List 20.
Politiški oddelek.
Ustavnost zahteva zadoščenja.
Lansko leto, ko so balkanske države snovale balkansko zvezo in se jele pripravljati, da narede konec turškemu vladanju v Evropi, tedaj je dunajski kabinet nakrat spoznal, da Avstrija še ni dosti kompromitirana na Balkanu, da uživa še vedno veliko preveč simpatij, in zavzel se je s krepko roko za obstanek Turčije.
Minister unanjih del, groi GoIuchowski, je takrat zaslovel mej diplomati. Čudovita spretnost, s katero je zapletel Avstrijo tako, da bi bila lahko prišla v največji konflikt, je imponirala vsemu političnemu svetu. A imela je še drugih posledic. Prisilila je namreč vojno upravo, da se je pripravila za slučaj vojske. Vojska je vedno velika sreča in ministru, kateri zna tako politikovati, da celo prav po nepotrebnem izpostavi državo taki nevarnosti, gre vender vse priznanje.
Po zaslugi grofa Goluchowskega je bila torej Av-strija lani primorana, se pripraviti za vojsko. Taka priprava velja seveda denar in ker spada Avstrija mej kon-stitucijonalne države, sme vlada izdati le toliko denarja, kolikor ga dovoli poklicani parlament, v tem slučaji samo toliko, kolikor ga dovolita delegaciji. V resnično konsti-tucijonalnih državah se tega strogo drže. Pri nas, ker je Avstrija le takorekoč tudi konstitucijonalna država, se sicer ne drže tega načela tako strogo kakor drugod, ali Tender še zadosti spoštovali do lanskega leta.
Lani pa se je njega preuzvišenosti gospodu vojnemu ministru baronu Krieghammerju zljubilo, ta fundamentalni princip vsake ustavnosti preskočiti, kakor preskoči odličen kavalerist velik jarek. Gospod vojni minister ni vprašal delegacij, mu-li dovolijo kaj denarja za vojne priprave. Čemu neki, ko sta finančna ministra tako prijazna in mu postrežeta, tudi če nista pooblaščena kaj izdati! Gospod vojni  minister je storil vse, kar je bilo potrebno,   da je
vse pripravljeno za veliko vojsko. Porabil je v to za našo državo, kjer imajo ljudje še vedno toliko, da ne umirajo od lakote, prav malenkostno svoto, namreč okroglih osemintrideset milijonov goldinarjev.
Ko je bila nevarnost vojske že davno minola in ko so bile že vse priprave za vojsko zopet odpravljene in je ostal nanje samo še prijetni spomin v obliki dolga 38 milijonov, tedaj sta se — meseca novembra 1897.1. — sešli delegaciji. Minister baron Krieghammer je stopil pred delegaciji in s predlogo o dovolitvi naknadnega kredita v rokah s kavalirsko odkritosrčnostjo povedal, da je brez dovoljenja parlamenta za vojaške namene porabil — sedem in pol milijonov gold.
Avstrijski delegaciji sta mu to drage volje odpustili. Naši delegatje se ne odlikujejo samo po veliki in obsežni nevednosti in čudoviti nesposobnosti, ampak tudi po svojem nonchalantnen preziranji pristoječih jim pravic in naloženih jim dolžnostij. Glavna stvar so jim pojedine, tako-zvani delegacijski dineji, in če so dobro pogoščeni, je njih patrijotična požrtvovalnost jako velika. Dovolili se baronu Krieghammerju brez vseh težav zahtevani naknadni kredit in izrekli njemu in grofu Goluchowskemu zahvalo in priznanje, menda zato, da s svojo spretnostjo davkoplačevalcem nista prouzročila več kakor 71/2 milijona gold. troškov.
Zdaj, meseca maja, sešli sta se zopet delegaciji in gospodje delegatje so našli na svojih pultih novo predlogo vojnega ministra, s katero zahteva vlada nov naknadni kredit za pokritje dolgov, katere je lani napravila radi preteče vojske. Ministerstvo zahteva sedaj 30 1 milijona gold. za tiste priprave, za katere sta delegaciji že lani meseca novembra dovolili 71/2 milijona gold. Ta zahteva je osupnila davkoplačevalce obeh državnih polovic in je po vsi pravici obudila največjo nevoljo.
Ker je vojni minister lani zahteval 71/, milij. gold. naknadnega kredita, dasi je vedel, da je brez dovoljenja delegacij napravil še 30.1 milij. drugih dolgov, mu vse javno mnenje soglasno očita, da je lani delegacijama nalašč zamolčal faktični položaj, da je kršil svojo konstitucijonelno
192
dolžnost in da ni več vreden tistega zaupanja, katerega mora biti v prvi vrsti deležen vsak minister.
Tako eklatantno preziranje ustavnosti kliče glasno po eklatantnem zadoščenje, a jedino katero morejo dobiti državljani, je to, da odstopi vojni minister. Vlada je pooblaščenec parlamenta, a kdor ne respektuje meje svojega pooblastila, kdor pooblastilo svojevoljno razširi, tisti ga več ne zasluži.
Dolgove, katere je vojni minister napravil, je naredil v imeni države, nje v korist, v obrambo njenih interesov in zato je samo prav, ako delegaciji dovolita zahtevani naknadni kredit. Država ni kriva, če nima spretnega ministra zunanjih del in če vojni minister dasi sloveč kavalerist. nima konstitucijonalne vesti, zatorej bi bilo absolutno nedopustno, ako bi delegaciji ne dovoliti vladi indemnitete. Na drugi strani pa je, kakor smo že rekli, dolžnost delegacij, da zahtevata zadoščenje, da zahtevata, naj kot žrtev teptenega konstitucijonalizma odstopi vojni minister baron Erieghammer. Člani delegacij so to dolžni parlamentarizmu. Spravili so že delegaciji ob ves ugled, ob vse spoštovanje pri občinstvu. Ako še zdaj odnehajo, potem je institucija osmešena in ob nerazsodno občinstvo bo trumoma hitelo v tabor socijalne demokracije.