Zvon na poti                            '
vtrok je bil, Ki nikdar ni         De mati mu: ,,V terkveni hram
V nedeljo hodil k maši,             Iz line zvon te vabi,
In ko je klical zvon Ijudi,         In Če ne greš, pa pride sam
Igral se je na paši.                    In zdajci te zagrabi!,'
Otrok nato: ,,Kako prišel          Otrok se v glasen jok spusti,
Iz lin bi zvon po mene?"          Strah velik ga objame,
In ze, kot bi iz šole spel,         Da zvon ga pod-se ne dobi
Ka trate gre zelcne.                   la ga s seboj ne viams!
Ne klenka vec iz line ivon,      Čez polja, trate in steze,
Plašili pač so mati!                   Cez hrib in cesto belo
A strah in groza! — Zadi on     HUi, beLi, kot veter gre
čtz njive kolovrati!                   V "cerkveni hram, v kapelo.
In kadar nn Gospodov dan i                                  Zvon xopet se raxlega,
[                                 Tedaj  ne čjika,  da čez plan
I                                  Prisel bi zvon po njega.
[                                                 A. Funtek   .