ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 26. februarja 2004
Leto XIV, št. 4
POPOTOVANJE OD CIFRA DO ČRETNIKA STR. 3
OD DOLENSKE CERKVE DO EVROPSKE UNIJE STR. 6
Monošter, 15. februar
Moč šibkih - moč pesmi
,,Himno igramo, spejvamo, poslüšamo, če je kakši svetek. Gnes svetimo slovenski kulturni praznik - svetek slovenske kulture, šteri je povezani s himno Republike Slovenije. 1990. leta, gda je Slovenija samostojna -
sama svoja - gratala, si je za
svojo himno vöodebrala sedmo kitico Prešernove Zdravljica V taujoj kitici váli tiste národe,
šteri čakajo na den, da po cejlom svejti bau mér. Lidgé, sausadni národi se ne do več svajüvali!
Svetek slovenske kulture svetimo Slovenci kauli 8. februara zatok, ka je na te den 1849. leta
mrau najvekši slovenski pesnik France Prešeren, šteri je napiso Zdravljico, ” je povedala etnologinja Marija Kozar, stera je mejla slavnostni guč na osrednji Porabski proslavi v Slovenskom daumi v Monoštri, steri se je na tau priliko tak napuno kak že dugo nej. Dapa zatok smo pogrejšali nisterne člane Porabski kulturni skupin, Vejpa den kulture bi ranč za nji mogo biti najvekši svetek. Na proslavo so prišli veleposlanik R Slovenije v Budimpešti Andrej Gerenčer, generalni konzul v Monoštru Marko Sotlar, direktor Javnega sklada R Slovenije za kulturne dejavnosti Igor Teršar, poslovodja Slovenske prosvetne zveze v Celovcu Janko Malle.
Ob slovenskom kulturnom prazniki so organizatorji pripravili dva programa, odprli so razstavo etnologinje in sociologinje kulture Irene Destovnik z naslovom Moč šibkih (o razstavi leko več preštete na tretjoj strani našoga časopisa), pa so notapokazali porabsko pesmarico Füčkaj, füčkaj, fantiček moj, stero sta vküppostavila Francek pa Du-
šan Mukič. Prvi zvezek je Slovenska zveza vödala 2001. leta, drugi je pa vöprišo kakšen mejsec pred kulturnim svetkom. Avtorja sta v vsakšom dolanapisala tekste, reči pa notline 100 naši pesmi.
Kak je na predstavitvi Francek Mukič pravo, on je v takšnoj vesi pa v držini gorraso, gde je kaulek njega vse spejvalo. Lidgé so spejvali, če so veseli bili, pa te tö, če so žalostni bili. Spejvali so po gostüvanjaj, krstitkaj, v cerkvi ali cintori. Spejvali so po krčmaj, po večeraj, gda so podje k deklam šli, po brgaj pa pašnikaj, gde so mlajši krave pasli. Pesem je mejla mauč, s sterov je polepšala svetke ali pa pomagala trpeti v nevauli. Dapa z Dušanom sta nej samo gučala, liki sta dosta naut Sama tö spopejvala pa zašpilala na harmoniki pá kitari. Publiki se je trno vidlo tau tö, da so notapokazali stare posnetke (felvételeket), na steraj so spejvali starejši lidge, med njimi dosti takšni, steri so, na žalost, že pokojni.
Zakoj sta se oče pa sin tauga, nej maloga dela lotila, tak pišeta v predgovori pesmarice: ,,Inda svejta so zvekšoga starejši lidgé včili mlajše. Gnesden mlajši ali sploj mladi nabivajo glave
starejšim ali sploj starim, kak je
tarbej z računalniki delati. Zaka bi nej leko mladi porabski muzikanti - s pomočjauv omenjeni nautlinov - navčili svojim pozablénim srednjegeneracijs-
kim starišam pozáblene pesmi? Če so Že gnauk stariške nej
prejkdau slovensko pesmarsko
tradicijo svojim mladim sinám in čerám, kak bi logično bilau. ” Samo Vüpamo leko, ka se ta želja spuni.
Marijana Sukič
Dušan in Francek Mukič sta nej samo gučala o pesmarici, popejvala pa igrala sta tö.
Na slovenski kulturni svetek je prišlo kakšni 150 lidi.
2
Dragi bralci časopisa Porabje!
Z današnjim člankom pričenjam s serijo pisnih prispevkov, katerih namen je ta, da bi bili vi, dragi bralci, čimbolj obveščeni o vsem, kar zadeva dejavnost Generalnega konzulata v Monoštru, s tem pa pričakujem tudi vaše sodelovanje v smislu različnih vprašanj, ki se vam v teh dneh, mesecih in tednih porajajo in izvirajo iz pričakovanja polnopravnega članstva v Evropski uniji, ki bo nastopilo že čez dobra dva meseca in pol, in kamor vstopata obe naši državi tako Slovenija kot tudi Madžarska.
Zato sem se s tokratnim prispevkom odločil, da vam predstavim nekatere novosti, ki jih članstvo prinaša, nanašajo pa se na liberalizacijo tako mejnih režimov kot tudi na prost pretok ljudi in delovne sile.
Najprej nekaj besed o liberalizaciji mejnih režimov. Kot vam je verjetno že znano, bo s 1. majem letos prišlo do pomembnih sprememb v režimu prehajanja slovensko-madžarske državne meje. Novost, ki jo prinaša članstvo, je ta, da na meji med državama, ki bo tega dne postala notranja meja dveh polnopravnih članic EU, ne bo več carinskega nadzora,  s tem pa tudi ne več carinskih uslužbencev. Zaradi dejstva, da se ustvarja skupni notranji prostor, se bo carinska služba preselila na zunanje meje obeh držav, ki pa bo v nekaj letih postala schengenska meja. Zakaj to omenjam? Zato, ker ne Slovenija ne Madžarska z dnem vstopa v Evropsko unijo še ne bosta hkrati tudi članici schengenskega sporazuma, ki natančno določa postopke in nadzor zunanjih meja EU, in je precej strog sistem, od držav pa zahteva izpolnjevanje določenih standardov, ki jih morajo izpolniti, da bi bil ta nadzor čimbolj učinkovit. Stvar je na
prvi pogled precej preprosta namreč zato, ker med državami članicami znotraj EU ni nikakršnega nadzora na mejah, so zunanje meje toliko bolj varovane. Ravno to pa je tudi razlog, zaradi katerega na mejnih prehodih med našima državama še nekaj let ne bo v celoti opuščen vsakršen nadzor. Po nekaterih napovedih naj bi se to zgodilo v treh letih, vendar pa se moramo vsi skupaj zavedati, da imata obe državi zelo dolgo zunanjo mejo z državami, ki niso članice EU, kar v končni posledici pomeni zelo velik finančni zalogaj. Samo dolžina slovenske bodoče schengenske meje znaša 677 kilometrov, da ne govorimo o madžarski meji, ki je še daljša in znaša 1303 kilometre.
Kar se tiče samih režimov prehajanja meje med našima državama trenutno potekajo usklajevanja med madžarskimi in slovenskimi državnimi organi, namen teh dogovorov pa je poenostavitev kontrole potnikov in večja prepustnost prometa na mejnih prehodih, kar je v skladu s priporočilom Sveta EU. Konkretno to pomeni, da bodo po 1. maju letos vsi mejni prehodi med državama, ki so do sedaj bili meddržavni (namenjeni samo potnikom iz obeh držav) postali mednarodni. Druga novost je vzpostavitev skupnih službenih mest, s čimer se poenostavi kontrola potnikov, ki se bodo poslej ustavili samo enkrat in ne več dvakrat na mejnem prehodu. Uveden bo tudi avtobusni promet čez nekatere mejne prehode. Po vstopu obeh držav v schengenski režim, kar napovedujejo, da se bo zgodilo v treh letih, pa na mejnih prehodih ne bo več nikakršne kontrole.
Pomembne spremembe pa se obetajo tudi na področju prostega gibanja ljudi iz držav članic EU. Pogoji za vstop in prebivanje so opredeljeni v direktivah EU, ki se
bodo z vstopom Slovenije v EU začele neposredno uporabljati. Državljani držav članic EU (s tem tudi državljani Republike Madžarske) bodo po 1. maju letos lahko vstopili v Slovenijo le z veljavno osebno izkaznico ali potnim listom in to tudi v primeru, če bodo prišli v Slovenijo zaradi zaposlitve, študija, naselitve ipd. Dovoljenje za prebivanje si bo tak državljan EU uredil v roku treh mesecev po vstopu v Slovenijo in še to ne več na diplomatsko konzularnem predstavništvu kot doslej, ampak na upravni enoti, kjer bo bival. Edina obveznost, ki bo še obstajala, je prijava prebivališča, ki pa bo morala biti praviloma opravljena v roku 3 dni po nastanitvi v Sloveniji. Poleg tega pa je sedaj v pripravi nova direktiva EU, ki pa bo še bolj poenostavila omenjeni režim: državljani EU bodo lahko bivali v drugi državi članici EU šest mesecev brez dovoljenja za prebivanje, za bivanje, daljše od šest mesecev, dovoljenje ne bo več potrebno, ampak bo zadoščala t. i. prijava prebivališča, in tretja pomembna novost je stalna pravica do prebivanja, ki jo bo državljan ene države EU v drugi državi EU pridobil po štirih letih neprekinjenega prebivanja. Zaenkrat naj bo to dovolj, v prihodnjih člankih, ki jih nameravam napisati za vas, dragi bralci, pa bom poskušal pojasniti tudi nekatere predpise in pobude, ki prihajajo iz Slovenije, nanašajo pa se tako na status naših manjšin v zamejstvu, kot tudi na bodočo podobo tega prostora, ki se bo po vstopu v EU in ustvarjanju bodočega skupnega trga postopno izoblikoval in dobil drugačno vsebino. V želji, da bo vse skupaj prineslo večje blagostanje in socialno varnost vas vseh skupaj, vas lepo pozdravljam.
Marko Sotlar Generalni konzul RS v Monoštru
Dan slovenske kulture v Budimpešti
Dan slovenske kulture praznuje Slovensko društvo v Budimpešti od ustanovitve. Letos smo ta dan praznovali 14. februarja skupaj z Veleposlaništvom R Slovenije v Budimpešti. Navadno smo na praznovanje vabili kulturne skupine iz Porabja, Slovenije ali avstrijske Koroške. Sedaj je to bilo malo drugače. Zbrali smo se na podružnici Državne slovenske samouprave.
Kljub temu da je bilo slabo vreme, nas je bilo veliko. Najprej smo poslušali slovensko himno. Potem smo pozdravih goste, med njimi veleposlanika Andreja Gerenčerja in prvo sekretarko Mojco Hrovatič.
O Francetu Prešernu in pomembnosti praznika je govorila predsednica društva Irena Pavlič. Med drugim je rekla, da so v sredini 19. stoletja tudi v slovenskem narodu dozorele razmere, da se je začel zavedati svoje biti. Veter revolucije je zavel tudi čez deželo Kranjsko. Prešeren je to dogajanje pozdravil z eno najlepših pesmi, Zdravljico. Nazdravi prijateljem, znancem, vsemu slovenskemu svetu, vsem narodom, ki se borijo za svobodo. Zelo pomembna kitica je v pesmi sedma, saj so jo Slovenci ob osamosvojitvi države Slovenije sprejeli za svojo himno. Ideje največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna živijo še danes. Žal, danes sosedi velikokrat niso prijatelji, prepirajo se in vojskujejo. Cilj pesnika je bil prijateljstvo in mir med vsemi narodi. Ideja
kot Petőfijeva. Lahko rečemo, da je Prešeren Slovencem to, kar Petőfi Madžarom. Člani društva se lahko pohvalimo s tem, da smo leta 2002 bili na Gorenjskem, tudi v vasi Vrbi, videli smo rojstno hišo pesnika, bili smo v Kranju v Prešernovem gaju, kjer je pokopan.
Potem je porabska sodelavka Veleposlaništva Brigita Šoš recitirala Prešernovo pesem
Pod oknom. Praznovanje se je nadaljevalo z ogledom modernega slovenskega filma z naslovom Pod njenim oknom, ki je dobil že več nagrad. Na koncu pa je bil prijateljski večer in smo tudi mi nazdravili s Prešernovimi besedami »Bog živi ves slovenski svet«.
I.P.
Del zbranih v Budimpešti, med njimi veleposlanik R Slovenije Andrej Gerenčer.
Brigita Šoš je recitirala Prešernovo pesem.
Porabje, 26. februarja 2004
3
Moč šibkih
V Varaši v Slovenskom daumi je do 3. marciuša na ogled razstava z naslovom Moč šibkih (Mauč slabih). Avtorica razstave je etnologinja in sociologinja kulture iz Ljubljane Irena Destovnik, stera je v dvej slovenskij vasicaj na avstrijskom Koroškom raziskovala (kutatta), kak so živele ženske, stere so se narodile v drugom tali 19. pa v prvom tali 20. stoletja. Kakšna je bila njina vloga (szerep) pri tejm, ka so se pavarske držine leko gordržale, preživlale.
Če rejsan je avtorica svojo raziskavo delala v Avstriji, leko povejmo, ka je  dosti
gnakoga bilau v usodi žensk tam pa pri nas. Če samo poglednamo, kak se je v držini delo razdelilo. Ženske so
opravlalo vsikšo delo, moško delo tö, dapa moški so samo moško delo opravlali, žensko
delo so dojgledali. Ženske so se celau valile, ka one leko opravlajo moško delo tö. Kelkokrat leko čüjemo ešče Zdaj tö od starejši pavarski žensk po naši vasnicaj, ka »ranč tak sam kosila, kak moški«, ali »pri žetvi sam vse moške zar njala, gda je trbelo snaupke vezati«.
Tau ranč tak valá za naše ženske kak za koroške, ka je njino delo trno nücala držina, zatok so ženske te tö mogle delati, gda so menstruacijo mejle ali noseče bile. Dostakrat se je zgodilo, ka so do zadnjoga dneva na njivo ojdle ali so pa celau z njive rodit šle.
V tradicionalnom pavarskom svejti so tak držali, ka za mlajše skrbeti, stare pa betežnike opravlati je samo žensko delo. Gospodinjsko delo so nej preveč cenili zatok, ka se je v künji nej dosta pejnez obračalo.
Tradicionalna vloga žensk je nej bila razdeljena na mater, gospodinjo pa ženo, liki tau trauje je bilau združeno s
produktivnim delom. Zavolo svojoga dela so ženske bile dosta bole pomembne za pavarske držine, kak kelko poštenjé so dobile.
Irena Destovnik je te ženske raziskovala s pomočjo doku-
mentov, stere je najšla pri notaroši prejk je poglednila matične knjige (rojstne, poročne, mrliške), zapisnike pa papire društev, pogučavala se je pa s čerami pa vnuki tej
žensk, kak z živimi svedoki časa, steromi pravimo »inda svejta«.
Razstava je v spomin vsem ženskam, stere so leko ka fizično (glede tejla) šibke, sla-be, so pa močne, krepke, če
trbej delati za držino. Razstavo so v Monoštri postavili s pomočtjauv Slovenske prosvetne zveze v Celovcu.
M.S.
Avtorica razstave etnologinja in sociologinja kulture Irena Destovnik.
Na začetku leta je pri založbi Franc-Franc v Murski Soboti izšla knjiga Milivoja M. Roša Popotovanje od Cifra do Čretnika. Recenzija Petra Kuharja je bila prvotno objavljena v Mentorju. V našem časopisu jo objavljamo z dovoljenjem avtorja.
Več kot geografsko natančno določen, osrednjemu, »matičnemu« Slovencu pa še literarno zagoneten naslov Roševih esejev pove podnaslov po obsegu drobne, po pomenu pa izjemne knjige: »Spomenik živim«. Podnaslov namreč vsebuje vse - od figurativne umestitve prek anekdotičnega obrata do skrajno tragične resnice o Porabju, tistem prečudovitem, arhaičnem, od Ljubljane in Budimpešte pozabljenem koncu sveta, ki se začne pri slovensko-avstrijsko-madžarski tromeji, nadaljuje na Madžarsko v ozek pas ob reki Rabi, kjer že po manj kot dvajsetih kilo-
metrih vzdolž doline poniknejo skromni ostanki slovenske govorice. Roš je to pokrajino ljubeče objel, jo celovito dojel in nam jo tudi posredoval z vso človeško in pisateljsko občutljivostjo, izostrenim opazovanjem, ponotranjenostjo, grenkobo, visoko človeško držo in strogostjo, tudi s cinizmom, a vendar predvsem z veliko naklonjenostjo. Milivoj M. Roš namreč le formalno piše popotne eseje, le zelo približno nekaj takega kot nekoč Levstik (Od Litije do Čateža), hkrati pa nam daje popolnoma natančno, drugačno, globoko, celovito, krvavo in kruto lekcijo. Lekcijo o Porabju, o zaspali, obnemogli deklici, izmučeni skozi zgodovino. Govori o času, ki se je tam nekako ustavil, a vendarle teče naprej, gre nekako po svoje. Piše o ljudeh, ki vedo, kaj je življenje, kaj je ljubezen, kaj je moč in nemoč, obup, veselje,
puščoba v duši in svetu. Obuja ali rekonstruira ali ustvarja nove mite, izvirajoče v tej deželici.
Roševe kratke črtice so kakor sinopsisi za dokumentarne ali celovečerne filme. So tudi kakor gledališka igra z natančno premišljeno dramaturgijo, zapletom, preobratom in razpletom. Črtica Zeleni konj pronicljivo ubesedi zgodovinsko in pomensko zelo obremenjeno razmerje med Slovenci in Madžari. »Kakor ni zelenega konja, tako ni pametnega Slovenca,« je namreč znana in razpoznavna madžarska zmerljivka, jasno je, na čigav račun. Pred leti je bil o Porabju posnet igrani dokumetarec Zeleni konj -režiral ga je Andrej Mlakar, Roš pa je bil koscenarist in še kaj. Zdaj se v črtici vrača k tej zgodbi, pa ne zato, da bi jo obnavljal, ne da bi pripovedoval o filmu, ampak zato, da bi našel druge reminiscence
in novo poanto. To je temeljna metoda Roševega pisanja: izhajati iz znanega, razpoznavnega, iz tega pa dokaj hitro speljati drugam, najti pravo bistvo stvari in pojavov.
Naj navedem še nekaj drugih, bolj ali manj tipičnih zgledov. Roš odkriva presunljive življenjske zgodbe in like (Po daraj hoditi; Skozi Monošter do Števanovec; Meja in meje), pronica v mite, vraže in legende (Kartanje v gostilni na črno; Noč na Gornjem Seniku; Čalerije in Čarovnije), intrigira ga jezikovna, nacionalna in mentalna podoba Porabja in njegovih prebivalcev (Jezikovna arheologija; Nemešnjaki, Nemci in cesarjevi vojščaki; Reka Raba; Vendi, Toti, Slovenci), absurdnost položaja in hkrati smisel za bistvo problema, ki ga znajo zaznati domačini in z njimi Roš sam (Spomenik živim). Kakor na zlato nit se
nizajo biseri na ogrlico vse dotlej, dokler nam v zadnji črtici, Od Cifra do Čretnika in nazaj, avtor ne razkrije lastnega, nič manj mučnega ali razposajenega, realističnega ali mitičnega položaja: »Potujem po časovnih prostorih minulih ljudi vzporedno s svojim časom.« S tem zariše središče in do kraja zapolni prostor svojega kroga, mišljenjskega in popotniškega sveta.
Zagotovo se Milivoju M. Rošu pri tej knjigi še najbolj pozna, da je po duši in razgledanosti gledališčnik in filmar, in - če smem soditi - je Popotovanje od Cifra do Čretnika izjemna knjiga ravno zaradi natančno izdelane in zadete dramaturgije, načina opazovanja, izbire in obravnave snovi, ekonomičnosti in hkrati bogastva izraza. In boleče lep spomenik živim.
Peter Kuhar
Porabje, 26. februarja 2004
4
Obisk albanskega predsednika
Na povabilo predsednika republike Janeza Drnovška se je na dvodnevnem uradnem obisku v Sloveniji mudil albanski predsednik Alfred Moisiu. Sogovornika sta poudarila dobre politične odnose, veliko neizkoriščenih priložnosti pa ostaja na področju gospodarstva, turizma in investicij. Na mednarodnem področju sta se predsednika pogovarjala zlasti o stabilnosti v širši regiji Zahodnega Balkana, predvsem na Kosovu, kjer sta se zavzela za dialog med Prištino in Beogradom ter poudarila pomen izpolnjevanja pogojev in definiranje statusa Kosova. Drnovšek je gostu obljubil tudi pomoč Slovenije pri vključevanju Albanije v Evropsko unijo.
Vse več tujcev si želi slovenskih nepremičnin
Slovenska vlada je sprejela sedmo poročilo o izvajanju zakona o ugotavljanju vzajemnosti in seznam izdanih odločb. Sicer pa je doslej v Sloveniji z nakupom pravno-formalno lastninsko pravico na nepremičninah dobilo 13 tujcev. Pravosodno ministrstvo sicer ugotavlja, da se je v drugi polovici 2003 povečal obseg prispelih vlog za ugotovitev vzajemnosti. Zaslugo zato na ministrstvu pripisujejo dejstvu, da je lani prenehal veljati eden od pogojev za pridobitve lastninske pravice na nepremičninah v Sloveniji, to je triletno neprekinjeno stalno bivanje na ozemlju Slovenije. Ministrstvo za pravosodje je od začetka veljavnosti zakona o ugotavljanju vzajemnosti februarja 1999 pa do konca minulega leta prejelo skupno 184 vlog za ugotovitev vzajemnosti. Od teh so 170 vlog vložili državljani držav članic Evropske unije, ostalih 14 pa državljani držav, ki niso članice EU. In kdo so tuji lastniki nepremičnin v Sloveniji? Pet jih prihaja iz Nemčije, eden iz Irske, eden iz ZDA, pet pa je Avstrijcev.
Leto se je lepou začnilo
Dugo lejt že Porabski Slovenci ranč tak svetimo den slovenske kulture, 8. februar, kak po cejloj Sloveniji. Več naši kulturni skupin je takšo srečo melo, ka smo leko te lejpi svetek v Sloveniji držali, smo tam leko nastopili.
Števanovska gledališka skupina je dva nastopa mejla v Sloveniji. 6. februara so nas pozvali v Rakičan v Srednjo kmetijsko šolo. Gda smo Prišli, je nas Štefan Smodiš, ravnatelj šaule, sploj lepo pozdravo, po tejm pa nam je profesorica šaule pokazala šaulo, vse tisto, ka tam dijaki morajo opravlati, se včiti. Zvedli smo, ka Zvün včenje morajo prakso tö delati, za tau majo 20 hektarov zemle pa vse mašine, s sterimi go leko obdelajo. Vidli smo njigvi lejpi vrt, velke traktore pa enoga cejlak nauvoga tö. Gda ga je naš šofer Štefan Žökš zagledno, ma je sapa stanila pa sam vidla na njem, ka bi on te traktor rad emo. Tak je stau pred njim, ka smo ga kumaj vkraj sprajli. Profesorica nam je povedala, ka dijaki vse pauvajo, majo včele, med delajo, majo gorice, vino tü svojo majo, ka smo leko kauštali tü. Profesorica nam je od daleča pokazala svinjske glejve, gde svinje tü krmijo. Ona tak prajla, ka skrajek ne smejmo titi zatok, ka svinje morejo mir meti. Kak ne smejo pomije gesti, tak je nej slobaudne mautiti tö nej, samo na tisto vöro ali cajt, gda je krmijo pa gda je pucajo.
Po predstavitvi šole se je začno kulturni program. Dijaki so meli svoj program za te svetek, po tistem je pa števanovska gledališka skupina notpokazala igro z naslovom „ Več pa nigdar nej”. V dvorani je 200 dijakov pa profesorov gledalo prog-
ram pa kakoli smo mi svojo narečje gučali, publika je bila pozorna pa sploj hvaležna. Takšo ploskanje smo ešče vendar nin nej dobili. Zatok je nej léko bilau se posloviti od njij. Lepau zavalimo vsem, gda so nas pozvali, gda smo leko v Rakičani nastopili. Gda mo se po tejn toga mimo Rakičana pelali, gvüšno, ka nam te lejpi den napamet pride.
Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika je tü za kulturni praznik daubo vabilo v Radence. Mešani pevski zbor Radenska je lani novembra na Gorenjom Seniki bio gost, gda je naš zbor držo 65. obletnico.
Gda smo se napautili v Radence, je takši cajt nastano, liki bi leta bila. Grmelo, obliskalo se je, mislili smo, ka vöter autobus tü gor oberne. Na srečo gda smo prišli v Hotel Radin, je tihoča nastanila in so nas že gostiteli čakali. Na programi je bila glasbena šola pa dva pevska zbora.
Navdüšena publika nas je poslüšala. Zborovodkinja Marija Trifus nam je lejpi program vküp postavila, večinoma smo naše porabske slovenske pesmi popejvali. Meli smo na programi edno madžarsko pesem tö, s tejm smo steli poštenje dati tauma, da so v našoj državi 22. januarja 2004. svetili
den vogrske kulture.
Na prireditev sta prišla Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, pa Jože Hirnök, predsednik Slovenske zveze. Z lejpimi spomini smo prišli domau.
13. februara 2004. je števanovska gledališka skupina znauvič nastopila v Slo-
veniji, v Murski Soboti, na Srednji poklicni in tehniški šoli. Oni so te svetili den slo-
venske kulture. Po uradnom programi je nastopila Števanovska gledališka skupina z igrov,, Več pa nigdar nej”. Po igri, kak je že tau šega, smo se vsi najšli pri bejlom stauli. Srečala sam več takši lüdi, s šterimi se že več kak 20-30 lejt poznamo. Med tejm smo si od toga tü pogučavali, ka so bila lejta, gda smo nej mogli prejk meje, ešče prejk gledati smo nej smeli. Baugi hvala, tome je konec pa se leko vüpamo, ka bodemo po tejm toga vse bole skrajek. Rada sam bila, gda sam se srečala z ravnatelom šole Jožetom Sukičom pa z mojim že dugoletnim pajdašom, s profesorom, pisatelom Milanom Vincetičem.
Vsem gostitelom pa vsem, ki so nam omogočili, ka smo leko nastopali na te svetek v Sloveniji, se lepou zahvalimo.
Irena Barber
Opravičilo
Pri pripravi prejšnje številke našega časopisa nas je obiskal »tiskarski škrat« in nam je pomešal kitice madžarske himne, prevedene v prekmurščino.
Pravi vrstni red kitic je:
1.	Blagoslovi Boug naš narod...
2.	Očake naše si pripelo...
3.	Na Kunovoj zemlej si rodovitoj...
4.	Ah, za volo grejov naših...
5.	Donejla vnougokrat je pesem njuva...
6.	Skrival se begunec je v jami...
7.	Močina zdaj je rüševina...
8.	Odrejši Oča naš Vogrina...
Avtorici članka in našim bralcem se opravičujemo.
Uredništvo
Mali oglas
Prodajam poročne obleke po ugodni ceni.
Telefon:
0036-94/381-129
Apróhirdetés Menyasszonyi ruhák kedvezményes áron eladók.
Telefon:
0036-94/381-129
Porabje, 26. februarja 2004
5
,,Verjemite, ponosni smo na vas"
Velko presenečenje me je doseglo, gda se je na telefoni Slovenske zveze zglasil prijeten glas z dvojezičnoga območja, iz kraja Dobrovnik. Predsednica Kulturnoga društva Petőfi Sándor, gospa Anica Car mi je na znanje dala, da bi oni želeli meti porabski kulturni program v počasti-
tev Slovenskoga kulturnoga praznika. Deveto leto sam na Zvezi pa na tau ne vardjem, ka bi v te tau Slovenije dobili pozvanje pa tau, ka mamo eno vöro, ka leko pokažamo falaček porabske kulture. Gda smo prišli do nji, so nas s takšno radostjov gora prijali, kak če bi se že dugo poznali. Tau velko veseldje se nam je z varaškimi ljudskimi pevkami na kratek čas vömenilo na veltji straj, bojazen. Kaj bi pa nej, vej smo pa meli par minutov do fontoškoga nastopa pa ške nej bilau najsvetlejše zvejzde našoga programa, Marije Rituper. Gda sta s Kalmanom nota staupila v dvorano, je nas glas včasin nazaj prišo. Tak je tau, če smo tak navezani na svojo mentorico, stera je s svojim znanjom garancija našoga nastopa. Velka, lejpa dvorana se je napunila, oder se je vöposvejto, mi smo pa tak li požirali lejpe svetešnje misli, reči gospauda župana Marjana Kardinarja.
,,Kultura velikokrat navaja nato, da razmišljamo o kulturi petja, o kulturi misli, o kulturi dejanja. Prepričan
sem, da bi in mora naš slovenski kulturni praznik preseči še večje meje, da bomo složno živeli danes in jutri. Da bomo strpno skupaj razumeli tiste besede, ki jih je
slovenski poet davno napisal, ki jih morda takrat ni bilo dano razumeti. Verjamem in sem prepričan, da
bomo to naše življenje, to
našo kulturo vzgajali in prenašali na tiste, ki prihajajo za nami. Želim vam ob slovenskem kulturnem prazniku vse dobro, želim vam, da ga podoživljate tako, kot ga sami hočete in želite. Predvsem pa tako, da bomo ponosni po 1. maju, po vstopu v
Evropsko skupnost, da bomo tudi takrat znali, kaj je kultura življenja, kaj je kultura slovenstva, kaj je biti ponosen, da si to, kar ti je bilo položeno v zibelko. ” Varaške ljudske pevke so pod vodstvom Marije Rituper s porabskimi pesmi, gorenjosenička folklorna skupina pa pod vodstvom Andraža Sukiča s porabskimi plesi s srca pa z döjša pokazali, v kašnoj zibelki so ji je zibali stariške. Program je vodila pa je Porabje in svojo skupino nota pokazala Marija Rituper - zatau sam bila dja tu med blejdimi ženami, gda go nej bilau. Lujzek Hanžek je pa s toplimi seničkimi rečami pozdravo publiko pa kak dugoletni mentor folklorne skupine, jo je nota pokazo. Vsi nastopajoči so vödjali zase, bili so eni,
bili so za enoga drügoga, naj svojo poslanstvo s poštanjaum obredijo. Baug plati vam, vsejm nastopajočim, mentorjem pa posaba Djančkona,
Ferina Šuliča, steroga fude so tak djale kak djezero ftičov v lejpom sončnom dnevi. Ženske so se za en čas poslovile od prijazne, aktivne publike s pesmijo V Porabji dobri so ljudje, tau je potrdo Djančko tu s svojo frajtonerco.
V imeni vsej nas se iskreno zahvalimo za nepozábleno doživetje, prijateljski večer
pri bejlom stoli v Dobrovniki, gospe Anici, gospaudi župani, vsejm, steri so nam tau privauščili, z nami bili, novinarki Klari Solarič pa za slike. Ka
čutijo oni do nas, pa svedočijo poslovilne reči v interjuji z gospaudom županom.
...vi, ki nam na nek način
držite branik slovenstva,
verjemite, ponosni smo na vas, ker verjamemo in čutimo, čeprav ne vemo pravzaprav, kaj to pomeni, biti Slovenec ne v Sloveniji. ”
Klara Fodor
Mladi računalničarji
Srednja strokovna šola Bela III. v Monoštru je s pomočjo sredstev Phare CBC programa priredila računalniško tekmovanje za srednješolce, katerega se je udeležilo 112 dijakov iz dvajset šol, med njimi tudi dijaki iz Murske Sobote in Lendave. Razglasitve rezultatov in podelitve priznanj 19. februarja se je udeležil tudi minister za informacijsko družbo Kálmán Kovács. Slovenskim tekmovalcem je izročil darilo generalni konzul R Slovenije v Monoštru Marko Sotlar. Na posnetku minister Kalman Kovács preda darila zmagovalni ekipi.
Predlogi premierja 16. februarja je premier Peter Medgyessy v madžarskem parlamentu ocenil položaj države. Ob koncu svojega govora je podal nekaj zanimivih predlogov, ki so naleteli na nasprotovanje posameznih strank. Najbolj nenavaden je bil predlog, naj stranke postavijo skupno listo za volitve v Evropski parlament. Koalicijski partner Stranka svobodnih demokratov je zavrnil predlog predsednika, kajti mnenja so, da se morajo volilci svobodno odločiti o tem, kdo naj jih zastopa v Evropski uniji. Enakega mnenja je tudi opozicijska stranka Demokratski forum. Drugi predlog se, je nanašal na zmanjšanje števila poslancev madžarskega parlamenta, ki ima 386 poslancev. Po mnenju premierja bi bilo idealno število poslancev 250. V tretjem predlogu je premier predlagal, naj se predsednik države, ki ga po veljavni zakonodaji izvoli parlament, v prihodnje voli neposredno.
Upokojenci in pokojnine
Po podatkih Centralnega statističnega urada je januarja leta 2003 na Madžarskem prejemalo pokojnino 2 milijona 754 tisoč ljudi. Največ upokojencev, skoraj 800 tisoč, živi v Budimpešti, najmanj, 255 tisoč, pa v regiji zahodnega Prekodonavja (županije Zala, Győr-Moson-Sopron in Vas). V tej regiji je najmanj upokojencev v Železni županiji, njihovo število je okrog 68 tisoč. Sosednja Avstrija, ki ima za skoraj dva milijona manj prebivalcev kot Madžarska, ima 2 milijona 10 tisoč upokojencev, približno 70 tisoč na Gradiščanskem. Povprečna madžarska pokojnina je 50.024 forintov, avstrijska pa 206.555 forintov. V Železni županiji je povprečje 47.986 forintov, na Gradiščanskem pa 194.845 forintov.
Premiera gledališke skupine
Nindrik-indrik 6. marca, v soboto, ob 19. uri bo v Monoštru v gledališki dvorani premiera Gledališke držine Nindrik-indrik. Predstavo z naslovom »Sto je bujo sauseda?« je napisal in režiral Milivoj M. Roš.
Porabje, 26. februarja 2004
6
Od dolenske cerkve do Evropsko unije
Pred dvajstimi lejti smo že te radi bili, če smo prejk granice leko vidli. Zato, ka je med slovensko pa vogrsko granico tak velko grmauvdje bilau, ka je človek samo tü pa tam leko malo prejk nastrgavo. Vzimi je dobro bilau zato, ka je listje dolaspadnilo pa te smo bola prejkvidli. Tau je samo te bilau, če smo v gauštjo šli. Ovak se je človek pri meji nej smo šetati. Dostakrat smo v soboto podne poslüšali, kak sirene dejajo ena za drügim, od Büdinec cejlak do Markovec. Gda so se sploj prejk čüle, te je starejšo lüstvo vsigdar tak prajlo: »Dež baude, zato ka se čöpanska sirena es čüje.« Zato je bila edna taša zidina, stero so ešče drejve nej mogle zakriti. Tau je bila dolenska cirkev. Če je stoj v Andovcaj na Daniski brejg gora üšo, te se je prejk meje više gauštje vidla srebrna streja törma dolenske cerkvi. Vleta, gda je sonce dolašlau, te se je tak svejtila cirkev, kak če bi stoj gledalo držo, zato ka je streja iz pleja bila. Gnauk, gda smo krave pasli na Daniskom brejgi pa smo gledali, kak svejti cirkev, je eden sodak staupo cuj k nam pa pito: »Ka delate?«
»Cirkev gledamo, kak lopau se svejti,« pravim dja.
»Ne vejte, ka tau nej slobaudno, tau škete, ka naj vas prejk v kasarnjo pelam?« »Zaka?« smo pitali mi prestrašeno.
»Zaka? Vej pa tau, ka vi gledate, tau je že prejk meje. Zakon pa tak pravi, ka prejk meje se ne smej staupiti pa nej prejk gledati.«
Te mi je najprvin na pamet prišlo, ka tü nika nej vredi. Zaka ne smejmo prejk gledati? Vejpa oni so tö tašo lüstvo pa ešče tak gučijo tö kak mi. Špajsno je nazaj misliti na tau zdaj, par mejsecov pred tom, ka staupimo v Evropsko unijo. Dostakrat sam si mislo, ka gnauk moram poglednili od skrak tisto dolensko cirkev, stera je meni vsigdar tak daleč bila, na drugoj strani meje, ka go je ešče gledati nej bilau slobaudno. Gda sam se odlaučo, ka go poglednam, mi je napamet prišlo, ka bi bilau, če bi najprvin na Daniski brejg üšo. Dapa z brga sam več nej vido cirkev, zato ka so goštjé že visiko gorazarasle. »Nej baja, te dem kaulek nad
Čöpance pa go skrak poglednem.«
Že audalič se je vidlo, ka so strejo vömenili, več se ne svejti, če sonce sije. Pri cerkvi sam stau pa sam nazaj gledo
proti Andovcam, dapa od tec sam tö nej vido nazaj. Kaulek cerkvi Odim pa gledam tören, gda gnauk samo niši spoznani glas čüjem. Gda znak poglednam, Vidim, ka Karel Bedič stojijo za menov. Že dugo lejt se poznamo, zato ka so oni vaški predsednik v Dolenci. Dostakrat smo odprli vküper mejo Andovci-Dolenci.
•	Baug daj, gde ste odli, ka ste nika sploj vözravnjeni? »Na občini (polgármesteri hivatal) sam bio zato, ka sam za ves nika mogo tanaprajti.«
•	Mejo odpremo?
»Pa mora se odprejti, če že gnauk v Evropsko unijo staupimo.«
Ranč sam nika ešče Sto pitati, dapa oni so me zmautili. »Vejš ka, če maš malo časa, te se stavi pri meni, tak smo se že davnek srečali. Tak vejš, gde sam doma,« so prajli, notra so vsedli v auto pa so se že odpelali tö.
Gda sam notra v künjo staupo, te me je že vrauča kava čakala na stauli, ka je Karela Bediča hčerka sküjala. Gda
smo kavo spili, znauva je od Unije začnem spitavati.
»Mi Dolenčarji pa kmeti smo veseli, ka Slovenija tö notrastaupi v unijo. Etak več slüžbe baude, zato ka de lüstvo leko
šlau delat v Avstrijo pa v Nemčijo.«
•	Zaka? Malo slüžb mate tü na Goričkom?
»Nej, telko zato mamo, ka sto ške delati, tisti zato leko dela. Dapa tam so baukše plače.«
•	Kak je kaj s kmetijstvom? »Kmetijsko je do Zdaj vreda, ka dobimo subvencije. 57 tisoč na hektar. Zato vö ide kmeta.«
• Tau vala za cejlo zemlau? »Nej, tau vala samo za obdelano zemlau. Za njive pa za travnike.«
•	Tau vsakši avtomatično dobi?
»Tau mora vsakšo leto prijaviti, ka ma, kelko ma posejeno.«
•	Te vsakši telko prijavi, kelko ške, nej?
»Tau je zato nej tak, zato ka je kontrola. Tak ka pravično moraš notra prajti.«
•	Kelko lejt mate tau podporo?
»Tau mi že mamo od začetka, kak je nastala Slovenija.«
•	Pri nas v Porabji je velki problem, ka mlejko ne more
odati. Pri vas leko odajo
pavri mlejko?
»Tü, če stoj ma mlejko, tisti leko oda. Tüdi pri nas doma jeste zbiralnica. V Dolencaj mamo dvej zbiralnice. Vsakša ves ma edno zbiralnico, dapa mamo taše vesi tö, gde sta dvej.«
•	Sto küpi dola vašo mlejko? »Našo mlejko Pomurske mlekarne odpelajo. Tak ka zdaj Vzimi, gda je mrzlo, vsakši drügi den pride auto pa odpela dolensko mlejko.«
•	Tü pri vas doma je zbiralnica. Kelko mlejka prinese lüstvo na den?
»V našo zbiralnico na den 270 litrov. Tau devet kmetov prinese.«
•	Vi kelko krav mate?
»Mi krav nejmamo, mi s svinjami gospodarimo. Jeseni smo je oddavali po tristau tolarov na kilogram žive teže. Zdaj v četrtek so nam pa po dvejstau šestdeset plačali. Tau je menje, dapa zato itak se splača.«
•	Pri vas v Dolenci je ranč tak kak v Porabji. Vsigdar
menje krav baude.
»Krav je malo, zato ka že kmetov tö malo. Vsi bole gospodje gratüvajo. Šteri delat odijo, tisti več nejmajo časa z živinov delati, ker je s kravami več posla. Svinjam pa vgojno pa večer dá pa je vreda, nej.«
•	Bole se splača v slüžbo ojdti, kak se s kmetijstvom ukvarjati?
»Trenutno je baukše ojdti v slüžbo, zato ka divjačina dosta kvara napravi. Etak pa gazdüvati ne more. Tau škodo Zdaj nam Kompas plača, samo slabo. Meu sam škodo, 1800 kilogramov krompira pa so mi Zdaj plačali samo po 35 tolarov po kilogrami. Ovak so pa več kak stau tolarov.«
•	Ka mislite, če mo v Uniji, tau ovak baude?
»Verjetno tam nede tak. Zato, ka tau v Avstriji pa v Nemčiji nega, ka bi se na njivaj divjačina pasla, kak eti pri nas. Tak sam čüjo, ka subvencija tü vekša baude, kak je Zdaj. Če staupimo v Unijo, te mo se tü prejk pelali na Madžarsko, skaus Andovce. Ešče dvej, tri lejta pa gdekoli prejk leko staupimo mejo.«
•	Kak tau, ka zdaj, gda se je
aupro mejni prehod Čepinci-Verica, steroga je lüstvo
tak fejst čakalo, nega prometa?
»Zato nega prometa, ka pri vas je že tö vse drago, ne splača se prejk titi. Pri nas klobasi, mesau pa dosta vse že falejše leko dobi. Bencin pa dosta falejše. Krüj je pri vas falejši, dapa naš je dosta baukši kak pa vaš. Zato ka mi bola domači krü mamo.«
•	Vaški predsednik ste,
predsednik upokojencev Ša-
lovci-Hodoš in predsednik Zveze borcev. Kak mate na tau vse čas?
»Mam časa, zato ka žena pa hčerka pomagata doma, te pa dja leko Odim malo kaulivrat.«
•	Kakše programe mate tau leto v Dolencaj?
»Škemo asfaltirati cesto, preurediti vaški dom in brunarico na športnom igrišči. Moramo ešče vodovod naprajti, zato ka nega vode, za volo velke süče so stüdenci vöposenili.«
•	Baude kaj z vodovoda? »Mora biti. Že smo 130 gezero tolarov notraplačali po hiši. Brezi vode ne moremo biti.«
•	Že davnik sam sto od vas nika pitati, samo sam vsigdar pozabo.
»Pitaj, ka škeš,« pravijo.
•	Zaka pravijo vam tau ka Düj?
»Zato ka je moja mati iz Farkašovec in se je pisala Düh Terezija. Tak sam ge grato Düj.«
•	Te bi vas na Madžarskom tö nej mogli odati?
»Tau gvüšno ka nej, madžarski dobra znam.«
•	Kak ste se navčili?
»Od matere pa v šauli, zato ka smo tistoga reda mi tü spadali pod Madžare. V šauli smo se včili madžarsko.«
•	Vi ste prvin dosta ojdli prejk k nam. Zdaj ešče tü odite?
»Zdaj se še tö dosta vozim prejk, samo bola nad Hodoš, zato ka je v Čöpancaj slaba cesta, ka pela proti prehodi. Gde ta se boš pa ti pelo domau?« se smejejo Karel Bedič, gda mi rokau dajo. »Nad Hodoš ali nad Čöpance?«
»Dja se vsigdar po tistoj pauti pelam, stera je najskrajejša,« pravim. »Mi, Andovčani smo že davnik eden stopaj pred Unijo, glede na meje pa ceste. Zdaj nas več ne moti, če grmauvdje raste med mejama, Zdaj že prejk vidimo.«
K. Holec
Porabje, 26. februarja 2004
7
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Posenjeno travo
Že nut v Maloj vesi so kouli Maloga potoka med poulami vekši pa menši travniki. Inda so se na nji pasle krave pa kakši konj je tö biu med njimi, gnesden se na travnikaj samo trava kosi za polaganja ali pa jo kmetovge sišijo za zimski čas. Tak so se med küpami sina najšli na ednom travniki naši stari mali padaši Rožika, Feri, Gustek, Ivek, Toni, Verica in z njimi Boris iz Lublane, steri je vsikšo vroučo leto prišo k dejdeki na počitnice. Ranč so se enjali laditi v potoki in so eške takši cejli mokri ležali na sejni.
-	Vejn se soused Pali nede koriu z nami, ka se vövtegavlemo na njegvom sijni, - si je na glas brodo Feri.
-	Sinou je nej samo za krave, liki se leko na njem leži tö! - se je po svojoj staroj šegi škela koriti Rožika. -Meni je moja stara mama gučala, kak so v njeni mladi lejtaj spali na smej.
-	Zdaj za spati postele mamo, - se je zglaso Gustek, najmenjši pa najmlajši med njimi.
-Mali, ne motaj! Vej so pa v tisti časaj tö meli postele,
dapa šegou so meli spati na smej tö, - je Rožika tadale bila najbole moudra med vsemi in bi vejn iz vsega toga sina pa postele prišla eške kakša svaja, če bi se nej zglaso Boris iz Lublane.
-	Tou razmejm, ka pri nas pravimo seno, eti pa sinou. Dapa zakoj se toj travi ranč tak pravi, trava, seno pa je sinou?
Tak so Zdaj vsi tiüma gratali pa brodili od toga pitanja. Dugo so brodili. Prva je škela nika prajti Rožika pa jo je Feri samo malo bole čemerasto pogledno in je nika nej prajla. Vejn je brž vedo, ka ške biti najbole čedna. Brodili so tadale, pa bi vejn nej nika zbrodili, če bi se nej zglaso najmenjši Gustek.
-	Meni dojde ležati na toj posenjeni travi. Dem nazaj v potok, ka se doj zaperem. Tak nagnouk so na tisto Gustekovo rejč posenjena trava gor zdignili glave. Zdaj je nej začala gučati Rožika, liki je rejč prejk vzeu Ivek.
-	Vej pa istina! Sinou ali pa če škete sem pride ranč iz rejči poseniti. V vüjaj se ranč tak skur gnako čüje senou, sinou, sem in posenjeno. Gustek, malo glavou
maš, dapa bistro glavou. Dobro je, ka si si tak naglas zbrodo od posenjeno trave. Na, Boris, zdaj vejš, zakoj ss senej tak pravi, kak se njemi pravi.
-	Tou razmem, dapa po knjižno slovenski se pravi posušena trava, nej posenjena. Tou znamenüje, ka bi se potom takom seno moglo zvati sušeno ali pa seno, nej?- je Boris iz Lublene škeu tomi problemi priti do kraja.
Na, Zdaj so že palik brodili, Gustek pa se je ladiu v potoki. Pomalek je prišo vö iz vode, drugi so na smej brodili tadale.
-	Telko eške počakam, ka se posišim pa po tistom dem domou, - je pravo.
-Dapa pasko mej, ka ne po-seneš! - je Zdaj Rožika dun prišla do rejči, drugi kouli nje pa so se začali smejati. Smejali so se eške tadale v potoki.
-	Vej je pa vseeno, če je trava posüšena ali posenjena, sinou pa sem mo zvali tadale gnako, - se je Boris iz Lublane tak zagno v vodou, ka je špricnila ta gor na prvi küp posenjene trave.
Miki Roš
Zajec
Zajec je lepa ampak majhna žival. Zajec ima Črno, rjavo ali belo dlako. Pozimi nosi debelo dlako. Moj zajec je bel. Hitro beži, skače. Pametna žival je. Na glavi ima dolga ušesa, zelo dobro sliši. Njegov rep jej zelo debel in kratek.
Rad je krmno peso, jabolka, pšenico in repo. Spomladi in jeseni rad je travo. Poleti zbiramo in sušimo seno, ki mu ga ponudimo pozimi. Divji zajec živi v gozdu. Moj zajec živi v kletki, ampak vsako soboto ga spustim na dvorišče. Gnezdo si splete iz sena in iz dlake. Gnezdo je v kletki. Je majhno in okroglo. Zajec skoti od 2 do 10 mladičev, ki so nekaj časa slepi.
Čez nekaj tednov zajčki dobro vidijo in veselo skačejo. Moj zajec nima sovražnikov, moj pes se rad igra z njim. Rada imam živali, že od leta 1999 krmim in skrbim za zajčke. Zajčki so lepe in pametne živali.
Agota Holec Gimnazija Monošter
Maturantski
ples
Sem dijakinja Gimnazije Mi-hálya Vörösmartyja v Monoštru in hodim v četrti letnik. Pri nas je stara navada, da četrti letniki za maturantski ples sestavijo program in dobijo trak, ki je kot neki znak, da bodo kmalu maturirali. Naš maturantski ples je bil 14. februarja. Začel se je v gledališču z uradnim delom programa. Trak je darilo dijakov tretjega letnika in ga pripne razrednik. Trakove in nageljčke smo dali tudi profesoricam in profesorjem, s tem smo se simbolično zahvalili za njihovo delo.
Potem se je začela predstava maturantov. Pripravili smo veseli program, plesali smo in peli. Po programu smo šli v gimnazijo, kjer smo imeli ples. Vsi smo bili zelo elegantni. Prvi ples smo zaplesali s svojim očetom ali mamico, drugi pa s profesorji in profesoricami. Jaz sem plesala s profesorjem telovadbe. Potem smo večerjali. Veliko sem plesala in sem se pogovarjala s sorodniki in prijatelji. Na plesu sem bila do petih. Zelo dobro sem se počutila. Zmeraj sem mislila, da bo maturantski ples zelo pomemben v mojem življenju, kajti doživiš ga samo enkrat. Ta
dan mi bo ostal v lepem spominu.
Lilla Fasching
14. februarja smo imeli maturantski ples. Veliko smo se pripravljali za ta dan. Program se je začel ob 5. uri popoldne v gledališki dvorani. Najprej smo peli himno, potem sta se poslovila razreda, ki bosta letos končala. Ravnatelj je imel slavnostni govor in vsakemu je zaželel srečo na maturitetnem izpitu. Potem smo dobili trakec od razrednika. Predstavili smo se s kulturnim programom, več plesov smo zaplesali, fantje so uprizorili vesel in smešen prizor. Vsakega dijaka smo predstavili s kratkim besedilom, medtem smo pokazali otroške fotografije. Na koncu smo se zahvalili našim staršem in smo jim zapeli lepo pesem. Ob pol osmih smo šli v gimnazijo, tam se je začel ples. Prvič smo plesali valček z očeti. Potem smo večerjali in smo se zabavali vso noč. Vsi smo se počutili zelo dobro, zavedali smo se pa, da je maturitetni izpit še pred nami.
Beata Bajzek
Moja mama
V družini smo štirje: mama, oče, sestra in jaz. Moja mama je majhna, njena telesna teža je povprečna. Ima rjave lase in modre oči. Stara je 37 let in je voditeljica otroškega vrtca v Števanovcih. Zelo je pridna in natančna. V vrtcu vse naredi, da bi si malčki pridobili čim več znanja in se dobro počutili. Piše natečaje in dela zato, naj vrtec in otroci imajo lepe, nove igračke. Ko konča v vrtcu, pride domov. Poje kosilo in prelista časopise. Potem začne domače delo: pomiva posodo, pere, pospravlja, kuha in peče. Krmi tudi živali.
Ko s sestro prideva domov iz gimnazije ob treh, naju že čaka toplo kosilo. Zvečer naredi administracijo, pošteno vodi »papirje« vrtca. Po večerji, ko že za naslednji dan skuha kosilo, utrujeno sede pred televizijo
in kmalu zaspi. V prostem času rada bere in šiva. Ob delu se še uči, hodi v šolo za vodje inštitucij. Večkrat je nestrpna, takrat je boljše, če jo pustimo pri miru. Ne glede na to, je zelo mirna in krepka ženska. Rada pomaga vsakemu človeku. Če jo prosimo, še pri domači nalogi nam pomaga. Ljudje so ji blizu, rada se pogovarja s starejšimi in z mladimi. Konfliktom se izmika. Če se jim ne more izogniti, poišče rešitev, to se ji največkrat posreči. Mnogo dela za svojo družino. Zelo sem ponosen, da imam tako mamico.
Gabor Holec
Gimnazija
Monošter
Porabje, 26. februarja 2004
Slovenski ples 2004
14. februara je na varaški šauli I.
Széchenyi plesalo kakšni 250 lidi, največ Slovencov iz Monoštra pa okaulice, dobro je pa bilau videti, ka se Madžari tö radi zavrtijo na slovenske melodije. Organizatori so se veselili tomi tö, ka so lepau prišli na bal naši prekmurski, gorički padaši. Gda de se drugo leto organizira ples, ta že obadvej državi,
Obadva rosaga v Evropskoj Uniji.
Trno bi veseli bili, če bi leko te naši prekmurski prijatelji že prejk Senika ali Verice domau šli pa njim bi nej trbelo vnoči kraužiti prejk Hodoša ali Heiliegenkreuza. Ne razmejmo, Zakoj je tau tak težko gorprijeti v Ljubljani pa v Budimpešti, ka dobra sosedstvo ne more živeti tak, če se meje zapirajo v šestoj ali v najbaugšom primeri v osmoj vöri.
Dapa pustimo Zdaj tau pa pojmo nazaj na ples. Za dobra volau pa dobra muziko je poskrbeu ansambel Lipovšek iz Velenja, za pester kulturni program pa člani folklorne skupine Bolnišnice Ptuj. Vsikšoma so se trno vidle njine meščanske noše pa meščanski plesi s konca 19. stoletja. Varaški župan Tibor Viniczay se je tö presenečo, gda je čüjo, ka naj malo pride na plesišče. Gosti iz Ptuja so ma prinesli dar tamkajšnjoga župana. Varaš Ptuj je znani po svoji fašenski šegi, kurentovanji. Tau je nika takšoga
kak bušonge v Mohácsi. Daubo je masko kurenta, stera naj ga spomina na te stari Varaš pa na njegve prijazne lidi.
Kak vsakšo leto, letos se je tö pripravo bogati srečolov. Eni so več sreče meli pa so dosta kaj dobili, biu je pa takšni Sto tö, ka so dvajsti ali tresti listov (srečk) küpili pa so nika nej dobili. Naj-
bole se je vejndrik veseliu hišnik Slovenskoga doma Laci Gyeček, ka je daubo glavni dobitek DVD player.
Organizator - Slovenska zveza -lepau zahvali vsem fabrikam, podjetjem, inštitucijam in privatnim lidam, steri so prispevali k bogati tomboli. Tau so bili: iz Slovenije: Radgonske gorice in Kompas MTS iz Gornje Radgone, Mlekopromet iz Ljutomera, Elektromaterial, Teme in Ilirija iz Lendave, tovarna Mura, Pomurske mlekarne, Mlinopek, Nova Ljubljanska banka, Zavarovalnica Triglav, Galex, Radio Murski val Soboška tiskarna „Solidarnost”, Založba „Franc-Franc iz Murske Sobote, Mlin Gornji Petrovci (Koloman Pojbič), Gašpar Vendel iz Čepinec pa Vlado Smodiš iz Otovec; z Madžarske: Porabje d. o. o., Restavracija Lipa, Zveza Slovencev na Madžarskem, Opel Magyar ország KFT., Sariana
Kft.
podjetnik Imre Düh, Kata Karácsony iz Monoštra,
Državna slovenska samouprava pa Alojz Hanžek iz Gornjega Senika, Slovenske manjšinske samouprave Sakalovci, Monošter-Slovenska ves, Števanovci Andovci, Verica-Ritkarovci, Uprava mejne straže iz Szombathelya, Elizabeta Bartók iz Dolnjega Senika pa Penzion Ružič z Verice.
Sombotelski ples
Slovenska samouprava in Slovensko drüštvo sta 7. februara organizirala fašenski ples. Na bali je igro ansambel ATLANTA iz Prekmurja. Zdaj je oprvim prišo k Sombotelski Slovencom in se z njimi vküper veseliu veleposlanik Republike Slovenije Andrej Ge-
renčer. Med našimi gosti smo leko pozdravili rektorja Visoke šole Dániel Berzsenyi dr. Karla Gadányija, referenta za manjšine pri mestni samo-upravi Szombathelya Zsolta Solymosija, naše padaše iz Slovenije in andovsko slovensko samoupravo.
Na četrtom slovenskom plesi v Somboteli smo nej meli posebnoga programa, meli pa smo dosta vse lejpoga za tombolo. Predmete za tombolo so nam dali: župan mesta Szombathely dr. György Ipkovits, svétnik Sombotelske Varaške samouprave Endre Gombás, Državna slovenska samouprava, Zveza Slovencev na Madžarskem, Porabje d.o.o., Vlado Smodiš iz Otovcev, družina Kalamar iz Martinja in člani Slovenskoga drüštva Avgust Pavel v Szombathelyu.
Andovska slovenska samouprava nam je prinesla garico (lestev) pa vodau iz Črne mlake (palinko). Cejkare je nam splela in krüje spekla strina Ilonka Braunštein z Gorenjoga Sinika. Fantje/krofline je spekla Rövcina Irenka. Bejdvej so članice našoga drüštva. Tri cejkare je splela na Gorenjom Siniki Józsefné Ropoš, male košarice pa je spleu ranč tak na Gorenjom Siniki Palkin Toni. Vsejm se lepau zahvalimo!
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.
Prijateli knjižnice
Tüdi knjižnica lejko ma pajdaše
Tau, ka ma Murska Sobota eno nauvo, lejpo knjižnico, štero so nejdugo toga odprli, smo v Porabji že napisali. Knjižnica je rejsan tak lejpa, ka jo dosta lidij hvali, pa nej samo hvali, liki Zdaj vsakši den okauli gezero lidi pride. Eni si sposaudijo knjige, drügi dejo v čitalnico ali pa kaj iščejo na računalniki. Samo pri vsem tom gé ena navola, štera je povezana s tem, ka nega zadosta pejnazov. Tüdi za knjige nej. Te pa so na žalost knjižne police bole prazne, kak bi si zaposleni, najbole pa bralci, želeli.
Te pa smo si eni brodili, kak bi leko pomagali. Šla sam k direktorici knjižnice Suzani Szabó Pahič pa sam ji pravla, ka sam pripravlena tüdi ges kakšno knjigo küpiti pa jim jo v dar dati. Ona pa si je te vözbrodila, ka de se akcija zvala Prijatelj knjižnice. Napisala je en seznam, na šterom je 45 knjig, štere bi Zdaj najbole nücali pa ka bi radi, ka bi njim što te knjige, leko pa tüdi drüge, tüdi stare, podaro.
Pripravili so tüdi štemplin, pa gda sam ges dvej knjigi prinesla, so na zadnjo stran štemplin not vdarili pa napisali moje ime pa priimek. Tak sam tüdi ges gratala pajdaš knjižnice pa nej sam Sama. Zdaj je že več kak 50 knjig tak prišlo med bralce pa Vüpamo, ka de jih ške več. Tisti, ka nemajo telko pejnaz, ka bi knjigo küpili pa leko tüdi pejnaze dajo, ka do te tiste dragše knjige, ka koštajo več kak 50.000 tolarov, leko küpili.
V knjižnici so ške en seznam vödali. Na toga pe leko vsakši napiše, štero knjigo on pogrejša, se pravi, štere knjige nemajo pa bi jo mogli po njegovom mnenji meti.
Vüpajmo, ka do rejsan prišli cajti, ka do tüdi tisti, steri morejo (občine), najšli pejnaze, ka de ta lejpa knjižnica ške naprej v ponos Sobote pa cejle tej naše pomurske krajine.
Silva Eöry