A. M. SLOMŠEK V SLIKAH DR. FR. KOVAČIČ Ohranilo se je precejšnje število Slomšekovih slik,* ki 4 so nastale bolj ali manj go tovo še za njegovega življe nja. Poleg zgolj umetniške tehnike pride pri njih pre soji v poštev zlasti, v koliki meri predstavljajo Slomše- ka, kakršen je v resnici bil. Glede tega vprašanja je tre ba upoštevati tudi opis nje gove osebnosti, kakor ga je podal Košar, in pa pričeva nje že rajnega Friderika Levrerja in še živečega Gre gorja Hrepevnika pri Sv. Slikašt-2 Križu pri Rogaški Slatini. V naslednjem se omejimo le na slike, ki so nastale za Slomšekovega življenja ali kmalu po smrti pod svežim dojmom živega Slomšeka. 1. Nobenega sledu ni, da bi se bil dal Slomšek slikati pred nastopom škofovske službe, zatorej je treba imeti za najstarejšo sliko tisto, ki je po nje govem lastnem pričevanju nastala leta 1847., ne- dolgo potem ko je postal škof. Slika je signirana: H. Hanson. Ni mogoče misliti, da bi bil škof dal delati svoj portret pri kakem brezpomembnem za kotnem slikarju, a začudo imena Hanson ni zaslediti v nobenem leksikonu. Hansonova, pozneje tudi lito- grafirana slika, predstavlja škofa kot vitkega, visoko raslega mladega moža s tankim dolgim vratom in s podolgovato drobno glavo. Kakor na vseh drugih slikah ima ob sencih močne zalizke, spredaj pa se lasje spuščajo v večjem šopu in manjših pramih od desne proti levemu očesu, oči so precej velike, nos raven in na koncu nekoliko upognjen navzgor. S to sliko pa Slomšek sam ni bil zadovoljen, kakor piše Bleiweisu 5. jun. 1853, češ da se slika iz 1. 1847. ni posrečila ter bi bilo malo pomagano njunim pri jateljem, če bi bil na sliki pravilen, le podpis in bi si vsak zraven mislil: »Tako ne izgleda naš Slomšek«.1 Vse druge slike in tudi fotografije predstavljajo Slomšeka s krajšim vratom in bolj okroglim licem, torej je slika iz leta 1847. netočna. 2. Po starosti sledi senčna tuširana risba, ki jo je leta 1850. napravil neki Aleksander Nepocitec. Kaj natančnejšega se o tem možu ne da dognati, škof je menda tudi ni kaj upošteval; našla se je v njegovi zapuščini med raznimi papirji. Risba nam kaže le profil desne strani, pa je veliko bližja poznejšim sli kam in fotografiji, kakor pa Hansonovi sliki iz 1. 1847. Glava, muceta in desna roka so črne, kolar in roket bela, naprsni križec, prstan in obreza knjige v desni roki so pozlačeni. Iz naslednjih let do 1859 ni datirana nobena Slom- šekova slika. Mislimo pa, da je v to dobo uvrstiti: * Z pisanje Slomšek - Slomšeka odgovarja g. pisatelj sam. Uredništvo s tem ne soglaša. Op. ur. 1 AZN I, str. 318. 3. Oljnato sliko na platno, ki je sedaj last gospo dične Pavline Slugove v Celju. Slomšek je še razme roma mlad, iskre oči gledajo naravnost v gledalca, nos je raven in zašiljen, ustni lahno odprti, talar pod brado ima široko odprtino, obraz je nekam me lanholično resnoben. Kdo bi bil utegnil napraviti to sliko? Prišla je v Celje iz Braslovč, kjer je nekdaj visela v cerkovnikovem stanovanju. Iz Slomšekovih pisem Stojanu vemo, da je imel Stojan cerkovnika, ki je bil slikar samouk. Leta 1845. je poslal Stojan, takrat župnik na Gomilskem, kano niku Slomšeku risbo svojega cerkovnika Ignacija župana za naslovno stran svojih Evangelijev. Slom šek je nasvetoval nekaj popravkov, vobče pa je bil s sliko zadovoljen on, pa tudi škof (Kutnar) in ka noniki. Slika je res v Stojanovih Evangelijih; jeklo- rez je napravil Karol Maver v Niirnbergu. Slomšek je bil pripravljen dati županu po 20 gl srebra letne podpore, če bi šel v kako slikarsko šolo; a do tega ni prišlo. Slomšek je obžaloval, da župan ni šel v šolo in je še pozneje sprejel v »Drobtinice« 1. 1847. za naslovno stran županovo sliko sv. Maksimilijana. L. 1846. se je Stojan preselil v Braslovče, pa je župana vzel s seboj kot cerkovnika. Najbrž je župan napravil to sliko za Stojana in jo je po Stojanovi smrti (1863) vzel v svoje stanovanje, od koder je pozneje prišla v Celje. Slika je medtem precej otem- nela, najnovejša restavracija se po sodbi strokov njakov ni posrečila. Naša fotografija je narejena še pred restavracijo slike. 4. Iz leta 1859. imamo datirani dve sliki od istega umetnika. Ta je jezuit Friderik Rinn. Ena slika sega blizu do kolen, druga obsega samo poprsje. Na obeh je obraz obrnjen nekoliko z leve na desno in sta popolnoma enaki. Ta slika v marsičem odstopa od drugih Slomšekovih slik, ki so nastale še za njego vega življenja. Lasje se spuščajo skoraj navpično v ločenih pramih na čelo, dočim so na drugih slikah počesani od leve na desno. Velike oči gledajo na desno, krog usten lahen dobrohoten nasmeh, nos kakor pri drugih slikah, podočne kosti so precej močne. Obraz kaže nekaj žensko-milega. Če res od govarja Slomšeku, kakršen je bil okrog 1. 1859., bi rekli, da je bil podoben svoji materi, dasi njene slike kajpada nimamo. — Obe sliki sta v barvah naslikani na karton in sta bili shranjeni v Slomšekovi zapu ščini. 5. Slomšekova oljnata slika, ki je last tiskarne sv. Cirila v Mariboru. To sliko je kupila Cirilova tiskarna 1935 od Urbana Horvata, bivšega knjigoveza v No vem mestu. Daroval jo je bojda svoj čas »neki« ma riborski kanonik »nekemu« kanoniku v Novem me stu, od njega pa je prišla v roke imenovanemu Ur banu Horvatu. Imeni teh dveh kanonikov sta neznani. Mariborski kanonik je bil najbrž Mihael Piki, ožji in zaupni prijatelj Slomšekov (t 25. jan. 1867). — Ohranilo se je pismo, ki ga je 12. novembra 1860 pisala iz Gradca hči graškega umetnika Josipa Tun- KRONIKA 19 Slika št. 1 Slika št. 11 Razne »like Antona Martina Slomšeka Slika št. 10 nerja nekemu kanoniku v Mariboru, naj pregovori škofa, da bo »sedel« njenemu očetu. Naslovni ovitek pisma se ni ohranil, skoraj gotovo pa je bil to Piki. Dalje piše, da je njen oče videl pred kratkim v neki izložbi Slomšekovo sliko, ki da je prava nakaza. Zato naj škof žrtvuje dve do tri ure, da njen oče napravi boljšo sliko. Ker je bil Tunner v prijateljskih stikih s Slomšekom, je skoraj gotovo napravil to sliko. Če se primerja mešanje barv na tej sliki z barvami na oltarni sliki v cerkvi sv. Alojzija, se čudovito ujemajo; zatorej je upravičen sklep, da je naša slika pod št. 5. Tunnerjevo delo, ki kaže res boljšega umetnika. 6. »Kosarjeva slika«. Imenujemo jo Kosarjevo, ker jo je on prvi objavil v nemškem Slomšekovem življenjepisu in potem tudi v »Drobtinicah« za 1. 1863. ter jo zelo hvali. Jeklorez je napravil avstrij ski umetniški zavod v Trstu. Kdo je napravil sliko, nam žal Košar ni povedal, tudi se ne ve, kje je izvir nik te slike. Po »Kosarjevi« sliki so pozneje izdelo vali druge slike in je ta najbolj popularna. Toda imamo še vrsto slik, ki so nastale zadnja leta Slomšekovega življenja. Stari ljudje, ki so še poznali Slomšeka, so trdili in trde, da so podobne Slomšeku in da so take, kakršen je bil. O teh slikah se vzdržuje tradicija, da jih je slikal neki dijak, po drugih bogo- slovec, po tretjih neki duhovnik. Imena se nihče ne spominja. 7. Slika gospe Marije Schneider. Gospa Schneider, roj. žnidarič, pastorka rajnega profesorja Ivana Maj- cigerja (t 16. avg. 1909), se spominja, da je to sliko dala napraviti njena teta Jožefa roj. Senekovič, žena notarja Alojzija Kolleggerja, ki je bil v prijateljskih zvezah s Škofom Slomšekom ter je zanj opravljal pravne posle, zlasti pri prodaji in nakupu škofovskih posestev po preselitvi škofijskega sedeža. Slomšek je večkrat zahajal v njihovo hišo ter ga je gospa naprosila, da je »sedel« nekemu dijaku, čigar imena se pa ne spominja. To je bilo par mesecev pred škofovo smrtjo. Popolnoma je bila dogotovljena slika šele po njegovi smrti. To sliko je potem gospa Kolleg- ger čuvala kot dragoceno svetinjo do svoje smrti 15. avg. 1886. Po njeni smrti jo je dobila nečakinja Marija, omožena Schneider, ki jo še sedaj hrani. Kdo bi utegnil biti tisti dijak, ki je sliko napravil? Srečno naključje je odkrilo tudi to, česar se živi ljudje ne spominjajo več. Dne 2. jan. 1936 mi piše g. G. Ferme, župnik pri Novi Štifti, da se je ob čitanju mojega članka o slikah Slomšekovih (II. 122—1251) spomnil pripovedovanja rajnega dekana v Gornjem gradu Fr. Dovnika (t 4. jun. 1919), pri katerem je bil 1899—1901 kaplan. Dovnik mu je večkrat rekel, da so slike Slomšekove, ki so se takrat prodajale, prav malo podobne Slomšeku, kakršen je v resnici bil. Dovnik je bil rojen 22. febr. 1850 v bližnji okolici mariborski, torej je ob Slomšekovi smrti bil v 13. letu in se je potemtakem lahko spominjal Slomšekove fiziognomije. Najboljši portret da je napravil v zad njem času njegovega življenja — Jožef Pečar. S tem je pojasnjena tradicija o »študentu«, bogo- slovcu in duhovniku kot portretistu Slomšekovem. V šolskem letu 1861/62. je bil Jožef Pečar osmošolec. Nekje proti koncu šolskega leta 1862. je za gospo Kollegger slikal Slomšeka, v septembru je škof umrl, v oktobru pa je Pečar stopil v mariborsko bogoslov- nico. Sprejel ga je še Slomšek sam. Bogoslovci so že 1 Kjer navajam svoj SI. življenjepis, je to knjiga Moh. družbe, ki je izšla 1934 (I.) in 1935 (II.). 20 KRONIKA Slika št. 4 Slika št. 5 Razne slike Antona Martina Slomšeka Slika št. 6 takrat izdajali svoj domači, z roko pisani list »Li pica«. Prva številka v šolskem letu 1862/3 je prinesla sliko rajnega škofa Slomšeka, ki jo je — po tradi ciji — naslikal neki bogoslovec. Prav gotovo je to bil Pečar. Ta letnik »Lipice« s Slomškovo sliko je pa med vojno, ko je bila bogoslovnica po vojaštvu zasedena, — nekdo ukradel. Pečar je bil posvečen leta 1866. in je najbrž na pravil več Slomšekovih portretov, oziroma kopij, o katerih gre glas, da jih je napravil neki dijak, bogo slovec ali duhovnik, še preden se je zvedelo za ime slikarja, je strokovnjak v presoji slikarstva, konser- vator dr. Štele izrekel sodbo, da jih je napravil neki — diletant. To se popolnoma ujema z dejstvom, da je prvo sliko napravil osmošolec Pečar, druge kot bogoslovec ali duhovnik. Imel je nedvomno slikarski talent, toda na gimnaziji in v bogoslovnici pač ni imel prilike, da bi se v slikarstvu strokovno izpopolnil. Zadela ga je tudi zgodaj žalostna življenjska tragika. Služboval je kot kaplan blizu deset let na raznih krajih, končno pri Sv. Vidu pri Grobelnem, kjer je zaradi kapi popolnoma ohromel in je začetek leta 1876. moral v pokoj. Nekaj let je še živel pri Sv. Vidu, potem se je 1. 1883. preselil v svoj rojstni kraj, Kranj sko goro na Gorenjskem, kjer je bil rojen 11. febr. 1838. Njegova bolezen se je obračala vedno na slabše, končno je tako ohromel, da ni mogel več sam jesti, njegova sestra ga je morala pitati. V mladosti se je mnogo bavil s slikarstvom. Ko je ohromel, ni mogel več slikati, a vedno se je še zanimal za slikarstvo in si nabavljal umetnostne knjige in jih marljivo čital. V svoji sobi je imel več slik, zlasti je cenil kot svoje najboljše delo sliko sv. Petra, ki je visela nad njegovo posteljo. Vkljub težki bolezni je učakal visoko sta rost 76 let. Umrl je 5. jan. 1914. — Vredno je, da se ohrani v naši zgodovini njegovo ime, ker spada v tisto vrsto idealnih naših gojiteljev umetnosti, kate rim so skromne razmere in nezgode onemogočile razmah. 8. Oljnata slika v ovalnem okviru, sedaj last pre- vzvišenega škofa dr. Tomažiča. To sliko je imel nekdaj profesor Ivan Majciger ter je visela nad njegovo po steljo. Dobil jo je najbrž od Slomšeka samega. Po Majcigerjevi smrti jo je pridržala njegova vdova Ana, po njeni smrti (21. febr. 1914) pa jo je dobila njena hči iz prvega zakona, zgoraj omenjena gospa Marija Schneider. Ker je imela dve Slomšekovi sliki, je to drugo podarila kanoniku Josipu Majcnu, od njega pa jo je dobil dr. Anton Medved. Ko je ta umrl, (26. febr. 1925) je prešla v last sedanjega lavantinskega škofa. O tej sliki se je izrazil rajni Friderik Leyrer, da prav dobro predstavlja Slomšeka, ki je po njegovi izjavi imel bolj »kmetski« obraz. Slika je zelo podobna prejšnji, tako da je najbrž tudi Pečarjevo delo. Pri izdelavi pa mu je služila za predlogo Slomšekova fo tografija. 9. Ta slika z nekam zabuhlim licem kaže drugačen tip kakor prejšnje. Tradicija o tej sliki je tale: napravil jo je bojda neki duhovnik in je bila nekdaj last Petra Gostenčnika, 1878—1884 župnika v Rečici v Savinjski dolini. Leta 1883. je prišel k njemu za du hovnega pomočnika poznejši stolni dekan Josip Maj cen. Ko je 1884 Gostenčnik stopil v pokoj, je poklonil to sliko Majcnu za spomin. Po Majcnovi smrti (4. sep tembra 1920) jo je dobil njegov brat, prof. v p. Ga brijel Majcen, v čigar lasti je slika še dandanes. Kdo bi mogel biti tisti »duhovnik«, ki je sliko na redil? Gostenčnik je bil rojen 7. jan. 1838. Posvečen je bil kot tretjeletnik 17. jul. 1864, bogoslovne študije je dokončal v Mariboru 1865, torej je po študijah bil samo leto dni starejši ko prej imenovani Pečar. Če je zanesljiva tradicija, da je sliko napravil duhovnik, jo je naslikal Pečar že kot duhovnik, če je ni morda napravil še kot bogoslovec. Vsekakor je ta slika najbrž KRONIKA 21 nastala že po smrti Slomšekovi, toda še pod svežim dojmom živega Slomšeka. 10. Fotografija Slomšekova je pač najmerodajnejša pri vprašanju, kakšen je Slomšek bil. Napravil jo je (pod št. 1779) Adolf Ost, fotograf na Dunaju, Erd- bergerstrasse 29 & 9. Zgodilo se je to zadnja leta Slomšekovega življenja, najbrž leta 1862, ko se je preko Francije in Švice vračal iz Rima ter se nekaj časa pomudil na Dunaju. Na obrazu se vidijo bolestne poteze in neka utrujenost, ker je po preselitvi v Ma ribor silno trpel telesno radi bolezni, duševno radi mnogih težav in sitnosti s strani nemško - liberalnih krogov, katerim je bil trn v peti. 11. V poštev je treba vzeti tudi marmornat spomenik v mariborski stolnici, ki je bil sicer odkrit šele leta 1878., vendar še pod nezabrisanim vtisom živega Slomšeka. Odbor je stavil kiparju Zajcu kot glavni pogoj, da mora kip točno predstavljati Slomšeka, ka kršen je bil. Kot vzorec je dal kiparju Marko Glaser v uporabo neko sliko Slomšekovo, žal, da nikjer ni po vedano, kakšna je bila ta slika in kdo jo je napravil. Če pa primerjamo škofov obraz na spomeniku in na prej navedeni sliki št. 6, najdemo čudovito podobnost. Naprsni križec n. pr. je prav isti na sliki in na spo meniku. Kajpada, slikarju so na razpolago bolj prožna sredstva kakor kiparju z njegovim dletom. Glaser pa je bil prisrčen prijatelj graškega slikarja Tunnerja, zato je z veliko verjetnostjo upravičen sklep, da je tudi to sliko naredil Tunner. žal, da nam dandanes ni znan izvirnik te slike, da bi mogli primer jati barve z nesporno Tunnerjevimi slikami, kakor smo storili pri št. 5. 12. »Slovenec« z dne 5. II. 1936, št. 29, stran 4, je poročal o »doslej neznani SI. sliki«, ki se je našla na podstrešju župnišča na Gomilskem, in sicer na cinasti plošči in vsa zaprašena ter jo je mariborski slikar Horvat očistil. — Pisec teh vrstic se je takoj obrnil na Horvata in od njega zvedel, da se je ta slika našla že »predlanskim«, torej leta 1934. Na vprašanje, kako sodi on kot slikar, je li sliko naredil izučen slikar ali kak diletant, je odgovoril, da je delo diletantsko. Go- milski g. župnik Fr. Satler je poslal sliko v Maribor na ogled. Slika je prav čedno delo z oljnatimi bar vami na pocinjeni pločevini. Na glavi ima škof bledo- modro čepico, talar je višnjevomodre barve, pas pa škrlatasto rdeč. Gube na desni strani talarjevega ovrat nika kažejo, da je slikar imel pred seboj fotografijo, dočim je obraz precej sličen »Kosarjevi« sliki pod št. 6. Kraj, kjer se je našla ta slika, Gomilsko, bi dal slutiti na prej imenovanega župana, toda naslednja slika vzbuja dvome. 13. Oljnata slika na pocinjeni plošči, sedaj last ge. Antonije štupce, ravnateljice v p. Ta slika je do pi- čice enaka prejšnji. Izročilo o tej sliki je naslednje: Ga. štupca jo je dobila od gdčne. Katarine Breznik, ki se je po polomu izselila v Lipnico, kjer še sedaj živi; ona pa je sliko podedovala po svojem očetu Mihaelu Brezniku, ki je bil uradnik v škofijski pisarni in je s Slomšekom došel od Sv. Andraža v Maribor. Breznik pa je dobil sliko od Slomšeka samega. V tej točki pa tradicija ne bo točna. Slomšekova smrt je bila pač povod, da si je marsikdo zaželel njegove slike, zato so jo na pločevini razmnožili in poklonili škofovim znancem in prijateljem. Nemogoče sicer ni, da bi bil te slike napravil Stojanov cerkovnik župan, toda ti dve sliki sta čisto drugačnega tipa kakor pod št. 3. 14. Prej imenovani mariborski slikar g. Horvat je opozoril, da je pred več leti (1928) umrlemu župniku Mateju štraklu napravil kopijo po neki izvirni sliki Slomšekovi. Kje je izvirnik in v čigavi lasti je bil takrat, ne more vedeti, misli pa, da je tisto izvirno sliko napravil mariborski slikar Kolb. In res, v mrtva ški matici stolne župnije mariborske je zaznamovano, da je 2. maja 1877 umrl na Koroški cesti št. 39 Jo- hann Kolb, »lediger akademischer Maler«, star 70 let. Njegovo rojstvo pa ni zabeleženo v stolno - župnijski krstni matici, že v 18. stol. zasledimo v Mariboru sli karsko obitelj Kolb. Tako je 10. junija 1748 bil po ročen »artificiosus dominus pictor« Franc Kolb, ob enem poveljnik mestne straže (vigiliarum praefectus) in meščan mariborski. Sicer pa se slikarska obitelj Kolb omenja večkrat v Gradcu. Wastler-Zahn mari borskih Kolbov sploh ne pozna. Bil je torej Ivan Kolb slikar bolj lokalnega pomena, vsekako je pa dana možnost, da ta ali ona izvirna slika Slomšekova izvira od njega, ker Slomšek je pač rad podpiral do mače umetnike. žal, da se dandanes ne ve za izvirnik Horvatove kopije in tudi kopija sama se je zgubila. Omenjamo pa to, če bi se morda vendar našel izvirnik ali pa ko pija in bi se dognalo, kak tip je predstavljala ta slika. Po Kosarjevem opisu in pripovedovanju Hrepevni- kovem je bil Slomšek srednje, bolj visoke kakor majhne postave, ne debel in ne presuh, vitek, vkljub preprostosti veličastna postava na prižnici, pred oltar jem ali v družbi, bolj rdečeličen kakor bled. 22 KRONIKA