zagoriška ulica 25 si-1291 škofljica 191-212 Ana Božič ZAIMENSKA IN OBČNO- LASTNOIMENSKA ZAMENJAVA PRI USVAJANJU PRVEGA JEZIKA 192 izvirni znanstveni članek 159.946.3-053.4:81'37 ::POVZETEK Otrokovi zamenjavi, raba zaimka ti namesto jaz za izražanje prve osebe (ter ustrezna menjava osebnih glagolskih oblik) in raba materinega lastnega imena Ana namesto običajne rabe občnega imena mama, sta se pojavili v drugem letu otrokove starosti in izzveneli pred starostjo tri leta in pol. Tako zaimek ti za prvo- osebno nanašanje kot tudi ime ana, ki ga je otrok pri starosti tri leta občasno upo- rabljal tudi kot občno ime, tj. sinonimno besedi mama, sta bila pri tej starosti omejena na osebkovo vlogo oz. zvalniški pristavek in s tem na imenovalniško obli- ko kot neke vrste okamenini. Raba zaimka ti za izražanje prve osebe je imela vlo- go izražanja posebne distance do potencialne resničnosti ubesedenih otrokovih dejanj, ravno nasprotno pa je z rabo lastnega imena namesto ustreznega občnega otrok morda izražal bližino do poimenovane osebe. Na obe zamenjavi je po- membno vplivala precejšnja prevlada diadne komunikacije med otrokom in nje- govo materjo, določen vpliv na pojav obeh zamenjav pa imajo tudi fonetične, slovnične in pragmatične lastnosti slovenskega jezika. Ključne besede: razvoj otroškega govora, zaimenske zamenjave, poobčnoimenjenje/apelativizacija, pomenoslovje, nanašanje/referiranje, diadna komunikacija, okamenina ABSTRACT PRONOUN AND COMMON-PROPER NAME REVERSAL IN FIRST LANGUAGE ACQUISITION Child’s reversals, pronoun reversal (You for I) for expressing himself (and adequate rever- sal of verb forms marked for person etc.) and the use of his mother’s proper name Ana in- stead of the use of common name mother/mummy, appeared in his second year of life and disappeared before reaching three years and a half. The pronoun You for self-reference and the name ana, which the child occasionally used it as common name synonymously with the name mother/mummy at his age of three, were at this age restricted to subject or to vocative use and so to the nominative form as some sort of a frozen form. Use of the pro- noun You for expressing himself was in function of expressing special distance to potential reality of the child’s actions and on the contrary with the use of proper name instead of the adequate common name the child perhaps expressed closeness to the named person. Consid- erable supremacy of dyadic type of communication between the child and his mother was important for the occurrence of both reversals. Nevertheless, we also consider certain influ- ence of the phonetical, grammatical and pragmatic features of the Slovene language. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 191-212 ana božič 193 Key words: child language development, pronoun reversal, appellativisation, semantics, reference, dyadic communication, frozen form ::UVOD1 Pri obravnavanem otroku2 je bilo v obdobju njegovega usvajanja jezika pred sta- rostjo tri leta opaziti dva izjemno redka jezikovna pojava. V otrokovem govoru so bile namreč poleg številnih, v času dokaj obstojnih in sistematično rabljenih fono- loških procesov, s katerimi lahko opišemo govorno artikulacijo in fonološki sistem, opažene tudi posebnosti pri izražanju pomena.3 Po interpretaciji Goddarda, enega danes vodilnih predstavnikov jezikovne teorije naravnega semantičnega (pomen- skega) metajezika (natural semantic metalanguage/NSM), ki temelji predvsem na empiričnih raziskavah različnih jezikov sveta, je ključ za pojasnjevanje večine jezi- kovnih fenomenov, razen fonetičnih in fonoloških, prav pomen (Goddard, 2010: 459). Goddard prav pomenu pripisuje vlogo mostu med jezikom in kognicijo in med jezikom in kulturo, ločevanju in analiziranju jezika po ravninah (skladnja, morfologija, pomenoslovje, pragmatika) pa ne pripisuje veliko smisla. Empirično ugotovljenih semantičnih, tj. pomenskih prvin, ki naj bi bile kot po- meni leksikalnih enot (besed, morfemov ali frazemov) univerzalno prisotne v vseh jezikih, je do sedaj potrjenih le dokaj majhno število.4 Med njimi sta »v prvi vrsti« JAZ in TI (v skupini poimenovanja predmetnosti so le še NEKDO, NEKAJ, ČLO- VEK in TELO). In ena od posebnosti izražanja pomena pri omenjenem otroku je neustrezna raba zaimka ti oz. neustrezno poimenovanje sebe kot govorečega – na- mesto prvoosebnega zaimka jaz otrok uporablja drugoosebni zaimek ti. Druga zgo- raj napovedana posebnost pa je prvi enaka, in sicer v smislu otrokove jezikovne pro- dukcije: JAZ nisem [jaz] in TI MAMA nisi [mama]; pri čemer se TI nanaša na nje- govo mamo, ki je njegov najpogostejši sogovornik oz. naslovljenec. Toda zamenjavi sta si podobni le v tem poenostavljenem pogledu, otrok ju namreč producira na na- 1 Pričujoči članek je nastal na podlagi raziskovalnega dela, ki ga je avtorica v letih 2015–2016 opravila v okviru magistrskega študijskega programa Lingvistika govora in teorija družbene komunikacije na AMEU, ISH (Alma Mater Europaea, Institutum Studiorum Humanitatis – Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana). 2 Obravnavan je otrok avtorice pričujočega članka. 3 Za ilustracijo otrokove artikulacijske govorne produkcije in kot formalno podobnost formulam, ki sledijo v nadaljevanju besedila, naj omenim otrokovo izjavo pri prvem obisku pri logopedinji. Ko ga je le-ta izzvala, da naj za njo ponovi besedo lokomotiva v ustrezni, polni obliki, in ne tako kot jo je sam okrnjeno produciral – [tiva], je jezno in užaljeno odgovoril: »Ne, to ni lokomotiva!«. To trditev bi lahko zapisali tudi kot: LOKOMOTIVA ni [lokomotiva]. 4 V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Anna Wierzbicka, začetnica teorije NSM, prepoznala le 14 univerzalnih besednih pomenskih prvin. S kasnejšimi raziskavami tudi drugih jezikoslovcev NSM se je število do danes (oz. že leta 2014) povzpelo do (le/že) 65. Poleg leksikona so v sklopu NSM prepoznane tudi slovnične univerzalije povezovanja oz. uporabe pomenov. O tem Goddard, C. (2016): Semantic primes, Griffith University. Povzeto 2. marca 2016 s strani https://www.griffith.edu.au/humanities-languages/school-languages-linguistics/research/ natural-semantic-metalanguage-homepage/what-is-nsm/semantic-primes. zaimenska in občno-lastnoimenska zamenjava pri usvajanju prvega jezika 194 slednji način: JAZ sem [ti] in TI si [ana]; Ana je sicer lastno ime njegove mame. Druga posebnost otrokovega jezika je torej zamenjava občnega imena z lastnim, osebna lastna imena pa naj bi bila prav tako univerzalen fenomen. Že uvodoma je primerno omeniti, da je omenjeni otrok po uvedbi zamenjave mama > Ana v svoji jezikovni rabi besedo Ana sprva uporabljal le pri nanašanju na svojo mamo, sčasoma pa jo je začel uporabljati kot navadno občno ime za (denota- tivni) pomen MAMA, torej ne Ana, temveč ana. S tem je tudi razmerje med izra- zoma ti in ana precej drugačno. Ko je otrok v prehodnem obdobju poleg zaimka ti pri izražanju sebe uporabljal tudi zaimek jaz in tako usvajal ustrezno rabo drugoo- sebnega zaimka, je besedi ti in ana morda interpretiral takole: (če) je [ti] lahko KDORKOLI OGOVORJEN, je [ana] lahko KATERAKOLI MAMA. ::POMEN IN REFERENCA OSEBNIH LASTNIH IMEN IN ZAIMKOV JAZ IN TI Jezikovna znamenja združujejo tri lastnosti: izrazno podobo (glasovno ali pisno), nanosnika oz. referenta (dejanska zunajjezikovna obstoječa stvarnost ali pojem) in pomen (Toporišič, 1992: 121, 192, 252). Besede (leksemi) kot slovarske enote ima- jo z vidika pomena obvezno kategorialni (tj. besednovrstni pomen, ki se povezuje s stavčnočlensko vlogo) in denotativni pomen (lastnost besed, ki opozarja na odno- sno predmetnost oz. pojmovnost), potencialno pa imajo tudi konotativni pomen (subjektivni vidik s prvinami čustvenosti, kronološkosti in zvrstne stilnosti) (Žele, 2001: 55–56). Že Mill je opozoril, da lastna imena nimajo konotativnega pomena, tj., da ne implicirajo lastnosti (Mill, 1943, cit. po Reimer, 2006: 137).5 Glede po- menske razsežnosti so tako zaimki kot tudi lastna imena pravzaprav tudi denotativ- no (skoraj) prazni, kot vse druge polnopomenske besede pa imajo svojega referenta (Saxena, 2006: 131; Hanks, 2006: 134). Osebna lastna imena (individualna lastna imena ljudi) so najbolj tipična oblika lastnih imen (Lehrer, 2006: 141); pri lastnoimenskih poimenovanjih individualnih živali, pojmov ali stvari gre le za neke vrste personifikacijo, prav personifikacija go- vorečega (tvorca sporočila) oz. ogovorjenega (naslovnika sporočila) pa je potrebna tudi v primerih govornih dejanj z nečloveškimi udeleženci (prva in druga slovnična oseba v pogovoru z/med igračami, v živalskih pravljicah ipd.). Če se omejimo na edninska prvo- in drugoosebni zaimek (jaz, ti), tudi le-ta dva tako kot osebna lastna imena neposredno označujeta človeške (ali personificirane) individuume.6 Lastno ime je po Kripkeju »samo ›nalepka‹ na nosilcu imena; nima spoznavne vse- bine, referira pa zaradi vzročne verige med uvedbo imena in njihovimi kasnejšimi ra- bami« (Šuster, 2000: 127). Teorijo reference togih označevalcev oz. neposrednih re- ferencialnih izrazov je Kripke (najprej) razširil tudi na indeksale in demonstrative 5 Mill, J. S. (1943): A system of logic, London: Longman. 6 Prav tam, str. 141. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 191-212 ana božič 195 (npr. jaz, tukaj, zdaj, to): »jaz /…/ v vsakem možnem svetu označuje isto stvar – tiste- ga, ki to besedo izreka v dejanskem svetu«.7 Tudi Anderson lastna imena, označena kot nedeiktični vir primarne identifikacije, v univerzalnem sistemu skladenjskih ka- tegorij skupaj z zaimki in (določnimi in nedoločnimi) členi poimenuje determina- tivi (Anderson, 2003, cit. po Hanks, 2006: 134).8 Edina razlika med osebnimi la- stnimi imeni in zaimkoma jaz in ti je torej to, da je pri lastnih imenih označeni in- dividuum nezamenljiv in stalen (čeprav sam po sebi spremenljiv), zaimki pa sami po sebi referenta sploh nimajo, njihova referenca je namreč odvisna konteksta. Kasneje je Kripke svojo teorijo reference togih označevalcev razširil tudi na občna imena (substance, naravne vrste, fizikalne količine ...). Podlaga temu, da je neko ime togi označevalec, je po Kripkeju znanstvena definicija bistvenih lastnosti referenta (Šuster, 2000: 130). Tako razumevanje se npr. sklada tudi z dogovorjenim pisanjem latinskih ali polatinjenih imen živalskih in rastlinskih vrst pri mednarodnih naravo- slovnih poimenovanjih ali s pisanjem imen za kemijske elemente z veliko začetnico, kar je v pravopisu marsikaterega jezika, ki loči velike in male črke, sicer značilno pred- vsem za lastna imena.9 Pri tem filozofskem stališču gre za širjenje razumevanja indivi- dualnosti lastnoimenskega poimenovanja s stvarnih individuumov na nestvarne in pojmovne posameznosti, poimenovane z enoznačno strokovno terminologijo. S stališča otroka, ki znanstvenih dognanj in definicij seveda še ne pozna ter po- sledično tudi ne terminološkosti določenih jezikovnih znakov, kaj šele pravopisnih pravil, občna imena ne morejo biti togi označevalci. Togi označevalci so za otroka lahko predvsem lastna imena, pa še le-ta otrok lahko razume kot občna in jim tako poleg kategorialnega pripisuje tudi denotativni (in potencialno konotativni) po- men, če z izrazno podobo (npr. z visoko stopnjo razlikovanja med lastnimi in obč- nimi imeni na slovnični ravni), pragmatično rabo (npr. s pogosto rabo lastnih imen, stavčnočlensko ali v pristavkih10) in otroku dostopno zunajjezikovno predmetno- stjo (vsaj en primerljiv referent, ki ni označen z istim jezikovnim izrazom) individu- alno nanašanje ni dovolj jasno podprto. Prav tako je tudi otrokovo razumevanje na- našanja (in (ne)pomena) zaimkov jaz in ti kot deiktov za govorečega in ogovorjene- ga (in ne npr. kot dveh lastnih ali občnih imen) pogojeno z jezikom okolja, torej z izrazno podobo (npr. s stopnjo obvezne izraženosti, (ne)obstojem in pogostostjo va- 7 Prav tam, str. 130. 8 Anderson, J. M. (2003): »On the structure of names.« V: Folia Linguistica, 37, str. 347–398. 9 Pisanje neprvih besed v povedi z veliko začetnico je po slovenskem pravopisu mogoče tudi pri izrazih posebnega razmerja ali spoštovanja. Najpogosteje so tako rabljeni oz. zapisani prav osebni (in svojilni) zaimki za ogovorjeno osebo (npr. v pismih in protokolarnih ogovorih): Ti, Vidva/Vedve, Vi/Ve, Oni (pri onikanju), Tvoj, Vajin, Vaš; kar velja za vse sklone (npr. Tebe, z Vami, Vajinemu) in tudi za naslonske oblike (Te). Pomenljivo primerljivo osebnim lastnim imenom (in manj primerljivo npr. imenom prebivalcev, npr. pripadnikov narodov) je »/m/nožinske oblike osebnih in svojilnih zaimkov za drugo osebo /…/ bolj priporočljivo pisati z veliko, kadar gre za vikanje, manj pa takrat, kadar ogovarjamo kolektiv, npr. v uradnih pismih odborom, komisijam.« Povzeto in citirano po: Toporišič, J., idr. (2001): Slovenski pravopis, Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, str. 16–17. 10 Pristavek je »pomensko drugo poimenovanje nanosnika (referenta)«, tako Toporišič, J. (1992): Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 228. zaimenska in občno-lastnoimenska zamenjava pri usvajanju prvega jezika 196 riantnih zaimenskih oblik)11 in pragmatično rabo (npr. pogostost rabe lastnih imen, stavčnočlensko ali v pristavkih), ter z otroku dostopno zunajjezikovno predmetno- stjo (npr. otrokova možnost opazovanja tuje komunikacije, ko je referent zaimka ti nekdo drug in ne on sam). ::Univerzalnost obstoja jezikovnega izražanja prve in druge slovnične osebe ter univerzalnost obstoja lastnih imen Na podlagi velike podobnosti na eni strani lastnih imen oz. med njimi še toliko bolj osebnih lastnih imen ter na drugi strani zaimkov oz. med njimi še toliko bolj edninskega prvo- in drugoosebnega zaimka, bi bilo pričakovati, da je tudi kategori- ja lastnih imen univerzalna, tako kot to velja za JAZ in TI (o tem že v uvodu). Ta- kšno je pravzaprav splošno prepričanje tudi med jezikoslovci (Lehrer, 2006: 141), toda antropološko raziskovanje je našlo izjemo. V jeziku ljudstva Navaho osebna la- stna imena niso togi označevalci, individuume se identificira z opisi njihovih lastno- sti, ti opisi pa so diahrono in sinhrono spremenljivi (Shanker, 2001: 493). Antropološke raziskave so odkrile, da prav tako ni univerzalno, da je otrok, preden sam spregovori, sam ogovorjen s TI. V kulturi Kaluli namreč z otrokom, dokler le-ta sam ne spregovori dveh ključnih besed: mama in dojka (tj. približno do otrokove sta- rosti enega leta in pol (1;6)12), odrasli nimajo neposredne besedne jezikovne interak- cije, izjema pa je prav zvalniška raba njegovega osebnega lastnega imena (Ochs in Schieffelin, 1984, cit. po Oshima-Takane, Goodz in Derevensky, 1996: 632).13 Po- dobno imajo v tej kulturi poseben status prav lastna imena, otroke kasneje namreč stalno vzpodbujajo, da bi se naučili velikega števila osebnih imen (Schieffelin, 1985, cit. po Jaswal in Markman, 2001: 783).14 Toda eksperimenti dokazujejo, da neposre- dno učenje pri dve ali tri leta starih otrocih nima nič večjega učinka kot posredno pri- dobivanje informacij o lastnih imenih (Jaswal in Markman, 2001: 786). ::ZAIMKOVNE ZAMENJAVE PRI OTROCIH Nekateri otroci sprva sploh ne uporabljajo zaimkov, namesto njih uporabljajo pol- nopomenska občna imena in lastna imena ali se poimenovanju vršilca dejanja oz. no- 11 Poleg osnovnih osebnih (in povratnega) zaimka slovenščina pozna tudi naslonske oblike (mogoče so za rodilnik, dajalnik in tožilnik, npr. me, te; mi, ti; me, te (si, se)), ki so za razliko od osnovnih nenaglašene in krajše ter zanje velja obvezna stavčna stava; ter navezne oblike, ki so prav tako krajše, a naglašene, vendar so med naveznimi oblikami pogostejše tiste parne variante z naglasom na vsebujočem enozložnem predlogu (mogoče so le za tožilnik, npr. name, na mé; nate, na té (nase, na sé); vame, v mé …). 12 Zapis otrokove starosti v letih in mesecih z vmesnim stičnim podpičjem. 13 Ochs, E. & Schieffelin, B. B. (1984): »Language acquisition and socialization: Three developmental stories and their implications.« V: Schmeder, R. A. & LeVine, R. A. (ur.): Culture theory: Essays on mind, self and emotion, Cambridge: Cambridge University Press, str. 276–322. 14 Schieffelin, B. (1985): »The acquisition of Kaluli.« V: Slobin, D. I. (ur.): The cross-linguistic study of language acquisition: Vol. 1. The data, Erlbaum: Hillsdale, NJ, str. 525–593. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 191-212 ana božič 197 silca stanja v veliki meri izognejo, sploh če izraženost npr. osebka v jeziku, ki ga usva- jajo ni obvezna (Dobrova, 1999: 293–294). Za slovenščino sicer res velja, da je izraža- nje osebka neobvezno – toda slovnične kategorije oseba, število in v zloženih oblikah glagola tudi spol so zaradi ujemanja osebka in povedka obvezno izražene vsaj z oseb- no obliko glagola v povedku (oseba iz glagola ni razvidna le v pogojniku). Osebni zaimki se v otrokovem govoru pojavijo do konca drugega leta starosti (2;0); pred osebnimi se pojavijo kazalni, prej se pojavijo osnovne polne oblike kot naslonske, najprej se pojavijo edninski zaimki (Rozendaal, 2008: 66–69). Ustrezna raba osebnega zaimka za prvo osebo se pojavi pred ustrezno rabo osebnega zaimka za drugo osebo, enak vrstni red je tudi pri svojilnih zaimkih (Oshima-Takane, Go- odz in Derevensky, 1996: 630–631). Ko se zaimki v otrokovem govoru pojavijo, so pogosto rabljeni neustrezno, le pri redkih normalno razvitih posameznikih pa se ne- ustrezna raba obdrži dalj časa. Zaimenske zamenjave prve in druge slovnične osebe npr. so pogoste pri avtističnih otrocih, pa tudi slepih in naglušnih (Evans in De- muth, 2012: 163). Z raziskavami usvajanja jezika pri humanoidnih robotih so ugo- tovili, da pomanjkanje vidno zaznanih informacij avtomatsko povzroči razumeva- nje drugoosebnega zaimka kot svoje osebno lastno ime (Gold in Scassellati, 2006: [1]). Zaimenske zamenjave so pogostejše tudi pri jezikovnorazvojno naprednih otrocih, le-ti se namreč uporabi osebnih zaimkov pri nizki starosti ne izogibajo, če- prav njihove rabe zaradi kognitivne nedozorelosti še ne morejo obvladati (Dale in Crain-Thoreson, 1993, cit. po Evans in Demuth, 2012: 165).15 Pri tem najpogoste- je neustrezno posplošijo prav drugoosebni zaimek, saj le-tega najpogosteje slišijo. V literaturi je najti kar nekaj obravnav dalj časa obstojnih zaimkovnih zamenjav pri otrocih, katerih govor se sicer tipično ali celo napredno razvija. Identificirani so bili štir- je vzroki za težave, ki jih otroku postavlja usvajanje zaimkov: 1) deiktična jezikovna zna- menja so v jeziku posebna in v primeru slovnične nezaznamovanosti težko prepoznav- na; 2) otroci zaradi svoje visoke stopnje spoznavne egocentričnosti težko razumejo raz- merje med govornimi vlogami in zaimki; 3) komunikacija, ki ji otrok lahko prisostvuje, za razumevanje rabe zaimkov predvsem drugoosebnega ni zadostna; 4) zelo visoka po- gostost zaimkov oz. izražanja slovnične osebe (tudi števila in spola) v vsakdanjem jeziku otroku predstavlja neobvladljivo nalogo, saj sprva še nima razvitih kognitivnih sposob- nosti, ki bi omogočale ustrezno rabo zaimkov (Evans in Demuth, 2012: 164). Navedene težave normalno razviti otroci premostijo do približno tretjega leta sta- rosti. Iz literature je sklepati, da to ne velja le za angleščino, ki je jezik večine otrok, ka- terih zaimenske zamenjave so bile v literaturi obravnavane (ta starostna meja velja npr. tudi za francoščino (Morgenstern, 2012: 65, 71), ukrajinščino (Chumak-Horbatsch, 2003: 57–76)). Pri tej starosti so otroci kognitivno že dovolj razviti, da premostijo dva od navedenih štirih vzrokov (navedena pod številkama 2 in 4). Do starosti treh let je izločen tudi tretji možen vzrok zaimenskih zamenjav, saj je (normalno razvit) otrok 15 Dale, P. S. & Crain-Thoreson, C. (1993): »Pronoun reversals: who, when, and why?.« V: Journal of child language, 20 (3), str. 573–589. zaimenska in občno-lastnoimenska zamenjava pri usvajanju prvega jezika 198 navadno že pogosteje v družbi, ki mu omogoča tudi spremljanje njemu zanimive in razumljive komunikacije, v katero sam ni vključen. Le z opazovanjem tuje komunika- cije namreč lahko sprevidi deiktično naravo zaimkov in jo poveže z menjavo govornih vlog. Dokazano je, da z namenskim postavljanjem v večjo družbo otroku usvajanje za- imkov olajšamo (Oshima-Takane, Goodz in Derevensky, 1996: 623). Vloga opazova- nja zanimive in razumljive tuje komunikacije se kaže tudi v tem, da so zaimenske za- menjave opažene le pri prvorojencih oz. edincih oz. da se razvoj govora pri drugoro- jencih od razvoja govora prvorojencev razlikuje le v usvajanju zaimkov (drugorojen- cih ustrezno rabo zaimkov usvojijo pri nižji starosti).16 Z večanjem znanja konkretnega jezika se manjša tudi vpliv prvega dejavnika, tj. prepoznavnosti zunanje podobe jezikovnih znakov, ki se nanašajo na osebo. Ker se ta prepoznavnost od jezika do jezika razlikuje, je od jezika odvisno, kako hitro je mogoče ta vpliv preseči. Vpliv slovnice jezika je tako možen razlog za ohranjanje za- imkovnih zamenjav tudi do tretjega leta, kakor je npr. poročano za primer otroka, ki usvaja ukrajinski jezik (Chumak-Horbatsch, 2003: 65, 69). Starost, pri kateri za- imenske zamenjave izzvenijo, je tudi pri primeru dveh francosko govorečih otrok nekoliko višja (2;7) (Morgenstern, 2012: 65), kot je ugotovljena v primeru angle- ško govorečih otrok (2;4) (Evans in Demuth, 2012: 163, 177). V povezavi z zgoraj navedenimi štirimi možnimi razlogi za pojav zaimenskih za- menjav (jaz/ti) so bile postavljene različne s konkretnimi primeri bolj ali manj po- trjene hipoteze. Prva je bila postavljena hipoteza, ki naj bi veljala predvsem za avti- stične otroke: zaradi primanjkljajev na pragmatičnem in socialnem jezikovnem po- dročju prihaja do takojšnjega ali kasnejšega (dobesednega) ponavljanja slišanega, tudi zaimkov (t. i. nereferencialna imitacija slišanega) (Bartak in Rutter, 1974; Pri- zant in Rydell, 1984, oboje cit. po Evans in Demuth, 2012: 167).17 Po drugi hipo- tezi otrok zaradi premalo razvitega kognitivnega sistema zaimkom pripisuje nespre- menljivo referenco (zaimek pojmuje kot lastno ime: Ti za otroka in Jaz za mamo) (Clark, 1978, cit. po Evans in Demuth, 2012: 168)18 – t. i. pomenska zmeda (Oshi- ma-Takane, 1992, cit. po Evans in Demuth, 2012: 168),19 ali pa zaimek posplošu- je na občno ime za skupino ljudi (npr. ti za otroke, jaz za odrasle) (Charney, 1980, cit. po Evans in Demuth, 2012: 168)20. Tretja hipoteza v neobveznih zaimenskih za- 16 Prav tam, str. 631. 17 Bartak, L. & Rutter, M. (1974): »The use of personal pronouns by autistic children.« V: Journal of autism and childhood schizophrenia, 4, str. 217–22. Prizant, B. M. & Rydell, P. J. (1984): »Analysis of functions of delayed echolalia in autistic children.« V: Journal of speech and hearing research, 27, str. 183–92. 18 Clark, E. V. (1978): »From gesture to word: On the natural history of deixis in language acquisition.« V: Bruner, J. S. & Garton, A. (ur.): Human growth and development: Wolfson College lectures, 1976, Oxford: Oxford University Press, str. 85–120. 19 Oshima-Takane, Y. (1992): »Analysis of pronominal errors: A case study.« V: Journal of child language, 19, str. 111–31. 20 Charney, R. (1980): »Speech roles and the development of personal pronouns.« V: Journal of child language, 7, str. 509–528. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 191-212 ana božič 199 menjavah vidi možnost za izražanje različnih perspektiv (t. i. večfunkcionalnost za- imkovne rabe) (Chiat, 1982, cit. po Evans in Demuth, 2012: 169).21 Četrta hipo- teza poudarja, da so zaimenske zamenjave lahko pogostejše v kompleksno zgrajenih povedih (oteženo procesiranje zaimkov v primerih kompleksnosti) (Dale in Crain- -Thoreson, 1993, cit. po Evans in Demuth, 2012: 170).22 ::RAZLIKOVANJE MED OBČNIMI IN LASTNIMI IMENI PRI OTROCIH Poročil o primerih zamenjave rabe občnega imena z lastnim v literaturi ni bilo najti. Najdena je bila ena razprava na temo otrokove zamenjave svojega osebnega la- stnega imena z novim lastnim imenom, in sicer ob za otroka pretresljivem dogod- ku, sprejemu v rejniško družino (Ostler, 2014: 28). Zamenjava je bila interpretira- na kot otrokovo sredstvo za obvarovanje njegove prejšnje identitete in povezanosti z biološko materjo. V razvoju občnih imen otroci sprva ne ločijo med pridevniki in (števnimi) samo- stalniki, pri starosti 1;2 je povezava števnih samostalnikov in kategorij predmetov že vzpostavljena, povezava med pridevniki in lastnostmi predmetov pa precej manj tr- dna (izjema je le razumevanje pomena barv), povezava pridevnikov in lastnosti predmetov se utrdi šele pri starosti med 1;9 in 2;0. Tendenca generaliziranja je torej predhodna tendenci omejevanja (individualiziranja). Nasploh pri usvajanju pome- na deluje mehanizem, ki najprej vodi k opažanju navadnega, skupnega (občega) vseh predmetov, poimenovanih z danim izrazom (Waxman in Markow, 1998, cit po Belanger in Hall, 2006: 68).23 Za jezikovno različne kulture (nizozemščina, francoščina, angleščina) je bilo ugo- tovljeno, da so pri usvajanju jezika lastna imena med prvimi referencialnimi oblikami (Rozendaal, 2008: 66–69). Med angleško govorečimi otroki je bilo eksperimentalno ugotovljeno, da se povezave lastnih imen in individualnega nanašanja ter povezave občnih imen in kategorialnega nanašanja ter temu predhodno medsebojno razlikova- nje slovničnih lastnosti lastnih in občnih imen začnejo pojavljati že pri starosti med 1;4 in 1;8 (Belanger in Hall, 2006: 45). Razlikovanje med občnimi in lastnimi imeni na izrazni ravni je seveda od jezika do jezika lahko drugačno. Pri starosti 2;0 otroci v večji meri sprejmejo lastnooimensko poimenovanje, če gre za človeka, igračo punčko, plišasto igračo žival, kot če gre za predmet (Jaswal in Markman, 2001: 786; Sorrenti- no, 2001: 399);24 pri starosti 2;6 novo poimenovanje pogosteje interpretirajo kot la- 21 Chiat, S. (1982): »If I were you and you were me: The analysis of pronouns in a pronounreversing child.« V: Journal of child language, 9, str. 359–79. 22 Dale, P. S. & Crain-Thoreson, C. (1993): »Pronoun reversals: who, when, and why?« V: Journal of child language, 20 (3), str. 573–589. 23 Waxman, S. R. & Markow, D. B. (1998): »Object properties and object kinds: Twenty-one-month-old infants’ extension of novel adjectives.« V: Child development, 69, str. 1313–1329. 24 Enake ugotovitve o vplivu denotativnega pomena pri starejših otrocih že npr. v Hall, D. G. (1994): »Semantic constraints on word learning: Proper names and adjectives.« Child development, 65 (5), str. 1299–1317. zaimenska in občno-lastnoimenska zamenjava pri usvajanju prvega jezika 200 stno ime, če je le-to omejeno na posameznika, kot če je isti izraz uporabljen za dva ali več različnih referentov (Belanger in Hall, 2006: 69).25 Razlaga za pogostejše lastnoimensko poimenovanje ljudi, živali in tema dvema kategorijama ustreznih igrač v nasprotju z enostavnimi predmeti je običajno to, da so ljudje in živali oz. le ljudje (živali šele posredno zaradi svoje podobnosti ljudem) prototipi za lastnoimensko poimenovanje. Toda v eksperimentih se je izkazalo, da tudi otroci, stari 2;6 do 4;0, lahko brez težav sprejmejo tudi lastnoimensko poime- novanje posameznih predmetov, če so le-ti jezikovno (skladenjsko, pomensko in pragmatično) predstavljeni z dovolj namigi, ki otroka napeljujejo k razumevanju, da gre za zelo pomemben in z drugimi primerki iste vrste nezamenljiv posamezen predmet (Sorrentino, 2001: 405–406). Pri usvajanju pomena jezikovnih znakov je bilo ugotovljenih nekaj predpostavk, ki pa jih mora otrok v času razvoja jezika znati zaobiti. Predpostavka upoštevanja celega predmeta (ne le dela ali le lastnosti) mora biti neupoštevana npr. pri usvaja- nju poimenovanj za snovna imena, dele predmetnosti in lastnosti predmetnosti; ta- ksonomna predpostavka poimenovanja osnovne kategorije predmetnosti (občno poimenovanje temelji predvsem na podobnosti oblike) mora biti neupoštevana pri usvajanju lastnih imen; predpostavka medsebojnega izključevanja (predpostavka neprekrivnosti) mora biti neupoštevana pri usvajanju nad- in podpomenk (in sopo- menk). Pri interpretiranju pomena oz. nanašanja jezikovnega izraza tem predpo- stavkam konkurirata še semantično/pomensko (tudi ontološko) poznavanje sveta in slovnični jezikovni izraz, ki ima od jezika do jezika, glede na različne možnosti opuščanja oz. izražanja kategorialnega in denotativnega pomena, na interpretiranje pomena zelo različen vpliv (Imai, 1999: 6). Predpostavka celega predmeta in taksonomska predpostavka sta lahko preseženi že pri starosti dve leti, ko se v otroškem govoru pojavijo lastna in snovna imena. Ta- ksonomno predpostavko je mogoče neupoštevati v primeru že poznane osnovne ka- tegorije – če je kategorija nanovo poimenovanega referenta že poznana, je novo ime mogoče interpretirati kot lastno; prvo poimenovanje referenta nepoznane kategori- je pa je zaradi uveljavitve taksonomne predpostavke lahko interpretirano le kot obč- no ime (Imai, 1999: 12). ::PRIMER SOČASNE OBČNO-LASTNOIMENSKE IN ZAIMKOVNE ZAMENJAVE PRI ISTEM OTROKU Žal je tukaj predstavljeni primer le delno dokumentiran, govor obravnavanega otroka je bil namreč (z avdiosnemanjem) namensko opazovan šele od starosti 2;11,26 ko je bilo zamenjavo jaz s ti v njegovem govoru opaziti le še poredko, pri nanašanju 25 Enake ugotovitve pri raziskavi starejših otrok že npr. v Hall, D. G. (1996): »Preschoolers’ default assumptions about word meaning: proper names designate unique individuals.« Developmental psychology, 32 (1), str. 177–186. 26 V nadaljevanju je ta starost (2;11) označena kot tri leta. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 191-212 ana božič 201 na mamo pa je uporabljal že oba izraza (mama in ana). Kljub temu je nekatere po- dobnosti in razlike zaimkovne in občno-lastnoimenske zamenjave iz časa njune ši- roke rabe mogoče povzeti po navedbah njegove matere. Podobnosti so predvsem v časovni umestitvi obeh zamenjav. Neustrezna raba zaimka pri nanašanju na sebe je bila značilna od samega začetka usvajanja zaimkov (pri otrokovi starosti nekje med 2;0 in 2;3), do spremembe v izražanju reference na mamo je prišlo le nekoliko ka- sneje (pri otrokovi starosti med 2;3 in 2;6), predhodno je pri nanašanju nanjo upo- rabljal občno besedo mama (do starosti 1;10 pa je uporabljal izraz dajda za mamo oz. za očeta).27 Obe neustrezni rabi sta dolgo časa (vsaj pol leta) v veliki meri prevla- dovali nad ustrezno rabo (Ana namesto mama skorajda izključno), sledilo je obdo- bje vzporednih oblik. Šele po starosti tri leta28 se je ustalila nevtralna raba (tj. JAZ sem jaz in TI MAMA si mama), in sicer kasneje pri poimenovanju matere kot pri poimenovanju sebe: dokumentiran otrokov govor pri starosti tri leta izkazuje še ve- dno prevladujočo rabo izraza ana (takrat že kot občnega imena) in le še občasno rabo izraza ti pri nanašanju nase. Zamenjava, ki je nastopila kasneje, je bila torej tudi kasneje opuščena. Zaradi predhodno predstavljenih podobnosti besednih kategorij sta zaimkovna in občno-lastnoimenska zamenjava morda povezani, čeprav med primeri, predsta- vljenimi v jezikoslovni in psiholingvistični literaturi, še ni takega. Za ugotavljanje povezave je potrebna analiza dokumentiranih primerov obeh zamenjav. ::Izražanje prve osebe z drugoosebnimi izraznimi sredstvi Natančnejša analiza rabe druge osebe namesto prve v obdobju njenega začetka in sledeče široke rabe žal zaradi nedokumentiranja takratnega govora ni mogoča. Raba je bila gotovo precej pogosta, saj so vsi otroku bližnji vedeli, da se otrok sam nasla- vlja s ti in ne z jaz. Njegovi starši se tako dobro spomnijo, da je otrok na vprašanja kot Kdo bi/je/ima … odgovarjal Ti in ne Jaz. Ali je tudi v primerih neizraženega osebka (ti namesto jaz) namesto prvoosebnih glagolskih oblik otrok izključno upo- rabljal le drugoosebne in od česa bi bila morebiti omejena raba drugoosebnih oblik za izražanje prve osebe lahko odvisna, starši po spominu ne morejo pojasniti. Pre- pričani pa so, da otrok osebnega zaimka jaz dolgo časa sploh ni uporabljal, zagoto- vo ne njegove imenovalniške oblike – morda je ustrezno uporabljal osebni zaimek jaz v odvisnih sklonih (mene, meni, (z) mano)29 in prvoosebni svojilni zaimek (moj, 27 Predvidljivo je bilo med otrokovimi prvimi besedami poimenovanje njemu najbližjih, tj. staršev. Sprva je očeta in mamo poimenoval z istim izrazom dajda. Nato je bilo v izgovoru v grobem sicer še vedno istega niza glasov opaziti določene razlike glede na to, ali je otrok poimenoval mamo ali očeta, vendar je bila ta prozodična razlika slabo razločevalna in težko prepoznavna. Kasneje se je pomen tega izraza skrčil na poimenovanje mame, za očeta pa je otrok začel uporabljati drug izraz (tata). Pri otrokovi starosti dvajset mesecev je ustaljeni izraz dajda zamenjala beseda mama, toda poimenovanje se je ustalilo le za krajše obdobje. 28 V govoru, dokumentiranem pri starosti tri leta in pol, omenjenih zamenjav ni več. 29 Otrok ni uporabljal variante z menoj, pri starosti tri leta tudi na splošno na izrazni ravni ni uporabljal predlogov. zaimenska in občno-lastnoimenska zamenjava pri usvajanju prvega jezika 202 moja, moje; mojega …), v teh primerih namreč neustrezna raba v tudi dokumenti- ranem govoru pri starosti tri leta ni opažena. Objektivno lahko analiziramo dokumentirane primere pri starosti tri leta, ko si- cer nad obliko ti pri nanašanju na sebe (že) močno prevladuje oblika az (npr. Az, ne ti, ana! (Jaz, ne ti, Ana/mama!)). Najprej je treba izpostaviti, da je otrok drugo slov- nično osebo pri nanašanju na ogovorjenega izražal standardno, tj. z ustreznimi gla- golskimi oblikami in ustreznim zaimkom ne glede na čas oz. sklon (npr. Kaj deleš? (Kaj delaš?) Ti boš ezala. Ti pej ezala si ebe (Ti boš rezala. Ti si se prej (nekoč) ureza- la), Pusi to! (Pusti to!), Ne bom tebi šo (Ne bom šel k tebi), Ta je tebe, tata (Ta je od tebe, ata), Ti ne boš ete papu (Ti ne boš špagetov papal/jedel)).30 Prav tako ustrezna je raba prve slovnične osebe za množino (npr. Kok mi tojev mamo! (Koliko strojev imamo mi!), Ako mi bomo magili (Lahko bomo pomagali)) in dvojino (npr. To bova miva tavala (To bova midva sestavljala)). Zaradi obveznega ujemanja slovnične osebe med povedkom in osebkom (ne gle- de na to, ali je izražen ali ne) je v slovenščini mogoče tudi prvoosebno izražanje brez izraženega prvoosebnega zaimka. Morda je otrok tako poleg neustreznih drugoo- sebnih že od začetka uporabljal tudi ustrezne prvoosebne glagolske oblike, vendar gotovo ne v primerih, ko je osebek (ti) izrazil. Ob tem je primerno omeniti, da se pri starosti tri leta v otrokovem govoru še najdejo naključni primeri neujemanja med osebkom in povedkom (bova metili (bomo metali), ase peli (rasejo krompirji)), torej obstaja tudi možnost neustrezne interpretacije ubesedene osebe, zaradi neu- strezno izražene oblike glagolske vezi ob sicer neizraženem osebku. V otrokovem govoru so dokumentirane tudi napake pri ujemanju pomožnega glagola biti v gla- golski vezi in opisnega deležnika, kar je lahko odraz tudi le otrokovih izgovornih te- žav (poenostavljanje soglasniškega sklopa st v obliki ste/niste, samoglasniška harmo- nija) (Ako niki bojo ekili … Kaj, kaj niki bojo ekili? »Nisi pa- … Nisi delili! Nisi pazale! ›Kaj delili so?! Kaj delili so?!‹ Ako mi bomo magili, ako mi bomo magili« (Zdravniki bodo lahko rekli … Kaj bodo zdravniki rekli? »Niste pa(zili). Niste delali! Niste pazili! ›Kaj so (ti ljudje) delali? Kaj so (ti ljudje) delali?‹ Lahko bomo pomagali. Lahko bomo pomagali«). Iz posnetega gradiva je razvidna tudi vedno ustrezno izražena edninska prva slov- nična oseba glagolskih oblik za sedanjik in prihodnjik, pri čemer ustreznega prvoo- sebnega zaimka otrok večinoma ne izrazi (npr. Talo delem. Ti tale bom dil (Letalo delam. Tri letala bom naredil); Ako zej az un dam? (Lahko zdaj dam/vzamem ven?), Az bom ifo (Jaz bom pihal)). Prav tako je ustrezna tudi raba prvoosebnega svojilne- ga zaimka (npr. To je moje (To je moje), Ta je moj (Ta je moj), To moja noga je (To je moja noga), Moj nož abiš (Moj nož rabiš)).31 Prvoosebni zaimek otrok ustrezno 30 Za drugo osebo množine je najti le glagolske primere brez izraženega zaimka (npr. Nisi pazale (Niste pazili.)), za drugo osebo dvojine pa ni dokumentiranega primera. 31 Drugoosebnega svojilnega zaimka na posnetkih ni najti, svojino otrok izraža s predložno zvezo oz. le z ustreznim zaimkom, saj predlogov na izrazni ravni v največji meri še ne uporablja (Ta je tebe, tata (Ta je od tebe, ata.)). Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 191-212 ana božič 203 uporablja tudi v odvisnih sklonih (npr. Nosa meni teče (Iz nosa mi teče), Mene ini- ti mizo (Mene poriniti za mizo), Ela epa meni muzika? (Katera muzika je meni lepa?)). Neujemanje s prvo- ali drugoosebnim zaimkom izraženega osebka in po- vedka iste povedi ni dokumentirano. Zamenjava se torej kaže le v omejenem obsegu, in sicer pri ubesedovanju neka- terih otrokovih preteklih dejanj. Med temi dejanji so npr. taka, ki so pravkar mini- la. Z izjemo enega primera, ko se otrok igra poštarja, gre za poročanje o dejanjih pri kuhanju: - Tu akol dal si. Malo notal bom su. Malo notal dal akol (Sem sem dal sladkor. Malo ga bom vsul noter. Malo sladkorja sem dal noter); - Pono ode je. Ne peče še? … Dej ako noti dam? Malo picalo je. Malo picalo je. Malo pica. To oda je. Ta ne pica je. Noti dajam. Noti dajam. Dal notal si. Dal notal si. Vse dal notal si. Malo picalo je. Ni to je olje ((Lonec) je poln vode. Ali peče? … Lahko zdaj dam/vržem noter? Malo je špricalo. Malo je špricalo. Malo špri- ca. To je voda. Ta ne šprica. Noter dajem. Noter dajem. Dal sem noter. Dal sem no- ter. Dal sem noter. Vse sem dal noter. Malo je špricalo. To ni olje); - Vse mesu si (Vse sem zmešal); - Pošo neso si. Pošo neso si. Pošo neso si (Pošto sem prinesel …). Pri drugih primerih neustrezne rabe druge slovnične osebe gre za zelo pogosto spominjanje (npr. večkrat na dan, v tednu) na davno pretekle dogodke, ki pri njem in sogovorcu vzbujajo burna čustva. O teh dogodkih je večkrat slišal pripovedovati svoje starše, pravzaprav zanje ve le na podlagi pripovedovanj drugih. Opis pretekle- ga dejanja pogosto uvede z vprašanjem, na katerega potem sam odgovori, saj odgo- vor že dolgo pozna. Vse skupaj ima tako že vnaprej določeno formulaično in le de- loma spremenljivo obliko:32 - Do ad to papa? Do to ad papa? Do to ad papa? Do to ad papa? Do to ad papa? Mali bil, to papu si. Mali bil, to papu si (Kdo to rad papa/je? … Ko sem bil maj- hen, sem to papal/jedel); - Do to ad moko papa? Mali bil si, moko papu si. Mali bil si, moko si papu, am am am! Ti ne ekala si! Ti ul papu si (Kdo rad je moko? Ko sem bil majhen, sem je- del moko. /…/ Ti si rekla, naj ne. Jaz sem je ful/veliko (po)jedel); - Mali bil si, to papu si. Mama ekala še ne. Ti ul papu si. Papa, am am am. Mene je pekolo (Ko sem bil majhen, sem to papal/jedel. Mama je rekla, naj ne. Jaz sem je ful/veliko (po)jedel. Am, am. Peklo me je); - Mali bil si, tata eku si (Ko sem bil majhen, sem rekel tata). Zgornji primeri so glede jezikovnega izraza (vprašanja z odgovori) in konotativ- nega pomena (burna čustva vzbujajoči izjemni dogodki) podobni naslednjim (v teh je slovnična oseba ustrezno izražena): 32 Številna ponavljanja so tudi sicer značilna za govor obravnavanega otroka. zaimenska in občno-lastnoimenska zamenjava pri usvajanju prvega jezika 204 - Kaj bojo ekili? »Pečeš ako!« (Kaj bodo rekli? »Lahko se spečeš!«); - Pekem? Ako niki bojo magili. Kaj niki bojo ekili? Kaj, kaj, kaj?! »Nisi delili! Nisi pazale!« Pekem. Ako niki bojo magili. Kaj niki bojo ekili? »Ako mi bomo magi- li,« ni bojo ekili (Opečem? Bodo zdravniki lahko pomagali? Kaj bodo zdravniki re- kli? Kaj, kaj?! »Niste delali! Niste pazili!« Opečem. Zdravniki bodo lahko pomagali. Kaj bodo zdravniki rekli? »Mi bomo lahko pomagali,« bodo oni rekli); - Ako imam? Ako niki bojo ekili. Kaj, kaj niki bojo ekili? »Nisi pa- … Nisi delili! Nisi pazale! ›Kaj delili so?! Kaj delili so?!‹ Ako mi bomo magili, ako mi bomo ma- gili« (Lahko primem? Zdravniki bodo lahko rekli. Kaj bodo zdravniki rekli? »Niste pa(zili). Niste delali! Niste pazili! ›Kaj so (ti ljudje) delali? Kaj so (ti ljudje) delali?‹ Lahko bomo pomagali, lahko bomo pomagali«). Ti primeri polnih dobesednih navedkov napeljujejo k razlagi, da rabo druge ose- be namesto prve za lastna pretekla dejanja lahko razumemo kot citiranje besed ne- koga drugega, ki mu je otrok naslovnik/ogovorjeni. Prav tako je kot odraz trenutne- ga distanciranja od udeležencev v pogovoru mogoče interpretirati otrokovo tretjeo- sebno izražanje (Mama ekala še ne) pri nanašanju na sicer (poleg otroka edino) v »pogovoru« prisotno osebo (tj. njegovo mamo): Mali bil si, to papu si. Mama eka- la še ne. Ti ul papu si. Papa, am am am. Mene je pekolo (Ko sem bil majhen, sem to jedel. Mama je rekla, naj ne. Jaz sem ful/veliko (po)jedel. Am, am. Peklo me je). Pre- mik zornega kota ni izražen oz. opažen pri vzburjanju čustev s prav tako pogostim opisovanjem izmišljenega stanja v aktualnem trenutku: - Ne molam imiti, nimam ok, nimam oke, nimam ok. Ne molam oditi, nimam og, oge. Ne molam še tečiti, nimam og, ne molam tečiti (Ne morem prijeti, ni- mam rok, nimam roke, nimam rok. Ne morem hoditi, nimam nog, noge. Ne morem več teči, nimam nog, ne morem teči); - Nimam oke, nimam ok, nimam oke (Nimam roke, nimam rok, nimam roke). Pravkar navedeni primeri poudarjajo vlogo domišljije, ki le-te primere poveže z zgoraj že navedenim primerom rabe drugoosebnega zaimka: Pošo neso si ... (Pošto sem prinesel …). Drugoosebni zaimek otrok torej uporablja ali kot sredstvo za objektivno poroče- valsko distanciranje od lastnih resničnih pravkar preteklih dejanj (npr. pri kuhanju) ali kot sredstvo za izražanje njegove neistovetnosti tukaj in zdaj z njim samim v dav- ni (le po pripovedovanju poznani) preteklosti oz. njegove neistovetnosti z neko nje- govo domišljijsko obliko samega sebe. Prvoosebno pripoved s prvoosebnim zaim- kom, ki jo otroci pa tudi odrasli pogosteje zamenjajo s tretjeosebno z lastnim ime- nom, torej ta otrok (v omejenem obsegu) zamenja z drugoosebno pripovedjo in drugoosebnim zaimkom. Otrokova raba drugoosebnih izrazov za izražanje samega sebe je omejena na po- ročanje o dejanjih, katerih vršilec (stavčni osebek) je otrok sam, s čimer je skladenj- ska oblika omejena na imenovalnik, ki pa je lahko izražen ali ne. Zaimek ti za izra- Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 191-212 ana božič 205 žanje prve osebe je bil torej omejen le na imenovalniško obliko ti, v sklonski para- digmi se je namreč povezoval z oblikami mene, meni … Ta dvojnost pa pravzaprav ni nič drugačna kot pri ustreznem prvoosebnem zaimku jaz, ki ima prav tako kot tudi vsi ostali osebni zaimki v odvisnih sklonih nadomestno osnovo (mene, meni …). Možno potrditev za tako interpretacijo lahko najdemo v primeru, ko tudi pri opisovanju daljnega preteklega dejanja v nasprotju s svojo osebkovo (imenovalni- ško) referenco, ki jo v teh primerih vedno izraža z drugo slovnično osebo (ti), svojo neimenovalniško referenco izrazi z ustreznim prvoosebnim mene in ne drugooseb- nim tebe: Mali bil si, to papu si. Mama ekala še ne. Ti ul papu si. Papa, am am am. Mene je pekolo (Ko sem bil majhen, sem to jedel. Mama je rekla, naj ne. Jaz sem ful/ veliko (po)jedel. Am, am. Peklo me je)). ::Izrazna podoba in (ne)izraženost pomožnega glagola in imenovalniške oblike za prvo osebo ednine Pri obravnavi izražanja preteklosti je treba opozoriti tudi na vpliv izrazne podo- be pomožnega glagola biti za tvorbo glagolskih oblik. Pomožni glagol kot del pre- tekliških zloženih glagolskih oblik polnopomenskih glagolov v otrokovem govoru pogosto ni izražen (npr. Nič notal, se edo (Nič ni noter, vse sem pojedel), Malo tudi sulo (Malo se je tudi posulo)).33 Tako okrnjena glagolska oblika ne izraža osebe. V ko- munikaciji otroka le z mamo (ali potencialno z drugim posameznikom ženskega spola), do dvoumnosti kljub temu ne prihaja, saj je referent (otrok ali njegova mama) ugotovljiv iz slovničnega spola opisnega deležnika. Poudariti je treba, da otrok pomožnega glagola biti za prvo osebo ednine (sem) pri starosti tri leta na izrazni ravni še ni uporabljal. Nasprotno je vez v oblikah za prihodnjik izražal vedno in pogosto tudi umestil ustrezno (npr. Malo bom pel (Malo bom pel), To bova miva tavala (To bova midva sestavljala), Si bojo šali (Vsi bojo dišali), Ne bom tebi šo (Ne bom šel k tebi), Ti ne boš ete papu (Ti ne boš špagetov pa- pal/jedel)).34 Z izražanjem glagolske vezi za prihodnjik je ohranjal razliko med ube- 33 Za izraženi pomožni glagol biti, ko je le-ta del pretekliških zloženih glagolskih oblik polnopomenskih glagolov, je v otrokovem govoru značilna tudi neustrezna stalna stava (npr. To Až je neso (To je Matjaž prinesel), En meni dol je padu (En mi je dol padel), Mali bil, to papu si (Ko sem bil majhen, sem to papal/jedel), Kaj delili so? (Kaj so delali?), Id, idu si? (Vid, si videl?), Do ugo je dol? (Kdo je vrgel dol?)). Prav tako pomožnega glagola biti tudi v vlogi vezi ob povedkovem določilu otrok večinoma ne izrazi (npr. Kaj tu not?, Nič notal, … (Kaj je tu notri?, Nič ni notri, …)). Izraženega večinoma neustrezno postavlja čisto na konec stavka (npr. To moja noga je (To je moja noga), To tak noži so (To so taki noži), Tiso obe je bilo (Tisto je bilo narobe), Va tule notal sa (Dva sta tu notri)). Poleg stave na koncu stavka redko uporablja tudi nezaznamovano stalno stavo za prvim stavčnim členom (To je moje (To je moje)) in poudarjeno umestitev na začetek stavka (Je mosi ev (Morski lev je)). Postavitev čisto na konec stavka je skoraj izključna v vprašalnih stavkih (Kaj to je? (Kaj je to?), Do to so? (Kdo so to?), Do to je bil? (Kdo je bil to?)). 34 V vprašalnih stavkih je vez velikokrat umestil napačno (Do to bo eko? (Kdo bo to rekel?), Ka ata bo eko? (Kaj bo rekel ata?), Kaj tu se bomo dali notal? Kaj tu se notal bomo dali? (Kaj še bomo dali tu noter?)). Po analogiji z oblikami za polnopomenske glagole in s pretekliškimi oblikami glagola biti je pri polnopomenskem glagolu biti morda že pri starosti tri leta tvoril neustrezno zloženo obliko z vezjo in opisnim deležnikom (dokumentirani so le primeri pri višji starosti, npr. Boš pa bil zmagevalec (Boš pa zmagovalec)). zaimenska in občno-lastnoimenska zamenjava pri usvajanju prvega jezika 206 sedovanjem preteklosti in prihodnosti glagolskih dejanj. Do oblikovne prekrivnosti in posledične dvoumnosti pa je v prihajalo v sicer redkih primerih, ko ni izrazil vezi v glagolskih oblikah za tvorbo pogojnika (Meko bi pil. Meko pil (Mleko bi pil)). V slovenščini je oblika glagolske vezi za tvorbo pogojnika nespremenljiva (bi) in za tvorbo prihodnjika izjemno enotna (bo- in sedanjiška končnica), za oboje je zna- čilen artikulacijsko nezahteven vzglasni glas [b]. Nasprotno je vez za preteklik na iz- razni ravni bolj spremenljiva, in sicer najbolj prav pri edninskih oblikah (sem, si, je), kar omogoča/povzroča razlike pri rabi oz. usvajanju oblik za različne slovnične ose- be. Drugo pojasnilo so lahko tudi otrokove artikulacijske težave – morda se je pr- voosebnemu [sǝm] bolj kot drugim oblikam vezi izogibal prav zaradi polglasnika, le-tega je v govoru namreč praviloma zamenjeval z glasom [u] (npr. [pus] (pes), pri višji starosti tako tudi: [sum] (sem, pomožni glagol biti)). Če je torej vez pri prete- kliku v otrokovem sistemu zaradi pogoste omejenosti na komunikacijo le z lastno mamo (enako bi lahko veljalo tudi za komunikacijo s kakšno drugo žensko) neob- vezna (referenta sta enoznačno določljiva po slovničnem spolu opisnega deležnika,35 v otrokovem govoru se glagolski obliki za prihodnjik in preteklik ločita glede izra- ženosti oz. neizraženosti glagolske vezi), jo bo izpustil predvsem v primerih, ki mu delajo težave. Za otroka artikulacijsko zahteven polglasnik vsebuje tudi za govor otrokove mame značilna reducirana oblika prvoosebnega zaimka (jaz > [jǝs], [jǝst]), kar je prav tako lahko razlog za izogibanje tej besedi oz. za njeno zamenjavo. Ko otrok zač- ne izražati prvoosebni zaimek, se tej reducirani, čeprav pogosteje slišani obliki spr- va izogiba in cilja na njegovo nereducirano obliko (az (jaz)), pri čemer vzglasni so- glasnik izpusti. ::Zamenjava občnega imena z lastnim Zamenjava izraza mama z Ana je bila hipna in zavedna. Otrokova mama se spomi- nja njegovega pogleda, usmerjenega vanjo, ko jo je nekega dne, čeprav ne prvič, njen oče poklical »Ana«. Od tistega trenutka dalje je otrok dolgo ni več imenoval mama, temveč le Ana. V nasprotju s hipno spremembo mama > Ana je bilo navajanje otroka na ponovno uporabo besede mama dolgotrajno in s strani otroka zelo obotavljivo, če- prav se je otroka na ustrezno oz. zaželeno občno poimenovanje opozarjalo že hitro po prvih zamenjavah. Po uvedbi zamenjave mama > Ana je otrok lastno ime Ana sprva uporabljal le referencialno pri nanašanju na svojo mamo, čez čas pa ga je začel upora- bljati kot občno ime za denotativni pomen MAMA; torej ne Ana, temveč ana. Ob pr- vih primerih uporabe lastnega imena Ana za obče ime MAMA (npr. za mater pri ži- valih) je otrok svoje bližnje precej šokiral, saj je bila vsem njemu bližnjim že mesece znana njegova opazna izključna raba lastnega imena njegove mame za nanašanje na (do tedaj) le njegovo mamo Ano. Zaznamovana menjava pragmatične rabe občnega 35 Opisni deležnik poleg slovničnega spola izraža tudi slovnično število. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 191-212 ana božič 207 in lastnega imena ob sicer ustreznem nanašanju je prešla v objektivno neustrezno slo- varsko spremembo občnega imena (mama > ana). Izraz ana mogoče lahko interpretiramo ob pomoči otrokove pri starosti štiri leta dokumentirane enkratne zamenjave občnega imena z lastnim za poimenovanje oče- ta (Kje je moj anti? Andi? (Kje je moj Anti? Andi? – otrokovemu očetu je ime An- drej, skrajšano Andi),36 ki sledi pogovoru otroka in njegove mame o imenih njego- vih sorodnikov. Pri interpretaciji besed ana in anti ne smemo izključiti možnosti, da sploh ne gre za pomensko spremembo oz. občno-lastnoimensko zamenjavo, temveč le za nerazumevanje in posledično napako na izrazni ravni, kjer je tudi sicer otrok imel kar precej težav. Izrazni podobi [ata] in [andi] oz. še bolj [anti]37 sta zelo po- dobni. Če pa upoštevamo, da je otrok občasno uporabljal tudi (ljubkovalno) vari- anto ati [ati],38 je podobnost med izrazno podobo občega in lastnega imena njego- vega očeta še večja. Zelo primerljivi sta tudi izrazni podobi [mama] in [ana] – tako kot je otrok pri starosti tri leta sočasno poleg [ata] še vedno pogosto artikuliral tudi [tata] (pravzaprav [tata] kronološko pred [ata]), je otrok sicer izjemoma (ali vsaj zelo redko) ana artikuliral tudi [nana],39 kar pa je že zelo blizu niza [mama].40 Po taki in- terpretaciji lahko zapišemo naslednje: andi = ata in ana = mama, kot da sta andi oz. ana le ena od številnih v otrokovem govoru možnih izgovornih različic iste besede: [tata] ≈ [ata] ≈ ([ati]) ≈ [anti] ≈ [andi] [mama] ≈ [nana] ≈ [ana] (≈ [mami] ≈ [ami])41 V dokumentiranem govoru pri starosti tri leta rabe izraza ana kot občnega ime- na za katerokoli oz. kakršno koli mamo ni najti, najti pa je nekaj primerov rabe iz- raza ana oz. nana, ko je referent njegova lastna mama. Toda med njimi je le en pri- mer nezvalniške rabe, samo v tem primeru rabe izraza ana namreč naslovnik ni prav otrokova mama, tako da o njej lahko govori kot o tretji osebi ((Ana otala (je hote- 36 Raba svojilnega zaimka pred lastnim imenom ni nevtralna, lastna imena se namreč ne povezujejo s kakršnimikoli prilastki. Primerljivo zaznamovana je raba osebnih lastnih imen v množini, čeprav je seveda prav tako mogoča. 37 Fonološki proces odzvenevanja [d] > [t]. 38 Varianta ati na posnetkih sicer ni dokumentirana, po vedenju staršev je že bila v rabi pri starosti štiri leta. Pri starosti tri leta in pol je dokumentirana (ljubkovalna) varianta mami, ki jo je po vedenju staršev otrok občasno artikuliral tudi z onemitvijo vzglasnega samoglasnika, tj. ami. 39 Vstavljanje proteze pred vzglasnim samoglasnikom oblikuje univerzalno osnovno obliko zloga CV (samoglasnik, ki ga uvaja soglasnik). 40 Otrok nosnikov [m] in [n] v govoru sicer ni zamenjeval, čeprav je pri starosti tri leta dokumentirana slučajno napačno izgovorjena, a nekajkrat zaporedoma ponovljena beseda prinesel kot [mesɔ]. 41 Za ilustracijo, kako težko je ugotoviti, na katere posamezne besede otrok cilja, čeprav naslovnik (predvsem otrokovi bližnji) lahko razume smisel in namen otrokovega izreka (izrečenega stavka oz. povedi), naj navedemo še primer omejene neustrezne produkcije edninskega drugoosebnega zaimka pri mlajši sestri obravnavanega otroka, katere razvoj govora je bil sicer tipičen ali celo napreden. V določenem obdobju (približno mesec, dva) je drugoosebni zaimek, ko se je le-ta nanašal na njeno mamo, le v orodniku (/jaz bi šla/ s tabo) izražala z orodniško obliko prvoosebnega zaimka (/jaz bi šla/ z mano), ki pa je na izrazni ravni zelo podobna orodniški obliki samostalniškega poimenovanja te ogovorjene osebe (/jaz bi šla/ z mamo). Neknjižna zamenjava drugoosebnega nagovora (pogosto tudi prvoosebnega govora) s samostalniškim tretjeosebnim nanašanjem je za pogovor z otroki sicer pri nekaterih starših značilna, vendar ne za govor staršev v tej družini. zaimenska in občno-lastnoimenska zamenjava pri usvajanju prvega jezika 208 la)). V vseh drugih dokumentiranih primerih gre za zvalniško rabo, tj. drugooseb- no naslavljanje lastne mame (Na, nana! (na/izvoli), Dijo, ana! (adijo), A lahko tikaš, ana? (se lahko dotakneš), Ne ti, ana!, Še ti, ana!, Ilec Samo je, ana? (je (že) Gasilec Samo), Ana, je čaj? To je, ana, oj, ta beli!, Ana, kaj deleš? (je že čaj; to je beli čaj; kaj delaš), Pazi, ana! Pazi, pazi, ana! Peče, ana!, Ta nož abiš, ana! Ta nož, ana, abiš! (pazi; peče; ta nož rabiš)). Pri nanašanju na lastno mamo je v otrokovem govoru izraz ana v dokumentira- nem gradivu omejen izključno le na imenovalnik. V običajni komunikaciji z lastno mamo42 je ta izraz mogoč le kot zvalniški pristavek, stavčnočlensko je otrok upora- bljal drugoosebni zaimek ti v ustreznem sklonu (Ti boš ezala (Ti se boš urezala), Ne bom tebi šo (Ne bom k tebi šel)).43 V dokumentirani komunikaciji s kom drugim je otrok svojo mamo z izrazom ana poimenoval le enkrat (Ana otala (je hotela)). O ne- zvalniški rabi izraza ana je na podlagi dokumentiranega otrokovega govora mogoče reči le, da ga je najti prav tako le v imenovalniški rabi v vlogi stavčnega osebka. Toda v vlogi osebka otrok uporabi tudi občno ime mama (Mama ekala še ne (Mama je re- kla, naj ne)), ki ni omejeno le na imenovalniško obliko (To je mame (To je od mame)) in prav tako lahko izjemoma nastopi v zvalniškem pristavku (Še aziti, mama! (Še pokazati, mama!)). Le en dokumentiran primer zvalniške rabe občnega imena mama44 kaže na pre- vlado izraza ana v zvalniški rabi, kot da gre pri izrazu ana za neke vrste drugooseb- nemu zaimku vzporeden deiktični izraz (ti/ana), ki je mogoč le v primeru ogovarja- nja poimenovanega »tukaj in zdaj«.45 Dodatna potrditev taki hipotezi je en od do- kumentiranih primerov uporabe občnega imena mama namesto ustreznega drugo- osebnega zaimka za v pogovoru sodelujočo osebo pri opisovanju daljne preteklosti, za kar je značilno tudi otrokovo poimenovanje sebe s ti: Mali bil si, to papu si. Mama ekala še ne. Ti ul papu si. Papa, am am am. Mene je pekolo (Ko sem bil maj- hen, sem to jedel. Ti si rekla, naj ne. Jaz sem ful/veliko (po)jedel. Am, am. Peklo me je). Poseben vpliv časovne (in prostorske) oddaljenosti na izbiro jezikovnega izraza se tako kaže v paradigmatskem izboru izrazov tako za nanašanje na sebe/govorečega kot tudi (potencialno)46 na lastno mamo/ogovorjenega. Otrok sebe in svojo mamo torej poimenuje v odvisnosti od prostorsko-časovne oddaljenosti ali (ne)resničnosti izrečenega: 42 V dokumentiranem gradivu je ta komunikacija tudi sicer prevladujoča. 43 Tudi primerov rabe drugoosebnega zaimka ti za ogovorjenega je v komunikaciji otroka malo, a ker je raba ustrezna, morda za interpretacijo kljub temu dovolj. 44 Pri nanašanju na očeta otrok v zvalniških pristavkih lastnega imena nikoli ne uporabi, primeri zvalniške rabe občnega imena tata oz. ata pa so tudi v dokumentiranem gradivu pogosti. 45 Tudi v predhodno že navedenem primeru izraza ana v osebkovi vlogi (Ana otala (je hotela)), je bila njegova mama »na dosegu roke«. 46 V drugem zelo primerljivem dokumentiranem primeru uporabi nevtralni izraz, tj. zaimek ti: Do to ad moko papa? Mali bil si, moko papu si. Mali bil si, moko si papu, am am am! Ti ne ekala si! Ti ul papu si. (Kdo rad je moko? Ko sem bil majhen, sem jedel moko. … Ti si rekla, naj ne! Jaz sem je ful/veliko (po)jedel.) Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 191-212 ana božič 209 - resnično tukaj zdaj: prvoosebni izrazi za sebe in drugoosebni izrazi ter »lastno« ime ana za mamo; - izmišljeno/oddaljeno/poročano: drugoosebni izrazi za sebe in občno ime mama za mamo. Glede na to, da je bila zaradi izrazne podobnosti predstavljena možnost istovete- nja besed mama in Ana, je treba vsaj omeniti tudi podobnost izrazne podobe lastne- ga imena Ana in tretjeosebnega zaimka ona. Le-tega je v dokumentiranem otroko- vem govoru pri tej starosti tudi (že) najti (Tudi ona piči (Tudi ona piči)), a se ne na- naša na njegovo mamo. Kot vsi osebni zaimki ima tudi le-ta v svoji paradigmi v od- visnih sklonih nadomestno osnovo (ona : nje, njej …). Ob tem je treba omeniti še, da je otrok v govoru (vsaj) svojega dedka (od katerega je tudi prevzel rabo osebnega lastnega imena za poimenovanje svoje mame!) morda slišal narečno obliko zaimka ona, tj. prav [ana].47 Seveda se je v narečno obarvanem govoru otrokovega dedka (ali koga drugega) ta zaimek lahko kdaj nanašal tudi prav na njegovo mamo. Ne glede na to, kakšno je bilo v resnici otrokovo prvo razumevanje besede z izra- zno podobo [ana], je na njeno paradigmatsko omejitev na imenovalnik gotovo vpli- vala struktura paradigem osebnih zaimkov: vsak zaimek ima dve različni osnovi, eno za imenovalnik, drugo za odvisne sklone. Otrokova sklonska paradigma besede ana, katere referent je njegova mama Ana oz. ima denotativni pomen mama, je to- rej zelo podobna paradigmi zaimka ti, ko je referent on sam: izrazni podobi ana in ti sta omejeni na imenovalnik,48 v odvisnih sklonih je ustrezno občno ime oz. ustre- zna nadomestna oblika prvoosebnega zaimka (mam- oz. men-). ::SKLEP Otrokovo izražanje sebe (govorečega) z drugo osebo nosi informacijo o (ne)spor- ni resničnosti njegovih dejanj. Drugo slovnično osebo otrok uporabi predvsem za potencialno resničnost, ko gre za njegova časovno zelo oddaljena ali domišljijska de- janja, vendar tudi nasprotno: v želji biti objektiven se z drugo slovnično osebo dis- tancira od svojih pravkar preteklih dejanj in jih tako poda kot bolj nesporno resnič- ne. Pomenljivo je, da je distanciranje od lastnih dejanj izraženo prav s posebno rabo slovnične kategorije osebe. Otrok predvidljivo izkoristi drugo in ne npr. tretjo slov- nično osebo, saj je v sicer prevladujoči diadni komunikaciji le otroka in enega od- raslega, predvsem mame, le-ta najpogostejša in se praviloma nanaša prav nanj. Ker otrokova mama v komunikaciji z otrokom njega samega ne naslavlja neustrezno s tretjeosebnimi oblikami, tudi otrok takega načina ne more imitirati. 47 Otrok je bil skoraj vsak mesec s starši za konec tedna na obisku pri starih starših v Tolminu, sicer pa živi v okolici Ljubljane, kjer narečnega akanja ni. 48 Pri starosti tri leta je v primerih imenovalnika za navedeno nanašanje oz. denotativni pomen uporabljal tudi izraza mama in jaz. zaimenska in občno-lastnoimenska zamenjava pri usvajanju prvega jezika 210 Zaimkovno zamenjavo pri tem otroku lahko pojasnimo s hipotezo večfunkcio- nalnosti zaimkovne rabe, ki omogoča izražanje različnih perspektiv. Seveda zaim- kovna zamenjava tudi pri tem otroku zelo verjetno izhaja iz sprva le dobesednega ponavljanja slišanega (nereferencialnega imitiranja) in pomenske zmede zaradi ne- razumevanja izražanja govornih vlog. Mogoče je pri nižji starosti neustrezno izraža- nje sebe bilo pogostejše v primerih kompleksno zgrajenih povedi in tako odražalo oteženo procesiranje zaimkov, vendar za dokumentirani govor pri starosti tri leta to zagotovo ne velja. Na možnosti ohranjanja zaimkovne zamenjave do nekaj mesecev višje starosti, kot je to opaženo npr. za angleško govoreče otroke, zelo verjetno vpliva slovnična struktura slovenščine in tudi slovenske pragmatične navade oz. pragmatične navade v jeziku otrokovega (ožjega) okolja. Ohranjanje zaimkovne zamenjave do deloma višje starosti je bilo npr. opaženo tudi pri otroku, ki je usvajal ukrajinščino, v kate- ri tako kot v slovenščini izraženost osebka ni obvezna, saj je razvidna iz glagolske oblike v povedku; enako kot v slovenščini tudi v ukrajinščini izražanje zaimkov v vlogi osebka služi poudarjanju osebka, res pa je tudi, da je v neformalnih situacijah v obeh jezikih (zaimkovno) izražanje osebka precej pogostejše oz. lahko tudi popol- noma nezaznamovano (Chumak-Horbatsch, 2003: 61). Drugače kot v konkretnem ukrajinskem primeru pa pri tukaj obravnavanem otroku zaimkovne zamenjave ne moremo povezati z jezikovno naprednostjo. Govorni razvoj pri otroku, predstavlje- nem v pričujočem besedilu, namreč ni bil ne zgoden ne hiter. Pojavu dalj časa obstojne zaimkovne zamenjave je gotovo botrovalo to, da je bil otrok prvorojenec in tako deležen predvsem diadne komunikacije le dveh udeležen- cev. Na podlagi ugotovitev o precejšnjem genetskem vplivu na usvajanje jezika (Di- onne, Dale, Boivin in Plomin, 2003: 394; Colledge idr., 2002: 749) in dejstvu, da je otrokov mlajši brat sebe dolgo časa poimenoval s tretjeosebnim zaimkom on (prav tako omejeno le na osebek oz. imenovalniško obliko),49 pa lahko obravnava- no zaimkovno zamenjavo pripišemo tudi genetskemu vplivu. Kot že omenjeno so na usvajanje zaimkov pa tudi lastnih imen vplivale tudi la- stnosti slovenske pragmatične rabe. Veliko izkoriščanje možnosti neizražanja oseb- ka in v primerjavi z npr. ameriško rabo zelo redka raba zvalnikov imata gotovo ve- lik vpliv. V jeziku okolja pogostejša raba zaimkov v odvisnih sklonih tako pojasni otrokovo vedno ustrezno rabo osebnega zaimka v neoosebkovi vlogi. Zaradi redke rabe zvalnikov oz. zaimkov ali osebnih lastnih imen v zvalniški vlogi, ki je v komu- nikaciji le dveh oseb pravzaprav nepotrebna, obravnavani otrok sebe nikoli ne poi- menuje s svojim (pravim) lastnim imenom in zase v vlogi osebka tudi dokaj redko uporabi (kakršenkoli) osebni zaimek. 49 Zaimkovna zamenjava prvoosebnega zaimka s tretjeosebnim je redkejša, a v strokovni literaturi prav tako že obravnavana, npr.: Morgenstern, A. (2012): »The self as other: Selfwords and pronominal reversals in language acquisition.« V: Lorda, C. U., in Zabalbeascoa, P., (ur.): Spaces of polyphony, Amsterdam: John Benjamins Publishing Company, str. 62–65. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 191-212 ana božič 211 Gotovo so prevladujoča diadna komunikacija otroka le z lastno mamo in relativ- no redka pragmatična rabe zvalnikov v njegovem okolju ter za otroke tipično redek pogovor o lastni mami vplivali tudi na obstojnost njegove občno-lastnoimenske za- menjave. Na širitev referentov tega lastnega imena oz. na vzpostavitev denotativne- ga pomena mama in poobčnoimenjenje izraza ana je gotovo vplivala tendenca ge- neraliziranja, ki je pri usvajanju jezika tendenci omejevanja (individualiziranja) predhodna. Kot edini razlog za predhodno otrokovo odločitev o rabi materinega la- stnega imena namesto občnega imena pri naslavljanju nanjo pa se ponuja le vpliv- nost pomembne osebe, pri kateri je bila raba tega lastnega imena s strani otroka opažena, in seveda v literaturi ponujena razlaga, da se z lastnim imenom lahko po- imenuje zelo pomemben in z drugimi iste vrste nezamenljiv posamezen primerek sicer občnoimensko že poznane vrste. Otrokovo za slovensko kulturo neobičajno rabo ustreznega lastnega imena namesto občnega so si njegovi starši sprva razlagali predvsem kot otrokov izraz (želene) moči, enakopravnosti ali večje bližine z lastno mamo, za slednje je najti potrditev tudi v dokumentiranem govoru. Vsekakor si je tako kot pri posebni rabi zaimka ti otrok jezik prikrojil po svoji meri oz. po svojih potrebah. Deloma je na večje možnosti za občno-lastnoimensko in zaimkovno zamenjavo vplivala tudi nepomenska stran jezika, in sicer za otroka mogoče neupoštevanja vre- dna fonetična razlika med izraznima podobama občnega imena mama in lastnega imena Ana in dvojnost izraznih podob sklonske paradigme zaimka ti (nadomestna osnova v odvisnih sklonih: tebe/tebi …). V dokumentiranem obdobju v odvisnih sklonih zamenjav ni bilo, neustrezno rabljena izraza sta bila omejena na imenoval- niško obliko kot neke vrste okamenini.50 Z zaimensko zamenjavo se je otrok tudi izognil zanj artikulacijsko težkemu polglasniku v (pomožnem) glagolu biti in v ne- knjižni obliki zaimka za prvo osebo ednine (j[ǝ]s/j[ǝ]st s[ǝ]m). ::LITERATURA Belanger, J., in Hall, D. G. (2006): “Learning proper names and count nouns: Evidence from 16- and 20-month-olds.” V: Journal of cognition and development, 7 (1), str. 45–72. Chumak-Horbatsch, R. (2003): “You is I: Single-pronoun reversal in a ukrainian-speaking child: A case study.” V: Psychology of language and communication, 7 (1), str. 57–76. Colledge, E., idr. (2002): “The structure of language abilities at 4 years: A twin study.” V: Developmental psychology, 38 (5), str. 749–757. Dionne, G., Dale, P. S., Boivin, M., in Plomin, R. (2003): “Genetic evidence for bidirectional effects of early lexical and grammatical development.” V: Child development, 74 (2), str. 394–412. Dobrova, G. (1999): “Personal names versus 1st person pronouns in self-reference of Russian children aged 1.4 – 3.0.” V: Pinto, M. G., Veloso, J., in Maia, B. (ur.): Psycholinguistics on the threshold of the year 2000: Proceedings of the 5th International Congress of the International Society of Applied Psycholinguistics. Porto: Faculdade de Letras da Universidade do Porto, str. 293–296. 50 Okamenina: »Kar je kot ostanek iz davnih časov«, Toporišič, J. (1992): Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 161. zaimenska in občno-lastnoimenska zamenjava pri usvajanju prvega jezika 212 Evans, K. E., in Demuth, K. (2012): “Individual differences in pronoun reversal: Evidence from two longitudinal case studies.” V: Journal of child language, 39 (1), str. 162–191. Goddard, C. (2010): “The natural semantic metalanguage approach.” V: Heine, B., in Narrog, H. (ur.): The Oxford handbook of linguistic analysis. Oxford: Oxford University Press, str. 459–484. Goddard, C. (2016): Semantic primes. Griffith University. Povzeto 2. marca 2016 s strani https:// www.griffith.edu.au/humanities-languages/school-languages-linguistics/research/natural-semantic- metalanguage-homepage/what-is-nsm/semantic-primes. Gold, K., in Scassellati, B. (2006): “Grounded pronoun learning and pronoun reversal.” V: 6th International Conference on Development and Learning (ICDL 2006), Bloomington, str. [1–6]. Povzeto 2. marca 2016 s strani http://www.cs.yale.edu/homes/scaz/papers/Gold-ICDL-06.pdf. Hall, D. G. (1994): “Semantic constraints on word learning: Proper names and adjectives.” V: Child development, 65 (5), str. 1299–1317. Hall, D. G. (1996): “Preschoolers’ default assumptions about word meaning: proper names designate unique individuals.” V: Developmental psychology, 32 (1), str. 177–186. Hanks, P. (2006): “Proper names: Linguistic status.” V: Brown, K. (ur.): Encyclopedia of language and linguistics, 2nd ed., vol. 10. Boston: Elsevier, str. 134–137. Imai, M. (1999): “Constraint on word-learning constraints.” V: Japanese psychological research, 41 (1), str. 5–20. Jaswal, V. K., in Markman, E. M. (2001): “Learning proper and common names in inferential versus ostensive contexts.” V: Child development, 72 (3), str. 768–786. Lehrer A. (2006): “Proper names: Semantic aspect.” V: Brown, K. (ur.): Encyclopedia of language and linguistics, 2nd ed., vol. 10. Boston: Elsevier, str. 141–145. Morgenstern, A. (2012): “The self as other: Selfwords and pronominal reversals in language acquisition.” V: Lorda, C. U., in Zabalbeascoa, P. (ur.): Spaces of polyphony. Amsterdam: John Benjamins Publishing Company, str. 57–71. Oshima-Takane, Y., Goodz, E., in Derevensky, J. L. (1996): “Birth order effects on early language development: Do secondborn children learn from overheard speech?” V: Child development, 67 (2), str. 621–634. Ostler, T. (2014): “The significance of personal names for very young children.” V: Zero to Three, 34 (3), str. 28–33. Reimer, M. (2006): “Proper names: Philosophical aspects.” V: Brown, K. (ur.): Encyclopedia of language and linguistics, 2nd ed., vol. 10. Boston: Elsevier, str. 137–141. Rozendaal, M. I. (2008): The acquisition of reference: a cross linguistic study (PhD thesis). Amsterdam: Amsterdam Centre for language and communication. Saxena, A. (2006): “Pronouns.” V: Brown, K. (ur.): Encyclopedia of language and linguistics, 2nd ed., vol. 10. Boston: Elsevier, str. 131–133. Shanker, S. (2001): “What children know when they know what a name is: The non-cartesian view of language acquisition.” V: Current anthropology, 42 (4), str. 481–497, 511–513. Sorrentino, C. M. (2001): “Children and adults represent proper names as referring to unique individuals.” V: Developmental science, 4 (4), str. 399–407. Šuster, D. (2000): “Lastno ime je togi označevalec [spremna beseda].” V: Kripke, S. A.: Imenovanje in nujnost. Ljubljana: Krtina, str. 123–142. Toporišič, J. (1992): Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Toporišič, J., idr. (ur.) (2001): Slovenski pravopis. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU. Žele, A. (2001): “O Slovenskem leksikalnem pomenoslovju: Predstavitev dela s slovarskega vidika.” V: Jezik in slovstvo, 47 (1/2), str. 53–57. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 191-212 ana božič