—    205    —
S i r o t a
y(Božična sličica. SpJsaL Ivo Blaž
Ležal je na trdi slaml in bolno mu je bilo pri srcu,  dasi je plavala nad  zemljo sveta noč z vsemi   bajnimi sanjami in toplimi   pozdravi tam iz daljave,   kjer gore zvezde in sni-vajo angelci z napol odprtimi očmi. Težko 4« &*o in bolno J* pri srcu  pastirju  Jurčku.   Kako bi  mu ne bilo,  saj  je bil sirota, uboga, zapuščena osamljena sirota, brez matere, brez očeta, brez bitja, ki bi ^ačustvovalo z mlado, rahlo njegovo dušo.
Oospodar ga je pognal v slamo. V hlev naj gre, k živini. Po leti jo-jfi-pa&el in-spomladi in jeseni/ in bilo mu je pri srcu pri - ' jetno,  če je zapel na visoki skalini ali pa v košati senci širokega hrasta.  Živina  mu je bila  ljuba,   tako se  je  je navadil, M, se ni mogel ločiti od nje.   Pribrila je pa mrzla burja, slana je padla na travnike,  na loge in pašnike,  uvele so cvetke,   trava se je sušila. Tedaj je pa nphalo veselje.   Doma je moral ostati in poslušati gospodarja, ki se je ob vsaki priliki jezil nad njim.  ln tudi nocoj ga je poslal k živini takoj po molitvi.
»Spat pojdi na slamo!" je dejal. In Jurček je slušal in odšel. Nekdaj je berač umiral na slami. Ves slaboten je bil in betežen. Legel je zvečer in drugo jutro so ga dobili mrtvega. Zabuhlo je bilo obličje, noge in roke otekle.  Rad je pil, in vino ga je uničilo.
,,Kaj bi bilo,  če bi zdajle prišel", si je mislil Jurček.   Skoro strah ga je bilo. Ves premražen bi bil in vinjen  in bi se opotekel in bi padel nanj. Jurček je zastokal in je boječe pogledal naokrog. Ničesar drugega xii videl kot temo, temo na desni, temo na levi.
Sivka je včasih vzdihnila, kot bi čutila Jurčkovo bolečino in vedela, da je sirota brez doma.
,,Kako grd je pijanec! — Nikoli ne bom preveč pil, o, ne! — Težko mu mora biti, ko se zave, da zapravlja svoje življenje. In zadnja ura mu mora biti težka, in kako ga mora tiščati k tlom! Vest se oglaša, vpije za njitn in pred njim in okrog njega: nDušo si prodal!<:
Sveta noč je plavala v zatopljenih obrisih nad zemljo; nad gozdovi je plavala, in zašumeli so tiho, božično uspavanko, md prostranimi logi in polji je plavala. Z belim snegom so bila krita in spavala so pod belo odejo mirno in udano kakor dete v ozki zibelki. Mraz je bil tam zunaj, bril je lahen vetrič okrog vogiov, drevesa so vztrepetala; sneg, ki se je preje zibal na vejah, je drsel na tla. Na nebu so migljale zvezde. Tako jasne so bile in čiste, kakor bi jih bil kdo opral v kristalni vodi tam kraj vasi. In mesec se je smehljal za goro napol, napol vrh nje in metal blede žarke po širni naravi. In v taki noči so zapeli angeli z lepimi, ubranimi glasovi slavospev Gospodu nebes in zemlje: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji . . .J"
— 206 —                    
V taki noči je bil fudi Jurček svoje dni srečen. Skupaj je bil z materjo in očetom, pri jaslicah so bili in molili. Kakšno veselje je imel z jaslicami in koliko se je trudil, da jih je naredil lepo! Posebno je skrbel za hlevček in za malega, tako krasnega Jezuščka, ki se mu je smehljal kot najblaipejše dete na svetu. Ali oče ni bil tako vcsel tega večera. Njegov oče je bil revež, ki je lezel radi pijače v grob. Kako žalosten je bil Jurček, ko ga je videl, vsega revnega in slabotnega. Domov je prihajal z dnevnega dela — pri sosedu je morda pomagal kopati, — pa se je opotekal in padal na tla« Materi je bilo to težko in Jurčku tudi. In mati je nosila liho in vdano križ, bledela je in delala in trpela.
Oče je pa popival in hodil po gostilnah. V mrzli noči se je pa pre-hladil v jarku ob cesti, kjer je obležal, in teden dni potem je umrl.
Tudi matf ni nosiia več dolgo teže življenja. UmrlS je kmalu za sušico.
Jurček je jokal in vzdihoval za očetom in materjo in ju klica) iz grobov. A mrtveci ne vstajajo.
Moral je s trebuhom za kruhom, še tako mlad, če je hotel živeti. Kako bridko se tnu je zdeloto! Drugi sedc pri polnih rnizah in se goste, on pa sirota brez dotna.
S culo v roki je stopal po cesti.
Tako lep je bil svet okoli njega! Povsod so žvrgoleli ptički in pole-tavali pod jasno nebo. In klanjalo se je nebo zemlji in jo poljubljalo tam daleč nad gorami. Žitno polje je Šumelo in se valovilo in vznemirjalo vsled lahnega vetra. Lastovice so letale nad njim in pele mlademu jutru.
On je bil pa žalosten. In šel je naprej in je trkal po hišah na vrata in prosil, naj ga vsprejmejo za pastirja. Niso ga hoteli, Poprosil jih je za košček kruha. Dali so mu tenak odrezek, ga giedali postrani, zrnerjalhttv, zapodili.   In šel je naprej in trkal ie in prosil in naposled dobil. 
Ob teh mislih je zaspal.                                                u
Tiho je bilo vse naokrog. Le lahno dihanje mlade sirote se je slišalo, in globoki dihi živine, ki je ležala na slami kot Jurček, samo nekoliko bolj umazani.
Zašumelo je nalahko. ln pristopil je božji angel, ves svetal in bel. Lepe jaslice je držal v roki in zvezdo vodnico. In vse je bilo naenkrat krasno in novo kot v kristalnem gradu kosmatega moža, ki biva pod vodo. ln mati je pristopila in oče je prišel; zadnji je bil, negotov mu je bil korak in počasen, obličje uvelo in žalobno. Oloboke gube so bile zarezane v njem. In začeli so se razgovarjati o lepofi božji in o minljivosfi posvetnih sivari. Lepo še cvete danes cvetka, jutri jo vzame slana.
Jezušček se je smehljal, in Jurček se je smehljal.
Odprla so se vrata. V hlev jc stopil veliki hlapec. Bližal se je Jurčkovemu ležišču.
»Vstani, vstani, Jure! Pojdi k polnočnici!" je klical in prijel siroto za glavo.
,,Kaj me budiš, kaj me budiš? Kako lepo je bilo: Jezušček in jaslice, in očeta sem videl in mater."
—    207    -
»Kaj se ti sanja? K polnočnici!"                                                 .    •
Vstal je Jurček, se odpravil in odšel.
Zvon je zaklenkal. Lahni, tajni, skoro boječi so bili v začetku glasovi, potem pa vedno jačji in blagoglasnejši. In hiteli so čez polje kot ladja čez široko morje in udarjali so na šrce slehernega. Starec jih je bil vesel in deca in otročiči —  vsi, vsi. —
V cerkvi je bilo vse svetlo. Na vseh lestencih, ki so viseli izpod va-lovitega stropa in se blesteli kot lahni biseri v/kronah kr^ljevjji, so gorele sveče in razsvetljevale tjožji hram. In na oltarju so gorele sveče, in se ble-stele. Go$pod župnik i^^P«^ in gospod učitelj in vsi pevcjf^ln bilo je gin-Ijivo in p^pfno kot v raju.
Tudi Jurček je bi! vesel. Zdelo se mu je, da se rnu od nekod smehlja Jezušček, zato se je nasmehljal tudi on.
Zunaj je pa plavala svcta noč nad zemljo ....