201 OCENA / REVIEW Blaž Otrin. Socialna dejavnost Katoliške cerkve v ljubljanski (nad)škofiji od kon- ca 18. stoletja do druge svetovne vojne. Zbirka AES. Ljubljana: Inštitut za zgodo- vino Cerkve Teološke fakultete, 2023. 438 str. ISBN 978-961-90474-8-4. V časih, ko je zbiranje sredstev in prostovoljnih prispevkov za različne na- mene doma in po svetu zelo aktualno in ko se v Cerkvi poudarja njeno social- no-karitativno delo, je dobrodošel po- gled na to obliko delovanja Cerkve v slo- venskem prostoru v preteklih obdobjih. To je bila navsezadnje stalna dejavnost Cerkve in njenih ustanov, čeprav je bila po drugi svetovni vojni prepovedana – in so se organizirane oblike delovanja za pomoč bližnjim smele izvajati le v re- žimsko odobrenih organizacijah. Pri Otrinovem delu gre za razširjeno in pre- oblikovano magistrsko nalogo ob za- ključku študija zgodovine na Filozofski fakulteti UL leta 2010. Raziskava je na- stala predvsem na temelju izvirnega gradiva, ki ga hranijo fondi v Nadškofij- skem arhivu Ljubljana. Ob skrbi za ure- ditev in pripravo popisov vrste fondov, ki jih hrani arhiv, je bilo temeljne ugo- tovitve mogoče analizirati in sintetično povzeti v obliki monografske študije. V uvodni del monografije bi bilo mo- goče uvrstiti prvi dve poglavji, ki sta na- menjeni pregledu socialnega nauka in programov Katoliške Cerkve v časov- nem okviru, ki ga kaže naslov dela, ter socialni politiki države najprej v avstrij- skem delu Habsburške monarhije in nato v slovenskem delu Kraljevine Sr- bov, Hrvatov in Slovencev (Jugoslavije). Gre za umestitev socialno-karitativne dejavnosti Cerkve v širši družbeno-zgo- dovinski kontekst. Predstavljen je odnos vesoljne Cerkve do različnih družbenih vprašanj iz obravnavanega obdobja in odziv posameznih papežev na nove idejne tokove. V okviru neposrednih od- govorov, ki so se oblikovali ob novih so- cialnih problemih, ki jih je prinesla prva industrijska revolucija, so začele nasta- jati redovne skupnosti, ki so na nova vprašanja ponudile svoj odgovor, a tudi vrsta karitativnih in socialnih ustanov. Vodstvo Cerkve je na novo problemati- ko, ki jo je prinesla industrializacija in nastanek proletariata, odgovorilo po- zno – formalno več kot štiri desetletja kasneje kot voditelji komunističnega gi- banja. Orisano je delo papežev in nato ljubljanskih škofov na socialnem podro- čju v tem času ter njihovi konkretni ko- raki za uveljavitev krščanskih načel pri reševanju socialnih vprašanj. Za mnoge akcije in ustanove so bili pobudniki laiki, ki so imeli poseben čut za socialne pro- bleme in posamezne stanove. Zasebna iniciativa je v mnogih primerih služila kot začetna spodbuda, v nadaljevanju pa so pobudo podprle še cerkvene in javne ustanove. Sodelovanje vseh je nato prinašalo vidne rezultate. Besedilo razprave jasno pokaže, da so bili pogle- di na reševanje socialnih vprašanj – tudi v vrstah katoličanov – različni in da je bil izhodiščni pristop predvsem karitativni. Za mnoge je bilo to razlog za pohujšanje 202 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 1 in nezaupanje do ustanov, ki so se obli- kovale v okviru Cerkve. Ukrepi države na socialnem področju, ki so zavezovali tudi cerkvene ustanove, so bili vse do sredine 19. stoletja rezultat državnega cerkvenstva iz časa razsvetljenih abso- lutistov. Krajši poglavji orisujeta dobrodelne ustanove v upravi Cerkve ter Cerkev kot državni organ socialnega skrbstva. Žu- pnijski ubožni inštituti, ki so jih organi- zirale župnije in so za njihovo delovanje lahko pridobivale javna sredstva, so predstavljeni kot najpogostejša oblika skrbi za uboge in ljudi v stiski. Gre za pravno utemeljitev, večkratne reforme in slednjič ukinitev teh inštitutov. Kot primer je obširneje predstavljeno delo- vanje ubožnih inštitutov v župnijah Me- kinje, Šentvid pri Stični in v Ljubljani. Kot oblika pomoči za revne so orisane posebne nabirke, ki so bile organizirane v župnijskih okvirih. V pristojnosti Cer- kve je bila tudi skrb za najdence. Za nji- hovo oskrbo so bile ustanovljene najde- nišnice (najprej v Trstu, nato v Ljublja- ni); svojo vlogo pri tem so imeli tudi du- šni pastirji, katerih naloga je bila spre- mljati delo z najdenci, ki so bili oddani v rejo na ozemlju njihove župnije. Kot primer je prikazano delo za najdence v župniji Dob. Zadnje poglavje je v celoti namenje- no pregledu samostojnih iniciativ, ki jih je Cerkev razvila kot odgovor na potre- be različnih skupin. Usmeritve in pou- darke so v času katoliškega gibanja v za- dnjih desetletjih 19. in v začetku 20. stoletja dajali zlasti slovenski katoliški shodi, ki so bili organizirani po zgledu podobnih prireditev v nemškem prosto- ru. Dobrodelna dejavnost Cerkve se je izražala predvsem v obliki številnih do- brodelnih društev. Na tem področju je bil pomemben prispevek različnih mo- ških in ženskih redovnih skupnosti ter kongregacij (med njimi so imele osre- dnje mesto usmiljenke in šolske sestre), cerkvenih združenj in bratovščin ter žu- pnij. Ustanovljenih je bilo več zavodov za posamezne kategorije prebivalstva. Med bolj organizirane oblike reševanja stisk so spadala različna katoliška stano- vska društva, delavske strokovne orga- nizacije (osrednja je postala Jugoslovan- ska strokovna zveza) in zadruge. Kot ugotavlja avtor, »je zadružništvo pred- stavljalo enega ključnih delov katoliške- ga socialnega gibanja na Slovenskem. Zadružna organiziranost je predstavlja- la samopomoč med zadružniki in posle- dično prinesla zmanjšanje socialnih stisk prebivalstva.« (308) Šlo je za zelo različne pobude, ki jih je bilo treba umestiti v cerkveni pravni okvir. V orga- nizacijskem pogledu je socialno-karita- tivno delo doseglo največji razcvet v času po prvi svetovni vojni. Koordinator vseh dejavnosti na tem področju je po- stala Karitativna zveza v Ljubljani. Lju- bljanski škofje so s svojim posredova- njem njihovo delovanje skušali poeno- titi in urediti ter s tem zmanjšati nega- tivni vpliv takšne razdeljenosti v širšem prostoru (to se je kazalo zlasti v dela- vskih organizacijah). Kot pomemben pripomoček za nadaljnje raziskovanje tega področja družbenega in cerkvene- ga življenja bodo lahko služili seznami in sumarni pregledi delovanja socialnih in karitativnih ustanov, ki jih avtor nava- ja kot integralni del svoje raziskave. Čeprav monografija pozornost name- nja predvsem karitativno-socialnemu de- lovanju na ozemlju ljubljanske (nad)škofi- je, so temeljne ugotovitve in tudi dejstva v veliki meri povedna za škofije v drugih delih Habsburške monarhije in nato nove 203Ocena južnoslovanske države. V obeh obdobjih je šlo za isti cerkveni in državni kontekst, škofje pa so svoje nastope in ukrepe usklajevali v okviru Avstrijske in nato Ju- goslovanske škofovske konference. Monografija B. Otrina je celovit in podroben pregled delovanja voditeljev ljubljanske škofije in njenih ustanov na karitativno-socialnem področju v stole- tju in pol. Kot ustreza temeljni zasnovi zbirke AES, je osrednjemu besedilu raz- prave dodanih še 36 izvirnih arhivskih dokumentov, ki razpravo dopolnjujejo vsak na svoj način. Segajo od leta 1784, ko gubernij v Gradcu poroča o ubožnem inštitutu pod imenom Družba ljubezni do bližnjega, do pisma vodstva Jugoslo- vanske strokovne zveze škofu Gregoriju Rožmanu leta 1939, v katerem ga vod- stvo te zveze opozarja na razmere med delavstvom ter na spore med podpor- niki in nasprotniki delavskih združenj. Bogdan Kolar