Kako so pokopali slavčka.
(Iz knjige:   ,,Pozdravy z lesu a polf," spisala Vilma Sokolova; preložil —č.)
|I$I&! vsem gaji ui bilo srečnejših grmieev, kakor sta bila glog ia jazmin. Rasla Hlaf^sta ne daleč od potočka, kateri se je vijugal po gozdnej tratici. A zakaj sta bila tako sreena? Slavček, kralj vseh pevcev, napravil si je na nju, vže doli pri zemlji, kjer so bile veje obeh grmov najgosteje spletene, svoje gnezdeee. Kako odlikovanje za oba grrnička. V njiju sosedstvu rasla je sremza, hrast in innogo drugih grmov, tamkaj je bila tudi belokožnata breza in bukev z listjem, katero je mehkejše od svile, ponosui hrast in stoletna lipa, gaber in javor; a tu pa tam temnela sta se raej njimi tudi vitka jelka in tožni bor. A mej vsemi temi, ma-limi in velikimi gozdnimi sinovi, izbral si je slavček prijateljsko spletene vejice gloga iu jazmina, da si tamkaj napravi svoje skromno prebivališče. Ko je položil prvo vejico mahii in suhe trave za njegov temelj, zatrepetala sta glog in jazmin od blaženstva. tako, da je ua vsakej najmanjšej vejici vzraslo maogo brstov, ki so
—.¦< 130 >¦•—
obetavali razviti se skoraj v krasen cvet in napraviti dehtečo strešico nad slavčko-vim gnezdecem.
A kaj pa še le, ko je zagostolela prva slavčkova pesenea!
—  Jemnasta! — vzkliknil je začudeno vsak grmiČek in vsako drevesce v gaji. A glog in jazmin  stisnila sta se še tesneje  drug k drugemu in  si podala
vejice, kakor dva prijatelja, kadar si podasta roki.
—  0 jej! — vzdihnila je radostno sremza in šepetaje širila ugodno in o-pojno vonjavo svojih grozdnatih cvetov.
—  Še nikdar nisem slišala ljubeznivejše večerne pesence! — dejala je tiho breza in se zamislila, a njene vejice so se razširile, kakor bi hotele stisniti milega pevca v svoje naročje.
—   Kako ljubezuiva, kako krasna pesenca! — šepetalo je tiho drevesce za drevescem in pozorno poslušalo, da ne presliši nobenega glasii slavčkove pesence.
Da, še celo nemirno listje, katero bi hotelo vedno, kakor majhni otroči&i, popraševati in kramljati, umolknilo je in poslušalo gostolenje slavčkovo, kakor po-sluša otroeiček v zibelki svojo mamico, ko ga uspavkuje z milimi pesencami. A cvetke, katere so kraraljale s pisanimi metuljčki. utihnile so in upognile svoje z venčki okrašene glavce doli k zemlji. Oj da, vsaka izmej njih hotela bi položiti svoj veneek pred milega pevca.
Vse je utihnilo in se zazibalo v sanje, le bledi mesec vzhajal je nad logom in stal dolgo, dolgo nad gajem, kakor, da je pozabil na svoje potovanje, zaearan od mile pesence ponočnega pevca.
A tako je bilo vsakega večera. Jedva se je solnčece sklonilo k zapadu in pozlatilo drevje z rudečkasto svetlobo večerne zarije, vže je začel slavček svoje pesenee ia pel dolgo, dolgo. Da, često so ga ugašajoče zvezdice pri odhodu pred prvim svitom dneva dobile še na glogovej vejici, ko so mu se iz grla glasile naj-ljubeznivejše pesence.
Kdo bi se zato čudil, če je bil slavček ljubljenec vsega gaja!
Vender zaman, zaman čakala je nekega večera vsa okolica slavčkove pesence. Vže davno je zapalo zlato solnčece, vže davno je zginila rudečkasta zarija, davno je zamrl poslednji svit na večernera nebu, vender slavcek še ni začel svoje pesence. Grmovje šepetalo je tajno raed seboj in se ogledavalo nepokojno okolo; tudi drevju je bilo tesno.
—  Hm, kaj je vender to, da naš ljubljenček danes tako dolgo ne zagostoli? — popraševali so se mej seboj, a topola je rekla:
—  Meni je tako čudno v srci, da se vsa tresem, kakor bi nekaj žalostnega slutila. —
In evo, ko se je pokazal mesec, evo žalostnega prizora! Glog in jazmin sklonila sta se k zemlji, a iz njiju razcvetelih cvetov kanile so velike kapljice r6se, kakor solze, na mrtvega ljubljenčka.
—  Kaj se je pripetilo? —popraševalo je vse okrog in okrog, vender uihče ni mogel razjasniti stvari, a slavček oa ni več mogel povedati.
Nekoliko trenotkov bilo je vse tiho, kakor opojeno od žalosti zaradi izgube Ijubljenega pevca. Potem je pa začel zvoniti veterček z vsemi zvončki, z onimi modrimi, kateri so cveteli na loki in z onimi,  kateri so se majali na stebelcih
i
—•¦< 131  >¦—
suežnobelih šmarijnic, kakor ua svilenej nitki.  In zvouili so zvončki: ,,Ni ga več slavčka! Umrl je kralj vseh peveev!" —
Po vseni gaji raznesla se je žalostna novica in vse, kar je živelo, dihalo in cvetelo, vse je ta novica zelo razžalostila. Na dalee in široko raznašal je vetreek vzdihe in žalovanje drevesnih vejic.
—  Kdo  nas bode  od sedaj  razveseljeval s  pesencami  tako ljubeznivimi in tako milimi, kakor so bile slavčkove? žalovala so di-evesa.
—  Kdo nam bode gostolel za ,,lakko noč" — tožilo je grmovje.
—  Sedaj ga raoramo položiti k poeitku in mu dati vsaj mi »lehko noč" — govorili so drug za drugim.
—  Kdaj ga pokopamo? poprašal je tožno bor.
—  Jutri ob mraku,   ker ob mraku so vedno gostolele po gaji njegove pe-sence — doloeila je kraljevska lipa in vsi drugi so pritrdili.
Vetrček poskrbel je za lep sprevod. Njemu to najbolje pristoji, ker ima pro-zorna, lehka krilca in je povsod in nikjer.
Najpoprej napotil se je k grobarjem, kateri pripravljajo ubožeekom poslednje mestice. Vsi so nosili v znak svoje službe čnie suknjice, obrobljene se zlatimi trakovi.
Ko jim je prinesel vetrček tožno vest o slavčkovej stnrti in naznanil, da bode pogreb jutri na večer, obljubil mu je predsednik njihove družbe, da se odpoti precej z vsemi pomočniki in izbere in pripravi potrebuo raesto za grob.
—  Le mu izberite lepo mestice za zadnji počitek! — aaročal jim je vetrček.
—  Bodemo,  bodemo — odgovorili so mu grobaiji in odhiteli kolikor so raogli, da bodejo preje na mestu.
—  Pokopajte ga tu pri nama! — prosila sta glog in jazmin.
—  Ni mogoče,  — odgovorili so grobarji — tla so tukaj prekamenita, bilo bi mu pretrdo postlauo. —
Iskali so, iskali in našli lepo tiho mestice blizu potoka, tamkaj mu je bilo počivati pod zelenim, cvetnatim travnikom, a nad njim šepetala je cvetoča lipa.
Vetrček je bil zadovoljen s tem mestom in odhitel ju po ostalem poslu. Od-hitel je do najtemnejšega loga, kjer so v mahu in travi počivale kresnice.
—  Znate li vže, kaj se je zgodilo?
—  Znamo, slišale smo zvoniti slavčku.  Skoda, stokrat škoda! -—
—  Pridete li jutri na pogreb se svojimi svečioami?
—  Pridemo. pridemo! —
Vetrček je odhitel mej veje mogoenega hrasta.
—  Ej, detel, ti si dober godec. Ne bi li ti hotel jutri zagosti na svojo har-moniko, ko se bode pomikal sprevod tu mimo?
—  Zagodel bodem, kar aajlepše znam! — Vetrček obletel je še vse gozdne zvonarje.
—   Kukavica — rekel je — bodeš  li zvonila  za vsega sprevoda,   z vserai zvonovl ? —
—  Bodem, — bodem — bodem! —
—  In ti taščica pridi tudi v svojej rujavkastej suknjici in  z rudeekastim zavratnikora pod grlom, da storiš svojo dolžnost! —
—•¦< 133 >¦«—
—  Prva bodem začela in zadnja nehala — odgovorila je tašeiea.
—  Modre  zvončke  ob potočku  in srebrne  zvončke pa razmajain sam! — pristavil je vetrček in odhitel še k drugim družbam, da pošljejo svoje družbenike v mnogobrojnem številu k pogrebu.
Ptički so vsi obljubili. Niso bile pa tako hitro pnpravljene družbe metuljekov in kukcev.
—   Oe je pel,   naj je pel,  bil je jeden izmej naših sovražnikov, kateri uas hočejo pogubiti — pritoževali so se metuljeki.
—   Oj sedaj vas ue bode pogubil nobeden, ker nad groboui neha sovvaštvo! — tolažil jih je vetrček.
—  A kaj poreko naše obeine? — popraševali so nekateri.
—  Ej, one vas bodejo pustile ...
Nastal je večer onega tožnega dne in komaj so ugasnili poslednji solnčni žarki, ko se je zaeel gibati sprevod.
Oj to vam je bil krasen prizor! Najpoprej so se oglasili vsi gozdni zvonovi in zvončki, a na njihovo zvonenje zibal se je sprevod naprej. Ob vsem potu, koder jim je bilo iti, razpostavljeni so bili na drevesnih vejicak zastopniki vseh pevskib. društev in spremljali z ganljivim petjem pokojnika k grobu.
Od spredaj nosil je smrtno znamenje veliki smrtoglav. Za njim poraikali so se uajprej otročiči — ponosna in nadepolna mladina metuljčkov v svetlomodrih suknjicah, a čez raine so imeli črne trakove. Za njimi stopale so v nepreglednetn redu družiee v belkastih, atlasovih krilcih; za temi pomikali so se mladeniči — ponosni belini. Še le za temi korakali so grobarji in nesli na svojih bedrih vsem milega pokojnika, kateremu je dala pokrivalee belokožnata breza.
Ob strani stopale so jirn kresnice, na vsakej strani po dvanajst, vsaka se svetleeo svečico.
Sprevod koncaval se je z brezbrojnimi zastopniki raetuljčkov in vsakovrstnih kukcev. Nekateri metuljčki bili so okrašeni s trakovi in redovi, kar je kazalo, da spadajo v krog najvišjih dostojanstvenikov.
Ko se je gibal sprevod mimo hrasta, zadoneli so gori iz hrasta žalostni gin-ljivi glasovi harmonike, na katero je prebiral mojster detel. A doli ob cesti stale so razne cvetice in držale goreee baklje.
Naposled ustavil se je sprevod na mestu in napravil polukrog okrog groba.
Grobarji izkopali so jamico za pokojnika in ga spretno in polagoma spustili v naroeje matere zemlje, a ptieice zapele so railo pesenco: ,,Spančkaj sladko v tihem grobu!"
Pri ginljivih glasovih pesence spustili so zadnje ostanke milega pevca v ja-mico. Lipa nasipala je na tisoče zvezdic svojih evctov na mesto venčkov v odprti grob, katerega so potem zasipali grobarji s črno prstjo.
Bilo je po pogrebu. Globoko ganeni in žalostni vračali so se pogrebci zopet proti doinu. Sarao cvetice so ostale, naklonile se nad svežo mogilo, a ko je vzha-jalo zjutraj solučece, opazilo je v njih očescih rosne kapljice. Bile so to solze po mrtvem ljubljencu. — — —