— 295 —
Razmerje med § 312 k. z. ter § 487 in si. k. z.
Tisti, ki se zakrivi djanja, katero ima vse znake prestopka v zmislu § 312. k. z. in prestopka v zmislu § 491 k. z. na sebi, mora se krivim spoznati prestopka v zmislu S 491 k. z. in kaznovati po § 493 k. z. ako se je tudi vzdignila zasebna obtožba. Tako spoznal je sodnik v posebnem slučaji ter je to svojo razsodbo s tem vtemeljil, da § 312. k. z. sam veleva, da ni nanj ozira jemati, ako dotično djanje ustanovi hujše kaznjivo djanje.
Djanje, katero ima vse znake S 312. k. z. pa tudi § 491. k. z. na sebi je toraj soditi po §§ 491 in 493 k. z., seveda le za slučaj, ako se je vzdignila zasebna obtožba zraven javne obtožbe.
Namen teh vrstic je dokazati, da v tej razsodbi vpo-rabljena interpretacija zakona, — o katerej do sedaj niti v literaturi niti v praksi slišali nismo, protivi besedilu in duhu kazenskih zakonov.
V prvič odločno nasprotuje besedilo § 312 k. z. samega tej interpretaciji. § 312 k. z. odločuje, da se mora vsako raz-žalenje kake v § 68 k. z. imenovanih oseb, naj se stori z besedo ali djanjem, kadar te osebe povelje kake gosposke izvršujejo i. t. d. kakor prestopek kaznovati, če se v tem djanji ne pokaže kako hujši kazni podvrženo kaznjivo delo.
Po tem ni dvomiti, da § 312 k. z. nasproti stavlja prestopku hujši kazni podvrženo kaznjivo delo, toraj višje kategorije kaznjivih djanj, pregreške in hudodelstva.
Le tedaj je konkretno djanje po § 312 k. z. kakor prestopek kaznovati, ako nima enakočasno vse znake pregreška ali hudodelstva, v katerem slučaji bi se moralo ravnati po zakonitih določilih, veljavnih za dotični pregrešek ali hudodelstvo, n. pr. v slučaji § 81. k. z. moralo bi se le na § 81 k. z. ne pa tudi na § 312 k. z. ozir jemati, ako bi tudi djanje vse znake prestopka po § 312 k. z. imelo. Zakon s tem veleva, naj se pri enodjanski konkurenci (eintatige Concurrenz) toraj tam, kjer eno in taisto djanje nasprotuje več zakonitim
— 296 -
določilom, le ono določilo vporablja, katero dotično djanje ojstrejo kvalitikuje.
Ako bi § 312. k. z. le hujšo kazen v mislih imel, glasiti bi se moral drugače, ne smel bi prestopku protista-viti hujši kazni podvrženo kaznjivo djanje, — glasiti bi se moral po ostali zakonovi terminologiji „gre kakor prestopek kaznovati, če se v tem ne pokaže kak hujši kazni podvrženi prestopek ali drugo kaznjivo djanje".
Za našo trditev, da je vporaba 312 k. z, le izključena ako eno in taisto djanje ustanovi pregrešek ali hudodelstvo, ne pa tudi takrat, če ustanovi hujši kazni podvrženi prestopek, za to našo trditev govorijo jasno druga zakonita določila.
§§ 76. in 78. k. z. pravita, da je od njiju določeno hudodelstvo ustanovljeno, ako se ne pokaže, da je dotično djanje kako drugo težejše hudodelstvo. Tukaj se ni rabil izraz „hujši kazni podvrženo kaznjivo djanje", — kar je povsem vtemeljeno. Kakor smo že povedali „hujši kazni podvrženo kaznjivo djanje" nima drugega pomena, kot „kaz-njivo djanje višje stopinje", in ker je hudodelstvo v tem oziru narvišje, ker hujši kazni podvrženega kaznjivega djanja nego je hudodelstvo ni, — moralo se je v §§ 76 in 78 k. z. reči „ . . . . kako drugo težejše hudodelstvo", in ne: „ . . . . . kako drugo hujši kazni podvrženo kaznjivo djanje".
300., 302., 305. in drugi, ki govore o pregreških, se pa zopet na „hujši kazni podvržena kaznjiva djanja" ozirajo in to lahko, ker oni ravnajo o kaznjivih djanjih druge stopinje. Da je tukaj „hujši kazni podvrženo kaznjivo djanje" rabljeno v pomenu „hudodelstvo" kaže posebno jasno § 303. k. z, kateri pravi: „ ... je kriv pregreška, če to djanje ni hudodelstvo motjenja vere (55 122.)".
Djanje po § 303. k. z. samo na sebi eventualno ne more drugo hudodelstvo ustanoviti, kot ono v Ji 122. k. z. določeno, in toraj se je tudi to v S 303. k. z. naravnost izreklo. Djanje § 300. k. z. se pa eventualno lahko v več ozirih kot hudodelstvo kvahfikuje, in zato tudi zakon na tem mestu rabi besede „hujši kazni podvrženo kaznjivo djanje" ali „drugo huje kaznovano djanje".   § 300. k. z. pravi „kriv je, če se
— 297 —
„v tem delu ne pokaže kako drugo huje kaznovano djanje — pregreška i. t. d." Tedaj je tudi tukaj pregrešek naspro-tipostavljen ,,huje kaznovanemu djanju", — in da zamore tako huje kaznovano djanje biti le hudodelstvo, o tem ni dvomiti. Djanje v zmislu i? 300 k. z. v natisnjenih delih do-prinešeno bi zamoglo vstanoviti tudi pregrešek v zmislu § 491. in 493. k. z., subsumirati bi se pa vendar-le moralo pod § 300. k. z., akoravno je kazen po § 491. k. z. od 6 mescev do enega leta, po § 300. k. z. pa od enega do šestih mescev. Soditi bi se pa moralo po § 300 k z., — ker § 300 k. z. jjpregrešek" nasproti stavi „huje kaznovanemu djanju".
Dokazali smo s tem, da opominjanemu sodnikovemu mnenju nasprotuje besedilo § 312. k. z. in terminologija kazenskega zakona.   Naše mnenje pa podpira tudi sledeče.
Kazenski zakon razločuje kaznjiva djanja, katera preganja javni obtožitelj, kaznjiva djanja, katera preganja zasebni obtožitelj in slednjič kaznjiva djanja katera preganja javni obtožitelj, pa le z dovoljenjem dotičnega žaljenega ali predstojništva njegovega (Ermachtigungsdelikte, član V. zakona z dne 17.. decembra 1862, št. 8. d. z. ex 1863).
Da prestopek po §. 312 k. z. spada v prvo omenjeno, prestopek po §. 491. k. z. pa v drugo vrsto kaznjivih djanj, ni dvomno, sicer pa to glede prestopka po §. 491. k. z. izrekoma določuje §. 495. k. z. Preiskava in kaznovanje zarad prestopka po §. 491. k. z. se vrši le, če razžaljeni za to prosi. Če toraj v posebnem slučaji zasebne obtožbe ne bi bilo, se ne bi smelo djanje §. 312. k. z. subsumirati pod §.491. k. z. pač pa v slučaji, da je tudi zasebna obtožba vložena bila. Intervencija zasebnega obtožitelja sama bi provzročila, da bi se taisto djanje pod drugo zakonito določilo subsumiralo, nego v slučaji, da zasebne obtožbe ne bi bilo. Ali ima zasebna obtožba v tem slučaji prednostno pravico, ali v tem slučaji zasebna obtožba javno obtožbo konsumira?
Vprašanja, na katera se ne more odgovarjati, — in takih vprašanj bi mnogo nastalo, ako bi bilo mnenje pravo, katero v teh vrsticah pobijati skušamo.
Naš zakon ne pozna enakočasnega dvojnega preganjanja istega kaznjivega djanja, — po naših zakonih ni dopustno,
— 298 —
da bi isto kaznjivo djanje javni obtožitelj in zasebni obto-žitelj enakočasno preganjala. Tudi subsidijarni obtožitelj mora odstopiti, ako javni obtožitelj zopet preganjanje prevzame §. 49. k. p. r.
Zasebna obtožba je po §. 2. k. p. r. vtemeljena zavoljo djanj, katera se smejo po kazenskem zakonu le na prošnjo žaljenega preiskovati in kaznovati, glede vseh drugih kaznjivih djanj pa je javne obtožbe treba.
Iz tega se razvidi, da zasebna obtožba in javna obtožba nikoli konkurirati ne morete.
Djanje, katero ima vse znake kaznjivega djanja javne in zasebne obtožbe, n. pr. §. 312. in 491. k. z. sme toraj v prvej vrsti le javni obtožitelj preganjati, in zasebna obtožba, tik javne obtožbe vložena, imela bi le eventualni pomen, za slučaj namreč, ako bi javni obtožitelj od svoje obtožbe odstopil ali pa ako bi sodnik našel, da je od javnega tožnika preganjano djanje tako, ki se le na prošnjo žaljenega preganjati in kaznovati sme.
Ako pa sodnik v sodbi izreče, da ima od javnega ob-tožitelja preganjano djanje v resnici vse znake kaznjivega djanja javnega preganjanja, izreče s tem tudi, da vložena zasebna obtožba ni bila opravičena, da v tem slučaji pomena nima, — ter da dotično djanje ni tako, ki bi se le na prošnjo žaljenega preganjati in kaznovati smelo. Da je toraj sodnik v našem slučaji našel, da ima kaznjivo djanje vse znake §. 312 k. z. moral bi le na javno obtožbo ozir jemati, in nezakonita bila je vporaba §. 491. in 493. k. z., katera bi bila po § 495. k. z. vtemeljena le za slučaj zasebne obtožbe, katero pa je sodnik sam s tem izključil, da je dokazanim smatral kaznjivo djanje javne obtožbe.