—•¦< 15 >¦•— Iz narodne torbe (Priobouje Janko Barle.) III.1) ^ovedati vam hočem ne samo narodno, nego tudi nerodno pripovedko, za-torej poslušajte! Zna se, daues to ni bilo, včeraj tudi ne, ali nekdaj je moralo biti, ker bi se drugače iie pripovedovalo. Takrat sta živela mdž in žena. Mož je bil malo prismuknjeu, a žena prisnniknjena, saj drugače bi si ne bila mož in žena. Šel je starec na semenj, kupil ženi iglo in prosil soseda, da mu jo odpelje domov njegovi ženi. Sosed stori, kar ga je prosil mož, ali žeui to ni bilo všeč, zato je očitala možu, ceš, če drugič kaj takega kupiš, zatakni raje za klobuk, ker se ti bodo ljudje smijali in rekli, da si prismuknjen. Dobro, mislil si je mož, drugič ti pa stvar vže na klobuku prinesem. Ko je šel drugič na semenj, kupil je koso, za-taknil jo za klobuk in šel doraov. nOj ti bedak stari, kdo je še videl koso za klobukom nositi! Ce v prihodnje še kaj kupiš, spravi si raje v torbo!" jezila se je žena nad svojim možem To S3 lahko stori, mislil si je mož, in ko pride zopet seraenj, kupil si je prašička in ga stlačil v torbo. BBog moj ljubi, kdo bi te izpametoval?'1 hudovala se je žena. nY bodoče ne pojdeš več ti na semenj, čuval bodeš ti doma in jaz bodem šla sama, ker vidim, da je drugače vse narobe. Mož je bil zadovoljen s tem, češ, zdaj me vsaj nihee ne bode več kregal. Ko je na prihodnji semenj odhajala žena iz doma, naročila je možu, da otroka okoplje, dene na zelje slanine in natoči vina za večerjo. Nii, to bodern vse zvršil, da ne bode prepira, dejal je mož, okopal hitro dete in je dejal sušiti v režetu na peč. Ko jes to opravil, hitel je v shrambo, razrezal vso slanino, kar je je bilo ondii, nesel na zelnik in položil na vsako zeljnato glavo po košček slanine. Haj-dide, ta je prava! Zdaj še vina natočim, in vse bode v redu. In šel je natakati vina, ali v tem so vže vaški psi zavohali slanino in se pridrvili na zelnik. nAli gieš ti nadloga pasja!" zakrieal je mož, ugledavši pse in stekel s pipo v roci zelje branit. Nu, psi so bili urnejši od njega in so vže poskrbeli, da so v tem spravili slanino pod streho, ali tudi vina je precej izteklo, ker ni bil sod zatrjen in tako ni bilo ne slanine, ne vina, ko je prišla žena domov. Ha, ha, ha! IV. Zajček Matevž se je rad pohvalil, da je kaj spreten lovec. Tisti pihavnik, s katerim lovci včasih kako zver podpihajo, visel mu je res v sobi ob steni, a malokdaj mu je rabil, saj so govorili, da je Zajček lovec Ie tako zaradi lepšega. In ne samo to. Jurij Streljiček, kateri je pa vže res marsikateremu zajčku in lisici posvetil na drugi svet, znal je celo povedati, da nosi naš spoštovani Matevž v svojib. drugače krepkih prsih zelo plaho srce in da se mu prav poda, da se piše na ime Zajčka. Ko je namreč Matevžek šel jedenkrat v lov — pripovedoval je Stre- l) Gl. str. 80. lanjskcga ,,Vrtca". 1 —•¦< 16 >*¦• — Ijiček — nanesla je sreča v gozdu prav pred njega volka kosmatinca. Pasja capa, mislil si je Zajček, kaj naj začnem, ali naj krieim ali mu naj posvetim. Naposled se je vender odločil, da ustreli. Ali glej ga spaka! ko pritisne puško k licu, zapazi, da se mu puška, ali bolje roka zelo trese. V onem strahu, v kakeršnem je bil, mislil si je, da se le puška boji, in začel jo je tolažiti: BNe boj se, puškica, nič se ne boj — saj ni volk, lisica je in če bi tudi bil, kaj zato, saj sva dva!" — če je bilo res tako, ne prisfcžem, vender Jurij Streljiček je tako pripovedoval. * V. Kakor rečeno, Jurij Streljiček je bil lovec od glave do peta. Ni je take zveri, na katero bi on vže ne bil streljal, in zadel je, kakor bi pihnil. Da se mu je na lovu marsikaj pripetilo, res je, a posebno čudovito je to, kar je nekoč pri-povedoval. Kdor hoče, verojemi! BKorakal sera po gozdu od ranega jutra, a vse je bilo kakor zakleto. Kar t čisto nič nisem raogel dobiti. Vže setn mislil puško zopet obesiti