Štev. 11.                  V Ljubljani, 1. listopada 1913.                Leto XIV.
Jesenski stihi.
Vseh mrtvih dan.
!
Molče sem šel na tisti tihi kraj,                   Življenje naše polno je nemira,           !
kjer blede cvetke vnovič so cvetele,          ko cvetka sreče čašico odpira,
ciprese tajno so v vrheh šumele,                 že pade slana, cvetko zamori ... trepetajoč migijal je lučc sijaj ...                                                                              j
Vse oživelo je kot bajni maj ...                 In upa lučca, komaj da vzplamti,
Na vrt sktivnostni trume so prlspele,          vihar priveje, plamen ji umira:
sklenile so v molitvi roke vele:                   nDobrotni Bog, na nas se še ozri!" »Dobrotni Oče, pokoj mrtvim daj!"
Slutnja.
Tiho poslavlja se vela jesen ...                  Dedek pred hišo zamišljen sedi,
Spremlja na poti jo veter leden                   solze mu močijo kalne oči:
in Iiste rumene ji nosi,                                  morda, ko bo leto minilo,
na grobe molčeče jih trosi ...                     njegovo posiplje gomilo . . .
Pesem o snežinkah.
Kapljice vodne so zimo prosile                    Zima, na temnih gorah kraljujoča, gorke odeje,                                                   krilca je stkala
ker tam na zemlji solnčece                          in jih uboglm kapljicam nič več ne greje.                                           skrivno podala.
Zdaj pa snežinke na zemljo letijo
živovesele, ker so od zime majkice
srajčke prejeie ...
Davorinov
11