Časopis s podobami ga slovensko mladiao.
štev. 12. V Ljubijani 1. decembra 1879. Leto IX.
I Sveti UfifcsMJ.
z odprtega neba sinoči C^ Sveti Nikolàj Be je podil,
Da bi v TO&Stej hiši, fsakftj kó& T Pridne otročiče daroval. Ker je noč in vse zaprte duri,
Ker zaklénen trdno vsak je hràm, Vender Nikolaj ob svojej uri Dàje tu dari in daje tàm. Vse denès vesélo so raduje,
Kar nedolžnih najdeš kod otrok, Vsak darove svoje razkazuje,
Téka sem ter tjàkaj i njimi v skók. Ivan na vrvici konja vodi,
V rokah žvižga mu in poka bič: „Nàglo se obračaj, lén ne bódi,
Rezgetàj mi, če si rés konjič!" Evo, detelje mu v góbec tlàéi,
Ovsa daje, zobati veli. — Konj leseni se ne predrugači,
Jésti neče, kajti lačen nij. *
* *
Le radüj nedolžna se mladina!
Dòkler ti neskrben je obràz; Nikdar ti ne pride iz spomina
D uij otročjih srečni, blagi čaa.]	F. Krek
Dobrih sirot Bog ne zapusti.
(Konec.)
Z novim dnevom se jima pokaže novo veselje, nove zabave, katerim bi ne bilo konca, ako bi ne bilo treba iti h kosilu. Po kosila pride kočija pred graščino, ki ju opómne, da se je treba vrniti v samostan, ter povedati gospéj prédnici, kako se jima je dopalo pri grofu, in se tudi posloviti od nje in svojih sončenk, predno zapustite samostan. Sam grof ju je spremil do kočije; siroti mu poljubite roko, in kočija zdrdri proti samostanu.
Nedolžni deklici ste ves pot sanjale o svojej sreči. V samostan priäedäe, niste mogle dosti nahvaliti grofa iu njegovega dobrega srca; tudi jima je izmanjkovalo besed, da bi dostojno popisale vso 6no krasoto, kiju čaka v graščini dobrega grofa. Deklici bi ne bile nehale pripovedovati, kar so vse lepega videle pri grofu, ako bi ne bila čestita gospa prédnica v njiju govor posegla in Anički rekla: „Ljuba moja Anička! tvoj dobrotnik, gospod župnik, te že skoraj celo uro čakajo tukaj, ker ti imajo nekaj posebno važnega povedati. Ne pusti, da bi te še dalje čakali, ter idi takčj k njim."
Anička hiti v sobo, kjer so jo gospod župnik pričakovali, da se poslovi tudi od njega, predno se loči od samostanskega življenja.
„Ljubo moje dete!" rečejo gosp. župnik, ko Anička v sobo stopi, „jaz ti imam nekaj znamenitega povedati. Gotovo se še spominjaš, kako je tvojo rajnko mater žalostilo, da te ni mogla izročiti svojemu bratu, kateri je tvojo rajnko mater zelò ljubil in bi tudi tebi bil gotovo najboljši oče. Ta materin brat, tvoj ujec namreč, po imenu Ivan, povrnil se je nedavno iz vzhodnje Indije, kjer je mnogo let prebival. Prva skrb mu je bila, ko se je povrnil, da poizvé, ako mu je sestra še pri življenji. Ko je slišal, da mu je sestra, tvoja dobra mati, umrla, in da si ti ostala sirota brez očeta iu matere, ne more mirovati, dokler te ne vidi. On bi bil rad sam k tebi prišel, ali ne more, ker je bolan in leži v postelji. Naprosil je tedaj mene, da te jaz k njemu pripeljem. Tvoj ujec te željuo pričakuje, zatorej bi jaz rad, da te še danes zvečer k njeuiu dovedem."
Anička ni znala v tem hipu, kaj bi odgovorila. Vse, kar se je včeraj in še danes ž njo pri dobrem grofu godilo, vse to se jej je zdelo, kakor sladke sanje, in vse njene sladke nade splavale so v tem trenotku po vodi.
„Ali čujte, gospod župnik!" izpregovori naposled uboga Anička, „jaz in moja posestrima JVlilka morave se še danes zvečer v grad povrniti, ker naju plemeniti grof Dobrinovič pričakuje."
„Znam jaz tudi to," odgovori župnik, „čestita gospà prednica mi je že povedala, kar se je bilo včeraj zgodilo. Ali pomisli, dobra moja Anička, grof Dobrinovič je tebi le tujec, a tvoj ujec Ivan je brat tvoje matere, kateremu so te tvoja dobra rajnka mati sami izročiti želeli."
„Pravo ste rekli, čestiti gospod župnik," reče Anička za nekaj časa, „ujca moram bolj spoštovati nego li tujega človeka Ujec je mojo mater zelò rad imel, in tudi mati mi so o njem mnogo dobrega in lepega pripovedovali ; on mi bode gotovo boljši oče od milostivega grofa, in on se bode z meuoj vedno razgovarjal o mojej dobrej, rajnkej materi. Oprostite, gospod župnik,
da ae nisem takój odločila z Tami iti; jaz sem iz začetka mislila bolj na dobrote gospođa grofa, nego li na željo moje dobre, rajnke matere,"
„Zna se, tvoja dolžnost je, da bolj ceniš ujca, nego li kacega tujega človeka ; da spoštuješ bolj želje svoje matere, nego li kacega druzega dobrotnika. Ali to ti moram takój povedati, da se nimaš nobenih ugodnosti nadejati pri svojem ujcu. On je bolan, ubožen in zelò nesrečen. Morala boš veduo pri njegovej postelji sedeti in mu streči; morala boš biti zadovoljna s slabo hrano, a na igre in zabave niti misliti ne boš smela."
prijatelji so ga zapustili in še celò njegova žena je šla od njega. Zdaj ga je bolezen potisnila v postelj, a s tvojo postrežbo in skrbjo znabiti da zopet ozdravi. Ti si mu jedini sladki spomin na tem svetu, in le jedino tvoja nazočnost bi mogla pomagati temu od vseh ljudi zapuščenemu človeku."
„Ako je temu takó, kakor mi pripovedujete," reče Anička, „potlej idiva hitro k mojemu ujeu, in ako mu moja pomoč, moja skrb in ljubezen more pomagati, potem sem zagotovljena, da naglo ozdravi. — O samo to mi je hudo, da se od svoje dobre Milke morain ločiti!"
„Jaz te ne zapustim !" oglasi se Milka ter prime svojo prijateljico za roko.. „Ako me je grof Dobrinovič zaradi tebe sprejel, upam, da me tudi tvoj dobri ujec ne zavrže. Kolikor bolj mu bove stregle, toliko poprej tudi ozdravi."
12*
„Ne stori tega," odvrne jej Anička, „gospod grof tudi tebe samo sprejme, ker jaz k njemu ne morem; ti mu lahko rečeš, da nimaš nobenega sorodnika."
„Jaz nimam sorodnikov," odgovori Milka, „ali imam tebe, sestro, od katere se nikakor ločiti ne morem." To rekSi, pade Anički okoli vratd, objame jo in poljubi. Tudi Anička se je trdo oklene, stisne jok sebi, ter reče : „Brez tebe, ljuba moja Milka, nikamor ne grem, ker ti si mi jedina, brez katere živeti mi ni mogoče."
Kmalu potem se vsedejo gospod župnik in obé deklici v najeti voz, ter se odpeljejo k ujcu. To Se zna, da se zdaj niste tako živahno in veselo raz-govarjale, kakor pri vožnji iz grofove graščine, a molile in prosile ste Boga, da bi jima dal potrpljenje in moč pozabiti vso čno krasoto, ki ste ju videle
v	graščini bogatega grofa Dobrinoviča.
Voz se ustavi pred hišo, ki ni imela nič posebnega na sebi. Vsi trije stopijo z voza ter gredó po temnih stopnicah v drugo nadstropje, v katerem je stanoval Aničkin ujec. Notranja oprava sobe je bila popolnem podobna vnanjemu licu hiše. Dve majheni okni na dvorišče ste le slabo razsvetljevale ubožno sobo. Stari stoli in druga hišna oprava kazala je veliko uboštvo v hiši. V kotu sobe je ležal na priprostej postelji bolni ujec. Da-si ste deklici z najboljšo voljo in s trdnim zaupanjem v pomoč božjo prišle do ujca, vendar jima volja in zaupanje oslabi, ko ugledate toliko siromaštvo. Kolika razlika med bogato palačo grofa Dobrinoviča, kakor tudi med krasnim samostanom in tej nizkej, temnej sobi Aničkinega ujca ! Zdelo se jima je, da se ne hote nikoli mogle privaditi tacemu stanovanju. V tem, da ste jima take misli rojile po glavi in ju neugodna čutila odvračala od ujca, ugleda Anička na steni poleg postelje bolnega ujca podobo, ki je predstavljala mater z nežnim detetcem v naročji. Anička takój ugaue, da je to podoba ujene rajnke matere, tov globoko gm«» i&vpije •. „Mati, moja mati !" ia veselo sko&i k podobi. Mil, ali slab glas iz postelje jo prekine v njeuej navdušenosti. „Ali si to ti Anička, hči moje preljube rajnke sestre? ali hočeš ostati pri meni, svojem ubožnem in bolehnem ujcu?"
„Dà, dà, preljubi moj ujec!" reče Anička, pripognivša se k bolnemu ujcu. „Jaz ostanem pri vas, ter vam hočem streči, da tem prej ozdravite."
„O preljubo dete, zahvalim se ti ua dobroti!" reče bolnik. „Ali pa ti tudi veš, da sem jaz ubog inbolehen? Moje stanovanje je temno in neprijazno, in s slabo hrano boš morala biti zadovoljna." —
„O jaz sem tudi z malim zadovoljna," odgovori Anička; „ali vi, ujec,
vi	ste bolni in nimate boljše hrano?"
„Ti boš morala biti vedno pri meni, ker, kakor vidiš, jaz iz postelje »e morem nikamor ; morala boš dihati ta kužni zrak v sobi in se ločiti od svojih dobrih prijateljic, zabav in vsega dosedanjega veselja." —
„To nič ne dé, dobri moj ujec; jaz hočem sebi in vam s pripovedanjem kratiti čas. Le zjntraj me pustite k sv. maši, druzega društva ne potrebujem. Kazgovarjala se bova o mojej rajncej materi in to mi bode najljubša zabava. Razven tega znam tudi brati in peti, a od usmiljenih sester sem se mnogo lepih pripovedek naučila---."
V tem, ko je Anička z ujcem tako govorila, pridrdrà zala kočija po ulicah ter se ustavi pred hišo, kjer je Aničkin ujec prebival, čez nekaj časa
stopi v sobo prijazna gospi, katero ste Anička in Milka takčj spoznale, ker ste jo že -včeraj bile videle v graščini gospoda grofa. „Preljuba otroka!" nagovori ju gospi s prijazno besedo, „gospod grof me pošlje, da vaju poiščem, ke se tako dolgo ne povrnete. Iskala sem vaju najpred v samostanu, ali usmiljene sestre so mi rekle, da vaju tukaj najdem. Veseli me, da sem vaju dobila, a zdaj le hitro z menoj v grad, ker vaju gospod grof že težko pričakuje."
„Milostiva gospi!" odgovori Anička, „recite plemenitemu grofu Dobrino-viču, da se hočem vedno z največo hvaležnostjo spominjati njegove očetovske ljubezni in skrbi, ki jo ima do naju ubozih sirot; a recite mu tudi, da mi je zelò žal, ker se njegova blaga želja ne more izpolniti. Kakor vidite, našla sem svojega ujca, on je bolan in slab, ter potrebuje moje postrežbe in pomoči. Otročja ljubezen in želja moje rajnke matere veže me na ujca."
„Tudi jaz ne bodem nikoli pozabila dobrot milostivega gospoda grofa," reče Milka, „vedno hočem zanj moliti in prositi ljubega Boga, da mu jih povrne stotero. Ali tudi jaz ne morem, da bi ustregla njegovej želji, ker svoje sestre Aničke ne morem same pustiti pri njenem ujeu."
„O dobra otroka!" vzklikne zdaj bolnik s krepkim glasom, skoči iz postelje, ter pomeče sč sebe obleko ubožnega in bolehnega siromaka. Anička in Milka skočite osupeli nekoliko korakov nazaj, vidžč, da pred njima stoji — grof Dobrinovič sam.
„Dà, dobra moja Anička!" reče grof z milim glasom prijemši jo zaróko, „jaz sem v resnici tvoj ujec, brat tvoje rajnke matere. Imenujem se; grof Ivan Dobrinovič. Že danes zvečer bodete obé pri meni na mojem grofovskem dvoru, kjer ostanete ves čas svojega življenja. S svojo prevaro sem vaju le skušati hotel, da spoznam vajina plemenita čutila, katera imate do mene. Zato je pa tudi zdaj moje veselje toliko večje, ker vidim, daje vajina ljubezen do mene večja, nego sem se je nadejal. Idimo zdaj, dobra otroka, da vajn obdarujem za vajino plemenito srcé in iskreno ljubezen."
„O gospod!" rečete Anička in Milka, „vse, kar sve in kar je dobrega v uaših srcéh, za vse to se imave zahvaliti samostanskim sestram. Zatorej pustite naju, da se navrneve v samostansko cerkev, ter se ondu zahvalive najpred dobremu Bogd, potem usmiljenim sestram za veliko srečo, ki je naju tako nenadoma zadela."	X—
Dratàr.
I.
Malo ne vsak kraj naše domovine ima še zdaj svoje dratirje ali piskro-vezce. To so možaki nenavadno oblečeni, umazani in obloženi z žicami, kon-vami, pastmi, drugače pa pošteni in priljudni, da se kmalu vsacemu prikupijo. Govoré malo drugače, nego mi ; ravno zato nam je njihov jezik bolj zanimiv, in jih tem rajše poslušamo. Mi jih imenujemo Slovake, a sami se zovč Slovence, ravno takč, kakor mi.
Jaz sem v svojej mladosti živel na samotnem kraji, kder se celo leto ni nič posebnega dogodilo ; vedno je bilo vse tiho in mirno, samo na svet večer, ko smo jaslice stavili, o Vuzmu (velikej noči), ko smo vuzenico kurili, in spomladi, ko je prišel piskrovezec Marko, postalo je živejše.
Marko so je vsako leto nekoliko dni pri nas mudil. Čeravno je bil črn in umazan, vendar se ga otroci nismo bali, nego vedno smo ga lepo pozdravili in ves čas, dokler je pri nas ostal, okoli njega skakljali. Casa njegove vrnitve smo vsako leto takó težko pričakovali, kakor svetega večera in Vuzma, in novica: Marko pride!" razširila se je vsako leto med vaško mladino tako hitro, kakor blisk. Vsi smo se okoli njega zbirali in ga pozdravljali, kakor da bi bil naš oče domóv prišli; domi smo vse piskre in konve preiskali, da bi mu takój kako delo preskrbeli in potem v senci pod starim orehom okoli njega sedeli in njegove pripovedke poslušali.
II.
„Marko pride! Marko pride!" odmevalo je še dolgo let veselo po visi, ko sem jaz že bil odrastel, in domači kraj zapustil. Ce sem domóv prišel in Marka videl, sem ga bil še tudi jaz vesel. Pa takrat je bil že star, in šal in veselih pripovedek ni bilo več toliko slišati od njega, zato tudi ni bilo več toliko otrok okoli njega. Navadno je bolj resuo na pragu ali na klopi pred hišo sedel in piskre vezal ali pa konve krpal. Jaz sem očeta prosil, naj ga povabijo v nedeljo k obedu. Ob nedeljah je bil Marko snažen v obleki in tudi njegov govor in obnaša je kazala olikanega človeka. Kdor bi ga ne bil poznal, bi ne bil vedel, da je to piskrovezec Marko.
Pri obedu vprašani Marka: „Koliko let že hodite v naše kraje?" — „Koliko let že hodim? Oh! tvoja mama so še bili malo dekletce, ali ni res? ko sem prvič prišel v te kraje. Tega je že trideset let in — niti jedno leto nisem izostal."
„Ali je pri vas domi hudo živeti, da hodite po svetu ?" vprašam dalje. — „Kakor okoliščine nauesó. Jaz sem domi v Kovni v Trenčinskem komitatu. Moj oče so bili konjir in so mi zapustili lepo premožeuje. Jaz se v mladih letih nisem druzega učil nego piskre vezati, in to delo sera vse svoje življenje zvesto opravljal; kakor vidite, gre mi še zdaj dobro od rok. A to je tudi krivo, da ne uživam domače sreče. Vedno sem na potu, ločen od dòma — od žene in otrok... To je tako ganljivo in žalostno izrekel, da smo tudi mi občutili, kako mu je pri srci.
„Tedaj ste oženjeni, Marko?" vprašajo na to mati. — „Da, oženjen sem in imam šestero otrok. Fante sem dal v Pešti izšolati in dva zdaj oskrbljujeta moje posestvo, hčerke so omožene, najmlajši sin pa cesarja služi." — Vsi smo pri teh besedah Marka začudeni gledali. Občno tihoto, ki je vsled tega nastala, pretrgajo potem oče ter rekó: „Kakor vidim ste bogati, a vendar še na svoje stare dni hodite po svetu piskre vezat?" — „-Ne morem domi ostati. Otroci me ljubijo in želč, da bi domi bil in pustil svoje delo, ali jaz tega ne morem. Imam veliko vasi od Mure do Save, v njih pa mnogo prijateljev, in povsod me gospodinje vsako leto težko pričakujejo s póéenimi piskri in konvami. O, ko bi me katero leto ne bilo, kdo bi jim to vse popravil ? Že večkrat sem si mislil: letos grem zadnjikrat. A spomladi sem čutil, da sem še zadosti trdnih kosti, in zopet sem šel v stare, znane mi kraje, kder sem med znanci in prijatelji, kakor domi." — Ko je prenehal, bili smo vsi ganeni. In ko smo vstali od mize, reče Marka: „Z Bogom! ostanite zdravi, jutri moram dalje! Bog vam povrni vašo gostoljubnost in prijaznost do mene!"
m.
Zopet je bilo leto dni preteklo in spomladi so pričakovali otroci in gospodinje Marka; ali Marka ni bilo. Povsod so ga pogrešali, kamor je zahajal. Gospodinje so bile žalostne, ker ni bilo nikogar, da bi jim bil počene piskre zvezal. Druzega piskrovezca ni bilo v vas, v katero je Marko zahajal, ker so dobro znali, da ondò drugi nobeden ne dobi dela. Tudi otrokom je bilo žal po njem, ker nihče jim ni znal tako lepo in tako ganljivo pripovedovati, kakor dratir Marko.
„Gotovo je umrl, „rekli so povsod, in tako je tudi bilo.
Gropod župnik so dobili pismo naslednjega zapopadka: „Piskrovezec Marko ne bo več prišel v vaše kraje. Umrl je. To Vam naznanja njegov sin Janko."	j. a—a.
Bodljiva krava.
Pri nas smo imeli kravo, ki je bödla, da je bilo strah. Morebiti, da zato tudi mleka ni imela dosti. Mučili so se ž njo mati in sestre. Ko smo jo gnali na pašo, pridrla je opóludne domóv ali se je pa najedenkrat prikazala v žitu iu — hajdi, izzéni jo! Posebno, kadar je imela tele, ni je bilo udržati. Necega dne je ves hlev razrila z rogovoma, a rogova je imela dolga in ostra. Obetali so uzé večkrat oče, da jej odpilijo rogova, a odlašali so vedno, kakor da bi bili imeli kak predčutek. Kako je bila pa gibična in poskočna! Kadar je vzdignila rep, povésila glavo in zbezljlla, — na konji bi je ne bil vjel. Jednoč pa, po leti, prileti od pastirja, dolgo je bilo še do večera — a imela je domi tele. Mati pomčlzejo kravo, izpusté tele in pravijo sestri, deklici pri dvanajstih letih : „Požčni ju, Micika, k reki, naj se malo popaseta ob bregu, ali gledi, da ne zaideta v žito. Dolgo je še do noči, kaj bi tukaj stale! Micika vzame palico in žene tele in kravo na pašo. Ko ju prižene na breg, pusti ju, da se paseta; a ona sede pod vrbo in začne plesti venec iz plavic, katerih si je bila natrgala med potjo v reži. Tako pletoč si poje veselo pesenoo.
Micika zasliši, da je nekaj završelo v vrbovji, ki je rastlo ob obéh stranéh reke. Zdajci ugleda, da se nekaj sivega plazi skozi grmovje in neumna deklica misli, da je naš pes Šerko. Znano je, kako je volk podoben psu, samo vratd tako ne premika, repa ne krivi, gobec ima povešen in oči se mu bliščč. Ali Micika še nij videla volka, posebno od blizu ne. L'zé začne psa vabiti : Šerko ! Šerko! kar glej — teliček in za njim krava se zaženete naravnost k Miciki, kakor bi bile obnorele. Micika skoči, poprime se vrbe, in ne vé kaj bi začela; tele k njej, a krava obe pritiska k drevesu, glavo nakloni, ruka, rije s prednjimi parklji zemljo, a rogova nastavi naravnost proti volku. Micika se prestraši, objame drevo z obema rokama, rada bi zakričala, a glasd nima. Volk se zažene naravnost nad kravo, a odskočil je. Prvič ga je gotovo zadela z rogovoma. Ko volk vidi, da s silo nič ne opravi, začuč se zaletavati zdaj od te zdaj od druge strani, da bi na kak način prišel kravi za hrbet in odnesel tele. Ali od koderkoli se zažene, povsodi mu štrlita rogova nasproti. Micika si niti ne misli, čimu vse to; hoče bežati, a krava je ne pusti, tako jo tišči k drevesu. Zdaj začne še le deklica klicati na pčmoč in vpiti: „Pomagajte, za božjo voljo, pomagajte!" Kmet ki je oral tn blizo ob rebri, zasliši, da
krava ruka in deklica kriči, vrže plug in prileti gledat. Kmet vidi, kaj se godi, a i golima rokama si ne upa nad volka, ker velik je volk in bésen. Mož začne klicati sina, ki je tudi oral nedaleč na polji. Ko volk zapazi, da pridejo ljudjé, zaleti se le jedenkrat, dvakrat, potem jo pa zavije v grmovje. Miciko so ljudjé komaj živo domóv prinesli, takč je bilo prestrašeno ubogo dekletce. A oče so bili veseli, da niso odpilili kravi rogov.	a. k.
Ptičice po zimi.
„Bog skrbi za vsako tudi najmanjšo stvarco, niti najmanjše ptičice ne pozabi, vsem stvarem je pripravil in dal, kar jim je treba v življenje." Takd je nčila pobožna mati svoje jedino dete. — „Oprostite, ljuba mati, da ne verujem tem vašim besedam," pretrgal jej je nežni sinek besedo, „le poglejte, kakšen mraz iu sneg je zunaj na dvorišči, in kdo se briga za nbožne ptičice, ki mraza zmrzujejo in lačne živeža ne dobödo." — „Motiš se sinko," odgovori mati, „ali ne vidiš v tej svojej domišljiji modre previdnosti bo*je? Idi z menoj !" — In šla sta. Mati je vzela prgišče prosil v zastor in na dvorišče stopivši, potresla je zrnje na tla. Urno prileti ptiček, za njim drugi in tretji, in kmalu jib je cela množina na dvorišči, ki so s svojimi drobnimi kljunčeki pobirali zrnica po tleh. — „Ali vidiš zdaj, ljubo moje dete, kako Bog skrbi za življenje teh živalic v hudej zimi? Ravno tako skrbi tudi za vse druge svoje stvari na zemlji. Nam se sicer dozdeva, kakor da bi bil Bog tega ali önega prezrl, ker je svoje darove različno razsipal med nas, svoje otroke. Temu je dal muogo, ónemu malo; tega je prezrl na premoženji, óuega na telesu, druzega zopet na njegovem umu. A ravno s to modro svojo naredbo je vzbudil na tisoče lepih čednosti v naših srcih, ter je vse ljudi skupaj povezal s sladko vezjó sočutja iu hvaležnosti. Resuično, ako bi ne bilo uboštva, telesnih pomanjkljivosti in trpljenja, polovica plemenitih občutkov in lepih dejanj bi počivala še dandanes popolnem neznana v človeških srcih."	—ki—.
Župnik in kmet.
Pobožen župnik v nekej visi, sprehajajoč se po polji, srečal je mlađega kmeta. Kmet je bil zeld zamišljen ter je žalostno gledal po ogčnih. — „Kaj ti je, prijatelj moj, da tako žalostno gledaš po polji?" vprašajo župnik mladega kmeta. „Žalim se," odgovori kmetič, „ker moj ječmen neče zeleneti." — „Prazne in nepotrebne te tvoje skrbi !" rekó gosp. župnik, „čimu se brigaš za stvar, katere ne moreš drugače narediti? Naj bi tudi ves dan tukaj stal in žaloval, mar misliš, da bo zaradi tega kako zrnice kal pognalo? Tudi moj ječmen še ni pognal iz zemlje, ali jaz se zaradi tega ne mučim. Dobro obdelam njivo, očistim jo plevela, izročim jej čisto zrnje, ostalo pa prepuščam Bogd. Pómni, ljubi moj, da izorat in posejat zna in more ubožni človek, ali rast in cvét, to je v rokah božjih. Nam Ijudém je treba izpolnovati samo to, kar nas zadeva, a vse druge skrbi in sad našega truda prepustimo dobremu Bogd v nebesih. On zna, česa nam je treba in zna tudi našo nezmožnost."
-ki—.
Nekoliko o lovu In lovskih pséh.
Že v starodavni! Časih udomačil si je človek nekatere živali, da si olajša življenje na tem svetu. Govedo, ovca in koza, to so živali, ki si jih človek odhrannje zaradi živeža in obleke. Konje in pse si je človek udomačil, da mu koristijo s svojimi telesnimi in umnimi lastnostmi. Konje potrebuje za ježo in za vožnjo, a pse za vedno zveste viruhe svoje hiše. Ker so te živali zelò razumne in pomnjive, naučč se lahko marsikaj, ako lepo ž njimi ravnamo. Glavna lastnost skoraj vsacega psaje : zvestoba. Zato je pa tudi človeku med vsemi živalmi najljubši tovii-riš. Pes mu čuva hišo iu čiedo, imovino in življenje, v
nevarnosti brani gospodarja , ter se ne boji nobenih ran , zanj se bori do poslednjega diha, zanj tudi pogine.
Ker imajo psi poleg drugih lepih lastnosti posebno dober voh,
kakor malokatera druga žival, zato jih Ijiidjč rabijo za lov divjačine in drugih divjih zveri.
V starodavnih časih, dokler ljudje Se niso bili tako izomikani, kakor so dandanes, bil jim je lov na divje zveri neobhodna potreba. Pa tudi še dandanes imamo divje in pčludivje uirode, ki se po največ zivé ob lovu divjih živali. Takim nàrodom so dobri lovski psi neprecenljivo blagó, ali bolje rečeno desna roka, ker jim izvršujejo najtežavnejša dela v obranjenje njihovega življenja. A tudi v takih deželah. ki so dandanes že na visokej stopinji izobraženosti in napredka, bilo je nekdaj grozovitih divjih zveri toliko število, da je bil
človeški napredek skoraj nemogoč. Kazven teh svojih prirodnih sovražnikov, imeli so ljudje še drage sovražnike, s katerimi se jim je bilo treba vojevati; v teh krvavih bojih pa so jim bili zopet dobri lovski psi najzvestejši zavezniki in pomagači. Tako so po mnogih krajih iztrebili najhujše zveri, kakor medvede, rise, in še celò leve. V starodavnih časih je bil lov na divje zverine mnogo težavnejši in nevarnejši nego li je dandanes ; ljudje so se morali boriti z divjo zverino z največjo nevarnostjo svojega življenja, a danes jim je treba samo dobrega očesa in trdne roke, in že iz daleč zmagajo najhujšo zvér. Zdaj je tudi psom njihovo delo mnogo olajšano, ker jim ni treba druzega, nego da poiščejo sled divje zveri, ter jo priženč na óao stran, na katerej jo pričakuje nevstrašeni lovec. Poprej je bilo to vse drugače, psi so morali divjo zver napasti in se ž njo tudi boriti, še le potem so mogli ljudjč, oboroženi s strelivom, kopjem in ostrimi nožmi premagati medvede, rise in leve.
Zna se, da so v takih starodavnih časih dobre lovske pse mnogo bolj cenili, nego li jih cené dandanes. Konj, pes in sokoli so bile takrat najljubše živali vsacemu narodu. Tako je tudi še dandaues pri južnih narodih, ki prebivajo na velikih ravninah, recimo pri Arabih, Perzijanih in pri Beduinih v Afriki. Kdor v Arabiji ubije dobrega lovskega psa, mora gospodarju dati toliko pšenice, da se ž njo pokrije mrtvi pes, katerega so obesili za rep takó, da se tal dotikuje z gobcem. V to je pa treba mnogo hektolitrov pšenice, ki je v Arabiji dosti draga.
Slavni prirodopisec Brehm, ki je živel dljč časa v Afriki med Arabi piše o ondotnih lovskih pséh tako-le: „Necega jutra slišim sredi vasi trobiti na rog, in nisem znal, kaj to p"inenja, a psi so vse to dobro znali. Iz vseh hiš so leteli skupaj in kakor bi trenil, bilo je 50 do 60 psov okoli trobca. Psi so se gnjeli okoli možž, drug je odrival druzega, vsak bi mu bil rad najbliže. Skakali so okoli njega, dobrikali se mu, vmes pa lajali in tulili. Videlo se jim je, da komaj nekaj pričakujejo. Kmalu za njimi prihajajo iz hiš mladi možje s sulicami, z motozi in vrvmi. Zdaj sem znal, kaj to pomenja. Zbirali so se na lov. Vsak mož je iz te gnječe odbral svoje pse, otvezel jih in peljal pred seboj, ali bolje rečeno, psi so vlekli moža za seboj, tako nemirni so bili Ni jim bilo treba daleč hoditi, ker divjačine je povsod dosti. Obstopili so gozd ali kako grmovje ter so spustili pse. Ni trajalo dolgo, in že so imeli lepo število antilop, zajcev, vsakovrstnih divjih kokoši, vmes pa tudi kako lisico, leoparda in hijeno. Nobena žival ne uide tem urnim lovskim psom."
V	prejšnih časih so imeli velike lovske pse, da so lovili in morili ljudi. Ko so se v Ameriki bojevali Španjolci z Mehikanci, ščuvali so take pse na uboge Indijane. Posebno jeden, Be zeri lo po imenu, do.egei je pri Španjolcih veliko slavo. Ta pes je bil neznano močan in bistroumen, vrhu tega pa še strašen sovražnik Indijanov. Zatč je bil v velikih častčb in je dobil jesti še jedenkrat toliko, kolikor njegovi drugi pajdaši. V bitvi se je zagnal v naj-gostejšo trumo Indijanov, popadel je sovražnika za roko in ga je guai svojim gospodarjem. Ce ni šel z lepa, podrl ga je na tla in zadavil. Tega Bezarila je pozneje v boji zadela ostrupena sovražna pušica.
V	največjo sramoto vsemu človeštvu so še leta 1798 bahati in omikani Angleži take pse rabili za ostuden in grozoviten lov. Spuntali so se namreč sužnji zamorci na otoku Jamajki. Angleži jih z orožjem niso mogli ukrotiti
in zmislili so se teh psov. Naročili so si ljudi, Iti so prišli s temi psi. Zamorci, ki se niso bali angleških vojakov — zbali so se teh psov in udali so se.
Na otoku Enbi še dandanes pošljejo lovskega psa za sužnjim zamorcem ali za hudodelcem, ako jim uteče.
DenaSnja podoba vam kaže lov z lovskimi psi iz starejših časov, ko so ljudje lovili divjé zveri s sulicami, z loki in nožmi, a to pa le s pomočjo dobrih lovskih psov.
Aleksander Véliki v Afriki.
Kralj Aleksander Veliki pride v neko daljno deželo v Afriki. Tu najde ljudi, ki so živeli v mirnih kočah ter niso niti o vojski niti osvojovanji dežel še nikoli nič čuli. Peljali so ga k vladarju te dežele. Vladar ga gostoljubno sprejme, ter mu postreže z zlatimi dateljni, zlatimi smökvami in zlatim kruhom.
„Ali vi v tej deželi zlató jeste ?" povpraša makedonski kralj afrikanskega vladarja. —
„Nč," odgovori afrikanski knez; ali ker imate vi v svojej deželi navadnih jedf obilo, mislim si, da si k nam zaradi zlati prišel."
„Vašega zlati ne želim," reče Aleksander, „nego prišel sem, da bi se učil vaših navad in šeg."
„Če je takó," odgovori mu afrikanski vladar, „ostani pri nas, dokler ti je drago." —
Ko se še to in óno razgovarjata, pristopita dva moži, ter prosita vladarja, da bi jima razsódil pravdo. Prvi pravi: „Jaz sem od tega moži kupil njivo in sem pri oranji v globokej brazdi našel zaklid. Ta ni moj, ker jaz sem kupil le njivo, a ne zaklada, ki je bil skrit v zemlji. Vladar, pomózi mi, da si mož zaklad vzame." — Drugi se tega brani in pravi: „Jazimam tudi vést. Kosem jaz njivo prodal, plačal mi je ta za vse, kar je na njivi in v njej, tedaj tudi zaklad."
Afrikanski vladar, ki je bil najvišji sodnik v deželi, ponovi besede obéh, da bi ju prepričal, ka razume njiju pravdo. Potem se zamisli nekaj časa in naposled pravi: „Imaš li ti katerega sina? in ti — katero hčer?"
Ko mu obi pritrdita, razsódi vladar pravdo tako-Ie: „Tvoj sin naj vzame hčer tvojega prijatelja za ženč, in zaklad jima daj za doto."
Aleksander ostrmi nad tako razsodbo.
„Ali se ti zdi moja razsodba krivična?" vpraša knez.
„Nč," odgovori Aleksander, „čudim se le tvojej razsodbi."
„Kako bi se pa pri vas, v vašej deželi, razsodila ta stvar?"
„Mi bi najdeni zaklad obéma vzeli in gavkraljévo zaklidnico spravili."
• „V kraljevo zaklidnico? — Sije li tudi pri vas solnce?" „Dà!"
„Ali tudi dežuje kdaj?"
„Gotovo!"
„Čudno ! — Ali so tudi živali v vašej deželi, katerim jezelena trava v hrano?"
„Mnogo jih je in so različnega plemena."
Potem takem pusté dobri bogovi samo zaradi teh sijati solncn in deževati v vašej deželi; a prebivalci tacih dobrot vredni niso."	jot. lacrif.
Človek.
Ljubi mladeuiči iu deklice! ali še pòmnite, da sto bili nekdaj mnogo manjši in nezmčžnejši, nego li ste zdaj? Tudi pri svojej obleki opazujete, da od dné do dné bolj rastete ter ste večji, kar vam je gotovo všeč, ker dobro znam, da vsi želite, da bi bili skoraj tako veliki, kakor so vaši roditelji in drugi odraščeni ljudje. Ali ste pa užč kdaj pomislili malo, kako da rastete? Tudi pri rastlinah in živalih lehko opazite, da rastó. Mladim drevescem je treba postrézati in o suši jim je treba vode prilivati, da lepo rastò, cvetó in rodé sladko ovočje (sadje). Skrbna gospodinja daje vsak dan piščetom jesti, da so večja in močnejša. Takisto se je godilo in se še godi z vami. Roditelji so vam dajali in vam še dajejo jésti in piti, a to stori, da rastete, niti da veste, kdaj in kakò. Iz hrane, ki jo povžijete, nareja se kri, mesò, kosti, koža itd. Čudno je res, da se iz kruha naredi kri in mesò. Ali tako je tudi pri žitu; zrnice pade v zemljo in segnjije, predno se iz njega prikaže rastlina. Takisto se godi tudi z živežem ali hrauo. Prvo delo z živežem opravljajo zobjé, ki živež drobé- Odraščen človek ima 32 večjih in manjših zòb. Zobjé so zelò močni in trdni, a časoma se vendar omajfjo in izpadejo. Mesto prvih zòb (mlččnikov) vzrästejo še drugi, a mesto teh drugih nobeni več: zato jih moramo skrbno varovati in čediti. Kadar pride živež iz ust v želodee, ni več v našej oblasti; obdeluje ga neka notranja kuhinja, iz katere prihaja moč za življenje. Da se pa more to delo rédno in tečno opravljati, treba je človeku tudi zdravega zraka. Kadar človek jenja sòpsti, omrzne mu kri in — po njem je. Ako bi pa človek dolgo nič ne jedel, bi mu zrak, ki ga v sé diha, povžil časoma mes6 in naposled tudi možgane; izgubila bi se mu pamet, in njegovpmu življenju bi bilo konec. 2ivež in pa dober, zdrav zrak sta človeku neobhodno potrebna, da more živeti in rasti. Pri vsacem delu pa je treba, da kdo zapoveduje in delo vòdi. Tako ima tudi človeško telò svojo nevidno gospodinjo, ki jej pravimo — duša. Njene nevidne služabnice so ótìtnice, to so bele, tenke nitke, ki so po vsem telesu napeljane. Cutaice naznanjajo dušne ukaze, ter jej sporočujejo vse, kar je treba ; a to se vrši tako hitro, kakor pri najhitrejšem telegrafu ali daljnopisu. Le pomislite, kadar kaj berete, kako hitro pregledajo vaše oči črke, besede in stavke! Ravno tako naglo izgovarjajo usta vse, kar vidijo oči. Vsaka besedica je podoba, ki jo oči vidijo. Mala dušna služabnica — vidna čutnica — to podobo hitro pokaže sreu, a srcé zopet ravno tako hitro zapové äe drugim služabnikom t. j. gläsu, jeziku in ustnicam, da besedo zglasé. Vsak glas pride k ušesom, ki ga razumejo in si ga vpòdobijo, ter ga, kakor oči, hitro srcu pokažejo. Takisto delajo tudi vse druge čutilne, okusne in vonjavne (povohne) čutnice. Da-si vsaka čutnica služi samo jednemu posebnemu telesnemu delu, vendar so vse trdno skupaj združene. Če se le malo vrežete, takòj vas zaboli po vsem životu, in če se zelò ustrašite, tresò se vam vsi udje.
A čutnice se tudi s človekom vred vedno bolj utrjujejo. Ko ste bili še majheni, marsikaj niste še poznali in razumeli, kar zdaj poznate in umejete. A vendar je vse to, kar zdaj znate, se le mali začetek temu, česar se morete naučiti. Živali ne morejo tako delati. Vendar bolj, kakor vse to, povzdiguje človeka nad vse druge zémeljske stvari njegova neumrjoča duša, ki ima um
in prosto voljo. Duša ga dviguje k svojemu in vseh stvari stvarniku, kateremu je lehko vedno bolj podobna. V duši se odséva božja modrost, dobrota in mogoßnost, kakor se odséva v rosnej kapljici rumeno solnce, da-si le malo, a vendar vedno čisto in svitlo. Bog, ki ni začel in ne bo jenjal biti, dal je Človeku neumrjočo dušo, ki je ustvarjena po njegovej podobi. Duše ne moremo videti, ker je nevidna. Stanuje v človeškem telesu. Brez duše bi ne mogli misliti ne živeti. Zatorej nam je treba skrbeti najpred za dušo in potem še le za telò.	{Iz knjižice „Podučno berilo.")
Krk je domače imé otoku, kateremu Lahi in po njih drugi Evropljani pravijo Veglia. Na tem otoku živi blizu do 17.000 ljudi ter ima med vsemi kvarnerskimi otoci največ prebivalcev. Temni, visoki gozdi, ki so segali do morskih bregov, zalšali so njega dni Krk, a splavali so po vodi. Izmed vseh kvarnerskih otokov je Krk za kmetijstvo najbolj pripraven, zatorej se tudi ondu ljudjé s kmetijo najbolj pečajo. Orodje jim je prosto in starodavno, kakor je bilo pred 1000 leti; za umeteljno obdelovanje se nihče ne zméni in ga tudi nihče ne poznà ; vse iznajdbe in vede nadomestuje pridna roka. Zemlja je rodovita, le sem ter tjà nekoliko preplitva, da jej je mnogo dežja treba. Olja in vina na otoku ne raste preveč. Velika nadloga za otočane in večkrat zelò škodljiva za sadeže je silna burja. Velika nesreča je tudi toča, ki se pogostoma usiplje. Krčani imajo velike Črede lepih ovac ; pod južnim nebom in blagodejnim zrakom zori najslajša trava; zató pa je tudi ovčje mesó v tem kraji prava slaščica, da ga ljudjé nad vse drugo cené ; drugače pa imajo v jedi ta-le red : V kosilo jim je turšična kaša, zabeljena s svinjskim salom, le malokje z maslom; v južino zelje in krompir z ovčjim mesom, za večerjo ravno to, pa tudi krompir s solato in svinjetino. Tudi močnate jedi radi jedò, posebno si ob nedeljah ž njimi postrežejo. — Zrak je zdrav in čist; tudi ljudjé so zdravi, a močnih in velicih je le malo videti. V Evropi se najde težko kraj, da bi se bila ondu stara poštenost tako lepo ohranila, kakor na otoku Krku. Hiše se malo zapirajo, a vendar je tatvina skoraj popolnem neznana.
Krk in Krčani.
J. Tardino.
Na ledu.
Pòtok zakrìl je pod led si obràz, Valove šumeče ustavil je mr&z ; A dečku veselje na licih žari, Zadričat na ledu že davno želi.
„Na pćmoč ! že vtépljam!" kriči na vès glas, Da slišalo vpitje se v bližnjo je vas; lu sreča! da sosed k potoku prispe, Predrznega dečka potegne 'z vode.
K potoku koraka, naj tudi sneži, Poskusiti hoče, če led že drži; Pogumno se vstopi na zmrznena tla, Pogrézne, o groza! v potoku do dnà.
Ubožec vès moker domov pricepljii, Od mraza se trese, je polhen snegd! In stariši hudi ga ostro svaré, Na led naj se dričafc nikar več ne gré!
Ognjealav Oiselj.
Račje jajčice.
Zjutraj rano je vstala stara Lenka, izbrala temno samotno mesto v kurniku, položila v torbo, napolneno z mehkim senom 13 jajec in posadila kókljo na-nje. Ker se je še le komaj danilo, zato stara Lenka ni razločila, da je bilo trinajsto jajce zelenkasto in drobnejše nego li druga. Kura sedi pridno in greje jajca. Skoči nazobat se zrnja in napit se hladne vode — in potlej zopet na gnezdo, pa še movsa se revica. In kako je postala srdita! Kokčče, kavsa in še petelina ne pusti blizu, da-si ta silno zvédavo gleda, kaj da počne ona ondu v temnem kotu. Kura presedl tedne tri in iz jajec se zaenó piščeta izkljuvavati ; jeden za drugim prehode s kljunčekom lupinico, skoči vèn, otrese se in začne tekati, z nožicama prah razgrčbati in črvičke pobirati.
Naposled se izkljuje tudi pišče iz zelenkastega jajčeka. In kako čudna je ta živalca! Okroglasta, mahnata, rumenkasta, s kratkima nožicama iu širokim noskom. „Čudno pišče sem dobila," misli si kura, „a kljuje in hodi po naše, samo nösek ima širok, nožici kratki in nekake pečice med prsti." Čudi se kura svojemu pišku, ali vendar, naj bo kakoršen hoče, sinek je njen, in ljubi ga in varuje takisto kakor druge. In ko zagleda jastreba, razpusti peije in široko stegne široki peroti iu kliče pód-se vse svoje piske, ne gledajoč na noge.
Kura začnč učiti svoje piške, kako se izkopavajo črvički iz zemlje ter pelje vso svojo družino na breg ob ribnjaku. Tu je črvov več in tudi zemlja je mehkejša. Ali glej! kakor hitro ugleda kratkonoga piška vodo, takój se spusti va-njo. Kura kokčče, maha s perotima, zaganja se k vodi; tudi druge piške se ustrašijo: beže, tékajo sèm ter tjà, čivkajo in jeden petelinček iz samega strahii puhne celò na klop, ki je stala pri ribnjaku, stegne vratek in prvič v svojem življenji zapoje z zamolklim glasom „ki-ki-ri-ki ! joj brat se topf!" Ali brat ni utonil, nego veselo in lehko, kakor kak šopek pavole, plaval je po vodi, grabčč vódo s svojima širokima, s plavno pečico prepreženima nožicama. Na kokošji vrišč prileti stara Lenka iz hiše in ko ugleda, kaj se godi, zavpije: „O za božjo voljo, poglej nu! položila sem nevedoma račje jajčice pod kökljo."
Kara se je še zmirom zaganjala k ribnjaku, in le s silo so jo morali pognati od njega.	4. K.
Slepec.
V temen préhod posadili so slepca z gorečo baklo v roci; držal jo je in svetil vsem, a sam je bil v temoti. — Otroci moji! kadar kateri doraste izmed vas, imajoč polhen zaklad lepih naukov v sebi, in jih želi tudi drugim podeliti, takrat imejte tega slepega človeka dobrovoljno podobnost v spominu.
—ki—.
-Eeazxie st^rari.
Drobtine.
(TJ m r 1 j e) dné 23. novembra ob 5. uri popóludne na Dunaji naš državni poslanec Josip grof Barbo. Slovenci zopet žalujemć na grobu iskrenega in vernega sina, katerega značaj je bil čist kakor zlatd in trden kakor skala. Poprejšna leta je bil tudi zvest naročnik našemu listu. Bodi mu zemljica lahka i
(Dragi k&meni.) Dragi kimeni so prozorni kamenčki. Taki so: beli demant, rudeči rubin, višnjavi safir, zeleni smaragd, rumeni biacint i. dr. Vsi ti kàmeni se blesté, ako so oglato brušeni. — Mali in véliki biseri rastó v školjkah, a koralde po morskih drevescih. — Jantar se nabira pri morji, posebno v Prusiji.
(Pogreb.) Mrliče so nekdaj seži-gali in pepel v pokrit vrč spravljali. Dandanes devamo mrliče v mrtvaško krsto (trago), potlej jih naložimo na nosilnice in odnesemo na pokopališče, kjer jih pokopači v grob položč in za-grebó. Kadar mrliča nes6, pojó se duhovne pesni in tudi zvonovi zvoné. Grob se s cveticami in lesenim križem, ali pa s kamenitim spomenikom olepša.
(Hoger Baco), rodom Anglež in iz reda frančiškanov, bil je zvezdo-znauec, izvrsten matematik, naravoslovec in kemikar, ter je izumil zažigalno steklo, kamero obscuro in še mnogo druzih tacih stvari.
Kratkočasnici.
* Sosed pride k zdravniku iu mu toži, da ga je pretečeno noč, ko je šel iz krčme domóv, nekaj strašilo. „Kaj ? strašilo vas je ?" vpraša zdravnik stnijoč se. „In kakšno je bilo to strašilo?" — „Kakor kak velik osel," odgovori sosed. — „Nu, nu," reče mu zdravnik,
„le idite lepo domóv in umirite se, prijatelj; vi ste bili sinoči nekoliko vinjeni, in ste sele svoje sence ustrašili."
* Žena: „Zakaj ne ješ raesä, Andrejec?" Mož: „Še je prevroče." Žena: „Pa ga malo popihaj, da se ohladi." Mož: „Popiham ga lahko, ali se bojim, da bi ga s pihanjem ne odpihnil, ker je tako velik kos."
Nekaj za kratek čas.
(PrlobčU J. S-».)
Na sv. večer polože mati 36 orehov tako-le nu mizo ;
O	o	o	o	O	o
o	o	o	o	O	o
o	O	o	o	«	«
«	o	o	o	o	o
«	o	o	o	o	»
o	o	o	O	o	o
Otrokom so se po orehih sline cedile in vsak bi jih rad nekaj imel. Zato rečejo mati : „Kdor mi zna šest orehov tako proč vzeti, da jih bode v vsakej vrsti povprek in navzgor zopet na pare. ta dobi teh šest orehov." Vsi zaporedoma so poskušali, a samo jednemu se je posrečilo, ki je spodaj s pikami zaznamovane orehe vzel in obdržal.
o	o	o	o	o	o
o	o	o	o	o	o
o	o	o	o	o	O
o	o	o	o	.	.
O	o	o	•		o
o	o	o	#	o	m
Slovstvene novice.
* A. Mart. Slomseka zbrani spisi. Tretja knjiga: Životopisi. Zbral, uredil in izdal Mih. Lendovšek, ptujski vikarij. 187».8°,397 strani. — Tako se zóve najnovejša knjiga, ki je ravnokar prišla iz tiskarne družbe sv. Mohora v Celovcu na svitlo. Knjiga ima prav lično obliko ter obseza na 897 straneh 21 životopisov z dodatkom izveličane Slovenke Libarde, matere ubogih. Nepozabljivi pisatelj je podal s temi životopisi narodu priliko, da se upoznä z onimi možmi, ki so se za naš narod trudili in ga likali. V takih životopisih bralec vidi, kako so se v neugodnih letih trudili naši predniki, in kako so orali ledino, katera je obilo dobrega sadu obrodila. — Mi to knjigo prav živo priporočamo vsem šolskim iu farnim knjižnicam ; nže samo ime Slomšek jej je porok, da se nahaja dobro blagó v njej. Knjiga se dobiva pri vseh slo\euskih knjigotržcih po
1 gl. 30 kr. mehko vezan iztisek, a trdo vezan po 1 gl. 40 kr.
Odgonetke uganek v II. „Vrtčevem" listu.
1. Trn; 2. Ključanica; 3. Pes ima na ónej stràni največ dlake, na katero mu je rep obrnen ; 4. Knjiga; 5. Stiri noge pri mizi ; 6. Lonec in v njem mleko; 7. Steklenica (flaša) ; 8. V polno ; 9. Oni, ki jih jé; 10. Oni, ki ga nima; 11.01 (pivo); 12. Klobuk; 13. Rokavice; 14. Kosa; 15. Led; 16. Človek, kadar zemljo koplje; 17. Prstan na prstu,
LISTNICA. Gosp. I. F, v K. : Pride na vrsto v prihodnjem letu. —F. K. » Lj. j Kakor vidite nam je Vaäa pesene.a o sv. Nikolaji po godu, in prinesli srno jo na prvoj «troni denaSnjega lista. Prosimo večkrat kaj ix VnJega spretnega peresa. Kar se tiče „Drago-ljubcev" nas veseli, daste tudi Vi naSega mnenja.— J. K. O VaÄßj daljSeJ povesti „Kolo sreče" (spregovorimo v prihodnjem lUtn. — J. Č, v P. : V*Sa peeenca „Pastirček" nI za natU. —
MSh Vabilo k narovbi. -äc
Z denašnjim listom dovršujemo deveto ,, Vrtčevo" leto,
Kakor do sik dob tako ostane „ Vrtec" tudi v prihodnjem letu Se vedno to, vkarjeodménjm, namreč: slovenske.} mladini v poduk in zabavo.
Prizadevali si bomo, da bode vsak njegov list s prihodnjim letom zanimiv ne le- po obsegu, nego tudi po različnosti sestavkov. Uravnava mu bode taka, da bode ustrezal rnalej in •tudi bolj odraslej slovenskej mladini, slovenskim učiteljem, ztarišem in sploh odgojiteljem mladine.
Cena mu ostane ista.
Za vse leto 2 gld. 00 kr., »a pol leta 1 gld. 30 kr.
MR** Naročnina naj se nam še ta mesec pošlje, da moremo priréditi primerno število listov.
S prihodnjim letom izdali bomo II. zvezek knjižnice za slovensko mladino. Knjiga II. z naslovom „Peter, rokodelčič" obsegala bode daljšo in jako zanimivo povest, posebno za naše rokodelske učence ter bo stala za „Vrtčeve" naročnike trdo vezana s platnenim hrbtom 40 kr. „Vrtčevi" naročniki, da si poštnino prihranijo, najbolje storé, ako omenjeni znesek uéé zdaj pošljejo z „ Vrtčevo" naročnino. Knjižica se jim potem pošlje poštnine prosta takój, ko pride na svetlo.
„DragoljiibH", zbirka poučnih pripovedek za slovensko mladino se dobivajo trdo vezani s platnenim hrbtom po 45 kr.
Naročnina naj se nam pošilja s poštnimi nakazn icam i (Postati Weisungen).
Uredništvo „ Vrtcevo"
» Linffarjevih ulicah, hiS. lieo. 1.
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač (Egor) v Ljubljani.