Francka Zupančič
Marijina grlica
Ilustriral Fr. UrSif
Devica je sedeln pod palmo krsj vodnjaka blizu mesteca Menfi in tkala haljo Ijnhljencma Defetu.
Mnli Egipčani so se igrali, delali iz ilovice ptičke, vrabce, vrane in rtruge ptičkc. okornc. cnolifne, vegaste. Toda ugajali so jim in razpostaT-Ijali so jih ob vodnjaku.
Izzivali so malega Jozusa. naj naredi s<» on kaj lopega.
Jezušiek jc vzol glino in takoj oblikoval dvoje grlic. Bili sta ličui, Ijubki, nržni in vsi dciki so ju ohfudovali. Marija sama je rekla:
»Škoda, da nista živik
»Mamica,« je del deček, »zgodi sc tToja volja!« iu dihnil v ilnvnati ptički. Že sta bili belosrebrni, s črnim paskom ob vratu, rožnatih nožic in kljunfkiiv in fuilnvilo blcstetth oii. Razprostrli sta perati in zagrulili.
Krdelee otrok je bilo začudeno. Potem so zarajali okrog vodnjaka.
Ena izmed grlic je zletela in sedla hnžji Materi na ramo; vsa sreCna je trcpetala...
179
Druga pa Je zletela na palmo. Marija jo je klicala... Ni hotela futi.
Uboga nenmnica! Zdelo se ji je morda lepše t prostosti kakor v bližini Mnrije.
Toda »kra, kra«, jo je pregnal dalje in odletela je na poganski tempelj, kjer so se zabavali ncotesani ptifi.
Sprejcli so jo prijazno. In vsa domišljava se je radovala njih poklonov. ObfndoTali so njcno lepo perje.
Toda kaj kmalu so se začeli prerekati, tepli so jo in stari vran jo je prijel za nožici tcr jo Trgcl v žleb, kjer je bila nmazana voda.
Na večer pa se jo vrnila vsa nmazana in osknbljena na dom svete Dražine. Izgnbila je vse najlcpše perjc.
S kliunčkom je potrkala boječe na okno. Sveti Jožet ji je odprl.
Jezušček jo jc skopal in ji vrnil perjc. Dal ji jc zobati in potem pokaral.
»Pazi! Ti np Ijubiš mojc Mamice!« ji je del. »To je slabo znamenje. Noriš s poganskimi ptifi, namesto da bi ostala pri svoji lepi sestrici. Tu ni lepo. Boj sp kragnlja Ilorusa. ki ga fiiste Egipčani, in ki \c hndi dnh, pokrit s perjem. Ce te vidi, je po tcbi.«
Tndi sestrica grlica jo je svarila. Revica je obljubila, da bo previdna.
Toda naslednje jutro je zbcžala skozi odprto okno. Zaželela si je sto-bode in prebila je zopet dan v slabi družbi. Na večer se je vrnila zopet Tsa razmršena in okrvavljcna.
Ni si upala potrkati na okno in sedla je na neko drevo.
Ugledala jo je Marija, la-smilila se ji je in ji je po-mignila. Sramorala se je in ni hotela priti.
Tudi Jezušček jo je klical zaman.
Jožef ji je natresel na ok-no zrna. Nif! Zaman!
Toda glej, nacnkrat pri-leti vclik kragnlj izza Horn-sovega svptiSCa. Spnsti se na
—                                                      drevo in na grlico, jo zagrabi
s kremplji ter jo odnose na streho templja in použije.
Droga grlica \e i Marijine rame videla žalostcn dogodek, se preplašila in srfetc ji je trepetalo.
»Dragica,« ji je šepetal Jezns, »ne zabi tega, kar si ridela. To je pred-podoba človeškega življonjn. Kragulj je zli dah, grlica je dnša. Vsaka daša, ki bo Ijnbila mojo Mamico in se zatekla k niej, bo rešena pognbe.«
Mala grliea se je tedaj stisnila bojefc in zanpno na kolena Device.
180