzivnih genov, ki so povezani tudi s procesom pretiranega iz- ražanja protoonkogenov in karcinogenezo (52). Razi- skava Hall in Korach je ugotavljala povečano izražanje ER-alfa v kulturi rakavih celic jajčnika, ki so bile iz- postavljene KMES (genistein, bisfenol A, HPTE) (53). Epigenetske študije raka so poudarile vlogo ER tudi v deljenju in širjenju rakavih celic. O povezavi med izpo- stavljenostjo KMES in pojavom ginekoloških vrst raka in rakom dojk je poročalo že več raziskav (54-57). V raziskavi Zama in Uzumcu (2009) so bile podgane pred rojstvom izpostavljene dvema različnima odmerkoma metoksiklora (MXC). Po rojstvu so pri odraslih podga- nah, ki so bile izpostavljene visokim odmerkom MXC (100 mg/kg/d), ugotavljali hipermetilacijo genov za ERbeta, DNA metiltrasferazo 3-beta in z nosečnostjo povezanega proteina A (43). Utišanje gena za ER-beta in povečana aktivnost gena za DNMT sta bila povezana s pojavom raka jajčnika (6,58). Izpostavljenost KMES povzroča tudi znižane ravni Anti-Müllerjevega hormona (AMH). AMH vpliva na diferenciacijo in razvoj reproduktivnega sistema in je občutljiv označevalec staranja jajčnikov (59). Ob izpo- stavljenosti bisfenolu A (BPA) so pri odrasli ribi cebrici ugotavljali znižanje izražanja AMH preko hipermetila- cije njegovega promotorja (60). Znani predstavnik KMES, BPA, spreminja izražanje gena za DNMT, kar vpliva na celotno stopnjo metilacije in zmanjša izražanje t.i. reproduktivnih genov, kot so geni za ER, LH in receptor FSH (61-63). BPA moti izlo- čanje estrogena preko vpliva na izražanje miRNA, kar vodi v motenje v razvoju jajčnih foliklov (64-66) in do neplodnosti (67). Ob tem je bilo ugotovljeno, da BPA poveča izražanje miR-224 v granuloznih celicah jajčni- ka in poveča raven estradiola v serumu. Tako posredno zmanjša izločanje FSH, kar prav tako negativno vpliva na plodnost (64). Spremembe v metilaciji DNA in zato motnje v ra- zvoju jajčnika so povezane s številnimi KMES (Priloga 1). Poleg BPA so to tetraklorobenzo-p-dioksin (TCDD) (68,69), ftalati (di-2-ethilheksil ftalat - DEHP) (70-74) in vinklozolinom (41,74). Na spremembe v ncRNA vpliva vinklozolin (75) in na histonske modifikacije di- etilstilbestrol (76) in klordekon (77). Asociacijske študije humanega epigenoma so omo- gočile nepristransko oceno epigenetskih sprememb v povezavi z okoljskimi dejavniki (78). Ena od njih je po- ročala o spremenjenem metilomu posteljice ob izposta- vljenosti KMES (ftalatom) (79). Več raziskav je pove- zalo izpostavljenost KMES s spremembami metilacije DNA izbranih genov v posteljici (80) in popkovnični krvi (81-83). Geni v teh spremenjenih področjih so povezani z vnetnim odzivom, kancerogenezo, endokri- nim sistemom, moško plodnostjo (84-86) in andoge- nim odgovorom (86). Kljub številnim raziskavam, ki ugotavljajo spreme- njeni epigenom novorojenčka ob prenatalni izposta- vljenosti KMES, pa je še malo znanega o dolgotrajnih vplivih prenatalne in dolgotrajne postnatalne izpo- stavljenosti KMES v nizkih odmerkih na delovanje jajčnika v odrasli dobi ter na celostno reproduktivno zdravje (87). Številne študije odrasle populacije pove- zujejo izpostavljenost KMES z motnjami reproduk- tivnega zdravja. Toda zaenkrat še ni dovolj podatkov o vzročnih epigenetskih spremembah (3,88,89). Zato se postavlja tudi vprašanje o količini izpostavljenosti, ki povzroči škodljive posledice tako ob prenatalni kot postnatalni izpostavljenosti ter vprašanje o tem kdaj, v kateri generaciji, se morebitni stranski učinki izpo- stavljenosti dejansko izrazijo. KMES, kot je na primer BPA, imajo šibko estrogensko akitivnost. Bisphenol A se na estrogenske receptorje (alfa in beta) veže z 1.000- do 10.000-krat manjšo afiniteto kot naravni hormon estradiol (90). Vendar so raziskave pokazale vplive BPA tudi pri nizkih odmerkih (100 µg/kg/dan), kar je bilo 131 PREGLEDNI ZNANSTVENI ČLANEK Vpliv kemičnih motilcev endokrinega sistema na epigenetiko in delovanje jajčnika vsaj delno pojasnjeno s tem, da BPA lahko vpliva tu- di preko drugih (npr. epigenetskih) in ne zgolj preko klasičnih poti, ki se običajno sprožijo z estrogenom (91,92). Nizka izpostavljenost KMES lahko povzroči spre- menjen epigenom, ki se pri posamezniku fenotipsko iz- razi ali pa ne (43). Različne raziskave, ki so proučevale izpostavljenost mešanici različnih KMES, so pokazale, da posamezni KMES sami ne povzročajo posledic, ven- dar lahko postanejo škodljivi ob součinkovanju meša- nice različnih KMES (93-95). Nasprotno pa raziskava, ki je preučevala prisotnost in estrogeno aktivnost me- šanice KMES v vzorcih slovenskih voda, na celičnem modelu (Hela 9903) ni ugotavljala endokrine aktivnosti pri vseh preučevanih mešanicah KMES (96). Ob široki uporabi KMES smo ljudje v življenju iz- postavljeni različnim in številnim KMES. Zato veliko raziskovalcev predpostavlja, da dolgotrajna izpostavlje- nost povzroči številne epigenetske spremembe, ki se v življenju kopičijo in simptomi se opazijo šele ob dodat- nem stresnem dejavniku. Vse večji pa je poudarek na ugotovitvi, da je večja ranljivosti organizma povezana že s prenatalno izpostavljenostjo. Kritičen čas izposta- vljenosti za nastanek epigenetskih transgeneracijskih sprememb in s tem fenotipa je čas diferenciacije spola gonad, ki je pri ljudeh med 6–18 tedni nosečnosti. No- sečnice v prvi polovici nosečnosti so tako najverjetneje najbolj občutljiiva populacija za okoljsko povzročene epigenetske transgeneracijske spremembe (97). Vseeno pa imamo na podlagi dosedanjih raziskav zaenkrat še malo vpogleda v zanesljive epigenetske vpli- ve KMES v populaciji. Razlog za to je poleg zahtevne pravilne ocene izpostavljenosti populacije tudi komple- ksnost raziskovanja neposredne vzročne povezave med izpostavljenostjo KMES in spremembami epigenoma. Potrebne so nadaljnje toksikološke raziskave ocene tve- ganja, ki bodo vključevale okoljsko relevantne odmerke KMES, saj se v dosedanjih raziskavah opazovane epige- netske spremembe in njihovo izražanje razlikujejo gle- de na odmerke vključenih KMES (Priloga 1). 5 Zaključek Reproduktivno zdravje žensk pomembno vpliva tako na življenje posameznice kot celotne družbe. Temelji re- produktivnega zdravja v veliki meri izvirajo iz prenatal- nega obdobja. Izpostavljenost KMES zadnji 2 desetletji vse pogosteje povezujemo z različnimi reproduktivnimi in drugimi boleznimi. Letni strošek zdravljenja zdrav- stvenih težav, ki so povezane s KMES, so v Evropi ocenili na 163 bilijonov (98). KMES oponašajo hormone. Hkrati isti hormoni, ki nastajajo v jajčnikih, uravnavajo tudi delovanje KMES. Njihov vpliv je tako dvojen. Razvijajoči se kot tudi od- rasli jajčnik z rastočimi folikli potrebujeta vpliv številnih dejavnikov, ki se prostorsko in časovno natančno urav- navajo. Danes vemo, da vpliv nekaterih dejavnikov nad- zirajo različni epigenetski mehanizmi, kot so metilacija DNA, modifikacije histonov in ncRNA. Kljub številnim raziskavam obstaja v povezavi med KMES, motnjami v razvoju in delovanju jajčnika ter vzročnimi epigenet- skimi spremembami še veliko nejasnosti. Ob narašča- jočem številu znanih in potencialnih KMES, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju, je pomembno, da se zavedamo, kako te kemikalije vplivajo na živa bitja v kratkoročnem in dolgoročnem času. Predvsem pa je poznavanje dolgoročnih vplivov pogoj, da si ustvarimo zdravju varno okolje. Izjava o navzkrižju interesov Avtorice nimamo navzkrižja interesov. Spletna priloga Priloga 1: Pregled raziskav epigenetskega vpliva ke- mičnih motilcev endokrinega sistema (KMES) pri ži- valih. Datoteka je dostopna na spletni povezavi: https:// doi.org/10.6016/ZdravVestn.3487. Priloga 2: Pregled raziskav epigenetskega vpliva ke- mičnih motilcev endokrinega sistema (KMES) pri lju- deh. Datoteka je dostopna na spletni povezavi: https:// doi.org/10.6016/ZdravVestn.3487. Literatura 1. Alavian-Ghavanini A, Rüegg J. Understanding Epigenetic Effects of Endocrine Disrupting Chemicals: From Mechanisms to Novel Test Methods. Basic Clin Pharmacol Toxicol. 2018;122(1):38-45. DOI: 10.1111/ bcpt.12878 PMID: 28842957 2. Perharič L. Navodila za izdelavo ocene tveganja za zdravje ljudi zaradi izpostavljenosti kemijskim in mikrobiološkim dejavnikom iz okolja z izbranimi poglavji in praktičnimi primeri I. del. Ljubljana: NIJZ; 2017 [cited 2024 Feb 12]. Available from: https://nijz.si/publikacije/navodila- za-izdelavo-ocene-tveganja-za-zdravje-ljudi-zaradi-izpostavljenosti- kemijskim-in-mikrobioloskim-dejavnikom-iz-okolja-z-izbranimi-poglavj- i-in-prakticnimi-primeri-i-del/. 3. Karwacka A, Zamkowska D, Radwan M, Jurewicz J. Exposure to modern, widespread environmental endocrine disrupting chemicals and their effect on the reproductive potential of women: an overview of current epidemiological evidence. Hum Fertil (Camb). 2019;22(1):2-25. DOI: 10.1080/14647273.2017.1358828 PMID: 28758506 4. Oliveira MM, Martins F, Silva MG, Correia E, Videira R, Peixoto F. Use of Parabens (Methyl and Butyl) during the Gestation Period: Mitochondrial Bioenergetics of the Testes and Antioxidant Capacity Alterations in Testes and Other Vital Organs of the F1 Generation. Antioxidants. 2020;9(12):1302. DOI: 10.3390/antiox9121302 PMID: 33353071 132 OKOLJSKO ZDRAVSTVO Zdrav Vestn | marec – april 2024 | Letnik 93 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3487 5. Strømmen K, Lyche JL, Moltu SJ, Müller MH, Blakstad EW, Almaas AN, et al. High urinary concentrations of parabens and bisphenol A in very low birth weight infants. Chemosphere. 2021;271. DOI: 10.1016/j. chemosphere.2021.129570 PMID: 33453489 6. Walker DM, Gore AC. Transgenerational neuroendocrine disruption of reproduction. Nat Rev Endocrinol. 2011;7(4):197-207. DOI: 10.1038/ nrendo.2010.215 PMID: 21263448 7. Uzumcu M, Zama AM, Oruc E. Epigenetic mechanisms in the actions of endocrine-disrupting chemicals: gonadal effects and role in female reproduction. Reprod Domest Anim. 2012;47:338-47. DOI: 10.1111/j.1439- 0531.2012.02096.x PMID: 22827390 8. Xin F, Susiarjo M, Bartolomei MS. Multigenerational and transgenerational effects of endocrine disrupting chemicals: A role for altered epigenetic regulation? Semin Cell Dev Biol. 2015;43:66-75. DOI: 10.1016/j. semcdb.2015.05.008 PMID: 26026600 9. Street ME, Angelini S, Bernasconi S, Burgio E, Cassio A, Catellani C, et al. Current Knowledge on Endocrine Disrupting Chemicals (EDCs) from Animal Biology to Humans, from Pregnancy to Adulthood: Highlights from a National Italian Meeting. Int J Mol Sci. 2018;19(6):1647. DOI: 10.3390/ijms19061647 PMID: 29865233 10. Carlsen E, Giwercman A, Keiding N, Skakkebaek NE. Evidence for decreasing quality of semen during past 50 years. BMJ. 1992;305(6854):609-13. DOI: 10.1136/bmj.305.6854.609 PMID: 1393072 11. Guzick DS, Swan S. The decline of infertility: apparent or real? Fertil Steril. 2006;86(3):524-6. DOI: 10.1016/j.fertnstert.2006.05.027 PMID: 16952501 12. Onuzulu CD, Rotimi OA, Rotimi SO. Epigenetic modifications associated with in utero exposure to endocrine disrupting chemicals BPA, DDT and Pb. Rev Environ Health. 2019;34(4):309-25. DOI: 10.1515/reveh-2018-0059 PMID: 31271561 13. Shi Y, Qi W, Xu Q, Wang Z, Cao X, Zhou L, et al. The role of epigenetics in the reproductive toxicity of environmental endocrine disruptors. Environ Mol Mutagen. 2021;62(1):78-88. DOI: 10.1002/em.22414 PMID: 33217042 14. Buck Louis G, Cooney M, Peterson C. The ovarian dysgenesis syndrome. J Dev Orig Health Dis. 2011;2(1):25-35. DOI: 10.1017/S2040174410000693 15. Johansson HK, Svingen T, Fowler PA, Vinggaard AM, Boberg J. Environmental influences on ovarian dysgenesis - developmental windows sensitive to chemical exposures. Nat Rev Endocrinol. 2017;13(7):400-14. DOI: 10.1038/nrendo.2017.36 PMID: 28450750 16. Ortega-Recalde O, Goikoetxea A, Hore TA, Todd EV, Gemmell NJ. The Genetics and Epigenetics of Sex Change in Fish. Annu Rev Anim Biosci. 2020;8(1):47-69. DOI: 10.1146/annurev-animal-021419-083634 PMID: 31525067 17. Biswas S, Ghosh S, Das S, Maitra S. Female Reproduction: At the Crossroads of Endocrine Disruptors and Epigenetics. Proc Zool Soc. 2021;74(4):532-45. DOI: 10.1007/s12595-021-00403-4 18. Russell S, Patel M, Gilchrist G, Stalker L, Gillis D, Rosenkranz D, et al. Bovine piRNA-like RNAs are associated with both transposable elements and mRNAs. Reproduction. 2017;153(3):305-18. DOI: 10.1530/REP-16- 0620 PMID: 27965401 19. Kelly TL, Trasler JM. Reproductive epigenetics. Clin Genet. 2004;65(4):247- 60. DOI: 10.1111/j.0009-9163.2004.00236.x PMID: 15025714 20. Petkov SG, Reh WA, Anderson GB. Methylation changes in porcine primordial germ cells. Mol Reprod Dev. 2009;76(1):22-30. DOI: 10.1002/ mrd.20926 PMID: 18425774 21. Sato S, Yoshimizu T, Sato E, Matsui Y. Erasure of methylation imprinting of Igf2r during mouse primordial germ-cell development. Mol Reprod Dev. 2003;65(1):41-50. DOI: 10.1002/mrd.10264 PMID: 12658632 22. Allegrucci C, Thurston A, Lucas E, Young L. Epigenetics and the germline. Reproduction. 2005;129(2):137-49. DOI: 10.1530/rep.1.00360 PMID: 15695608 23. Hiura H, Obata Y, Komiyama J, Shirai M, Kono T. Oocyte growth-dependent progression of maternal imprinting in mice. Genes Cells. 2006;11(4):353- 61. DOI: 10.1111/j.1365-2443.2006.00943.x PMID: 16611239 24. Pan Z, Zhang J, Li Q, Li Y, Shi F, Xie Z, et al. Current advances in epigenetic modification and alteration during mammalian ovarian folliculogenesis. J Genet Genomics. 2012;39(3):111-23. DOI: 10.1016/j.jgg.2012.02.004 PMID: 22464470 25. Seki Y, Yamaji M, Yabuta Y, Sano M, Shigeta M, Matsui Y, et al. Cellular dynamics associated with the genome-wide epigenetic reprogramming in migrating primordial germ cells in mice. Development. 2007;134(14):2627-38. DOI: 10.1242/dev.005611 PMID: 17567665 26. Wang Z, Zang C, Cui K, Schones DE, Barski A, Peng W, et al. Genome- wide mapping of HATs and HDACs reveals distinct functions in active and inactive genes. Cell. 2009;138(5):1019-31. DOI: 10.1016/j.cell.2009.06.049 PMID: 19698979 27. Clough E, Moon W, Wang S, Smith K, Hazelrigg T. Histone methylation is required for oogenesis in Drosophila. Development. 2007;134(1):157-65. DOI: 10.1242/dev.02698 PMID: 17164421 28. Khan AU, Krishnamurthy S. Histone modifications as key regulators of transcription. Front Biosci. 2005;10(1-3):866-72. DOI: 10.2741/1580 PMID: 15569624 29. Gu L, Wang Q, Wang CM, Hong Y, Sun SG, Yang SY, et al. Distribution and expression of phosphorylated histone H3 during porcine oocyte maturation. Mol Reprod Dev. 2008;75(1):143-9. DOI: 10.1002/mrd.20706 PMID: 17342732 30. Swales AK, Spears N. Genomic imprinting and reproduction. Reproduction. 2005;130(4):389-99 DOI: 10.1530/rep.1.00395 PMID: 16183857 31. LaVoie HA. Epigenetic control of ovarian function: the emerging role of histone modifications. Mol Cell Endocrinol. 2005;243(1-2):12-8. DOI: 10.1016/j.mce.2005.09.005 PMID: 16219412 32. Jenuwein T, Allis CD. Translating the histone code. Science. 2001;293(5532):1074-80. DOI: 10.1126/science.1063127 PMID: 11498575 33. Hayashi K, Chuva de Sousa Lopes SM, Kaneda M, Tang F, Hajkova P, Lao K, et al. MicroRNA biogenesis is required for mouse primordial germ cell development and spermatogenesis. PLoS One. 2008;3(3). DOI: 10.1371/ journal.pone.0001738 PMID: 18320056 34. Tam OH, Aravin AA, Stein P, Girard A, Murchison EP, Cheloufi S, et al. Pseudogene-derived small interfering RNAs regulate gene expression in mouse oocytes. Nature. 2008;453(7194):534-8. DOI: 10.1038/nature06904 PMID: 18404147 35. Watanabe T, Totoki Y, Toyoda A, Kaneda M, Kuramochi-Miyagawa S, Obata Y, et al. Endogenous siRNAs from naturally formed dsRNAs regulate transcripts in mouse oocytes. Nature. 2008;453(7194):539-43. DOI: 10.1038/nature06908 PMID: 18404146 36. Tang LS, Wang Q, Xiong B, Hou Y, Zhang YZ, Sun QY, et al. Dynamic changes in histone acetylation during sheep oocyte maturation. J Reprod Dev. 2007;53(3):555-61. DOI: 10.1262/jrd.18130 PMID: 17272922 37. Zhao H, Rajkovic A. MicroRNAs and mammalian ovarian development. Semin Reprod Med. 2008;26(6):461-8. DOI: 10.1055/s-0028-1096126 PMID: 18951328 38. Fiedler SD, Carletti MZ, Hong X, Christenson LK. Hormonal regulation of MicroRNA expression in periovulatory mouse mural granulosa cells. Biol Reprod. 2008;79(6):1030-7. DOI: 10.1095/biolreprod.108.069690 PMID: 18716288 39. Koerner MV, Pauler FM, Huang R, Barlow DP. The function of non-coding RNAs in genomic imprinting. Development. 2009;136(11):1771-83. DOI: 10.1242/dev.030403 PMID: 19429783 40. Schneider S, Kaufmann W, Buesen R, van Ravenzwaay B. Vinclozolin— the lack of a transgenerational effect after oral maternal exposure during organogenesis. Reprod Toxicol. 2008;25(3):352-60. DOI: 10.1016/j. reprotox.2008.04.001 PMID: 18485663 41. Inawaka K, Kawabe M, Takahashi S, Doi Y, Tomigahara Y, Tarui H, et al. Maternal exposure to anti-androgenic compounds, vinclozolin, flutamide and procymidone, has no effects on spermatogenesis and DNA methylation in male rats of subsequent generations. Toxicol Appl Pharmacol. 2009;237(2):178-87. DOI: 10.1016/j.taap.2009.03.004 PMID: 19303894 133 PREGLEDNI ZNANSTVENI ČLANEK Vpliv kemičnih motilcev endokrinega sistema na epigenetiko in delovanje jajčnika 42. Schneider S, Marxfeld H, Gröters S, Buesen R, van Ravenzwaay B. Vinclozolin—no transgenerational inheritance of anti-androgenic effects after maternal exposure during organogenesis via the intraperitoneal route. Reprod Toxicol. 2013;37:6-14. DOI: 10.1016/j.reprotox.2012.12.003 PMID: 23313085 43. Zama AM, Uzumcu M. Fetal and neonatal exposure to the endocrine disruptor methoxychlor causes epigenetic alterations in adult ovarian genes. Endocrinology. 2009;150(10):4681-91. DOI: 10.1210/en.2009-0499 PMID: 19589859 44. Jefferson WN, Couse JF, Padilla-Banks E, Korach KS, Newbold RR. Neonatal exposure to genistein induces estrogen receptor (ER)alpha expression and multioocyte follicles in the maturing mouse ovary: evidence for ERbeta-mediated and nonestrogenic actions. Biol Reprod. 2002;67(4):1285-96. DOI: 10.1095/biolreprod67.4.1285 PMID: 12297547 45. Jefferson W, Newbold R, Padilla-Banks E, Pepling M. Neonatal genistein treatment alters ovarian differentiation in the mouse: inhibition of oocyte nest breakdown and increased oocyte survival. Biol Reprod. 2006;74(1):161-8. DOI: 10.1095/biolreprod.105.045724 PMID: 16192398 46. Armenti AE, Zama AM, Passantino L, Uzumcu M. Developmental methoxychlor exposure affects multiple reproductive parameters and ovarian folliculogenesis and gene expression in adult rats. Toxicol Appl Pharmacol. 2008;233(2):286-96. DOI: 10.1016/j.taap.2008.09.010 PMID: 18848953 47. Couse JF, Korach KS. Estrogen receptor-alpha mediates the detrimental effects of neonatal diethylstilbestrol (DES) exposure in the murine reproductive tract. Toxicology. 2004;205(1-2):55-63. DOI: 10.1016/j. tox.2004.06.046 PMID: 15458790 48. Kirigaya A, Kim H, Hayashi S, Chambon P, Watanabe H, Lguchi T, et al. Involvement of estrogen receptor beta in the induction of polyovular follicles in mouse ovaries exposed neonatally to diethylstilbestrol. Zool Sci. 2009;26(10):704-12. DOI: 10.2108/zsj.26.704 PMID: 19832683 49. Zama AM, Uzumcu M. Epigenetic effects of endocrine-disrupting chemicals on female reproduction: an ovarian perspective. Front Neuroendocrinol. 2010;31(4):420-39. DOI: 10.1016/j.yfrne.2010.06.003 PMID: 20609371 50. Yoon K, Kwack SJ, Kim HS, Lee BM. Estrogenic endocrine-disrupting chemicals: molecular mechanisms of actions on putative human diseases. J Toxicol Environ Health B Crit Rev. 2014;17(3):127-74. DOI: 10.1080/10937404.2014.882194 PMID: 24749480 51. Orphanides G, Reinberg D. A unified theory of gene expression. Cell. 2002;108(4):439-51. DOI: 10.1016/S0092-8674(02)00655-4 PMID: 11909516 52. Li S, Hursting SD, Davis BJ, McLachlan JA, Barrett JC. Environmental exposure, DNA methylation, and gene regulation: lessons from diethylstilbesterol-induced cancers. Ann N Y Acad Sci. 2003;983(1):161-9. DOI: 10.1111/j.1749-6632.2003.tb05971.x PMID: 12724221 53. Hall JM, Korach KS. Endocrine disrupting chemicals promote the growth of ovarian cancer cells via the ER-CXCL12-CXCR4 signaling axis. Mol Carcinog. 2013;52(9):715-25. DOI: 10.1002/mc.21913 PMID: 22549810 54. Knower KC, To SQ, Leung YK, Ho SM, Clyne CD. Endocrine disruption of the epigenome: a breast cancer link. Endocr Relat Cancer. 2014;21(2):T33- 55. DOI: 10.1530/ERC-13-0513 PMID: 24532474 55. Kortenkamp A. Are cadmium and other heavy metal compounds acting as endocrine disrupters? Met Ions Life Sci. 2011;8:305-17. PMID: 21473385 56. Samtani R, Sharma N, Garg D. Effects of Endocrine-Disrupting Chemicals and Epigenetic Modifications in Ovarian Cancer: A Review. Reprod Sci. 2018;25(1):7-18. DOI: 10.1177/1933719117711261 PMID: 28602118 57. Romagnolo DF, Daniels KD, Grunwald JT, Ramos SA, Propper CR, Selmin OI. Epigenetics of breast cancer: modifying role of environmental and bioactive food compounds. Mol Nutr Food Res. 2016;60(6):1310-29. DOI: 10.1002/mnfr.201501063 PMID: 27144894 58. Ahluwalia A, Hurteau JA, Bigsby RM, Nephew KP. DNA methylation in ovarian cancer. II. Expression of DNA methyltransferases in ovarian cancer cell lines and normal ovarian epithelial cells. Gynecol Oncol. 2001;82(2):299-304. DOI: 10.1006/gyno.2001.6284 PMID: 11531283 59. Jamil Z, Fatima SS, Ahmed K, Malik R. Anti-Mullerian Hormone: Above and Beyond Conventional Ovarian Reserve Markers. Dis Markers. 2016;2016. DOI: 10.1155/2016/5246217 PMID: 26977116 60. Santangeli S, Consales C, Pacchierotti F, Habibi HR, Carnevali O. Transgenerational effects of BPA on female reproduction. Sci Total Environ. 2019;685:1294-305. DOI: 10.1016/j.scitotenv.2019.06.029 PMID: 31272786 61. Laing LV, Viana J, Dempster EL, Trznadel M, Trunkfield LA, Uren Webster TM, et al. Bisphenol A causes reproductive toxicity, decreases dnmt1 transcription, and reduces global DNA methylation in breeding zebrafish (Danio rerio). Epigenetics. 2016;11(7):526-38. DOI: 10.1080/15592294.2016.1182272 PMID: 27120497 62. Santangeli S, Maradonna F, Gioacchini G, Cobellis G, Piccinetti CC, Dalla Valle L, et al. BPA-Induced Deregulation Of Epigenetic Patterns: Effects On Female Zebrafish Reproduction. Sci Rep. 2016;6(1):21982. DOI: 10.1038/ srep21982 PMID: 26911650 63. Santangeli S, Maradonna F, Olivotto I, Piccinetti CC, Gioacchini G, Carnevali O. Effects of BPA on female reproductive function: the involvement of epigenetic mechanism. Gen Comp Endocrinol. 2017;245:122-6. DOI: 10.1016/j.ygcen.2016.08.010 PMID: 27591071 64. Lite C, Ahmed SS, Santosh W, Seetharaman B. Prenatal exposure to bisphenol-A altered miRNA-224 and protein expression of aromatase in ovarian granulosa cells concomitant with elevated serum estradiol levels in F1 adult offspring. J Biochem Mol Toxicol. 2019;33(6). DOI: 10.1002/ jbt.22317 PMID: 30817060 65. Sabry R, Saleh AC, Stalker L, LaMarre J, Favetta LA. Effects of bisphenol A and bisphenol S on microRNA expression during bovine (Bos taurus) oocyte maturation and early embryo development. Reprod Toxicol. 2021;99:96-108. DOI: 10.1016/j.reprotox.2020.12.001 PMID: 33285269 66. Veiga-Lopez A, Luense LJ, Christenson LK, Padmanabhan V. Developmental programming: gestational bisphenol-A treatment alters trajectory of fetal ovarian gene expression. Endocrinology. 2013;154(5):1873-84. DOI: 10.1210/en.2012-2129 PMID: 23525218 67. Sabry R, Yamate J, Favetta L, LaMarre J. MicroRNAs: potential targets and agents of endocrine disruption in female reproduction. J Toxicol Pathol. 2019;32(4):213-21. DOI: 10.1293/tox.2019-0054 PMID: 31719748 68. Zhang X, Ji M, Tan X, Yu K, Xu L, Chen G, et al. Role of epigenetic regulation of Igf2 and H19 in 2,3,7,8-Tetrachlorobenzo-p-dioxin (TCDD)-induced ovarian toxicity in offspring rats. Toxicol Lett. 2019;311:98-104. DOI: 10.1016/j.toxlet.2019.04.034 PMID: 31063829 69. Wu Q, Ohsako S, Ishimura R, Suzuki JS, Tohyama C. Exposure of mouse preimplantation embryos to 2,3,7,8-tetrachlorodibenzo-p-dioxin (TCDD) alters the methylation status of imprinted genes H19 and Igf2. Biol Reprod. 2004;70(6):1790-7. DOI: 10.1095/biolreprod.103.025387 PMID: 14960483 70. Li L, Zhang T, Qin XS, Ge W, Ma HG, Sun LL, et al. Exposure to diethylhexyl phthalate (DEHP) results in a heritable modification of imprint genes DNA methylation in mouse oocytes. Mol Biol Rep. 2014;41(3):1227-35. DOI: 10.1007/s11033-013-2967-7 PMID: 24390239 71. Rattan S, Brehm E, Gao L, Niermann S, Flaws JA. Prenatal exposure to di(2- ethylhexyl) phthalate disrupts ovarian function in a transgenerational manner in female mice. Biol Reprod. 2018;98(1):130-45. DOI: 10.1093/ biolre/iox154 PMID: 29165555 72. Kawano M, Qin XY, Yoshida M, Fukuda T, Nansai H, Hayashi Y, et al. Peroxisome proliferator-activated receptor α mediates di-(2-ethylhexyl) phthalate transgenerational repression of ovarian Esr1 expression in female mice. Toxicol Lett. 2014;228(3):235-40. DOI: 10.1016/j. toxlet.2014.04.019 PMID: 24811840 73. Xu C, Chen JA, Qiu Z, Zhao Q, Luo J, Yang L, et al. Ovotoxicity and PPAR-mediated aromatase downregulation in female Sprague-Dawley rats following combined oral exposure to benzo[a]pyrene and di-(2- ethylhexyl) phthalate. Toxicol Lett. 2010;199(3):323-32. DOI: 10.1016/j. toxlet.2010.09.015 PMID: 20920559 134 OKOLJSKO ZDRAVSTVO Zdrav Vestn | marec – april 2024 | Letnik 93 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3487 74. Nilsson E, Larsen G, Manikkam M, Guerrero-Bosagna C, Savenkova MI, Skinner MK. Environmentally induced epigenetic transgenerational inheritance of ovarian disease. PLoS One. 2012;7(5). DOI: 10.1371/ journal.pone.0036129 PMID: 22570695 75. Nilsson E, Klukovich R, Sadler-Riggleman I, Beck D, Xie Y, Yan W, et al. Environmental toxicant induced epigenetic transgenerational inheritance of ovarian pathology and granulosa cell epigenome and transcriptome alterations: ancestral origins of polycystic ovarian syndrome and primary ovarian insufiency. Epigenetics. 2018;13(8):875- 95. DOI: 10.1080/15592294.2018.1521223 PMID: 30207508 76. Jefferson WN, Chevalier DM, Phelps JY, Cantor AM, Padilla-Banks E, Newbold RR, et al. Persistently altered epigenetic marks in the mouse uterus after neonatal estrogen exposure. Mol Endocrinol. 2013;27(10):1666-77. DOI: 10.1210/me.2013-1211 PMID: 24002655 77. Legoff L, Dali O, D’Cruz SC, Suglia A, Gely-Pernot A, Hémery C, et al. Ovarian dysfunction following prenatal exposure to an insecticide, chlordecone, associates with altered epigenetic features. Epigenetics Chromatin. 2019;12(1):29. DOI: 10.1186/s13072-019-0276-7 PMID: 31084621 78. Christensen BC, Marsit CJ. Epigenomics in environmental health. Front Genet. 2011(1):84. DOI: 10.3389/fgene.2011.00084 PMID: 22303378 79. Grindler NM, Vanderlinden L, Karthikraj R, Kannan K, Teal S, Polotsky AJ, et al. Exposure to Phthalate, an Endocrine Disrupting Chemical, Alters the First Trimester Placental Methylome and Transcriptome in Women. Sci Rep. 2018;8(1):6086. DOI: 10.1038/s41598-018-24505-w PMID: 29666409 80. LaRocca J, Binder AM, McElrath TF, Michels KB. The impact of first trimester phthalate and phenol exposure on IGF2/H19 genomic imprinting and birth outcomes. Environ Res. 2014;133:396-406. DOI: 10.1016/j.envres.2014.04.032 PMID: 24972507 81. Huen K, Calafat AM, Bradman A, Yousefi P, Eskenazi B, Holland N. Maternal phthalate exposure during pregnancy is associated with DNA methylation of LINE-1 and Alu repetitive elements in Mexican-American children. Environ Res. 2016;148:55-62. DOI: 10.1016/j.envres.2016.03.025 PMID: 27019040 82. Montrose L, Padmanabhan V, Goodrich JM, Domino SE, Treadwell MC, Meeker JD, et al. Maternal levels of endocrine disrupting chemicals in the first trimester of pregnancy are associated with infant cord blood DNA methylation. Epigenetics. 2018;13(3):301-9. DOI: 10.1080/15592294.2018.1448680 PMID: 29513082 83. Tindula G, Murphy SK, Grenier C, Huang Z, Huen K, Escudero-Fung M, et al. DNA methylation of imprinted genes in Mexican-American newborn children with prenatal phthalate exposure. Epigenomics. 2018;10(7):1011-26. DOI: 10.2217/epi-2017-0178 PMID: 29957030 84. Solomon O, Yousefi P, Huen K, Gunier RB, Escudero-Fung M, Barcellos LF, et al. Prenatal phthalate exposure and altered patterns of DNA methylation in cord blood. Environ Mol Mutagen. 2017;58(6):398-410. DOI: 10.1002/em.22095 PMID: 28556291 85. Miura R, Ikeda-Araki A, Ishihara T, Miyake K, Miyashita C, Nakajima T, et al. Effect of prenatal exposure to phthalates on epigenome-wide DNA methylations in cord blood and implications for fetal growth: The Hokkaido Study on Environment and Children’s Health. Sci Total Environ. 2021;783. DOI: 10.1016/j.scitotenv.2021.147035 PMID: 33872906 86. Chen CH, Jiang SS, Chang IS, Wen HJ, Sun CW, Wang SL. Association between fetal exposure to phthalate endocrine disruptor and genome- wide DNA methylation at birth. Environ Res. 2018;162:261-70. DOI: 10.1016/j.envres.2018.01.009 PMID: 29367177 87. Ding T, Yan W, Zhou T, Shen W, Wang T, Li M, et al. Endocrine disrupting chemicals impact on ovarian aging: evidence from epidemiological and experimental evidence. Environ Pollut. 2022;305. DOI: 10.1016/j. envpol.2022.119269 PMID: 35405219 88. Özel Ş, Tokmak A, Aykut O, Aktulay A, Hançerlioğulları N, Engin Ustun Y. Serum levels of phthalates and bisphenol-A in patients with primary ovarian insufficiency. Gynecol Endocrinol. 2019;35(4):364-7. DOI: 10.1080/09513590.2018.1534951 PMID: 30638094 89. Ziv-Gal A, Flaws JA. Evidence for bisphenol A-induced female infertility: a review (2007-2016). Fertil Steril. 2016;106(4):827-56. DOI: 10.1016/j. fertnstert.2016.06.027 PMID: 27417731 90. Fang H, Tong W, Perkins R, Soto AM, Prechtl NV, Sheehan DM. Quantitative comparisons of in vitro assays for estrogenic activities. Environ Health Perspect. 2000;108(8):723-9. DOI: 10.1289/ehp.00108723 PMID: 10964792 91. Alonso-Magdalena P, Ropero AB, Soriano S, García-Arévalo M, Ripoll C, Fuentes E, et al. Bisphenol-A acts as a potent estrogen via non-classical estrogen triggered pathways. Mol Cell Endocrinol. 2012;355(2):201-7. DOI: 10.1016/j.mce.2011.12.012 PMID: 22227557 92. Alonso-Magdalena P, Ropero AB, Carrera MP, Cederroth CR, Baquié M, Gauthier BR, et al. Pancreatic insulin content regulation by the estrogen receptor ER alpha. PLoS One. 2008;3(4). DOI: 10.1371/journal. pone.0002069 PMID: 18446233 93. Kortenkamp A. Low dose mixture effects of endocrine disrupters: implications for risk assessment and epidemiology. Int J Androl. 2008;31(2):233-40. DOI: 10.1111/j.1365-2605.2007.00862.x PMID: 18248400 94. Skledar DG, Mašič LP. In vitro estrogenic activity of binary and multicomponent mixtures with bisphenol A. Sci Total Environ. 2020;707. DOI: 10.1016/j.scitotenv.2019.135211 PMID: 31869609 95. Thrupp TJ, Runnalls TJ, Scholze M, Kugathas S, Kortenkamp A, Sumpter JP. The consequences of exposure to mixtures of chemicals: something from ‘nothing’ and ‘a lot from a little’ when fish are exposed to steroid hormones. Sci Total Environ. 2018;619-620:1482-92. DOI: 10.1016/j. scitotenv.2017.11.081 PMID: 29734624 96. Durcik M, Grobin A, Roškar R, Trontelj J, Peterlin Mašič L. Estrogenic potency of endocrine disrupting chemicals and their mixtures detected in environmental waters and wastewaters. Chemosphere. 2023;330. DOI: 10.1016/j.chemosphere.2023.138712 PMID: 37068617 97. Manikkam M, Guerrero-Bosagna C, Tracey R, Haque MM, Skinner MK. Transgenerational actions of environmental compounds on reproductive disease and identification of epigenetic biomarkers of ancestral exposures. PLoS One. 2012;7(2). DOI: 10.1371/journal.pone.0031901 PMID: 22389676 98. Trasande L, Zoeller RT, Hass U, Kortenkamp A, Grandjean P, Myers JP, et al. Burden of disease and costs of exposure to endocrine disrupting chemicals in the European Union: an updated analysis. Andrology. 2016;4(4):565-72. DOI: 10.1111/andr.12178 PMID: 27003928 99. Patkin EL, Grudinina NA, Sasina LK, Noniashvili EM, Pavlinova LI, Suchkova IO, et al. Asymmetric DNA methylation between sister chromatids of metaphase chromosomes in mouse embryos upon bisphenol A action. Reprod Toxicol. 2017;74:1-9. DOI: 10.1016/j.reprotox.2017.08.017 PMID: 28843703 100. Susiarjo M, Sasson I, Mesaros C, Bartolomei MS. Bisphenol a exposure disrupts genomic imprinting in the mouse. PLoS Genet. 2013;9(4). DOI: 10.1371/journal.pgen.1003401 PMID: 23593014 101. Dolinoy DC, Huang D, Jirtle RL. Maternal nutrient supplementation counteracts bisphenol A-induced DNA hypomethylation in early development. Proc Natl Acad Sci USA. 2007;104(32):13056-61. DOI: 10.1073/pnas.0703739104 PMID: 17670942 102. Chao HH, Zhang XF, Chen B, Pan B, Zhang LJ, Li L, et al. Bisphenol A exposure modifies methylation of imprinted genes in mouse oocytes via the estrogen receptor signaling pathway. Histochem Cell Biol. 2012;137(2):249-59. DOI: 10.1007/s00418-011-0894-z PMID: 22131059 103. Liu Y, Zhang Y, Tao S, Guan Y, Zhang T, Wang Z. Global DNA methylation in gonads of adult zebrafish Danio rerio under bisphenol A exposure. Ecotoxicol Environ Saf. 2016;130:124-32. DOI: 10.1016/j. ecoenv.2016.04.012 PMID: 27101439 104. Zhang XF, Zhang LJ, Feng YN, Chen B, Feng YM, Liang GJ, et al. Bisphenol A exposure modifies DNA methylation of imprint genes in mouse fetal germ cells. Mol Biol Rep. 2012;39(9):8621-8. DOI: 10.1007/s11033-012- 1716-7 PMID: 22699882 105. Brehm E, Rattan S, Gao L, Flaws JA. Prenatal Exposure to Di(2-Ethylhexyl) Phthalate Causes Long-Term Transgenerational Effects on Female Reproduction in Mice. Endocrinology. 2018;159(2):795-809. DOI: 10.1210/ en.2017-03004 PMID: 29228129