Izdaja Britanska obveščevalna služba. — Cena mesečno: za tuzemstvo 2 S, v inozemstvo 5 S. — Posamezna številka 511 grošev
Lelo V.
CELOVEC, 15. julija 1949
Številka 28
V kalnem hočejo ribariti
Komunistično rovarjenje proti gospodarskemu redu v Veliki Britaniji
Britanska vlada je v ponedeljek 11. julija nasvetovala svojemu kralju, da naj proglasi v deželi „izredno stanje“, ker se je 10.278 pristaniških delavcev odločilo, na nadaljujejo s stavko in da se ne dotaknejo dela v londonskem pristanišču, kjer čaka nekaj več kot 100 ladij, natovorjenih med drugim z živili, da jih izpraznijo. Ko je kralj podpisal ukaz, so vkorakali v londonsko pristanišče oddelki vojske in mornarice ter začeli z razkladanjem in razpečavanjem ladijskih tovorov.
„Izredno stanje“ pomeni, da kralj s svojim svetom podeli svojemu notranjemu ministru ali kakemu drugemu ministrstvu nalog, da ukrene vse potrebno, da zagotovi ljudem vse pogoje za življenje. Pod tem razumejo vse, kar je potrebno, da se „ohrani mir, da se preskrbi in uredi dobava živil, vode, goriva in drugih potrebščin, ki so nujne za vzdrževanje prometnih sredstev, ter v druge svrhe, nujne za varnost in življenje ljudi."
Dejstvo, da je bilo proglašeno „izredno stanje“ kaže, da smatra britanska vlada stavko pristaniških delavcev za enega izmed najresnejših delavskih sporov od vsesplošne stavke 1. 1926., ko je bilo zadnjikrat proglašeno „izredno stanje“ v mirni dobi.
Stavka se je začela pred tremi tedni zaradi dveh ladij v londonskem pristanišču s kanadsko posadko, katere moštvo so člani kanadske sindikalne zveze pod komunističnim vodstvom. Predmet spora je bil prvotno prepir med kanadskimi sindikalnimi zvezami, v katerega pa je bilo zapletenih več in več londonskih pristaniških delavcev, dokler niso končno dogodki privedli do stanja, ko britanska vlada in britanski sindikalni voditelji branijo svoje narodne interese in ustavopravne načine postopanja proti komunističnemu rušenju in razdiranju.
V londonskih listih so objavljene dnevno izjave odgovornih osebnosti, med ostalimi vrhovnega državnega tožilca Sir Hartley Shawcross-a, dalje glavnega ta jnika Sindikalne zveze prometnih in splošnih delavcev, Arturja Deakin-a, ki vse dokazujejo, da so mednarodni komunisti imeli že dolgo v načrtu, da skušajo na vse načine privesti do letošnjega avgusta — kakor so lanskega poletja poskušali v Franciji — gospodarsko življenje v Veliki Britaniji do tako koatičnega stanja, da bi potem oni začeli „ribariti v kalnem." Njih namen je, da uničijo vse koristi Marshallove pomoči, da popolnoma porušijo gospodarsko zgradbo v Veliki Britaniji.
Atflee: „Rusija je najbolj nazadnjaška država**
Na velikem zborovanju v Manchestru je britanski ministrski predsednik Att-lee ostro napadel neuradne stavke ali takozvane „divje stavke“ ki jih podpihujejo komunisti in za katerimi stoji Sovjetska zveza kot nazadnjaška imperialistična policijska diktatura.
Ministrski predsednik je izjavil, da preživlja Velika Britanija obdobje polne zaposlitve delovnih sil in da je prvikrat v zgodovini uvedla primerne ukrepe za socialno zavarovanje in zaščito otrok. Z racioniranjem živil in s podporami za prehrano so skušali laburisti ustaliti cene. Povečana proizvodnja v industriji in poljedelstvu je dokazala, kake uspehe omogoča načrtno gospodarstvo celo v težkih okoliščinah svetovne politične in gspodarske razrva-nosti. V teh letih preizkušnje je velika
večina doprinesla svoj delež k skupni stvari.
Edini, ki si obetajo koristi od neuradnih stavk — je izjavil Attlee — so tisti, ki si želijo, da bi ta veliki socialni in demokratični poskus propadel. Usoda države jim ni pri srcu. Ne menijo se za trpljenje prebivalstva. Duhovno ne spadajo sem in so s srcem drugod. Na žalost pa je sovjetska država, ki jo ko-umunisti podpirajo, gledana s stahšča prave svobode, demokracije in resničnega socializma, ena izmed najbolj nazadnjaških držav na svetu.
Sovjetska zveza je klasičen primer policijske države, kakršna je bila pod carji. Obstajajo razredne razlike, ki so ostro začrtane. Svoboda govora, vesti in človeka ne obstaja. Država je kolektivistična in ne socialistična. Vendar pa se ti ljudje, ki zatirajo vsako svobodo, kjer koli so na oblasti, kaj radi poslužujejo fraz o demokraciji.
Stalno prejemam hinavske protestne resolucije zaradi domnevnih kršitev svobode v naši državi. Dobivam proteste, ker smo daleč stran od tistih mest, kjer izvršujejo tajno delo ljudje, katerim ni mogoče zaupati. To dobivam od komunistov, ki vedo, da izvršujejo njihovi tovariši v komunističnih državah stalne čistke in da neusmiljeno odstra-njujejo iz službe vsakogar, ki pokaže le najmanjši znak odklona od tistega, kar smatrajo njihovi voditelji za pravoverno. To je ogabna hinavščina.
Ko je ministrski predsednik govoril o imperializmu, je kot edinstven primer prostovoljne podelitve suverenosti nave-
Grško-jugoslovanska meja že zaprta
Maršal Tito je naročil jugoslovanskemu poslaniku v Washingtonu Savi Kosanoviču, ki se je tudi udeležil nedeljskega zborovanja v Pulju, naj sporoči poslaniku Združenih držav v Beogradu Cavendish Cannon-u, da je v smislu njegove (Titove) izjave na nedeljskem zborovanju dal nalog za takojšnjo zaporo jugoslovansko-grške meje. V ponedeljek 11. t. m. je Kosanovič že obiskal ameriškega poslanika v Beogradu Canenona in ga obvestil o tej Titovi odredbi, s katero je grško-jugoslovan-ska meja takoj popolnoma zaprta. Titova izjava se torej ne nanaša, kakor je rekel Kosanovič, na prihodnjost, ampak na sedanjost.
Avstrijska državna pogodba
Štirje zastopniki zunanjih ministrov se v Londonu razgovarjajo o členu 35. osnutka avstrijske državne pogodbe. Ta člen govori o bivšem nemškem premoženju, za katero zahteva Sovjetska zveza plačilo 150 milijonov dolarjev.
To vsoto naj bi plačala Avstrija v šestih letih. Sovjetski zastopnik zahteva, naj plačuje Avstrija to vsoto v četrtletnih obrokih po šest in en četrt milijona dolarjev. Zapadni zavezniki pa predlagajo plačilo prvo leto po podpisu pogodbe v četrtletnih obrokih, v nadaljnjih letih pa v letnih obrokih po 25 milijonov dolarjev.
Pozneje je sovjetski zastopnik zahteval plačilo vse omenjene vsote najkasneje v 5 letih in 9 mesecih, zapadni zavezniki pa so predlagali plačilo v šestih letih. Razgovori se še nadaljujejo.
del Indijo, Pakistan, Ceylon in Birmo, ter dejal, da pa so na Poljskem in Madžarskem neusmiljeno odstranili tiste komuniste, ki so se zavzemali za koristi lastne domovine. „Samo tisti, katerim so sovjetski interesi prvi in go popolnoma podložni moskovski kliki, smejo vladati v lastnih državah. Maršala Tita, ki se je drznil upoštevati potrebe svoje države, napadajo, sramotijo in bojkotirajo. Gospodarstvo vseh teh podložniških držav je treba organizirati, a ne za dobrobit prebivalstva, pač pa zato, da bo
služilo Sovjetski zvezi. Ni ga bolj klasičnega primera imperializma. -
V deželah, kjer obstaja sovjetsko nadzorstvo — je nadaljeval Attlee — smejo ljudje vedeti in misliti samo tisto, kar je Kremi odredil. V drugih državah pa komunisti, ki dobivajo smernice iz Sovjetske zveze, uporabljajo uničevalno taktiko, ne da bi se ozirali na škodo, ki bi jo utegnili povzročiti prebivalstvu. Tem hinavcem ni pri srcu blagostanje delavcev, ampak so samo orodje tuje diktature.“
Medtem ko je priznal Sovjetski zvezi pravico, da ima tako vlado, kot jo želi, je Attlee dejal: „Zoperstavili se bomo vsakemu poskusu, ki bi šel za tem, da bi Sovjeti spravili naše ljudstvo na njihovo raven. Zavedamo se, da je njihova naloga, da bi dosegli zahodno raven civilizacije, ogromna in da bodo potrebna leta za njeno izvedbo.“ (LPS-AIS)
Dva značilna govora
MARŠAL TITO
V nedeljo, 10. julija je govoril v Pulju maršal Tito o notranjem položaju v Jugoslaviji in o njenih odnosih do drugih držav. Maršal Tito je. med drugim dejal:
„V prvi polovici petletke je Jugoslavija izpolnila v načrtu določeno nalogo v najvažnejših panogah vkljub govoricam, da ji tega ne bo mogoče doseči. V prvih šestih mesecih letošnjega leta je bila proizvodnja za 30% višja kakor v odgovarjajočem času leta 1948.“
Dalje je rekel maršal: „Nadeli smo si nalogo, da iztrebimo kapitalizem in izkoriščanje človeka po človeku. Do zda j smo dosegli svoj namen z velikim uspehom in nadaljevali bomo s tem delom-do konca, pa naj kdor koli reče kar hoče.“
Glede vprašanja narodnosti je izjavil maršal Tito: „Ni naša navada, da bi jemali posamezne stavke iz del Lenina, Stahna, Marksa ali Engelsa ter potem na ta način dokazali, da smo le mi edini prišli do pravega zaključka. Z delom in dejanji, ki jih oznanjajo veliki učitelji, smo prišli do praktične rešitve vprašanj.“
Nadalje je rekel maršal Tito, da je električna industrija nekoliko zaostala za odmerjenim ji ciljem, ker je več vzhodnoevropskih držav prekinilo z dobavami, ki so bile že davno naročene in tudi plačane.“ Radi tega smo bili primorani, da smo jih kupili drugje. Radi tega se je tudi stvar zakasnila, ali vkljub temu bomo izvedli svojo petletko.“
Maršal Tito je nato v svojem govoru naglasil, da se Jugoslavija res trudi za najetje zunanjega posojila, ker tega država nujno potrebuje. To posojilo bo uporabljeno za nakup raznega blaga in predvsem strojev za kmetijstvo in industrijo v onih državah, ki bodo posojilo dale. Ne bodo pa s tem'posojilom kupovali orožja, topov in oklepnih voz.
Ko je obravnaval zunanjo politiko, je maršal Tito najpreje omenil odločitev zunanjih ministrov štirih velesil, da ostane Koroška del Avstrije, kar „ne dela časti niti zapadu niti Sovjetski zvezi. S tem so škodovali tamošnjemu slovenskemu ljudstvu, Koroški in Jugoslaviji. Če bi bila s tem tvegana vojna oziroma mir, bi še mogli to nekako razumeti. Ah nemogoče je razumeti, zakaj naj bi Rusija rekla, da je bila naša krivda, ker smo se baje sporazumevali z imperiahsti in smo se pogajali z njimi zadaj za njenim hrbtom že pred dvema letoma. Kar je izjavil o tem g. Višinski, je popolnoma nasprotno od dejanskega stanja. Nikdar se nismo sporazumeli glede Koroške z imperiahsti in Sovjetsko zvezo smo vedno o vsem obvestili. Svojim pravicam do Koroške se nismo nikdar odrekli in se jim nikoli ne bomo.“
O razmerju Jugoslavije do Grčije je rekel maršal Tito: „Jugoslavija namerava postopoma zapreti svoje meje proti Grčiji. Za ta ukrep pa so odgovorni grški partizani, ki so pred kratkim obdolžili jugoslovansko vlado, da je sklenila dogovor z grško vlado; verjetno pa bo ta ukrep Jugoslavije usoden za grške partizane.“
MOŠA PIJ A DE
V Jugoslaviji so te dni proslavljali osmo obletnico, ko je padel prvi partizanski strel v narodno-osvobodilni borbi v Jugoslaviji. Značilno pri tej proslavi je bilo, da so vsi govorniki poudarjali neodvisnost države tako od vzhoda kot tudi od zahoda.
Eden najbolj ■znanih in danes tudi še eden najbolj vplivnih jugoslovanskih komunistov Moša Pijade, je rekel v Novem Sadu: „Jugoslavija ne bo postala niti kolonija zapada, niti provinca Rusije.“
Glede kominformistične resolucije, s katero so obsodili jugoslovansko komunistično stranko, je Moša Pijade dejal, da je ta „nestvor ustvarjen v Moskvi in potem prenešen v Bukarešto, kjer mu je moral vsakdo pritrditi. Tudi mi bi morah pritrditi tej resoluciji, ako bi bili tako neumni, da bi odšh v Bukarešto. Ko so pa zastopniki nekaterih strank bili le še proti izključitvi komunistične stranke Jugoslavije iz Kornin-forma, so jim rekli, da so med člani osrednjega odbora komunistične stranke Jugoslavije tudi anglo-ameriški špi-joni. Rekli so, da je zaradi tega postala Jugoslavija agent imperialističnih držav.
In v letu po tej resoluciji, so oni, ki so to resolucijo predlagali, izdali socializem, obdolžili so pa nas, da smo ga mi izdali. Pravico samoodločanja narodov so napravili za predmet barantanja z imperiahsti zaradi svojih materialnih koristi, nas pa so obdolžili nacionalizma. V svoji diplomaciji in zunanji pohtiki so vpeljali načine, ki so bih v navadi pred oktobrsko revolucijo, nas pa so obdolžili, da smatramo sovjetske diplomate za imperialiste. V preteklem letu smo se naučili, da nekateri veliki narodi zahtevajo od malih, naj svoje koristi popolnoma podredijo koristim velikih narodov.
Obdolžili so nas, da smo pred dvema letoma prodali Koroško in to brez odškodnine, oni pa so sedaj prodali Koroško, toda so se dali zato plačati. Obdolžili so nas, da smo prodali Trst in grško revolucijo; mi pa vprašamo: „Kakšen trgovski posel nameravate vi napraviti iz Trsta in iz grške revolucije?“
Končno je Moše Pijade še enkrat ostro napadel Sovjetsko zvezo, vse člane Kominforma pa je imenoval „besneče derviše“.
tfmiiticni pregled j
JUGOSLAVIJA
Poljska vlada je odredila takojšnjo prekinitev izvoza vsakega blaga v Jugoslavijo. Kot utemeljitev tega ukrepa navaja poljska vlada, da se je v teku zadnjih mesecev pokazalo, da Jugoslavija ne namerava resno izpolniti pogoje, ki jih je prevzela s trgovsko pogodbo glede dobave raznega blaga. V trgovski pogodbi je namreč obveza Jugoslavije, da bo dobavila Poljski različno blago, ki ga Poljska potrebuje. Jugoslavija pa je namesto tega blaga dobavljala popolnoma nepotrebno blago, kakor n. pr. grozdje in luksuzne predmete, namesto da bi dobavljala kositer in baker. — Jugoslovanska vlada pa po poročilih poročevalne službe United Press pravi, da po tem odloku poljske vlade Jugoslavija pač ne bo prizadeta, ker bo vse potrebno blago dobila na račun novega posojila iz Združenih držav in Velike Britanije.
Ob priliki proslave osme obletnice jugoslovanske partizanske borbe so prekrstili starodavno srbsko mesto „Kraljevo“ in mu nadeli ime po jugoslovanskem notranjem ministru „Rankovi-čevo“.
Iz Beograda poroča Reuter, da je slovensko ljudsko sodišče obsodilo na smrt z ustrelitvijo katoliškega duhovnika Josipa Kraglja. Obsojeni je bil spoznan za krivega sodelovanja z Nemci za časa vojne in pa „sovražnih dejanj“ proti režimu maršala Tita. Simon Hrast, vojaški dezerter, je bil na isti razpravi obsojen na 19 let ječe, študent Srdjan Kacafura pa na tri leta, oba radi stikov, ki sta jih imela z duhovnikom Kragljem. Vsi trije so doma iz okolice Tolmina. Obtožnica navaja kot njihove zločine iz novejšega časa, da je Kragelj pisal Titovemu režimu sovražne članke, ki so jih vtihotapljali v druge kraje, da je dajal informacije neki tuji obveščevalni službi in da je pomagal ljudem, da so pobegnili preko meje iz Jugoslavije.
KUMIJNIJA
Romunska vlada hoče prisiliti kmete, da pristopijo v kolhoze. To se do sedaj ni posrečilo. Zato je finančni minister Vasilij Luca predložil osnutek zakona, ki predvideva za „privatne“ kmete ali takozvane „kulake“ obdavčevanje dohodkov od 6 do 33 %. „Ljudski sveti“ (po naše občinski odbori oziroma županstva) pa morejo te postavke povišati po svoji uvidevnosti še za 20 do 50 odstotkov, ako spada kmet v skupino „kulakov“. Kmetje, ki so že včlanjeni v kolhoze, plačajo samo tega davka.
menjave prav nič ne odgovarja dejanskim razmeram. Vsak ve namreč, da je veljala ena jugohra (denarna enota v bivšem jugoslovanskem območju Primorja) polovico italijanske lire. Uradna zamenjava po priključitvi tega ozemlja Jugoslaviji je bila: 1 jugolira za dve takozv. A^GOT-liri (denarna veljava zavezniške voj. uprave v italijanskem območju Primorja).
Še bolj krivična pa je sedaj odrejena zamenjava, ko zahtevajo za iOO jugolir 30 dinarjev. Končno pravi poročilo italijanskega zunanjega ministra, da bo Italija opozorila Združene narode na jugoslovansko početje, ker končna odgovornost za upravo Svobodnega tržaškega ozemlja leži na ustanovi Združenih narodov.
ITALIJA
NEMČIJA
V kopališču Schlangenbad so na posebni seji ministrskih predsednikov z zastopniki parlamentarnega sveta in z zastopniki gospodarskega sveta sklenili, da ostane začasno Bonn glavno mesto Zapadne Nemčije. Po volitvah, ki bodo 15. avgusta, naj bi novoizvoljeni zvezni svet šele ponovno sklepal o tem, ah naj ostane še Bonn glavno mesto ali pa naj postane glavno mesto Zapadne Nemčije Frankfurt.
TRŽAŠKA DRŽAVA
Italijanski zunanji minister grof Sforza je povabil k sebi poslanike Velike Britanije, Združenih držav in Francije ter jim sporočil, da italijanska vlada protestira proti nasilni uvedbi jugoslovanskega dinarja kot edino plačilno sredstvo na jugoslovanskem območju Svobodne tržaške države,
Italijanski minister je dejal, da je ta čin, ki ga je odredil maršal Tito, groba prekršitev italijanske mirovne pogodbe, ki pravi, da je italijanska lira plačilno sredstvo na Svobodnem tržaškem ozemlju, dokler ne bo imenovan guverner za to ozemlje. Grof Sforza je nadalje poudaril, da se je smatralo sedanje Svobodno tržaško ozemlje kot italijansko in do danes „se še ni ustanovilo Svobodno tržaško ozemlje iz razlogov, ki so vsakomur znani.“ Radi tega je nasilna zamenjava denarja in pa istočasno razvitje jugoslovanskih zastav na tem ozemlju še prav posebno razžaljivo za itahjansko vlado. Pa tudi način za-
Iz Rima poroča Reuter, da sta se v italijanskem parlamentu ostro spopadla zunanji minister Sforza in voditelj komunističnih poslancev Togliatti ob prilike seje komisije za italijansko zastopstvo na konferenci Evropskega sveta v Strasburgu meseca avgusta.
Ko je grof Sforza dejal, da ne smatra komunistične stranke kot opozicije nego kot protievropsko, je Togliatti zakričal: „Jaz sem demokrat, vi pa kažete vse znake mišljenja iz 18. stoletja, mišljenja, kot je vladalo v dneh pred francosko revolucijo.“ — Grof Sforza ga je vprašal:	„Zakaj pa niso opozicije
vzhodnoevropskih držav zastopane v Kominformu?“ Na to vprašanje je Togliatti zatrdil, da je Kominform „popolnoma privatna zadeva.“
Togliatttijeva zahteva, da vključijo tudi komunistične poslance v italijansko zastopstvo za konferenco Evropskega sveta, je bila odklonjena s 13 glasovi proti 7. Komisija je 'določila, da naj parlament izvoli vseh 18 zastopnikov — 9 iz senata, 9 pa iz poslanske zbornice — z običajno večino glasov.
DROBNE VESTI
Kardinal Francis Spellman bo vodil v svetem letu 1950 prvo veliko ameriško romanje v mesto Vatikan.
Kardinal je izjavil, da bo uradno romanje newyorske nadškofije v februarju 1950.
Kratke vesti iz Združenih držav
Evropski razseljenci, ki so se naselili v Združenih državah, delajo v 47 izmed 48 zveznih držav. Posebne komisije, ki so jih ustanovili v 29 zveznih državah, pomagajo tem priseljencem, da najdejo stanovanje in zaposlitev.
V	Združenih državah pride en avtomobil na vsako 4. osebo.
Pri približno 85% vseh porodov v Združenih državah nudijo zdravniki svojo pomoč v bolnicah, pri nadaljnjih 10 % porodov pa izven bolnic.
Ameriške prevozne družbe poročajo, da so v letu 1948 prepeljale z ladjami in letali 966.000 oseb čez Ocean. Letalske družbe cenijo, 'da je 220.000 potnikov potovalo z letali.
Ameriški odbor za preskrbo evropskih otrok je od leta 1945 naselil v Združenih državah 1.667 begunskih otrok.
V	Združenih državah uporabljajo na srednjih šolah za pouk šofiranja več kot 3000 avtomobilov. V letu 1948 se je teh šoferskih tečajev udeležilo 464.846 dijakov.
V	letu 1948 je dosegla proizvodnja žvepla v Združenih državah do sedaj največjo letno količino 4,966.000 ton. Od te količine so izvozili približno
1.300.000	ton. Proizvodnja leta 1948 je bila za skoraj 10% večja kot prejšnji rekord.
Količina jekla, ki so ga leta 1948 proizvedle Združene države, znaša približno 83,720.000 ton. Posebna storilnost posameznega delavca izmed
635.000	delavcev, ki so zaposleni v tej industriji, je znašala 132 ton.
Ameriška mlečna industrija proizvaja letno več kot 22,5 kg sladoleda za vsakega moškega, žensko in otr-ka v Združenih državah.
Šel je čred večnega Sodnika...
V nedeljo so z velikansko slovesnostjo pokopali v Sofiji bolgarskega komunističnega voditelja Georgija Dimitrova.
Navzoča so bila številna komunistična zastopstva, med njimi tudi avstrijsko. Sovjetsko zvezo je zastopal maršal Vorošilov.
Njegova življenska pot je bila večkrat prepojena s krvjo. Udejstvoval se je že od mladosti kot revolucionar, preživel je mnogo prevratov, več let je bil po ječah, ušel je mnogim smrtnim obsodbam in tudi atentatom. Svetovna javnost je prvič nekaj več slišala o njem leta 1925 po atentatu s peklen-' skim strojem v sofijski katedrali, nato pa leta 1933, ko so ga prijeli nacisti zaradi požiga nemškega parlamenta. Ves svet ga je takrat občudoval zaradi njegovih odločnih nastopov pred sodiščem v Lipskem.
Ko pa je prišel nato sam na oblast, ni bil prav nič boljši od svojih nacističnih krvnikov. Od leta 1935 do 1943 je bil glavni tajnik komunistične internacionale v Moskvi, od leta 1946 pa ministrski predsednik na Bolgarskem. Aprila letošnjega leta je odšel zaradi bolezni na jetrih v neko moskovsko zdravilišče, kjer je nenadoma in nepričakovano umrl. Po nekaterih vesteh je padel tudi Dimitrov zaradi svojih zvez s Titom pri Stalinu v nemilost, vesti iz Sovjetske zveze pa seveda zanikajo, da njegova smrt ne bi bila naravna; najbrž bomo pa težko kdaj zvedeli polno resnico. Na
vsem tem prav nič ne spremenijo velikanske slovesnosti ob pogrebu Dimitrova, kakor tudi ne to, da so bili ob njegovem truplu v Moskvi kot častna straža poleg Stalina samega še Molotov, Malenkov, Berija in še drugi člani politbiroja in osrednjega odbora komunistične stranke.
«ntfijikl komunist! in OF
Po poročilih, ki jih je dobila jugoslovanska poročevalna služba (Tanjug) iz Celovca in ki jih objavljata tudi oba celovška dnevnika, je naročilo vodstvo avstrijske komunistične stranke za Koroško tiskarni „Ljudska založba — Volksveriag“ v Celovcu, da ne sme več tiskati listov Osvobodilne fronte „Slovenski vestnik“ in „Die Einheit“.
Poročila poudarjajo, da je povod za tako odločitev komunistične stranke razlika v političnem gledanju med avstrij-sk;mi komunisti in vodstvom Osvobodilne fronte na Koroškem.
Druga poročila pa pravijo, da je to različno politično gledanje v tem, da avstrijska komunistična stranka odobrava spomenico Kominforma iz junija lanskega ieta, ki težko obtožuje maršala Tita in ostalo vodstvo jugoslovanske komunistične stranke. Vodstvo Osvobodilne fronte na Koroškem pa je to spomenico Kominforma obsodilo in zagovarja maršala Tita in ostalo vodstvo jugoslovanske komunistične stranke.
ROMUNI IZNENADENI V SOLUNU
Neki romunski dijak je nedavno prisilil pilota nekega romunskega letala, da ga je pripeljal v Grčijo.
Dijak Korny je najprej ukazal pilotu, da ga odpelje v Salzburg. Toda pilot mu je odgovoril, da ni dovolj goriva za tako dolgo pot.
Ker so bili tudi drugi piloti nedavno na ta način prisiljeni, da spremenijo smer potovanja, jim sedaj dajejo samo za deset minut več goriva, kakor je potrebno za dotično potovanje. Ker je če-sto potrebno zaradi vremenskih okoliščin podaljšati trajanje potovanja za več kot deset minut, je prišlo do več letalskih nezgod, ker je zmanjkalo goriva.
Dvanajsterim potnikom, ki so prišli v Solun z omenjenim letalom, so Grki pokazali mesto Solun. Potniki so bili iz-nenadeni: videli so trgovine polne blaga; Grki so jim pa rekli, da je škoda, da so prišli po Veliki noči, ko so trgovine vedno bolj prazne kot navadno. Potniki so tudi izjavili, da so mislili, da je vsa Grčija v rokah gveriljcev razen Aten in Soluna. Bili so tudi zelo iznena-deni, ko so videli, da je mesto tako mirno.
Eksplozija petrolejskega vrelca
Kakor poročajo dopisniki iz Dunaja, je nedavno eksplodiral petrolejski vrelec v Mühlbergu na sovjetskem področju Avstrije.
Sovjetski ravnatelj Ždanov in glavni sovjetski geolog žukov sta ukazala, da morajo jašek št. 60, ki je bil globok 1800 m, poglobiti še za pet metrov. Pripomnila sta, da ni treba cementiranja, češ da je 240 m že cementiranih. Avstrijski tehniki so se uprli temu ukazu, toda brez uspeha. Malo za tem je začel prodirati v jašek eksplozivni plin. Iz globine 250 m je s silo prodrl na površje kakih 30 m daleč od odprtine jaška. Poskusi, da to prodiranje zaustavijo, so ostali brez uspeha in so rudarji položaj zapustili. Drugi dan je plin eksplodiral in se je ogen| razširil. Prodiranje pli je prenehalo šele, ko so se stene jašh„ zrušile.
Eksplozija je uničila zgradbo za se-salko in razne stroje. Škoda znaša deset milijonov šilingov. (AIS)
POLICIJSKI ZBOR ZDRUŽENIH NARODOV
Združene države so se izrekle za nov načrt generalnega tajnika OZN Trygve Lieja, po katerem naj se ustanovi posebni policijski zbor 300 mož, ki bo dodeljen generalnemu tajništvu in ki ga naj dopolnjuje rezervni zbor 2000 mož.
Izvedba novega načrta bi pomenila letni izdatek enega milijona dolarjev; po prejšnjem načrtu za oboroženo stražo OZN (800 mož) pa bi bili potrebni štirje milijoni dolarjev. Predvidena policijska moč bi bila nastanjena na glavnem sedežu Združenih narodov v Lake Successu. Naloga tega zbora naj bi bila zaščititi prevoze za misije Združenih narodov, vzdrževati radijske zveze, ščititi varnost zgradb in sil Združenih narodov, stražiti naprave organizacije in skrbeti za red med zasedanji.
Rezervni dodatni zbor pa naj bi tvorili možje posameznih vlad raznih držav, ki bi jih predložile vlade same. Članov rezerve ne bi izvežbali, plačo bi dobivali le za čas dejanske službe.
Izven sedeža Združenih narodov bi lahko člane policijskega zbora uporabili le z izrecno odobritvijo Varnostnega sveta, glavne skupščine ali drugega pristojnega organa. Člani policijskega zbora bi bili oboroženi le v izrednih primerih in še takrat samo z osebnim orožjem.
ŽETEV V SLOVENIJI
Iz Ljubljane poročajo, da je žetev rži že končana; v okrajih Gorica in Sežana pa tudi že žetev pšenice in ječmena. V ostalih krajih bo končana žetev pšenice in ječmena ta teden. — Žetvene komisije, ki so ocenjevale letošnjo letino, so ugotovile, da je letina letos boljša kot pa lansko leto. — Oblasti so ukrenile vse potrebno, da bo žetev opravljena v enem tednu. Strojne postaje hočejo iz-vesti 70% vseh žetvenih del v socialističnem sektorju, številne brigade ljudske fronte pomagajo pri žetvenih delih.
Mednarodni urad dela
Na 32. letni konferenci Mednarodne organizacije dela, ki je zaključila svoje delo, so odobrili polno sodelovanje pri načrtu tehnične pomoči zaostalim državam. Tozadevne predloge, ki so jih odobrili na konferenci, bo vzel v pretres, enako kot predloge Svetovne zdravstvene konference, gospodarski in socialni svet Združenih narodov, ki je začel sedaj s svojim devetim zasedanjem.
Na konferenci mednarodne organizacije dela so odobrili tudi novo svetovno pogodbo, ki jamči delavcem pravico do organiziranja in do sklepanja kolektivnih pogodb itd.
Končno so odobrili na konferenci proračun za leto 1950 v znesku 6 milijonov dolarjev in sklenili, da je Mednarodna organizacija dela pristojna za preiskavo glede obtožb prisilnega dela«
VEDNO VELIKA IZBIRA
ORiENTAUSKIH IN PERZIJSKIH PREPROG,
na roko vozlanih in žametnih (velonrnih) preprog ter tekačev.
Bl^go za pohištvo, zavese, pregrinjala za mize in divane.
Popusti za preprodajalce, hotele in gostilne. — Plačilne olajšave. Dajemo v to stroko spadajoče nasvete za opremo sob, po želji tudi na licu mesta
Strokovna trgovina za preproge, pohištveno blago in zavese
M	DIR. JOSEF RADLMAYR
W	BELJAK - VILLACH
♦	TRGOVINA NA DROBNO: POSTGASSE 3 TELEFON 47-67 - 4447
Prava vera” sovjetskega komunizma
Finantne leme
Britansko finančno ministrstvo je izdalo poročilo o angleško-ameriško-ka-nadskih finančnih razgovorih. Namen teh pogajanj je bil, kako zopet vzpostaviti ravnovesje med območjem z denarno veljavo angl. funta in med območjem z dolarsko denarno veljavo. O kakem zmanjšanju vrednosti funta šter-linga ni bilo govora. Pogajanja se bodo nadaljevala meseca septembra v Wa-shingtonu. Končni cilj teh pogajanj naj bi bilo uresničenje načrta o svetovni trgovini in po katerem načrtu naj bi bilo tudi določeno sodelovanje dežel z dolarsko denarno veljavo z deželami z denarno veljavo funta. Da pa bo to mogoče, bodo morale vse države skleniti med seboj večstranske trgovske pogodbe.
Do teh pogajanj v Londonu je prišlo, ker se je zaradi številnih britanskih nakupov Vel. Britanije v Ameriki izredno znižalo stanje dolarjev. Razen tega je še Belgija zahtevala za svoje blago pri izvozu v Vel. Britanijo plačilo v dolarjih. Ker je bila tudi zaloga zlata v Vel. Britaniji vedno manjša, je bila vlada prisiljena misliti na ukrepe, ki bi zavarovali nezmanjšane vsote dolarjev in zaloge zlata. Važno pa je tudi bilo za britansko vlado, da ti ukrepi ne bi slabo vplivali na zaposlitev delavstva.
Da bi bili prihranki v dolarjih in v* zlatu čim večji, je britanska vlada pozvala vse vlade dominionov britanskega imperija, naj le v izredno nujnih slučajih izdajo dovoljenje za plačilo v dolar-
Podkomisija Združenih narodov za zaščito manjšin je zaključila predhodno razpravljanje o vprašanju manjšin in njihove zaščite. Podkomisija, ki ima 12 članov, bo nadaljevala s svojim delom januarja 1950.
Njeno sedanje zasedanje, je trajalo dva tedna. Komisija je sestavila poročilo za komisijo o človeških pravicah, kateri je podrejena. Podkomisija je sklenila predložiti razne zahteve, med katerimi so najvažnejše sledeče:
1.	Generalni tajnik organizacije Združenih narodov naj nemudoma pozove organizacije, da odpošljejo dejanske podatke o manjšinah, zlasti glede izvajanja kake diskriminacije (to je razlikovanja, po katerem je manjšina zapostavljena nasproti večini).
v Veliki Brilaniji
jih. Finančni ministri vseh dominionov so se sestali v Londonu v sredo 13. julija, da bodo sklepali o zavarovanju gospodarskih koristi britanskega imperija.
Tudi finančni minister Cripps je izdal odlok, po katerem so za enkrat za dobo treh mesecev ustavljeni vsi nakupi v Združenih državah, predvsem pa nakup tobaka in petroleja. S tem odlokom bodo seveda predvsem prizadeti prebivalci Vel. Britanije, ki pa se bodo nekako v to vživeli v prepričanju, da je taka žrtev potrebna zaradi ureditve britanskega gospodarstva. Bodo pa seveda pri tem posredno prizadeti tudi Amerikan-ci, ki bodo morali končno pristati' na priznanje 'gotovih ugodnosti Vel. Britaniji pri nakupu blaga v Združenih državah.
Sovjetska zveza pa ne bi bila komunistična, če seveda teh prehodnih tež-koč Velike Britanije in tega navidezno težko premagljivega gospodarskega nesporazuma med Veliko Britanijo in Združenimi ameriškimi državami ne bi poizkusila izrabiti v svoje politične namene. Saj pa tudi vsa politika Sovjetske zveze temelji samo na neki namišljeni in težko pričakovani gospodarski krizi v Zapadnem svetu predvsem seveda v Združenih državah. Zato pa so tudi komunisti v Veliki Britaniji bili tako hitro pripravljeni izrabiti sedanje stanje v svoje politične namene.
2.	Komisija o človečanskih pravicah, ki sestavlja dogovor o človečanskih pravicah, naj vključi v ta sporazum obveznost držav podpisnic, da ne bodo omejevale gospodarskega udejstvovanja ali vršenja kakega poklica zaradi razlik v rasi, barvi, spolu, jeziku, veri ali v političnem oziroma drugem prepričanju, tudi ne zaradi narodne ali socialne razlike, zaradi lastnine, rojstva ali sploh zaradi kake druge razlike.
3.	Generalni tajnik Organizacije Združenih narodov naj zahteva od vseh članic OZN podatke o zakonih, ki varujejo manjšine na njihovih področjih.
Na prihodnjem zasedanju bo podkomisija razpravljala o izdaji letnega poročila in o definiciji ter klasifikaciji manjšin.
Znani angleški tednik „Economist“ piše o stalnih čistkah v državah za železno zaveso sledeče:
„V letu, ki je sledilo znanemu sklepu Kominforma, s katerim so izključili Jugoslavijo, je „titoizem“ postal mednaroden pojav. Z izjemo Češkoslovaške so v vseh komunističnih strankah vzhodne Evrope izvedli čistko, ki je bila naperjena proti tako imenovanim nacionalističnim elementom. Prva žrtev je bil Romun Patrasheano, ki je pa prav za prav padel v nemilost že pred Titom; nato sta prišla na vrsto Gomulka na Poljskem, Koča Džodža v Albaniji. Letos je čuječnost boljševikov razkrinkala namestnika bolgarskega ministrskega predsednika Rostova, voditelja grških opornikov Markosa Vafiadesa in bivšega madžarskega notranjega ministra Rajka. Zadnjega so celo obtožili vohunstva za imperialistične države ter so delavske množice poslale na tisoče „spontanih“ brzojavk, v katerih so zahtevale za „izdajalca vrv“.
Vsi ti primeri so znova potrdili dejstvo, da „titoizem" ne obstaja v kaki zmotni gospodarsko-socialni pohtiki in partijski taktiki, temveč v nezadostnem klanjaju veličastni osebi Stahnu, „voditelju svetovnega proletariata in tistim možem, katerim je Stalin v svoji .„ne-
člani komisije so državljani švedske, Haitija, Anglije, Sovjetske zveze, Kitajske, Združenih držav, Avstralije, Indije, Ekvadorja, Belgije, Irana in Francije. Ti člani pa ne predstavljajo vlad teh držav, temveč so le merodajni strokovnjaki iz navedenih držav. (AIS)
skončni“ modrosti poveril politično vzgojo mladih in neizkušenih komunističnih partij „osvobojenih držav“.
Sovjetski tisk napada danes z enakim besom dva greha, ki si drug drugemu nasprotujeta:	„nacionalizem“ in
„kozmopolitizem“.
Obadva navedena greha nista — v smislu silovite govorice sovjetskega tiska — nič drugega kot prikrito orožje ameriškega imperializma, ki naj uniči pravo sovjetsko vero.
Ta značilna kampanja, ki so jo sprožili v Sovjetski zvezi proti kozmopoliti-zmu, je naperjena posebno proti tistim državljanom, ki so že po svoji zgodovini in svojem stališču najbolj izpostavljeni tej obtožbi, to je proti Židom. V nedavni čistki gledaliških kritikov, ki so bili spoznani kot krivi kozmopoliti-zma, so branilci „prave vere“ v gledališki umetnosti našli posebno dopadenje v tem, da so „razkrinkali“ židovska imena nekaterih „grešnikov“, ki so pisali pod ruskimi psevdonimi (tujimi imeni). Moskovska „Literarnaja gaze-ta“ je razkrinkala imena tovarišev Žda-nova, ki se piše Liefschutz, Saneva (Smulsohn) in Martiča (Finkelstein). Čitatelji se bodo še spominjali, da je „Völkischer Beobachter“ imenu Litvi-nova vedno dostavljal njegovo prejšnje ime Finkelstein.
Tudi med voditelji komunističnih partij vzhodne Evrope je mnogo Židov. Tako so na čelu madžarske partije Ra-koszi Rot in njegova tovariša Berman ter Mine na Poljskem, Paukerjeva v Romuniji; vsi ti bodo morali napeti vse sile, da se bodo izognili obtožbi kozmo-politizma.“ (AIS)
Organizacija Združenih narodov inmanjšine
Savdski gunt
teV** Zgodovinska povesi
Spisat
d p Ožbolt J/ounig
(Nadaljevanje)
34.
„Božje stvari kradeš, odrevenele ti bodo roke, izgubljen si!“
,Nič ne premišljuj, zgrabi, potegni, kako se bo veselila tvoja izvoljenka, razprostrla bo roke in v njenem objemu boš srečen!“
Strašno prevzame Roberta, še enkrat stegne roko, čuti, kakor bi ga nekaj vleklo nazaj, zopet od druge strani ga tišči bliže. Zdajci se zasveti prstan, tako je lep, ni mogoče ga pustiti. Fanika bo vsa iz sebe in za ta dar dobi on njo. Hlastno zagrabi prstan in ga potegne z roke, sedaj ga ima med prsti.
„Gorje tebi,“ sliši Robert iz višin, „proklet si!“ —
*
Naglo stopi po lestvici dol, ne upa si pogledati v kip, hitro zapusti cerkev ter beži mimo nje med grobovi. Neka tajna groza ga objame — vse je mimo. Zda jci udari polnoči, otožno se razlegajo udarci po temni tihi noči. Toda Robert stopa urno naprej, ne upa si pogledati ne na desno, ne na levo in ne nazaj. Tam pred vhodom vidi grob, svež grob, ne pokriva ga še sneg. Kaj
je to? Ali se ne dviga nekaj iz njega, vedno više in više, bela postava, ki ste-ga roko vedno bliže njemu in mu grozi ?
„Beži,“ mu pravi neki glas; „ukradel si Marijin prstan, mrtvi vstajajo, da te zasledujejo, zakaj strašen je ta zločin!"
Iz groba se dvigne cela postava in Robertu se zdi, kakor bi stopala proti njemu. Obide ga strah in naglo zbeži preko grobov proti spodnjim odprtim vratom ter skozi nje na cesto. Trepetal je na celem telesu in se ni upal pogledati nazaj. Krčevito je držal prstan v žepu in naglo stopal po stranskih potih do Mažarja.
„Tepec si bil, da si se tako bal,“ se tolaži Robert; „mislil si, da je bila postava; ali se nisi mogel spomniti, da je nad grobom vrba, ki jo pokriva sneg. In to si ti imel za strah!“
In globoko se je oddahnil, ko je pogledal nazaj in se prepričal, da res ni bilo nič. Prstan pa le ima, o kako je lep; le urno k nevesti, lepo plačilo te čaka.
Kmalu je pri hiši. V Fanikini sobi je še luč. Rahlo potrka, nemirno mu bije srce. Nekdo se zgane v sobi, sliši korake in odklepanje duri, ki se rahlo odprejo. Med njimi zagleda Faniko, zavito v belo ruto, da se vidi samo njen dražestni obraz.
„Prinašam ti prstan,“ zašepeče ves razvnet.
„Res, Robert? Tedaj me res ljubiš!“
In objela ga je in tiho sta stopala proti njeni sobi. Fanika odloži ruto in stopi k luči, Robert pa vzame iz žepa prstan in ga pokaže radovedni Faniki.
„Kako je lep,“ vzklikne ta! „Kaj ta-
kega še nisem videla. Kje pa si ga dobil?"
„Ne vprašaj, saj veš, kaj si mi rekla!"
„Tedaj si ga vzel Devici Mariji v cerkvi?“
„Tako je, kaj bi ga ona nosila, tebi se poda; ti imaš živo roko, tam pa je mrtev les.“
„O, Robert, nisem mislila tako, a sedaj vem, da si tvegal vse zame. O kako krasno se leskeče, toliko je žlahtnih kamnov.“
In Robert prime Faniko za levo roko, vzame prstanec in natakne nanj bleščeči prstan. Vsa razburjena gleda Fanika na lepi dar in se čuti že kot žena pisarja Roberta.
Toda kaj je to? Naenkrat prebledi, v srcu jo je zabodlo, neskončno bolečino začuti v prsih, obraz postane bled kot stena in vse se. suče okoli njenih oči. Z rokami maha po zraku, kakor bi se hotela ujeti, a ne najde opore, opoteka se sem in tja in nazadnje pade vznak.
Robert se prestraši, vidi Fanikin bledi obraz in posluša njeno težko hropenje.
„Kaj ti je, Fanika?“ vpraša Robert ves prestrašen.
„Beži, nesrečnež; oh, kako to peče na prstu, odvzemi, oh, kako pošasti grabijo po meni, proč, proč od mene, kako me vlačijo za roko, ta prstan hočejo imeti, oh, kako to skeli!“
Robert je stal ves zmeden pred Faniko, ki se je zvijala od hudih bolečin, iz njenih ust so stopile pene in blazno je gledala s svojimi očmi.
„Pomagaj, prstan me žge, o te pošasti!“
Robert se skloni k Faniki ter vzame njeno roko, na kateri je imela prstan, ga urno sname, hiti ž njim k oknu, ga odpre in hlastno vrže usodepolno darilo v potok, ki je imel ravno pred hramom precejšen prepad.
Fanika obleži nezavestna na tleh, težko hropenje prihaja iz njenih prs, vedno bolj pojema sapa, krčevito stiska roke, zavija oči, naenkrat se strese po celem životu in bila je — mrtva.
Robrt gleda ves okamenel ta prizor. Čutil je, kakor bi ga držala nevidna roka za grlo. Ves prestrašen gleda nekaj časa v ta mrtvi obraz, ki postaja vedno bolj črn. Ne more več vzdržati v tem prostoru, hlastno pograbi klobuk, zapusti sobo ter zdirja domov. Vrže se na posteljo, a pred seboj ima vedno sliko mrtvega, strašnega obraza. Tako leži dalje časa, dokler od prestalega strahu in vsled utrujenosti ne zaspi.
*
Novo leto 1788 je nastopilo. Pri Bo-šteju in Koclju so ga dočakali, vršila so se običajna voščila in zatrdila prijateljstva ter sporazuma. Potem pa so se gostje porazgubili domov in marsikdo je dolgo spal tja v prvi dan novega leta, in nazadnje vstal s težko glavo.
Zato pa je tem prej vstala „sveta“ Mojca. Bivala je v zadnjem času pri naši znanki Anki, ki je bila po smrti svoje matere čisto zapuščena. Vesela je bila Mojce, ki ji je pomagala pri vsem, ker sama vsled tega, da je morala negovati malega Bogdana, ni mogla dosti delati.	(Dalje prihodnjič)
Na j nižje cene pri največji izbiri
Specialna tekstilna trgovina in sprejemalnica volne
AX MACH
CELOUEt - KLAGENHIRT
8.-M Al-STRAS S E 1
M. C.:
MAŠI 1ZI
<r.

Ker v tem mesecu največ hodimo na izlete in na gore, je uredništvo dobilo pričujoči članek, ki nas o vsem točno pouči. — Op. uredništva.
Tudi še danes, v tako prosvitljenem stoletju, najdemo ljudi, ki ne znajo hoditi na izlete. Ne samo stalni obiskovalci kinov in kavarn, tudi mnogoteri, ki drve sredi množice ob nedeljah ven iz mesta. Pa zakaj bi ti ne bili pravi izletniki? Saj imajo nahrbtnik, palico in podkovane Revije?------------
Ko gremo na izlet, gremo domov, domov v lastno dušo. Zopet se najdemo. Otresemo se dnevnega prahu, vse pusto in neprijetno preteklega tedna porinemo daleč proč; vse prijetno in veselo pa skušamo pritegniti k sebi. In kako raste in vstaja naša duša! S tem pa se nam tudi odpira oko in se nam širi pogled za druge. Na izletu se nič ne prepiramo, nič nismo užaljeni, radi in lahko odpuščamo in lahko razumemo druge. Dobri postanemo.
Ko gremo na izlet, se vračamo k materi zemlji, k bratu drevesu, sestrici ptičici, k bratcu studenčku, k travi in cvetkam, saj smo vsi otroci zemlje. Pa hodimo tudi preko snega, ki zemljo pokriva, in preko ledu, ki je zagrnil tekočo vodo. Vračamo se k zemlji, da ob njenem objemu postanemo krepki in močni kot ona.
Takle izlet mnogo zahteva od nas. Najprej zmago nad lenobo, nad vročico čutnosti. Telo oprostimo vsega nizkotnega, da se z dušo vred dviga v višine.
Pa moramo znati iti na izlet. Ne v kričečih in razgrajajočih skupinah, ampak v tihih prijateljskih krogih. Ko hodimo, bolj prisluškujemo naravi, kot pa govorimo, bolj gledamo in občudujemo, uživamo. Na cilju seveda smo družabni, prijazni, dobri, uslužni in zabavni. Zakaj tudi ne? Saj zdaj lahko do konca okusimo ono prijetno misel, ki nam je delo v preteklem tednu ni dalo okusiti.
Vsi naši čuti okušajo božje darove: toploto sonca, božanje vetra, vonj zemlje in gozda in sto in sto rastlin. Naše oko se širi, pogled hiti v daljavo s ptičico v zraku, pa tudi na dno kristalnega potoka. Ugleda drobno ptičico v gnezdu, na kamnu ali v mahu gibčno stonogo. Uho prisluškuje ptičjemu petju, pa zopet vriskanju murenčkov, šumenju in rožljanju, kar vse postane tisočglasna harmonija; prav v tolikih odtenkih pa gleda zopet oko dogodke ob gozdni poti. Človeka nosi gozdna melodija, dviga ga opojni zrak, potegne ga v ritmičen korak in ga zaziblje v tiho razmišljanje.
Pot v naravo je pot domov...
Pravi izletniki ne hite v prvo gost i 1 n o. Ne žeja jih po pivu in vinu, po godbi in plesu. Seveda te gostoljubne hiše ne moremo vselej obiti, a vsaj glavni cilj naj nam to ne bo! Glasen konec dneva, ki smo ga prebili v božji naravi, a ga zdaj končujemo v kričeči okolici in zatohlem vzduhu gostilne, nam uniči vse lepo, kar .smo doživeli čez dan. Izletniški dan, ure veselja hočemo res brez pridržka preživeti v prostem svežem zraku. Saj nas tako prijazno vabi mah na svoje mehke blazine, korenine in štori se nam ponujajo za sedež. Pa se nasitimo s pristnimi sadovi zemlje in se napijemo čiste studenčnice. Kako radi se za ta dan odpovemo kuharskim umetnostim in zato tudi ne pustimo za seboj sledov svojega obeda, da dobe drugi, ki pridejo za nami, še prav tako pristen kos božjega stvarstva in jih ne opominjajo papir, škatle konzerv i. dr. že zopet na mesto, od koder so za en dan ušli.
Naravi primerna pa bodi tudi naša obleka, primerna potom, po katerih hodimo, primerna višinam, ki jih hočemo doseči, primerna vremenu in letnemu času. Vsaka hoja, bodisi na gore ali po dolini zahteva močne, nogi primerne obutve z nizko peto. Z maščobo namazani čevlji so mehki in za vodo nepropustni. Ko nam jih čevljar meri, naj ima noga prav take nogavice (t. j. dvojne), kot potem, ko jih bomo nosili. Nikjer naj ne tišči. Novih čevljev ne obuvamo za daljše ture, ampak jih ponosimo, da se noga nanie navadi, na krajših potih. Obleka bodi prostorna, široka
in iz mehkega blaga. Nikjer naj ne tišči, povsod naj ima zrak dostop. Za gore in mrzlejši čas je najboljša čista volna. Lahka je in topla, lahko sprejema vlago in se nikoli ne zmečka. Če volneno obleko zvečer nekoliko vlažno obesimo, se do jutra izravna. Perilo iz tankega blaga, batista ali svile, ni za pot, pa tudi ne za mrzle noči in utrujeno telo. Najbolje je perilo iz blaga, ki popije pot in obenem tudi greje. Vselej moramo vzeti s seboj topel površnik, pa bodisi jopico, pelerino ali ruto, zlasti tedaj, če moramo za del pota uporabljati voz, vlak ali avto. Ne smemo pa pozabiti tudi kape ali rute za na glavo, ki naj nas varuje neposrednega vpliva sonca, pa tudi vetra.
' Sončnihkopelise nikoli ne smemo posluževati brez zdravniške odredbe; ni vsak organizem za to in na vsako telo ima sonce drugačen vpliv: ko enemu koristi, more drugemu škodovati. Hipno ohlajen je ima lahko za posledico težke in dolgotrajne bolezni. Po utrudljivi poti naj se zato nihče ne gre kopat, preden se počasi ne ohladi. Prav tako je tudi z žejo: najprej ohladiti, srce umiriti, potem šele previdno, počasi v
požirkih piti. Po dolgi poti nam žejo mnogo bolj ugasi kaj toplega kot pa še tolike množine mrzlih in ledenih pijač, ki si jih nepreudarni izletniki tako radi privoščijo, a si nakopljejo lahko težko bolezen. Med hojo ne škoduje požirek mrzle studenčnice in še celo prav dobro stori, če si osvežimo roke, noge in .senca v potoku ob potu. Preveč pa zahtevajo od delovanja srca, ki je že zaradi hitre hoje precej več zaposleno kot doma, oni, ki se ustavljajo in pijejo, kjerkoli se jim nudi prilika. Da prevodi vse množine vode in drugih pijač, ki jih spotoma spijo, porabi mnogo šile, ki jih potem manjka za drugo delovanje in zato nastopa splošna utrujenost.
Seveda pa so med nami tudi nekateri, ki bi radi šli na izlet, pa se boje napora in poznejše utrujenosti. Tem naj v tolažbo povem, da izgine vsa utrujenost, če poskrbimo za močan pretok krvi po vsem telesu, preden gremo po končanem izletu k počitku. To pa se zgodi, če se umijemo z mrzlo vodo in zdrgnemo po vsem telesu. Kratek trud treh minut, a zato popolna svežost. Pri izredno veliki utrujenosti ponovimo to še zjutraj in ne čutimo nobene utrujenosti
več. (Seveda pa smemo to storiti, ko smo se popolnoma ohladili).
Tako lahko izletimo v hribe in doline z vsem potrebnim v nahrbtniku in se vračamo s polno dušo najlepših vtisov; telo je napolnjeno z močjo ih odpornostjo ter veseljem za delo.
Pa moramo reči tudi besedo o onih, ki se vračajo prazne duše in neokrep-Ijenega telesa. To so oni, ki na vseh prelepih potih v naravo nič ne vidijo in nič ne slišijo, izrednih lepot pa še manj opazijo. Kolikokrat smo bili morebiti sami priče, kako so planili na zelo redko gorsko cvetlico, pa so jo izruvali in odnesli, pa že blizu doma vso ovelo vrgli proč! Vse to kljub objavam in oklicem planinskih društev in zaščitnih oblastev v varstvo rastlin. Skoraj nam mora biti žal, da imajo taki ljudje prosto pot v naravo; kamor pridejo, vse uničijo, vse pomandrajo, polomijo, potr, gajo, porujejo. Kako morejo spraviti v sklad z lepoto narave svojo brezobzirnost, surovost napram naravi sami in prebivalstvu, ko lahkomiselno uničujejo delo njihovih rok! Mi pa vemo, da hodimo zato na izlete, da se vračamo boljši, plemenitejši in blažji k svojemu delu.
da pojata muhe, deset, dvajsetkrat sta se potrkala na prša in spet jela šepetati.
Organist ju je bil že davno sit. Najbolj ga je jezilo, da so ju jeli tudi pevci in pevčinje posnemati in se kar meni nič, tebi nič pogovarjati.
„Čakajta!“ si je nekega dne mislil. „Vaju bom že spreobrnil.“
Bilo je neko nedeljo jeseni, tik pred Lukeževim sejmom. Hribernik in Mrkač sta imela v svojem kotu seveda samo kupčijo in vole na jeziku. Pri evangeliju je organist pomignil fantu, ki je meh gonil, in mu šepnil na uho:
„Poslušaj! Po darovanju mi je treba mnogo sape, mnogo sape; razumeš?“
Fant je pokimal in se vrnil na. svoj prostor.
Pri darovanju je bila pesem danes kratka. Potem pa je organist jel en register za drugim odpirati, najprej tihe, potem glasne, navsezadnje vse: to je piskalo in bučalo, žvižgalo in hrumelo, da se je ves kor tresel. Tako Zahomci svojih orgel še nikdar niso čuli hruščati in peti. Ali se je organistu zmešalo?
Iznenada pa je organist odmaknil roke in noge od orgel in na mah so orgle popolnoma utihnile.. Ali sredi v to tišino se je zadrl Mrkačev glas:
„Moji voli so večji! Za „Štefan“ vina!“
Kar obenem je zapiskal Hribernikov tenki glas:
„Moji so težji!"
Hip nato sta bila oba rdeča ko kuhan rak, kajti opazila sta, da so orgle tiho in da sta se v svoji vnemi zadrla v popolno tišino... Po cerkvi je zašumelo, ljudje so se ozirali, smejali in pokašlje-vali, pevci na koru so se od smeha grabili za kolena, organist je sunil s pogledom v Mrkačev in Hribernikov temačni kot, župnik pa so s strogim glasom zapeli: „Per omnia saecula saeculorum.“ Ona dva sejmarja sta počenila ko dva plaha zajca in sta napravila obraz kakor dva čuka, če prideta na sonce. Molila sta tako goreče in pobožno, kakor da mislita priti še v litanije svetnikov. Je pa tudi komaj bilo, da sta rožljala z rožnim vencem, kajti pred cerkvijo ju je čakalo pravo preganjanje.
Komaj sta prišla po opravilu iz cerkve, so začeli ljudje na sejmišču žvižgati, vpiti in se smejati. Z vseh strani so ju zabadali:
„He, Mrkač, za koliko si jih prodal?“
„Hribernik, ali si vole na orgle postavil, ko si jih vagal?“
Doma sta jima pa njuni ženi juho tako napoprali, da ju je tri dni žgalo in peklo.
Od tega dne se ne hodita več na kor skrivat .ampak klečita spodaj med drugimi spodobno in pobožno:	Mrkač v
srednjih klopeh, Hribernik pa pod prižnico. Oba pridno molita vsak svoj rožni venec in če jima je tudi v duši tako, kakor se na zunaj kažeta, tedaj sta že napol svetnika.
Tako je zahomški organist s svojimi orglami spreobrnil dva nevernika. Če
bo le tudi držalo!
Z. V.:
Tam v gorah je njen dom. Skromen in ponižen se stiska pod košatim smrečjem in planinski macesen se vitko spenja nad njegovo streho.
Tu je dom nje, ki je mati dvanajstih otrok. Dvanajst otrok! Dvanajst bridkih bolečin .dvanajst težkih skrbi, dvanajst črnih dni — pa, ah, dvanajst cvetov, dvanajst otroških dušic, belih kot limbarjev cvet, dvanajst drobnih otroških srčec, ki utripljejo njej, ki jim je dala življenje.
Prihod vsakega otroka ji je začrtal na obraz novo gubo, ji posrebril nov pramen las. Kako hudo je, ko se na ta drobna bitja, ki jih vdano nosi pod srcem, ne sme veseliti z vso materinsko radostjo. Kadar ji zadrhti srce v topli materini ljubezni, tedaj se v skritem kotičku njenega srca vzbudi grenka skrb: kako bom prehranila otročička, ki bo prišel. V kaj bom zavila njegovo telesce? Moj Bog, tako hudo je za kruh! In skrb gloda v materinem srcu neumorno kot črv. O, blagor materam, ki brez skrbi režejo otrokom krüha! Ona bo pa ležala v porodniški postelji in še skorje črnega kruha ne bo imela.
Mrzlo je zavijala burja okrog hiše in sneg je na debelo pobelil njen gorski domek. Tiho je bilo vseokrog, le sem pa tja je ledeni veter zanesel votlo bobnenje, ki je prihajalo iz snežnih višin. Silni metež, ki je divjal tam na belih planinah, je zavil tudi njen dom v svoj objem.
Zima, lepa in tiha, je prišla v njene gore. Zima, kruta in mrzla, je prišla v njen dom.
In tedaj, ko se je zunaj vihar igral z
Bgediß a mkamškem e&fmdstu.
(Z DOMAČIH HRIBOV)
belimi snežinkami in jih odpihaval tja proti strmim višinam in jih zopet napotil v dolino, tedaj je mati Manca dala življenje dvanajstemu otroku — sinu Florijanu.
Ko so se prve bolečine polegle, je toplo stisnila dete k sebi. Nič manjša ni bila njena ljubezen kot pri prvem otroku. Pozabljeno je bilo vse prestano gorje, pozabljena vsa beda njenega življenja, saj je ob njej živelo drobno telesce, saj je ob njej utripalo novo življenje s sinjimi očmi in malimi ročicami. Pobožno se je sklonila nad otrokovo drobno glavico in mu začrtala na čelo, usta in prsi križ: da bi Bog blagoslovil tvoje drobceno življenje, ga čuval in vodil!
Dvanajstkrat so te žuljave roke pre-križale mala bitja, dvanajstkrat so te vele, izsušene ustnice prosile Boga blagoslova za bele cvetove njenega življenja.
Mati, velika je tvoja ljubezen, kakor je veliko tvoje trpljenje. V bedi in pomanjkanju živiš v svojem gorskem zatišju. Pa si vendar bogata. Toliko je ljubezni v tebi, kot bi se z rojstvom slehernega otroka porodila tudi še močnejša ljubezen do družine.
Mnogokrat sem bila pri tebi, gorjanska mati. V veselju in žalosti sem obiskovala tvoj skromni, snažni domek v visokih gorah. In sem občudovala tvojo silno voljo do dela, tvojo veliko vdanost v vse trpljenje, neizmerno zaupanje v pomoč božjo in brezmejno ljubezen do otrok, do družine.
Bog blagoslovi tvoj samotni dom, tvojih dvanajstero rožnih glavic in tebe, draga gorjanska mati!
Posebna svetnika Hribernik in Mrkač v Zahomcu nikoli nista bila. Bolj sta se razumela na barantanje in mešetova-nje kakor na molitev, najlepše procesija je bila zanju trop volov in najljubša cerkev poln hlev krav. V cerkev sta zašla le ob nedeljah, pa še tedaj sta Bogu pred nosom ukradla tisto urico, ki sta mu jo na videz namenila. Po glavi jima namreč niso rojile pobožne misli in ust si nista raztegnila z molitvijo, ampak vso mašo sta se motila in menila o sejmih in živini. Toliko prešepetal in pre-čenčal v cerkvi ni gotovo nihče sedem far naokrog kakor Mrkač in Hribernik. Enkrat sta med mašo preračunala, kaj sta kupila za mleko, drugič sta se dajala, kateri krompir je boljši, tretjič sta precenjevala sosede, najrajši pa sta se menila za vole in krave. Pri tem jima je
bilo kaj malo mar, kaj se godi pred oltarjem, njima je bilo vseeno, naj pevci pojejo in naj organist svoje orgla in naj zbrani verniki molijo, kakor se jim zdi.
Pa sta si možaka tudi znala pravi kot v cerkvi izbrati. Zgoraj na koru je bila za orglami klopca, ki je bila ravno za dva. V tej klopci sta čepela Hribernik in Mrkač nedeljo za nedeljo. Sklanjala sta glave eden k drugemu kakor dva kozla, kadar se trkata, in sta držala klobuk pred obrazom, da bi tako zakrita lahko nemoteno opravljala svoje „vigilije“. Kadar so orgle utihnile, sta šepetala; ko so postale orgle glasnejše, sta se kar na glas menila; če pa je organist spustil vse registre, sta se morala prav dreti, da sta se razumela. Edino pri povzdigovanju sta utihnila, s prsti sta si pošvigljala po licu, kakor
Sadjar \
Tudi ob vročih poletnih mesecih sadjar ne more in ne sme počivati, ker mu tudi ti meseci prinašajo celo vrsto važnih opravil. V veliko veselje sadjarjevo pa spadajo med ta opravila že tudi prijetna opravila, ko obira sadjar razno jagodičevje, marelice, razne slive pa tudi že zgodnja jabolka in zgodnje hruške. O obiranju jagodičevja in koščiča-stega sadja smo govorili (oziroma pisali) že v navodilih za mesec junij. Tam je rečeno, da obiramo koščičasto in ja-godičasto sadje po možnosti ob hladnih jutranjih ali večernih urah. To je važno zato ,da pride to sadje še hladno v shrambo, ker se s tem znatno poveča nepokvarljivost sadja.
Zgodnja jabolka in zgodnje hruške obiramo malo preje, pre-dno popolnoma dozorijo in jih nato tudi spravimo na hladnem prostoru. Ako namreč pustimo, da zgodnja jabolka in zgodnje hruške dozorijo že na drevju, tako zgodnje sadje postane močnato in trajnost takega sadja je zelo kratka. Ako pa zgodnja jabolka in zgodnje hruške pravočasno oberemo in jih nato pravilno spravimo, se šele potem razvije pravi okus takega sadja.
Zgodnjih .jabolk in zgodnjih hrušk pa ne smemo tresti, tudi jih ne smemo premetavati ali pa neprevidno pretresati. S tem sadjem moramo ravnati previdno, da ne dobijo sadeži raznih obtis-kov, ki zelo slabo vplivajo na trajnost pa tudi na kakovost tega sadja. Pri nobenem sadju se trajnost tako ne zmanjša kakor pri zgodnjem sadju, ako z njim nepravilno ravnamo.
Ko smo končali z obiranjem jagodi-častega in koščičastega sadja in z obiranjem zgodnjih jabolk in zgodnjih hrušk, ne smemo čakati do jeseni. Ta čas porabimo, da pregledamo, kaj v sa-donosniku ni v redu. Tlo pod sadnimi drevesi je pohojeno ali vsaj ni zrahljano, je nekako zbito. Vejice in veje so se odlomile pri obiranju zgodnjega^ sadja ali pa jih je odlomil veter in ležijo po tleh vsenaokrog. Povsod pod drevjem se je bujno razvil p 1 e v e l, ker pač zaradi preobilice drugega dela nismo imeli časa, da bi zatirali še plevel pod sadnim drevjem. — Zelo pa je važno, da je ravno v vročih poletnih mesecih zemlja pod sadnim drevjem zrahljana in da tam ni plevela. Zbito in pohojeno tlo oddaja mnogo več vlage kot pa zrahljano tlo.
Sadna drevesa se morajo — da govorimo po človeško — tudi in še posebej v poletnih mesecih počutiti dobro in ugodno, zato jim moramo tudi vse potrebno preskrbeti. V teh mesecih se razvija namreč na sadnem drevju cvetno popje, ki je predpogoj za dobro sadno letino v prihodnjem letu. Ko zatiramo plevel pod sadnim drevjem, istočasno tudi zemljo rahljamo.
Ko odstranjamo odlomljene veje in vejice pri koščičastem sadju, moremo istočasno tudi razredčiti pregoste veje, ki jih odrežemo oziroma odžagamo. Izkušnja je namreč pokazala, da se pri koščičastem drevju bolje zacelijo rane, ki nastanejo pri razredčenju vej, v tem letnem času kakor pa zgodaj spomladi
ali pozimi. Zato bomo obrezovali koščičasto sadje v poletnem času, pečkato sadje pa v zimskem času. Pri pečkatem sadju odstranimo v poletnem času le odmrle in suhe veje.
Tudi ribezelj ali rdeče grozdjiče obrežemo, to je pomladimo takoj po obiranju. Ravno tako obrežemo tudi maline, ko smo sad pobrali, in ne čakamo z obrezovanjem na zimo ali celo na zgodnjo spomlad.
Eden najvažnejših poslov sadjarja v
poletju
poletnih mesecih pa je požlahtnjevanje ali cepljenje sadnega drevja. V poletnih mesecih sadno drevje okuliramo, to je cepimo na oko, ali kakor pravimo, na „speče" oko. Najprimernejši čas za to cepljenje je takrat, ko se lubje še da dobro in lahko odločiti od lesa. Ako traja v poletnih mesecih dolgo časa suša, se lubje navadno nerado loči od lesa in zato bomo okulirali v dnevih po večjem deževju, ko je več soka pod lubjem. Ne smemo pa tudi ne okulirati prezgodaj, ker mora biti rast v tem čaku že popolnoma zaključena. Potrebno je namreč le, da se vstavljeno oko še dobro priraste ,požene pa naj šele prihodnjo spomlad.
Pri tem, katere sadne vrste je treba najprej okulirati, bomo vpoštevali tale vrstni red: češnje, marelice, breskve, hruške, slive in češplje ter nazadnje šele jablane. Cepiče režemo z dreves, ki so popolnoma zdrava in ki dobro rodijo. Zavedati se moramo namreč, da se pri cepljenju s cepičem prenašajo na mlado drevo vse dobre, ravno tako pa tudi vse slabe lastnosti drevesa, na katerem smo cepiče vzeli. — Cepiče režemo vedno na sončni strani drevesa; na tej strani so namreč očesa dobro razvita in tudi dobro dozorela in se zato tudi z veliko večjo gotovostjo primejo kot pa cepiči s senčne strani dreves.
Pri cepičih, to je pri očesih, ki jih vstavimo pod lubje na požlahtnjenem drevesu ,odstranimo list, pustimo pa pecelj približno v dolžini 1 cm, ker bi se drugače cepič prehitro posušil. Predpogoj temu, da se okulacija dobro posreči in da se oko s čim večjo verjetnostjo zraste s podlago, pa je, da se lubje res še dobro odloči od lesne podlage. Da je ta verjetnost večja, temeljito zalivamo približno 10 dni pred okuliranjem drevesca, ki jih nameravamo okulirati. Ni priporočljivo okulirati pri vročem in suhem vremenu, ravno tako pa tudi ne ob deževnem vremenu. Z največjim uspehom moremo računati, ako okuliramo zgodaj zjutraj in pa popoldne v času od četrte ure naprej pa vse do mraka.
Izredno vpliva na uspeh pri okulira-nju tudi starost požlahtnjene podlage. Z največjim uspehom moremo računati, ako cepimo na enoletne poganjke. Pri nekaterih sadnih vrstah je uspeh najbolj zanesljiv ,ako cepimo na istoletne, torej na letošnje poganjke; tako n. pr. pri marelici in breskvi. Seveda pa morajo biti letošnji poganjki že zadosti oleseneli.
Cepljena mesta prevežemo z ličjem ali lubjem. Navadno ni potrebno, da bi cepljena mesta še zamazali s cepilnim ^voskom, vendar pa je tudi to priporočljivo; paziti moramo pa, da j>ri tem ne zamažemo z voskom tudi očesa.
Mesec avgust je najprimernejši mesec za sajenje vrtnih jagod. Pri tem vzamemo sadike le od onih grmičev, ki so obilno rodili. Mlade sadike, dobimo na prav priprost način. Nekaterim grmičem namreč pustimo živice. Tem zrastejo na kolencih na spodnji strani koreninice, na zgornji strani pa šopek lističev. Živica se potem razreže in dobimo sadike. Važno pri tem pa je, da sadike ne pridejo pregloboko v zemljo, seveda pa tudi ne čisto plitvo.
Tudi v poletnih mesecih ne smemo pozabiti na zatiranje sadnih škodljivcev. Res napredni sadjari bodo škropili koncem julija proti škrlupu z j4%-no raztopino bakrovih škropiv. Nikotinska sredstva moramo imeti na razpolago, da moremo takoj začeti z zatiranjem listih uši, ko se prikažejo. Tudi za zatiranje krvavih uši moramo biti vsak čas pripravljeni.
V zadnjem času prihajajo vesti, da se. vedno bolj pojavlja na sadnem drevju zalubnik ali lubadar. Tega uničujemo s škropljenjem debla in močnejših vej sadnega drevja s 3%-no raztopino gezarola. Ker so stara in obolela drevesa nekaka gnezda za zalubnike, je za zatiranje tega škodljivca važno, da skrbimo za č!m večjo snago sadnega drevja. Zato bomo tudi v poletnih mesecih med glavnimi poljskimi deli našli kak dan, ko bomo pregledali sadovnjake in zlasti stara drevesa očistili mahu, lišajev in odlomljenih vejic. Premalo se. zavedamo, da smo s tem opravili važno delo, s katerim koristimo sebi in splo-šnosti.
Kiiielotialci tprašnjeio ...
(Nekaj nasvetov na vprašanja)
Koliko sena potrebuje goveja živina? H. J. Št. L. — Postavil sem si nov hlev, kjer je za tri govedi več prostora, kakor pa je bilo v starem hlevu in kakor imam krme. Izboljšati nameravam travnike, da bom nato mogel pridelati dosti krme tudi za povečano število živali v hlevu. Rad pa bi imel že takoj letos poln hlev živine. Zato bi želel vedeti, koliko sena mora neobhodno dobiti govedo in koliko morem dati kake druge kupljene ali doma pridelane krme. — Seno je postalo zaradi pomanjkanja delavcev in zaradi razmeroma visokih delavskih plač zelo draga in dragocena krma. Povprečno moremo računati, da stane 1 kg doma pridelanega sena okrog 30 grošev. Zato pač ne moremo misliti na to, da bi pri tej ceni kupovali seno, ko moremo dobiti 1 kg pšeničnih otrobov za 20 grošev in po hranilni vrednosti odgovarja že y2 kg otrobov 1 kg sena, Zato je čisto pravilno, da danes ne krmimo nič več samo seno, ampak dodajamo še druga krmila. — Gotovo količino sena pa mora govedo dobiti, ker si mora napolniti želodec in .pa ker more navadno le v senu dobiti potrebno količino rudninskih snovi. — Ako bi hoteli srednje težki kravi krmiti samo seno, moremo dati dnevno največ 15 do 18 kg. Pri tej krmi pa more dati krava največ 9 do 12 litrov mleka, ako je seno res izvrstno. Ako daje krava več mleka ,mora vzeti to že iz zalog lastnega telesa. — Ako imamo na razpolago kislo krmo, torej ensilažo, nadalje še peso, bomo mogli krmiti tako, da damo na kravo 6 do 7 kg zelo dobrega travniškega sena ali 5 kg deteljnega sena ali pa 4 kg zelo dobrega lucerninega sena. Ostalo potrebno krmo pa bomo nadomestili z ensilažo, repo ali peso, plevami in deloma slamo, oziroma pri dobrih molznih kravah z otrobi in oljnatimi
tropinami. Pri taki krmi bodo dobile živali še vedno ono količino rudninskih snovi, ki jih neobhodno potrebujejo.
Mlade živali potrebujejo za svojo rast še več rudninskih snovi. Zato seveda mlade živali nikakor ne morejo prebiti brez zadostne količine sena, ki je nekak temelj krme za mlado govejo živino. Brez sena, brez apna in brez sonca ni pravega razvoja mlade živine. Zato mladi goveji živini nikakor ne bomo smeli dajati dnevno manj kot 4 kg dobrega sena. Šele ostanek krme in to toliko, da dosežemo ono količino hranilnih snovi, ki je potrebna za razvoj, za rast in za življenje živali, bomo dajali v neseneni krmi. To stalo krmo tvori tudi za mlado govejo živino lahko ensi-laža, pesa, deloma repa in pa slama ja-rih žit. Moramo pa krmi dodati še nekaj klajnega apna.
Ako računamo, da ima zima, to je čas, ko moramo živali krmiti v hlevu, 200 dni in ako računamo, da se okrog 10% krme preko zime še „vsuši“, bomo potrebovali- za kravo približno 14 centov sena, za mlado živino pa po 8 stotov sena, za mlado živino pa po 8 veda žival komaj približno polovico potrebnih hranilnih snovi v senu, ostalo polovico hranilnih snovi pa mora dobiti v kaki drugi primerni krmi.
Zato brez skrbi nakupite še ostale živali, da bo vaš hlev poln, ker imate gotovo neobhodno potrebno količino sena, primanjkljaj na senu pa morete nadoknaditi z drugo doma pridelano ali pa dokupljeno krmo.
Il!lllllllllllllllll!ll!!llllll!lllllllll!llllllllll!lllllllllllllll!llllllll!l!l!!l!!llll
Sim in širi	•
„Koroško Kroniko“ *
PROTI POZEBI
Po načrtu tehnikov michiganskega državnega College-a so izdelali novo vrsto peči za preprečevanje pozebe na polju in v sadovnjakih. Ta peč je zelo enostavna in praktična in je uporabljiva tudi, kadar pade temperatura do 4 stopinj pod ničlo. Peč obstaja iz ozkega dimnika iz jeklene pločevine, na katerem je nameščen krožni žaromet, dimnik je na jeklenem trinožniku. Iz petrolejske peči, ki jo hrani električna baterijska črpalka, se dviga ^ toplota skozi dimnik, žaromet jo pa izžareva.
ARGENTINSKO MESO V ANGLIJI
Po večmesečnih pogajanjih med Veliko Britanijo in Argentino je bila sedaj sklenjena pogodba o dobavi mesa. Argentina se obvezuje, da bo dobavila Veliki Britaniji letno 300.000 ton mesa. Pogodba o dobavi mesa kakor tudi cene za dobavljeno meso veljajo za pet let. Kot protivrednost bo Velika Britanija dobavila Argentini industrijske izdelke, predvsem pa tekoča goriva.
Proti tej pogodbi je pa ugovarjala vlada Združenih držav. Amerikanski gospodarski krogi smatrajo namreč, da pomeni nova pogodba med Argentino in Anglijo začetek nove gospodarske politike Argentine, pri čemer bi imele izgubo Združene države ameriške. Zlasti neprijetno so prizadeti ameriški gospodarski krogi z onim delom pogodbe, ki pravi, da bo Argentina krila vso svojo potrebo po tekočih gorivih pri petrolejski družbi Shell, ki je izključno angleška last. — Gospodarski krogi v Angliji pa pravijo, da se na te ugovore Združenih držav ne bodo mogli ozirati.
POMOČNIK MINISTRA TIIORP O TEŽNJAH MEDNAR. TRGOVINE
Willard L. Thorp, pomočnik zunanje-ga ministra za gospodarske posle, je govoril v Wollesley kolegiju in izjavil, da se „doba medenih tednov v mednarodnih gospodarskih odnošajih zaključuje“, pri čemer je opozoril na nevarnost dvostranskih trgovskih pogodb, katere sklepajo posamezne države predvsem v namenu, da bi si zagotovila posebna tržišča.
Thorp je opozoril, da bi lahko Združene države uporabljale svojo gospodarsko moč v svojo izključno korist, kar bi bilo neprijetno in česar bi se bilo bati, da pa jo lahko tudi uporabljajo pristojno in pošteno po moralnem načrtu, iz česar se rodi spoštovanje do sodelovanja.
Thorp je izjavil, da je bil cilj zunanje politike Združenih držav vedno, pomagati narodom drugih držav in da bo ta cilj ostal tudi še naprej. „To je lahko v našo korist, ne more pa nikdar biti samo v našo korist“ •— je pripomnil Thorp.
Elektromotorji - elektroinstalacije prosti vodi - elektr. naprave popravila - gradnje in načrti
Gaitz-elektrodelatmke
1k$. h duMkip
CELOVEC - Klagenfurt
Plscheldoiterstreße 4 - Telefon 18 22
VAŽNOST MLEKA PRI PREHRANI STAREJŠIH LJUDI
Po poročilu poljedejskega ministrstva Združenih držav je pri prehrani starejših ljudi mleko prav tako, če ne še bolj važno kot pri otrocih. Sestavine mleka namreč ohranjajo moč in prožnost kosti.
Dnevna hrana starejših ljudi bi morala vsebovati količino kalcija, ki jo ima približno pol litra mleka, ker drugače telo izgubi svoj kalcij, zaradi česar postanejo kosti šibke, se lahko zlomijo in se po zlomih včasih sploh več ne zarastejo.
Izvedenci za prehrano 'pri poljedelskem ministrstvu priporočajo starejšim osebam, naj zavživajo dhevno čim več mlečnih izdelkov in kruh, pripravljen z izhlapelim mlekom. Svoja priporočila opirajo na 20 letno dobo opazovanj in poskusov. (AIS)
(Kakor do sedaj, objavljamo tudi danes na tem mestu pisma naših čitateljev z dežele, ki izražajo njihova osebna mnenja in uredništvo nikakor ne odgovarja za vsebino.)
NOVO ŠOLSKO LETO V MARIJA-NIŠČU
Dne 4. julija je posebni odbor sprejemal v Marijanišče v Celovcu fante, ki .se hočejo po končanih gimnazijskih študijah posvetiti duhovniškemu poklicu in hočejo zato vstopiti v malo semenišče. V teku osemletnih študij in končno po zrelostnem izpitu se zavod vsako leto izpraznjuje in treba je nadomestila. Za sprejem je letos prosilo 42 fantov, ki so bili. razen enega vsi sprejeti. Nas zanimajo Slovenci, ki so prosili za sprejem. Od vseh prosilcev je bila ena tretjina Slovencev in bili so vsi sprejeti. Njihova imena so:
1 Figovec Rudolf iz Šmihela pri Pliberku ;
2.	Gabriel Miha iz Št. Janža v Rožu;
3.	Jagovec Ferdo iz Šmarjete v Rožu;
4.	Jelen Albert iz Šmarjete pri Velikovcu ;
5.	Kanzian Janez iz Podkloštra;
6.	Lesjak Ludvik iz Št. Jakoba v Rožu;
7.	Mozir Henrik iz Skočidola;
8.	Muhar Lekše iz Št. Petra na Vaši-njah;
9.	Oraž Konstantin iz Skočidola;
10.	Predota Jurij iz čač v Zilji;
11.	šušu Martin iz Hodiš;
12.	Traven Herbert iz Pliberka,
13.	Vedenik Ernest iz Malega Št. Vida;
14.	Winkler Jurij iz Globasnice;
15.	Berdnik Maks iz Šmarjete v Rožu;
16.	Jurič Franc iz Bekštajna pri Beljaku.
Menda je na ministriranju božji blagoslov, ker so fantje po večini naši pridni ministrantje. Hitler je ministriranje fantom zabranil, zdaj se pa vsipajo v duhovniški poklic. Bog naj jih blagoslovi, starši in fare pa naj molijo za našo mladino.
RADIŠE
Spet pošiljamo nekaj vesti za čitalce „Kronike“ z naših sončnih Radiš. Letos ima smrt pri nas obilno žetev; umrli so že: Jožef Brulih, p. d. Selan v Lipicah, star 70 let; Ana Pistotnik, p. d. Mežnar-jeva mati, stara 88 let; Anton Pisjak, p. d. Kometarjev, star 8 tednov; Jurij Pihler, cerkveni ključar, star 85 let; Andrej Rutnik, bivši župan na Radišah, star 75 let; Jožef Pistotnik, p. d. Flo-rej, star 65 let; Jožef Rašer, p. d. Me-lan, star 75 let; Jožef Lahner, p. d. Krasnik, star 63 let; Karel Meinhart, p. d. Srepov, star 50 let; Roza Rutnik, p. d. Koračeva, stara 52 let. Bog daj vsem rajnim večni mir in pokoj! — Poroke letos še ni bilo nobene. — Otrok je bilo v prvem polletju letošnjega leta rojenih 7.
Tudi v cerkvi smo v letošnjem letu marljivi. Za ureditev novega božjega groba je zbiral član našega cerkvenega sveta Jože Thaler, p. d. Bras, in moramo reči, da so bili darovalci radodarni za dobro stvar, ker so omogočili, da je sedaj božji grob v radiški cerkvi tako lepo urejen. — Pa še nekaj moramo s pohvalo omeniti: lansko leto so bili skoraj vsi križi po polju, na križpotih in ob potih lepo prepleskani in tudi poslikani. Želeli bi le, da bi prišli na vrsto čimprej še ostali križi. Preslikani križi so bili ob lepi domači verski pobožnosti slovesno blagoslovljeni. — Lansko leto je dobil cerkveni pevski zbor novi harmonij, za kar je prispevala tudi vsa župnija. Sobo, v kateri ima cerkveni pevski zbor svoje vaje, so lepo prebelili, cerkovnik Lojzej Thaler pa je tudi dobil posebno svojo sobico, ko je moral prejšnjo odstopiti cerkvenemu pevskemu zboru.
Meseca februarja smo imeli duhovne vaje posebej za žene in posebej za može' Duhovnih vaj za žene se je udeležilo 46 oseb iz domače župnije, 2 iz Med-gorja in 5 iz Podgrada; moških duhovnih vaj se je udeležilo 35 oseb iz domače fare in en iz Podgrada. Duhovne vaje za žene je vodil č. g. dekan iz Žihpolj, za može pa č. g. dekan iz Železne Kaple.
Sedaj popravljajo stolpno uro, da bo natančno kazala in lepo bila. Naj bi nam na novo popravljena ura bila prav
obilo srečnih in veselih ur, enkrat pa srečno zadnjo uro. Precej govorijo tudi o nabavi novih zvonov. Če bodo vsi žup-Ijani pripravljeni spet žrtvovati, se bo tudi to posrečilo. Na praznik sv. Petra in Pavla je bilo ob veliki udeležbi cerkveno „pranganje“, godba je povzdigovala slovesnost, mešani pevski zbor pa je pod spretnim vodstvom pevovodja Simona Bruliha lepo prepeval.
ŽELINJE
Želinje slovijo ne samo po lepem cerkvenem petju, temveč tudi po cerkvi sv. Frančiška, ki je edina v celi Avstriji, kakor je izjavil naš škof ob priliki lanskoletne kanonične vizitacije. Prvotno je bila tukaj cerkev sv. Miklavža, kakor omenjajo stari spisi v župnijskem arhivu. Za časa preganjanja jezuitov so se zatekli tudi na Želinje pa+"' 'ezuiti ter posvetih glavni oltar jezuitskemu svetniku sv. Frančišku Ksaveriju. Poleg sv. Frančiška častijo tukaj tudi Mater božjo, ki ji je posvečena stranska kapelica s kupolo. Od blizu in daleč se zatekajo verniki v časnih in večnih zadevah k Želinjski Materi božji, številne procesije prihajajo od velike noči pa tja do začetka poletja na Želinje, tako n. pr. iz Gorenč, Djekš, Krčanj, Golovice, Po-krč, št. Štefana in št. Jurja. Včasih so prihajah romarji tudi iz nemških krajev, sedaj prihajajo samo še iz Kaple na Grobniškem polju (Krappfeld).
Da bi bila naša romarska cerkev bolj privlačna, je bila letos koncem majnika po mojstru Arnoltu okusno prenovljena, tako da je postala sedaj res dostojno svetišče sv. Frančiškg in Matere božje. Zadnjič je bila prenovljena 1. 1892 po našem mojstru Prohartu. Stroški so znesli tedaj — in bi tudi sedaj — znesek za par pitanih volov. Kako je pri vernikih priljubljena želinjska cerkev, se je pokazalo na „lepo nedeljo“, ko je bila spet otvorjena in so domačini, pa tudi verniki iz Hudega kraja — dješke župnije, darežljivo prispevali za popravo cerkve. Sedaj se mi Želinjčani zelo „gmajtamo“, ko imamo lepo cerkev in spet svojega dušnega pastirja in nam ni treba zahajati v eno uro oddaljeno farno cerkev sv. Marjete.
OD LABUDA DO PLIBERKA
Peljimo se zopet enkrat s popularnim „Sepom“. Tako pravimo namreč avtobusu, ki vozi vsak dan po cesti od La-buda do Pliberka. Ta avtobusna proga povezuje po državni meji presekano železniško zvezo Celovec—Pliberk—Dravograd—Labud—V olšperk.
Kdor se vozi prvič po tej bližnjici iz Labuda v Pliberk in ve, da je za volanom velikega poštnega avtobusa spreten vozač, gotovo lahko uživa na vožnji skozi romantično pokrajino. Že navsezgodaj, že dolgo pred odhodom avtobusa iz Labuda v Pliberk pripravlja vozač voz, popravlja, napravlja, pretipava in preskuša vsak gumb in vsak vzvod. Zavore morajo delovati brezhibno, kajti enkrat se vzpenja cesta v klanec strmo navzgor, pa se takoj zopet spušča navzdol, enkrat levo in že spet desno.
Leseni most, ki vodi preko Drave, iz-gleda, kot da je ostanek še iz prejšnjega veka. Popolnoma lesena konstrukcija je. prekrita s streho. Po Dravi navzgor je lep pogled na veličastni dravski jez elektrarne v Labudu. Bučanje penečih valov in prijeten hlad razpreše-nih vodnih kapljic od tam spodaj napravljajo mogočen vtis na človeka. Človeška roka in tvornost človeškega duha sta vkovala ta silni in divji vodni element v ozke meje in ga tako podredila v svojo službo. Od elektrarniškega poslopja pa vodijo mogočni daljnovodi v svet in prenašajo električno silo tja do zadnje hišice.
Pod vasjo Potoče, ki leži levo nad cesto pod suškimi obronki Strojne, pelje cesta čez polje proti Podlogu in proti Suhi; ta ima ime po potoku, v katerem se množina vode ravna pač po vremenu. Ob nalivih pa naraste v silni in divji hudournik, nato pa spet postane pohleven in se ob dolgotrajnem lepem in su-
hem vremenu skoraj popolnoma posuši.
Bežen pogled po suških gorah te spomni kmetij, ki so raztresene po obronkih. Tu so Ravnjak. Breznik, Rečnik, Krajnik, Mvačnik, Mlakar, Artof, Janc, Hudrap, Lešnik, Kulmež, Kolmič, Po-dorin itd.
Toda medtem je avtobus že prisopihal preko Črešnjakovega klanca do su-škega križa, kjer se nam nudi zopet lep pogled. Na desno gre pogled na Dravo in preko Drave na zgradbo druge velike vodne električne centrale pri Žvabeku. Vidimo mogočne slapove in peneče se valove in zdi se nam skoraj, kakor da bi čuli šum valov in vonjali vodne hlape.
Drugič pa bomo bralcem „Kronike“ še o nadaljevanju potovanja kaj na--pisali.
SINČA VES
Ob bivši južni železnici, med Velikovcem in Železno Kaplo leži Sinča ves. Tukaj so nekoč samevale velike kmetije, in po širnem polju je hodil kmet za svojimi voli. Nova doba se je pričela z gradbo železnice, ki so jo tu izpeljali prav slučajno; Velikovec jo namreč ni maral. Kmalu po zgradbi železnice je došel spreten gospodar Leitgeb, ali takrat še imenovan Likeb, domačin iz Grabštajna, in si je zgradil novo gostilno ob železnici, kjer ta vstopi v prostrano Dobrovo, katere gozdovi se širijo nepregledno proti vzhodu do Pliberka. Likeb je takoj videl ,da je tukaj prostor za lesno in žitno trgovino in je uspeval. Leta 1899 je nastalo poslopje Gospodarske zadruge z lepim skladiščem in z lastno trgovino. Likebova trgovina je uspevala sijajno. Stari Likeb je imel tri sinove, ki so nadaljevali, kar je oče začel ,,strokovno pravilno in z izredno solidnostjo. Okrog industrijskega obrata so se zbirali delavci in hišica za hišico je rastla iz tal ,tako da izgleda danes vas kot manjše mestece. Iz navadne vaške žage je nastala velika lesna industrija, odkar se je Leitgebovim posrečilo dobiti patent za izdelavanje trdih lesenih plošč (Holzfaserplatten). Ob kolodvoru proti zapadu so zrastla mogočna tovarniška poslopja.
Ko se je vas tako razširila, je nastala neprilika: vas, polna življenja, polna delavcev in otrok, je bila brez šole, brez
Moške
nylon nogavice polo sraice kopalne hlače
ženske in otroške
kopalne obleke. Otroške igrače
CELOVEC - Burggasse
pravi: prostora je za par sto ljudi, pa nič več. Med ljudstvom se je zato sprožila misel, da je treba razširiti cerkev. Strokovnjaki so stvar pregledovali in ugibali, kaj in kako. Vodstvo Leitgebo-vega podjetja je izjavilo, da bi radevor Ije pomagalo pri preureditvi cerkvice. Ko so strokovnjaki staro cerkvico pregledovali, so prišli do sklepa, da je tesna in premajhna; ne da se podaljšati in ne razširiti. Lažje in lepše bi bilo in tudi ceneje, napraviti novo zasilno cerkvico, kakor so takšne cerkvice gradili n. pr. v Celovcu ali v Podrožčici. Če pa zgradijo novo cerkev, kaj pa potem s staro cerkvico? Ljudje bi se jo skoraj bali podirati. Nekateri so nasvetovali, naj staro cerkvico morebiti pregradi i< naredi župnišče, cerkveno dvorano in pisarno. In nadalje so rekli, da bi bilo pač najlepše, če bi Sinča ves postala nova župnija, ki bi obsegala tudi sosednji podružnici Šmarkež in Žirovnico ter vso naselbino ob železniški postaji Sinča ves. Kraj bo rastel naprej in industrija se bo razvijala. Če Bog da, se bo spet tudi poživila Južnokoroška zadruga v Sinči vesi, kraj bo rastel naprej in nemogoče je, da bi ostal brez primerne cerkve in brez duhovnika. Sicer ljudje danes niso več tako premožni kakor pred 100 leti, zato jih je več, in če bodo prispevali, se bo Sinča ves razvila kulturnim potrebam primerno.
KOTMARA VES
Dne 24. junija smo ob veliki udeležbi prebivalstva pokopali Rožanovega očeta Valentina Hedenik iz Prebalj. Pokojni je bil zvest svoji veri in svojemu narodu. Njegova pot je bila v cerkev in na polje, živel je le družini in domu. Vse svoje otroke je vzgojil v strahu božjem
f1p©T©
cJla ^petnjkif ttuoz
Poročne in darilne slike ter slike za legitimacije. Izvrševanje fotoamaterskih del,
FOTOGRAF
BEDAK - Villach
Nov naslov: Dostgasse J. Tel. 49-36
duhovnika in brez primerne cerkve. Otroci so hodili v šole ah v Vehkovec ali v Dobrlo ves ali pa v Škocijan. Največ otrok je obiskovalo šole v Velikovcu. Pri tem je bil gotov namen: tam naj raste število šolskih razredov in število učiteljev, tam se naj okolica ponemčuje. Če se uredi šola v Sinči vesi, so vedeli, da • se bo vsaj krščanski nauk poučeval v slovenščini in tisto bo ovira ponemčevanju.
V	Sinči ve,si so bili mogočni slovenski kmetje: Šumah, Andrejc, Primožič, Oraž in drugi po vrsti, ki bi bili gotovo zahtevali slovensko šolo. Tukaj ni bilo izven železničarskih nobenih uradnikov in izprva tudi ni moglo biti številnih učiteljev, . ki bi bili vzdrževali nemškutarijo. In zato kraju najbrž, niso dali šole.
V	teku let so se razmere spremenile. Merodajen ni bil več samo kmet, marveč predvsem delavec in oblast je morala misliti, da za silo poskrbi za šolo. Danes šteje vas 1500 ljudi in 200 šolskih otrok, za katere obstaja štiriraz-rednica ljudske šole in dvorazrednica glavne (meščanske) šole. Glavna šola nima lastnega poslopja, ljudska šola pa je prenapolnjena.
Kar pa je najtežje: šola nima svojega kateheta in otroci nimajo cerkve za potrebne verske vaje, za šolsko mašo, za spoved in obhajilo. V vasi je mala stara cerkvica, ki ima prostora za par sto kmečkih ljudi, tako da lahko uporabimo pri tem znani ljudski izrek: „Če ne gredo vsi noter, gredo vsi noter, če pa gredo vsi noter, ne gredo vsi noter.“ To se
in v ljubezni do naroda. Nad 25 let je bil cerkveni ključar. Ob odprtem grobu se je poslovil od njega domači g. župnik, ki je v prelepih besedah orisal življenje ranjkega in se mu zahvahl za vse, kar je storil za kotmirsko cerkev. V svojem govoru nam je stavil umrlega kot vzgled kot dobrega, krščanskega in narodno zavednega moža. Cerkveni pevski zbor mu je zapel v slovo pred domom, v cerkvi in na pokopališču lepe žalostinke.
Dne 28. junija so že spet žalostno zapeli kotmirski zvonovi v slovo Žigma-novi materi iz Gorij, ki je dočakala starost 82 let. Bila je dobra, pobožna, narodu in veri do konca zvesta žena. Bila je izredno usmiljenega srca, nihče ni šel od Žigmanove hiše brez daru. Svoje otroke je vzgojila ranjka v ljubezni do bližnjega in do Boga. Velika množica ljudi je bila ob pogrebu dokaz, kako priljubljena je bila pokojnica. Tudi od nje se je poslovil domači g. župnik s prekrasnim govorom, pevci pa so zapeli lepe žalostinke. Pokojna je bila nad pet let priklenjena na bolniško posteljo, pa je prenašala vse bolečine z vdanim srcem, molila rožni venec in prebrala svete knjige. Tudi „Koroško Kroniko“ je do zadnjega rada prebirala.
Obema žalujočima družinama izrekamo naše iskreno sožalje.
Pri tem moramo še omeniti, da nas skoraj srce boli, ko vidimo ob pogrebih slovenskih ljudi, na vseh vencih napise le v nemškem jeziku. Saj ne živimo več v času nacizma in slovenski jezik je danes enakovreden nemškemu.
ZA NEDEUSKO POPOLDNE
Križanka: „Oton Zupančič“
Besede pomenijo:
Vodoravno : 1 lirični pesnik, eden izmed zastopnikov slovenske moderne, Župančičev mladostni prijatelj; 7 največji slovenski pisatelj, poleg Župančiča glavni prenovitelj slovenske književnosti; 13 del pohištva; 14 umetniški izraz čustva, občutja lepote; 15 pomanjkanje; 17 pamet, znanje; 18 kemična prvina ' (k=c); 20 industrijski kraj na Gorenjskem, ki je dal Župančiču navdih za pesem, katero imenujemo pod 40 vodoravno; 24 grška črka; 26 začetnici naslova Župančičeve zgodovinske drame .katero imenujemo pod 36 vodoravno; 28 največji dramatik 'vseh časov, čigar dela je Župančič prekrasno prevedel v naš jezik; 32 vzklik ob bolečini; 33 leposlovna smer, ki so jo k nam uve-gii Cankar, Župančič, Kette in Murn; 35 vzklik; 36 Župančičeva drama; 40
ob Cankarju, Ketteju in Murnu; 64 ovoj iz lepenke; 65 deli telesa; 67 maliči, napravlja slab vtis; 69 vzklik ob bolečini; 70 vsakdanja hrana; 73 rožni venec; 77 povratno-osebni zaimek; 79 veliko zapuščeno poslopje v nekdanji Ljubljani, kjer so reveži imeli ceneno stanovanje. Več naših pesnikov je tukaj stradalo in bolehalo. Med njimi Kette in Murn. Tudi Župančič je nekaj mesecev stanoval v tem poslopju; 80 zgodovinski grad ob Jadranskem morju, kjer je fra Gregorič Alasio da Sommaripa že leta 1607 sestavil prvi slovensko-italijansko-latin-ski slovar; 81 za jetiko prezgodaj umrli (22 let) slovenski lirični pesnik, Župančičev mladostni prijatelj.
Navpič-no: 2 enota električnega upora; 3 osebni zaimek; 4 glavna oseba v Finžgarjevem romanu „Pod svobodnim soncem“; 5 označka prvine natrij;
dobite priFOTO-FILMU
išlliUKr VYÄMOSRSR
DOMGASSE 4
Razpošiljanje po pošti
Župančičeva pesem socialnega značaja; 42 izraz pri smehu; 43 kratica za „slovenski“; 44 zaključek ,konec; 46 skrajšano žensko ime; 47 Župančičeva pesniška zbirka, posvečena pesnikovi ženi; 53 'najboljša Župančičeva mladinska knjiga; 56 vzpon, zagon; 58 prva beseda pri štetju; 59 življenje, eksistenca; 61 prva dva človeka; 62 drag kamen; 63 mesto, kjer leži Župančič pokopan
6 pesniška oblika; 7 prav tako, enako; 8 zna, razume; 9 Medvedovi začetnici; 10 prvi dve črki v abecedi; 11 izraz pri kartanju; 12 slovenski slikar (Matija); 16 Župančičeva mogočna domovinska pesem; 18 mesto v zapadni češkoslovaški; 19 drugo ime za severovzhodno evropsko mesto Talinn; 20 življenjska tekočina; 21 pregovor, rečenica; 22 ne-izučen zdravnik; 23 latinski pozdrav;
nnr
KLEMEN HABJAN:
''KV
(Izviren roman) 16.
Sebenakovka je bila z vsakim dnem slabša, Sebenak pa čudno zaprt in marsikdaj celo z Andrejem na moč surov.
Andrej je počasi začutil, da se. oče ne trga samo od matere, temveč da postaja teman tudi do otrok. Vse mu je odveč, ob vsaki stvari vzroji, le kadar pride Zimovka, postane boljše volje.
Nekoč je ujel očetove besede, ki so ga udarile kakor s kolom. ,
Oče in Zimovka sta stala za vrati in nista vedela, da je on ob. raki.
„Žal mi je, da nisem vzel Katre, Manca! Zdrava je bila kakor ti.“
Zimovka je nekaj šepnila, kar pa Andrej ni mogel razumeti. Umaknil se je za hišo.
Očetove besede so ga žgale. Ko je potlej odšel k materi v čumnato, ni mogel dolgo zdrzati. Bal se je, da bo materi vse povedal.
Od tistega dne je Andrej zasovražil Zimovko in se s poslednjo silo oklenil matere, ki so se ji stekale ure.
Vselej, kadar je Zimovka pripeljala v mlin, je Andrej pazil na vsak njen korak. Čeprav ni imel kaj opraviti v mli-
nu, je že našel priliko, da ni bila z očetom sama. Čutil je, da očetu ni prav, da bi ga najraje s trdo besedo pognal skoz vrata, toda bal se je še matere.
V Andreju je vstajalo sovraštvo do očeta. Nikoli niso bili Sebenakovi otroci posebno navezani nanj. Vsi so viseli bolj na materi, ker se jim je zaradi bolehnosti smilila. Posebno Andreju, ki je bil prvi in po značaju materi najbližji.
Materina bližajoča smrt je otroka čudovito združila. Vsi trije so čutili, da je oče izven njih, da ga napolnjuje samo sovraštvo do Jerčev in grabež. Telesna šibkost, ki so jo podedovali po materi, jih je odbijala od očeta, ki je bil zavaljen in močan, pravo nasprotje njih samih.
Po Miklavžu so Sebenakovki pošle zadnje moči. Z votlimi pljuči je lovila sapo. Pričelo jo je dušiti.
Na svete Lucije dan je ugasnila, kakor bi jo utrnil. Že prejšnji dan jo je grabilo in zvečer je komaj še dihala. Andrej se skoraj ni premaknil iz čumnate. Okrog desete ponoči je prišel Sebenak. Andrej ga je prebodel s sovražnim pogledom.
Govoriti Sebenakovka ni mogla več.
Ob dveh ponoči je zaspala.
Andrej je strmel v očetov obraz. Komaj, ‘da so se mu zganile poteze okrog ust. Luč v čumnati je bila zastrta in materin mrtvi obraz v temi.
„Veliko je prestala,“ je krehnil Sebenak in stopil bliže k postelji.
Andrej ni mogel več zadržati bolečine, ki je kljuvala v srcu.
24 član balkanskega naroda; 25 žensko ime; 26 Župančičev rojstni kraj v Beli Krajini; 27 začetnici pesnika pod 1 vodoravno; 28 dohajam, grem za njim; 29 zapovrstjo, vrsta; 30 gornji del človeškega telesa; 31 žensko ime; 33 okrajšana oblika osebnega zaimka; 34 gori-ško-primorska oblika krajevnega prislova; 37 poldrag kamen; 38 del svetilke, sveče; 39 mlada luna; 40 tanek ko-vinast predmet; 41 rastlina ovijalka; 45 del stavbe; 47 prometno sredstvo; 48 močno, precej; 49 oblika vprašalni-ce; 50 nizko ležeči predel; 51 sleherni; 52 ognjenik na Siciliji; 54 glas zvonca; 55 neki planet 56 predlog; 57 označka za glasbeno delo; 60 zelenica v puščavi; 66 začimba; 68 miselni utrinek; 70 označka prvine kalij; 71 dva enaka soglasnika; 72 izraz pri smehu; 73 osebni zaimek v množini; 74 osebni zaimek; 75 vzklik; 76 časovni veznik; 77 kratica za „svojeročno“; 78 izraz pri štetju.
(Nadaljevanje „Izpod domače lipe“) OB VRBSKEM JEZERU
Pisec teh vrstic se je dne 6. julija 1.1. vozil z ladjo do neke postaje ob Vrbskem jezeru. Ladja je bila prazna, ljudje se pritožujejo zaradi visokih prevoznih cen. — Končno, že skoraj pred odhodom ladje, pridrvi roj šolskih otrok, dečkov in deklic, da je bila ladjica „Koschat“ kar natlačeno polna. V zadnji del ladje so se zagnali dečki, v sprednji del, kjer sem sedel, pa so se vsula dekleta. Takoj opazim, da so otroci s podeželja; dekleta se mene niso prav nič plašila. Vprašam deklico, ki je sedla k meni, v nemščini, od kod prihajajo. Odgovorila mi je: „Aus Sittersdorf“. Mislim si, ako so iz Žitare vesi, bodo to po večini pač slovenski otroci in ogovorim svjo malo sosedo v slovenščini. Deklica me od strani pogleda; ne sovražno, pač pa plašno, odmakne se in mi ne odgovori. Čez nekaj minut vprašam drugo: „Ali ti kaj znaš slovenski?“ Deklica se je nekako razveselila, da je našla znanca, da bi pa znala slovenski, mi ni povedala, ni odgovorila. Nato poslušam med vso vožnjo, ali bo katera od deklet spregovorila slovenski, toda slišal nisem nobene slovenske besede. Ali je mogoče otrokom prepovedano govoriti slovenski ali pa jim je vsaj naročeno, naj govorijo nemški? Ne vem, ne verjamem pa, da bi bila tudi le ena desetina teh otrok nemškega rodu, toda devet desetin srečnih malih otrok si ni upalo spregovoriti ne ene slovenske besede.
PLIBERK
Po desetih letih smo zopet imeli novo mašo. Zadnjo je imel 23. julija 1939 Štefej Mesner, p. d. Petrov iz Doba, v romarski cerkvi pri Božjem grobu.
Tudi naš letošnji novomašnik Franc M i č e je bil rojen v Dobu pri Pliberku.
„Nikoli je niste imeli radi, ata.“
Sebenak se je srečal s sinovimi očmi. Šibka Andrejeva postava je zanihala skoz vrata.
V Sebenakovi hiši je zrasel zid med očetom in ctroki.
*
Pogrebcev je bilo veliko. Od Jerčevih sta šli mati in Marjeta. Vorenc se ni mogel odločiti.
Sebenakova je bila.
Po pogrebu so se otroci ločili od očeta in sami odšli domov. Andrej bi še rad malo postal na pokopališču, toda ko je videl Zimovko, ni imel več obstanka. Peter in Francka sta odšla z njim.
Ko so stopili v hišo, jih je obšla težka samota, ki je še dišala po svečah in po pokapanih prtih.
„Zdaj smo sami,“ je bruhnilo iz Andreja. Francka je planila v tih vek.
Tako jih je dobil Sebenak, ki se je vrnil šele pod noč. Slabe volje je bil videti.
„Lepo ste napravili. Malo manj kot s prstom so kazali ljudje za menoj. Še Ulešu se je čudno zdelo.“
„Nismo imeli kaj iskati pri fari,“ je usekal Andrej. „Francka je tako vsa prehlajena."
Ta večer so šli brez večerje spat, čeprav je kmalu za Sebenakom prišla Zimovka vprašat, če jim kaj skuha.
„Zame nič,“ je mahnil z besedo Andrej in vstal izza mize.
Sebenak je ostal sam v hiši.
I Čudno obnašanje otrok na pogrebu je
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIlllllllllllllllllllllllllHIWtlllllllilllllli
Radia ScIuhuU
Prodaja - popravila žarnic©
Vaša strokovna trgovina
CELOVEC - Kiagenfurt
BaMUtotstiaße 22 - teieton 2.9-48
Sedaj stanuje družina v Pliberku, kjer je oče znan kovaški mojster. . Dolga^in težka je bila pot do oltarja. Ljudsko šolo je obiskoval v Pliberku, gimnazijo v Celovcu in Št. Pavlu v Labudski dolini. Po maturi leta 1940 je vstopil y bogoslovje v Št. Juriju ob jezeru. Bil pa je kmalu poklican k vojakom in bil na severnem bojišču vjet. Šele leta 1945 je mogel nadaljevati študij v Krki, kamor se je bogoslovje leta 1943 preselilo.
Na praznik sv. Petra in Pavla smo se peljali z dvema avtoma k sv. mašniške-mu posvečenju. Dobra volja je napravila iz tovornih avtov omnibuse in ob 8; uri smo bili že v Krki in prisostvovali prelepim obredom sv. mašniškega posvečenja. Veseli, da smo prvi prejeli no-vomašniški blagoslov in da imamo Pli-berčani med letošnjimi štirimi novoma-šniki tudi svojega, smo se vrnili domovi
Seveda smo se doma pridno pripravljali na novo mašo. Dekleta so pod vodstvom gdč. Milke Hartmanove pripravljala čudno dobre stvari, druge pa so pletle vence. V petek zvečer so fantje s spodnjega kraja — Rečani — pripeljali zelo visok mlaj in ga postavili pri cerkvi. Fantje so kljub dežju pogumno delali in velikana v dobrih dveh urah postavili. Seveda so se morali za „likof“ pri Brezniku pokrepčati in odžejati. V soboto smo postavili slavoloke. Napisov nismo imeli, pač pa lepe simbole. Vsaka vas je postavila enega:	Drveša vas,
Spodnje in Zgornje Libuče, Št. Jur, Šmarjeta, Dob, Vidra vas in pred novo-mašnikovo hišo mesto Pliberk. Ob 6. uri zvečer smo pozdravili novomašnika z deklamacijami deklic in ministrantov in s petjem. Novomašnika je v lepem govoru pozdravil g. dekan, v imenu občine pa g. župan.
V nedeljo 3. julija so se z vseh strani vsipale množice v Pliberk, kot bi bil „jarmak“, tako da cerkev ni mogla vseh sprejeti. Te velike množice so dokazovale, kaj jim pomeni nova maša, kako cenijo novomašnika, bodočega dušnega pastirja, ki „nam je od Boga poslan“, ki „vodil bo zvesto ovčice, pasel jih z jedjo resnice, opominjal in učil.“ Pred
(Nadaljevanje na 8. strani.)
spet razvezalo ženske jezike. Novice so se kar podajale.
Andrej je Zimovko vrgel skoz vrata.
Kaj ne poveš?
Res. Pa kaj bo, revež, ko bodo njega samega kmalu nesli iz hiše.
Slab je videti, res.
Novice so se mešale. Ena je pobijala drugo, vse pa so-prišle na ušesa tudi Sebenaku.
Za to je skrbela Zimovka.
Življenje v Sebenakovi hiši se je pričelo klati, razpoke so se širile in postajale globlje.
Andrej je s tihim pristankom Petra in Francke pričel borbo z očetom.
*•
Ženina smrt je Sebenaka vendarle zadela. Ne toliko zavoljo tega, ker je zgubil gospodinjo, temveč bolj zavoljo otrok. Z ženino smrtjo se je pokazalo, da je bila kljub šibkosti in bolehnosti edina vez med njim in otroki.
Zdaj je Andrej zrasel. Peter in Francka sta na njegovi strani in vsi trije sovražno prebadajo Zimovko vselej, kadar pride v mlin.
S silo Sebenak ne upa udariti. Na tihem upa, da bo Andrej odnehal. Šibak je in bolehen; vesel ba lahko, če se bo mogel priženiti k Ulešu.
Sebenak je z Ulešem govoril dober mesec po ženinem pogrebu. Težko se je pripravil. Sam vidi, da Andrej ni ravno pravšen za Minco. Po materini smrti so se mu ramena še bolj povesila in v hoji je podoben starcu, ki ga zapuščajo moči.
(Nadaljevanje s 7. strani) župniščem so sprejeli novomašnika: oče in mati, „nevesta“, tete, duhovščina in bogoslovci. Sonce je božje žarke razlivalo na sprevod, ki se je pomikal v lepo prenovljeno pliberško cerkev. Slovensko in nemško pridigo je imel gali-ški župnik in pliberški rojak g. Komar, ki je v lepem govoru pojasnjeval moč in dostojanstvo duhovništva.
Res lepa je bila slovesnost, v cerkvi in zunaj nje. Škoda le, da še petje, ki sicer vedno najbolj povzdigne slovesnost, ni dovolj prispevalo k lepoti novo-mašne slovesnosti. Krivde ne bomo tu ugotavljali. Gotovo pa je bilo ljudsko petje, kolikor ga je pač bilo, najbolj posrečen in veren izraz vernih množic, ki so prišle sem ne v *svojo čast, ampak v božjo in novomašnikovo in prišle molit — molit tudi s pesmijo v svojem materinem jeziku.
G. novomašniku želimo ob začetku njegove duhovniške poti veliko božjega blagoslova in uspeha v lepem, četudi težavnem delu v vinogradu Gospodovem. Bog daj, da bi mu na tej poti kmalu sledili še mnogi rojaki!
LJUBKE LETNE OBLEKE
pristne kmečke (Dirndl) kopalne obleke in plašči v bogati izbiri pri
(Hoitket
CELOVEC - KLAGENFURT
10. Oktober-Straße 2 - Telefon 22-73
iadic Celovec
NEDELJA, 17. julija:
7,15—7,35 Jutranja glasba.
13.30—	14,00: Slovenske narodne poje mešani kvartet.
PONEDELJEK, 18. julija:
9,00—9,20 Zanimivosti.
14j45_15,00 Pouk slovenščine za nemško govoreče.
TOREK, 19. julija:
9;00—9,20 Poročila, gospodarsko predavanje, slovenska pesem.
SREDA, 20. julija:
9,00—9,20 Poročila, gospodinjsko predavanje, slovenska pesem. ČETRTEK, 21. julija:
9,00—9,20 Poročila, zdravniško predavanje, slovenska pesem.
14.30—	15,00 Pravljice (otroška oddaja).
PETEK, 22. julija:
9,00—9,20 Poročila, gospodarsko predavanje, slovenska pesem. SOBOTA, 23. julija:
9,00_9,20 Pregled svetovnega tiska.
Nekaj o tujskem prometu
Prejšnji teden je zboroval koroški deželni zbor v Celovcu. Pri tem je ljudska stranka stavila predlog, naj sprejme deželni zbor za povzdigo tujskega prometa zakon, v smislu katerega naj prevzame dežela poroštvo za izgube, ki bi jih kdo imel zaradi izdatkov za povzdigo tujskega prometa (,,Fremdenverkehrs-Ausf allsbürgschaf tsgesetz“).
Kjer koli je mogoče kaj zaslužiti po pošteni poti, je treba poizkusiti vse, da ne zamudimo priložnosti. Če prihajajo tujci v naše kraje, ne smemo zamuditi zaslužka. Pokrajina ob naših jezerih je izredno lepa, na naravi torej ni treba nič popravljati, treba je samo poskrbeti, da najde tujec primerno prenočišče, primerno postrežbo in hrano po primerni ceni.
V tujskem prometu pa je tudi neka nevarnost. Junija meseca je bila do sedaj vsako leto že precejšnja tujsko-pro-metna sezona. Lastniki hotelov in prenočišč so imeli za glavno sezono že navadno v tem času vse oddano, mesec preje pa so prihajali gostje, ki niso mogli plačati polnih cen, pa tudi niso zahtevali preveč postrežbe in udobnosti. Letos je bilo ob koroških jezerih v mesecu juniju skoraj prazno in nikakega povpraševanja ni bilo od nobene strani. Hotelirji so se spraševali, kaj bo. Svoj-čas so bili naši gostje Dunajčani, Madžari in Italijani. Takrat so bili naši gostje bolj ali manj premožni lastniki mestnih hiš. Ti gostje so si poiskali kraje, kjer jim je ugajalo in so tam ostajali mesec dni ah pa še dalje. Zdaj pa ljudje „frčijo“ z avtomobili iz kraja v kraj. Popre je so prihajali ljudje na letovišče, ker so se hoteli odpočiti, danes pa iščejo zabave.
Zakon o utrditvi denarne veljave je ljudem pobral prihranke in ravnokar doživljamo, da se cene dvigajo iz dneva v dan. Vprašali smo strokovnjaka, kaj neki stane življenje v letoviščih. Rekel nam je, da stane dnevna zmerna penzija 30 do 40 šilingov; pri tem pa gostilna
oz. hotel še ne zasluži mnogo. Pred svetovno vojno je stala penzija dnevno približno 17 šilingov. Če zdaj zahtevajo 30 do 40 šilingov, je ta zahteva zmerna, vendar pa je tako visoka, da je ljudje ne zmorejo.
Ljudje so imeli po prvi svetovni vojni z naložitvami v tujsko-prometne naprave velike izgube. Tudi zdaj so razmere de'oma podobne in je zato treba velike previdnosti. Nikomur ne moremo svetovati, naj nalaga prihranke ali izposojene vsote brez preudarka v tujsko-prometne naprave. Kdo namreč ve, ali bo kaj tujskega prometa, ah pa bo ta le ta kakor piškav oreh? Da bi pa morala splošnost plačevati izdatke in morebitne izgube posameznikov, pa ni mogoče zagovarjati, ker ne bi bilo opravičljivo.
Varstvo pred strelo
Vam nudi tvrdka
fttte Caemmskif.
Celovec, Klagenfurt - Pernhartg. 8
I „PA©©"
pijač sadnega soka
Dobre osvežujoče pijače brez kemičnih primesi. Samo oiigi-ginalne steklenice. Prvi in edini izdelovalec v Avstriji:
„Tekoče sadje“
JAKOB PAG HZ
CELOVEC•KLAGENFURT Waegplatz - Telefon 19»73
Bm% toke, em&ile, tam<i fmei, slilmske Ut fdeskaeske ftcite&siiae
iia
kupite najbolje pri
PETER DE CILLIA
FELDKIRCHEN
Telefon
in pri podružnici:
Celovec-Klagenfurt, St.-Veiter Straße 35 - Tel. 28-38
Toda Andrej mora od hiše. Sebena-koVi načrti so zreli.
Uleš je navidezno malomaren. Posluša Sebenaka, včasih zabobna s prsti po mizi in z drobnimi očmi visi na Sebena-kovem obrazu.
Tudi Uleševi načrti so zreli.
„Z Minco bi bilo treba govoriti,“ se zlekne Uleš na stolu. Sebenaku se zdi, da se Uleš z njim igra.
■ „Nekajkrat sva prišla s fantom skupaj. Mislim, da deklič ve, kam pes taco moli.“
Sebenak ve, da mora biti pohleven. Ko bi imel sina, kakor se spodobi, hi se menil z Ulešem, kakor možem pristoja. Tako pa ga ima Uleš v pesti.
„Je že res, toda Andrej je bil vselej precej lesen. Je videti, da ni preveč zdrav."
Zdaj je Uleš kar naravnost mahnil.
Sebenak je. stisnil ustnice.
„Po njej je pač. Trdoživ pa je."
Ulešu so se nabrale ustnice v nasmeh.
„Mudi se ti, kakor vidim. Bo nemara res, kar slišim od ljudi.“
Sebenaku je nerodno.
„Saj ne silim koj. Toliko bi rad vedel, kako misliš. Nikoli nisva do kraja govorila. Če bi tebi ne bilo prav, bi se kam drugam razgledal. Mislim., da se ga s tolikšno doto ne bodo branili.“
Sebenak je rahlo užaljen.
„Saj nič ne rečem.'Meni bi bilo prav. Samo eno rečem:	spreči še ne mislim
koj. Če je tako Andreju prav, hi se zmenili. Z Minco naj se pa tudi sam pomeni. Dekle je dovolj staro in pametno tudi. Seveda bom ob času tudi jaz svojo rekel. Pred letom ga tako ne misliš oddati.“
Uleš je spet udaril.
Sebenak se ni skušal braniti, čeprav je videl, da Uleš cika na Zimovko.
Skrbelo ga je zavoljo Andreja. Res mu je Minca všeč, toda fant se je v nekaj zagrizel in hudič vedi, kako zdaj misli. Čuti, da ga hoče na lep način odriniti. Še Peter in Francka sta zrasla ob njem. Zna mu kljubovati^ in nagajati. Zimovko sovraži, čeprav še nič ne ve. Toda videti je, da sluti več, kakor je mislil.
Pogovor z Ulešem je Sebenaka pri-sihl, da je z Andrejem postal odkritejši.
„Uleš me je spraševal, če so se ti zamerili, ker tako poredko prideš.“
Andrej se je zastrmel v očeta. Komaj viden posmeh se mu je pokazal na obrazu, Sebenak ni mogel uganiti, kaj tiči za njim.
„Mislim, da se Minca bolj zveseli Jer-čevega Aleša kakor mene.“
„Kakoo?“ je zasihal Sebenak.
„Sem mislil, da že veste,“ je malomarno dejal Andrej.
„Jerčev da lazi za njo? Uleš bo Minco ubil, če zve.“
V Sebenaku se je vse zamajalo.
„Ne verjamem, ko ima samo njo.“
Andreju ne zgine posmeh z obraza.
„Sam si kriv,“ udari Sebenak. „Nikoli se nisi prav spustil v pogovor. Pustuha pa se vsak otepa.“
„Na take, kot sem jaz, se ženske ne obešajo. Minca najmanj.“
Sebenak je bil brez moči.
„Včasih si bil vesel, da si mogel z menoj k Ulešu in da si z njo govoril.“
„Včasih,“ zamahne malomarno Andrej. „Včasih je bilo marsikaj drugače.“
Sebenak ve, kam Andrej meri.
Torej je prav sodil. Ne bo se umaknil.
„Večno menda ne boš samo za strica pri hiši?“
„Za večno ne. Dokler bom pač živel.“
Andrejev posmeh ugasne. Sebenako-ve oči so prisesane na Andrejev obraz.
Nato se Sebenak obrne in počasi odide v mlin.
vri.
Zima je s snegom precej prizanesla, toda mraz ni popustil. Pri dnevu se je že poznalo, toda sonce je bilo brez moči, kakor bolnik, ki se je ravno dvignil s postelje.
Jerčev Aleš je kar naprej zahajal v Globel. Večeri, v katerih je ostajal v
MALI OGLASI
Gospodinjo, staro do 35 let, iščem. — Zmožna naj bo prevzeti in voditi gospodinjstvo na srednji kmetiji v lepem kraju slovenske Koroške. — Ponudbe poslati upravi „Kor. Kron.“
Malo stanovanje iščem. Sem sama; v zameno bi šivala in prala. — Ponudbe poslati upravi „Kor. Kronike“.
Sprejmem družino lesnega delavca s 3 moškimi delovnimi močmi. Zemljišče za obdelovanje na razporigo. Ponudbe poslati na:	Georg Thurn'sches
Forstamt, Železna Kapla-Eisenkappel
Vsem, ki trpijo na nogah, na kili!
Vsem mojim zunanjim strankam, ki potrebujejo vložke za’ upognjene ali ploske noge (Senk- oder Plattfuß), trebušne pasove, pasove proti kili, gumijaste nogavice ali dru. ge ortopedične pripomočke, dajem nasvete sledeče dneve:
Velikovec, gost. Krone 20. VII. od 9—11 ure Pliberk, gost. Niemetz 20. VII. od 14—16 ure Wolfsberg, g. Pfundner 22. VII. od 10—12 ure Šmohor, gost. Gasser 25. VII. od 10—12 ure Beljak, Tir. Weinstube 27, VII. od 16—18 ure
FERDINAND SCHMIDI
strokovna izdelava ortopedskih pripomočkov Celovec, Fleischbankgasse 8
PEČAR
FRIEDRICH
^lÜeiuUinq
V ŠMOHORJU (Hermagor)
dobavlja takoj vse vrste peči in štedilnikov
ELEKTRONSKI MOŽGANI „ACE“
V narodnem fizikalnem laboratoriju v Teddingtonu so nedavno prikazali javnosti zadnje uspehe' „elektronskih mo-žgan“ ACE.
Ta računski stroj je tisočkrat hitrejši kot vsi dosedanji. V sebi ima na tisoče milijonov števil, ki jih spreminja v električne utripe, kateri trajajo samo i/. milijoninke sekunde s presledki približno milijonskega delca sekunde.
Mehanični spomin računskega stroja ACE sestavlja 75.000 decimalnih številk. Najboljši računski stroji so jih do sedaj imeli največ 200. Ko bodo „elektronski možgani“ dokončno izdelani, bodo tehtab več ton, imeli bodo 10.000 varovalk, stali pa bodo od 100.000 do 125.000 funtov šterlingov. (AIS)
mlinu, so se mu zdeli dolgočasni. Nekaj jim je manjkalo.
Vorenc še ni ničesar zvedel. Mirno je žulil svojo jezo naprej. Ko je umrla Se-benakovka, je bil nekaj dni čudno tih.
Aleš je vedel, da Sebenaku privošči. Ko je zvedel za govorice, da je Zimovka često pri Sebenaku, se ni mogel zdržati.
„Grabež hudičev! Še ženske ni obžaloval, že rine za drugo.“
Z ostrimi očmi je meril prek Bistrice na Sebenakovo hišo.
Malo pred Svečnico je stal z Alešem pred mlinom. Lep dan je bil in kljub soncu mrzel.
Nenadoma je zapičil oči v jelševje.
Aleš se je stresel.
„Kdo pa hodi ob Bistrici tod mimo? Prekleto se mu ljubi.“
Šel je po stopinjah prav v jelševje.
Ko se je vrnil, je ošinil Aleša.
„Skoraj cela gaz je.“
Aleš je skomizgnil z rameni.
„Ne vem, kdo bi lazil tod. Nemara lovci. Zadnjič sem videl Sebenaka, ki je šel s puško tod mimo.“
Jerč je pogledal prek Bistrice, pljunil pred se in se obrnil na cesto.
Do ovinka je gledal Aleš za njim.
Čudno, da je oče verjel. Sebenaka še ni videl iti mimo. Lovec je pa res.
Koj opoldne, ko je šel Aleš južinat, je na samem prijel Marjeto.
(Dalje prihodnjič)
„nrnSVa Kronika« izha'a vsak petek - Cena za naročnike mesečno: za tuzemstvo 2 S v inozemstvo S S - Uredništvo lista |e v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/ -Tel ,651/02 - Uprava m oglasni oddelek v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1 Tel 3651/96 - Mesečno naiočnino je treba plačati v naprej. - Rokopisi se ne vraesp. '	'	Tiska; Tiskarna „Carinthia" v Celovcu