T RIBUNA
študentski časopis Tribuna, številka I5/I6a ,sreda ,l7.februarja 1982 , cena lo din              >^ >c>ct
__________________________________________________________________________...        ^^      .________
Mladen Švarc:
DRUŽBENI KAPITAL IN DRUŽBENA KRIZA
i.
Politična ekonomija socializma se ne more vzpostaviti kot znanost v nasprotju s ,,klasično" politično ekonomijo, torej politično ekonomijo kapitalizma, saj tako arbitrarno ddočanje, kdaj in kje neha kapitalizem in se začne socializem, pomeni ideološko operacijo. Intervencija ideologije v znanosti v tem primeru deluje konstitutivno za sam predmet znanosti in je zato metodologija konkretne raziskave drugotnega pomena.
Temeljno nasprotje med tržnim in planskim gospodarstvom, kjer naj bi plansko gospodarjenje omogočalo družbeno kontrolo nad produkcijo dobrin in njihovo razdelitvijo, se prav tako pokaže le kot relativno. Analiza zgodovinske izkušnje načrtovane industrializacije držav ,,svetovnega socialističnega sistema" ali ,,realnega socializma" pokaže, da se da delovanje zakona vrednosti rnodificirati, toda nikakor ne zanikati ali preprosto ukiniti.
Ekonomski romantizem in politični voluntarizem sta dediščina, ki jo je znanstvenemu socializmu zapustil utopični socializem. Zanikanje političnega procesa socialistične demokracije oziroma razkroj porevolucioname ,,proletarske demokracije" (koalicije boljševikov, levih eserov itd. po Oktobrski revoluciji) v viadavino stalinske frakcije oziroma razkroj ,,ljudskih front" v ,,realni socializem'', torej stvarnih ljudskfli front v namišljene, spremlja ustrezna ekonomska politika. Znanstvenost socializma se pokaže kot ideologija, znanost sama pa kot apologetikau Gospodarska in politična kriza v ,,realnem socializmu" iz prej skiciranih znanstvenih predpostavk ne moreta biti razložljivi, zato sta ta dva aspekta družbene krize s stališča take znanosti lahko samo:
1.   kontrarevolucija
2.   preostanek starega družbenega reda
3.    subjektivna napaka, torej psihološka in karakterna lastnost, namreč pomanjkanje prizadevanja za izpolnjevanje planskfli nalog.
V nasprotju z ,,administrativnim socializmom", ki je gospodarsko učinkovit le v začetnem obdobju industrializacije, torej precej t krajšo. dobo, kot pa se je uspel politično obdržati v obliki ,,realnega socializma", je jugoslovanska izkušnja, predvsem iz let 1948-1974 potrebna temeljite analize. Omejitev z leti 1948 in 1974 je seveda predpostavka, ki naj omeji domet analize; prva letnica pomeni politični prelom z Informbirojem in s stalinizmom, druga pa sprejetje nove ustave.
Pred filozofsko kritiko stalinizma, ki je začela s kritiko teorije odraza in ki je svoje težišče usmerila v ,,refilozofikacijo" Marksa in kritiko ,,dialektičnega materializma", je nastopila in izborila prvo bitko ,,politična" kritika stalinizma. Prispevki Kardelja, Todoroviča, Pijadeja, Djilasa (do 1953. leta), Kidriča in drugih kažejo teoretične probleme graditve drugačnega modela socializma, kot je sovjetski. Njihova ,,protislovnost" in včasih ,,omejenost" z dnevno politiko je dialektična, saj iskanje drugačnih modelov v tem slučaju ni čisto teoretsko dejanje. Preokupacija z ekonomsko problematiko pa kaže, da je najprej prodrlo spoznanje (v letih 1948-1952), da je treba politični voluntarizem reducirati na normalno politično intervencijo, na določanje prioritet in strateških ciljev, da se pa ne da vztrajati pri poskusih totalnega obvladovanja družbe ali pa en(stalinski) model enostavno zamenjati z drugim.
Priznanje objektivnih zakonitosti ^torej delovanja zakona vrednosti, je poraz romantičnega idealizma. (l)Upoštevanjedanih materialnjh in drugih razmer pa ima v končni posledici določeno politično pragmatičnost, ki postavi končni cilj v zgodovinsko perspektivo in ne zahteva njegove realizacije ,,hic et nunc".
Določeno nazadovanje - gledano s stališča ,,končnega ciija" gibanja - je v resnici ne samo prilagajanje, ampak realni zgodovinski napredek v odnosu na nasilno realizacijo predpostavk ,,končnega cilja", ko se projekt komunistične družbe izrodi v ,,socializem v eni deželi" in ,,realni socializem" v nadaljevanki. Izraz ,,reaJni socializem" pomeni prav to, namreč da to, kar je, je to, kar je možno, oziroma da ni še povsem ,,umno" (če naj se izražamo po heglovsko) in da tudi ne more biti.
Ne da bi jo idealizirali ali ideologizirali, nam jugoslovanska izkušnja pove, da je lahko tudi drugače. Privlačnost jugoslovanskega mddela je prav v tem in za ,,realni socializem" je jugoslovanski model ,,desni revizionizem", za radikalno kritiko ,,realnega socializma" pa še vedno ne dovolj radikalno uresničen prelom z njim. (2)
Dilema o odnosu med gibanjem in njegovim ,,končnim ciljem" se postavi pred nas ne več v svoji social-demokratski varianti, ampak implicitno tako v voluntaristični politiki birokratskih sil kot v radikalni kritiki le-teh.
Samo zaostalost in nerazvitost §e ni opravičilo za ekonomski romantizem in subjektivistično, voluntaristično politiko. Konstrukcija novih odnosov se pojavi kot ,,idealizem" dejanskih razmer, ki zahtevajo speciflčne oblike lusmerjanjai ekonomske graditve socializma. Toda lastna logika taKo vzpostavljenega sistema (in njegovo vsiljevanje navzven predvsem z vojaško silo in intervencijo), ki ne temelji na ekonomskih zakonitostih, ampak na primatu države kot organizacije za prisilc, lahko omogoči njegovo perpetuiranje in njegovo ekspanzijo ne glede na njegovo dejansko presežnost. Če je Oktobrska revolucija in njena degeneracija v stalinizem ključna za razumevanje današnjega ,,realnega socializma", ali sledi iz tega, da je ^realni socializem" njena nujna posledica? Prav upanje v revolucijo v Nemčiji in dileme po njenem porazu kažejo, da teoriia o ,,najslabšem členu" omogoči revolucionarni nastop. Toda izostanek novih oblik, ki se niso razvile niti v krilu kapitalizma, izostanek sprememb v ekonomski ,,bazi" omogoči političnemu faktorju primat, kjer se njegova reprezentančna vloga kaj zlahka reducira na fonno brez vsebine, na reprezentiranje delavskega razreda, ki ga mora politika, torej partija, torej ,,marksisti"(3) šele ustvariti. Program nagle industrijske izgradnje pa zahteva razpolaganje s centraliziranim (družbenim) kapitalom — in če funkcija lastništva postane predmet ideološkega manipuliranja, zato funkcija upravljanja z njim pripade ustreznim organom centralnega planiranja. Tako plansko ustvaijen ali (v deželah  ,,realnega socializma", ki so že pred ,,realnim
socializmom" imele razvit kapitalizem, kot npr. ČSSR) aloci delavski razred je objekt, na katerega se lahko da orientirati Protislovje se izpostavi šele z izgradnjo industrijske baze in s formiranjem sodobnega delavskega razreda, ki pa vstopa v že dane aruz'oeno-politične razmere. Industrijsko razvit in ,,zrel" admiiustrativni socializem vztraja na zasnovah, na političnih koncepcijah, ki so povzročile njegovo degeneracijo v ,,socializem v eni deželi". ,,Idealizem" dejanskih razmer se sprevrača v pennanentno krizo sistema, njegova kvalitativna statičnost se kaže kot travmatično stanje, kot poskakovanje po Rodosu. (4) Nespremenljivost zastavljenih vprašanj od Nffa do praške pomladi in poljske krize opozaija, da specifičnost/zaostalost, ki utemelji subjektivizem v zasnovi socialistične izgradnje in graditve socializma, postane posamičnost, privzdignjena na nivo občega. Ta protislovnost, ki jo je Trocki v svoji analizi ,,socializma v eni deželi" imel za začasno (5), je tista, ki ,,realni socializem" utemelji Vsakokratna ,,normalizacija" - s tem izrazom je bila imenovana prvič intervencija avgusta 1968 na Češkoslovaškem - je namreč samo nasilno vračanje na sistem, ki je konstrukt in ki samoraslo ne funkcionira in ni zmožen funkcionirati brez izvenekonomskc prisile. V nasprotju z ,,realnim socializmom" jugoslovanski model socialističnega samoupravljanja pomeni projekt, ki naj bi omogočil utemeljitev oblasti delavskega razreda v ekonomski bazi družbe. Tu pa je seveda vprašanje, v koliki meri je ta komunistična družba nastajanju še nosilec materinih znamenj ,,stare družbe, iz nedei katere izhaja" (6) in v kateri meri ie ta stara družba kapitalizem, v kateri pa ,,realni socializem" oziroma pri nas ,,obdobje administrativnega socializma".
n.
Leninova analiza v ,,Državi in revoluciji" je prvenstveno anaiiza države kot diktature. Prav s poudarjanjem represivnega apara države   se   buržoazna  demokracija v taki analizi prikaže  koi diktatiira Vmr*oazije. Prevzem oblasti in kontrola nad ,,kapitalis (ki so medtem postali uslužbenci) in nad gospodi intelektualčki, so ohianili tapitalistične navade" pa je uvod v novo, višjo faz komunizma; od tega trenutka dalje ,^ačenja izginjati potrebi vsakršnega vladanja sploh".  (7) Samostojno vodenje družben« proizvodnje,  evidenca in kontrola,  skratka vladanje vseh  kot demokracija je   po  Leninu  predpogoj   odmiranja države. Na navedemo še dva čitata iz ,,Države in revolucije," ki iz perspektivi pokažeta   problematičnost   take   zasnove   politične   filozoflje problematičnost svobode v odnosu na njeno realizacijo v državi:
,,V svoji prvi fazi, na svoji prvi stopnji, komunizem še ne moi biti ekonomsko popolnoma zrel, popolnoma prost tradicij i sledov kapitalizma. To nam pojasnjuje zanimiv pojav, da vprvi iu komunizma še ostane ,,ozki horizont buržoaznega prava". \ pogledu distribucije potrošnih proizvodov buržoazno pravo sevedi nujno predpostavlja tudi buržoazno državo kajti samo pravo ni nii brez aparata, ki lahko prisfli ljudi, da spoštujejo pravne noime.
Iz tega torej sledi, da ostane pod komunizmom določen čas n samo buržoazno pravo, temveč da ostane tudi buržoazna država brezburžoazije!"(8)
,,Evidenca in kontrola — to je naivažnejše kar je potrebno, d se komunistična družba v svoji s prvi fa# ?i uredi in da praviln funkcionira. Tedaj se vsi državljani spremene v najete uslužbenl države, ki jo predstavljajo oboroženi delavci. Vsi državlja postanejo uslužbenci in delavci enega vse ljudstvo obsegajočej državnega wsindikata".t9)
Država razpolaga s kapitalom in ,5najeti uslužbenec di^ave" do te države-,,sindikata" v mezdnem odnosu. Če bi vsi oziron skoraj vsi upravljali, potem bi moral produkcijski proces biti takem   tehnološkem   nivoju,   da   bi   bil   proces   upravljan (avtomatizirane)   proizvodnje   in  ne  več   neposredna  uporal predvsem fizičnega dela. Tu pa se med oborožene delavce in naje uslužbence  države - kj so eni in isti ,,državljani" - posti buržoazna država brez buržoazije. V razcep med politično ekonomsko sfero družbe vstopi vmesni člen, ki posreduje in ,,najetemu uslužbencu države" razloži, da je ta država vendar < sam, realizacija Svobode/Socializma v Državi/Zgodovini, skrat ,,realni socializem4'.
Ali drugače rečeno, ,,kapital ustvarikapitalist4i'^10)Kapital torei orodukcijski odnos in kapitalist je njegova personifikaci 1 Misel,da i se lahko z razlastitvijo in fizičnim uničenje kapitalističnega razreda odpravi kapitalizem sam, se zato nuj zgodovinsko blamira; na mesto predrevolucijske kapitalista-podjetnika stopi ustrezni substitut. Celo Če izv; ,,evidenco in kontrolo" v imenu države in oboroženega delavs je v odnosu do proizvajalca kontrolor. Neposredni proizvajalec je v mezdnem odnosu in ta ,,evidenca in kontroia" ni evidenca v tehničnem smislu, pač pa evidenca in kontrola mezdnega odnosa.
Revolucija, ki se omeji na pravno področje, na spreme odnosov lastništva, ni zmožna prevrata v načinu proizvod Ukinitev privatne lastnine je lahko samo prvi korak in najve težave socializma so na področju ekonomije. Ukinitev meščan svoboščin z namenom izboljšati evidenco in kontrolo je dejam izpolnitev tistega načela kapitalistične produkcije, ki v meščan ,,pravni državi" prav zaradi obstoja individualnih kapitalov kapitalistov ni bilo uresničljivo.
III.
Perspektiva samoupravljanja je prav v preseganju in prebijj starih oblik. Marx analizira prav to, ko govori v ,,Kapitalu' delniških dmžbah: ,,Ta rezultat najvišjega razvoja kapitalistii proizvodnje   predstavlja  nuino   izhodiščno   točko  za pono\ preoblikovanje  kapitala v last proizvajalcev, toda ne več privatne lastnine ločenih proizvajalcev, ampak kot lastnino združenih, kot neposredno družbeno lastnino. Po drugi strani j( izhodiščna  točka  za  preoblikovanje  vseh    funkcij v pro( reprodukcije, ki so do sedaj še bile povezane z lastništvomj kapitalu, v enostavne fiinkcije združenih proizvajalcev, v družb funkcije." (11) Prav tako je Mancova ocena kooperativnih to samih delavcev metodološko aktualna, saj pravi, daso ,,prvi pn stare oblike, čeprav one povsod, v svoji dejanski organiza seveda reproducirajo in morajo reproducirati vse pomanjkljh obstoječega sistema." (12)
Vsa problematika ,,socialistične blagovne produkcije" je sebovana v tem, da mora socialistična stranka na oblasti reševati i vrsto ,,pred-socialističnih'' problemov (industrializacija, lektrifikacija, akumulacija kapitala, urbanizacija) in da je svetovni Ig tisti, ki diktira pogoje gospodarjenja. Kakršnikoli poskusi Solacije so pokazali samo negativne remitate (Pol Potova ampučija je verjetno najbolj drastični primer).
Vendar pa je treba poudariti, da s tem ni mogoče sprevračati rivde na kapitalizem ali svetovni trg. Prej gre za probleme, s ateriifti   se   sooča   politika   socialistične   graditve   družbenih dnosov.
Vse bolj se namreč poglablja spoznanje, da lastninski monopQl ad sredstvi družbene reprodukcije ,,ni in ne more biti edino logoča oblika socializma in socialističnega razvoja." (13) Kritika godovinske izkušnje Oktobrske revolucije (in njene izroditve v taliniziliu in ,,realni socializem") mora upoštevati, da za nednarodno delavsko gibanje sovjetski model ne ifiore biti irimeren zgled. Relativna šibkost komunističnih partij v primerjavi socialističnimi/sncial-demokratskimi je zadosten dokaz za to; sekakor pa sozahodne meščanske demokracije edine, kjerje taka irimerjava možna] Ideja ,,proletarske demokracije" je nezdružljiva
političnim sistemom ,,realnega socializma", oziroma talinizem/realni socializem je lahko nastal šele po ukinitvi proletarske demokracije".
Razpolaganje z družbenim kapitalom — s pomočjo plana, roračuna ali preko kreditno-monetarne politike — omogoča azpolaganje z družbenim delom. Lastni kapital (torej kapital osameznih podjetij) in upravljanje, samoupravljanje ali larticipacija pri odločanju z njim še ne omogoča sam po sebi bvladovanja družbene reprodukcije. Prav radikalna zastavitev prašanja družbenega kapitala in družbenega (integralnega) amoupravljanja loči samoupravljanje kot ,,ekonomsko temeljeno" demokracijo od participacijfr, ki je samouprava v lasičnem smislu (lokalno avtonomija).
,,Proletarska demokracija" kot pluralizem političnih subjektov ito ni nujna ali edina pot; posebej še v večnacionalni skupnosti, ki i imela^ tradicionalnega meščanskega parlamentarizma - oziroma ateri se je izrodil v regionalno in ne ,,politično", tj. razredno astopanje interesov.
IV.
Družbena kriza se kaže kot ekonomska kriza sistema, kot jegova neučinkovitost. Posledica takega stanja je v političnem mislu soočanje raznih nasprotujoči si ,pa čeprav ,,socialističnih" onceptov. Kapitulacija pred zakoni blagovne proizvodnje onavadi sproži takšno ali drugačno razpravljanje o socialnih azlikah. (14) Altemativo temu vijuganju med Scilo poslovnosti in [aribdo pravičnosti predstavlja administrativno-birokratska irientacija, ki kot ,,trda roka" (,,stranka reda") lahko v določenih onstelacijah pridobi na popularnosti. Možnost obnove ,,realnega ucializma" (ali njegove vzpostavitve v državah, ki ga še nikoli niso oznale) je podana že s samo vlogo države v upravljanju z dmžbeno rodukcijo. Etatizem ima kot svoj razredni cilj stalno večanje ružbenega kapitala, ki je v državni lasti. (15) Kljub svoji vgrajeni, otranji protislovnosti- je takšen proizvodni odnos možen na edanji   stopnji  razvoja  produkcijskih  sil   in  njegova  sočasna
presežnost, zrelost, preživetost še ne pomeni njegovega političnega poraza. Etatizem/,,realni socializem" je vsebovan kot potencialnost že v državi sami, v državnem administrativnem aparatu. Prikazovanje boja za samoupravljanje kot izključno boja med samoupravnimi in birokratskimi silami znotraj tega aparata je subjektivistično gledanje, saj osebne afinitete posameznih birokratov še ne pomenijo njihovega objektivnega položaja, ki je po sami naravi birokracije protisloven. Samo ,,politična revolucija", kot jo je postavil Trocki v svoii kritiki stalinizma, torej samo odstranitev stalinske frakcije z vzvodov oblasti, še ne zagotavlja spremembe hierarhične, birokratske strukturiranosti države same. Posegi, ki so bili mišljeni radikalno, pa se lahko v soočenju z dejansko birokracijo spremenijo v svoje nasprotje ali pa zvodenijo do nespoznavnosti; primer birokratizacije tako imenovanih ,,samoupravnih interesnfli skupnosti" in oblikovanja novih centrov odtujene moči je značilen. Če pri tem ne gre več za ižrecno ,,državne" organe, ampak za neko hibridno obliko, in če gre birokratizacija na ekstenzivno širjenje, na kvantitativno povečanje števila zapošlenih v takih posredniških organih, to še ne pomeni ukinitve njenega privilegija. Ta se vidi že v dveh kategorijah dohodka; medtem ko delavec dobi ,,osebni dohodek", dobi birokrat ,,nadomestilo osebnega dohodka", kimu že vnaprej jamči socialno varnost, tako kot so jo nekoč ,,državne službe".
Preskakovati danih stopenj družbenega razvoja ni mogoče, dajo pa se lajšati ,,porodne bolečine". Socialna politika in čisti računi so samo elementi soočenja z ekonomsko stvarnostjo in z dejanskimi, iz nje izhajajočimi interesi. Politični primat državnopartijskega aparata, kot je nastal v spopadu s tehnokiatskimi tendencami, je predvsem izpostavil vprašanji odgovornosti in znanja. Samo demokratična javnost in strokovna učinkovitost zagotavfjata gospodarski razvoj, ki ga ne bi ovirale birokratske sile. Poudarek na delitvi namesto na produkciji je tisto, kar krize ne more razrešiti, saj je prav ta neproduktivna preokupacija tista, ki zapira enotni trg in vzpostavlja primat administriranja. Namesto centralnega plana tako vrsta ukrepov dnevne gospodarske politike dejansko vzpostavi neke vrste administrativni sištem skozi zadnja vrata, ko pogGJi za gospodarjenje več niso za vse enaki. Razpad notranjega trga, pomanjkanje potrošnega blaga, zastoji v proizvodnji in dvojni denarni trg (dinarski in devizni) so nujne posledice. Samo kratkoročno reševanje te problematike privede do tega, da se Zvezni izvršni svet ukvarja z oskrbo tržišča s toaletnim papirjem. (16)
Samo ,,organizacijski pristop" (17) v izvajanju ustavnih rešitev ni dovolj, saj samo normira spremenjene odnose znotraj hierarhične strukture. Šele izgradnja socialističnih samoupravnih odnosov na osnovi družbenega kapitala in ustrezna zastavitev vprašanja političnega faktorja in njegovega odnosa do združenega dela lahko omogoči vzpostaviti kvalitativno razliko do preživelih oblik. Sicer bo vsakokrat ukinjeni državni kapital pogledal na dan enkrat v obliki emisije denarja, drugič v obliki proračunov in skladov. Sama sprememba naziva še ne pomeni ukinitve družbenega odnosa in ekskluzivnosti razpolaganja. Dokler je vprašanje zastavljeno na liniji centralizacije nasproti federalizaciji, gre za razporeditev moči znotraj države. Kriza na Kosovu, kot se je izkazala od marca 1981 naprej, je prav kriza tega ,,republiškega
(pokrajinskega) etatizma"in ne kriza samoupravljanja, saj je bila možna samo zaradi odsotnosti samoupravljanja — in njegove industrijske baze.
Ločitev na objektivne zakonitosti, na kapital kot materialno-ekonomsko kategorijo, in na dmžbeno-ekonomske odnose, ki naj bi omogočili racionalno obvladovanje objektivnih zakonitosti, je operacija, ki jo mora politična ekonomija raziskati. Kardeljeva prizadevanja v njegovih ,,brionskih diskusijah" so kažipot za polit-ekonomsko raziskavo. Samo pravno, normativno urejevanje teh odnosov obstane v sferi ,,buržoaznegaprava", v sferi države kot meščanske države. Idejna kriza je v tej situaciji kot kriza produktivna, saj izpostavi problematičnost raznih koncepcij. Politična ekcnrpri''- socializma, ki bi se vzpostavila kot ideologija, kot zaKiivaiije aejups!,ji -a. rncrij razpolaganja z družbenim kapitalom, služi lahiko samo kot kritie birokratskemu, državnemu aparatu. Ker pa ,,dohodek" od kapitaJa nastaja z»konito, prav tako kot diferencialna renta zaradi plodnosti zp.r&C&č* in nastaja ne glede na odnose v blagovni proizvodnji, je prfev la v. aterialna plat kapitala ,,materialistična". (18) V nasprotju z vrednosi.no ceno kot normalno ceno mora politična ekonomija raziskati noruairio ceno v pogojih, ko družbeni kapital privlači ,,dohodek". Vgrudtija mehanizmov, ki bi ta dohodek prikazali kot sestavni dei ;.'.omia*ne cene, je predpostavka za obvladovanje družbene produkcije in reprodukcije, za tako razrešitev krizne problematike, ki ne bi zoperstavljala poslovnost samoupravljanju in samoupravljanje poslovnosti.
Opombe:          n
1. Mijalko Todorovič, Oslobadjanje rada. Kultura, Beograd 1%5, str. 32
2. Jacek   Kuroif&Karol Modzelewski,Lettre   ouverte  au  parti ouvrier polonais, Ma^^ro, Paris. 1969. str. 25-26 in str. 78
3. J.  V.  Stalin,  Pitanja  lenjinizma,   Kultura,  Zagreb  1946,  str.  511; Zgodovina   VKP   (b),   Kratiu kurz,  Ljubljana  1946,  str.   109; glej interpretacijo v  :   B.  Debenjak, V alternativi, Ljubljana 1974, str. 167-169
4.  MEID III, str. 457; glej tudi Sergej Kraigher, O družbenoekonomskih vidikih mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji, Delo, Ljubljana, 28. I. 1982, str. 6.: ,,Danes celoten razvoj. v svetu kaže, da se tak klic kot neodložna  zahteva vse  bolj  odločno in ostro postavlja za nas,  za socialistično samoupravljanje v Jugoslaviji, da se ta prav tako postavlja za vse   revolucionarne   procese   ob   koncu   20.   stoletja,  za uveljavitev socializma kot svetovnega procesa, za njegov razvoj v vsaki socialistični deželi in za odnose med njimi."
5.  Leon   Trotsky,   The   Revolution  Betrayed,  New  Park Publications, London 1967, str. 254-256
6. Marks-Engels, Izabrana dela II, Kultura, Beograd 1950, str. 13-14- MEID IV, str. 492
7. V.I. Lenin, Država in revolucija, CZ, Ljubljana 1949, str. 97
8. V.I. Lenin, ibid., str. 94
9. V.I. Lenin, ibid., str. 96
10. Karl Marx, Grundrisse der Kritikderpolitischenakonomie v Textexu Methode und Praxis III, Rohwolt 197i, s«. n /
11.  Karl Marx, Kapital III, Kultura, latinica, Beograd 1948, str. 393 .12. Karl Marx, ibid., str. 396
13. Sergej Kraigher, ibid., str. 7
14.  Stipe Šuvar,   Samoupravljanje i druge alternative, Zagreb 1972, L,tr 210-2^1
15. Ljubisav Markovič, Ekonomsko uredenje, Beograd 1971, str. 50 - 53
16. Delo, 12. 2. 1982, str. 2
17. Stojan Andov, Ekonomska stabilizacija i društveni kapital, 10/1981, str. 1706
18. Ivan  Lavrač,  Prilog  preučavanju   kategorije  minuli rad, 10/1981, str. 1683
Matjaž Potrč:
JE MOGOČE UREJENOST V ZGODOVINI ZASNOVATI ZNANSTVENO?
splošni dvom o objektivnosti zgo-dovine, če je opredeljen z vsa-kokratnim zorom (subjektivne) in-stance
zgod ovin ske/ eksaktne znanosti
zgodovinski dogo-dek zapisuie spo-min spodrsljaja
Freud — spodr-sljaj - nezavedno — zgodovinsko
eksaktne znano-sti, oprijemljivi zapis; zgodovin-ske znanosti, cesa naj se oprime-?
znanost     o     na-ključnem in zapis
Znanstvenost o historičnem?
histerik — histo-rik, ki boleha za zgodovino: zastr-to
zgodovinski dogo-dek   je   naddolo-
¦reakcija delne-$& sunptoma, prehod
na predsta-godovinske simptoma,
Danes vejja že kar za sprejeto mnenie dvom o tem, da bi bila urejenost v zgodovini nekaj objektivno zasnovanega. Dovolj bo, če se ob tem vprašanju spomnimo znanfli Levi-Straussovih opazk iz zakljuc-nega poglavja ,,Divje misli" ter paradoksov pristopa k zgodovini, ki jih navaja. Zgodovina je pisana na različne načine za raelične skupine ter glede na različne subjekte, ki so v njej naknadno udeleženi, oziroma ki jo, vselej z določeno namero, intenco, reproducirajo. Tako je na eni strani zgodovinska ureje-nost nuino izbirna, vezana na izbiro reproducenta. Kot da bi bili pred amorfno maso dogodkov, v katero vnaša urejenost vsakokratni ferment subjektivne instance.
Zamisel o tem, da je material zgodovinske znanosti drugačne naiave, da je bistveno različen od materiala eksaktne znanosti, ter da je zato glede na slednjega za prvega treba izdelati specifično metodologijo, pa ni v tolikšni meri nova in datira iz konca devetnajstega stoletja: to je razdelitev med 14aturwissenschaftftp ter med Qekteswissen«žchaftei|. Zanimiv je glavni aigu-ment v oporo taki razdelitvi, atgument, ki obenem specificira predmet duhovnih ali zgodovinskih znano-sti: enkratnost, nepredvidljivost pojavov človeške družbene situacije, v nasprotju z dogajarjji v naravnih znanostih, ki jih je možno s prirejeno metodologjjo obravnavati z varne distance. Razprava je sledila iz te točke: tako je Carl G. Hempel razširil metodologjjo empiričnih znanosti na historične (članek ,,The Function of General Laws in History," 1942): zgodo-vinsko spoznanje je torej nekaj v splošni obliki izrazlji-vega, seveda ob pogoju, da navedemo pri njegovi obravnavi zadostne pogoje za njegovo opredelitev. Temu stališču zgodovinske razlage s pomočjo metodo-logije naravnih znanosti so najprej ugovarjali, in mu zopet pritrjevalL
Kakorkoli že, pa lahko ugotovimo, da tvori zgodo-vinski dogodek vselej nekaj nepredvidljivega, nekaj, kai se izmuzne pričakovanemu poteku; tega dejstva prav nič ne spremeni, če dogodek naknadno pojasnimo z zadostnim številom pogojev. Tako lahko trdimo za vsako revolucijo, ki je pravzapiav zgodovinski dogodek v svoji nepredvidljivi enkratnosti. In to kljub temu, da lahko na primer na oktobrsko revolucijo sedaj nekateii gledajo kot na spodrsljaj. Upravičeno ali ne, to je že področje aksiologije.
Če že govoruno o spodrsljaju kot srži zgodovinske-ga dogodka, pa ne moremo mimo tega, da ne omenimo vsajj ene izmed revolucij našega stoletja, Freudovega odkritja nezavednega. To odkritje je pnčelo prav na ta način, in to je bila tudi njegova rdeča nit, ki se je kasneje ni jenjalo oklepati, da se je vselcj oprijelo razseznosti spodrsljaja. Da bi prišlo do zgodovinske resnice.
Ce hočemo vračunati specifičnost tega odkritjafse moramo na kratko še enkrat obrniti k razliki med eksaktnimi in zgodovinskirni znanostmi. Zgodovinske znanosti bi bile, če postavimo našo razliko v že kar karikirani obliki, plod domene, v kateri se konec koncev nimamo ^ ,česa oprijeti, saj se nič ne povrne z gotovostjo na prej začrtano mesto, in nasprotno so eksaktne znanosti plod tega, kar se z gotovostjo vrne na mesto, ki mu ga lahko zarišemo - so plod posega zapisa v takozvano naravno dogajanje.
Tako vidimo, da se je prav s podobno nalogo ukvarjal Freud: kako naj izdelamo znanstven pristop do vsele^ razlikujočih se dogodkov, kot so spodrsljaji, šale, sanjske tvorbe. Združil je nekaj na pogled povsem naključnega z opoio zapisa.
S tem seveda še nismo odgovorili na vprašanje, ali je nekaj objektivnega, ali je znanstvenost mozna, ce govorimo o nečem historičnem.
Z zgodovinskim, s historičnim dejstvom se je Freud srečal, ko se je ukvarjal s histerično simptomatologijo. Histerija je bila kot klinična danost namreč spodrsli model medicinskega pristopa. Ob tem vsekakor ne more mimo naše pozornosti dejstvo, ki ga Freud, pa tudi že njegovi neposredni predhodniki, podčrtajo: histerik je nekdo, kl boluje za reminiscencami, histerik ie torei bolan zaradi zeodovine. Ob tem sc je seveda postavUo kot unperativno vpra&nje, ali je mogoče izdelati način^s katerim bi se približali zgodovinskim dejstvom, in to v tolikani obiektivni obliki, da bo mogoče njihovo abreagiranje in s tem njihova odprava. Ali diugače povedano:
max je"subjekia sf*.c*j»o5e ozdraviti zgodovine, za ^aUau '>>%$&&<, la. kaLo js sa* ^ Histerik TPiiraKiš "JOiOje ž& zastrto zgodovino, ; 3zprič«^ -iaii•iptom. Ob obravnavi se je vselej izkazal :M; o^:ij važen določen pretekli dogodek, ki je bil *sj* ¦\ik prikrit in katerega prisotnost je potrjevala *-^ptomatska tvorba (npr. kontrakcya roke). V tem auislu se realnost, ki jo prenaša histerik.prav res ne razlikuje dosti od dejanskih zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje ter obenem usmerja spomin spomeni-kov; vemo tudi, da so spomeniki od časa do časa zamajani, odpiavljeni, zato da bi jih nadomestili drugl Heroična razsežnost spomeniškega varstva je imela nepredvidene posledice na subjekte za časa maoisti-čnega kulta na Kitajskem, zlasti to velja za histerike; zdaj, ko so spomeiuki odstranieni, bi se morali vpra-šati, na kakšen način bo odslej prisotna zgodovina. Spomenik oziroma simptom sta nedvomno tu zato, da bi obeležila določeno mesto spomina, da bi zapustila določeno znamenje o nekem dogodku, o nekem neznosnem in često ^odislem dogodku.
Vendar pa nas do zgodovinskega dogodka ne vodi en sam spomenik, zadeva ni tako enostavna. S tem dejstvom se ie srečal Freud, ko je ugotovil, da tiavma-ticni dogodek ni enosmerno predstavljen, zastopan, da ga na primer predstavlja več simptomatskfli tvorb, in obratno. Ni torej šlo za razmerje enostavne reprezen-tacije, ampak za razmerje naddoločenostL In vendar je predpostavil obstoj najvažnejšega in enega samega zgodovinskega dogodka, okoli katerega naj bi se po znani metafori kot okoli čebulnega jedra plastili prikri-vajoči ga dogodki, katetih vsak je imel določeno veljavo vozlišča.
Ta vozlišča je bilo treba razplesti in k temu ie pripomogla sama histerična pacientka. Treba je bilo najti vzrok delnega simptoma, ga verbalno abreagirati: s  tem,   da ga izrečemo,  bo  simptom odpravljen. '
To je razkril znani Breuerjev primer Anne O. Ta teluiika se razlikuje od prej prakticirane suge-stivne terapevtske tehnike po tem, da ne išče kot slednja zgolj enega samega odločilnega vzroka, travn.-atskega jedxa kot takega. Vzrok je vpisan v pfehoriu vsakega primera posebej, in kot takega ga je mogoče dešifrirati.
Metaforo prehoda ilustrira v pismih Flieu (tu Freud prvič skusa ponazoriti zgodovinsko danost, in razširiti svoja spoznanja na celoto psflučnega apaiata in psiho-patologije) grafična usposobitev, zapis, zveza med dvema preteklima dogodkoma, nekaj črnih, spomnje-nih, in nekaj belih, spormna nezmožnih žetonov, nekaj relacij, kj jih ponazarjajo puščice, To ie tkanje, popo-tovanje ivorbe simptoma, zgodovinski niz, ki ga je sedaj mogoče preiti ob določenem vodttu zapisa, z
beseda ključ za dešifriranje zgo-dovinskega - v analitičnem govo-ru     (dispozttivu)
simptomi, hiero-glifi: zapis, ki še ni, vkljucen v govor
zapis    se    dotika realnega
realno je ne-možnost, ki se vrača na isto me-sto
urejenost zapisa pogoj za nastop znanosti
semaatika — zgo-dovina — znan-stvenost
semantične teori-je se izognejo realni opori last-nega imena in 3 tem znanstvenosti
kavzalna, zgodo-vinska veriga, strogi designatorji
zapis,
prvega
verigi
ob-stoj člena    v
Donnellan
Kripke
strogi designatorji — zgodovinska veriga
epistemološka vs. spoznavna struk-tura
zgodovina —zna-nost?
G
določeno urejenostjo. Zapis ob tem obeleži udejanjeno izbiro: je nesočasen,določene elemente premesti, jih nadomesti z diugimi Istega leta, 1895, ko je Freud oddal omenjeno pismo Fheu, pismo, ki ga poznamo kot rokopis z naslovom ,,Zasnutek psfliolog^e". je Freud z Breuerjem izdal ,,Študije o histeriji", Kjer navaja značilnosti posebne časovnosti in strukturira-nosti (naddoločenost, nesočasnost), ki obvladujeta shemo psihičnega aparata, tistega aparata, katerega pogoj je obstoj doiočene zgodovinske urejenosti, historične urejenostl
V zgodovini, v preteklem, imamo nerazbrano šifrc subjektovega postanka, ki jo je treba dešifrirati, zapisati njeno urejenost Ključ, s katerim je mogoče ta zapis urediti, dešifrirati, je beseda kot način danosti zgodovinskega. Ta ključ pa, to je bilo naslednje Freudovo spoznanje, je lahko operativen le v določe-nem dispozitivu, v določenem govoru. V tem smislu je analitični govor v svoji 5>ecifičnosti prostor. kjer pride do urejenosti zgodovinske razsežnostl
Piav tako kot tisti, ki raziskuje hieroglife, kot preostala pričevanja izcinulih kultur, izhajamo pri tej metodi od .preK)stanek od ostalin zapisa, od ne-zapisanih relacij, od belih žetonov, ki jjh spominu ni mogoče doseči in na mestu katerih pride do vznika simptomov. Simptomi namreč izražajo zapis, ki ni bil vpotegnjen v govor, ki je izven dmžbene vezi: to bi bila jahko prav tako kot tudi za hieroglife njfliova definicija. Kar se na drugi strani zgodovinskega pojavi v obliki urejenosti zapisa, ima svojo podJago v govoru, zopet lazumljenem kot družbena vez.
Hietoglifi nam predočijo, da je pravzaprav edino, na kar se ob pregledu zgodovine dejansko in z gotovostio lahko opremo, nič drugega kot zaois^ Zapis je treba seveda se urediti, ga dežifrirati, da bi nam izkazal določen objektiven ali prevedljiv pomen. Zapis ima tako opraviti z zgodovinsko realnostjo, ali še bolje: zapis se dotika realnega v njegovi zgodovinski raz-sežnostl
Če pa se zapis dotika realnega, s tem seveda še ni rečeno, da je realno možno: že dejstvo, da ga mora kot nekaj uteienega predstaviti zapis, nam daje vedeti, da je realno kot tako nemožno. Realno je, zopet drugače rečeno, razsežnost nemožnosti, ki se jo je bil dotaknil zapis. Zapis je proizvod dejstva, da se reaino kaže v razsežnosti ponovitve (zvezde so na primer realne, vkolikor ]ih lahko označimo z zapisom, zabeležimo njfliovo konsistenco vsakič, ko so se bile povrnile na isto mesto — tudi simptom zapisuje belino ne^>omnje> nega žetona v tkanju subjektove zgodovine).
S pregledom Freudovega terapevtskega postopka, vkolikor se je ta dotaknil historične razsežnosti, smo skušali opozoriti, da je doiočena urejenost, nastop zapisa, nujen pogoj za nastop znanosti v modernpm smislu. Prav z zapisom izgubi zgodovinsko dejstvo razsežnost arbitiarnega, kai pa ni nekaj naključnega,
Sprav dobro vemo, da ima zgodovina svoje realne inke.                          ^"¦¦¦^————
vtem kratkem posegu bi hotel opozoriti še na neKo sndnhno semantično teorijo, ki uporablja pojem urejenostiv zgodovini zato, da bi se predstavila kot znanstvena. teorija.
Kot bo morda izgledalo na prvi pogled nenavadno, pa se izkaže, da sodobne semantične teorije, tako kot na primer Russellova ali Fregejeva, pa zopet Searlova, niso znanstveno zasnovane, zlasti ko gre za določitev njihovega nevralgičnega aii paradigmatskega elemei); lastnega imena. Tako Russeliova teorija opisov redu ra logično lastno ime na demonstrativ in trdi, dag< v anaiizi načeloma mogoče zvesti na opisni izraz; t pri Fregeju je  ime določeno obenem s smislom referenco, pozorni smo torej hkrati na to, da se i na nekaj nanašajo ter tudi na to, kako se iziazi nekaj nanašajo. rri Searlu končno lastno ime nador sti enostavno  sveženj  opisov.  Tako je v tej in podobnih teorijah zapis uporabljen zato, da bi elinuni- 1 rali realno oporo lastnega imena tet s tem znanstveno 1 zasnovanost pomena.                                                 '
Proti takšnemn stališču se je v zadnjem času poj/ kot stranski produkt raziskovanja Lewisovflt mode modelne logike, nauk o znanstveni semantiki, ki ji j oporo obstoj kavzalne ali zpodovinsko določlj verige, s pomočjo katere je Vselej mogoče doloc nosllca jezikovnega izraza. Realno oporo poimeno nja je mogoče izslediti ne le pri lastnih irnenih, arnpaK j tudi pri opisih, *ki oboji nastopajo kot strogi designa-
 skladu s teorijo zgodovinske verke lahko do realne opore imena, njegovega nosilca dejansko pri-demo: govorno dejstvo tako podgradi poteza zapisa in v tem smislu ne more več biti nekaj aibitrarnega. Nosilec imena ima tod vlogo elementa zapisa, kajti prenaša ga kot nespremenljivo znamenje vsakršen člen goyornega zapoiedja, prav tako pa je ta pryj člen, ki omogoči niz sledenja oz. ponovitve identicnega jedra v mnogoterosti svojfli primerkov, nekaj realnega; oprede-ljen je kot realen (če bi se oprli na intuicijo, bi besedo ,,realen" lahko nadomestili z ,,nemožen").
Teor^jo je formuliral Donnellan:
,,Glavna zamisel je, da bo, ko govorec uporabi ime tako, da se skusa referirati na individuum ter o njem nekaj predicirati, prišlo do u^ješne reference, v pri-meru, ko obstaja individuum, ki zgodovinsko pravUno pojasni, kdo je ta, o katerem je govorec nameraval neki prediciiati. Ta individuum bo tedaj referent in trditev bo resnična ali neresnična glede na to, ali ima slednji lastnost, ki jo opiše predikat"
Z nekaj razlikami navaja isto zamisel tudi Kripke:
,,Na grobo Iahko teorijo navedemo takole: Najprej imamo začetni ,krst\ Pri tem lahko predmet poimenu-jemo ostenzivno ali pa lahko referenco imena določi-mo z opjsom. Ko ime ,prehaja od člena k členu' mora, tako menim, sprejemnik imena, ko se ga je naučil, skušati uporabiti ime z enako refeienco kot ta, od kogar ga je slišal"
Z uvedbo zgodovinske verige v govoru, verige, ki je njen prvi člen vzrok sledenja naslednjih, je zadovoljen pojem strogega designatorja: njegovo vlogo je mogoče pridobiti le tistim imenom, pn katerih lahko dolocimo realno oporo v zgodovinskem rezervoarju. Ta imena nudijo oporo nespremenljivi potezi zapisa, ki jo pre-naša zgodovinsko določljiva veriga v govoru. Za to določitev lahko v nasprotju s tradicionalno teorijo upoiabimo tudi opise.
Če imamo lahko ostenzivno določitev izraza, kot na primer pri Russellu, pa z njim v nasprotju ta ni odvisna od spoznavne strukture (kot npr. od nepo-srednega ^>oznanja, s katcrim je določeno lastno ime in njegov nosilec). Sposobnost nastopanja kot lastna imena dobe tudi imena, ki jih ne moremo neposredno spoznavno določiti, tako npr. Aristotel.
Zamisel, da lahko s pomočjo zgodovinske določene ureditve zgradimo znanstveno teorijo, se zdi dokaj nenavadna. Ce se na primer spomnimo prej omenje-nega Freuda, bomo na primer videli, da je ob vprašanju zgodovinskega jedra, tako v ,,Totemu in tabuju", oblikoval mit (o prvotni hordi), in ne znanstvene teorye.
In vendar bi jo morda lahko, to zamisel, utemeljili takole: Ce je zgodovinski dogodek vselej spodrsli dogodek, dogodek, ki obeleža kiaj, kjer nekajfkar bi po vseh utecenlh pravilih moralo neopaženo priti na vrsto, izostane, šepa ali zavije iz svoje smeri, je prav-zaprav edino v zgodovini pravo mesto določitvi el^ menta zapisa^ki se vselej opre na spodrslo dejstvo, ki naznači nekaj ponovljivega) ravno tam, kjei je biio nekaj umanjkalo. V tem smislu je lahko zgodovinski zapis opredeljen kot nekaj realnega.
Vse to, malce esejističnorazmišljanjeourejenostiv zgodovini, pa nam seveda nekaj pove tudi o osnovah znanosti.                                                               1
Francois Recanati:
PROBLEM  POLOŽAJA FILOZOFIJE
(nekonsistenca in refleksivnost)
Zaradi   zgodovinskih   razlogov   mora   položaj   kategorij   in postopkov filozofije določiti prav psihoanaliza, če namreč velja, da so, kot sem dejal, 4,Necelovitost in njen položaj") te kategorije zavezane   temu   jeziku   /lalangue/,  odsevajo  v   težavah  svoje refleksivnosti necelovitost telingvistike /du lalinguistkii^.
Zato bi psihoanaliza ne ravnala prav, če se ne oi zmenila za pripombe, s katerimi sta Koyre ali Gulroult uvedla problem specifičnosti tako filozofske podmene kakor sdstema.
Ta avtorja postavljata dve merili za razločevanje filozofskega: refleksivnost in necelovitost (ali nekonsistenco).
Te dve merili sta v svoji vzajemnosti povzeti po nasprotni rabi pri drugih, s podobnimi nameni, da bi razločili filozofsko, vendar da bi se ga, tam kjer je specifično, znebili kot ,,ne-smisla".
Prevzem takih meril se torej kaže kot preobrat naravnanosti: treba je dati veljavo temu, čemur se lingvistika upira, to je določeni zvrsti podmen in izpeljav. Takega uveljavljanja pa se je treba lotiti z ovinkom kritike tistih, ki so tem podmenam in izpeljavam odrekli veljavo.
Za zgled take kritike bomo najprej vzeli Koyr^evo kritiko Russella, Tekst najdemo v zvezčiču z naslovom ,,Lažnivi Epimenid (množica in kategorija)".
Teorija tipov vodi Bertranda Russella k temu, da zavrže podmene ali pojme, ki se lahko nanašajo sami nase. To samo-nanašanje bomo poimenovali ,,refleksivnost".
Neveljavnost refleksivnih podmen ali pojmov je izpeljana iz skupine treh trditev; izjava o neveljavnosti pa naj bo, če tako hočete, četrta.
Piva russeUovska trditev: Refleksivna mnoštva (taka, ki pridobe celovitost le s pogojem lastne vključitve — na primer množica vseh množic) so necelovita ali nekonsistentna (glede na koncept, ki ga je izdelal Cantor od 1897 do 1899; cf. Cantorjevo pismo Dedekindu z dne28.julija 1899).
Druga mssellovska trditev: Refleksivnim (tukaj to pomeni: iakim, ki se nanašajo sami nase) podmenam ali pojmom (po Fregeju so podmene in pojmi glede na funkcijo, in tako med seboj, enakovredni)ustrezajo kot področja nanašanja refleksivna (torej: nekonsistentna) mnoštva.
Tretja russellovska trditev: vdjavna podmena ali pojem ima kot področje nanašanja konsistentno (torej, ki mu je moč pridobiti celovitost) mnoštvo.
Iz teh treh trditev je izpeljana:
Četrta russellovska trditev: Refleksivna podmena ali pojem sta neveljavna.
KoyrL tak sklep zavrne, ker podvomi v tretjo trditev. Po njegovem ta ni nič drugega kot iz ,,ekstenzionalističnega" predsodka nastali postulat, ta predsodek pa lahko formuliramo takole: ,,vsaka veljavna podmena določa področje nanašanja, ki tvori tako mnoštvo, ki ga je moč pocelotiti , ali drugače: ,,vsakemu pojmu ustreza razred" (razred tistega, kar je lahko argument k funkciji, ki jo predstavlja pojem).
Tretja in četrta trditev sovpadata: če ,,vsakemu pojmu ne ustreza razred", je torej ,,refleksivna podmena veljavna".
In res so nekonsistentna mnoštva, ,,neveljavne celovitosti" neveljavne (ali: nemožne) le kot celovitosti: kajti iz njihovega pocelotenja sledi nemožna samo-vključitev. Vendai pa nekonsistentna mnoštva niso neveljavna že kar sama na sebi.
Na drugi strani pa je samo-nanašanje refleksivne podmene neveljavno ali nemožno le v primeru ko sledi iz samo-nanašanja nemožna samo-vključitev ekstenzije. Zopet pa sledi iz samo-nanašanja ta samo-vključitevle v primeru ko sledi iz vsake podmene pocelotenje tej odgovarjajoče ekstenzije. - Vendar pa, pravi KoyrL, iz vsake podmene ne sledi pocelotenje ekstenzije. Obstajajo pojmi, ki ne določajo razredov.
Ce sledimo Koyr^evim primerom, so ti pojmi velike filozofske kategorije: Bit, Transcedentalije (Unum, Bonum, Verum), Mnoštvo, Število, Pojem, Odnos, itd___
Te kategorije imajo dvojen značaj, ki smo o njem govorili zgoraj: so refleksivne, njihova ekstenzija je nekonsistentna.
Na drugi strani pa Koyr/ ne pozabi pripomniti, da je univerzalnost teh kategorij (dejstvo, da je na njihovi ekstenziji udeleženo vse) tista, iz katere sledi njih necelovitost: prav tako kot je zaradi univerzalnosti tega jezika /lalangue/ nekonsistentno njegovo vesolje.
Temu seveda ne oporeka mnoštvo naravnih jezikov; prav tako kot zaradi mnoštva filozofskih sistemov ni razbita namera po univerzalnosti vsakega izmed njih. Mnoštvo filozofskih sistemov pa med drugim odgovarja mnoštvu jezikov.
Kajti eden od značajev fflozofskega sistema, ki nas bo sedaj zanimal je, da je univerzalen: da ima, kot pravimo, pripravljen odgovor na vse, da tudi vsemu zadošča, vsak od filozofskih sistemov pa se ima glede tega za edinstvenega.
Filozof celo zatguje, da nobena od dveh sprtih oseb nima v posesti resnice, saj bi sicer lahko o njej uverila drugo: nasprotno zgodovina filozofije dovolj jasno kaže, da pripada bistvu filozofske resnice, da se ta ne poda v skupnost.
Iz tega, da nek filozofski sistera ,,neumčljiv" vztraja, sledi, da je pravilen. Presenetljivo pa je, da tej resnici, ki je v svoji zvrsti absolutna, ne škoduje, da ji oporeka tisoč drugih - namreč resnic drugih šstemov, ki so prav tako neuničljivi.
Dobro vidimo, da filozofska skupnost ni upravljana na tak način kot  znanstvena skupnost. Vendar pa moramo temu še pokazati vzrok, Zakaj rie moremo pocelotiti fllozofskih resnic? Zakaj se lahko vsak izmed sistemov vzpostavi le tako, da se postavi vsem ostalim nasproti?
Prav univerzalnost vsakega filozofskega sistema temu onemogoča, da bi lahko pripoznal katerokoli zunanjost drugače kot na način, da jo povzame vase. Vse do tega, da se zabriše meja med filozofijo ter idealizmom.
Rešitev teh paradoksov, ki so iz njih naredili argument proti filozofiji (cf. Kant), je oprta na tole: filozofski sistem je sam svoj predmet, pozna le sebe sarnega. To bomo imenovali }>refleksivnost" filozofskega sistema. Soodvisno z refleksivnostjo moramo postaviti nekonsistenco področja,             na katerega se sistem nanaša,
,,Realnosti", ki se nanjo sklicuje.
Francois Recanati ie danes znan zlasti po dveh svojih knjigah: ,,La transparence et 1'^nonciation'', ki jeizšla leta 1979 in predstavlja enega najboljših uvodov v piagmatiko na evropskem kontinentu, ter po knjigi, ki je izšla leta 1981: ,,Les enonces performatifs" (Minuit, Paris). ilekaterim je znan tudi po dveh intervencijah na Lacanovem seminarju, ki sta bili objavljeni anonimno v ,,Scilicet". Prispevek, ki ga objavljamo, je bil natisnjen za interno rabo Pariške freudovske šole leta 1975.
Speciflčnost filozofskega sistema obstaja v tej refleksivnosti in v tej nekonsistenci, torej v tem, kjer se artikulirajo pojmi, kijihje Koyi/že povzel kot tiste, ki izhajajo iz iste značilnosti.
Odslej bomo sledfli Martialu Gueroultu. Njegovo delo zgodovinarja in tehnologa filozofskih sistemov mu je omogočilo, da je izoliral določeno število njihovih bistvenih značilnosti, ne da bi se že spočetka ukvarjal z združljivostjo na pogled nasprotujočih si elementov na spisku, ki ga je zanje izdelal.
Ta spisek, če ga zvedemo na bistveno v njem, je sestavljen iz treh trditev: prvi dve nas presenečeta z nemožnostjo, da bi ju povezali, tretja pa to nemožnost pojasnL
Teoretiki filozofije, ki so bili prepričani, da vidijo v takšnem pomanjkanju povezave protislovje, so, splošno gledano, eno od trditev opustili. Naloga bo torej v tem, da za to, da bi zaobkrožili predmet ,,fizolozofije", ne žrtvujemo nobene. Če sistematično vzdržujemo popolnost tega spiska, pomeni to na vsakem koraku kritiko teh, ki svojega pojmpvanja filozofije niso mogli zgraditi drugače kot da so žrtvovali vsaj eno izmed teh trditev.
Spisek, ki ga bomo povzeli, je moč dobiti vProblemu veljavnosti zgodovinske fHozofije.
Prva trditev: fllozofija se izdaja za teorijo določene realnosti, pojmom odgovarjajo predmeti. Resničnost teorije kot ,,teorije realnosti" pravijo: resničnost sodbe. Ekstenzionalno usmerjenost bomo imenovali odnos nauka do realnosti, ki bi bil rad njena teorija.
,,Vsaka filozofija je v svojih lastnfli očeh zgrajena ter potrjena šele, ko sestavi nauk, ki mu pripiše resničnost sodbe, skratka tako, da zgradi teorijo. Drugače rečeno: izdela zastopstvo realnosti, ki se jo trudi potrditi, kot da bi se z njo škladala ter jo upoštevati, ne glede za katero realnost že gre."
Prevzemimo prvo trditev takole: vsaka filozofija ima ekstenzionaino usmerjenost
Dmga trditev: Filozofije se kažejo kot glede na zgodovino neuničljive, kot za možni filozofski premislek večno veljavni predmeti."
Povzemamo: vsaka fflozofija se ohranja
Tretja trditev: ,,Ta zgoaovinska neuničljivost filozofij, ki izpričuje njihovo vrednost", ter »filozdfska. vrednost, ki utemeljuje njihovo neuničljivost", se ne moreta nahajati ,,v resničnosti njihove sodbe, to je v njfliovem ujemanju s stvarjo, ki jb naineravajo zastppati ter doumeti, kajti glede tega so si vse protislovne med seboj, najbolj pogosto pa 50 v protisiovju tudi s. sprejetimi resnicami sodobne znanosti."
Povzemamo: Zaradi svoje ekstenzionalne usmerjenosti se filozofija ne ohranja.
Učinka očaranja, s pomočjo katerega se filozofije ohranjajo, ne moremo pripisati njihovi ekstenzionalni usmerjenosti. Tako tvorita ta usmerjenost ter namera po znanstvenosti fiiozoflje značilnost, ki smo glede nje v skušnjavi, da bi jo imeli za hebistveno, zlasti ker ima učinek, po katerem prepoznamo vrednost določene filozofije, svoj vzrok drugod.
Vendar pa bi filozofijo popačili ter bi nien pojem oslabiii, če bi zanemariii ekstenzionalno usmerjenost. Tako bi jo identificirali z
izlivom čiste subjektivnosti: ekstenzionalna usmerjenost je zgolj še pretveza, sredstvo, prenos intuicije, družbena prisila, ki v njej slabi poduhovljeno življenje dela (Bergson).
Če, nasprotno, naredimo temeljno značilnost filozofije iz ekstenzionalne usmeijenosti, jo, pa naj bo le v želelnem naklonu (Kant), zamešamo z znanostjo.
V tem ali onem trenutku naleti vsaka koncepcija filozofije na eno od teh dveh zmot. Kritika tod ne bo trd posel: vsaka teh zmot greši na ravni vprašanja dejstev.
Pristopimo nemudoma k dosti verjetnejšemu stališču: k stališču Etienna Souriauja v Fflozofski vzpostavi.
Etienne Souriau vmešča temelj filozofskega učinka med tostran, v sistem ponižane neizrekljive intuicije, in onstran Realnosti, ki nanjo meri ekstenzionalna usmerjenolst. Tako kot se filozofska resnica ne nahaja v skladju s kakšno Realnostjo, se tudi ne nahaja v preddiskurzivni realnosti čiste subjektivnosti — kot spomenik je notranja sistemu.
Tako pa ni več razlike med filozofskim sistemom ter med umetnino: ekstenzionalna usmerjenost je opuščena, resnico sodbe nadomesti notranjabistvena resnica: višja realnost je tista, ki vzpostavi filozofski sistem.
Filozofije se ohianjajo s to notranjo bistveno resnico, s to vzpostavo: ne pa z ekstenzionalno usmerjenostjo, ki je le še zmeda, zmota, zloraba fHozofov.
,,Obstaja torej temeljna različnost med znanostjo, ki, s tem da je usmerjena na veritas in intellectiv   ne vzpostavlja nikakršne
realnosti, je  uvedena z logiko,  verifikacijo, itd___  ter med
filozofijo, ki vzpostavi, ker je usmerjeria na veritas in re, realnost, ki se izpolni v arhitektoniki."
Ekstenzionalni usmerjenosti je tod postavljena nasproti refleksivnost fiiozofskega sistema; logika, deskripcija ter verifikacija zadevajo odnos pojmov do, predmetov njihove ekstenzije. V fllozofski vzpostavi pa gre za izginotje predmeta, ki ga nadomesti pojem sam: pojem sam vzpostavi kot sama realnost svojega zaseženja — izraz ,,svojega zaseženja" v svoji dvoumnosti upošteva možnost zamenjave subjekta ter objektiva.
Filozofski pojem se kot tak vzpostavi na mestu, kjer se izniči njegova ekstenzija. V fHozofiji se raziskava terodkritje artikulirata na točki, na kateri pojem, ki zaobseže samega sebe, spremeni naravo: realni predmet filozofije vznikne iz te diferencialne ponovitve pojma — in za nameček vznikne kot nevpisljiv, vpotujoč na odsotnost ... Vendar smo v tem trenutku s tem rekli preveč.
Iz poduka, ki smo ga dobili pri Etiennu Souriau, obržimo to, čemur bomo dejali, ob tem ko bomo sledili austinovskemu razlikovanju med performativom ter med konstativom, performativnost filozofskega. Performativno izjavljanje ,,nima za namero sporočiti ali komunicirati čiste in enostavne infortnacije o dejstvih" (How to do things with wonds): ne obstaja v opisu, ampak v vzpostavi.
fiolje da nadaljujemo: Souriau prepozna antinomijo med (vseskozi refleksivno) performativnostjo ter med ekstenzionalno usmerjenostjo na drugi strani; to zadnjo odstrani ob tem, ko prenese težišče na vzpostavo.
Ce obstaja zaradi tega, k«r ima refleksivnost pojma za posledico nekonsistenco ekstenzije, taka antinomija med refleksivnostjo ter med ekstenzionalno usmerjenostjo, pa kljub temu vstopi celota te antinomije v koncept refleksivnostl
Refleksivnost ne sestoji v tem, da bi odstranili ekstenzionalno usmeqenost, ampak, nasprotno, v tem, da to usmerjenost postavimo na določen negativen način. Določena opuščena ekstenzionalna usmerjenost je tista, ki tvori refleksivnost. Natančneje: refleksivnost nastaja kot obrat ekstenzionaine usmerjenosti.
Prav v tem popravlja Gu^roult Souriauja, da bi obogatil koncept refleksivnosti filozofskega: stremljenje po znanstvenosti ni ,,napaka" fflozofov, nujna je za refleksivno vzpostavo samo, pa čeprav pride do te vzpostave šele, ko postane to stremljenje odveč. Ekstenzionalna usmerjenost je za filozofijo vsaj obvezno izhodišče.
Vzpostava je antinomična ekstenzionalni usmerjenosti, vendar obstaja le v tej usmerjenosti: sicer pa brez ekstenzionalne usmerjenosti kot tiste, ki jo mora opustiti, vzpostava opeša.
Zavoljo   tega   so   navedene   tri   trditve   zares   neločljive;' ekstenzionalna usmeijenost je bistvena značilnost fflozofije, vend na učinek očaranja, ki se v njem dopolni določena filozofija, izhaja iz te usmerjenosti. To zanikanje paje pozitivno: učinek proizveden tako, da ekstenzionalne usmerjenosti ne prehaja.
Kajti opustitev ekstenzionalne usmerjenosti, ki daje znača refleksivni vzpostavi, izginitev predmeta, ni enakovredna s Čist< enostavno odsotnostjo te usraerjenosti. Je na usmerjenosti izvedei postopek, in ta ima svoje učinke.
Tako razložimo nujnost, da ohranimo vse tri trditve skupaj prve ne smemo odstraniti, kajti z drugo je povezana, in sicer tako da z njo ni povezana; filozofski učinek se udejani šele izhajajoč h njemu tuje usmerjenosti, \z ekstenzionalne usmerjenosti.
če naj verjamemo Gueroultovemu opisu, ima tako filozofska vzpostava v$e značilnosti spodrsljaja /actemanque/i \xspe prav zato, ker ji spodrsne. v
,,Izkustvo razodene, da se zdi, kot da bi se filozofski opus vzdrževali neuničljivi ravno na tak način kot umetnine z notranjc resnico (veritas in re) ki je scela različna od resničnosti sodbe, k naj bi jo vsebovali Obenem pa izkustvo razkriva, da filozof svojfl del, da bi jih vzpostavil, ne meri tako kot umetnik samfli in samfl na sebi, ampak vselej meri na odkritje resničnosti sodbe, teorije k bi se ujemala z reainostjo stvari. Združitev teh dveh značilnosti j< tista, ki utemeljuje nezvedljivost fHozofije na znanost na eni, m umetnost pa na drugi strarii.-'
Fiiozof mora meriti v drugo tarčo, da bi zadel svoj ciij. Prav razloži marsikatero zgrešeno pot glede položaja fijozofije, zlasti analicistično zmoto.
Veijio, da obstaja ta zmota v predpostavki, da mora ustre vsakemu pojmu konsistentno mnoštvo, torej ekstenzija, ki tvo: razred.
Učinek take zahteve je na eni strani, da je vsak necelovit poj razglašen za neveljavnega, na drugi strani pa je v tem, da post ,,veljavni" filozofski pojem nerazločljiv od znanstvenega pojma, v: do tod, da bodo skušali filozofije formalizirati, da bi preverili, so smiselne.
Vidimo, kaj je tej zmoti povod in kaj jo opravičuje; je namrei zmota zvrsti ,,naravne prevare". Dejansko je namera, da bi dose;' znanstvenost, filozofiji notranja ter poteka po merilih, ki podobna merilom analicistov: pojmom morajo ustrezati razredi, katerih se uresniči primernost pc)jma ter njegova učinkovitost p: urejeni tvorbi določene Realnosti.
Takšna je ekstenzionalna usmerjenost filozofije, za kate Gueroult pravi, da je ne moremo, tako kot to počne Souria obravnavati kot enostavno prevaro. Ta usmerjenost, kakor ko varljiva že je, pa je sestavni del filozofskega sistema, pa čeprav ji razlika, ki podaja temu sistemu značilnost, uvedena iz posebn usode, ki jo doživi usmerjenost.
Ta posebna usoda je Jo, kar sem imenoval: obra ekstenzionalne usmerjenosti - ta pa vključuje refleksivnost te nekonsistenco obenem.
Iz tega obrata izhaja nanašanje pojma na sebe samega, S t( uporabo se pojem ne umesti kot eden izmed predmetov lastn ekstenzije. Pad pa se vzpostavi kot individuum, trditev, ki se iia nje refleksivno vzpostavi, pa nj konstativna, opis samo-nanašanja, j perfonnativna.
Pojem, ki pride refleksivno na mesto svoje ekstenzije, izgiu kot pojem, ki na ekstenziji obstoja: vzpostavi se kot individuun vendar pa nikakor ne predmet kakršnekoli ekstenzije, ki bi znov privedla do obstoja pojma. Refleksivna vzpostava ukine dvojno pojma in ekstenzije v sovpad pojma ter ekstenzije kot izničene: 1 tako se lahko pojem vzpostavi performativno, kot poteza svoj nične ekstenzije.
Ce lahko pojem vztraja le v sovpadu s potezo nevtraliziran ekstenzije, nam je jasno, da mora filozofija,, ki jo tako vztrajanj oblikuje, preiti ovinek ekstenzionalne usmerjenosti, ki jo moi nujno izničiti.
Kajti pojem, ki ob^taja na ekstenziji, se reflektivno vzpostavi 1 z izključitvijo te usmerjenosti: pojem vznikne v izključitvi tega, n čemur obstaja.
Obenem bomo položili račun drugi zmoti, tisti, ki vidi gibaln središče filozofije v neizrekljivi subjektivnosti. Ta zmota posledica tega, da je pojem - ki je obenem tisti, ki deluje, ti predmet fHozofske vzpostave -, v procesu, ki sem ga bil poda identificiran s potezo izničenja ekstenzije, ki je ostanek teg izničenja.
Perfonnativna vzpostava pojma sestoji v sovpadu omenjene{ pojma  z  nevtralizirano ekstenzijo. Ker zastopa nevtraliziran ekstenzijo ostanek te nevtralizacije se pojem identificira s tei ostankom — z ostankom, ki je tisti >rnič", ki se nanj zvede izničeiii ekstenzija pojma.                                                                      I
Pod pojmom  ,,tokarjaz   misli(m)" si bodo pri Descartei sledili predmeti njegove ekstenzije. Ker pa subjekt te predme dojame le* s posredstvom realnosti pojma, manjka temn dojetj gotovost — saj obstaja pojem v svoji lastni ekstenziji.
Pojem pa, ki zastopa subjekta, obstaja le tako, da vztraja izključitvi iz ekstenzionalnega niza, torej v ,,niču" misli, ki prevj točkoven in izginjujoč prihod subjektove biti.
,Jaz misli(m)" (cogito) je tista značilna misel biti, ki ima predmet zgolj nič. Jaz misli(m)" pomeni ,Jaz misli(m) nič" - ka če damo tej misli predmet, pa naj bo ta predmet ona sam izženemo bit, ki je vzniknila v tem bipu neprosojnosti z odboje misli, ki se takoj poneskončiv aristotelotomističnem ,,mislim, midim".
Nič je meja pojmovega ekstenzionalnega niza. S tem ničeir odsflimal vztrajajočim ostankom izključitve ekstenzionalnega r:J^ se identificira dejavnik postopka, pojem, ki postane tudi nj predmet
Ta nič pa je tudi predmet, ki manjka ekstenzionalnemu nizu. Jaz misli(m)", poteza, ki se z njo identificira celotna misel, za misel ni predmet, ne sodi k ekstenziji tega, kar je mogoče misliti. Bolje rečeno je ,,jaz misli(m)" to, česar ni mogoče misliti, sama bit vzniklega mislečega, identificirana z odsotnostjo predmeta misll
Misel se identificira s tem, česar ni mogoče misliti. Tako razložimo zmoto neizrekljivosti. Tudi ,,naravna prevara" bo potrdil? identiflkacijo pojma kot dejavnika in predmeta filozofske vzpostave z ostankom izničenja njegove ekstenzije, to pa pomeni s tem, kar ekstenziji manjka, s tem ničem, ki preživi nevtralizacijo pojma, s tem ko igra vlogo odsotnosti.
Tako srž pojmovnega podjetja, to kar oživlja govor, gibalo besede — ni nič drugega kot nepojmovno, neizrekljivo, preddiskuizivno. Proces je enak pri Bergsonu ter pri Descartesu: identifikacija pojma (dejavnika, ki postane v filozofski vzpostavi predmet) z ostankom njegove operacije, s tem kar manjka njegovi ekstenziji, z ničem. Toda namesto da bi bila ta identifikacija opisana kot pri Descartesu, kot postajajoč proces, ki ga je potemtakem mogoče analizirati, pa je pri Bergsonu ta identifikacija že od samega začetka šteta za dokončnomič ni proizveden s konceptualnim postopkom samim kot meja, ki bi se ta lahko zatem z njo identiflciral - nič (,,nedqjemljivi nič") je tod že vse od začetka neizrekljiva intuicija, ničnost pojma, ki naydihuje pojmovni postopek, kjer se lahko ta samo pciiža ter izgubi svojo silovitost s tem, ko se razsredišči.
Z delom na tekstih bi morali preveriti tole ugotovitev: to, za kar gre vsaki filozofiji (govorim le o modernih filozofljah), to, v čemer sestoji ,,vzpostava višje realnosti", moramo vmestiti v odnos med dejavnim pojmom ter ostankom njegovega postopka.
Ta ostanek je proizveden v samo-nanašanju refleksivnega pojma, to je v posplošeni podvojitvi, ki iz nje vznikne to, kar se ne podvaja, nepamost vsakršne ponovitve, to,. kar kljubuje dvojnosti, ki je lastna pojmovnemu postopku. Za ta predmet bi lahko rekli tudi, da je ,,med" pojmom ter njegovo ekstenzijo.
Ni filozofije, pri kateri ne bi videli, kako ta predmet poseže pri njej vmes na ta ali oni način. Vendar pa ga filozof! niso nikoli imenovaii in to povzroča precej težav. Na tem področju je še vse za postoriti: zato si kar ne bi mogli dovolj želeti, da bi bili med analitiki dianoematiki.
Kajti obrat ekstenzionalne usmerjenosti za tiste, ki so seznanjeni s slovnico gona, ni kakšna tuja zadeva. Vse do tod, da lahko flustriramo ta obrat s primerom, ki ga dobimo pri Freudu.
V ta namen nam je treba zgolj razplesti staro metaforo, tisto, ki predstavlja spoznanje kot videnje; podobno naredimo iz pojma organ: oko. Njegovo ,,ekstenzijo" bo oblikovalo področje vidnega nasploh.
Oko, bodo dejali, ne bo moglo ponazoriti refleksivnega pojma, kajti, argumentje dovolj znan, oko samo sebe ne vidi. Temu ugovarjamo: ne vidi se ob času, ko vidi svet — vendar pa iz tega ne sledi nič drugega kot tole: nekonsistenca ekstenzije, ki jo ponazarja področje ,,vidnega", če naj vanj vključimo oko samo.
Če tej ekstenziji priključimo oko, organ, pojem, je zaradi tega, ker je ne moremo pocelotiti, nekonsistentna. V tekstu ,JPsihogena motnja videnja,kot jo dojema psflioanaliza" (1910) meri Freud na to s temile besedami: nikomur ni lahko služiti dvema gospodarjema hkrati".
Katera sta ta dva ,,gospodarja?" To sta predmeta nekonsistentne ekstenzije, o kateri je govora, in ki je nekonsistentna prav zaradi prisotnosti dveh zvrsti antinomičnih predmetov v njej.
Dve kategoriji predmetov, ki s tem da izhajata iz iste razširitve, tej preprečita, da bi se pocelotila, ter jo naredita nekonsistentno, sta:
—   na eni strani koristne, realne, važne stvari, ki pripadajo mnanjemu  svetu.   To   so   ,,za  ohranitev  življenja  pomembne spremembe zunanjega sveta", pri katerih je zaznavanje za oko enakovredno   temu,   kar   so   za   usta  jesti-da-bi-se-hranili   ter govoriti-da-bi-komunicirali (— s tem enakovredno temu, kar je za pojem imeti-konsistentno ekstenzijo.)
—  na drugi strani pa ne več ,,spremembe", ampak ,,lastnosti" stvari, ki jih store prijetne: to so ,,čari" in »mikavnosti", kjer je motrenje za oko to, kar je poljub za usta.
Freud pravi, da je med tema dvema zvrstema predmetov področje vidnega antinomija. Zaradi te antinomije je ekstenzija v oiganu utelešenega pojma ,,vidnega" nekonsistentna; kajti oko ne more služiti dvema gospodarjema obenem. Ali vidi zgolj »koristnosti", ali pa zgolj ,,čare".
Za voyeurja, ki se omeji le na gledanje ,,čarov", ni več vprašanja, da bi videl ,,koristno". Antinomija pa se pokaže najbolj jasno v primeru histerične slepote, ki je obratna od perverznega voyeurizma.
Tod se, kot pri voyeurju, ,,organ scela udinja spolnemu gonu", to je Schaulust, užitku-videnja.
Ko je čar predmet usmerjenosti, pride, tako kot pri voyeurju, do nujnega žrtvovanja ,,koristne usmerjenosti", namreč ekstenzionalne usmerjenosti. V primeru histerične slepote pa imamo za nameček še potlačitev usmerjenosti k čarom. odslej je organ, saj se je scela udinjal usmerjenosti k čarom, glede celote svojih opravil na določen način v sponah potlačitve. V tem primeru postane oko kot da ne bi več obstajalo, torej slepo.
Tako dolgo kot obvladujejo oko čari, ne more zaznati bristnega; prav tako pa ne more zaznati čarov, to pot zavoljo potlačitve.
Mar ni to priprava priložnost, da predstavimo svoj predmet?
Če ni koristna usmerjenost nič drugega kot ekstenzionalna ismerjenost, je usmerjenost k čarom prav njen obrat. Oko se v [efleksivnem postopku, ki v njem sestoji usmerjenost čara, ob Dpustitvi koristne (ekstenzionalne) usmerjenosti, spoji z očarljivim predmetom: očarljivi predmet je ta, ki gleda uročeno oko in ga itori slepega za svet.
,,Caru" v starem smislu se reče v latinščini fascinum. Opustitev coristne (ekstenzionalne) usmerjenosti očesa stori, da fascium raide kot sonce, ki se v njem prepozna oko samo.
V  .uročenosti je predmet ta, ki gleda oko: takšen je očrt ,obrata ekstenzionalne usmerjenosti", ki nam je zanj prav tako »iskrbela ilustracijo neka druga prilika, tista lacanovska o škatli ardin.
Refleksivnost sestoji v tem, da je subjekt, ki ureja skstenzionalni niz (ki smo ga predstavili s pojmom, nato pa z ičesom) sam del tega niza. Subjekt pa se pojavi le na način jredmeta, ki s tem, ko se proizvede, izniči niz. Jo obvezno nenjavanje tvori nekonsistenco ekstenzije, ki se odslej ne poceloti reč.
Kateri je ta ekstenziji manjkajoči predmet, ostanek njene zničitve? Dejal sem, da je neparnost ponovitve, namreč to, kar nanjka ponovitvenemu nizu.
Kajti ponovitev je tista, ki prevaja refleksivnost: reflexio je po izročilu način obstoja tega, kar nastopi, se vpiše, se govorno identiflcira le tako, da postane različno od samega sebe. V dvojici vztraja kot tista, ki manjka, identičnost tega, kar nastopi le tako, da se ponovi.
Razlika, ki se v njej utelesi neskladnost identičnega s samim seboj v ponovitvij je tretji člen, ki zastopa manjkajočo identičnost identičnega. Vendar ta tretji člen dvojici ni sočasen: obstaja na dvojici, in ko pride vrsta nanj, nastopi le tako, da se podvoji, bodisi da zopet omogoči obstoj nedosegljivemu tretjemu.
Potemtakem je prav tako identiteta razlike kot razlika identitete. Spoznamo ga kot tisto, kar je skupno nizu različnih individuov, identično teh razlik — ki pa nujno obstaja v nizu, kajti če bi se identično samo zopet individualiziralo, bi bilo le še eno različno med drugimi.
Tretji v vsakršni dvojici, ki torej nikoli ne nastopa kot eden izmed njenih členov, ampak ob njej vselej obstaja kot razlika identičnega ter identiteta razlike, stori ta predmet, ko vznikne v opustitvi razlike, da izgine organizacija razlik, ki se z njeno pomočjo vzdržuje določeno vesolje. Casovnosti spodleti in se izgubi, iz prebliska njenega niča se za hip zaiskri subjektova bit.
Tako vznikli fascinum privede do vrtoglavice, do ,,nenadne otrplosti" pred spojitvijo nasprotij. ,,Sedanja minuta je v vseh točkah podobna pretekli. Danes postane kdaj drugič, ena stvar je prav tako druga" — je oznanil Proust, ko se je iztrgal omedlevici, ki jo jeprinjem povzročil nastop takegapredmeta.
Cemu ne bi ,,sic in non" Descartesovih sanj razložili kot svarila cogitu: identično razlike, skupno pravilnemu in nepravilnemu, tretji, ki slovi po tem, da je izključen, je tisto, s čimer lahko onstran da in ne dosežemo v marsikaterem pogledu sanjsko točkovno gotovost, na katero subjekt priuči svojo bit.
Mistikovo Eno je tisto mesto, kjer se ražlike stekajo ter se odpravljajo - vse do razlike subjekta s tem predmetom, kar, ob tem ko ga motri, postane sam. Pri kakem Plotinu pa pride do vrhunca neizrekijivost, ki naredi iz nekaj glede na reflexio predhodnega, iz Enega pa predhodnika dvojice.
S tem obratom zanika mistika tako refleksivnost kot nekonsistenco: na eni strani ,,ne izgublja časa s tem, da bi razmišljala o tem, kar izvaja", saj je ,^nolitev enostavnega pogleda" (Epiphane Louis, Mistična predavanja, 1684); na drugi strani pa ,,je Eno Vse in Vse je Eno".
Če med filozofljo ter mistiko obstaja razlika, bo ta obrat tvoril njeno razlikovalno potezo; to pa vodi v nevamost preveč obširne definicije   mistike,   saj   bi   poleg   Bergsona   ta  vključevala  še Groddecka (vsaj  tistega  Hin zu Gottnatur) in vse romantike nasploh.
Kakšen Condillac ni niti za ščepec mistika, mitični ,,čisti občutek" ni prav nič različen od ,,enostavnega pogleda". Če naredimo iz tega čistega občutka prvotni atom, ki se v njem zasnuje dvojica v svoji dvojni obliki časovnosti ter govorice, si s tem onemogočimo rodoslovno prizadevanje, ki si ga poklicno prilaščamo.
Kako naj iz tega, da je človek ,,simplex in vitalitate" zaključimo, da je ,,duplex in humanitate? " Zaključek ne bo dosti prida, pa naj'pričnemo s klobukom ali z zajcem.
Nasprotno je duplicitas tista, iz katere lahko sklepamo na živalsko preproščino, ki se je v novi obliki mističnega zagona za njo razlegla nostalgija pri mislecih ob koncu osemnajstega stoletja: pri Maine de Biran lahko preberemo, da lahko svetnika in žival vseskozi zamenjamo enega z drugim.
Pričeti moramo s ponovitvijo, kajti ta je prvotna. Ponovitev (kot jo ilustrirasamo-nanašanje pujma) je le taka, da na njej obstaja nek predmet kot zgubljen. Nekonsistenca je v celoti oprta na nujnost te zgube tega obstoja.
Refleksivnost se organizira v ponovitev, ponovitev pa stori, da obstaja v nizu, kot da bi mu pripadala, zguba, ki jo ta povzroča. Čez ta ovinek, namreč z nekonsistenco, ki jo pogojuje refleksivnost, pa se uveljavlja subjekt v tem, kar imenujem performativnost filozofskega.
Prihajamo na točko, kjer lahko filozofiji, če je to, kar pravim, izstavimo položaj v obliki zapisa odnosov, ki se z njimi povezuje tisto malo členov, ki jih izpostavi.
Vendar pa ne pride v poštev, da bi katerakoli filozofija izolirala te člene, te odnose in pisavo, ki pooblašča to izolacijo: ti morajo priti iz teorije polja, kjer je filozofija proizvedena.
Ta teorija da pozitivno definicijo necelovitosti, — in ne yeč zgolj negativno kot pri Cantorju, Russellu, ali celo še pri Koyreju, ki, obenem ko sicer izjavi, da obstajajo veljavna mnoštva, ki jih ni mogoče pocelotiti, ter refleksivni pojmi, ne črhne niti besedice o tem, kar bi morali imenovati načine nekonsistence, namreč proces, ki se ta v njem pojavlja, ter o časovnosti (zaradi ne-sočasnosti, ki je posledica njenega pojma), ki se nekonsistenca vanjo prevede.
Vse do sedaj pa to kategorijo necelovitosti uporablja in izdeluje teorijo njenih načinov le psihoanaliza, ki s svojo prakso ~ z izkustvom, katerega mateme izdeluje, obmejuje določeno polje.-
S to izdelavo bo dianoematika (teorija pogojev možnosti filozofskih sistemov) pridobila nova sredstva, %če bo res, da filozofija ni tuja temu polju.
Če ne bi imela, na razpolago take opore — brez teorije tega polja —, bi to, kar smo imenovali Gueroultov paradoks kot tudi russellovski paradoksi, določalo le negativno realnost, neko nemožnost, fantom - filozofija pa bi bila skrivnost.
Pierre Legendre: VARČEVATI Z RELIGIJO
Objavljamo. intervju, ki ga je P: milanske mednarodne revije za kultt Sergio Dalla Val; objavljen je bil v š objavljen tudi v pariški ,,La auinzaine
Pierre Legendre je kot avTor bralc« zdi primerno objaviti njegov prispe* religije v sodobnem okolju industrijs materialistično interpretacijo ideologij konkretno okolje svojega razcveta v s< vanemu su^erproducentu idealov — b izkaže miticnost in obenem prisotnost
Pierre Legendre, profesor za kan član razpuščene ,,Pariške freudovske državne uprave izdal še ,,L'amour du passion d'etre un autre".
ierre Legendre najprej dal uredništvu iiro ,,Spirali" (z nj&n se je pogovarjal it. 9 (oktober 1979), deloma pa je ba Litteraire" (št. 3l3/19"?9) jm v Jugoslaviji ze znan, vendar se nam /ek k analizi ideoloških mehanizmov ke družbe. Že zato, ker gre za novo, je, tako da je iz abstraktnosti vnesena v adobnem tehnicizmu, temu nepričako-olj kot kdaj prej se prav v tem toposu
naše napol pozabljene preteklosti. onsko pravo na Sorbonni v Parizu in šole," je poleg dveh knjig o zgodovini
censeur , ,,Jouir du pouvoir   in ,,La
Pred tem pogovorom bi rad nekaj pristavil. Naslov, ki sem ga bil predlagal - Varčevati z religijo -^ahko pripomore k natan-čnejši določitvi tistega, kar se mi zdi ena od bistvenih sestavin Religioznega vprašanja (uporabimo kar veliko začetnico), kot ga danes zastavljajo sredi kokodakanja industrijskih masovnih medijev. Kaj neki že pravijo strokovnjaki govora za maso? Pravijo, da je kriza, kriza vsega, in da je treba varčevati. Tega načina, kako lahko kaj skonfekcioniramo, ne gre pozabiti. V našfli časih, medtem ko triumfirajo ideali upravljanja, jemljejo ti strokovnjaki krize, kakršne že so, o njih govore kot morejo in znajo, pri tem pa si pomagajo s sredstvi, ki so jim na razpolago. Ta sredstva opremijo še s celo goro šušmarskih formulacij ter s potoki strašansko bedastih besed v upanju vliti dovolj strahu da jim bo lažje vladati. Če vas je po toliko grožnjah še volja živeti, bi rekel, da se dobro branite! Zastavljam torej naslednje osnovno vprašanje: zakaj je religija nenadoma postala tako privlačna strokovnjakom govora za maso. preko medija, za vse tiste med njimi, ki se trudijo voditi in obvladovati javno mnenje? Dejal bi, da lahko ob takem trenutku tisti, ki se lotijo vladanja, napravijo z religijo dobičkonosen posel, dobro kupčijo za majhen denar. Kaj je in kje je religija danes, tod, kjer že smo? Očitno imamo opravka s tem, kar je ostalo, z ostanki. Gre torej za to, da opravimo določeno delo z umetnostjo prilagajanja ostankom. Trdim, da se tisti, ki vladajo misli, kratko in malo požvižgajo na to, da bi vedeli, kaj je religija. Ni se jim treba vprašati, v čem obstajajo religiozne zadeve, saj je bistveno, da ustvarijo zaželene politične učinke. Vidite, naftni, energetski krizi, in krizi verovanja, kot so ji včasfli rekli, je skupno prav to, da se o njiju govori na brezpriziven način, in to zlasti zato, da bi ljudem vlili strahu. Česa se dandanes bojimo? Tu imamo vprašanje, ki ga vsem tistim, ki mislijo za druge, ne bi smeli postaviti, kajti kot se zdi, se ti sami ne boje prav ničesar.
Naj torej spomnim, da je religija fantastično vprašanje, to je vprašanje fantastike v človeškem življenju, vprašanje po primanjkljaju odgovora, ali če vam je tako prav, po odgovoru na manko, ki muči ljudi.
Še nekaj moram natančneje pojasniti. Dejal sem ,,mučiti", ter se sklicujem na določen, nam razumljiv način mučenja. Sestopam na tipično zahodno področje zadev, ki mučijo. Ob božjem vprašanju se mučimo na nam lasten način, glede na to, čemur bi lahko dejali podope, ki so vsiljene obupu ali protiobupu našega kulturnega obreda,1 — razen tega pa v kontekstu, v katerem krščanstvo obvladuje kulturo. Imel sem že priložnost pojasniti ta pojem kulture: gre za pojem, ki ga je definirala sholastična tradicija, in pri sholastiki ne gre za tradicijo, kot so vse ostale.
Ne začnimo še enkrat govoriti o religioznih zadevah tako, kot da bi bila rimskokatoliška veja Religije edina na svetu, ali celo kot da bi bile monoteistične tradicije takozvanih religij Knjige strdek govora, ki je kot darilo ponujen industrijskemu človeštvu. Religije z veliko začetnico ni, nanjo naletimolevpoenostavljajočihgovorih, oziroma v govorih, ki zatirajo. To, kar obstaja in deluje, so religije.
Prav tako pa moramo računati z vztrajnostjo, s katero novo odkritje religije (kot ji imamo navado reči) brez konca in kraja prežvekuje monoteizem. Kaj natanko naj že pomeni ta scela nova strast, zlasti pri riekaterih krošnjarjih s filozofijo, ki so nam še nedolgo tega oznanjali skorajšnji prihod boljšega sveta, boljšega sveta brez božanstev in vodij, - in to je pomenilo v njihovem duhu svet najboljših, očitno njihov mali osebni svet. Skušati moramo seči onstran teh preobratov v mnenju pri tvorcih javnega mnenja, poskušati moramo razumeti, za kaj gre v njihovem novem sklicevanju na Boga, tega Boga, ki naj bi utrdil nekaj, kar bi prav lahko bU strah pred mislijo, ko se nenadoma sesuva stari svet cenene energije. Kako bi jim ta tako dobri bog ne zagotovil, da je tudi tokrat in kot že vselej nam ob strani, v zmago politične stvari, ki naj bi bila boljša od vseh drugih; in kako bi mogli dvomiti, da je ta stvar prav naša? Oznanjajo nam torej zmago monoteizma, še zlasti takšnega, kot si ga zamišljajo vParizu. Najdemojih lahko, ki se imajo za Božje dediče, za njegove oporočne ali univerzalne dediče. Take igre so sumljive in zahtevajo ustrezen odgovor, kajti pripravljajo nam obnovo rasizma v ultra modernem stilu sozvočja, se pravi, v imenu dvoumnega anti-rasizma, ki z eno roko zgrabi tisto, kar je bil z drugo izpustil. Očitno je vselej, čim naj nekaj ovekovečimo, treba spraviti Boga na noge. Osebno imam občutek, da nacizem (in vse, kar mu je podobno) nadaljuje svoje podzemsko življenje, in menim celo, da se zna ob priložnosti prenoviti, ter najti povezave, ki jih še ne moremo pričakovati. Ne bi bilo treba preveč drezati v ideale politične čistosti,, izvoljenega ljudstva itd., kajti v politiko prepisana božja volja je vedno morilska; take stvari končujejo v krvi. Vidite, koliko bi morali Vselej znova in brez počitka pripovedovati nekaterim, ki se mi zdijo še zlasti v Franciji nevedni prav glede vsega.
In vendar ni mogoče zanemariti vzdiha olajšanja, ki spremlja ta novi razgovor strokovnjakov govora za maso z religijo. Zopet najdena religija znova povzame star napev: mislili smo, da smo jo bili izgubili, pa se je bila le skrila, bili smo že prepričani, da je z njo konec m je izginfla, nismo vedeli, da je prav tu, na dosegu roke; sedaj, ko jo imamo v pesti, je ne spustimo več. Zopet najti Boga je kot da bi na loteriji izvlekli zmagovalno številko. Novi najditelji so očarani zaradi svoje najdbe, plavajo v morju sreče, objokujejo druge, vse nesrečneže, ki ne vedo, kaj je ta sreča. Glejte, kam nas nosi govor teh medijev, ki nam prodaja že vnaprej skuhano in že
vnaprej prebavljeno religijo: sili nas prežvečiti monoteizem kot nekaj na novo odkritega, kot religijo, ki so jo bili Že rekli drugi, naši sloviti in srečni predniki, ki so nam prenesli svoje volilo kot skrit zaklad. Kajti — to je očitno — Bog politično ne more biti kaj drugega kot skrit zaklad, to pa pomeni dobro kupčijo, ki jo je treba predati dedičem dedičev. Škoda pač za tiste, ki ne dedujejo, morali bi se le roditi v dobrih razmerah, biti bi morali potomci. Čutite, kam nas to vodi. Vse to nas pelje k fantazmom sorodstva in dedovanja, proti stvarem, ki se z njimi ukvarja psihoanaliza, ta psihoanaliza, ki bo med drugim postala vse bofj in bolj nadležna. Mimogrede lahko zabeležimo, da novi prodajalci pobožnjakarstva ne gredo na limanice težkim vprašanjem, vprašanjem, ki bi morala zajeziti valovanje s pomočjo masovnih medijev« vcepljenih fantazem, zvenu neupogljivih dokazov — tako skušajo olajšati vladanje našim družbam, ki so postale tako krhke. Le kaj bo z nami, če nas bo, poleg tega da nam primanjkuje nafte, zapustil še
Glejte, toliko sem si dovolil, da bi malce izravnal to naključno področje.
Povzemam vašo zadnjo knjigo, Strast, da bi bili kdo drugi. Razprava o plesu. Religije, birokracije, vojske v plesnem koraku upravljajo ponovitev in zaznamujejo ritem podrejenosti. Je torej mogoče institucionalizirati gib, instanco telesa v govorid? Drugače rečeno: mar obstaja razlika med obredom in obredno navado, med koreografijo in gledališčem, kot na to kažeta obsesivni govor in histerija?
To vprašanje nas nemudoma sooči z določenim dejstvom: s tragično pobesnelostjo industrijskega sistema, kjer vodstva ne vedo več, kje se jih drži glava, pa tudi ne tega, kako bi upravljala s salvami mislečih glav, da bi, vsem polomom uradne misli navkljub, vsakdo lahko korakal, kot da bi vodstva v aktivni službi obenem vedela, kaj počno in kam vodijo človeštvo. Ponavljam, da v industrijskem sistemu, če naj mi bo tako dovoljeno reči, varčujejo z mislijo. Pred vsem drugim skoparijo prav s tem, kajti če bi vladajočih organov vseh zvrrti ne zadovoljevala več preprosta naziranja in sumljivo na hitro opravljene raziskave o temeljnih vprašanjih, bi pričeli dvomiti. Kakor imajo navado reči: samo nikakršnih občutkov v politiki! Samo ne kakšnih dušnih stanj! Tisto, kar se zahteva in kar zahtevajo, je zlasti, da bi ljudje preveč ne mislili in da bi tako ne izvedeli kaj preveč o funkcioniranju ljudi znotraj institucij, pa tudi ne o institucijah. Ogromna sredstva določajo na način, da bi v tem tako nevralgičnem odseku vedenja ne vedeli ali pa da bi vedeli tisto najbolj nujno, minimum, ki se ujema z že sprejetim mnenjem.
Še posebej je treba poudariti naslednje: ne mika nas vedeti, da institucije funkcionirajo religiozno. To pa pomeni, da ljudje ne funkcionkajo tako, kot bi to hoteli v upravnfli krogih — na podlagi teorije—fantazme, ki ji pravim staro psiho-somatsko pojmovanje. Teorija- fantazma,kajti za domnevnimi znanstvenimi gotovostmi vladanja industrijskih dmžb naletimo na vso zgodovinsko prtljago ponovitvenega govora, ki je v bistvu pravni, ali pa, če vam je tako prav, dogmatski govor. En vidik tega govoia sem predstavil v delu, ki ste ga pravkar navedli. Pregled zahodnega sistema plesov pokaže, da je tudi industrijski sistem sam določena kultura in da ta kultura (v smislu, ki sem ga odkril v sholastiki ter v njenih nadomestkih) predpostavlja ponovno odkritje teles. Drugače rečeno, vsako institucionalno podjetje predpostavlja določen način komunikacije, in ta ni tisti, ki nam ga opisujejo psevdo-teoretiki komunikacije v industrijskem sistemu, ki naj bi bil zmagoslavje razglabljajočega in razumnega Uma: v vseh institucionalnih sistemih funkcioniramo tako, da se oprijemamo zdogmatiziranih govorov, vcepljamo si uvožene govore, ki jih je mogoče kupiti po kakršnikoli ceni si že bodi in ki so včasih zelo ceneni. Še drugače povedano: ta kupčija z govori, ki se lepijo na nas, je v bistvu zadeva, ki nas vodi k vprašanjem, kot jih snuje psihoanaliza ob tem, ko meri na fantazmo.
Če o vsem tem kaj namignemo ali pa če enostavno dopustimo, da je tako, je to že satfio po sebi pravcat podvzem, ki med drugim vzdigne scela razumljiv besneči srd vseh razumnih in pravično pametnih oseb, ki klijejo in mrgole na višjih ravneh naše moderne birokracije. Sprožili ste vprašanje o naravi misli, ki kroži med institucijo ter masovnimi političnimi podjetji. Tako ste postavili pod vprašanje temelje politike, kot jo danes prodajajo, da bi vodili za nos in ukazovali. In res, dandanes prodajajo politiko z garancijo prodajalcev, z garancijo, ki v skladu z njo politiko tudi mislijo; to pa pomeni, da jo mislijo po vzorcih znanosti, ki bi ji sam dejal znanstfena znanost, in slednjo premlevajo v vse mogoče namene. Naznanjajo, da je institucije izdelala znanstvena misel, prav tak kot skušajo zvesti pravo na dokumentacijski sistem (oglejte si, kaj pravijo o tem informatiki), ali zvesti koreografski sistem na moralistične tehnike razvedrila in na nekje na visokem mestu pri. oblastnikih definirano lepoto.
Vaše vprašanje mi nalaga, da povem še naslednje: način manipuliranja s telesi v industrijskem sistemu v temelju namerna preziemo le zato, ker se želimo pretvarjati,-kot da bi bila religija dosegljiva razumevanju upravljalcev. Kar v temelju spravlja v zadrego upravljalski govor, je tisto, kar zadeva samo srž religioznih zadev, trdo jedro stvari, ki so jih prebivalci Zahoda izključili in zaprli v karanteno. Pri tem nosi zasluge laična teoretizacija dogem in institucij, kakršno je bil izdelal konec srednjega veka kot
nadaljevanje družbene prakse, ki so jo bili ukazali utemeljitelji aristoteljanske sholastike. Ozko povezavo med to teoretizacijo in med načinom, kako so izvedenci kazuistike oblikovali psiho-somatizem, sem že poudaril, in to v tolikšni meri, da ob tem ne bom več vztrajal. Omejil se bom na opazko, da temelja racionalizma, ki je prirejen logiki upravljanja, ne zasledimo med velikimi odkritji sociografije prejšnjega stoletja, na primer pri kakem Avgustu Comtu (velijd prelat, pontif, ki ga današnji francoski liberalci tolikanj občudujejo!), ampak y sami sholastiki, ki je pometla, ali pa je bila vsaj uverjena, da je pometla z vsem tistim, kar je bilo v evropskem govoru Zakonitosti v nasprotju s tem znamenitim Umom.
Zgodovina zahodnih plesov znova postavlja pod vprašanje ravno našo zamisel zakonitosti in končno religije same. Religija je predvsem dogmatski skupek, ki je določen za to, da vodi ljudi k cilju, da jih kam pelje, da jih prevažajoč očara kot željna telesa. Usmerja jih kar tako, torej vkolikor trpijo zaradi želje, če se lahko tako izrazim. Tisto, kar imenujemo religija, poteka na ta način: nastopi zaradi tistega, česar ne vemo, da bi se lahko odpravili iskat tisto, česar iie moremo vedeti. Prav zato obstaja religija v uzakonjanju smisla, tako da vsakomur nalaga ta posel. Na tem torej temelje vpisi, gibi, itd.; religijo prenašamo s seboj, vanjo se oblačimo, prepevamo jo, in če je le mogoče, vse dokler nas ne obsede, vse tja v spanec. Berite prve zahodne kanoniste, videli boste, do kot vse to zasvaja ljudi: vse tja v spanec, kot sem vam bil" dejal; ob času velikih tehnikov tega govora so uzakonjali celo sanje, šli so vse do tod. Religijo najprej tvorijo znaki, označevalne vrednosti, stvari, ki so . narejene za željo nezavednih. Racionalistično čvekanje upravljalcev pa namerava ravno to-deJ< odstraniti in reči prav, da so institucije nekaj, kar ima opravka z umom. Bodite pozorni na to, da ne lažejo nič bolj ali manj od kakšnega goljufa, saj prav dobro vedo, da nam kratijo sanje in nam mučijo telo; vendar pa pravijo, da ni tako, in razglašajo, da nam nekaj podarjajo, ko je že res, da nam izvolijo prepustiti besedo!
Freud je posegel onstran filozofskih razprtij glede razlikovanja med juridičnimi in moralnimi zapovedmi ter umestil pravo religiji ob bok, med velike utvare civilizacije. Med drugim poudarja, da se utvara stmkturira v verovanje, ko pripade pri njeni motivaciji prednost zadovoljitvi želje. Na kakšen način povezujeta religija in pravo subjekta z željo, ki jo je mogoče zadovoljiti?
Glejte, tak občutek imam, da se napak razumemo. Dejansko se vse dogaja tako, kot da bi skušal industrijski sistem reljgijo prepovedati kot tako, hočem reči kot podjetje prenosa želje. Želja je nekaj preveč nevarnega, in zatorej se z njo ukvarja mnogo ljudi. Zgodovinska točka, ki nas bo zanimala, je nenavadna vnema mnogih znotraj religioznih institucij samih, da bi sprejeli siromašni racionalizem upravljalcev, ter da bi preoblikovali religijo v podružnico modernega upravljanja. V Franciji sem bil pobudnik ne preveč obsežnega dela, drobne preiskave, da bi preučili razvoj pisanih in govorjenih govorov katoliškega škofovstva v zadnjih petnajstih letih; jasno je, da najdemo običajne in tradicionalne napeve o politični dobrotljivosti, resnično nekaj izrednega pa je pohlevnost teh strokovnjakov religiozne besede, s katero se trudijo kar najbliže slediti slovarjuter idealom, ki so jih spravili v obtok industrijski tehnokrati. Temu pravijo odpiranje proti svetu. Lahko si mislimo, da je taka praksa nemalo prispevala k masovnemu širjenju tesnobe ter strahu pred življenjem; te tesnobe ter tistega strahu, ki ustvarjata bogastvo onim, ki upravljajo s tem sistemom, v katerem ni več treba vojn, da bi morili in iztrebljali ljudi. Zato predlagam študij utvare v kar najtesnejši povezavi s študijem kulturne stopnje, kakršna pač že je.
Bog, ta označevalec neznanega, danes straši strokovnjake religije, in to, je nekaj dovolj novega kot pojav urejanja mase. Ob vsakem času je bilo treba izdelati kakega Boga na zahtevo ali po naročilu, da bi olajšali podjetje ukazovanja. Danes je treba Boga prodajati očitno, zlasti pa je potrebno, da ga lahko predstavimo s pomočjo medijev za maso. Tako vidite, kakšna je poraembnost televizije v katološki organizaciji; če papeža pokažemo na televiziji, je to preprosto genialna poteza. Tudi če ne bo nobenega kristjana več, bodo papeža ljubili vsi, zlasti če je fotogeničen. Prav zato gre Bog bolje — ,,gre", kot to pravijo v žargonu ljudi, ki se ukvarjajo z reklamo -, bolje gre zato, ker ga vidimo na televiziji! Zdi se, da so med katoliki taki, ki jim to vzbuja pohujšanje: to so tisti najčistejši in prečiščevalci moči. Predvsem se mi zdi, da so v svojem pohujševanju v zmoti, kajti imam jih na sumu, da imajo odpor do industrije in obenem nagnjenje k trinoškim kljusetom preteklosti. Poleg tega pa ničesar ne razumejo. Z masovnimi mediji industrijskega režima se dogajajo kar najbolj pomembne stvari v razmerju do razvoja liturgij ter ceremonialnega, obrednega položaja iuridičnega govora. Kaj končno liturgija že je? Dobesedno vzeto je liturgija vprašanje javne služnosti. Glede na podjetje govora, ki sem ga definiral kot da pripada kraljestvu označevalca, je to javna služnost besede. Le čeiriu pa naj bo televizija zunaj javne služnosti besede, zunaj obrednega položaja, izvzeta družbeni oskrbi z besedo? Široko razširjena nekulturnost ali pomanjkanje izobrazbe strokovnjakov pri televiziji, ki je čfesto povezana $e z njihovo korenito poneumljenostjo, je že druga zadeva. Prej omenjeni katoliki gotovo ne bodo uspeli preprečiti, da bi televizija obrnila na glavo malce omejeno predstavo, ki smo jo doslej imeli o besednih obredih.                                                                          r
Glede na to, kako naj onstran filozofskih prepirov, ki jih pmenjate,  vemo, na kakšeh način vstopa želja v označevalno [izložbo religije in prava, menim, da je brezpogojno nujno prekiniti določeno razdelitvijo znanosti — z razdelitvijo, ki ima seveda svoj smisel v razmerju s tistim, česar bi v naši hiperindustrijski kulturi raje ne vedeli. Na tem mestu bi si morali zastaviti vprašanje lahodne tekstualnosti, vprašailje o ponovitvi in obogatitvi Teksta, da bi zaslutili, kako naše institucije delujejo dogmatsko, na podlagi govora-spomenika,   ki   hrani   in   vsebuje   prvotne   gotovosti erovanja, to se pravi naš lastni mit. V ta namen pa bi se morali, če e ne drugega, zanimati za zgodovino Teksta, se vrniti h genezi uridičnega sistema, razširiti dojemanje, ki smo si ga bili o tem sistemu ustvarili. Veste, da to sodi v moje delo. Zato nama morda to nudi priložnost, da se povrneva k tej točki.
Vsaka utvara se izmika lastni potrditvi, in govori delirirajo, ko fiščejo izvor zakona ali odgovor božjemu. Na ta način se maje odlaga objektivne realnosti, pa tudr prednost dejstev kot takih. Mar lahko religija vzpostavi točko, ki bi lahko na njej ubežali morastim sanjam uma brez vsakršne vrzeli?
Ob tej pnložnosti bi rad opozoril na nekaj važnega. Ta zadeva z delirijem je kar se le da važna. Še preden se lotim njenega comentarja, bi rad še enkrat spomnil na okoren značaj naše. nevednosti o tej zadevi, ter na oholost nam lastnih učenih naporov, ki zadevajo refigijo, in sicer tod, kjer že smo, pri Zahodnjakih. Včasih spomnim na staro pravno načelo, ko so v latinščini dejali »cupus regio, eius religio", da bi povedali tisto, kar mi na nam lasten način naznačimo kot nekaj, kar izhaja iz razlik, iz pravice do razlike. Ta latinska formula je politična in je povezana z rojstvom mednarodnega prava, ki so mu v rimsko-katoliški tradiciji rekli ,,ius gentium" To pomeni marsikaj, najprej pa: vsakdo ima v svoji Jastni hiši pravico do lastne religije, zato se ni treba vojskovati. Že imamo temeljni uradni zapis, da sodi v določeni družbi religija med ostalo pohištvo ter da religije, tako kot govora, ki z njim nekaj napolnimo in opremimo, ni mogoče preseliti kar tako, na povelje, ter se je reba odločiti za uporabo metod spreobrnitve z ubojem in iztrebljenjem.
Ni namen religioznega vprašanja, da bi se prepričali, v čem ibstoje verovanja drugih, zagotoviti mora namreč to, da pustimo druge pri miru. To pa pomeni, da je konec koncev religiozno irprašanje, vprašanje strpnosti. Ne povem vam nič novega, če vas spomnim, da religija premešča človeška življenja v katerokoli smer si že bodi, še zlasti pa v smer krutosti. Vse kar je prav, tega vendar ne grepozabiti.
Kar zadeva delirij, se pač moramo razumeti. Morali bi dodati določilo ,,sveti", to pa nas usmeri k zahodni zgodovini religije od Antike dalje, najprej pa k liturgičnemu postopku Teksta. To nam tudi   amogoči,   da   religijo   dobro   razločimo   od   tistega,   kar sihiatrični   priročniki   razvrščajo   in   definirajo   kot   delirije; opolnoma jasno je, da religija ni psihotični delirij. Vendar pa ima amisel svetega delirija, ki jo sem in tja zasledimo v mističnih odah, to prednost, da obravnava v univerzalnem merilu naše ahodne religiozne postopke. Prav dobro se zavedam, da zadeva ni sem povšeči od tistega trenutka naprej, ko mnogi pričnejo misliti, da   človeštvo   zahodnega   industrializma   ni  del  univerzalnega človeštva, ter ga obravnavajo kot najbolj zdrava in pravzaprav nič caj   nevrotično   človeštvo.   Pustimo   to   ob   strani!   Velja  pa ripomniti, da je naš zgodovinski razvoj polagoma izpraznil vsebino eligije, in to tako daleč, da sedaj verujemo, da je religija zadeva, ki njo čemu ubežimo. Vidite, to je velik problem: le kaj je za sahodnjake postala religija?   Načeloma določena religija ljudi gotovo   ne   sili  v   omahljivost,   ampak jim  omogoča vstop  v ekonomsko, socialno itd. realnost, kajti ta slovita realnost nam ni dana kar tako (tako pa si predstavljajo vsaj teoretikiupravljanja!), treba je, da postane taka, da lahko v njej živimo, z njo nam mora biti mogoče živeti, to pa predpostavlja, da si jo umišljamo. Če imate kaj izkušenj s takozvanimi tradicionalnimi družbami, boste to videli na vsakern koraku; v to sem se prepričal ob plesu, še zlasti pa ob plesih, ki jih prakticirajo črnska prebivalstva. Tega so me, poleg še toliko drugih, kar se le da važnih stvari, naučilimoji afriški mojstri, ki kakor koli že vzamemo - bolj nevrotični od nas samih niso. Kaj pa se je zgodilo tod, v starem evropskem prostoru?
Pripetil se je nadvse pomemben dogodek. Pojav modernih znanosti je zahteval drugačen kroj: z vso naglico je bilo treba spoditi religiozni govor, ki ni več gladko potekal, govor, ki je preprečeval, da bi vstopili v realnost. Sam Bog ve (in tako moramo reči!), kako smo se naprezali, da bi odgodili dan odločitve, toda končno si je bilo treba oskrbeti nekakšen um: zemlja se naprimer vrti; treba je bilo napraviti križ čez vam znani teološki nauk. Mitologija, ki jo je sholastlka brez prestanka premievala in modernizirala, se je po malem skrhala, treba jo je bilo «avreči, jo na nek način v olajšanje občinstva vreči med naše gospodarske odpadke ter zgodovinske razvaline. Vidite, zakaj smo, kot sem vam rekel na začetku tega pogovora, tako zelo osleparjeni, da nam ni treba zavreči kaj dosti več. Znebili smo se tolikih stvari, da se je krščanska religija, še zlasti pa njena, v Italiji tako dobro znana katoliška veja, potrudila, da bi zapolnila praznino (ta praznina je postala še hujša zaradi obračuna z liturgijo), tako, da se je sklopila z najvulgarnejšim racionalizmom, pa če je bil še tako sramotno tehnokiatski. Vtemje zmeraj dobitek, in to daje zaleta. Počakajmo na nadaljevanje, in po mojem mnenju bomo imeli priložnost videti kaj prav lepega!
Zabeležimo končno jnimogrede, da celo v času, ko se je morala religija zahodnega tipa ukloniti pred razvojem znanosti, izguba ni pomenila izgube za vsakogar. Kar zadeva tehniko, s pomočjo katere napotimo ljudi v realnost, ji lahko ustreza celo zavržena religija. Spomnite se, kaj vse so oblasti, vključno z najvišjo cerkveno oblastjo, storile v Evropi, da bi za ceno grozljive politične krutosti omogočile sprejeti industrializacijo. Zgodovina evropskega proletaiiata ni ravno v slavo uradnim branilcem domnevnih evan-gelijskih idealov. Pustimo tudi to ob strani. Hotel sem vam le reči, dasmoramo tudi v Evropi — pa naj vzamemo religiozno vprašanje pod zornim kotom razvoja govorov o vedenju n resnici, ali pa pod zornim kotom socialne in politične zgodovine — upoštevati, da je delovala religija tako kot povsod drugod, da bi ustvarila realnost, ki jo je mogoče živeti, ali pa ki odredimo, da je v njej mogoče živeti. Mislim, da je z uporniškira gnevom že malce drugače, in sami veste prav tako kot jaz, da se institucije razplojujejo in žive tako, da sprejmejo vase uporabno besedo — seveda naknadno, ko uporne govore prebavijo in jih celo ponujajo množicam v občudovanje. Bolj dolgotrajno vzeto, najraje pa po njihovi smrti, postane iz vseh upornikov plemstvo. Tako je s temi zadevami in treba je reči, da imajo dolo.čen učinek. Tudi še vnaprej bi morali razmišljati o vpra-šanju realnosti, kot jo uporablja določena religija.
Ni zgolj naključje, če vzdolž razkroja koncepcij oseminšestdesetega leta sledi tistemu, kar lahko imenujemo neugodje določenega političnega aktivizma, vnovičen razcvet religije. Kakšne posiedice ima v politiki, če jo razumemo kot predstavo prepričevanja, dejstvo, da nastopa Janez-Pavel II kot pobudnik novega razmaha religioznfli organov?
Pod besedo ,,aktivizem" je mogoče uvrstiti marsikaj. Le zakaj ne bi celotna zadeva s političnim aktivizmom postala v institucijah velik in izdaten posel, kot se to že dogaja z religijo? Tudi v tem primeru pa zadevo obkroža avreola spoštljivosti. Politikantstvov duhu oseminšestdesetega leta, ki o njem govorite, je še zlasti v Franciji spominjalo na hrupno mačjo muziko, na karnevalsko razgiajanje. To je bil govor, s katerim so se pretvarjali, da se gredo revolucijo. Vsi smo združeni v ljubezni do revolucije, to pa je seveda revolucija kar tako, za šalo. V Franciji je bilo treba videti, s kakšno naglico se je brez števila uglednih oseb podvizalo in se podilo, da bi bilo kar čimbolj v ospredju, čim bliže tej veseljaški revoluciji. Ob tej priložnosti bi rad zabeležil, da so nam poleg tega teatra postregli še s pravico do brezglave dirke za resnico, še posebej za resnico, kot so jo bili izrekli idoli. In ker tod in ta trenutek že skušamo govoriti o religiji, se spomnite na strast tolikih cerkvenih oseb za majceno rdečo knjižico dobrotljivega OčetaMaa, tistega dobrotnega Očeta, ki naj bi bil novi Frančišek Asiški! Na svoja lastna ušesa sem to slišal v Parizu. Za moj okus je bilo vse to zelo krščansko, še bolj krščansko pa zato, ker so se k temu pridružili tisti, ki so vajeni katoliškega konformizma ter njegovi strokovnjaki. V glavnem sem na to odgovoril na ta načift, da sem te mislece, ki so se borili za to, da bi mislili, kot je pač treba, napotil, kot itnam navado reči, k nerazumljivi govorici sholastikov glede aktivizma, militantizma. Res je, da nas to preseneti, vendar pa tako pač je; obstaja sholastični nauk o aktivizmu, nauk, ki izvira neposredno iz rimsko-kanonske teorije o odvetniku. Če se za kaj borimo in zavzemamo, to pomeni, da nekaj zagovarjamo, da zagovarjamo določen govor, in to ni v pravem pomenu besede lastnost nekoga, ki kramlja; odvetnik je nekdo, ki se trudi, ki se sili govoriti, to je nekdo, ki se k nečemu prisiljuje, in dsto, kar pove, ni vse do zadnje pike resnično. To boste našli v rimsko-kanonskem pravu ter v celotni določeni literaturi komentarja, na primer v tekstu s prekiasno retoriko, v glosi ,,Militantsiquidem patroni", ki je, če me spomin ne vara, še neobjavljen tekst rokopisa Jeana de Troyesa. Vidite, bolje je, če se o aktivizmu, o militantizmu, ne sprašujemo kaj preveč, tega vprašanja pa ne gre pomešati z vprašanjem revolucionarnih tehnik; in slednje so nekaj resnega. V zadevah z Revolucijo je tako kot povsod drugod: opravka imamo z resnimi ljudmi, pa tudi s tistimi, ki se pred vsem drugim poganjajo za ugledom, za jamstvom, za potrdili o resničnosti in za medaljami.
Govorite mi o Janezu—Pavlu II. Le čemu ob tem omenjate nov razmah? Položaj je tak, da je novi rimski pontif izobražena oseba, in celo dobro poučena o vprašanjih, ki zadevajo pravo in institucije. To dejstvo povzroča čuden občutek, kot pravite, občutek novega razmaha. In res, če nekdo bolj natanko pozna kanonsko pravo, pa ne le znani zbornik iz leta 1917, ki je na določen način prečistil tradicijo, da bi jo nadomestil z državnim govorom (govorim o zakonu katoliške Cerkve iz leta 1917, ki je prišel ravno ob pravem času za vcepljanje državnih idealov), ko, skratka, naletimo na domačnost z glede na sholastiko predhodnimi teksti, je s stvarmi že drugače. Predstavljajte si, da je Gospod Janez-Pavel II kanonist, ki je preučeval Graciana! Gracianove tekste je Študiral v smeri, ki jo je začrtal Adam Vetulani, začetnik kanonške zgodovine na Poljskem, in to konec koncev, če je že treba, daje podjetju pečat resnosti. Strokovnjake masovnih medijev industrijskega obdobja bi imeli spraviti s čim ob pamet, če bi jih prisilili, da bi nam govorili o Gracianu. No, prav, povedal vam bom: Gracian je pomemben prav tako kot Jean- Jacqnesa Rousseau ali Karl Marx. To vas lahko začudi ter utegnete v to podvomiti, vendar pa tako pač je. Ravnamo, kot da Gracian ne bi nikoli obstajal, in brez dvoma je bolje tako, kajti naši kulturni ideologiji je kar se le da nadležen. Nfliče ga ni videl in ni ga, ki bi ga poznal. ,,Gracianov Odlok" (tako se temu pravi) spaja zahodno kulturo z divjaštvom, in če naj se tako izrazim, gre za transmisijsko gred, ki povezuje našo
industrijsko mašinerijo smisla z antično tovarno. Dokler tega ne bomo razumeli, torej, dokler ne bomo prepoznali, kaj vse ima za posledico taka tehnika prenosa, je brez haska, če skušamo povedati, v čem obstaja Kultura z veliko začetnico, zahodni kultumi^sistem, ki je proizvedel industrijsko organizacijo, ter komunikacijski govor, ki nas z njim otovarjajo upravni nameščenci.
Zdi se mi značilno, da tisk često ne posveti ene same samcate besedice eruditskemu delu novega pontifa. Le zakaj ta tišina? Mislim, da gre zasluga neumnosti. V skopih besedah povedano, pride do tega zato, ker to ni stvar, ki bi jo bilo mogoče zlahka prodajati. Bolje je, če se izognemo priložnosti, da bi o njej govorili, kajti teh kanonskih zgodb, ki zadevajo pokoro, nj mogoče kar tako predstaviti. Le stežka se jimsmejimo,obenem pa še izdajajo krščanske zakonitosti industrijskega sistema. Eruditski študij, ki se:n bil o njem govoril, pa zastavlja vprašanje v tisti temeljni izreki, ki nosi Gracianovo ime: le komu bi jo uspelo prodati? Postregel vam bom torei^s še neobjavljeno informacijo: Janez—Pavel II je leta 1959, ko je bil škofov pomočnik v Krakovu ter je pogosto zahajal v mednarodni emditski krog, ki se je znova pričel ukvarjati z deli o Gracianu, objavil članek z naslovom ,,Razprava o pokori pri Gracianu v priročniku Gdanska Mar. F. 275". Clanek take zvrsti ni kar tako, kajti ne predpostavlja le, da zna avtor brati pisavo, ki so jo uporabljali v dvanajstem stoletju, ampak tudi, da pozna sholastiki v pravem smislu besede predhodno literaturo, še posebej pa sholastiko znanega teologa Petra Lombarda. Glejte, to je material, ki lahko z gotovostjo odseva barve, kijih danesponuja religiozno vprašanje. Kajti končno: kaj je tako čez vse temeljnega v Gracianovi razpravi o pokori? To je zasnutek modemih (in ko pravim modernih, tehtam besedo) pristopov h govoru o krivdi, kakor so si jo bili predstavljali zahodnjaki, s predpisi urejeno, ograjeno, uglašeno. Kot pa sami yeste, se ta zadeva s krivdo pravzaprat ne ujema z bobnečimi deklamacijami znanosti upravljanja. Očitno so vprašanja pokore ena stvar, vsakdanja politika in juridični manevri svetega sedeža pa" zopet nekaj drugega.
,,Če bo, kot je najbolj verjetno, religija slavila zmago - govorim o pravi religiji, in prava je ena sama, — če bo religija ^avila zmago, bo to znamenje, da je psihoanalizi spodletelo", pravi Lacan. Kakor koli že, psihoanaliza je daleč od posvetnosti, ni kak nauk o smrti Boga Katera je dandanes prava religija?
Gotovo, Jacqnes Lacaiia so okoliščine prav tako kot Freuda privedle do tega, da je povedal v zvezi z religioznim vprašanjem izredno dalekosežne stvari. Rad bi.vam pa dejal, da mi ni nič kaj povšeči, če kdo izvzame Lacanove formule iz njihovega konteksta; in v tem primeru je kontekst Lacan sam kot analizant. Ne preoblikujmo torej formul v splošna življenjska pravila, v pravno dvomljive zadeve, kot so imeli v svojem žargonu navado reči stari pravnUd, da bi omenili verba magistri, mojstrove besede ali izreke. Moram pa vas spomniti, da v psihoanalizi, in še posebej v njej, ne najdemo glos.
In vendar, kaj je že tisto, kar draži Lacana v tej rubriki prave religije. Moje mnenje je, da ga to zadeva, in misJim, da lahko rečemo, da gre za tisto, čemur sami pravimo monoteizem. Ne za monoteizem iz veleblagovnice, kakršnega danes prodajajo, da bi napravili velik vtis na takozvano maso, ampak za monoteizem, ki je zanimal Freuda samega, in to pomeni tisti fantazmatski govor, ki je v tolikšni meri ustrahoval vzdolž zgodovine nas Zahodnjakov, ta govor želje Odsotnega ali želje Odsotnega. Če bi na tem malce vztrajali, bi videli, zakaj je to sklicevanje na Enega-Boga, to sklicevanje na Odsotno tako važno v Freudovem delu ter za njegovo obnovo pri Lacanu. Videli bi, da v našem obsežnem zgodovinsko- mitološkem sisfemu mono, ta edinstvena zgradba, ni v podlago le embalaži, ampak samim pravilom tekstualnegz delovanja, iz katerega so izšle poenotene, overovljene, zajamčene zahodne institucije. Drugače povedano, čim zaslutimo tisto zvrst uničujočega prevrata, ki ga v našem dogmatskem zahodnem govoru predstavlja iznajdba, analitično odkritje, dojamerao, da je psihoanaliza uvedla določeno vrsto prav posebnega nereda: kot da bi na vsem lepem v mehaniki sistema prišlo do mehanske okvare. O tem vidiku bi morali precej razmišljati; njegova težavnost gre vzporedno z njegovo pomembnostjo. V temelju: čim zgodovinskega mesta freudovskega odkritja ne razumemo napak ali pa se o njem preveč ne motimo, pride do preobrata religoznegr vprašanja, obenem pa se spremeni tudi vprašanje, v čem obstajc sistem institucij. Religija je v jedru teh zadev, kajti v zahodnjaškem stilu je bila predstavljena kot naznanilo resnice v institucijah. Kaj je in kaj bi le lahko bila resnica institucij (institucij v osnovneir smislu, ki jim ga pripisujem, torej ne da bi izl«čil temeljm dogmatizem)? Nič drugega ne more biti kot juridično napisana poetska resnica. Stvari se zapletejo zaradi dejstva, da v institucijah. ki jim pravim masivne, in jih je torej mogoče juridično razpoznati, ni subjekta besede, - ta je nekaj scela nepojmljivega. Vidite. vprašanje, ki ste ga sprožili s tem napotkom naJacqnesaLacana, je zagotovo komaj načeto vprašanje, eno od tistih vprašanj, ki jim je v pobudo psihoanaliza. Ta vprašanja moramo zaostriti, in sicer zlastr tako, da se vprašamo po bremenu fantazem, ki jih pri ten zajemajo, kar nas zadeva kot overovljene Zahodnjake.
Prev.: MatjažPotn
Milan Balažic:
MARXOVE       OBROBNE       PRIPOMBE
ARXOVE OBROBNE PRIPOMBE
programu Nemške delavske stranke
UVOD
Marx je svoje kritične pripombe k osnutku programa enotne
jcialistične delavske stranke Nemčije, ki se je združila leta 1875
^a kongresu v Gothi iz Socialno demokratične delavske stranke
^iebknecht, Bebel - ti. eisenachovci) in Splošne nemške delavske
/ezL (Hassenclever, Hasselmann, Toelcke — t.i. lassallovci), napisal
aprilu in prvih dneh maja 1875 in jim dal naslov Ranglossen zum
rogramm  der deutscher Arbeiterpartei (Obrobne pripombe k
rogramu Nemške delavske stranke). Obrobne pripombe je Marx
>slal v pismu nemškim delavskim voditeljem skupaj s spremnim
smom   Wilhelmu   Brackeju   (datirano   s   5.  majem   1875   v
mdonu). To pismo nam odkriva ozadje in vzroke za nastanek
isa, pozneje imenovanega Kritika gothskega programa. V njem
rx poudarja, da zanj ni bil nikak užitek napisati tako dolgo
arijo, vendar pa jo je imel za neogibno potrebno, saj so se po
jzemstvu v tistem času širile govorice, da so eisenachovci le
arionete v rokah Marxa. Če bi osnutek programa ostal tak, kot ga
itizira Marx v Obrobnih pripombah, je pripravljen z Engelsom
objaviti izjavo, da jima je ta načelni program popolnoma tuj in nimata oba z njim nič opraviti, vendar pa si šteje v dolžnost, da niti z diplomatskim molkom ne prizna programa, ki je po njegovem prepričanju nesprejemljiv in stranko demoralizira, je ničvreden, ker ,,razglaša lassallovske verske resnice za svete."
V tiskani obliki je Obrobne pripombe s spremnim pismom Brackeju vred prvič izdal Engels v tedniku nemške demokracije Die neue Zeit (Novi čas) leta 1891 (števHka 18, prvi zvezek, 1890-91, Stuttgart) in ob tej priložnosti napisal tudi svoj predgovor, v katerem se opravičuje, da bi zagrešil poneverbo, če bi ta važni dokument še naprej odtegoval od javnosti (predgovor je datiran s 6. januarjem 1891 v Londonu). Vrednost Obrobnih pripomb vidi Engels v brezobzirni kritiki Lassalla in v neizprosnem odkrivanju napak osnutka programa, ki je neslavno končal: kongres Socialno-demokratične stranke Nemčije je takoj po razveljavitvi Bismarckovega deset let trajajočega zakona proti socialistom sklenil   16.  oktobra  1890 v Halleju, na predlog Liebknechta,
glavnega avtorja Gothskega programa, naj se izdela nov osnutek programa, ki je bil sprejet naslednje leto v Erfurtu in ga Engels kritizira s spisom Krittka erfurtskega programa.
II. OD RAZREDNE DRUŽBE K BREZRAZREDNI ČLOVEŠKI SKUPNOSTI
Preden preidemo na samo Kritiko gothskega programa, si najprej oglejmo najvažnejša mesta iz Marxovega opusa, ki se ukvarjajo z isto tematiko, tj. s prehodom iz razredne v brezrazredno družbo. To so predvsem deli tekstov v Kapitalu, Sveti družini, v Prispevku h kritiki Heglove pravne filozofije, Bedi^ filozofije, Manifestu Komunistične stranke, v; Ekonomsko-filozofskih rokopisih (Pariški rokopis 1844) in drugje, pri Engelsu pa predvsem tekst Razvoj socializma od utopije do znanosti. To utemeljujemo še z argumentom, da se zadnji čas pojavljajo mnenja, da Marx v svojfli spisih ni povsod presegel družbe, okolja, v katerem je živel in delal, namreč kapitalizma.
\larx pise v Kapitalu (str. 857-860). ua je kapitaJistični način pnlaščanja. ki izvira iz kapitalističnega načina produkcije, prva negacija individualne privatne lastnine. toda kapitalizem ustvarja z nujnostjo naravnega procesa svojo lastno negacijo. tj. negacijo negacije. kapitalistični monopol- postane spona za produkcijski način, kot centralizacija in podružbljanje dosežeta tako visoko stopnjo. da .,ne moreta več pranašati kapitalistične lupine in jo razbijeta. Kapitalistični privatni lastnini bije zadnja ura. Ekspropriatorji bodo ekspropriirani" s tem. da se ne vzpostavlja ponovno privatna lastnina. temveč individualna na osnovi:
pridobitev kapitalistične dobe,
kooperacije   in   skupne   lastnine   zemlje   ter   produkcijskih
sredstev. ki jih je produciralo delo samo.
Marx že v Sveti družini (v prvem skupnem delu Marxa in Engelsa,, avgusta in septembra 1844 v Parizu) ugotavlja obe poglavitni nasprotji kapitalizma: proletariat in bogastvo, oba kot upodobitev sveta privatne lastnine: ,,Privatna lastnina kot privatna lastnina. kot bogastvo, je prisiljena obnavljati obstoj same sebe in s tem svojega nasprotja, proletariata; privatna lastnina je pozitivna plat tega nasprotja, proletariat pa negativna, na eni strani v sami sebi zadovoljena privatna lastnina, na drugi ,,nemir tega nasprotja v sebi, razkrojena in razkrajajoča se privatna lastnina"; posedujočemu razredu je ta samoodtujitev njegova moč in videz človeške eksistence, proletariatu pa nemoč in dejanskost človeške eksistence.,,Drugi razred (proletariat — op.p.) je, da uporabimo Heglov izraz, v zavrženosti upor proti tej zavrženosti'% vendar pa \larx že na tem mestu poudarja, da proletarci niso vsemogočni bogovi, ki lahko s čira-čara izvedejo revolucijo, temveč je stvar vice versa: v življenjskih pogojih proletariata je zbrana vsa nečlovečnost, in zato ga ,,nuja praktični izraz nujnosti" (MEID I. str. 496) prisili k uporu proti tej nečlovečnosti, zato se more in mora osvoboditi: ,,Osvoboditev delavskega razreda mora biti delo delavskega razreda samega" (K. Marx in F. Engels, Pismo Beblu. Liebknechtu, Brackeju in drugim, London, 17-18. IX. 1879), in dalje: ,,Ne gre za to, kaj si ta ali oni proletarec ali celo ves proletariat ta čas predstavlja koi cilj. Gre za to, kaj je in kaj bo v skladu s to bitjo zgodovinsko prisiljen storiti" (Poljska, de te fabula narratur!). »Proletariat je razkroj svetovnega reda, ki eksistira, razkroj kapitalizma in razkroj vseh birokratskih različic sociaHzma - to je skrivnost njegovega obstoja. Pogojosvoboditve delavskega razreda je najprej odprava vseh razredov. vključno lastnega, in obenem odprava vsega dosedanjega načina prilaščanja, starili produkcijskih razmerij, etabiliranje asociacije, ki izključuje razrede in njiho\ substancialno vsebovani antagonizem, k^er bo ,,svoboden razvoj slehernega pogoj za svobodni razvoj vseh."
V Manifestu Komunistične. stranke Marx in Engels podajata Konkretne ukrepe za najrazvitejše dežele. ki naj bi vodili v organiziranje proletariata kot vladajočega razreda:
1.  ekspropriacija zemljiške lastnine in uporaba zemljiške rente za državne izdatke,                                                                   -
2. močno progresiven davek,
3.  odprava dedne pravice,
4. zaplemba lastnine vseh emigrantov in.upornikov,
5. centralizacija kredita v državnih  rokah s pomočjo narodne banke z državnim kapitalom in izkjučnirri monopolom,
6. centralizacija vsega transportnega sistema v rokah države.
~7. po skupnostnem načrtu povečanje števila nacionalnih tovarn. produkcijskih instrumentov, krčenje in izboljšanje zemljišč.
8.  enaka   delovna  obveznost  za  vse,   ustanovitev   industrijskih armad, zlasti za poljedelstvo,
9.  združitev obratovanja kmetijstva in industrije, prizadevanje za postopno odpravo nasprotja fned mestom in deželo,
10, javna in brezplačna vzgoja vseh otrok, odprava tovarniškega dela otrok v njegovi današnji obliki, združitev vzgoje z materialno produkcijo ifd.
Mnogi sopostavili vse te aii pa vsaj večino postavk v kot zgodovine, ki je že presežena. vendar pa imajo nekafere točke še danes izredno aktualno vsebino (npr, združitev vzgoje z materialno produkcijo). Engels dodaja v Razvoju socializma od utopije do znanosti (MEID IV, str. 636) o proletarski revoluciji naslednje; „(=) razplet protislovij: proletariat se polasti javne oblasti in spremeni s to oblastj.o družbena produkcijska sredstva, ki uhajajo buržoaziji iz rok, v javno lastnino. S tem dejanjem osvobodi produkcijska sredstva njihove dosedanje lastnosti, da so kapital, in da njihovi družbeni naravi vso svobodo, da se uveljavi", lahko se uveljavlja načrtna produkcija, z razvojem le-,te izginjajo pogoji za reprodukcijo razredov, s tem pa odmira politična avtoriteta države: ,.Ljudje, ki so slednjič gospodarji svoje lastne vrste podružbljenosti, postanejo s tem hkrati gospodarji narave, gospodarji samih sebe . svobodni."
Za konec tega kratkega pregleda bomo omenili še dva temeljna pasusa. ki se nanašata na Marxovo razumev.anje razrešitve razrednih protislovij in udejanjenja komunizma kot rešene uganke zgodovine: ,,Kot najde filozofija v proletariatu svoje materialno orožje, tako najde proletariat v filozofiji svoje duhovno orožje . . . Glava te emancipacije je filozofija, njeno srce je proletariat. Filozofija se ne more udejaniti brez odprave proletariata; proletariat pa se ne more odpraviti brez udejanjanja filozofije." (Prispevek h kritiki Heglove pravne filozofije, MEID I, str. 208) Tu gre Marxov pojem filozofije razumevati. dosti širše, kot znanost, znanje, poleg filozofije v ožjem smislu tudi sociologija, politologija itd, In drugi del teksta v Ekonomsko-filozofskih rokopisih (MEID I, str. 332-333). ki pomeni razvitje komunizma (s tem se vrnemo na izhodišče: leto 1844. Pariz) in je tako temeljno, čeprav mu nekateri očitajo izrazito heglovstvo. da je poudarjanje tega dejstva že kar trivialno: ..Komunizem a) še politične narave. demokratičen*ali despotski; b) z odpravo države. a hkrati še z nedovršenim in še zmeraj s privatno lastnino. tj. z odtujitvijo človeka aficiranim bistvom. V obeh oblikah komunizem že ve, da j.e reintegracija ali vrnitev človeka vase odprava človeške sanioodtujitve, toda v tem, ko še ni dojel pozitivnega bistva privatne lastnine. in prav tako še ni doumel človeške narave potrebe, je ujet vanjo in z njo unificiran. Dojel je sicer svoj pomen, a ne še svojega b.istva (komunizem 1982 podleže tej kritiki - op. p.), , , 3. Komunizem kot pozitivna odprava privatne lastnine kot človeške samoodtujitve in zato kot dejansko prisvajanje človeškega bistva po človeku in za človeka; zategadelj kot popoln, zavestno in znotraj vsega bogastva dozdajšnjega razvoja nastali povfatek "človeka za sebe kot družbenega tj. človeškega čldveka. Ta komunizem je kot dovršen naturalizem = humanizem, kot dovršen humanizem = naturalizem. resničen razplet spora med človekom in naravo ter človekom, resničen razpad spora med eksistenco in bistvom, med upredmetovanjem in samopotrjevanjem med svobodo in nujnostjo. med individuumom in redom. Komunizem je rešena uganka zgodovine in ve. da je ta rešitev."
111. S.OCIOLOŠKI ASPEKTI MARXC)\ l; KRITIKE GOTHSKEGA PROGRAMA
Na tem mestu je potrebno takoj negirati neko tikcijo. ki se lahko ustvari ob tem naslovu, da se Lahko pretendira na meščansko predalčenje Marxa na ..sociološke aspekte". ..politološke aspekte" ali ,.ekonomske aspekte" in s tem na posredno priznavanje t.i. marksističnili znanosti: marksistične sociologije, marksistične politologije, ekonomije. filozofije itd. Tu gre za to. da pokažemo, kako ni možna niti ena od zgoraj naštetih ..znanosti'". ampak lahko eksistira le ena znanost. znanost kot kritika sociologije. kritika politologije, ekonomije, filozofije itd.- K sami Kritiki gothskega programa.
Prvi del Marxove ,,dolge pisarije"" se ukvarja z delom. pojmovanjem dela oz. koristnega dela. Delo ni vir vsega bogastva. kot si mnqgi še danes predstavljajo, tudi narava je vir uporabnili vrednosti. Ce rečemo: delo je vir vs.ega bogastva. predpostavljamo. da se delo opravlja s pripadajočimi predmeti in sredstvi. to pa je meščanska fraza. ki zamolčuje pogoje dela. Meščanski ideologi namensko ,.podtikajo delu nadnaravno ustvarjalno moč, kajti ravno iz odvisnosti dela od narave izliaja. da mora biti človek. ki nima druge lastnine kakor svojo delovno silo. v vseh družbenili in kulturnih razmerah suženj drugih ljudi," to je tistiJi, ki so si uzurpirali pravico do lastnine nad. delovnimi pogoji. Glede formulacije ,.koristno delo" pa le-to opravlja tudi divjak. saj z ubijanjem živali.ali nabiranjem plodov producira nainerni koristni učinek. Zato je- delo vir bogastva saino kot družbeno delo. v kapitalizmu pa to pomeni na eni stranLjikumulacijo bogastva in kulture, na drugi pa akumulacijo revščufc in zapuščenosti. toda važnejše pri teoretski osmislitvi tega (pogojno vzeto) stanja je to, da kapitalizem ustvarja materialne pogoje za odpravo tega družbenega prekletstva".
Naslednji dve frazi, ki se najdeta tudi v današnjem političnem žargonu, sta ,,donos dela" in ,.pravična razdelitev". Tu nastopi Marxova kritika Lassalla, demiurga teh splošnili fraz: pravična razdelitev, pravica je piav tako kot resnica abstraktna kategorija. kl jo glede na to, na kakšnih ekonomskih aliideoloških pozicijali stoji. vsakdo lahko obrača po svoje. ,.Neokrnjen donos dela'L v smislu nrodukta dela oz. celotnega produkta družbe pa, preden pridemo do individualne delitve. trpi naslednje odtegljaje:
1.    za nadomestitev porabljenih produkcijskih sredstev.
2.    za razširjeno reprodukcijo,
3.    za rezervni sklad (nesreče, motnje v produkciji).
4.    splošni upravni stroški. ki ne spadajo k produkciji.
5.    za zadovoljitev splošnih potreb (izobraževanje. zdravstvo itd.
6.   ;za dela nezmožne (spcialna pomoč. pokojninsko zavarovanje itd.) •     .    ¦
Marx na tej osnovi pozitivno razvije zakonitosti. ki bodo obvladovale komunistično družbo: tu producenti svojDi produktov ne menjavajo, delo se ne pojavlja več kot vrednost teh produktov. ker je individualno delo neposredno sestavni del celotnega dcla. Ker pa komunistična družba ne visi nekje v zraku in se je vsaj v prvi fazi še krepko drže ,,materina znamenja stare družbc" kapitalizma, sprejema vsak producent toliko, kolikor daje ( z izjemo že prej naštetih odtegljajev). torej gre tu za delilev po delu. kar je tudi dolgoročni cilj jugošlovanske družbe. Producent dobi od družbe potrdilo, koliko dela je prispeval. v zameno pa dobi ekvivalentno vrednost potrošnih sredstev. \f nekem smislu je to še vedno modificirana blagovna menjava. saj se menja enaka količina dela v eni obliki z enako količino v drugi, enakost je torej v tem. da se meri z istim merilom z delom. Vendarpa je ta enakost. enaka pravica. formalno še vedno buržoazna pravica, ..enaka pravica je neenaka pravica za neenako delo'" zato. ker priznava naravni privilegij, abstrahira od razrednih razlik in neenakih individualnih sposobnosti. ..je torej po svoji vsebini pravica neenakosti kakor vsaka pravica"". in da bi odpravili ves ta manko. ,,bi pravica ne smela biti enaka, temveč neenaka." iMarx ugotavlja. da so te pornanjkljivosti v prvi fazi komunizma oz. v soeializmu nujne, saj je ta družba šele pravkar izšla po dolgih porodnili krčih iz kapitalizma, ..pravo (pa) ne mofe biti nikdar na višji stopnji kakor ekonomska ureditev in od nje odvisni kulturni razvoj driižbe."
Šele v višji fazi razvoja komunistične družbe izgine podrcjanje individuov delitvi dela (s tem nasprotju med fizičnim jn umskim delonv), šele tedaj. delo ni več le sredštvo za življenje. temveč' postane prva življenjska potreba. Ko razvije znanstveno-tehnična revolucija produktivne sile do tako visokc stopnje. kot predpogoj komunizma in socializem (samoupravljanje) kot predpogoj razvitja teh produktivnih sil. se. laliko udejani načelo komunizma: ,.Vsak po svojih sposobnostih. vsakonuir po njegovih potrebah!"" Marx opozori še na nekaj relevantnega: da je vsakokratna razdelitev potrošnih dobrin le posledica razdelitve produkcijskili pogojev, razdelitev je odvisna od načina produkcije in le če postanejo stvarni pogoji produkcije. odločanje o le-teh. kolektivna lastnina delavcev, je posledica tega drugačna razdelitev potrošnib dobrin.
Dalje se del Kritike ukvarja z delavskim gibanjem in s tem v zvezi je eminentno niesto v Manifestu Komunistične stranke, ki ga citira tudi Marx: ,,Od vseh razadov. ki.stoji danes bur/oaziji nasproti. je edino proletariat resnično revolucipnaren razred. Drugi razredi propadajo in propadejo z veliko industrijo. proletariat je njen lastni proizvod." Iz tega teksta je razvidna dialektično-zgodovinska komponenla. saj Marx priznava tudi buržoazijo za revolucionaren razred, kot nosilca velike industrije nasproti fevdalcem, vendar pa ]e buržoazija že izpolnila svojo klasično zgodovinsko nalogo, ki jo prevzame tijen lasten produkt. proletariat. ki si prizadeva v/eti produkciji njen kapitalistični značaj, ki ga skuša buržoazija ohraniti za vse večne čase. Delavski razred bije ta boj po obliki na polju nacionalne države. po vsebini pa je njegov boj internaciorialen. na planetarnem njvoju.
V nadaljevanju Krifike se Marx zopet vrne h kriiiki l.assalla in njegovih pojmovanj o .,železnem mezdnem zakonu"". kjer pouovno pojasni, da mezda nK kakor se kaže v pojavni ohlik'. vtcJnost ali cena dela, temveč fe po svojem bistvu vrsdtiosi ali cena dclovne sile. in da se ves kapitalistični sistem produkcije vrti okoli tega, kako brezplačno delo, ki ga sktiva me/.dni sistein. podaljšati ekstenzivno in intenzivno.
Važnejši je še zadnji oz. četrti dcl Kritike, kjer \larx na kratko označi, kako bo z državo v komunizmu. Marx pravi. da je mod kapitalistično in komiinistično družbo razdobje, v katerem se prva transformira v drugo. Zato temu procesu ustreza tudi po^tično prehodno X)bdobjc, v tem obdobju pa je tlržava lahko- !e revolucionarna diktatura proletariata.               ..       - -                  ^
Kritiko zakl-jučuje s stavkom: ,.Dixi ei salvavi aniniam nvcam!"" in se sprosti,         ,
IV. NEKATERE NOVEJŠF. INTI RPRITACIJI:
Da bi podali vsaj kolikor toliko /aokro/eno sliko Kriiike gothskega prograina. bomo na koncu pregledali nekatere novejšo interpretacije tega dokumenta in se pri tem zaradi preglednosti. namena spisa in zaradi dokaj visokega tcoretičnega nivoja teh tekstov, omejili le na slovenski prostor.
Ži/ek. maitrc sodobne dovcnske psiJioanalitičnc teorije, v deiu Hegel in označevalec (str. 23) navezuje začctek Kritike. kjerMarx kritizira buržoazno vsebino formule dela kot edinega vira bogastva, z naslednjim delom iz pr\'ega poglavja Kapitala: ,,Kot vrednost sestoji platno samo iz dela. tvori prozorno kristalizirano strdind dela. V dejanskosti pa je ta kristaJ zelo moten. Kolikor je v njem mogoče odkriti delo. in vsako blagovno telo ne kaže sledi dela, to ni človeško delo brez razlike, temveč tkanje, predenje itd., ki tudi nikakor nc tvorijo njegove edine substance. temveč so prepletena z naravniini snovmi. Da bi obdržali platno kot zgolj stvarni izraz človeškega dela. moramo odmisliti vse, kar ga dejansko naredi za reč. Predmetnost človeškega dela. ki je sama abstraktna, brez nadaljnje kvalitete in vsebine. je nujno abstraktna predmetnost. mišljenina . . . Toda v uporabni vrednosti suknjič upodobljeno delo ni kar človeško delo. temveč določcno. koristno delo krojaško delo. Kar človeško delo. porabljanje človeške delovne sile. je sicer zmožno vsake določitve, samo po sebi pa je nedoločeno. Udejani, upredineteni se laliko samo, brž ko se človeška delovna sila porablja v določeni formi kot določeno delo kajti samo določenemu delu stoji nasproti naravna snov, znani material, v katerem se upredmeti. Samo Heglov pojem zmore, da se objektivira brez vnanje snovi." Ta Marxova predstavitev hkrati prinaša implicitno kritiko heglovske pozicije: delo. ki ga tvori abstraktna mišljenina, je abstraktno delo, kateremu se postavlja nasproti vedno konkreten material. Heglovsko ..delo pojma"       '          "
pristanek na prvenstvo abstraktnega dela v dejanske procesu. Abstraktno delo je edini vir vrednosti, ni ^ delo edini vir bogastva oz. uporabne vrednosti. Žato gledišče, kateremu je delo edini vir bogastva, predpostavlja stanje, kjer abstraktno delo vlada nad konkretnim delom.
S Kritiko se v zvezi s proučevanjem družbenih neenakosti v socializmu ukvarja tudi Bernik. ki ugotavlja. da imabesedilo.ki.se v Kritiki nanasa na vprašanje distribucije materialnih dobrin (MEID IV. str. 492 in 494), vsaj na prvi pogled izrazito dihotomno strukturo in ta je pozneje vplivala na različne ali celo nasprotujoče si interpretacije:
1.   Prvi   del:   ..Pravica producentov je  sorazmerna njihovim delovnim prispevkom; enakost je v tem, da se meri z istim merilom, delom."
2.  Drugi del: ,,N'e glede na vse* doslej povedano je bilo sploh napačno delati iz tako imenovane razdelitve nekaj bistvenega in ji: dajati glavni poudarek."   .
Bernik domneva, da se dihotomija pojavlja ravno zaradi tega, ker Marx v drugem delu povzema dalje svoje aualize odnosa med produkcijo in distribucijo iz Uvoda v Očrte in Kapitala, prvi del. o modelu distribucije materialnih dobrin v.prvi fazi komunizma, pa je edina resnična noviteta. Gre torej za razkorak med egalitarnim in antiegalitarnim razumevanjem Marxa. med enim in drugim načinom delitve po delu. Bernik se zavzema za prvo varianto in pri tem navaja kot argument zgodnjega Marxa: ,,Raznovrstnost človeškili talentov je bolj učinek kot vzrok delitve dela, to je menjave . . . Posebne lasthosti različnih ras kakšne živalške vrste so po naravi izrazitejše kot različnost človeškili zmožnosti in dejavnosti." (Ekonomsko-filozofski rokopisi. MEID I, str. 363). Šele z izpostavitvijo pomeria pogojev novega načina distribucije rezultatov produkcije izključimo dihotomnobranie kritike. Bistven je medsebojni odnos. tj. obravnavo Marxovega modela distribucije v pravi fazi komunizma je potrebno podrediti obravnavi drugega dela. ki je posvečen obravnavi pogojev socialistične zgodovinske oblike razdelitve rezultatov produkcije.
Hribar pa se loti analize Kritike. ko se ukvarja z vprašanjen>-odnosa med ekonomskim in sociološkim usmerjanjem družbenega.; razvoja. V prvi fazi komunizma naj bi se po Marxu na vsak posamezen produkt zapisalo. koliko dela je vloženo vanj. S tem si Marx pribrani na teoretskem nivoju posel redukcije, ne more pa si prihraniti prvo faznega komunističnega kjijigovodstva, sicer se ne bi dalo vsakodnevno uresničevati principa ekvivalentnosti. Predpogoj za (prvofazno) komunistično nagraje-vanje po delu je, da bi reduciranje del različnih producentov na skupno mersko enoto - potekalo pred očmi samih producentov. to pa ni možno, ker tudi v tem obdobju vloženo delo ni razvidno neposredno; torej bi nagrajevanje po delu potekalo v okvirili verjetnostnega računa. Hribar dokazuje. da princip ekvivalen.tnosti tudi v komunizmu ne more biti realiziran par excellence. ker sta prineip ekvivalentnosti in zakon vrednosti neločljiva drug od drugega. Iz tega izhaja, da je nujnost blagovnih odnosov v socializmu ne le historičnega. temveč .,predvsem logičnega značaja".
,,In ker je Marxov pojeni prve faze komunizma protisloven. kar pdmeni. da do takšne prve faze komunizma, kakršno si je predstavljal Marx, faktično ne more priti, se moramo zhajti prav v socializmu. v katerem niso nič naključnega ne blagovni odnosi ne delovanje zakona vrednosti." (Odnosl nied ekonomskim in sociološkim usmerjanjem družbenega razvoja, str. 10).
'   Milan Balažic
I I II RAH RA
K. \lai\: Kritikn ttolhskopii ptotir;tuia. M! \D l Kapitali. Ijuhljana I%1
Prispcvok h kritiki Honlnvc pravno filozofiic  l' MFID 1   I jiibliana 1970 Be.la tilo/otijc. M1 ID II. ! iuhl|;iiw 1979 l^konomsko-nio/ofski rokopisi. MI 1D I   I jnhl K. \!ai\. I . l'n»o!s: Svcia dru/ina. \1I fO I, I , Manife^ Konuini^tičnc strankc. MMD II. I iu
Pismo Beblu. I lobkmvhui. Hnir I ondon, P 1 K. IX. 1 S7<>. 10 II I iubl|ana 19^1
 MI 10 1\
V). Nii-olaus: ši. 15    ]h. 1976 \,   Mnbar
I. Bprntk   Oružbonc n-.-enaknsti S. Ži/ok   IKrcl in o/načvvakv
Todatonibilanašacerkev
Milan
»        „
NEKOC, V DAVNIH ČASIH JE STALA KOMUNISTIČNA CERKEV
Govori se: gre za tretji veliki ideološki prelom v komunističnem gi-banju po drugi svetovni vojni. Piše se: italijanska komunistična partija je zašla na pota revizionizma. Po kuloarjih se šepeče: Rusi spet zga-njajo svoj hegemonizer i. Za kaj gre? Pojdimo lepo od začetka, ki ni začetek, temveč kone   in konec, ki ni konec, temveč začetek.
Italijanska "partija st je v svoji povojni zgodovini metamorfirala najmanj v treh fazah, ki jih lahko pogojno označimo:
1. prvo Togliatttijevo obdobje (1944 — 1956): KPI se odpove po-skusu izzvati družbene preobrazbe v Italiji z revoludjo, komunisti so-
delujejo v dveh meščanskih vladah (Badoglijevi in Bonomijevi),vendar pa ne izpodbijajo vodilne vloge Sovjetske zveze in v skladu s to usme-ritvijo se pridružijo kominformovskim napadom na Jugoslavijo ter prav tako podprejo sovjetsko intervendjo na Madžarsko,
2. drugo Togliattijevo obdobje (1956 —1964): začenja se pod vpli-vom XX. kongresa KPSZ in po 8. kongresu KPI in ga označuje formi-ranje samostojne teoretske pozidje — sovjetski model ni več obvezen, o njem letijo prve prip »mbe, komunistično gibanje je naglašeno kot policentrično, in
3.  Berlinguer-Longovo obdobje, za katerega so značilni poudarki, da ima vsak narod ali partija pravico graditi lastno pot v sodalizem in da je sovjetski model nesprejemljiv za visoko razvite kapitalistične družbe na Zahodu. Razvojna logika je nizala konflikt za konflikti: ob-sodba intervendje na Češkoslovasko, boj za beriinsko deklaradjo, ob-sodba sovjetskega vdora v Afganistan in končno Poljska 1980—81, ki je sodu izbila dno.
Po tem površno-kratkem pregledu vstopimo zdaj v TA trenutek. Začelo se je, ko se je za Poljsko (navidezno) končalo —13. decembra. Po ostrih obsodbah kripto-okupadje Sovjetske zveze na Poljsko preko birokratsko-vojaškega vrha s strani italijanskih komunističnih voditeljev (te obsodbe so se razlikovale in končno oblikovale okoli treh skupin: 1) skupina Ingrae: na osnovi poljske lekcije je treba spre-jeti daljnosežne politične sklepe, SZ ni več sodalistična država, po-trebno je revidirati poglede na oktobrsko revoludjo, 2) skupina Ber-linguerja s Pajetto, Napoiitanom in Bufalinijem: ostra obsodba polj-skega coup d'etat in vloge SZ v njem, vendar ne porušiti vseh mostov, ' in 3) mala skupina okrog Cossutte: prosovjetska usineritev), se je v brambo prva dvignila sovjetska izpostava v Srednji Evropi — KP Če-škosiovaške, ki je v glasilu CK Rude Pravu, obtožila komuniste za ne-razreden odnos, sovražno propagando, rtaivnost, nepoznavanje ra-zrednega boja in njegovih zakonitosti, za oportunizem, kar vse postav-Ija evrokomuniste na stališče najbotj reakdonarnih imperialističnih krogov. KP je bila dober trojanski konj tudi zato, ker s KPI od sovjet-ske intervencije 1968 nima praktično nobenih stikov. Češki lajež, ki je govoril rusko, je italijansko partijo postavil pred odločujoče dejstvo: ali še naprej tolerantno prenašati poganjke sovjetskega imperialistič-nega militarizma in ideološke supremadje, vazaistvo oziroma prindp »omejene suverenosti«, ali pa radikalno zrušiti desetletja stare mite in
skega gibanja in socializma. KPI je bila potisnjena v kot, kot pa je njo potisnil v odločitev, v »Razmišljanje o dramatičnih dogodkih na Polj-skem«, v resoludjo. Nekatere glavne poante le-te so:
1) vojaškijidar na Poljskem ne more rešiti globoke krize, sindikati morajo tudi v sotialističnih družbah uživati avtonomijo,
2)  demokradja in socializem sta neločljiva, procesi nazadovanja in stalno ponavljajoče se krize v vzhodnoevropskem taboru so posledica ideje socializma kot modela, ne pa kot zgodovinskega procesa, zato je treba ugotoviti, da je obdobje sodalizma, ki se je začelo z oktobrsko revolucijo izčrpalo svojo gibalno silo, kapitalizem pa ni sposoben rešiti eksistenčnih vprašaaj človeštva. Rešitev je v preseganju kapitalizma in starih struktur oblasti, pojmovno kot boj za sodalizem,
3)  poletje 1980 na Poljskem je pomenilo globoko družbeno, poli-tično in ekonomsko, katere vzrok je bil birokratizem in neuresničene reforme političnega sistema, to pa bi bilo možno samo z demokratično in pluralistično preobrazbo poljskega sociaiizma. Dogmatizem, kon-servatizem, inertnost, negativna stališča SZ in drugih držav varšav-skega pakta, ki so se vmešavale, izvajale pritisk in ideološko gonjo, vse to je zahtevalo 13. december;
4)  v vzhodnoevropskih državah je veliko škodo povzročilo nekri-tično sprejetje edinstvenega sovjetskega modela. Do preobrata je prišlo z uporom Jugoslavije diktatu Informbiroja in tudi XX. kongres KPSZ je vzbujal upanje z razglasom, da je presežena misel o vodilni državi in vodilni partiji — vendar je ta proces opešal,
5)  miroljubna koeksistenca je pogoj za napredek pozitivnih premi-kov v mednarodnih odnosih, zato mora politika koeksistence usmer-jati politiko blokov in ne obratno. IVfeje socializma se danes ne uje-majo več z mejami vzhodnoevropskih držav, ker je sodalizem sve-tovno gibanje,
6)  oktobrska revoludja je največji dogodek naše dobe, razbila je neomejeno vladavino kapitalizma in impertalizma, prispevala k roj-stvu komunističnih partij, vzpodbujala revoludonama gibanja, toda SZ v skladu s svojo vlogo včasih stoji ua pozicijah držav in narodov, ki se borijo proti imperializmu, včasih pa ravno te interese brutalno tepta (Afganistan),
7) socializem je objektivna nuja in zgodovinska potreba, a ne po re-ceptu Sovjetske zveze, saj se ravno v Evropi kaže zaradi dane in pode-dovane konstelacije sil nujnost tretje poti,
8) italijanski komunisti si lastijo pravico do avtonomije brez poseb-nih privilegiranih odnosov s komerkoli, in
9)  KPI se bo borila proti pritiskom razcepiti delavsko in Ijudsko gi-banje.
Razumljivo je, da lahko obstaja evrokomunizem samo kot odgovor, odblesk, kot kritika sovjetskega komunizma, ki je v svojih porodnih krčih z dovoljevanjem znotrajpartijske kritike to tudi bil, ko pa se je razglasil, ko pa se je razglasil za edino veljavni univerzalni prindp, se je tudi pokopal. Iz gibanja je zdrsnil v okostenelo strukturo, ki je imela samo še to nalogo, da omrtviči ali spravi v predpostavljeni kalup kakr-šenkoli »disidentski« poskus. Z gibanjem je umrlo tudi revoludonira-nje dejanskosti, širjenje človekovih in človeških svoboščin, kar bi sproščalo potendalno energijo proletariata s podružbljanjem odloča-nja s samoupravnim procesorti, ne sistemom. Ravno poljski 13. de-cember je postregel z dokazom o kronični nesposobnosti realsodali-zma, da prenese kakršnekoli inovadje, inovadje so le tanki na ulicah in tanki so inovadje. Berlinguer pravi: »Namesto stvarnosti so posta-vili na Vzhodu na prvo mestp ideologijo, še več, nekakšen ideološki credo, tako imenovani marksizem-leninizem, zasnovan kot okostenel in skoraj metafizičen doktrirtarni organizem, »ki naj bi motiviral in za-jamčil univerzalno veljaven model, kateremu naj bi se prilagajale ra-zlične stvarnosti. Marx je postavljen na glavo: zdaj na) bi zopet zavest določala bit in ne bit zavesti. Posledice tega drkuškega žongliranja, vredna izrednih ruskih klovnov, se kažejo v realni konkretnosti: nera-zrešljivi ekonomski problemi kot gordijski vozel birokratov, kontinui-rano omejevanje svoboščin, ne duha ne sluha o kakšni partidpaciji, da sploh ne govorimo o samoupravljanju, ki je prava herezija, vredna izobčenja na kak Gulag ali vsaj v zapore a la Jaruzelski; obča apolitič-nost, če odštejemo izbrance v državno-partijskem vrhu in njihovih slov za učenje političnih pesmic na nižjih položajih, diaspora ali molk intelektualcev, avtoritarnost in dogmatizem v stilu pesmice Pankrtov: »jest sm na liniji, nč se ne more spremenit«.
Evrokomunizem je ravno v tem nasprotovanju prepričljiv, čeprav so mnoge pavšalne obsodbe v resoludji materino znamenje nekdanje podrejenosti »idejni politiki« SZ, in dejstvo je, da je pretrganje pop-kovine s stalinizmom, pognalo kot novorojenčku, novo, lastno kri po žilah. KPI se je zavedla svoje zgodovinske dotžnosti, ki ji nalaga lastno strategijo, primerno spremenjenemu svetu in novemu razmerju moči v njem, predvsem pa nekega pasusa iz berlinske deklaradje — da je vsaka partija za svojo politiko odgovorna le pred svojim delavskim ra-zredom, in da, kol je dejal Berlinguer »ni komunistične cerkve, ki bi mogla koga izobčiti« saj »nihče ni pooblaščen, da bi kaj takega sto-ril.«.
Skoraj mesec dni je potrajalo, ko se je ruski medved zganil in začel v Pravdi z ognjem in mečem deliti pravico — »Navzkriž z interesi miru in socializma«:
— izhodišča KPI so v nasprotju z vsemi najpomeRibnejšimi vpraša-nji politike KPSZ, Sovjetske zveze, držav socialistične skupnosti, ogromne večine komunističnega in celotnega osvobodilnega gibanja. PRVA FINTA: KPSZ in Sovjetska zveza se identifidrata z vsemi osvobodilnimi gibanji, z večino komunističnih partij, z vsem napred-nim—torej smo tudi mi napredni, sledi predpostavka in predpostavka sledi,
— voditelji italijanske XP proglašajo celotne doslej pridobljene iz-kušnje v boju za sodalizem za zastarele in brez vrednosti. DRUGA FINTA: očitna laž — glej zgoraj točko 6 — gre le za kritičen pristop
^ * * • <*¦ *%.%*¦%**.
itaiijanskih komunistov do Oktobra in stalinističnih deviadj,
—  nove poti so podobne oportunističnim in revizionističnim pc stavkam, s katerimi se je delavsko gibanje že srečevalo v preteklosti i jih je njegova revoludonarna avantgarda že zdavnaj zavrnila. Če sle dimo tej logiki, ki pravi, da je oportunizem in revizionizem zavrnjen torej ni zavrnjen,
— Sovjetska zveza se bori za mir itd., sodelovanje itd., izreka na de setine predlogov, izreka zamisli. imperializem pa ni miroljuben in s prizadeva zatreti vsakogar, ki stopi na pot sodalizma. TRETJ^ FINTA: besedovanje o miru, ruski škorenj pa tolče po Afganistam Vzhodni Evropi in še kje. Bil bi pravi raj na Zemljid, če ne bi ta pok varjeni imperializem vsega zapackal (western-politika: the good guy and the bad guys — tisti, ki interpretira je seveda prvo).                I
Čas poljske tragedije se Pravdi zdi »plodno, zanimivo razdobja polno ustvarjalnega iskanja.« Zanimivo je tudi, da žargon »sovražn tabor« ali »voditelji KPI« spominja na podobne ali celo enake formuj ladje v dokumentih Informbiroja Ieta 1948 in posebno z »voditelu KPI« želijo doseči efekt, kot da so ti od deiavskega razreda, od komuj nistov odtujena sila, ki ne zastopa njihovih resničnib interesov, da pi je potrebno najti »zdrave sile«, ki bodo znale najti pravo (beri: ruskoj pot. Saj je že dolgočasno pisati to zdrkano zgodbo.
Ton Pravdinega odgovora je ton nekoga, ki si lasti pravico izrekai vrhovno politično in ideološko razsodbo, izhajajoč pri tem iz položaj »centra« in »voditelja«. 26. januarja je L'Unita objavila nov odgovo na stališče Pravde in ugotavljala nove paradokse ali nesmisle: Pravd je na primer pisala, kako so voditelji KPI izpričali naklonjenost d poljskih desnih skrajnežev v Solidarnosti, sindikatu pa so se venda pridružili milijoni delavcev, velika večina deiavskega razreda, in ti ni bi bili vsi kontrarevoludonarji? Edino poljski delavski razred lahk oblasti podeli sodalistično izkaznico, za čvekarije pa se skrivajo prai krivd ekonomske in politične usmeritve, ki je privedla do katastrofa Sleherna kritika Sovjetske zveze naj bi pomenila bogoskrunstvo i svetohliftstvo — SZ je vendar treba brezpogojno hvalisati, reklamirat slaviti njene dosežke, pri tem pa zamolčevati družbene neenakost škandalozne privilegije in korupdjo. O tem je že leta 1964 pisal To gliatti: »Ni prav, če govorimo o sodalističnih deželab (in tudi o Sovjel ski zvezi), kot da bi bilo v njih vse vselej prav... V vseh sodalistični deželah nenehoma nastajajo težave, protisiovja in novi problemi, I jih je treba orisati v njihovi dejanski danosti. Najslabše je ustvarja vtis, da je vse vselej v redu, potem pa se nenadoma najdemo v položs ju, ko je treba spregovoriti o zapletenih položajih ter jiih pojasnjevj ti...« To, za kar se zavzema KPSZ, je neka fiktivna ideološka in pol tična pravovernost, ki se razglaša iz popovske prižnice verskim podi nikom, lepo zavita v rdeč celofan papir z napisom: garantirano -IVtarx, Engels, Lenin — znanstveni sodalizem, to je le še beden d< matski ostanek marksističnega živega orodja analize in spoznavan| stvarnosti, z edino željo, željo po nadvladi, po enotnem centru svetoi nega komunističnega gibanja, na katerem čelu bi bila seveda vodil država — Sovjetska zveza. Ruski partijski birokrati se niso ničes naučili niti iz napada Informbiroja na Jugoslavijo, niti iz razcepa s tajsko — sicer pa je to pričakovati več kot prevec.
KPI je o svoji tretji poti že mnogo razpravljala, toda ugotoviti treba, da je ta koncept v mnogočem še nejasen in nedodelan (odn^ med množico in oblastjo, vloga partije in produkdjski odnosi v n( socialistični družbi itd.), kar je sicer razum^ivo, saj gre za proces in i modelčkanje. S KPI postaja Zahodna Evropa kvalitetno novo žai boja za socializem, kajti razmere za preseganje kapitalske Iogike so I najbolj dozorele. Prodor sodalizma v Zahodni Evropi lahko fundi mentalno pospeši razvoj sodalizma kot svetovnega procesa v tretjei svetu in obenem vpliva tudi na kvalitativne preskoke realsodaliznn ki se je ujel sam vase. Delavski razred Evrope je edini zmožen prese nasprotja, v katerih živi.
\lilan Balaž
TO MIC, AlL MAMY ZATO
KABNEGO^S SMERO                    --------^""
iktivistom
MABSZ
• !•
3brambot\stm, * *
zaradi pre
GOANSKI
KOMITET OBRO^V

NA KAJ ČAKA VLADA? LAKOTA namesto REFORM?
^
*f&


J   '
;*x..jf.
?m
V
io1
k*i^c
nic:
%
ncL
CZ890 nafkps^m doi«id«fv» ierf   to co jest.

Ta pettočkovni program obnove!
1.  Etape zategovanja pasu
2.  Samoupravljanje v birokratskem stezniku
3.  Vrtiljak v novi varianti     >¦>    .           " .
4.   Informacija v tabletkah _ielevizijskega (Jnevnika
5.  Pouk zgodovine — brez sklepov                 c
»
v4szz;
ZMANJŠANJE ŽIVILSKIH OBROKOV!
PIERWSZY EFEKT
X ZJAZDU PZPR
:¦*?&
^r-v
.>rt
W
IECIE RACJI
Počitniška seja univerzitetnega sveta
Študenti delegati na počitnicahl
Z delovanjem delegatskega sistema in samoupravljanjem na Untverzi Edvarda Kardelja v Ljubljani si belijo glave družbeno-politične organizacije, samoupravni organi in delegati posameznih visokošolskih delovnih organizacij. Da pa bo ta obče prisotna in zaželjena skrb pobelila najmanj las prav na študentskih zlavah, dokazuje 12. seja univerzitetnega sveta s petka, 29. januarja 19821 lzmed 18-tih delegatov - študentov je bilo mogoče ugledati samo eno, v tradicionalni molk zavito glavo.
Sovpadanje pomembnega dnevnega reda in semestralnih počitnic je samo slučaj, ki dokazuje, da so bistvene samoupravne odločitve prepogosto prepuščene takim m drugačnim naključjem. In temu na rob je UK ZSMS že na konferenci konec preteklega leta sklenila ugotoviti odgovornost študentov - delegatov za njihovo delegatsko neaktivnost UK ZSM9 je ostala pri pobudi, 00 ZSMS pa pri obljubL Naključje?
Preveč zamudno in brezplodno bi bilo podrobno poročanje o poteku seje. Ključni točki dnevnega reda sta bili dve: prvič:
predlog delovnega načrta Untveize Edvarda Kardelja y Ljubljani in Univerze v Maiibom za uresničevanje usmerjenega izobraževanja v visokem šolstvu in drugič:
osnutek sprememb in dopoinitev smernic za oblikovanje vzgojno-izobraževalnih programov v usmerjenem izobraževanju.
Prvo točko je načel prorektor France Vreg in povzel predlog delovnega načrta (cbjavljen je v Vestniku Univerze Edvarda Kardelja št 2/1982) ter ga dopoinil s pojasnili. Svoj nastop je strnil v predlog, ki zahteva široko, popolno in stiokovno analitično pripravljeno iazpravo o načrtu in tudi o osnutku sprememb in dopolnil smernic.
Tudi druga točka je bila deležna enake pozornosti in nekaj diskutantov je opozorilo na šibke točke v osnutku sprememb in dopolnil smernic. In kaj
lahko porečemo vsem diskusijam in dokumentom uvajanja in načrtovanja usmerjenega visokega šolstva na rob?
Učinkovite preobrazbe visokega šolstva v usmerjeno izobraževanje ni mogoče izpeljati samo s temeljitim načrtovanjem in pripravlianjem dokumentov, s papknatim samoupravljanjem v organih SIS in Vbo in nepopolnim tripartitnim odločanjem brez korenitih družbenih sprememb. Zagate visokega šolstva so simptoni nerešenih vpiašanj v združenem delu in parcialno reševanje, idealistično reformiranje od združenega dela ločenega solstva, ne bo zaustavilo naraščanja brezposelnosti v vrstah visoko izobraženih delavcev.
Pripravljeni osnutki aktov, samoupravnih sporazumov itd. so vse prepogosto le rezultat dela strokovnih skupin, posebno izoblikovanih svetov. So rezultati dela, ki jih javne razprave ne dopolnjujejo in delegati v samoupiavnih organih ne uresničujejo s konkretizacijo splošno opredeljenih nalog v teh aktih.
Tudi seje univerzitetnega sveta so odraz ,,samoupravljanja" v strokovnih sestavih, kjer diskusije ne presežejo splošnih okvirov v razpravo danih aktov in dokumentov. Kaj se dogaja na posameznih visokošolskih organizacijah, kako se konkretiziraio splošna načela in sprejeti samcupravni splošni akti, vse to ostaja neznaiuca. Samoupravnemu delegatskemu sistemu pa so take neznanke tuje. Kulisi, ki se imenuje splošnost, ni mogoče reči delegatsko samoupravljanje. Tako tudi v bodoče skoraj gotovo ne bomo slišali, kaj menijo o osnutkih in predlogih posamezne visokošolske organizacije. Namesto delegatov pa bodo na sejah sedeli poslanci s svojo avtonomijo.
Če lahko za delo univerzitetnih oiganov ugotovimo, da uspešno maši nedelo delegatskeea sistema, pa študentska del^acija nima kritja v delu svojih organov. Delegacija se n» sestaja in se tudi ne pripravlja za seje univerzitetneea sveta. Še manj pa delegati izpopolniuieio svoie osnovne
Dušan Turk:
O   NEKI PROBLEMSKI
V  sredini januarja je bila problemska konferenca mestne konference ŽSMS o vlogi in nalogah ZSM pri vključevanju   mladih  v  raziskovalno   in inventivno dejavnost" Ta problemska konferenca je plod dolgo-trajnOi naporov, saj se je pojavila že v lanskoletnem programu dela mestne konference, po katerem je bila piedvidena za pričetek jesenL V razpravi so sodelovali delegati občinskih konferenc in univerzitetne konfe-rence ZSMS, mladinci iz 00 ZSMS Inštituta Jožef Stefan, člani predsedstva MK ZSNfS, predsednik sveta za znanost pri MK SZDL, tov. Grilc z mestne izobraž^-valne skupnosti,  tov. Pretnar, upokojeni profesor s pravne fakultete, tov. Košakova iz Leka.
V  razpravi se je izkazalo, da je delovna skupina za piipnvo  te problemske konference zajela preozko področje, zaradi česar so izhodišča izzvenela volunta-ristično,  ker pa  se je konferenca pojavUa v času oživljenih razprav in intenzivnega političnega zanima-nja za področie znanstveno raziskovalnega dela, je nosila še pečat kampanjskega pristopa.
Na problemski konferenci je ZSMS pokazala, da je v procesu zorenja v resno politično organizacijo, saj je bila zmožna sprejeti dobrlno mero samokritike že na problemski konferenci samL Gre namreč zato, da ^e razprava po zastavitvi krepko presegla zastavljeni/ precej pragmatično/ obseg, da se v razpravi vprasanja niso razreševaia, temveč bolj postavliala, da so imeli razpravljalci nemaiokrat povsem različna stališča in poglede na znanstveno raziskovalno dejavnost Iz vsega tega se m moglo izkristalizirati, kaj naj ZSMS počne na področju znanstvenoraziskovalne in inventivne dejav-nosti in zato je konferenca bolj DA kot NE sprejela predlog delegata z univerzitetne konference ZSMS, naj se na tcj konferenci sploh ne sprejme nikakršnih sklepov, poleg tega o nesprejemanju sklepov. Ta bolj DA kot NE je bu izražen s tem, da je neke akcije v okviru ZSMS vendarle potrebno izpeljati, da bo potre-ben sklic še kakšne konfereiKe na temo znanstveno raziskovalnega in inventivnega dela. Po besedah pred-sedujočega pa naj je nespričakujemo pred letošnjo jesenjo.
Ker so se vprašanja nizala eno za drugim večinoma brez medsebojne povezave (ki jo bo potrebno še naiti/ in ker avtor tega teksta niina ambicij, da bi na licu mesta te povezave našel, jih uredil m odgovorii na vpralanja,    zastavljena na   konferenci,  nadaljevanje
delegatske dolžnostl Tripartitnost v univerzitetnem svetu je že pravj redkost Kadar je, je tu samo v svoji vegetiiajoči eksistencL Se težje j( pričakovati vključevanje študentov v preobrazbo visokega šolstva Univerzitetni svet je zadnje mesto, kjei bi se vključevanje moralo izkazativ obliki predlogov. Kliub temu pa je tudi ta najpreprostejša farsa samoupravljanja prevelik zalogaj za študente.
V organih samoupravljanja v posameznih visokošolskih delovnih organizacijah, v njihovih fakultetnjh svetih, je slika študentske delegat^ce satnouprave skoraj enaka.
Preobrazbe visokega šolstva pa ne bo mogoče izpeljati brez učinkovitega reševanja   socialno-ekonomske  problematike,   standarda  študentov,  br reševanja zablod štipendijske politike in kadiovsk^a planiranja. Utopično piičakovati, da bodo delavci v visokošolskih oiganizacijah uspešno izve preobiazbo, če se delavci v združenem delu ne bodo lotili utrjevanja krepitve njihovih samoupravnih odločitev. Tienutno vodijo in načrtujejo preobrazbo strokovni organi, nikakor pa samoupravne delegatske skupščinc, kjer tiipartitno odločanje omogoča celovitejše rešitve. Vključitev delegatoi študentov v delo skupščin, organiziranje javnih razprav med študenti na fakultetah   in   povezovanje   preobrazbe   z   odpravljanjem   protislovij  v združenem dehi so glavne naloge delegatov, njihovih delegatskih baz in družbeno-političnih organizacij.
Dokler   preobrazba   visokega   šolstva   ne  bo   delavčeva  potreba   za uresničevanje njegovega samoupravnega položaja, študentova možnost, da postane popolni subjekt izobraževalnega procesa in procesa svoje lastne reprodukcije v združenem delu in profesorjeva možnost, da svoja znanstve iaziskovalria  in pedagoška prizadevanja uresničuje skupaj  s študenti delavci v združenem dehi, vse dotltj bo šlo le za farsototabtetesocialističn samoupravljanja.
Za proletarsko uiniveizo naprej
Mitja Maruš
KONFERENCI
teksta daje bialcem na vpogled zbirko /bistvenfli vprašanj.
Razpravljalci se niso mogli zediniti, kaj je to znan-stveno raziskovalno delo. Mladinci iz OO ZSMS IJS so trdili, da ga je mogoče opravljati le v dobro organiziia-nem in opremljenem laboratoriju, nekateri ostali pa sc s tem niso mogU strinjati Dilema se je izkristalizirala do neke mere v to, ali naj se mladi igrajo raziskovaice ali pa naj njfliovo delo rodi tudi resne plodove, pomembne za znanost,
Ni znan realni položaj znanstveno raziskovalnega dela v naši družbi, na podlagi katerega bi lahko v okvku ZSMS smiselno spodbujali vkljucevanje mladih vanj.
Kakšno je raziskovalno delo v proizvodnih delov-nih oiganizacijah?
V skladu z interesi obče družbenega gospodaistva naj bi roodbujali inventivno dejavnost delavcev, kar pa, kot kaze stanje v nekaterfli delovnih organizacijah, niv njihovem interesu. Nagrajevanje inovacy ni ustrezm denarno nagrajeno, poleg tega si menda dosežkj mladih delavcev ponekod prisvajajo starejši mojstri Kako preiti od besed k dejanjem?
Ali sedanji sistem družbenega financiranja in na-črtovanja znanstveno raziskovalne dejavnosti ustrezj nadaljnjemu razvoju le te in ali je uspešen v sedanja pogoiih?
Brez odgovorov na ta vprašanja seveda ni mogoč( vedeti, ali una povečan obseg vključevanja mladih v znanstveno raziskovalno dejavnost realen smiseL (u bi vsi tovariši razpravljalci povedali, ka/ mislijo ii vedo, bi lahko slisali, da znanost v naši družbi pre, crkuje kot ne in da povsod glasno izraženi poiitičn interes za razvijanje znanstveno raziskovalne m inova tivne dejavnosti na našfli tleh nima ustreznih material nh posledic. /Ključni problem o zaposlovanju mladil raziskovaicev tako ni bil niti dobro načet, čeprav na bi popularizacija znanstveno raziskovalne dejavnost rodila sadove. Ti sadovi naj bi bili mladi Ijudje, ki bodo želeli delati znanstveno raziskovalno delo. Ze danes pi ie iskalcev delovnih mest, kjer je možno opravljat takšno delo, preveč. Bo ZSMS ^remenfla svojj stališča do usmerjanja miadih v delo?
Nekaj iepih besed je biio izrečenih o razvoju mlad osebnorti kot kreativno razmišljujočega subjekta ' povezavi s socializmom.                                       ^J
Alan Mc Donald: ENERGIJA V SVETU OMEJENIH MOŽNOSTIIV.
IV. 1980-2030; potrebe, ohranitev in dva scenarija (nadaljevanje)
Pri teh rezultatih se nam takoj zastavita vprašanji: zakaj fosilna goriva še kar naprej tako vztrajno dominirajo v svetovnem energetskem sistemu in koliko fosilnih goriv nam po scenarijih še ostane za leto 2030?
Na prvo vprašanje lahko odgovorimo z dvema delnima odgovoroma:
-  prvic, gte za stalno naraščajočo potrebo po tekočih gorivifi, čeprav oba scenarijapredvidevata, da bodo   v   prihodnosti   tekoča   goriva   uporabljana predvsem   za   zadovoljitev   osnovnih   potreb   (npr. transport).   Na   nek   način   predstavlja potreba po tekočih     gorivih     ključni     problem     celotnega energetskega prob'ema.
-  drugič, hitrost, s katero lahko nove tehnologjje nadomestijo    zastarele,    neučinkovite    uporabnike fosilnih  goriv,  je  omeiena  (glej  drugo poglavje!). Diagram 15 prikazuje, da premoga/uporabljenega za pogon elektrarn, celo do leta 2030 še zdaleč ne bomo nadomestili   z   njegovimi   teoretično   neomejenimi nefosilnimi konkurenti - s sončno injedrsko energijo (glej tretje poglavje!).
Tabela 11 podaja odgovor na drugo vprašanje -koliko fosilnih goriv nam Še ostane za leto 2030. Po scenarijih nam bo ostalo kai nekaj fosilnih goriv, toda te zaloge niso poceni niti po finančni, niti socialni plati, niti glede na okolje. Glede na naraščajočo hilrost potrošnje - v letu 2030 že od 22,4 TWl/l na 35,7. TTWl/l — te.zaloge ne morejo ddlgo zadoščati za zadbvoljevanje potreb.
Sporočilo scenarijev je znova isto. V naslednjem petdesetletnera obdobju ne bo največja ovira doseglji-vost zalog, ampak čas - čas, ki je potreben za zmanj-šanje potreb po tekočih gorivih, in čas, kijepotreben za pfodor nefosilnih tehnologij na primarni energetski trg.
Tabela 12 in diagram 16 prikazujeta dve pomem-bni ekonomski interpretaciji rezultatov obeh scenarh jev. Tabela primerja načrtovano rast potreb po končni energjji s hitrostjo gospodarskega razvoja, ki je bila predvidena v uvodu obeh scenarijev. Gre za primerjavo končne energjje z elastičnostjo bruto domačega produkta (za definicijo elastičnosti glej dodatekf). Cim višja je ta številka, tem hitrejša je rast porabe končne energije v odnosu do celotnega gospodarstva. Če je vrednost večja kot 1,0, pomeni, da potrošnja eneigije narašča hitreje kot gospodarstvo. Ce pa je vrednost manjša od 1,0, pomeni, da se gospodarstvo hitreje razvija. Stevilke prikazujejo, da je v obdobju od 1975 do 2030, ki je zajeto v scenarijih, vedno manj energije porabljene za pospešitev ekonomskega razvo-ja, torej skupnost, ki je zajeta v scenarijih, vedno bolj teži k ohranitvi enereije. "Edino iz^emo predstavlja področje I (Severna Amerika), saj ze ima ogromen potenčial za ohranitev. Scenarija predvidevata, da bb ta potencial kmalu izčrpan. V resnici.so v veliki meri k ohranitvi tega potenciala že pred letom 2000 pripo-mogle izboijšave učinkovitosti bencina na področju I (Severna Amerika).                  '
Drugo pomembno dejstvo, ki je razvidno iz tabele 12, je, da čimbolj je neko gospodarstvo razvito, tem manj energije zahteva za svoj razvoj. Vrednosti elastič-nosti za razvita področja - področje I (Severna Amerika), II (SZ in Vzhodna Evropa) inlll (Zahodna Evropa, Avstralija, Izrael, Japonska, Nova Zelancjja in Južna Afrika) - so precej pod 1,0 (<gospodarstvo se hitreje razvija kot poraba končne energije), medtem ko so vrednosti elastičnosti za dežele v razvoju precej nad 1,0 ^oraba končne energije raste hitreje kot gospodarstvo).
Poglavi.tne investicye, ki so potrebne za razširitev preskrbe z energ^o, ki je načrtovana v scenarijih, so razvidne iz diagrama 16, ki prikazuje procente bruto domačega proizvoda, ki ga moramo investirati v ener-getske zmc^ljivostl Kot lahko pričakujemo, je sitoaci-ja najtežja v državah v razvoju, kjer bodo (po visoRem scenariju) energetske investicije dosegle višek pri 6,6 % bruto domačega produkta okrog leta 2020.
Razen teh dveh scenarijev srno analizirali, Čeprav manj podrobno, tudi tri alternativne primere. Kot lahko razberemo že iz njunih naslovov, dva primera obsegata spremembe predpostavk o preskrbi z ener-gijo. To sta tl primer odloga jedrske energije in primer povečanja jedrske.energije. Tretja alternativa lzhaja iz poglavitne spremembe potreb: do kakšnih zapletov lahko pride, če izhajamo iz domneve, da globalne primame energetske potrebe v letu 2030 ne oodo presegle 16 TW1/1 (v primerjavi z vrednostjo v nizkem scenariju, ki znaša 22,4TWl/l). Bistvene značilnosti teh treh alternativ so:
-   primer odloga jedrske energije naznanja, da lahko potrebe po energiji iz nizkega scenarija zadovo-ljimo brez novih jedrskOi kapacitet Zaloge fosilnih goriv so izčrpane v večji meri Kot v nizkem scenariju, zemeljskemu plinu pripisujemo posebno pomembno vlogo in sončna električna energija doseže svoj višek (glej  drugo  poglavje!).  Potrebe iahko zadovoljimo, toda stroški so večji kot v nizkem scenariju (diagram 17). Z zmanjševanjem zaloge fosilnih goriv postaja čas še resnejša ovira.
-  V primeru povečanja jedrske energije, v katerem so potrebe po energiji predvidoma na enaki stopnjj kot v visokem scenarjju, je zaskrbljujoča izraba fosilnih zalog, tako značilna za oba scenarija v primeru odloga, le deloma zmanjšana. Kljub uporabi jedrsko proizve-denega vodika za učinkovito pridobivanje tekočih goriv iz premoga, bo leta 2030 le 14% tekočih goriv pridobljenih na ta način. Celoten delež jedrske energye na svetovnem trgu s primarno energijo bo znašal le 29 %. Ceprav je ta delež večji kot delež, predviden v visokem  scenariju,   ki znaša le  23 %, ostaja precej manjši kot 40 procentni potencial vletu 2030, kismo ga omenjli v drugem in tretiem poglavju. Pptrebne investicije so nekoliko večje kot tiste, ki jih načrtu-jemo v obeh scenarijih (diagram 18).
—  Primer, v katerem znašajo potrebe po primarni fenergiji le 16 TW1/1  za leto 2030, ne predvideva nikaKršne rasti povprečne energetske potrošnje na osebo   v   naslednjem   petdesetletnem   obdobju.   16 TWl/l  namrcč predstavlja podvojeno svetovno po-trošrUo primarne ^nergije v obdobju od leta 1975 do leta 2030, ki ustreza načrtovani podvoiitvi svetovnega prebivaistva v istem obdobju - od 4 bilyonov v letu 1975 na 8 bilijonov v letu 2030. Za dežele v razvoju pa je v tem primeru predvideno, da bo načrtovana poraba cnergije tolikšna lcot v hizkem scenariju. Rezultat je, da se bo potrošnja energije na osebo še zlasti v podro-Čjih I (Severna Amerika) in III (Zahodna Evropa, Avstralija, Izrael, Japonska, Nova Zelandija in Juzna Afrika)  občutno zmanjšala. Matematično iahko to prikažemo z različnimi domnevami; hitrejši napredek tehnologije,   nitrejši. gospodarski   prehod  iz   težke industrije na storitvene dejavnosti, zmanjšanje načrto-vane uporabe avtomobilov in letal, nikakršna uporaba klimatizacije v področju III itd. Vprašanje je, ali lahko te matematične manipulacije prenesemo v realnost -na manipuliranje davkov, cen predpisov, subvencij ipd. Jasno je, da bi bil temu primeren uspeh brez primera.
V skupnfli rezultatih pa so skrite bistvene razlike med področjl
Najpomembnejše razlike so:
1.) Področje I (Severna Amerika); prihodnost sc6narijev je odvisna od treh q>rememb; upočasnitev postindustrijskega, razvitega gospodarstva; materialno varčevanje z energijo zaradi tehnoloških napredkoV in riekaterih ^rememb v gospodarskjh dejavnostih ter hiter razvoj industriie utekočinjanja premoga z namenom, da bi nadomestili domaco in uvoženo nafto. Nobena teh sprememb, razen morda zadnje, ne bo bistveno spremenila načina življenja severnih Američanov.
Načrtovani dosežki naporov za ohranitev eneigije vsebujejo zlasti povprečno porabo avtompbilov, ki naj bi znašala 1 galono na 35 mUj v letu 2030, za 40 % manjšo toplotno izgubo pri ogrevaniu domov in soncne kolektorje, ki bodo po letu 1975 v uporabi pri enodružinskih stanovanjfli.
Kar zadeva preskrbo z eneigijo, do leta 2030 podiočie I ne bo izključno uvoznijc niti izkliučno izvoznik nafte. Glede na nizek scenarij bo to področje imelo zadosti piemoga za zadovoljitev svojih potreb tn glede na visok scenarij bo znašal izvoz premoga leta 2030 750 GW1/1.
2.) Področje II (SZ in Vzhbdna Evropa): v tem področju je prihodnost energije oblikovana s težnjo po
razvijanju industrijske proizvodnje in produktivnosti in obenem s težnjo po čim manjši uporabi nafte. V bistvu so prav pridobitve industrijske produktivnosti glavni vir varčevanja z energijo.
Sovjetslča zveza ne bo postala uvoznik nafte s tem, ko zmanjšuje uporabo tekočih goriv na minimum in z izkoriščanjem obsežnih zalog zemeljskega plina ter premoga v sovjetskem delu Azije za preskrbo s toploto m energijo. Sovjetska zveza bp še naprej izVažala nafto v dežele Vzhodne Evrope. Izvoz premoga in zemelj-skega plina s celotnega področja se bo še povečal. Namesto primarnih energetskih virov bodn pretežno uporabljali premog in jedrsko energijo. Visok scenarij predvideva za leto 2030 33 procentni delež jedrske enereije in 38 procentni delež premoga.
3. Podiočje III (Zahodna Evropa, Avstralija, Izrael, Japonska, Nova Zelandija in Južna Afrika): ceprav bo znaSal bruto domači produkt na osebo v tem področju leta 2030 več kot delež področja I v letu 1975, po-dročje III kljub temu ne posnema načina življenja severnih Američanov. Javna prevozna sredstva bodo še naprej veliko uporabljali, uporaba klimatskfli naprav bo ostala majhna in uporaba elektrike v gospodinjstvih ne bo dosegla niti stopnie uporabe elektrike v ZDA Ietal975.
Po visokem scenarau bo to področje leta 2030 še vedno uvažalo 600 GWl/l hafte iz področja VI (Srednji Vzhod in Severna Afrika). Po nizkem scena-riju bo uvoz nafte v letu 2030 ie celo večji^in bo znašal 1100 GWl/l. Kar zadeva uvoz premoga, predvideva visok soenarij znesek 1600 GWl/l za ieto 2030, medtem ko nizek scenarij ne podaja nobenega zneska.
4.   Področje  IV  (Latinska  Amerika):  tako kot druge dežele y razvoju, je tudi za Latinsko Ameriko znacilna hitrejša rast bruto domačega proizvoda kot pa je značilna za razvite dežele. Za obdobje od leta 1975 do leta 2030 predvideva nizki scenarij povprečje
3.5 % na leto, visoki pa 4,4 % na leto.
Nafta je bila in bo še vedno poglavitni energetski vir. Nizki scenarij predvideva, da bo Ieta 2030 proiz-vodnja nafte v Latinski Ameriki znašala 30 % celotne proizvodnje nafte v letu 1975-visok scenarij papredvi-deva, da bo znašala 45 %. Oba scenarija pa predvi-devata, da se bo delež nafte pri preskrbi s primarno energyo nekoliko zmanjšaL Do leta 2030 to področje ne bo več izvoznik nafte.
5.   Področie V (Južna in Jugovzhodna Azija in Subsaharska Afrika, Južna Afrika je izvzeta): ^glede tega podiočja so rapovedi bolj pesimistične. Te dežele nimajo niti bogatih naravnih zalog niti niso drugače premožne, poleg tega pa imajo hitro naraščajoče prebi-valstvo. Zaradi tega področja V niina veliko možnosti za dolgotrajnejšo preskrbo z energijo.
Stopnja rasti bruto domačega produkta je višja kot v razvitih deželah in znaša povprečno 3,3 % na leto (nizek scenarij) in 4,3 % (visok scenary) na leto v obdobju od leta 1975 do leta 2030. Premik k industrij-skemu, službenemu in energetskemu sektorju se šc nadaljuje, prav tako pa tudi ptopad poljedelskega sektorja (od 36 % bruto domačega produkta v letu 1975 na 16 % v letu 2030 po visokem scenariju).
To področje je danes čisti izvoznjk nafte, ker so Nigerija, Gabon in Indonezija izvozniki nafte inJter so skupne potrebe po tekočih gorivih relativno majhne.
Na prelomu stoletja pa bo to področje predvidoma postalo čisti uvoznik rtafte, ki bo s področjem III konkuriralo za nafto s področja VI (Srednji Vzhod in Sevema Afrika).
6.  Področje VI (Srednji Vzhod, severna Afrika): z mednarodnega vidika bo do leta 2030 to področje izvoznik nafte; 90 % domačih potreb bodo zadovoljili z zemeljskim plinom  in nafto. Stopnja ekonom^ke rastiie večja kot v drugih deželah v razvoju in znaša
3.6 % na ieto (nizek scenarij) oz. 5,1 % na leto (visok scenarij) v obdobju od 1975 do 2030. Po visokem scenariju pomeni to tako stopnjo bruto domačega
frodukta v letu 2030, ki bo presegal stopnjb področja izletal975.
7.  Področje VII (Kitajska in druge azijske države s centralno nacrtovanim go^odarstvom): stopnja rasti bruto domačega produkta je visoka, prav tako pa tudi stopnja rasti prebivalstva. Do leta 2030 bo bruto domači produkt znašal približno toliko, kof je znašal leta 1975 na področju IV. Področje ne bo niti izvoz-nik niti uvoznik energije. Domače zaloge nafte bodo učinkovito izčrpane okrog leta 2030 (po obdi scena-rijih) in zato bo treba povečati pioizvodnjo in uteko-činjanje premoga. Po visokem scenariju bo proizvodnja premoga leta 2030 dose«la 3,2 TW1/1 v primerjavi z 0,45 TWl/lvletu 1975.
Povzetek rezultatov obeh scenarijev ni nekakšno prerokovanje bodočnosti niti pravila o fem, kako rešiti aretovni energetski problcm, ampak le poročilo o vaji, ki je imela namen, da lum da vpogled v dolgoročno, obsežno naravo t^a problema in pripomore k njego-vemu boljšemu razumevanju. Naš cflj je bil podrobno obdelati tehnične in ekonomske posledice, ki izhajajo iz različnih domnev.
Prihodnost, ki je opisana v obeh scenariiih, in trije alternativni primeri ne prikazujejo poti k nekemu posebnemu cilju - poti do sprejanljivega svetovnega energetskega sistema. To je osrednja tema petega poglavja.
(a)
Coal liquefaction
GWyr/yr 100001—
1975      1985
2030
faction
2030
2030
0.0 1975
Oeveloping Regions
 tovvScenario
 Nuclear Moratorium case
i    i    <
II      1,1
1985
2000 Year
2015
2030
2030
TABLE 12    Final energv to GOP »laticities. 1950-2030, for the IIASA high and low tcenariot.
Scenario projection
Hretorical                         1975-1985                     1985-2000                     2000-2015           2015-2030
Region                                  1950-1975 _________High l Low___________High | Low__________High | Low            Hiflh \ Loy»
I(NA)                             OJM                             0.31 | 0.24                   0.431 0.38                     O531 0.53           0.481 0.46
II  (SU/EE)                         0.68                               0.59 | 0.54                    0.581 0.57                      0.52 \ 0.60           0.531 0.41
III  (WE/JAN2)                   0B4                              0.77 ! 0.67                    0.651 0.64                     0.581 0.60           0.51 ! 0.49 IVLA)                             1.21                               1.07 11.10                     1.0111.03                     0.971 0.95           0501 0.88 V(Af/SEA)                        142                               1.2011.19                     1.081 1.12                      1.051 1.14            1.0111.06 VKME/NAf)                      1.17                               1.121121                     1.0711.11                      0.95J1.01            0.8110.93 V1HC/CPA>                       153*                           1.10)1.02                     1.0210.98                      1.021 0.99           0.9610.90
WorM                           037                             0.69 \ 0.64________     0.731 0.73__________0.78 I 0.79           0.77 1 0.74
Milan Balazic:
Uničiti je moral razliko med mislijo in besedo, med mislijo in govorenjem. Skusil je že te mreže, ovire, prepreke, pregraje, zapadlo časenje-prostiranje- pomenjanje, ko uveriženo pade narazen, se prilikuje, se porine, spodrsne in zlomi pritisk. Ali beseda privrže/trči izza sebe, spregovori sama od sebe, ali pa se utaji, za tobesedo je tabeseda sama, za tobesedo pa še neka druga beseda in za to še ena v nedogled - obstaja globlji smisel, toda pot do njega je zaprta, vrata so zaklenjena, ključ pa je pojedel Krleža. Edino vdre lahko še in obenem nasprotipostavljeno samoobsebiumevno uniči hišico iz kart; in vse te besede imajo smisel za nazaj. In še ta prekleti spomin, ki po mili volji odpira in zapira vrata. Vsa božanska igra je v tem. Neprestopno.
Uiti je moral povsod — vladarju Zakona in povsod — zakonu Vladarja, ki staplja, zliva, umešča, jemlje, ubija Zrtve, nemišljeno, zgrešeno. Slepa pot pomirja, MANA (človek = manar ali manijak Seksualnega), pozaba celotnega sveta senc. Odvzel je masko-za-druge, odpomogel, sopripadal: izjemno; izjema, ki ne potrjuje pravila, izjema, ki je Resnica, pravilo, ki je Laž, in vse obstoji le v odnosu do drugega ali sploh ne obstoji, obstoji brez Opore in manko straši. /Toda nesmisel obljublja smisel/. Sistem mora vedeti, kdo je kdo in kakšen je kdo, da je lahko urejen, da je lahko uniformen, da je lahko surov. Delati, delati, da si pošten, resen, odgovoren — vsi pa bi radi lenarili — le v Seksualnem ne. Pahnjen v sistem NORMALOPATOV so mu govorili, kaj delati, govoriti, kako živeti, enako misliti, enako se oblačiti, enako vse — vse lepo, spodobno, ubogljivo, zdravo - prisila normalnosti. On pa je počel danes to, jutri ono. Njihovi užitki niso bili njegovi, narejen je bil zase po svoje za sebe. Takšen, kakršen je bU, zbrkljan ali ukinjen, zrcalno razdeljen z govorico, se ga je lahko razumelo le za nazaj. Vse to pa je mitično, ker je govoril iz jutri v smislu ,,... na nek način je vse doslej že tu"l ali: ,,Ker ne vemo, kaj smo zgubili, mislimo, da smo dobUi,"2 in vice versa: ,,Ker ne vemo, kaj smo dobiii, mislimo, da smo izgubili."3 Komolčenje, dušenje, prekrivanje z matnco Sistema, vpisovanje;človekhlapivpraznino, ker ne more preskočiti jarka, ker ne more biti CEL, moški in ženska, ker ne more doživeti prelomov v znotraj-zunaj, zftotraj-znotraj, zunaj-znotraj, zunaj-zunaj vpreženih v eno telo in zaživeti Imaginarno, POLNO, SVOBODNO. Bog je umrl, človek je umrl, SE živi (brezosebna Spoznanja). Sledi prelomljen padec človeka v nedostopno zamolčanje, zardeva, prebledeva, podivja ali sprosti varana slepila, ne govori, ker ga nihče ne razume — ostane mitski vnanji zmazek. Nasilje nad samim seboj potisnjeno reže nečiste žlebove mišljenine strdin, zamaže še tiste zavezane simbole pripadanja in za hrbtom se prikrade vselej-že-prelomljena, vselej-že-ubita zguba samega sebe. Nočeš več biti... ne kruh, ne oblak, ne plevel, nič drugega razen brezkončna, brezmejna Razlika. Saj odskoči od razpršene polne praznine, od popačenih, zmešanih križanj, a ga izsiljeno žene v nove zaznave brez zadnje Opore. Ne shodi in se zruši prozorno, ne odmeva več v besedi. Ne zna se postaviti na noge, naglica razpona izloči ali spodbije nedosegljivo polnost Izziva, okrni, zareže, prekine in končno izrine v Nezavedno, ki zajeto zaseže človekove brkljarije. Izloči ga. Vztraja. Koreni. Ne prepozna se. Prevrača se in se nanaša od sledi do sledi za Neomadeževanim s Seksualnim. Krleža uhaja, skuša ujeti samega sebe, svoj lastni rob, svojo čistost, zaman. Blodni krog. Lovi, kar je že ujel, kar je že vselej ujel, a ne bo nikoli ujel, in samo to, to lovljenje ga je delalo samega sebe. Bolj ko se je z mrtvimi črkami bližal, bolj se je oddaljeval od mesta, kamor je hotel priti. Tako je v svojih delfli srečeval samega sebe, tujega, zavrženega, podganjenega. NIIZJEME, ni mogel prekoračiti praga besede.
Vse okrog človeka se imenuje noč.4 Velika, popolna, črna noč. Noč ždi za temi stenami, noč strmi vanj skozi okna v belih okvirih, velikanska, nepojinijiva, nevarna, gluha noč; ta tema, nema, zverinska, strašna. Kaj človeka loči od te noči? Pod milim bogom nič, prozorna membrana domišljije, tančica iz svetlikajočili se open, manj kot nič, noč okoli njega in noč v njem. Tako grozljiva noč, kakor razlivajoča se povodenj. In v tem mraku brli lučka drobcene zavesti, en sam plamenček upanja, da bo naposled vendar prišel na konec te nevarne noči; vsaj v snu, ki ga čaka in v katerem sanja, da se je zdanilo, pa se ni. In tako bo še naprej taval iz noči v noč. Zakaj še nihče ni naslikal Noči? Gluhoneme, pošastne, grozne noči? Skrivnostne. Goste. Krvave, odurne, te človekove najtemnejše noči, temnejše od noči, noči nad vsemi njegovimi strašnimi nočrni, ko se vse pogreza v škrlatastem polsnu bedenja.
Stvarnost? Pa saj obstaja samo v predstavi! To je najbolj banalen trik, zoper katerega se postavljajo vsi materialisti po vrsti (Krleža: a ne vem zakaj? ) Pa vendar je resnica, da vse to, kar se odigrava pred našimi očmi, resnično ni nič drugega kot prava pravcata gledališka vaja. Spomin na te davno odigrane predstave, ki nam jih domišljija pričara, kakor da še vedno trajajo, a jih ni več. Oder je prazen. Bled dokaz, da se življenjska zmeda poraja izključno samo v mislih. Nobeno živo bitje nam nikoli ni tako pri srcu, kot je misel nanj, ko ga ni več ali ko ga ne bo. Bodoče ali preteklo. V sedanjiku pa je Človek mesečen ali zmeden, neumen ali zbegan, raztresen in trajno nezavedajoč se tega, da je sedaiijost nekaj, v kar že naslednji trenutek ni mogoče drugič stopiti. Tako kot tudi ne v deročo reko. Podobe mrtvih predmetov: pročelja, okiia, vrnitve, stare strehe, stare sobe, stare ljubezni. Vse to so drobci sanj, ki jih je razdajal nori piš. V mislih sestavljamo te domine, ki pa šklepečejo kot mrtvaška kost. Toda treba se je bojevati. Za kaj? Morda za življenjske oblike, ki so vredne človeka. Kaj pa je vredno človeka, in katerega? Je to, da je človek toliko moralno pogumen, da se zaveda popolne praznine, v kateri živi? Razen človeka tukaj, v tem vakuumu, ni nikogar. Clovek si mora biti v svesti, da je v tem zvezdnem prahu popolnoma sam in da ni nad njim nikogar. Če pa že ni nikogar nad njim v vesoljskih daljavah, potem tudi ne sme biti nad njim nihče, ki se je povzpel nad človeka v imenu tistih duhov, ki jfli nad človekom ni. Clovek, vreden, da se tako. imenuje, ne sme trpeti nad seboj nobene hierarhije, ne duhovne, ne telesne. In nevarno je, pravi Krleža, kadar se o tem frazari, kakor da bi človek lahko z besedičenjem preskočil svojo zemskO senco. Tega človek ne more.
Kaj vse bi bilo potrebno, da bi bil človek zares to, kar tolikokrat ni, namreč človek? Kie so izviri in izlivi človeka? Kako naj bo svoboden? se sprašuje Krleža. Zdi se, da se odgovor skriva v tem, da nikoli ne igra sebe ali koga drugega, ampak da je svoj človek, ki živi po logiki svojega lastnega telesa. Človek ni nobeno abstraktno bitje, pritajeno, skrito v nekem vesoljskem kotičku zunaj tega sveta Dcbiega ali Zla. Človek je družbeno bitje, in ko razmišlja o sebi, razmišlja v okvim socialno določenih koordinat. Toda ali ljudje sploh znajo povedati drug drugemu, kaj takega, kar ni v zvezi z njfliovimi družbenimi relacijami? Clovek je ,,dn.ižbeno bitje" resnično v najbolj banalnem sistemu. Človek je utrujen od minljivosti. (Vse je zaman in vse je večno eno in isto!) Vsi smo fantomi in prozorne sence, frfotajoče v tem težkem in okornem dogajanju. Potujemo in odpotovali bomo. Srečneži, ki so že odpotovali. Krleža (1939):
,,Kdor je umrl, je odpotoval. V nepovrnljivost. Človek lahko kleči, moli, se kesa, se izpoveduje, klepeče vse noči, posluša zvonove, potuje v Rim, prednaročen na blagoslov Svetega očeta, kolikor se mu zljubi. Človek se lahko bolestno razbremenjuje s
MEMENTO MORI, JUGOSLAVIJA
NEK FRANCOSKI INTELEKTUALEC JE NA HITRO PRELE-TEL NEKAJ VRSTIC ,,KRLEŽIANE", NE DA BI PREJ UGOTO-VIL AVTORJA KNJIGE, TER USTRELIL KOT IZ TOPA-,,JEAN-PAUL SARTRE!"
pljuvanjem po samem sebi, lahko občuti olajšanje ob najskrbnejši analizi lastnih neumnosti, namesto pred topovi, policaji ali vojskami, lahko kleči pred žrtveniki, kolikor ga je volja, lahko je vegetarijanec, če ga veseli, lahko živi po strogih pravilih zakonske ljubezni, poštenja, dobrote, lahko spi spanje filistrstega pravičnika in preživi vse svoje življenje po načelih najstrožje diete, vseeno pa ga bo vzel vrag v nepovrnljivost in kljub temu, da je vzor državljana, bo izdihnil pod neizprosnim nožem smrti." Toda smrt je do pičice prav tak naiaven pojav kot življenje. Tu gre za niansi, ena se imenuje življenje, druga pa smrt, plus in minus. In sploh ni razloga, da bi se človek bal smrti, ko pa je bil nekoč, že davno tega, nesorazmerno dlje mrtev, kot je tukaj, danes, na tem pokopališču živ. Če pa umre. bo spet to, kar je že bil tako neizrekljivo dolgo, preden je postal to, kar je. Krleža (1939): ,,Vse je ovito s smrtjo. Smrt je vprašanje, ki utriplje v vsakem utripu bila, in ni ušesa, v katerem ne bi šumela praznina smrti, kot šumi v školjki daljno, sivo, mračno moije. Smrt potuje skozi temino drobovja v mračnem krvotoku, smrt trepeta v vsakem, tudi najmanj opaznem trepetu lista, diha med stvarmi in pojavi, s svojim mračnim dahom izpolnjuje vse zemeljske in zvezdne usode, z eno besedo, je navzoča, je tu, je okoli nas, je v nas." Zato bi moral vsak človek doumeti lepoto življenja, namen, smisel. Vsak človek bi moral iz svojega življenja ustvariti pesem.
Neumnost se bojuje proti pameti. Vendar je človek kljub temu prižgal svojo luč in nobene sile ne bodo prevladale nad njego.vo voljo, ker se je odločil premagati vse, kar pa pomeni negacijo resnice in pravičnosti. Vsi smo po Krleži samo maske in vsi stno zakrinkani in vsak človek čuti potrebo, da za hip sname svojo masko, da se razkrinka, da spregovori, kot mu narekuje ihtimno razpoloženje. Vsi si prizadevamo odigrati svojo najboljšo vlogo v dobi, po možnosti v najboljši formi. In ni se treba bati, da bo človek zgubil pot. Vsak ima svoj kompas - moralo. Nekoč pa, davno, davno, se bo človek morda osvobodU vseh predsodkov in postal svoboden. Potem pa nas bo ubil dolgčas. Kajti svoboda je cilj, ki nekaj velja samo, dokler uravnavamo akcijo zaradi nje. Osvobajanje je živ proces.
Krleža interpretira Marxa ,,Človek bo postal svoboden, komu* ne bo treba več delati."
Tukaj smo pred uganko lastnega življenja, vendar načelno nočemo priznati, kako begamo v vakuumu, brez ene same misli v glavi, brez enega samega iskrenega čustva ljubezni. Slepeč sami sebe, se varamo, ko mislimo, da je tako, kot mislimo, da bi bilo dobro, če bi bilo tako - kakor ni, to se pravi, ko gledamo, kot so nam ukazovali ali kot so nas prepričevali, da je pravilno, če, ko tako gledamo, zares tudi tako vidimo, kot mislimo, da je videti tako, kot si midimo, medtem ko se vse to samo zdi, da je tako. Človek sanja, tava, govori, misli. Hkrati pa mu potem, ko se je tam, na onem svetu sanj, stanjšal v senco, ne ugasne zavest. Zasleduje ga venomer s temačnimi spomini, in tako se tudi v snu zaveda, da pomni stvari s te strani stvarnosti, nečiste in zle stvari, neumne stvari. Stvari, ki so, stvari, o katerih ni le sanjal. Vendar tudi v snu z delom svoje pameti čuje in potemtakem ve, da sanja, a se vendar kar naprej boji vsega, kar se dogaja v resničnosti. Zatekel se je svoje sanje, preganja pa ga stanje na tej strani sanj.
So laži, ki so resničnejše od najčistejših resnic. Razum. Razum je lahko nevarnejši od norosti! Do česa bo pripeljal razum, kadar hoče razumsko dojeti nekaj, kar nima z razumom nobene zveze! Razum, to je stroj. Zatika se, kvari. Zato življenje poteka v devetindevetdesetfli odsotkih v znamenju šablone: živi danes, kaj te briga za jutri! enkrat se živi! le enkrat si mlad! daj si duška! vino, pivo, cigarete, fuk, kupuj, kupuj, troši! naj se vidi, da živiš! vile, vikendi, Poreč, motoiji, Kranj^ca gora, Maddona di Campiglio! Življenje je vendarle moje, kaj druge briga, kaj počnem, žrejo naj svoj drek! In res nikogar nič ne briga. Tu in tam se ob kakem ekstremu malo zgane, toda ne dajmo se motiti, bo prišla pakibla, pa v keho s takimi. Vse je zopet mirno. Roka pravice je uredila zadevo. Zdaj gre v arhiv. Oh, kako je življenje lepo. Otresti se šablone pomeni v življenju biti ali ne biti, pravi Krieža. Vse, samo šablone ne. Življenje ni in ne bi smelo biti imitiranje, niti umetno poigravanje z že doseženimi življenjskimi izrazi, marveč izražanje še ne izraženih vtisov, torej gledanje, ne pa oponašanje gledanja in ¦ ponavljanje že videnega. Važno je, koliko je človek samostojna osebnost in koliko se ta osebna, prirojena, notranja, izvirna jasnovidnost ločuje od časa, od mode ali okusa, od tiste predime sugestivnosti, ki se imenuje: življenjska moč. Veličina ,,nekega"' življenja je ravno v tem, da se dramatično odtrgaš od lastnega okolja, njegovih moralnih konvencionalnosti, da se sam osvobodiš svojih lastnih vzorov.
,,Ljudem je treba dopovedati, da marksizem ni samo beseda in' kliše razrednega boja, v katerem stresajo prazne puhlice za prvi^ maj, temveč pomeni začetek neke velike sinteze, novega pogleda na svet," razvija svojo misel Krleža. Ob vsej propagandni mašineriji ,^;ahodnega načina življenja" je treba pokazati na Manca, ki je na nešteto primerih pojasnil, kako razpadanje in gniJoba meščanske družbe poteka v nori trgovini s človekovim mesom, po političnfH klavnicah, v   industrijskeip  grabežu,  v  kriminalu, v  slepem  i barbarskem  nasilju, v čedalje večjem  in čedalje brezumnejšei vrtinčenju vojn in katastrof, v inteiektuaini in moralni zblaznelost v slepih umorih, v množičnem klanju in uničevanju civilizacije, v to pa na podlagi profita, na temelju zanikanja tistih plemenith idealov,  na  katerih  bi morala  biti  zgrajena  človeška  družba. Dokazati je  treba,  da  se  proti  zaostalosti in predsodkom  in politični   neumnosti   lahko   bojuješ   samo   s   socializmom.   Da socializem pomeni mimo življenje pod toplimi strehami, ne pa razpihovanje   požara   po   vsem   svetu.   Da   socializem   pomeni bolnišnice,  ne  pa ustvarjanja množične lakote in bolezni. D socializem pomeni kult dobrih knjig in lepih umetnosti, ne vrtanje lobanje in morale. Da, končno, socializem pomeni člove moralo  med   narodi   in   državami,  ne  pa  kult  laži,   smrti političnega   umora.   Krleža:   ,,Vse  preveč   se  na naše  sedai dogajanje gleda izolirano od bedne nedavne krvave preteklosti. V to, kar imenujemo v naši družbi socializem, ni nič drugega, kot materialna in politična negacija naše zaklete, zoprne in nevarne preteklosti." Zato socializem zahteva opogumljeno socialistično zavest, ustvarjeno na obogatenem pomnenju lastne zgodovine, ki z nešteto argumenti dokazuje. da je socialistična pot edino prava. Civilizacijo, ki je vredria, da jo imenujemo čioveška, je mogo-. ustvarjati samo s socialistično enakopravnostjo, brez privilegiranegi razreda, na ,,ljudski, demokratični osnovi...? "
Še en Popotnik se ustavi in leže v zgodovino, v ,,dneve, le stoletja, dolge noči, bedenja/svitanja, reke, reke mravelj, re krvi..." in to, kar sem tu zapisal, je skoraj vse, kar vem o njem, tudi vse, kar vem, vendarle ni dosti. Skoraj nič.
MOan Balaži
Opombe:
1.   Slavoj Žižek, v predgovoru Hegel in označcvalec
2.   Jacues Lacan v nekem intervjuju
3.   Slavoj  Žižck v opombah Novi fUozofiji na rob, Casopis zjt kriti znanosti
4.   Od tu dalje rcinterpretacija Krlcževih misli iz njegovih pomembnejših
Marcel Štefančič:    ZEUXIS, MESEC IN OZNAČEVALEC
(astko Močnik: Mesčevo zlato Iraco Rotar: Govoreče figure
Ob izdaji tretjega in četrtega zvezka »analecte«, zbirke, ki jo zalaga IDU Univerzum, izdajata pa Oddelek za sociologijo FF v Ljubljani |Semiotična sekcija slovenskega sociološkega društva (že prej sta Šla dva zvezka: Z. Skušek-Močnik — Gledališče kot oblika spekta-ilske funkci je in S. Žižek — Hegel in označevalec; najavljeni pa so še aterialistični teksti R. Rihe, M. Dolarja, N. Miščeviča, V. Kala-i...)
Menda je (grški antični slikar) Zeuxis prevaral ptice s tem, ko je na-ikal grozdje (kot »pravo« grozdje), njega samega pa je v skopično ist ujel Parrhasius: le-ta je tako precizno naslika! zastor, da je Zeuxis ivsak način hotel videti tisto, kar da je naslikanoza njim. Lacan je to «nil kot zmago »pogleda nad očesom«, oziroma potrditev tega, da mstran videza ni stvari na sebi, pač pa pogled«. Razmerje med Za-orjem/zaslonom in odrinjeno praznino (ki jo ta zastor prekriva in iva) konstituira nefiltrirano in na nek način zavajajoče vbrizgava-označevalca. Lacan je nastalo situacijo povzel takole: »Če hočemo varati človeka, mu pokažemo sliko zastora, se pravi nečesa, on-an česar hoče videti.« In če potem nekaterim gleduhom nastaviš mo še in nič več kot) označevalca, ni nič škandaloznega, če ga le-ti mara skušajo zavihati ali pa preganiti, da bi se tako na najbolj pu-ovski način odrinili označevalcu za hrbet pogledat — le kaj takega am? Ob vsem nazorno travmatičnih incidencah bi vsi ti gleduhi še eii inavgurirati načelo ugodja (seveda kot bebasto iiačelo idealiza-in s tem zadaviti nek strogo artikuliran užitek. Zato se na rob ti-a oslepljujočega šepetanja (pod prečno, tam, kjer je užitek »le na lišan«) zadira košček govorice, ki je nepopravljivo insistirajoč, ehno na tem, da se realizira, a ne rnore biti izgovorjen, oz. subjektu takemu je »preprečen/prepovedan« (Lacan): užitek sam dirja d vrsticami, vselej kot označevalčev užitek (»edini locus užitka je /orica sama« — Žižek), kot užitek označevalca, ki ga »označevalec odbudi, ga vzpostavi«. (J.—A. Miller)
a nenavadna naglica »borcev« in podobnih črkovidcev proti teori-ji je nadvse simptomatična: nenačeta podjetnost nekaterih (sicer specifičnih) gleduhov se (v svoji bedati investiciji) sesede v u)jeno cenzorsko, avstroogrsko blebetanje o nekakšni »neberlji-ti«, »hermeiičnosti«, »ekskluzivizmu«, »nesociainosti«, »nera-iljivosti«, (v resnid je pa to le izmikanje vladajoči, utečeni »kultu-agiji«) in ne nazadnje »fantaziranju« teoretske produkcije »PRO-EMOV—RAZPRAV«. (To fantazmo o nekakšnem »fantazira-: in »nesocialnosti« je na ljubek »diverzantski« način suspendiral brambni strateg v decemberski številki »Naše obrambe«, ki se je loval prav nad — recimo temu — prevelikim »socialnim« vpadom sopisa Problemi«: strategova referenca zadeva sicer neko starejšo jo, vendar neka specifična konotacija živahno izstopa pred nas v preveč reducirani pomenljivosti.)
'otem ni le stvar okusa, da se vpisuje kot dejavnost, ki je bila odlo-o marginalizirana, oz. katere podvzemanja so bila nenehno dislo-ina na samo robovje kulturniških horizontov: zato ni rvič čudnega, i skrivnostnega, da je za to specifično kulturniško obzorje vselej nkovala kot »travma« (koncipirana ne toliko kot v simbolfio arti-lacijo neintegrirane imaginarije, pač pa bolj kot neko indiskretno in leče »srečanje z realnim«, okoli katerega se potem vsi ti ignorantski kurzi organizirajo) — travma v vsej strogosii, ki pa so jo mnegi sku-i iztisniti iz »čistosti svojega pristopa«. Strategija diskurzivnega to-;a je pač topos diskurzivne strategije. Braco Rotar pravi, da mate-istična teorija označevalne prakse ni nekaj, kar bi hodšlo po cesti, tem na najlepši način dernantira tiste, ki. so za materiaJistično teo 3 označevalne prakse kazaii s prstom: »Glejte ga, spačka!« (To ni o le fascinahtno »javno*mnenje«.) Z drugačno drugimi besedami: more nas zanimati, K AJ SE GOVORl O materialistični teoriji oz-evaine prakse in njenih reprezentantih, pač pa: KAJ SO NJENJ ^PREZENTANTI ZAPISALI. Zapis pa je vedno učinek nekega kurza, ki ima na nek način svoje konsistentno poije in ga seveda ne ezapuščati »brez dobrega premisleka«. (Zapis kot iak ni pogojen z akršnim horizontom oz. nujnostjo razumevanja — prav odtod pri-interpretacija in seveda čitanjc kot tako — »Ca se lit et litterale-ent«: označevalna artikulacija kot taka prebija samo alternativo azumevanje/nerazumevanje, oz. razumljivost se nastavlja zmeraj učinek nekega polja artikulacije, polja resničnosti, v katerem se tavrira zapora znaka, oz. v katerem se znak kot znak investira v cifični artikulaciji naddoločenosti.) Materialistična teorija označe-ne prakse izpostavlja označevalca v »temeljni razsežnosti razmerja d subjektom in njegovo govorico kot zgodovinskim temeljem nje-e družbenosti. S konceptualizacijo osnovnih označevalnih proce-alienacije in separacije lahko raziskujerno konstitucijo družbe-iga v njegovi materialni utemeljenosti. Teoritizacija diskurza kot užbene vezi nudi nujni in zadostni konceptualni aparat za analizo eološke konstitucije družbenih skupin, njihovih institucij, politič-ga diskurza in identifikacijskih mehanizmov, ki te skupine vzdržu-jo.«
Analitski postopek kot tak subvertira in razpršuje tisto, kar se na vni »fenomenskega«, »doživetega«, »imaginarnega«, kaže kot to-nost, celota, homogenost, simetrija, hkrati pa producira teorijo kot
OLIDARNOST
Rock ali bolje punk koncert v hali Tivoli
4. 2. 1982 naj bi bil naš izraz solidarnosti s dikatom ,,Solidarnost". Ker pa se nekaterim dikat ,,Solidarnost" ni zdel dovolj avtentičen idstavnik poljskega delavskega razreda, je že pis na plakatu bil dvoumen in se je glasil olidarnost z bojem poljskih delavcev". Zazde-bi se, da se je ta iz naše Ijubljanske perspekti-
abstraktni delavski razred distanciral od ijega lastnega sindikata, ali boije, da nekate-
tovarišem iz pripravljalnega odbora ni dišalo
kar je bilo povezano s sindikatom ,,Solidar-kt".
Razreševanje domačih ideoloških dilem je  xMevladalo nad postavitvijo jasne linije do Ijske in do vojaške diktature na Poljskem.
Politizacija mladine v nasprotju z depolitiza-i, ki ji jo je mladinska organizacija vsfljevala injih deset let, je nova usmeritev, na prvi gled aktivistična, radikalna in socialistično
teorijo označevalne prakse, ki pa ne teče »od celote k celoti«, pač pa ravno sama razkriva lakunarnost, vakantnost, necelost »strukturira-nost« celote z izpostavo konstitutivnih vrzelnih razmerij, nepravilno-sti, kontradikcij, ki inavguralno strukturirajo samo celoto: analiza se opredeljuje kot »proces«, kot »teoretsko stališče«, ki odpira takšno pozicijo izjavljanja, da ni možna več nikakršna vsevedna, gosposka totalizacija. Teorija je »epistemološka« pozicija in nikakor ni »meto-da«: označevalna praksa je ne samo integralni, pač pa celo integrira-joči člen teorije, oz. označevalna praksa ima v teoriji status »produkta — predmeta«. Teorija producira kot svoj »predmet« označevalno prakso, ki pa se ne zaustavlja pred »znakovnimi zaporami«, pač pa je sama »produkcija artikulacije«, ki prebija oz. prebadaznakovne insti-tucije, ki pa se konstituirajo prav z nalaganjem na to »invektivno« (strukturirajočo) produkcijo.
Teorija kot »teoretsko stališče« predeluje samo sebe (kot svoj predmet) in prav to jo opredeljuje kot proces, oz. dogaja se ravno kot analiza lastnega stališča, kot nenehno produciran predmet; teorija je edina možna samo sebe koncipirati kot drugo, kot hetero-nomijo, prav to pa v teorijo vpiše nek razmik, distanco, konstitutivno zev, ki pa ravno omogoča njeno predelavo — »problematizacijo«.
Materialistična interpretacija koncipira tekst kot nesmiseln — oz-načevalen (ravno v tej ničelni točki nesmisla pa se lahko tudi začne semioiični proces kot tak); tega ni mogoče odpraviti, saj je prav ta koncept mateilalni pogoj konstitucije same »smiselne« razlage. (V tem smislu je treba tudi brati Levi-Straussovo tezo, da za »vsakim smi-slom obstoji nek ne-smisel«, se pravi označevalna artikulacija). Smi-sel pa je ravno učinek neke (zelo specificirane) diferencialnosti, ki jo trosi in razmešča označevalec (»označevalec je pred jezikom« kot točko, v kateri se zrcali »sistem vseh sistemov«). Zato polje jezika zaznamuje nenehna produkcija koncepta diferencialnosti, nenehno sistematično urezovanje razlik. Lingvistika je (privilegirani) del se-miologije: jezik ne samo, da je eden izmed številnih semiotičnih si-stemov, pač pa je med temi sistemi tudi najbolj »semiotičen« (v jeziku je semiotični ideal arbitrarnosti, ki je korelativen diferencialnosti, najbolj dosledno uveljavljen), saj je de! področja semiotičnega in hkrati predstavnik semiotičnega par exellence.
Zato (se) »semiologija začenja z lingvistiko«: semiologija je del lingvistike (Barthesov zasuk) ravno kot »translingvistika«. Semiosis poslej teče kot neko specifično prečenje (tega občega imena), kate-rega kot »spoznavni predmet« se vzpostavlja diskurz, kot »učinek si-stematičnega delovanja označevalnih razlik«, ki so pa spet Ie učinek specifično prečenje (tega občega imena), katerega kot »spoznavni predmet« se vzpostavlja diskurz, kot »učinek sistematičnega delova-nja označevalnih razlik«, ki so pa spet le učinek specifičnega »produk-cijskega procesa v označevalcu«, le poseg specifičnih označevalnih praks: le-te pa so vedno »zgodovinsko strukturirane in s tem proizva-jajo sistem diskurza z njegovimi pomenskimi učinki. Ta označevalni proces semiotika koncipira kot tekst... (tekst kot »igra, delo, produk-cija, praksa,... preckanje... metodološko polje... družbeni prostor, ki ne pušča nobene govorice na varnem, zunaj, niti nobenega subjekta izjavljanja v položaju sodnika, gospodarja... kot eksplozija, raztrosi-tev... ki se drži le v govorici... le tako pa je tekst kot tak povrnjen go-vorici.. .<< — Barthes).
V Allenovem filmu »Manhattan« neka ženska pripoveduje: »No, končno sem tudi jaz doživela orgazem. Pa mi je zdravnik rekel, da ni pravi.« lz izjavne verige seveda lahko izstopijo le tisti z osupljivo teh-niko: V metonimični pulzaciji insistira smisel prav na robu tega, kar se upostavlja kot jecljajoči ne~smisel (kaj hudiča ima zdravnik pri mojem orgazmu?): želja se v pulziranju investiranj odloži kot nepra-va. kot varajoča: pregane se in spodvita vpotuje na reprezentacijo in
seveda likvidno distribucijo zapore (» ni pravi« — drugače se pač ne da uprisotniti). To nas avtorizira za iskanje tistega strastnega mesta oz. ponorele točke, ki je ni mogoče »vneti«, pa ravno zato v njej konver-girajo »pomenjevalni procesi« kot taki, Konvergenčna točka je prav tam, kjer se subjekt na ravni izjave »orgazmu« sicer odreka, a hkrati njegov diskurz že tiho prebadajo punktualne incidence toposa izjav-ljanja, kjer je kljub gosti artikulaciji še maio neprešite distance za tisti »pravi« orgazem: v vrsti tega, kar pove, se konec koncev lahko orga-zmu tudi odpove, da bi se v verigi tega, kar pravi, obsedantno odrekala prav tega povedanega/izjave same. Sintagmo velja najprej prebrati kot šalo: da v sami govorici naletimo na neko nemožno: na označe-valca kot nesmiselnega. Hkrati jo je treba brati kot marginalno fanta-zmo, ki zastira, varuje in dislocira neko neznosno »realno« (»ne zmo-rem orgazma«). Še!e potem lahko segmeni preberemodobesedno: to, kar reče natanko s tem, kar reče — »ne zmorem pravega orgazma, tako pravi moj zdravnik«, ki mi-v transferni razdelavi prileplja moj lastni manko. Užitek eksplodira, raztrešd se ravno na »referentu«: zato vdre želja, žeJja po pravšnjosti, in vabilo: »nič ti ne morem, pridi k meni!« Lahko prideš k meni, saj ti nič ne morem. Zahtevam, da pri-deš k meni zato, ker ti nič r.e morem! Metafora vabila je dobesedna: bolščeče že preseva bližina meščevega soneta-...
.. .in mesčev sonet (Na jasnim nebi mila luna sveti) se bo nemočan razgrnil v tesnobno (pa zato nič manj pozlačeno) zev med anooimnega govorca (»brezimnega subjekta izjavljanja«) in negibnega sobesed-nika (subjekt se namešča med odsotnostjo in svojo skrepenelostjo v označevalcu, med »še ne« in »nič več«; najprej .še ni, ko pa je, je že mrtev), dobesedno sesedel se bo v to špranjo, »ka*kor nepravo zlato brez kupne moči, kakor plamen brez toplote — in prižgal metaforično sonce« kot sonce, ki bo manj sončno, pa zato toliko bolj falično. Oz-načevalec subjekta/pevca/anonimnega govorca izključi kot »sončne-ga« označevalca...
... in ga s tem realizira...
.. .zato sicer z ireduktibilno zamudo, a še vedno dovoij zgodaj izku-šena ne-celost govorice zapreči oz. pervertira možnost govorice, da bi konstituirala svoje »občestvo«. Mati je tista, ki da infantu »prvo bese-do« in le-ta lahko pravprek te »prve besede« zasluti, da ima oče »zad-njo besedo«, da mu oče pravzaprav besedo vzame. Zato materina go-vorica ravno ni vsa, cela govorica, saj se ji konstitutivno izmika oz. od-teguje prav tista ena — očetna beseda (kot privilegirana, kastrativna). Očetno ime se tej spekularfio-zaprti bateriji (otrok/mati) dodaja kot tretji. to dualno razmerje konsistira tako, da se nenehno vzdržuje do nekega tretjega, oz. dualno-imaginarna ekonomija se obdrži tako, da se raztrešči z inavguracijo tretje regulirajoče instance, ki infanta tako odpre zunanjemu kozmosu.
Pri Prešernu pa subjekt prek te »prve besede« zasluti le neko iz-praznjeno, vakantno očetno instanco, ki njegovo sicer nadvse inven-tivno slutnjo transformira v zlo slutnjo, ter jo (avtorefleksivno) vrže nazaj v zobe »prve besede« kot mesta matere: prva ženska (s tem pa tudi »prva beseda«) mu je prepovedana, saj je ne more in ne srne »vneti«. S svojevrstno zgostitvijo se vsi akterji te (ojdipalne) konste-lacije zberejo v enem samem verzu:
»tvoj pevec, ti, tvoj Ijubi, tvoja mati«
Vse od (z željo) razcepljenega subjekta (govorca/pevca) izjavljanja, prek zrcalnega jaza, pa ideala jaza, vse do matere (kot glasnice mate-rinega jezika), kot tiste, ki dano situacijo z »zadnjo besedo« uzako-njuje, torej mati nastopa na mestu očeta kot imena očeta, kot nosilec simbolne upostavitve, kot nosilec simbolne kastracije, kot Zakon. Prav ona ga sprozi v tisto metonimično ekonomijo, v kateri se bo ^ub-jekt vedno pretikal v označevaicu, v tihi in presojni rnesčovi nemoči, »ki ji pel do zadnjega bo dneva.*
kaj »to nckam skrivnostno dejstvo« vnese v ekonomijo slovenske literarne pusioiovščine? Moida nek odlikovan ko.šček, ki prjpada redu nerealiziranega (v najstrožjem pomenu koncepta), rtiorda nekaj ma-lega, kar se prebija in iztoča ravno v trenutku, ko izgubi »družbene« privilegije, zato pa do-besedno travmatizira literaturo in njene vedce tako, da le-ti ne zmorejo zabrisati nititocke, kjer se horizont te »prve« scene raztrešči. »Prešeren v označevalcu« je za to sceno neizmerljiva investicija, travmarični rob, ki lmaginarizira in reže nedovzetno Julijo v kopaikah —»ie-ta se je že davno vpisaia kot neuračunljiva žrtev spe-kularne simeirije. Ponudeno (da so ponudeni lahko le označevalci, moti oko mnogih) so vedci že večkrat (kot »groteskno« in »akademi-stično«) za-vrnili oz. izrinili v neko »drugo« svojega »prvega« hori-zonta, prav na neko »drugo sceno«, ki pa nikakor ni neko »roman-tično« (zveza ni presenetljiva), še manj pa kako fantazmatsko odiaga-lišče nepotrebnih in »diletantskih« resnic. In če se poslej to »drugo« zbira prav — lahko rečemo — v vseh prvih štirih zvezkih »analecte«, potem ni to le subtilno predrugačenje, temveč nekaj, kar bi iahko imenovali govpreče robovje. Nedvomno. Une ecriture — ne sicer fe-minine, pa tudi — pač pa na vsak način tres fine.
Edino in samo tako pa je Prešeren — morda na najlepši način — povrnjen tekstu in govorici kot taki.
Z ozirom na to, da je letošnjo »Prešernovo nagrado« prejel tudi prekanjeni urednik »Sodobnosti« Ciril Zlobec, in sicer za pesniško zbirko »Glas« (francoski prevod se nemara glasi »La Voix«), bi morda lahko iz naslova sodili, da se naš nagrajenec nadvse živahno in zavzeto vpisuje v legendarni tok zahodne metafizike fonocentrizma.
MARCEL ŠTEFANCIČ—junior
SOLIDAR-NOSTJO
KOSILO ZA VV.JARUZELSKEGA
angažirana. Nosilci teze o potrebi politizacije mladine, o bolj neposrednem pristopu k mladim, o iskaniu mladine tam, kjer je - torej v punku, ti mladinski fiinkcionarji nastopajo s pravo ameriško poslovnostjo, da bi tej mladini prodali revolucionarni elan. Njihova radikalnost pa je navidezna, saj z novimi metodami dela z mladino še prav nič ne sprožajo problematike vloge, položaja in politične platforme Zveze socialistične rnladine, odtujenosti vodstev mla-dine od mladine same in birokratizacije odnosov znotraj mladinske organizacije.
Mladina je na koncert prišla. Koncert je bil dober, mladinski funkcionarji so si ogledali mlade privržence punka in zazdelo se jim je morda celo> da mladina podpira njihovo politi-ko. Mladina pa je poslušala muziko, ne pa poli-tičnega govora, muzika je bila dobra, govor pa je šel mimo njih. Če je bila Poljska pač povod za koncert, je večini publike bilo vseeno.
Bruno Nidnik
Iz dobro obveščenih (seveda neuradnih) krogov smo zvedeli, da na festivalu v Cannesu ni videti niti pol toliko bleščeče lepih večernih toalet kakor na Festu. Očhidci imenujejo ta pojav snobizem in najbolje jim bo pritrditi, kljub raznim nasprotnim izjavam, ki jih je bilo mogoče brati v Festovem Biltenu:
,,Ni slučajno, da v Beogradu ljudje hitijo, se trgajo za taksije ali avtobuse, samo da bi pravočasno prispeli na Fest. To ni snobizem. To je naravna želja (podčrtala avtorica), da bi videli tisto, kar je najboljše v najnovejši svetovni produkcijl" (Ilija Milutinovič, direktor Avala-pro-filma)
Ker je Fest naraven pojav, kakor recimo sončni vzhod, je tudi zanimanje BeograjČanov zanj naravno. Bolj kot na sončni vzhod spominja Fest kajpada na sončni zahod — tako po tem, da zahaja, kot po tem, da se pri tem odevav
Ce pustimo ob strani časovno omejitev, ki je k temu gotovo prispevala svoje (kriv je je pa organizator sam - in morda bi bil vendaile že čaij povprašati se o njegovi odgovornosti), so vzrok temu sami kriteriji izb filmov. Kakšni so bili ti kriteriji letos, nam najbolje ponazori izjava enega članov selektroske komisije,  ki je bila objavljena na Festovem Biltenu ,,FiImi se ne izbirajo samo po estetskem kliuču, saj bipotem 2/3 programi. biJi ameriški (nadvse zanimiv estetski ključ!! - op.p.). Fest je informacija o dometu nekaterih uglednih kinematografij. Ce ne bi bilo tako, potem bij odpadli Truffaujev, Russeilov, Scolin film, film Liliane Cavani itd. Toc* vedno   je   zanimivo   videti,   kako   zgledajo   filmi   nekaterih   ugledi avtorjev."Za  selefctorje  očitno  ni  zanimivo  videti,  kako zgledajo fil neuglednih   avtoriev    in    še   manj,   kako   zgledajo   filmi   neugledi. kinematografij. O kinematografijah tretjega sveta ni bilo na Festu ne duha sluha. Se celo o jugoslovansid ne.                                MQJCA D0BNIKAR.
jako pisane in žive barve in ga je enasamapasa za očl Jfravo maio Cuc narave! Nastal je sam od sebe, se razvijal sam od sebe in zdaj sam od seb< propada. Tu se takorekoč ne da nič ukieniti, piav kakor se ne da ni< ukreniti pri pojavu sončnega zatona. Vsaj tako nas prepričujejo organizatorj in sodelujoči distributerji- Žgodovina pravi drugače.
Prvi Fest smo imefi leta 1971. Začelo se je zelo velikopotezno ii spodbudno, s kar 73 filmi in 21 nacionalnimi kinematogiafijami, pa z neka več kot sto tisoč gledalcL Še bolj spodbudno se je nadaljevalo - z neka občasnih nazadovanj - vse do leta"1977: 109 filmov, 35 nacionalnil kinematografij, dvesto petdeset tisoč gledalcev. In leto 1982? Stevil< gledalcev nam še ni znano (je pa znano lansko: spet malo nad sto tisoč) filmov 55, nacionalnih kinematografii: celih 11! Naj jih našteiem: ZDA Francija, Italija, Velika Britanija, Svedska, Brazilija, SZ, Madžarska Romunija, Cehoslovaška. (Sredi festivala so sicer napovedali tudi tri poljsto filme, vendai do četrtka, ko sem odšla iz Beograda, niso t>ili vključeni' spored).
Priprave na Fest so se začele (baje točno) 29. oktobra lanskega leta selektorska komisija je začela pregledovati filme decembra, veliko večino p; |ih je pregledala januaija. Kaj je v tako kratkem času mogoče narediti? Mogoče je potrditi kvaliteto ze na drugih festivalih nagiajenih filmov mogoče si je ogledati še kaj (ali celo marsikaj) tistega, kar so jugoslovansk filmski distributerji že odkupili za predvajanje v naslednjem letu. Kakšn« filme pa naši distributerji odkupujejo, pa že dolgo vemo in bomo vedei vsako feto bolj. Poskrbeti morajo za uspešno poslovanje, torej bodo nakupili kar bo šlo v promet - in kaj bo šlo v promet? Grozljivke, akcijski filmi razni spektakli, erotične komedije (in zdaj celo že tudi drame) ltd. Zaka bodo ai najbolj v promet prav taki filmi in koliko je za to kriva ravnč določera distributerska politika, določen izbor filmov. ie drugo vprašanje, k se ga tule ne bi lotevala. Za zgled take distributerske politike si oglejtt seznam filmov, ki jih bo v letu 1982 predvajalo eno od nasih kinematoerafskjh podjetij (izbor drugih pa je temu neverjetno podoben):
1
lice nasilja (ZDA), triier Lulu (Italija-Francija-ZRN), erotična drama Strasti v samostanu (Italija), erotična drama Nedovoljena ljubezen (ZDA), drama Maskirani voznik (Japonska), avanturistični Krvavi avtostop (Italija), triler Človekpajkprotizmajem (ZDA), avanturistični Razbojnik z modrimi očmi (Italija), avanturistični Mesto preganjanih (Italija), kriminalka Mojster s polomljenimi prsti (Hong Kong), akcijski Pregon preko meje (ZDA), komedija Mlada, lepa in hudobna (Italija), drama Vzvišena liubezen (Indija), melodrama Dekle za dopust (Italija;, erotični
Seznam še ni popoln, kar pa ne zmanjšuje njegove zgovornosti A vrnimo se k Festu. Čeprav distributerji to vztrajno zanikajo, je le res, da je Fest bolj festival distributeijev kot kaj drugega. BU naj bi festival naiboljših filmov sveta, vendar mu to že dolgo ne uspeva. Izmuznejo se mu tako favoriti za razne svetovne nagrade (ker jih producenti ljubosumno čuvaio ali pa zahtevaio za predvajanje bajne vsote), kakor tudi kvalitetni ali vsaj zanimivi filmi, ki niso vključeni v velike distributerske mreže. Da je Fest festival distributerjev, nam govorita vsaj dve stvari Prvič, na njem se predvajajo filmi, ki so jih naši distributerji že odkupili ali pa so v teku pogovon za odkup (ki je baje letos zaradi omejitve deviznih sredstev prece' otežen). Drugič, na festivalu odločno prevladujejo velike kinematografije, letos je bila to predvsem ameriška, saj ie bilo njenih malo manj kot četrtina predvajanih filmov. Kje so tisti časi (m tista organizacija), ko je na Festu gffdelovalo trikrat toliko nacionalnih kinemato^rafij kot lelos!^^^^^^^
(Zaradi nenadne obolelosti avtorice se nadejajte nadaljevanja pofestovskih razmiajanj v prihodnji številki Tžibune).
Marko Uršič:  NEODVISNA ZALOZBA ROUGH  TRADE
S pojavom punka in novega vala je v Angliji nastalo sliko število neodvisnfli gramofonskih zalozb. Najbolj lana med njimi je vsekakor londonska firma Rougji rade, za katero snemajo mnoge zanimive punk m ovovalovske skupine, obenem pa firma distribuira »di plošče nekaterfli skupin Rocka v opozicijL igleimo si pobliže nekaj skupin, ki so zastopane v atalogu Rough Tradea.
LOBERT WYAT
Bivši član skupin Soft Machine in Matching Mole, . je po nesreči poleti 1973. leta, ko je pijan padel tozi okno, ostal paializiian v spodnjem delu telesa. 'o dolgi glasbeni abstinenci je za Rough Trade posnel tekaj izredno zanimivih malih plošč. Najzanimivejši Kd njimi sta ARAUCO/CAIMANERA ln STALIN KASNT STALIN.
)AVID THOMAS AND THE PEDESTRIANS
Ta zasedba je posnela zelo zanimivo veliko ploščo iOUND OF THE SAND. To je sicer samostojen irojekt pevca skupine Pere Ubu, Davida Thomasa, ki e ob sebi zbral nekaj zelo znanih glasbenikov, kot so tochard ThcMnpson (ex Fairport Convention), E. Ihornton (ex Boney M!!!), Chris Cutler in John Ireaves (ex Henry Cow), Mayo Thompson (ex Red jayola) ter še nekaj manj znanih glasbenikov.
[HIS HEAT
Ekscentrični elektronski trio, ki ga sestavljajo 3iarles Bullen - kitara, klarinet, viola, glas, trakovi, Jharles Hayward - tolkala, klaviature, glas, trakovi in jareth Williams - klaviature, kitara, bas, glas in tra-»vL Njihova glasba je zares odtrgana prispodoba itomskega veka in urbane paranoje. Plošče te skupine e nahajajo tudi v katalogu Recommended Records, listribucijske mreže oiganizacije Rock In Opposition. [his Heat so do sedaj posneli dve LP plošci, THIS1 EAT in DECEIT, ter maksi single HEALTH AND EFFICIENCY.
CABARET VOLTAIRE
Njihova glasbena koncepcija je paralelna koncepciji skupine This Heat, vendar Cabaret Voltaire to počnejo aa manj inovativen način kot slednji. Skupino sestav-Ijajo Richard Kirk - kitare, pihala, Stephen Mallinder - bas, vokal, Chris Watson - klaviature, synthesiser in trakovi. Do sedaj so izdali celo vrsto velikih plošč, maksi singlov in malfli plošč. Naj jfli tudi omenimo.
Velike plošče: MIX UP THE VOlCE OF AMERICA,
UVE AT THE YMCA, RED MECCA
Maksi     singli:      THREE     MANTRAS,     EDDIES
OUT/WALIS OF JERICHO.
Male plošče: DO THE MUSSOLINI, NAG NAG NAG,
SILENT COMMAND, SECONDS TOO LATE, JAZZ
THE GLASS/BURNT TO THE GROUND.
CRISIS
Zsnimiva novovalovska skupina, ki je razpadla iunija 1980. Bobnar Luke Rendall sedaj igravzasedbi Theatre of Hate, kitarist Doue Pearce in basist Tony Wakeford pa igrata v skupini Death in June. Crisis so do razpada izdali naslednje male plošče: HOLO-CAUS1\ U.K. 79, HYMNS OF FAITH (maksi single), ALIENATION/BRUECKWOOD HOSPITAL.
ESSENTIAL LOGIC
Skupino vodi bivša članica zasedb X-Ray specs in Stranglers, Laura Logic, ki igta saksofon, poleg tega pa Se poje. Skupina je posnela veliko ploščo BEAT RHYTHM NEWS in še cel kup malih plošč.
KIDIME
Elektronska skupina iz San Francisca, iz tnesta Re-sidentsov. Skupino sestavljajo Jojo Planteen - vokal, Peter Worrall - synthesiser, vokal, in Alan Brown -s^nthesiser, kitara, vokaL Poleg glasbe se veliko ukvar-jajo tudi z vizualno umetnostio. Izdali so malo ploščo MOTHER IS .. ./ISLAMATCC.
Poleg zgoraj navedenih Rough Trade distribuira tudi plošče nadednjih skupin: Stiff Little Fingers, The Pop Group, The Fall, James Bood Ulmer, Pere Ubu, Metal Urbain, Red Crayola, Scritti Politti, Josef K., Deutsch Americanische Freundschaft, Tuxedo Moon, The Residents, Anti-Pas-Bauhaus, Gang Of Four, Joy Division, The Paiasites Of The Western Worlds Chrome, Asak Maboul, Henry Cow, The Mekons, Plastic People Of the Universe, Soft Machine, celo vrsto plošč politično angažiranega reggae-ja, tei male plošče znanih punk skupin. Se naslov za informacije in plošče:
Rough Trade Records 137 Blenheim Crescent LondonW. 11 Great Britain
Marko V. Uršič
I
Marko Juvan:    O MLADINSKEM GLEDALIŠČU IN SMRAD OPERI
i.
Za uvod v kritično razmišljanje o najnovcjši predstavi Slovenskega mladinskega gledališča se mi zdi potrebno v nekaj bistvenih potezah opisati tisti del njegove miselne in izrazne poti, ki ga je privedla zadnji čas v središče kar najširše pozornosti. Še posebej lahko tQ postane ra-zvidno ravno ob SMRAD OPERI, ki odstopa od jedra gledaliških prizadevanj Mladinskega gledališča.
SMG je do zdaj uspelo, da predstave pod njegovo streho publika pričakuje in tudi dojema drugače, kot je havajena v gledaliških institucijah z abonmajsko po- . nudbo. SMG zna ustvariti Dogodek. Razlogi za to kaj-pada niso samo v dokaj spretnih in domiselnih rekla-mnih potezah, ki prekašajo ustaljeno prakso drugod, ieprav ravno te zadnji čas postajajo vse očitnejše, raz-sežnejše in morda celo že vsiljive.
Odločilno je prejkone to, da si je SMG med vsemi slo-/enskimi gledališkimi hišami edmo uspelo oblikovati jsvoj lasten obraz, svojo lastno poetiko. Prav po njej ga je mogoče razpoznati izmed ostalega gledališkega početja. Še večjo težo pa ima dejstvo, da poglavitne uprizoritve temeljijo v živem, aktualnem sosledju, v zavesti o idejni (itleološki) in estetski smiselnosti takšnega gledališča v koordinatah ne le slovenskega, ampak tudi jugoslovan-skega in svetovnega družbenega, političnega in kultur-nega prostora. Repertoarni načrt si torej ne zastavlja brezobveznega in zgolj tržno-pragmatičnega cilja v raz-novrstnih posameznih precistavah, ki naj bi zapolnile mesto v abonmajski ponudbi. Gledališču kot je SMG, zagotavljata »varnost« (tj. publiko) prav tveganje in pogum vztrajati nazavestnoizoblikovani esletski podia-gi. Dokaz zoper udobfli ovinek čez sitnosti z vsemi pri gledaliških hišah, ki vidijo edini izhod v aborunajskem sistemu.
Se nekaj je postalo očitno: SMG prevzema vlpgo, ki so jo nedavno unela eksperimentalna gledališča in ki io zdaj ne najbolj posrečeno išče Glej. Ni mogoče pr^ zreti, da v rezijah Jovanoviča, Rističa, Ercegove, Pi-pana in drugih potekajo najbolj celoviti in radikalni iskateljski poskusi in preskusi gledališkega izraza, pred-vsem njegovih razmerij do sporočilne vsebine in do estetskega, moralnega, idejnega in političnega stališča gledalca.
Poetiko Mladinskega gledališča sem ob sprotnih oce-inah že večkrat skušal opredeliti kot izrazni sinkretizem ansambelske igre. Kritika, ki v tem vidi nepotrebno raz-sipavanje s spektakularnostjo ali nekakšne zunanje učinke, ne zna ali noče brati gledališke predstave kot teksta, kot sporočilne soodvisnosti izraznih sredstev. ISinkretizem SMG izhaja iz zavedanja, da noben izrazni jelement ni idejno (ideološko), etično oziroma estetsko nevtralen. Svojo vrednost pa lahko tak element (npr. uporaba govorice množičnih medijev, dokumentari-stični citat) aktualizira šele v sinkretični strukturi pred-stave in s tem tudi razširja njen dojemalni, konotativni okvir. V svetu razjiovrstnih in gostih informacij, senza-cij, učinkov, se kažejo spektakelska in druga sredstva na estetskem ozadju produkcije SMG kot temeljna pot spoznavanja teatrskega sporočila. Elementi glasbe, rit-mike, giba, svetlobViih in zvočnih učinkov, množične komunikacije, joge, raznovrstnih igralskih siogov, pose-
bej pa njihova dramaturška (prevladuje neposredna, udarna, »filmska« dramaturgija, ko dve ali več energet-sko nabitih situacij brez prehoda, z vmesnim rezom, fragmentarno konfrontirata svoji notranji dinamiki) in mizanscenska organizacija (ki hoče prebiti okvir teksta predstave, prestopiti rampo, ki loči oder od publike), vse to je s svojo notranjo logiko motivirano v sporočilno enoto.
Le-ta pa v najambicioznejših predstavalT vednoskuša preseči omejitve, ki naj bi jih diktirala oznaka »mladin-sko«. Tematika se angažirano včlenja v pomembne in za vsakega gledalca vznemirljive probleme, ki ga oprede-Ijujejo kot psihosocialno bitje. Tako je npr. Martin Krpan problematiziral mit o konstituiranju slovenske nacionalne (samo)zavesti, Peržani so govorili o travmah poraženega imperializma, ki je stopil čez človeško mero, Missa in a minor je provokativno posegla v stalinsko usodo revolucije, Šuhu in leteča princesa je pravljica o vsakršnih manipulacijah, ki doletijo komaj rojeno bitje, Robinzon in človek Petek duhovito parabolično zariše meje osvajalne evropske civilizacije, Medejina otroka pa skušata transponirati tragični mit v meščanski vsak-dan in v stiskc odrinjenih otrok.
SMG pa je postalo tudi, in na to nikakor ne gre poza-biti, sredisče za gostovanja gledališko vznemirljivih in iskateljskih predstav. Vodstvo je izbiralo takšne, ki do-polnjujejo posebno fiziognomijo SMG in zarisujejoširsi geopolilični prostor, v katerem se dogaja sorodno gleda-lisko-idejno hotenje. Tako je npr. Rističeva predstava 1918 — Mirosiavu krleži uprizorila v slikovitem spek-taklu zadeve nacionalnih in političnih konfliktov v SHS, prednici današnje SFRJ, podobno je izzvenel tudi izzi-valni in duhovito sarkastični Šerbedžijev nastop z Ma-tvejevičevimi Pogovori s Krležo. Njegovi študentje so kasneje v sugestivni kolektivni govorici fizičnega teatra uprizorili izčiščene študije o norosti, ki jo proizvaja mo-derna »civilizacija koda«. Osvoboditev Skopja je bila pričevanje o kaotičnem in ideološko travmatičnem do-življanju razrednih, političnih in nacionalnih nasprotij v drugi vojni z vsem njenih zaostrenim nasiljem. Željko Vukmirica je obvladal avditorij s sproščeno in nepo-sredno humornostjo, a tudi cinično prizadetostjo ob problemih igralca, igre, njegovega šolanja in nastopanja na vsakršnih prizoriščih. Beograjsko Pozorište dvorište pa je bilo s svojim Ruzzantejem, z nebrzdano in fanta-stično-groteskno..., rabelaisovsko telesno domišljijo pravi izziv našemu molierovskerhu, formalističnemu in nedolžnemu pojmovanju komedije in komičnosti. Najbrž ni prehitra tudi domneva, da je SMG veliko pri-pomoglo h konstituiranju »vsejugoslovanskega« KPGT (Kazalište, pozorište, gledališče, teatar), ki se zdi ta čas najbolj prebojna možnost angažiranega, modernega in neinstitucionalnegagledališča. Ristič je v Jovanovičevih Karamazovih brez večje škode zreduciral drugi, pre-težno meščansko-melodramatični del. Z zanj značilno, že nekoliko šablonsko, a še vedno energetsko nabito dramaturgijo »filmskih« rezov in udarnih konfrontacij, se je osredotočil na veristično in zaradi izvrstnih igral-skih stvaritev prepričljivo uprizoritev družinskega, pri-vatnega življenja, v času, ki (še)ni dopuščal avtonomno-sti zasebnih, intimnih interesov, saj vanje vseskozi vdira
s tanjugovskimi novicami, parolami in revolucionarnimi pesmimi namesto večernih pravljic ali zaupnih pomen-kov itd. Šerbedžijeva in Krivokapiceva »prevzgoja srca« pa je nekaj najbolj presunljivega, kar je kdaj uspelo do-biti prostor v gledališču na tako asketski, tekstovno na videz enostavni osnovi. K.PGT je evropsko gledališče, ki ga zavezuje vprašanje komunizma kot odločilne poli-tične sile, njegovi ideološki razkoli in problemi pa se zdijo usoda današnjega človeka. Tu se navezuje na Mašo v a molu Mladinskega gledališča.
Toliko samo o nekaterih predstavah v SMG. Na račun poetike SMG seveda ni mogoče zanikati drugih in dru-gačnih možnosti modernega gledališča (kot se npr. na-kazuje v Jančarjevem Disidentu Arnožu). Je pa tudi res, da kljub temu, da takšno razumevanje in uprizarjanje sveta, da takšen način spoznavanja ni edino možen tip modernega gledališča, enako tehtne, aktualne in konti-nuitetno izoblikovane ahernative ta trenutek slovensko gledališče Mladinskemu gledališču ne more dati.
II.
Do zdaj smo pravzaprav opisali, kaj vse SMRAD OPERA Svetlane Makarovič in Dušana Jovanovica ni. SMRADOPERA je takoposvojigledališki kot posvoji sporočilni plati picpoceni projekt, kakorkoli gaže obr-neš. Reklama, ki naj bi bila v zvezi s predstavo — Do-godkom, je ob SM RAD OPERI doživela pravcato eska-lacijo. Izvlečki po raznih časopisih (nasedla je tudi Tri-buna), politično namigujoči plakati in drugo, vse j~ vzbujalo vsakršna pričakovanja; že v vsej tej komer-cialni avreoli se odraža ves zgolj formalni, zabavo fasci-nantni in perfekcionistični blišč same predstave. SMRAD OPERA bi s svojo razgibano koreografijo, z do konca uvežbano in natančnoskupinsko igro, s petjem na playback, z vsemi svojimi efekti, z izbrušeno govorno, gibalno navdušujočo groteskno, cinično, fantastično igro Nika Goršiča kot Smradka in morda še s čim vžgala celov komercialni konkurenci vvestendovskih musiclov. Toda mi jo gledamo s stališča pričakovanj in s stališča miselne ter gledališko inventivne angažiranosti dozdajš-njega prizadevanja Mladinskega gledališča. Tako se zdi SMRAD OPERA kljub svoji obrtni, komercialni zrelo-sti, kljub lemu, da je nekakšen tehničen dosežek za naše dostikrat diletantske komedijantske razmere, v celoti ponesrečen projekt.
Če je hotela Svetlana Makarovič napisati nekakšno kulturno-politično basen o domnevnih pohodih subkul-ture ali o čem vse še, bi ji ne skodilo poprej vsaj malo po-gledati izza svojih rožic, mačk In zelišč, saj sveta, o kate-rem skuša (?) kritično-satirično pisati, niti najmanj ne pozna od blizu, še manj pa obvlada njegova komplicira-na, predvsem politična razmerja. Politike in subkulture in ideologije se ne da neobvezno preigravati v dvoumni pravljici: idejni boj še zdaleč ni preprosto boj med »vo-njem in smradom«. Vsaka igra s temi rečmi — in same igre nikakor ne gre izključevat' — je hočeš nočeš ne-čemu za/ezana, je na nekaj oprta in opozarja na dolo-čeno avtorjevo (ideološko, etično) stališče. Igra, ki nav-dušuje, je igra, ki obvlada svet od znotraj.
Če za trenutek opustimo zavzeto resnobnost ideolo-gov in pogledamo izmuzljivo m nedorečeno (neizreče-
no) alegorično-satirično SMRAD OPERO kot speci-fični poetski svel, smo lahkoponovno razočarani. Delu manjka vsakršna motivacijska kompaktnosc, notranja logičnost in enovitost, sama metaforika je že utrujena in izrabljena, posega po najbližjih rešitvah, znanih iz Sna zelenjavne noči. Vendar pa tega besedila SMRAD OPERA s svojo gostobesednostjo, plehkostjo, utruja-jočim in le še mestoma duhovitejšim tavtološkim ponav-Ijanjem še zdaleč ne dosega.
Kar bi še nemara lahko »rešil« režiser, je Dušan Jova-novič dokončno zgrešil. S tem da je dal škrata Smradka obleči v punkerja in mu predpisal čisto določeno vede-nje, ki ga kaže kot na pot slaboumnega, samovšečnega, oblastniškega, nasilnega, iztirjenega in celo fašistoid-nega (!), je temu liku odvzel ambivalentno vlogo, ki si jo prizadeva nakazati gledališki list; prav tako pa je do punka izbral stališče, ki ni daleč od znanih pisarij v Ne-deljskem. Smradek torej v Jovanovičevi interpretaciji ni niti j»smrdljiva razsežnost našega okolja« (čeprav je scena Nika Matula tej možnosti še nekako naklonjena) niti »sublimiran izraz terorja smradovlade v našem nrav-stvenem, duhovnem, družbenem in kulturnem življe-nju« ali kaj drugega. Sploh pa je tudi za vse te predimen-zionirane in preambiciozne oznake, ki v Smradku vidijo celo »apokaliptično vizijo konca vsega, kar je resnično, pravično in lepo« (pozor vrednote!), ta škratovski lik s svojim tekstovnim okoljem le preneznaten, čeprav ni z njimi brez daijnje zveze.
Vendar pa SMRAD OPERA k!jub teniu noče obve-Ijati za protipunkovsko. Nikakor ne: Davor Rocco je spisa! glasbo, ki se z vsem možnim ozvočenjem Cankar-jevega doma trudi biti punkovska, poje pa tudi Neca • Falk. Zapurtk pagovorijošeopazni satirični poudarki in karikiranje dišeče strani. Cvetke še nasladno vdajo za-sublimirani želji po smradu in konvertitsko postanejo služabnice njegove osvajalne moči^ ki zajema celo (usmerjeno) šolstvo. Tu so seveda še buržuazni drogerij-ski izdelki, parfumi, šamponi, dišave (še najbolj domi-seln prizor!), nosilci funkcij kulture in tradicije (Antika skandira v heksametrih), ki hočejo red in se za ta del opi-rajo na oborožene gverilske, potem pa represivne sile. Zato konec smradu noče biti niti »pozitivna« niti »nega-tiviTa ulopija«, ampak oboje hkrati in z enako distanco. Med obe možnosti, med koncesije propunkovstvu in protipunkovstvu, pa se po vsej verjetnosti umešča tržni račun.
I udi po gledališki plati Jovanovič ni pokazal nič pro-dorno novega. PredstaVa je bila razkošno razkazovanje utečene, že šablonizirane formalne igre: težko bi našli kakšen prijem, ki ga Jovanovič ni že kdaj prej uporab'l, pa naj gre za koreografizirane prizore (delo Nade Koko-tovič), projekcije fotografij (Igor Antič) ali končno za svetlobne učinke s stroboskopsko lučjo in. za umetno meglo. Spektakla ni obvladoval noben koherenten, mi-selno izostren, konsekventen in radikalen sporočilni koncept, tako da je SMRAD OPERA razpadla na vrsto IV—showovskih točk.
Za Deklevovo Slo boeme se tudi SMRAD OPERI ni posrečiloinovativno ter prodorno vpeljati novegagleda-liškega žanra.
MARKOJUVAN
MARGINA: SAMOUPRAVNO SMUČANJE
Slavna slovenska televizija je na najlepši način pokazala svojim hvaležnim konsumentom, da se ne vključuje v vsej svpji (musku-larni in visceralni) polnosti v zahodnjaško (nadvse ,,komerciali-zirano" in ,,dekadentistično") logiko televizijskih oddaj.
Kot je znano zahodne televizijske mreže v najbolj napetih, srhljivih, spektakularnih in travmatizirajočih trenutkih prizor presekajo in pred gledalca uvržejo (oz. vrinejo) nič drugega kot leklamo: monstruozna (a nadvse domačna) logika kapitala pogolta meščanu še tisto — recimo temu — najbolj intimno drobtino spektakelske vsevednosti: njegovo penneabilno srečanje z grozo odloži z nezvedljivim trenutkom (reklamnega) zastanka, v katerem mehanizem reklame*zasanjanega gledalca (voyerja) interpelira v ,,pravega" subjekta, ki bo ,,zvedel" (npr. če je C. Gable poljubil brhkomladenko) le, če se bo odmaknil in se prepoznal kot tisti, ki mu je reklama ,,usojena".
Košček travme se morda ob tem tudi zaskoči.
Slovenska samoupravna televizijska distribucija se je na (posre-čen) način ujela v to logiko ob legendarnem in neogibnem smu-čarjenju: njen samoupravni obrat (in seveda njena socializirajoča deviacija od te zapadne logike) pa je bil v tem, da je bila reklama - integrirana v (za slovenski nacionalni klimax) razmeroma ,,mirnih"5 ,,nešokantnih", skratka ,,normalnih" prizorih (ne tako kot na Zahodu), ko naša zmaga ni bila več ogrožena in tako nam je lahko efektna reklama (iz domačih logov - ono pravo) spletla poglavar-sko perjanico iz peres, ki so zdrsnila (oz. dobila ,,kol med noge", kar kaže na neko specifično libidinalno ekonomijo belega cirkusa).
Tako je naša televizija ohranila in na najboljši način afirmirala svoje in naše geslo: za samoupravno informiranje.
GRACIAN VANEK
l
j
tlredništvo in sodelavcl Casopisa za krltiko znanostf, Mladine, Radia študent in Tribune pripravljajo po-sebno številko o Pcljski
V obsežnem zvezku bodo objavljeni številni doku-menti poljskega revolucionarnega procesa in družbene krize, opremljeni z izvirnimi prispevki naših sodelav-cev.
Kaj sta rekla Marx  in Engels o Poljakih in njihovih .okupatorjih? /iZakaj je Poljska revolucionarna tudf v dvajsetem stolet-
j se je zgodilo v letih 1956 in 1970? Kakšna je vloga inteligence v poljskih dogodkih? Kaj je Lech resnično rekel? Zakaj smo tudi mi udeleženci v poljski krizi? Zakaj danes ni mogoče biti socialist, ne da bi bil tudf Poljak?
številka bo izšla v februarju, njena redakcija pa se za-ključuje z današnjim mitingom solidarnosti. Številko tf morate nabaviti, če želite na vprašanja odgovorit! saml. Naročila po$liltena naslov Trihuna.Xena zbornlka i« 100.00 din.JJPfl
r
OB    DESETI    OBLETNICI    ŠTUDENTSKEGA    GIBANJA/ 1971-1981/
Ob deseti obletnici študentskega gibania na ljubljanski univerzi je snažilka Filozofske fakultete prepovedala kaditi v predavalnicah in s tem je bila izničena še ena pridobitev študentske revolucije. Od nje razen asfalta na Aškerčevi cesti ni ostalo skoraj nič drugega, zato pa bo Tribuna pripravila slavnostno komemoracijo, katere se bodo udeležili bivši revolucionarji. Udeležencem revolucionarnih dogodkov bodo podeljena najvišja priznanja, najbolj zaslužni pa bodo prejeli Veliki srebrni pepelnik z zlatimi čiki. Ker je delavski razred rekel že svoje, bomo mi potrdili njegove odločitve.
TPA-10282-3z .___________                                        J
r
TRIBUNA                                 i
Časopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani Izdaja UK ZSMS Ljubljana Trg osvoboditve 1/11, soba 86; 61000 Ljubljana Tel.; (061)214372
UREDNIŠTVO: Mitja Maruško - glavni in odgovorni urednik, Mladen Švarc
— v.d. urednika za teorijo, Milan Balažic in Ivo Gutič — univerza, Milan
Balažic — mednarodni odnosi, Dušan Turk — naravoslovje, Marcel Štefančič,
junior —  kultura,  Marjetka Šušteršič — lektoriranje, Mojca Dobnikar —
tajnica uredništva, France Baraga - distribucija. STALNI SODELAVCI-.
Suzana  Ramšak,  Andreja Potokar, Marko  Uršič,  Andrej   Rozman, Sašo
Ostan,  Miha Javornik, Bruno Nidnik, Tone Berčič, Simona Suhadolnik,
Franjo Josip, Evellna Starič—Černe, Oarja Mihalič, Pavle Bračko, Gracian
Vanek.
IZDAJATEUSKI SVET: Jože Petrovčič - predsednjk, Bojan Klenovšek,
Pritnož Hainz, Mile Šetinc, Silvin Lesnik, Samo Hribar, Tomaž Krašovec,
Milan Balažic, Dušan Turk, Mitja Marujko.
URADNE URE UREDNISTVA so vsakdan od 10. do 12. ure.
DEŽURSTVA UREDNIŠTEV: TOREK - naravoslovje, mednarodni odnosi,
SREDA - Univerza, distribucija, ČETRTEK - teorija, kultura, distribucija,
PETEK — univerza.                                                                S
CELOLETNA NAROČNINA za dijake in študente 75,00 din, za ostaie posa-
meznike 100,00 din, za instltucije 150,00 din. Naročnino nakažfte na UK
ZSMS  Ljubijana,  Trg osvobodftve  1, žiro račun  50101-678-47303, z
obveznim prlpisom ,,za Tribuno", na naslov uredništva pa pošljite svoj polni
naslov.
TISK:   Tiskarna   Ljudske  pravice v   Ljubijani,  priprava:   IBM   Dnevnik.
Oproščenl temeljnega davka na promet po sklepu št. 421-1/70, z dne 22
ianuarja 1973.
LIKOVNA &TEHNIČNA OPREMA:  M.H.
Naročam Komunistični manifest v stripu.
Cena je 60,00 din. Ob povzetju bom plačal tudi poštnino.
Ime in priimek
Naslov
PISMO UREDNIŠTVU
Tam na zadnji strani torkovega Dela z dne 9. februarja 1982 sem našel zanimiv članek o enotnem davčnem nadzoru. Kaže namreč, da je doslej davčna poiitika v Vašem glavnem mestu slonela na bolnih osnovah, saj jo je treba ,,postaviti na zdrave". To bi bflo mogoče ,,učin-kovito uresničiti z ustanovitvijo enotne mestne inšpekcijske službe, (v okviru mestnih inšpekcij-skih služb); ta bi nadomestila inšpektorje, ki zdaj delajo v okviru občinskih davčnih služb."
Ker poznam visok teoretski nivo člankov, objavljenih v Tribuni, predlagam uredništvu, da se javi na natečaj za prevzem znanstveno razis-kovalnega projekta, v katerem naj ,,znanstveno raziskovalne ustanove, ki bi jim lahko . zaupali, poiščejo in predlagajo sodoben iii učinkovit recept za delo bodoče mestne davčne in^pek-cije." Ta natečaj bo zagotovo objavljen zaradi interesa, da se najde resnično najustreznejšo rešitev. Osnovne napotke o zdravih osnovah lahko najdete v zadnjem odstavku citiranega članka, ker ,,bo treba še razčistiti nekatera vprašanja, s katerimi smo predolgo odlašall Denimo, natančno opredeliti, kaj je vikend hiša oziroma stanovanje ter kaj so luksuzni predmeti (pri tem je potrebno upoštevati ustaljeno življenjsko raven in način življenja) in jih pri-merno obdavčiti." Za te, ki se vozijo na kolesfli, je prav gotovo iuksuz peljati se v lastnem avtomobilu, medtem ko presedlanje iz lastnega mercedesa na lastnega fička pomeni globok padec življenjske ravni. Tistfli, ki nimajo lastne-ga prevoznega sredstva, pa se kljub temu vozijo v mercedesih, pa nova davčna politika tako ne bo prizadela.
Franjo Josip
OB DNEVU KULTURE
OB DNEVU KULTURE
Tudi oni so med našimi naročniki
Šladming, 7. 2. 1982 (TPA - Tribuna Press Agency) Kakor mi pričakujemo njihovih najnovejših uspehov, tako oni nestrpno pričakujejo nainovejšo številko Tribune, kajti uredništvo Tnbune je na svoji izredni seji, takoj po Bojanovem drugem teku, sprejelo sklep, da bo Bojanu in Borisu za njun transčloveški heroizem in nadvse borbeno dejstvovanje podelilo enoletno naročnino super časopisa ,,Tribuna""
Socializem in samoupravna telesna kultura si bratsko podajata dlani v skupnem teku po belih smučinah med modro rdečimi vratci.
Stcinar livalc
COSPOSTVO
I Naročam knjigo Steinaria Kvaleja: Izpiti in gospostvo. Kupnino v visini 75,00 din in stroške poštnine bom p< I ravnai(a) ob prejemu pošiljke
Ime in priimek
Naslov
Naročam plakat Lenin na Rdečem trgu.
Kupnino v višini 30,00 din bom poravnal(a) ob prejemu
olakata. Dodal(a) bom tudi stroške poštnine.
ime in priimek
Naslov
Prodajalci, nabavili smo raznašalsko mehanizacijo.
Prodajati Tribuno je dobro plačani užitek. Od prodanega izvoda zaslužiš 4,00 din, lahko pa tudi 5,00, če jih prodaš več kot 200 izvodov. Tribuna izhaja štirinajst dnevno.
Pridite na dan izida številke v prostore uredništva.
Naročam Casopis za kritiko znanosti na naslov Naročnina za letnik 1981 je 200,00 din.