ZELENI KONJ IN LUTKARJI: OPTIMIZEM
str. 2
OH KAKO JE DUGA, DUGA PAUT...
str. 5
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 21. aprila 1994 • Leto IV, št. 8
"Po enem letu smo porabski Slovenci ponovno na soboškem odru. Lanska, več kot uspešna predstavitev naših skupin, ki se ukvarjajo s tradicionalno kulturo in ohranjanjem folklornega izročila, je botrovala odločitvi, da se letos zopet srečamo. Vendar to pot nekoliko drugače.
Glavno vodilo pri iskanju vsebine za našo letošnjo predstavitev je bilo, da ne bi vedno znova ubirali strun ljudskega izročila. Zato smo se odločili, da vam letos predstavimo presek živega ustvarjanja in snovanja na odrskih deskah. Morda bo ravno ta želja rodila stalno gledališko skupino v Porabju, ki je, razen lutkarjev na Gornjem Seniku, ni. Prav vedno novi mladci in mladenke te skupine dokazujejo, da v Porabju ne manjka ustvarjalnih glav. Potrebna bo le večja mobilizatorska volja in energija. Da je gledališče potrebno, dokazujejo uspešna gostovanja gledaliških skupin iz Slovenije, ki so zmeraj dobro obiskana. In če izdamo skrivnost: Ideja o porabsko- premur-skem gledališču Gledališče brez meja je že zelo blizu uresničitve."
IZ ŽIVLJENJA NA ODER
Take in podobne misli so lahko prebrali v gledališkem lističu obiskovalci porabskega večera v Murski Soboti 16. aprila. Iz življenja na oder so gledalce tokrat popeljale tri skupine.
"Zdaj pa malo zaprite oči, pa gda znauva gor-poglednete, mo že na Gorenjom Seniki v mlini mlinara Meleša pred pa-stau lejtami." S tem besedami je uvedla Ester Sulič - povezovalka večera - gledalce v igro lutkarjev z Gornjega Senika.
Nato smo se selili s Senika v Monošter na "senje" in to s pomočjo gledališke skupine monoštrskih gimnazijcev, ki so predstavili klasično komedijo. Večer je zaključila skupina žensk z Gornjega in Dolnjega Senika ter iz Sakalovcev, ki je k življenju obudila "Pet pijanih bab".
Tokratni porabski večer, ki ga je postavil na oder Milivoj Roš, je bil zastavljen nekako drugače kot prejšnji, bodisi v Ljubljani ali v Soboti. Glavni poudarek je bil tokrat na jeziku. Kajti "nekoč je bila (porabska) beseda ..." In upajmo, da tudi po zaslugi takih večerov, še dolgo bo!
-MS-
2
LJUBLJANA: Z MADŽARSKO PODPISAN TRGOVINSKI SPORAZUM
PORABJE SE JE PREDSTAVILO V LJUBLJANI
MEJNIK V ODNOSIH MED SLOVENIJO IN MADŽARSKO
Slovenski minister za ekonomske odnose in razvoj dr. Davorin Kračun in madžarski minister za mednarodno gospodarsko sodelovanje dr. Bela Kadar sta podpisala sporazum o prosti trgovini med državama. Sporazum bo začel veljati 1. julija in bo omogočal postopno sproščanje trgovine do konca tisočletja, ko bodo odpravljene carine tudi za najbolj občutljive industrijske izdelke. Za približno dve tretjini proizvodov pa bodo odpravili carine že letos.
Po besedah dr. Davorina Kračuna je sporazum pomemben mejnik v odnosih med Slovenijo in Madžarsko, s katero je Slovenija doslej manj trgovala kot z drugimi sosedami. Dr. Bela Kadar pa je ocenil, da je sporazum del poti, ki vodi v Evropsko unijo, in da je slovenski trg pomemben zlasti za madžarske kmetijske proizvode. Poudaril je še, da bi Slovenija in Madžarska morali izrabiti tudi priložnosti v okviru regionalnega sodelovanja. Sicer pa bosta kmalu oziroma letos tudi dve poslovni konferenci, in sicer že junija v Budimpešti in septembra v Ljubljani, na katerih se bodo podjetja lahko seznanila in izkoristila možnosti, ki jih ponuja
sporazum o prosti trgovini. Sporazum deli industrijske izdelke v tri skupine. V prvi skupini so tisti, za katere bodo že 1. julija letos carine odpravljene v celoti. Gre za izdelke, na katere vrednostno pride približno 60 odstotkov slovenskega uvoza iz Madžarske in 63 odstotkov madžarskega uvoza iz Slovenije. V drugi skupini so proizvodi, za katere bodo postopno odpravili carine do leta 1997, v tretji skupini pa so najbolj občutljivi industrijski izdelki, na katere pride 2 odstotka slovenskega uvoza iz Madžarske in 12 odstotkov madžarskega uvoza iz Slovenije. Za te izdelke bodo 1. januarja 1995 carine znižali za desetino, nato pa vsako leto po 15 odstotkov, tako da bodo do leta 2000 odpravljene v celoti.
Podpisani slovensko-madžarski sporazum o prosti trgovini je pomemben korak v vključevanju Slovenije v evropske integracijske procese, čeprav je za podpisnici prednostni cilj polnopravno članstvo v Evropski uniji. Madžarska je tretja država od štirih članic srednjeevropskega gospodarskega združenja Efta, s katero je Slovenija podpisala tak sporazum. Na odpravljanje carinskih ovir ne kaže
gledati kot na nevarnost za slovensko gospodarstvo, kajti podpisani sporazumi zagotavljajo izdelkom vsaj enake konkurenčne možnosti v tamkajšnjih državah, kot jih ima zahodnoevropsko blago. Če teh sporazumov ne bi sklenili, bi se skorajda prostovoljno odpovedali trgom, ki jih Slovenija zelo potrebuje.
Odprava carin v trgovini Slovenije z Madžarsko, Češko in Slovaško in kmalu tudi s Poljsko, pa je preizkušnja in priprava na poznejše vključevanje v Evropsko unijo ter veliko večjo konkurenco po letu 2000.
Podpis slovensko-mad-žarskega sporazuma o prosti trgovini naj bi bil torej nov mejnik v sodelovanju, za katero že lep čas velja ocena, da je na političnem področju vzorno, na gospodarskem pa zaostaja. S sporazumom bodo postopno odpravljene tudi tiste ovire, ki so jih nekateri imeli za upravičen, drugi pa tudi za neupravičen izgovor, da se gospodarska menjava ni hitreje povečevala. Seveda pa tudi po podpisu sporazuma ne bo šlo brez truda in dobre volje, z obeh strani in v številnih okoljih.
eR
Na zadnji seji predsedstva Zveze Slovencev na Madžarskem so podelili tudi priznanje 'Za Porabje-, ki ga je ustanovila zveza. Odlikovanca sta Andraš Čabai, dolgoletni zborovodja mešanega pevskega zbora na Gornjem Seniku (na sliki drugi z desne) ter Geza Bačič, svetovalec slovenske vlade (na sliki peti z desne). Nagrajencema čestitamo1
ZELENI KONJ IN LUTKARJI: OPTIMIZEM
Viteška dvorana znamenitih Plečnikovih Križank v Ljubljani je bila pred dnevi prizorišče predstavitve slovenskega televizijskega dokumentarca z naslovom Porabje. Glavni podpisniki filma: režiser Andrej Mlakar, pisca scenarija Miki Roš in Feri Lainšček.
Obiskovalcev se je zbralo več, kot bi jih pričakovali, in med njimi je bilo mnogo uglednih kulturnih in političnih delavcev. Za razliko od preteklosti, ko so se v Ljubljani za Porabje in v njem živeče Slovence zanimali kvečjemu Prekmurci, ki so pripotovali iz Sobote, ali pa sicer živijo v Ljubljani. Tokratni obisk pa očitno kaže, da se je vedenje in zanimanje za porabske Slovence v matični domovini, odkar je postala samostojna država, bistveno povečalo. Kar je priložnost, ki jo velja v polni meri izkoristiti.
Marijana Sukič in Katarina Munda-Hirnok sta obiskovalce sprejeli z vrtanki, soljo in kupico, pred predvajanjem filma pa jih je pozdravil Jože Hirnok. Spomnil jih je na podnaslov, ki govori o tem, da "Kak nejga zelenoga konja tak nejga čednoga Slovenca," ki ga pa ni želel komentirati, ampak je gostom prepustil, da si komentar ustvarijo sami. Mlakarjev film je pritegnil pozornost. Porabje so spoznavali skozi oči režiserja lutkovne skupine Mikija Roša in pripovedi njegovih malih igralcev, njihovih staršev, bratov, sester, carinikov in drugih Porabcev. Ko Jože Hirnok proti koncu filma belega konja pobarva v zeleno, je čutiti sporočilo, je tudi "čeden" Slovenec. Potem se zgodba zasuče v pesimistično izpoved in Slovenci v Porabju iz tega filma nastopajo v dveh protislovnih vlogah: polni veselja do življenja, slovenščine in slovenstva, pa hkrati živeči v gospodarski zaostalosti, ki jih pušča brez služb, na robu preživetja in jih sili v zdomstvo.
Občinstvo zato s predstave na sprejem v Plečnikovem hramu prihaja razdvojeno. Videli so lep film o zamejskih Slovencih, pa niso vedeli, ali se naj s Porabci veselijo lepega filma, ali naj so z njimi žalostni, ker film sporoča tudi, da bi bilo potrebno ogromno dela, da slovenstvo v teh krajih ne bi izumrlo. Mlado moštvo pa, ki je prišlo na predstavitev iz Porabja, in nov, boljši odnos slovenske države do te pokrajine, vzbujata upe, da se splača še enkrat pošteno potruditi.
Marjan Dora
V Budimpešti je bila predstavitev filma o Porabju 12. aprila v Narodni galeriji na impozantnem budimskem gradu. Obiskovalci, bilo jih je kakih sto, so bili ravno tako razdvojeni, kot v Ljubljani. V pogovorih na sprejemu je bilo večkrat slišati vprašanje: "Ali se porabskim Slovencem piše res tako žalostna usoda kot na koncu filma?" Nekateri so gledali bolj optimistično na stvar rekoč: "Upajmo, da se bo v Porabju zmeraj našlo zadosti belih konjev ter tudi barve ne bo zmanjkalo".
M.S.
Porabje, 21. aprila 1994
3
SIBILSKE KNJIGE (5)
IZRAEL
Sibilino pripovedovanje o zgodovini Izraela po Salomonovem kraljestvu se ujema z zgodovinskimi viri in 1. ter 2. Knjigo kraljev v Stari zavezi Svetega pisma.
Na Salomonovo vprašanje "ona odgovori: Krao, ti szi zmozsen i tvoje ime je veliko. Znaš, da po tvo-joj szmrti kralesztvo Je-ruzsalemszko na dva tala sze ftrgne i tvoje lusztvo sze na boga szpozabi i Kralom nede stelo pod-lozsno biti ino sze od Boga fkraj odvarne i nyegove zapovedi nede zdrzsavalo."
Salomon je kraljeval 40 let (965-926 pr.n.št.) v Jeruzalemu nad vsem Izraelom (1 Kr 11,42). Po njegovi smrti se je Izrael razcepil v dve državi -Judejo in Izrael. Izrael je Jakobovo častno ime in oznaka za zvezo 12 semitskih plemen. V Judeji je ostalo eno pleme in mesto Jeruzalem, za prvega judovskega kralja je imelo Salomonovega sina Robo-ama (931-913 pr.n.št.). Prvi kralj novega Izraela (desetih plemen) pa je postal Jeroboam (931-910 pr.n.št.), ki se je vrnil iz Egipta, kamor ga je pregnal Salomon. Vsi judovski in izraelski kralji so bili nepokorni Gospodovemu povelju in so častili poganske bogove (1 Kr 12, 26-32):
"Zato pride ober njij ka-stiga bozsa. Poganye fsze kraje i neprijatelje bodejo. Dva kraia tvojega vlovijo ino njim ocsi vopisztijo. Nyim i nyiho-vim lusztvom vret vu lučki orszag otpelajo. Gda do szvoje szmrti vu robsztvi bodejo mogli osztati, te sze Boug piiszti ober tej lagoji Kralov i nyihovim liidim. Zato, gda nyegovi zapouvedi zavrzsejo i te da vu te szvetei odicseni Orszag tiihinci nutri pridejo, steri lučke Boge szebov prineszejo i doszta lagovije bodo ošinili. Tak da oni i tvoji vdrni ne bodo znali ka bi vorvali.
Tvoje verno lusztvo nas-lednye nede znalo, ka bi vorvalo. Nyihova lagovija gorik szegne do Boga, da on Diise nede mogo gledati nego med takse liiszvo Oroszlane posle, steri doszta od tej liidi
raztrgajo i eske dokecs tou zgodij sze ti edni pa nazaj Bougi sze povrnejo i z velkim glaszom k nye-mi za pomoucs i za milo-styo kricsali. Teda nyim Boug szvoje proroke posle, steri nyim prisesztje Mesiasa nazvesztijo i doszta dobro liisztvi naprej povejo ino de lii-sztvo po Mozesovoj pravdi fcsili i nyihov grešen zsitek kastigali i od lagovije i od greha do nyi odegibali. Tou sze zaman boude. Za takse navuke i naprej poveda-nye sze lusztvo nede szkrbelo tak, da kastiga bozsa ober nyih prijde. I goszpodin Boug krali i nyihovo lusztvo po vsze-im szveiti ta zgoni tak, da niti kral Izraelszki niti Kral Judea ne bode do kon-cza szveita. Teda szvet-loszt i Dika Jeruzsalema na doszta let gori henya i tvoja czerkev stero szi tij dau zidati sze zvarasom vret poruši. Po doszta lejtaj, da sze lusztvo Iz-raelszko pa nazaj Bogi povrnej ino do za pomoucs i za szmilejnya pros-zilo, te je goszpodne pa poszliine ino sze pa na-zai vu Jeruzsalem pover-nejo. Tak da cerkev i
varaš pa gori zozidajo ali nej votaksoj lepoti, kak je od tebe veliki krao bila. Zatoga volo, da pravoga kraia nedo meli, nego pod oblasztjov Rims-zkoga ladanya baudejo i vu tom zroki ne bode czerkev od nyih nego od Poganov gori zozidana."
Bog je kaznoval otroke Izraela v obeh državah, tako v Judeji kot v Izraelu. Izrael so I. 722 pr.n.št. uničili Asirci. Judejo je I. 586 pr.n.št. razdejal babilonski kralj Nebukadnezar. Osvojil je Jeruzalem in odpeljal večino ljudstva v babilonsko sužnost. Po I. 538 pr.n.št. so se začeli vračati iz ujetništva, ustanovili državo in zgradili nov tempelj. Zgoraj citirani odlomek iz "Sibilske knjige" potrjujejo ne samo zgodovinski podatki, ampak tudi Sveto pismo.
Babilonski kralj je judovskemu kralju Sedekiju (598-587 pr.n.št.) res dal iztakniti oči:
"Sedekijeve sinove je dal zaklati pred njegovimi očmi, Sedekiju je iztaknil oči, ga zvezal z bronastima verigama in ga dal odpeljati v Babilon." (2 Kr 25,7)
Asirski kralj je res pripeljal tujce v uničeni Izrael:
"Asirski kralj je pripeljal ljudi iz Babilona, iz Kute, Ava, Hamata in Sefarvai-ma ter jih naselil po samarijskih mestih namesto Izraelovih sinov. Posedli so Samarijo in bivali v njenih mestih." (2 Kr 17, 24) In ker niso častili Boga, je poslal nadnje leve ("Oroszlane"):
"V začetku, ko so ondi bivali, niso častili Gospoda. Zato je Gospod poslal nadnje leve, ki so jih uničevali." (2 Kr 17,25).
Vrnitev iz izgnanstva in zidanje templja pa navaja "Sibilska knjiga" po Ezdro-vi knjigi iz Stare zaveze Svetega pisma. Po zgodovinskih podatkih je bil tempelj v Jeruzalemu končan 1. aprila 515. pr.n.št.
Marija Kozar
PISMO IZ SOBOTE
HOROR
Negda svejta so naši stariši od svojih starih starišov poslüšali prpovejdke o kralaj in kraličnaj, o dobrih vilaj, o cumprnicaj, o divji babaj in dedaj, o srmačkoj lübezni in o živalih, stere so po človeški gučale. Pa te ji je prej včasi straj bilou iti spat, ka so prpovejdke bilej strašne tö. No, nej glij strašne, dapa mlajši so kaj takšoga čüli, ka so si nej mogli raztumačo, pa je te trbelo zaspati tak, z günjo prejk glavej. Rejsan je tau tö, ka so inda svejta mlajše s takšnimi prpovejdkami v straji držali, ka so nej bili lagvi: "Če neš vrli, te te stara baba odnese."
Gnesden ne vejn, če bi leko s takšin mlajše postršüvo. Ka bi je pa sago, ške poslüšali ranč ne bi. Indašna lüdska prpovejdka mejra, če je nej že čista mrla. Naši mlajši, tej gnešnji, moderni po televiziji in v kinoji glejdajo čista načišne prpovejdke, če sé tomi sploj leko tak pravi. Če bi indasvejta takšo prpovedavali mlajšon, ka leko gnesden vijdijo tej mlajši, te ovi edno nouč ne bi na mejri spali.
Srejčo san eto sina od pajdaša, devet lejt je napuno. Pijto san ga, ka kaj dela, gda ma cajt. Pa mi je vöovado, ka najrajši glejda horor filme. Zanijmalo me, če ga je gda kaj straj, pa pravo, ka nigdar, pa ka te tak lipou spi. Si leko mislite, mali vsikši den glejda, kak mrtveci kouli odijo, kak glavej po zraki lejčejo, kak eden drugoga gejo, kak ovin vö z nosov rastejo dinozavri, kak v enon filmi vösteče za dobra bečko krvi, un pa po tiston lepše spi. Vseeno san mislo, ka je tej dečkec li samo eden od rejdkih mlajšov. Čez en cajt pa san gorprišo, ka je tou ne glij tak. Mlajši več nika drugo neškejo glejdati, kak samo horor filme, bole noži sejkajo pa več je vözobrnjani lidi, boukše je in vejkše je veselje.
Njajmo Zdaj tou dilemo, če je takšo gledanje za mlajše dobra ali nej. Neka drugo sé mi mota po glavi. So tej filmi sploj ške horor filmi, če pa sé ji ranč tisti mlajši ne bojijo, ka kümaj šteti pa pijsati znajo?
Nan, starejšin ške kakša skuza prteče, če glejdamo kakšen fejst žalosten film, gda una njega nešče meti. Mlajši pa so najbole vesejli, gda una njemi nogou -pa ške kaj kcuj - vkraj vgrizne. Zatok leko merno poven, ka so tej strašni filmi gratali v očaj naših mlajšov, čista navadne komedije.
Moran pa prajti, ka san ge san tö horor filme glejdo. Dapa tou je bilou negda. Moran prajti tou tö, ka me je straj včasi loviu. Zdaj horor filmov več ne glejdan. Pravzaprav ji ne glejdan od tistoga časa, gda san sé oženo. Takšoga horor filma, ka bi biu tak strašen, kak je moja tašča Regina, trno čedna ženska, so ške nej naprajli, pa ne ven, če do ga sploj gda. Zatok vidite, več ne glejdan takših filmov. Zadosta me je straj toga, ka mi vsikši den živce vküper vejže.
Vas pozdravla zasagani Miki
Porabje, 21. aprila 1994
SLOVENSKA VESELOIGRA V BUDIMPEŠTI
"TAKO SMO SE MOŽILI"
355 OBČIN?
Državni zbor slovenskega parlamenta je sprejel odlok o določitvi referendumskih območij za ustanovitev občin. Po tem odloku naj bi imeli v Sloveniji 355 občin, toda to vseeno še ni dokončna številka, saj bo v nekaterih primerih vladna služba za reformo lokalne samouprave še ugotovila, če nekatera referendumska območja izpolnjujejo najmanj šest od predvidenih enajstih kriterijev za ustanovitev občine.
KUČAN NA ČEŠKEM
Slovenski predsednik Milan Kučan se je 15. in 16. aprila v Litomyšlu na Češkem udeležil neformalnega srečanja sedmih predsednikov srednjeevropskih držav, ki ga je priredil predsednik Češke republike Vaclav Havel. Srečanja so se udeležili predsedniki ZRN, Madžarske^ Poljske, Avstrije, Slovaške, Češke in Slovenije.
PROTESTNA CESTNA ZAPORA
Krajani Hotize, Kapce ter Dolnjega in Gornjega Lakoša so pred kratkim zaprli magistralno cesto Maribor-Lenda-va. Bili so namreč nezadovoljni z obljubami republiških organov, ki niso pravočasno (do obljubljenega roka) začeli obnavljati uničene magistralke, ki vodi do mejnega prehoda v Dolgi vasi. Delavci ljubljanskega SCT-ja pa so zdaj le začeli z obnovo 6,7 kilometra dolgega odseka. Krajani štirih omenjenih vasi zdaj od republiške vlade še zahtevajo, da zagotovi sredstva za ureditev razsvetljave, gradnjo kanalizacije in takojšnje izplačilo škode na hišah in drugih objektih, ki so posledica gostega prometa po popolnoma uničeni cesti.
DRAŽJI BENCIN
Prvega aprila so v Sloveniji začele veljati nove cene nekaterih naftnih derivatov: za MB-86. okt. (61,00 SIT), MB-98 ok. (72,00 SIT) NMB 95 okt. (65,10 SIT) itd. Drobnopro-dajne cene so pri bencinu in plinskem olju v povprečju višje za 5 odstotkov.
Ob koncu preteklega leta je Slovensko društvo v Budimpešti dobilo pismo Kulturnega društva Franc Žiberna iz Povirja pri Sežani. Pisali so nam, da bi radi prišli v Budimpešto in našemu društvu predstavili veseloigro Tako smo se možili. Ponud-
bo smo z veseljem sprejeli. Do realizacije je prišlo med 8. in 10. aprilom.
Vas Povir pri Sežani je majhna kraška vas. Gledališko skupino že petnajst let vodi Aleksij Pregare, predsednik društva pa je Ivan Atelšek. V režiji Aleksija Pre-garca so Povirci postavili na oder že veliko dramskih del. Med najuspešnejšimi je ravno omenjena predstava, ki nosi naslov "Tako smo se možili". Avtorja Fran Levstik in Miroslav Vilhar sta se znala krepko ponorčevati na račun človeških slabosti, kajti te so v različnih okoliščinah zelo podobne in so večne spremljevalke človeka. Igro je skupina že predstavila po Sloveniji in v inozemstvu, pri rojakih v Malmoju, Goteborgu, v Stuttgartu
ter v Italiji.
Pred predstavo smo bili radovedni, kako bo. Ali bomo razumeli, saj večina članov našega društva govori le narečje. Zelo smo bili presenečeni, saj je bil jezik igre preprost, zgodba zanimiva. Tako smo rekli, to je za nas! Amater-
ski igralci so predstavili obe igri odlično, počutili smo se, kot da bi živeli v Levstikovem času. Njihova predstava je sestavljena iz treh trenutkov, kot smo prebrali v gledališkem lističu.
"Najprej se slovenski študentje na Dunaju, ki počitnikujejo doma na Dolenjskem, odločijo, da uprizorijo v gostilni pri gospe Podvrtnici igro, ki so si jo sami izmislili, kar se v Levstikovem "Juntezu" preplete v resnično dogajanje, ko se zagovedni posestnik ustavi na poti iz Ljubljane prav v tej gostilni. Igrica je polna pomenljivih prizorov, ki temeljijo na razhodu med zastarelo in mlajšo, sodobnejšo miselnostjo. Vendar se avtor ne pusti kar vleči za rokav od mladih
petelinov, zakaj tudi Juntezu prizna upravičenost njegovih stališč. Ne gre torej samo za burkaštvo, ampak za globljo analizo nasprotujočih si svetov.
Prva burka je Vilharjeva "Poštena deklica", katere dogajanje je postavljeno na Vipavsko, kjer se v spopadu med prebujajočo se slovensko zavestjo in nem-ško-italijanskim fičfiri-čevstvom lepo prikažejo prednosti delavnosti in zakonske zvestobe naših prednikov; lahkotno in pomenljivo opozorilo tudi za današnje dni.
Nadvse pristna in prisrčna je tudi povezovalna vloga godcev, ki bodisi v premoru bodisi kot neposredno vključeni v dogajanje lepo dopolnjujejo predstavo."
Predstavi je sledilo pravo presenečenje, in sicer gostje so nam pripravili malo razstavo izdelkov iz njihovega kraja. Tako smo videli na tej razstavi izdelke podjetij Kras Sežana (pršut, mortadela), Vinokras Sežana (kraški teran), Kamnoseštvo Tavčar
(izdelki iz marmorja) ter izdelke še nekaterih.
Pravo presenečenje je bilo, ko je predsednik, gospod Atelšek začel pršut rezati, drugi pa so natakali vino kraški teran. Gostje so se spremenili v gostitelje. No, potem je bilo tako, da so gostje jedli madžarsko šunko in salamo, mi pa slovenski pršut in pili kraški teran. Z besedami je težko opisati, kako lep je bil ta večer, kako dobro seje počutil vsakdo, ki se je udeležil prireditve. Lahko je žal vsem, ki so ostali doma.
Skupina si je v soboto dopoldan ogledala mesto. Zelo jim je bila všeč Budimpešta, rekli so, da je krasno mesto. V nedeljo dopoldan pa smo obiskali mesto Sentendre.
Na koncu še enkrat
čestitam gledališki skupini za lep uspeh. Hvala za lepe trenutke. Želimo si, da bi se še kdaj srečali. Težko nam je bilo pri srcu, ko smo se poslovili, saj so bili Povirci taki gostje, ki so se nam že na začetku prikupili.
Irena Pavlič
PRIZOR S PREDSTAVE
Porabje, 21. aprila 1994
5
NEMŠKI ’ŠPIJON" - BETONSKA POSTELA - FRTAU CIGRETLINA NA DEN - ŠTRAF ZAVOLO SLOVENSKOGA GUČA
OH, KAKO JE DUGA, DUGA PAUT..
V petdesetaj lejtaj so na Vogrskom več staugezaro lüdi deportcrali znautra rosaga ali pa v vauzo zaprli. Iz Porabja je tö dosta lüdi bilau vöodpelano na Ho-rtobágy. Tisti pa, šterin so nikši "politični" zrok ‘Vönajšli, so šli v vauzo v Recsk pa v Kistarcsa. Tak Ferenc Ropoš (Ižakin ! Francli) z Gorenjoga Sinika tö. Z njegvo ženo I Veroniko smo sé v febru-arskaj novinaj že pogučavali, kak so bili prisildjeni na švercanje, če so steli I živeti. Zdaj so mi pripovejdali o tistom cajti, gda so njini mauž bili v vauzi v Kis-tarcsi.
50-oga leta augustuša ‘SO Prišli ponga, pa 53-oga Septembra je domau i prišo. Pa te ste vi sami doma ostanili.
-	Ja, z dekličinov, štera je te bila dvej leti pa pau stara.
Vejpa nika so don pravili, Zaka so jetáodpelali?
-	Zato, ka je prej "špijon" büu, ka je prej za Nemce delo, depa tau nikanej Istina bilau. Nika so nej dali valati, ka nej tak bilau. Vnoči so Prišli, gda je bila pau tri vöra, so rogatali po dveraj, ka iščejo Ferenca Ropoša. So me pravili, ka roke naj znak deje, so me roke zvezali. Zmejs so cejla ram gorobrnauli, ka so vendrak kakšo šker ali ka pilatuša iskali. Tü spodi je stau en velki auto, pa te so ga nutri v té džip sünili pa so ga odpelali. Pet ked-nauv znamenje niške nika nej znau, gde je. Pet ked-nauv je v Pešti büu, v tistoj I velkoj vauzi v Andrássy út 160. Tam so meli železno postelo nutri spatančrano, na sploj gauloj postaii je mogo ležati. Nika pa nika | nej bilau gor nej Spodkar, nej vrkaj. Gda so spitavali,
te so ga dojzvezali pa tak bili. Gda je omedlo, té so ga z vodauv dojpoledjava-li. Pa te naj prej pravico guči. Depa ka bi leko gučo?!
Pa ka bi mogli nutri pri-videti?
- Prej tau, ka je büu špijon, ka je z Nemcami vküper špilo... No pa te je pet kednauv minaulo pa sam daubila eno karto, ka je v Kistarcsi. Vsakšo leto gnauk sam ojdla za njim z malov dekličinov. Trikrat sam bila v tistom pekli... Vsakši mejsec sam leko en
krüja, malo špeka, cigret-line... V Kistarcsi so je tö dojpoledjavali z vodauv.
Kelko ste leko poslali, kelko ste steli?
-	Aaa, en kilo krüja, pau kile špeka, pau kile legva-ra, štiri pakline dvana pa papére Cilj.
Ka so leko cejli den delali v vauzi, če so delat nej ojdli?
-	Vejpa vejš, pa so te gučati trnok tö nej smeli. Vejš, kak sam ma ge te pošilala kaj gesti pa takše v kakši začkaj, un je konce pa iglau proso, pa si s tem cajt krato. Male začke redo. Tiste začke te naslednje
domau prineso. Depa tak na drauvni je šivo, kak če bi mašin šivo!
Kelko ji je bilau v ednoj iži?
-	Šest lekar. Eden, Šeb-jan - un tö Sloven - je büu z Andovec, un tö za "politiko" volo.
Kak ste sé pa vi kaj doma branili? Ste meli kaj penaz?
-	S toga, kak smo kaj malo delat leteli na grajnco, ka smo tam kopali. S tistoga smo te ge pa mala živele. Te eške ceringo tö trbölo, gda je trbölo titi zanjim v Tarcso.
Kak ste tam leko gučali? So vas v eno ižo pistili?
-	Jaj, kaj pa! Dva velka rača sta bila! S tistikraj, gde so vauznicke stali, je stau en sodak, na srejdik eden, pa tam, gde smo mi stali, pá eden. Pa te, malo dejte sam tak v rokaj držala... Samo pet minut je dopüščeno bilau! Z Gorenjoga Sinika tak daleč titi, pa samo pet minut! Dvej reči sva pravila slovenski, sodak je dau dekličino oči, ka go leko küšno, pa smo te mogli vrazmo titi...
Zatogavolo, ka ste slovenski gučali?
-	Zatogavolo, vendrak so brodili, ka vejga baug, ka gučimo. Tam takša larma bila, ka vsakši tak kričo, ka ne vejm ka. Kak dosta lüdi bilau - ka pa misliš - v tistoj velkoj vauzi! Tau te bilau,
gda sam slednjo paut tam bila.
Prve dvej pauti so pa nej čüli, ka slovenski gu-čite?
-	Ne vejm, ali so nej čüli, ali so pa leko nej steli, što zna. Bajdvajokrat smo slovenski gučali.
Kak ste naslednje zidali, ka domau pridejo. Gda so je pistili, so vam kaj spisali?
-	Nikanej. Samo je domau prišo, ka smo ga ranč nej čakali. Na grajnco sam odila pa smo etan v Ko-vačen djarki doj šli, pa ena ženska prauti üšla pa pravla, ka: Franci je domau prišo!... Sledik je te s Pešte daubo 10 gezaro forintov za tau, ka je krivično nutri zaprejti büu. Meni so pa Zdaj 250 forintov cüj dali k penziji.
Kelko penaz je tau 53-oga leta bilau?
-	Vejpa te je zato dosta bilau.
Kak so je tápistili? Smeli so kaj o tom gučali ali nej?
-	Tau več ranč tak djenau ne vejm, liki tau vejm, ka so prva vsigder mogli roke znak djano meti pa nakle gledati. Gda so amnestijo dobili - te so eške par gni tam mogli biti -, te so jim doj zapovedali, ka več ne smejo znak djano meti roke pa nakle gledati, ka so Zdaj slobaudni gé...
Francek Mukič
ZAČELA SE JE VOLILNA KAMPANJA
8. aprila - mesec dni pred parlamentarnimi volitvami - se je začela volilna kampanja. Po podatkih državne volilne komisije je kandidatov manj (približno 1800), kot je bilo pričakovati. Državno listo je uspelo sestaviti 14. strankam. (Pogoj za državno listo je minimalno sedem območnih list.) V vseh županijah ter v Budimpešti je sestavilo ti. županijske liste le 8 strank, med njimi Madžarski demokratski forum, mladi demokrati, svobodni demokrati ter socialisti.
OBISK URADA ZA MANJŠINE V SLOVENIJI
V sredini marca je delegacija Urada za narodne in etnične manjšine obiskala Slovenijo. Delegacija, katero je vodil Janos Wolfart, predsednik urada, je obiskala madžarsko skupnost v Prekmurju, pogovarjala se je z njenimi predstavniki, med drugim tudi s poslanko Mario Pozsonec. Obiskali sotudi Obalo in se seznanili s položajem italijanske skupnosti. V delegaciji je bila tudi Janja Horvath, višja svetovalka urada, ki je zadolžena tudi za Slovence.
748 MILIJONOV ZA CESTE
Letos bo dobilo ministrstvo za promet 45 milijard iz "cestnega forinta". Železni županiji bo pripadlo 748 milijonov za razvijanje in zdrževanje cestnega omrežja. Med drugim bodo nadaljevali z obnovo "os-mice", glavne ceste št. 8, ki vodi od Rabafiizesa preko Kormenda proti Budimpešti. Projekt poteka z denarno podporo programa PHARE.
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije
Naslednja oddaja bo 23. aprila 1994
Porabje, 21. aprila 1994
6
SLOVENSKI ŠPORT
KAKO PONOVITI USPEHE ŠTUKLJA IN CERARJA?
Za uvod tokrat le beseda dve o nogometu. Tekmo v Sombotelu smo torej videli. Na presenečenje mnogih je Slovenija premagala Madžarsko z rezultatom 1:0. Kljub solidni igri so imeli slovenski nogometaši tudi nekaj sreče. Sicer pa so se začele stvari razpletati tudi v slovenskem nogometnem prvenstvu. Soboška Mura je v derbiju v Celju premagala tamkajšnji Publikum in se tako utrdila na drugem mestu prve slovenske nogometne lige.
Slovenska gimnastična
reprezentanca je odpotovala na južno poloblo, kjer prav zdaj poteka svetovno prvenstvo v mnogoboju in na posameznih orodjih. Glavno mesto avstralske zvezne države Oueens-land Brisbano deset dni gosti najboljše telovadce in telovadke sveta. Slovenski gimnastični strokovnjaki so se odločili, da na letošnje najpomembnejše tekmovanje pošljejo kar številno zastopstvo. Nastopilo bo šest tekmovalcev: Dejan Ločnikar, Klemen Benedik, Blaž Puljič, Aljaž Pegan, Enes Hodžič in Roman Veble. Najbolj zanimivo bo za Slovenijo tekmovanje na posameznih orodjih, saj lahko Aljaž Pegan in Dejan Ločnikar posežeta po visokih uvrstitvah.
Aljaž Pegan, ki je lani v
Birminghamu le za las zgrešil finale, na drugo upa, da bo letos še boljši, saj je na tem orodju pripravil novo zahtevnejšo sestavo, obogateno z atraktivnim naskokom. Nastopil pa bo tudi na bradlji. Drugi mož ekipe Dejan Ločnikar bo nastopil tako v mnogoboju kot v kvalifikacijah na posameznih orodjih. V mnogoboju načrtuje uvrstitev v zlato sredino, na posamičnih orodjih pa si želi uvrstitev do dvajsetega mesta. Na prvenstvu pa ne bomo videli slovenskih tekmovalk, saj so
trenerji ocenili, da v državi trenutno ni tekmovalke, ki bi lahko posegala po visokih uvrstitvah.
Tako je torej s sedanjostjo slovenske gimnastike. Dejstvo pa je, da je to športna panoga, v kateri so imeli Slovenci v preteklosti veliko uspehov. Prav je, da nekaj besed namenimo tudi starosti slovenskih olimpijcev, Leonu Štuklju, 95-letnemu Novomešča-nu, ki že vrsto let živi v Mariboru. Štukelj je najstarejši še živeči olimpijski zmagovalec, in če štejemo uvrstitve na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, tudi najuspešnejši slovenski športnik vseh časov.
Desetletni Leon se je za telovadbo navdušil, ko si je skupaj z mladostnim prijateljem ogledal nastop no-
vomeških Sokolov. S prijatelji se je potem priljučil Sokolom in veliko časa preživel v telovadnici. Sam je povedal: "Našel sem veselje, prijatelje in zdravje."
Leta 1916 so ga vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko, vendar se je na srečo izognil odhodu na fronto. Konec vojne je doživel na Dunaju, potem pa se je vrnil v Novo mesto, kjer je s prijatelji nadaljeval vadbo. Leta 1922 je dobil vabilo za sodelovanje na mednarodni tekmi v Ljubljani (pozneje so tekmovanje prekrstili v sedmo svetovno prvenstvo) in osvojil tri zlate ter dve srebrni medalji. Nabiranje medalj se je potem nadaljevalo in do olimpijskih iger v Berlinu se jih je nabralo 17. Leon Štukelj se lahko pohvali s tremi zlatimi, eno srebrno in tremi bronastimi olimpijskimi kolajnami.
Berlinske igre so pomenile konec Štukljevih mojstrovin na telovadnih orodjih in začetek mirnejšega življenja v krogu družine in na delovnem mestu, sodišču. V obeh njegovih življenjskih okoljih, Novem mestu in Mariboru, niso pozabili nanj. Leta 1987 pa so se ga spomnili tudi v mednarodnem olimpijskem komiteju in mu podelili olimpijski red. Kljub visoki starosti je Štukelj še vedno zelo vitalen.
In kdo so bili Štukljevi nasledniki? V šestdesetih letih je na konju z ročaji kraljeval Miro Cerar. Tako v Tokiu 1964 kot štiri leta pozneje v Ciudad Mexicu je na tem orodju osvojil zlati medalji. Na velikih tekmovanjih pa je Cerar skupno pritelovadil blizu 30 kolajn.
Ali se bo sedanja generacija vsaj približala tema dvema velikanoma slovenskega športa? To bo pokazal šele čas.
Silva Eory
NAŠE PESMI (72)
DEKLINA PERE SRAJCE DVEJ
/:Dekline pere srajce dvej, na srejdi nutri v toj vodej.:/ 3x
/Tau prvo pere bratčeki, tau drügo .svojom lubčeki.:/ 3x
/:Rajša pere bratčeki, kako pa svojme lubčeki.:/ 3x
/:Če enga bratčeka zgibim,
pa(j) nikdar drügoga nazaj ne dobim.:/ 3x
/:Če enga lubčeka zgibim, pa jutro drügoga nazaj dobim.:/ 3x
Gorenji Sinik -mkm-
ČESTITAMO
9. april je velki den biu Marti Györvári pa Alojzi Treiberi. Na Gorenjom Seniki sta sé té den oženila, sta si obečala zvestobo za cejli Žitek.
'Tau zdavanje je vsakšomi svetek" je pravo v svojom guči Martin Ropoš, matičar. Gorenjiseniški pevski zbor že dugo lejt drži šego, ka če sé iz zbora stoj oženi, tistomi na zdavanji lejpe pesmi popejva. Nej je ovak bilau tau Zdaj tüj nej, Marta Győrvári je članica zbora. Vsi, steri smo tam bili na zdavanji, smo nika drugo tü napamet zeli. Tau je pa nej drugo kak svadba, stera je takša bila, kak gnauk svejta. Trgé drüžbange pa tri lejpe mlade svadbice so prpelale v dvorano ženina pa snejao.
V imeni pevskega zbora iz srca Čestitamo mladomi pari želejmo njima lejpi Žitek. Vüpamo sé, da de Marta tadala zvesta pevskomi zbori. Lejpi, bogati Žitek njim želi
Pevski zbor Avgust Pavel Gorenji Senik
Porabje, 2  aprila 1994
OTROŠKI SVET
NORI MESCI	APRIL
April je mesec čisto mlad, vseeno daje ga prehlad.
Kašlja, smrka, briše nos.
Prav mu je - zakaj je bos.
Na vrtu pa prepeva kos in Jaka o pomladi sanja, saj prva cvetica iz zemlje poganja.
Jaša Zlobec
SPOMLADANSKA OPRAVILA NA NJIVI
Učenci 6. razreda na Gornjem Seniku so dobili nalogo, naj na kratko pišejo o tem, kaj vse se dela spomladi na njivi. Nekateri so se naloge lotili v knjižnem jeziku, nekateri v domačem narečju.
XXX
Prišla je pomlad in moramo pripraviti njivo. Na njivo je oče navozil hlevski gnoj. Pomagat je prišel s konji striček Jožef. Najprej je s plugom obračal zemljo, potem je branal. Na njivi so ostali šopi trave.
Mamica je prinesla motiko in jih odstranila z njive. Potem smo posadili krompir in posejali oves.
Hajnalka Škaper
Gda pride sprtolejt, vozvozimo gnoj, po tistim raztrausimo, s plugom zrogemo njivo. Z branov vlačimo. Dosta-krat trbej titi ta pa nazaj, dokeč se zemla spravi. Če je zemla grudnasta, te z motkov tučemo. Na kraj njive se zemla gor-spuca, prkopanje naredimo. S kaulami krunče pelamo. Dolpoberemo v košar in tak nut v zem-
lau posedimo. Mama kopa grabice, ge pa krompir nutlučam.
Tako delamo na njivi. Kristina Nagy
Prišla je pomlad, čas ko je treba na njivah pripraviti zemljo za setev. Pri nas je delo potekalo tako. Najprej smo vozili gnoj. Pomagal je sosed s konjsko vprego. Oče in mati sta potem razmetavala kupčke. Oral je sosed, oče je vodil konja. Na njivi so se "delale" dolge brazde. Po brananju je mama sadila krompir in peso.
Žolt Labric
. ZA NAJMLAJŠE
EN, DVA, TRI ...
En, dva, tri, en, dva, tri, moje bele goske ni.
En, dva, tri, en, dva, tri, moje bele muce ni.
En, dva, tri, moje bele ovce ni.
Kje pa so?
Kje pa so?
Skrile so se za goro.
LEGENDA O PAJKU
Pajek je čepel na obrežju in gledal, kako sv. Peter lovi ribe v svojo mrežo. Mislil si je: "Oh, ko bi imel tudi jaz tako mrežo, to bi bilo veselje! Nalovil bi si toliko rib, da bi mi jih še preostajalo."
Sv. Peter, pobožni mož, ki je vedel za skrite pajkove želje, reče: "Pajek, pridi sem, dal ti bom mrežo."
Pajek hoče k njemu, a ko pride do vode, ne more naprej.
"Ne morem priti do tebe."
"Vrgel ti bom mrežo na breg," reče sv. Peter.
"Ojoj, kaj pa naj počnem s tako mrežo," vzklikne pajek začudeno, "te mreže si ne upam niti premakniti, kaj šele, da bi ribaril z njo!"
Muha nagajivka, ki je slišala ta pogovor, reče: "Pajek, ti si bebec, zato poslu-
šaj moj modri nasvet! Ker se bojiš vode in ker so take mreže zate pretežke, reci onemule možu, ki je tako radodaren, naj te nauči plesti take mreže, da boš z njimi lahko ribaril po zraku."
S temi besedami se je hotela muha norčevati iz pajka in svetega Petra.
"Pa naj bo tako, kakor praviš ti, muha!" reče Peter, "tvoj nasvet naj se uresniči."
In tako se je tudi zgodilo.
Od tedaj je znal pajek plesti mreže iz lahke pajčevine. V prvo mrežo, ki jo je spletel, je zašla muha nagajivka.
i
Porabje, 21. aprila 1994
Predstavništva: Gornja Radgona, Cesta na stadion 2, tel: 069/61-697 Radenci, Panonska 1
Lendava, Trg Ljudske pravice 12, tel.: 069/75-257 Ljutomer, Ormoška 12, tel.: 069/81-136 Apače 117, tel.: 069/69-418
Zavarovalnica TRIGLAV d.d. je najstarejša zavarovalnica v SLOVENIJI. Nadaljujemo več kot 90 letno tradicijo naših dedov, vendar na nov in sodoben način, kot to od nas zahteva življenje, predvsem pa naši zavarovanci.
Območna enota MURSKA SOBOTA je ena od 12 samostojnih organizacijskih enot in že več kot 45 let spremlja življenje in delo ljudi v DEŽELI OB MURI.
V letošnjem letu smo pripravili več novosti z vrsto ugodnosti:
-	Paketno avtomobilsko zavarovanje;
-	Družinski paket;
-	Kmetijski paket;
-	Obrtniški paket;
-	Zdravstveno zavarovanje za potovanje v tujino;
-	Zvestobo nagrajujemo posebej!
Naša zastopniška mreža pokriva vsa naselja, področja in dejavnosti, tako da smo lahko vsak dan v stiku z vsemi, ki nas potrebujejo. Ponosni smo, da je naše sodelovanje z zavarovanci dolgoročno.
Obiščite nas ali pokličite - želimo vas seznaniti s svojo dejavnostjo.
NIČ NI TAKO VARNO, DA NE BI POTREBOVALO ZAVAROVANJA
NIKA ZA SMEJ
GDA JE LÜBEZEN ŽE MINAULA
Naš Anton je etognauk strašno betežen grato. Tak ga je kíiga mantrala, ka je mislo, Zdaj pa Zdaj crkne. Gda je etak djajcko pa sé je prkapo, etak pravi ženi: "Če pa ge mergém, eške pes nede lajo za menov."
Žena ma pa Zdaj etak pravi: "Té naš, ma biti, de zatok malo kavülo."
ŠTRAF
Naša mala Irma dostakrat more čüti, da sé njena mati z očom kori. Mala Irma - kak takša mala dekličina - sploj rada ma svojga očo, etak ga pa etognauk pita: "Ata! Kelko lejt si že oženjeni?" Oče sé čüdiva, kak tau, ka tau malo dejte takšo pita, dapa zatok ma da odgovor, ka je že 16 lejt oženjeni.
Naša mala Irma pa Zdaj etak pita: "Pa kelko eške maš dojslüžiti s štrajfa?"
PEDAGOGIJA
Naš mali Oto je strašno
razvüzdeni, lagvi pojbič. Starišje kumaj ladajo z njim, nej je tau ovak v šauli tü nej. Etognauk je pá nikšo velko svinjarijo naredo, gda je tau Oča zvedo, ga je j položo na kolena, pa po | njem. Oča bi rad biu, če bi tau bitje pedagoški asek melo. Etak pa gda z bitjom zgotovi, pita Otona - steri; kavüli kak bik - če zna, za- j koj je bitje daubo.
Mali Oto pa Zdaj etak pravi: "No, tau je lepau. Najoprvin ma dobra spaukaš, po tistom pa vöpride, ka sam ne vejš, Zakoj si ma naklau."
I. Barber
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970
Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993 se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).