letnik xix. zvezek 4. » * ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ * ♦♦■v : ■ ♦ ■■■■■■■■■■ ® ................. i ■■■■■■■■■■ 1912 ljubljana 1913 ZORA izhaja vsak mesec dvajsetega z Leposlovno prilogo ter slane celoletno 5 kron, za dijake 3 krone m m a « ■ a ■ a ■ ■ ■ * ♦ ■■■■■■■■■■ ■ : : ■ Slovensko katol. narodno dijaštvo in njegovi cilji. (Fr. Sieli)..........89 Mrtva točka. (U.) ...... ........................................93 Visokošolski vestnik........................104 Srednješolski vestnik .......................109 Socialni vestnik............................................110 Kultura in verstvo.........................111 Leposlovna priloga. Adriji. (Narte Velikonja) .. ...................115 Tomaževa. (Josip Lovrenčič) ....................116 Zvečer. (Narte Velikonja)......................116 Sreča. (Josip Lovrenčič) . .....................117 Naše dijaštvo in umetnost. (Narte Velikonja) (Konec) 117 /P------1 Slov. dijaška zveza, Ljubljana, Ljudski dom I. — Slov. katol. akadem. društvo »Danica«, Dunaj, VIII., Schönborngasse 9, Parterre, 4. — Slov. katol. akadem. društvo »Zarja«, Gradec, Prokopigasše 12./II. — »Dan«, Praga, II., Voršilska ul. 1. — S. Liga K. A., Dunaj, VIII., Schönborngasse 9, Parterre. Uredništvo „Zore": cand. iur. Stanko Majcen, Wien VII., Burggasse 51, Stiege 9, Tür 135. Naročnina naj se blagovoli pošiljati s čeki poštne hran. ali po nakaznici upravništvu »Zore«, Ljubljana, pisarna Katoliške tiskarne. Izdajatelj in odgovorni urednik: Ludovik Tomažlč. ^ --=J) Književnost in umetnost Ocene srednješolskega leposlovnega gradiva. S. D. »Vaši vzori« — stare prispodobe! Zakaj naj gore zvezde samo na obzorju in k njim vedejo »ceste v solncu (?!) bleščeče«? In tolikratno ponavljanje; »zvezde, solnce«. Saj vendar niste pobrali besed iz besednjaka brez trdnih predstav in slik! Radoveden sem bil samo, kje so zvezde ob solnčnem svitu! Več zveze, prijatelj in bolj krepak ritem! Ker sem ravno pri začetku, naj povem nekaj o rimah našim dobrim fantom in cenjenim gospodičnam! S. D. mi rima: »poljé, juhé gré« — jaz sem hud! — Potemtakem izgovarja Ribničan: »poljej, juhej, grej«, a Ribničan je meni merodajen faktor v ti zadevi. Torej!? — »Na polju« diha res Koljcova stil, a nima tistega globokega čustva. Ni razpoloženja, ni slike! »Moja pesem« — premalo razpolagate z izrazi; druga kitica je vsiljena v celotno stvar, vse skupaj pa star vzklik, ki nima nove ideje in je samo za vajo dober. Če znate italijanski, čitajte italijansko moderno in ustvarjajte s trdno predstavo. Bodite mi zdravi! Saviu Rusrair. Ravno tako stari, slabo izpeljani motivi v slabem ritmu.; najdem celo začetkom verza neženiran poudarek na »je, se«. Tiho, prav tiho se vprašaj, ali si kaj čutil ob teh verzih, ali si pisal zato, ker si hotel ravno nekaj napisati? Pojdi, tovariš, in analiziraj lastno dušo in njene boje, in vem, da ne boš obstal pri teh besedah samo! Te pozdravljam iskreno in pridi speti S. Volgin. Vaš način pesništva je res nov zaenkrat, ker pa zahtevate v pismu na prejšnjega urednika »Prvih Cvetov«, da naj odbira umetnost od neumetnosti, bom jaz zdaj to storil na Vašo zahtevo in ne sprejmem doposlanih stvari. Da ste pokazali svojo novo metodo, je bilo v »Zori« že natisnjenih par stvari. Takih dolgih litanij bi Si upal napisati vsak gimnazijec o vsaki besedi, ki jo najde v slovarju. Tretjič ni noben-; melodije v teh besedah in ni tehnike in ni življenja. Vam so ugajale §amo moderno zveneče besede: »Vampirji, jesenske noči, zaprte rakve« in napisali ste o njih par lastnosti, par prilastkov, ki jih po zakonu asocijacije mora vedeti vsak božji človek, a vedite, da tisto posnemanje litanij je ravno laži-umetnost, ker iščete s tem efekt. Čital sem take stvari nekdaj le v dnevnikih histeričnih gospo-dičen, da bi se pa fantje borili z besedami brez jedra, brez ideje, ne gre. Vaša doba mora biti doba zdravja in luči, ne pa doba prištudi-rane sentimentalnosti. In vi ste tam doma, kjer na čelu seljaka ni sentimentalnosti, kjer je pest tako trda in zaupajoča, kakor je kamen trd, 'ki ga kleše. Berite stvar še enkrat po tolikem času in v Vas bo vse vpilo, da ni res, kar ste napisali. Napisal je nekdaj četrtošolec tako stvar in profesor ga je zlasal: danes mu je hvaležen zato. Najboljše je še: »Vesele krinke«, méd vsemi. To morda objavim, če bo imel urednik prostora. Lotite se pa v prihodnje takih močnih skic, kakor jih ima Turgenjev, talent imate za to. Postavite svojega človeka, ki trpi, ki živi, ki vriska, joče in se smeje v življenju, tega manjka v sedanji krizi in rabite omenjene pesnitve kot ozadje, kot platno, kamor mečete barve. Ostanite zdravi in pišite! Gospodična A. P. Pešnic, pesnic nam manjka sedaj, ko vse drvi k politiki, kar nosi moške hlače, in zato naj prav iskreno in prisrčno pozdravita!a novo sotrudnieo! Kar se-tiče moj« osebe, so mi verzi ugajali, samo malo trpek jezik je. Čudim se samo, kako je to, da je v sedanjem času vse sentimentalno. Megla, slana, mrak to navduši še naše poete, oziroma potre j.ili do tal, a solnca, luči, sebe in stotero, tisočero drugega ne vidijo in ne poznajo. Tupatam vidi kdo le še luno, pa prav redko že in vsa poezija je vsled megle vodena, vsled slane premrzla; kjer pa jezik šepa, je še »šantava«. Če že ni drugače, obrnite, prijatelji, vsaj slovar na drugo stran, morda je tam kaj boljšega. Gospodična pa mi bo milostno oprostila, da sem tukaj zapisal te besede. Kakor tisti cigan sem, ki je dal sinu vrč in ga pretepel, da ga ne ubije, ker ob č rep in j ah jok je dvakrat nesreča. Zato sem tukaj napisal, da mi vsaj Vi, cenjena gospodična, ne zaidete med jokcave Pepčeke. Vam velja samo to: Analizirajva: »Ker je slanca padla«. Prva kitica že gre, v drugi že zveni drug čas, v tretji šepa prvi verz in pa nadaijno pripovedovanje. Radoveden sem, kako pridete tudi do naglasa: bežati — ali govotite tako doma? Začetka sem pričakoval lep konec, a navsezadnje je samo opis v verzih. Kje je ideja, kje čustvo? To naj bi bila menda lirika, a je le suh opis. Kar se pa soneta tiče, Vam priporočam, da ga pustite za sedaj pri miru! Kadar boste imeli jezik in vso arhitektonikp v malem prstu, še takrat bo sonet pretežak, verujte mi. Otresite se torej za enkrat sentimentalnosti, oziroma ogibajte se je, vadite in vežbajte ritem in jezik. Iskreno pozdravljam in upam na zopetno svidenje v kratkem! A. Tildam. »Njegova povest« je že stara povest vsa polna besed brez dejanja. Ali res ne poznaš druge tehnike za črtico kakor pripovedovanje drugega. Meni se zdi potem, kakor bi čital zaprašene trgovske zapiske. Dejanja, dejanja manjka! Beseda mora biti kakor krepak udarec, ki razmaje pozorišče. To je črtica, a ne prebiranje prstov in dolgočasno naštevanje suhih faktov. V Tvoji besedi mora vse živeti. Bodi ti gospodar snovi in ne pusti snovi, da te .obvlada! In tako dekle, ki vara, opravičuješ še in Tvoj junak se celo joče! Če objavim to stvar, bi se zdrav očanec do solz nasmejal. Dekle, ki vara, ni drugega vredno kakor mokre brezovke, pa ne, da se prijatelj še joče zanjo. Sicer pa, moje cenjene gospodične, narobe tudi velja! — Jaz se le Čudim, kje so sedaj naši fantje, polni moči in volje, fantje, ki bi tudi lastni bolesti v obraz udarili. »Spomini«. Kaj naj rččein?! Mlad si in vendar tožiš: »žalostne spomine mladih davnih (?) dni.« Hotel si res nekaj lepega povedati, a si zajecljal. Počakaj z idejo in obdelaj jo še enkrat. Tvoja tehnika mi ugaja, le ko bi ne bilo tako stare misli v »Pomladi«. »Vedno ista« je jako idealno zamišljena, a malo naivna. Če ti jo objavim in jo kdo čita pred teboj, boš zardel in boš jezen name. Meni je ugajala »Sama«, samo to je: nastala je, četudi nevede,- nastala pod daljnim vplivom Gregorčičeve: »Njega ni«. L3 izpeljana je v prvi osebi. Ali res ni več novih akordov na svetu? — Kaj pa Kras in njegovo skalovje, te tisočere barve ob njem? Ali naj res tujec vse pobere? Pojdi med svoje' ljudi in pridi nazaj bogat k »Prvim Cvetom«. □□□□□□□□□□□□^^^□□□□□□□□□□□□□□□□uu^^^mDDmmnnDD c □□□□□□□cDaaaaaaDaanD P□□□□□□□□□QDQDDDDDDD I LETNIK 19. | ^ ^^ J^JH^ |__—j^vj ^ g h ^fc ■ h l^j uuuuuuuuuuu jujduduou ii □□□□□□□□(□□□□is ^nnrnmnnnnm § GLASILO KATOLIŠKO-NARODNEGA DIJAŠTVA § nr.nno^^^i^®) ^ ".....- Fr. Štele: Slovensko katol. narodno dijaštvo in njegovi cilji. Svoje misli o ciljih slovenskega katoliškega narodnega dijaštva hočem opreti na sedanje stanje naše organizacije. Misel organizacije hočem poudarjati nasproti tistim, ki trdijo, da je naša organizacija že završena in popolna; nazadnje pa hočem na podlagi sedanjega stanja in različnih nazorov o pomenu te dobe našega razvoja razviti svoje mnenje in slikati cilje naše organizacije v bližnji bodočnosti, kot se odkrivajo meni, ki sicer nikdar nisem imel posebno ozkih zvez z našo organizacijo, ki sem pa vendar z zanimanjem opazoval in precenjeval vsak tozadevni pojav v naših vrstah. Mogoče se bodo misli, ki jih bom podal, zdele komu vsakdanje, toda meni se zdi, da je pogostokrat bolj potreba povedati par vsakdanjih misli, kakor pa kopo visokih besedi, ki lepo zazvene, a ne pomenijo v bistvu prav nič več kakor prijeten doživljaj za uho. Zato hočem podati samo par misli, ki si jih je tekom let nabral človek, ki se je že poslovil iz organizacije — mogoče bo ta ali oni eno ali drugo izmed teh, ki se mu bo zdela pripravna, prevzel in ji posvetil svoje sile. Najprvo čisto kratko sliko sedanjega stanja organiziranega slovenskega katoliško-narodnega dijaštva. Moderno slovansko dijaštvo je v glavnem ločeno na dva velika tabora, katerih ločitev temelji v ločitvi duhov po svetovnem nazoru. Začetki te delitve segajo približno do 1. 1890. nazaj in deloma še dalje. .Imeni pa, v katerih znamenju se je ta ločitev izvršila, sta: Masaryk in Mahnič. Eden je Čeh, drugi Slovenec, eden glasnik protikatoliškega svetovnega naziranja, drugi strogo katoliškega. Oba sta posredno ali neposredno vplivala na nadaljni razvoj javnega, posebno dijaškega življenja pri vseh slovanskih narodih Avstro - Ogrske. Tega dejstva, da se duh, katerega glasnik je bil prvi naš Mahnič, pozna več ali manj tudi pri drugih slovanskih narodih Avstrije, bi 7 se moralo naše dijaštvo bolj zavedati kot se ga do sedaj. Najmanjši je vpliv obeh pri narodu, ki živi najbolj svoje življenje med vsemi Slovani Avstrije, pri Poljakih. Ko so pri nas že začeli vplivati na mladino Masarykovi nauki, je dal začetkom 90. let Mahnič iniciativo za ustanovitev samostojne organizacije katoliškega dijaštva in literarnega glasila te organizacije, »Zora«. Sedaj, ko že drugo društvo praznuje svojo desetletnico, se je ta organizacija, ki je začela svoje življenje s 13 ljudmi, mogočno razrastla. V vsakem vseučiliškem mestu, kjer študira večje število slovenskih dijakov, imamo svoje društvo: na Dunaju »Danico«, v Gradcu »Zarjo«, v Pragi »Dan«. Abiturijentje, bogoslovci in akademiki pa so združeni v Slovenski Dijaški Zvezi, katere delo se razvija posebno o počitnicah in ima prevažno nalogo obdržati stik akademikov z bogoslovci in srednješolci. Osnovni namen naših organizacij je bil, je in mora ostati tudi zanaprej verski in etični. Buditi versko zavest v članih in dvigniti vsaj javno moralo na tisto stališče kot ga zahteva naša vera. Važno ni samo to, da smo vsi prepričani pristaši teh idealov, ampak tudi dejstvo, da smo organizirani. Le v organizaciji je mogoča tudi prijateljska kontrola, le po organizaciji je mogoče vplivati tudi izven lastnih vrst in gotovo je teženje nas vsakega, da bi videl svoje ideale uresničene v kolikor mogoče širokih vrstah. — Le po organizaciji je mogoče doseči solidarnost vseh enakostremečih, kadar se gre za skupne ideale. Zavest solidarnosti v teh rečeh naj bi bila vedno ena glavnih nalog, za katere naša društva vzgajajo članei; le pomanjkanje te zavesti in pretrganje kontinuitete solidarnosti, ki nas je kot dijake družila, je kriva, če ne bomo pozneje v življenju nič dosegli in če se bo še vedno reklo kot pogosto do sedaj: Kje je vendar tista stotina starejšin naših akademičnih društev? Kam so se porazgubili? In če kdo enega vidi, mora pogosto vpz-ašati: Kje pa je onih 99? Ko smo vstopili v organizacijo, smo postali udje enega in istega telesa, delali smo vsak na svoj način za isto nalogo, in tako bi moralo ostati tudi v življenju. Seveda pridejo v življenju leta, to so leta najhujše borbe za kruh in varno stališče v življenju, ko človek mora nekoliko utihniti in se posvetiti v prvi vrsti drugim realnejšim skrbem. Toda ta leta ne smejo imeti posledice, da so nas odtujile drug drugemu, da bi radi razočaranj vrgli vse čez krov, kar smo poprej molili in se posvetili samo bogu vsakdanjosti, — ne, glejmo vedno na to, da bo vez med nami ostala in se bomo našli zopet pri skupnem delu, kakor hitro bo mogoče. 9i Ena glavnih nalog naših društev, ki se je tudi, premalo zavedamo in jo premalo poudarjamo, je in mora biti, ustvariti nam katoliško inteligentno družbo. Ravnokar slikana kontinuiteta solidarnosti tudi v javnem življenju bo prva podlaga zanjo. V sedanjem razvoju naše struje stopa organizatorična misel nekoliko v ozadje, poudarjajo se bolj druge naloge. Iz tega nekateri sklepajo, da je naša organizacija že tako popolna, da jo lahko potisnemo nekoliko na stran. Toda to je zmotno. To kaže samo, da so nekateri izgubili smisel za pomen organizacije, ki je temelj vsemu našemu delu in napredku. V delavnih časih naših društev je bilo vedno največ razumevanja za organizacijo in kadar je ta zavest padala, je padala tudi delavnost članov in moč naše struje. Sicer so taka menjavanja nazorov naravna in neposredno niso kvarna; vender ob času, kot je sedanji, ko je vse naše stanje brezdvomno v prehodnem štadiju, ko je tudi naša organizacija v krizi, dovolite, da rabim ta izraz, saj ga ne v slabem smislu, ampak samo, da označim važen naravni proces; ob tako važnem času moramo dvigniti tudi glas za organizacijo, če ga dvignemo že za vse drugo. Ne bojimo se tudi prav nič očitka, da smo konservativni, mogoče bo kedo celo rekel, »da se mi ne sanja niti o belem dnevu, kakšne reči nas čakajo v najbližji bodočnosti,« da se poslužim besed uvodnika 10. številke »Zore«. Teh očitkov se ne bojimo, ker vemo, da je konservatizem do gotovih mej zdrav in celo nujna potreba za tistega, ki hoče trdno zidati. Naša organizacija je sedaj v prehodnem stanju; kako nekateri to stanje označujejo in razlagajo, bomo pozneje videli. Od 1. 1907. sem so nastale take izpremembe z ozirom na prirastek sil, da so pehnile n. pr. »Danico« naravnost v krizo, ki pa ni tako huda, kakor se ta beseda navadno rabi, ali kakor izgleda, če se o tem čisto brez potrebe piše v kakem našem tedniku; ta kriza je čisto nenevarna in ima približno tak pomen kot pri otroku doba, ko mu začno zobje rasti; malo boli, otrok joka, ker ne ve, kaj bo, ko je pa vse minulo, je posledica napredek. Število sil je narastlo in da se društvo temu prilagodi, ne bo iskalo sredstev v zavedni desorganizaciji, kot bi mogoče kdo rad svetoval ali želel, ker bi se potem lepše oblikovala njegova osebnost, ampak edino v izpopolnitvi organizacije. Ekonomija sil je za vsako organizacijo eno najvažnejših vprašanj, v tem znamenju se je začela sedaj reorganizacija. S tem pa, da se delo in naloge porazdele, da se eni, ki imajo za to veselje, posvete v prvi vrsti organizaciji, drugi se posvete izključno znanstvu itd., ne sme trpeti zavest organiziranosti l* pri posamezniku. Ako hoče biti član organizacije, mora se tudi ukloniti temu, kar ona zahteva zase: ena izmed mnogih zahtev je gotovo zahteva spoštovanja organizatoričnei misli, to je minimum, kar se lahko od posameznika zahteva. Osebnost pri tem čisto nič ne trpi. — Še enkrat poudarjam, da je kriza v naši organizaciji čisto naraven proces, ki ga ne smemo precenjevati pa tudi ne podcenjevati, ampak vpošteivati, in da je ravno ta proces vprašanje organizacije postavil na prvo mesto. Sedanji nalogi sta v prvi vrsti: Izpopolnitev organizacije same in prilagoditev izpremenjenim razmeram; druga pa poudarjanje in utrditev organizatorične misli nasproti tistim, ki se nje1-nega pomena ne zavedajo ali si celo žele desorganizacije. Toda tudi v drugih ozirih je sedanje stanje naše struje prehodno stanje in zasluži tem večjo pozornost. To prehodno stanje smo že zdavnaj zapazili in ga vpoštevali. Seveda dokler orga-nizatorični temelji niso vsestransko izpopolnjeni, ni mogoče zahtevati, da bi vse tako gladko šlo kot je zamišljeno ali kot bi kedo želel. To prehodno stanje so tudi različni tovariši že skušali določno označiti. Stanko Majcen n. pr. pravi o tem: »Krizd je preobrat katoliško-narodnega dijaštva, pečočega se mimo svojih stanovskih opravkov zgolj s politiko, v dijaštvo, ki bo svoje odvečne sile vdinjalo znanstvenemu delu spričo kolikor-toliko povoljnega staleža v organizaciji in spričo prevelike potrebe, rešiti bodoči univerzi krščanski značaj.« Majcen prav vidi. Toda na strani, proti kateri je on nameril svojo ost, je to spoznanje že zdavnaj zmagalo. Ako bi našli toliko razumevanja za svoja stremljenja v ti smeri, v kolikor smo ravno mi imeli in še imamo smisla in navdušenja za ta veseli preobrat, bi se bilo že tudi za ohranitev krščanskega značaja bodočega problematičnega slovenskega vseučilišča že več zgodilo kot se je. Toda zdi se, da se glasniku teh misli niti o belem dnevu ne sanja, kake težave in materielne žrtve čakajo nadarjenega revnega, a idealnega slovenskega kmečkega sina, ki bi se hotel posvetiti vseučiliški karieri. Brez javne pomoči so sploh nepremagljive, a ta javna pomoč sama je pri sedanjih razmerah taka, da je treba veliko poguma tistemu, ki bi se upal opreti nanjo. Veselo znamenje je sicer navdušenje za znanstveno delo pri dijaštvu, kot se sedaj opaža, a bojim se, da je tudi tu več kot jasnih načel o znanstvenem delu in resne metodične priprave samo navdušenja, kot smo ga tudi mi imeli slučajno svoj čas za druge reči. Tudi iz mladega navdušenja nastane včasih kaj velikega; navdušenje je prvi motiv do uspeha, zato tudi to navdušenje pozdravljamo, če je prav glede nekaterih reči prišlo post festum. Politika ni bila nikdar glavno zani- manje našega dijaštva; lahko rečemo, da se nam zdi v tem oziru ravno naše dijaštvo celo prerezervirano. Zato nikakor ni na mestu očitek, da smo se do sedaj poleg svojih stanovskih dolžnosti pečali samo s politiko. Lahko bi se bili še veliko več pečali s politiko tisti, ki so se kedaj za dijaških let, ker tako bi dobili več politikov iz naših vrst kot smo jih do sedaj. Naši ljudje pa so ravno nasprotno. Glavni njihov znak je odkritosrčnost in poštenost za vsako ceno, starejše člane naše organizacije, ki so se ji kedaj res tudi dejansko posvetili, odlikuje ravno idealnost v toliki meri, da so naravnost občudovanja vredni. Ljudi, ki so politizirali za dijaških let, boste med nami pač malo našli. Če pa kdo zasleduje razvoj naše politične, gospodarske in kulturne organizacije v domovini in skuša tudi sam po močeh sodelovati, v kolikor je za to zmožen, ta še ni politikun, ampak resen človek, ki noče izgubiti smisla za domače reči, ki hoče obdržati stik z razmerami in ljudmi, iz katerih je izšel, — to pa je po moji misli v bodoče tudi dolžnost vsakega našega dijaka, naj bo že znanstvenik ali literat ali politik. Z eno besedo: Politika v naši organizaciji je bila vedno v ozadju, pogosto celo preveč prezirana in bi lahko brez škode semintja prišla na razgovor. Vsaj v enem oziru bi naša organizacija lahko več storila v ti smeri: da bi vzgajala člane za jasno in trezno sodbo o pojavih javnega življenja, kjer dnevno časopisje toliko zmešnjave napravi. Vzgajati bi morala člane v ljudi, ki bodo vedeli, kaj je bistveno, kaj samo postranska reč in ne bodo radi nebistvenih reči vsega zavrgli. Tu bi lahko v smislu Puntarjevega članka v zadnji »Zori« aktivni politiki veliko dosegli. Naša društva so namreč samo šotori, dijaštvo samo potujoča karavana, ki potuje iz oaze mladosti v pustinjo življenja; kar se je pri eni generaciji storilo, je treba pri drugi ponoviti, ker kontinuiteta v tem oziru je kaj majhna, in kdor hoče res kaj doseči, se ne sme naveličati vedno iznova poučevati in voditi. (Konec prih.) U.: Mrtva točka. Morda pride dokument, ki ga objavljamo na tem mestu, kakor dobrodošel memento naši slovenski javnosti v dneh, ko nas nemško časopisje, tudi krščansko - socialno, napada radi simpatij do krščanskih bratov na jugu. Njim, ki jim je več do ohranitve turških krivic, njim, ki ne morejo umeti naših večnih tožba o krivicah, ki nam jih zadaja nemški narodni šovinizem, dalje njim, ki se potegujejo za največjo svobodo (tudi ver- sko) divjih Albancev in v dnu srca zaničujejo in sovražijo vsak naš poizkus do narodne osamosvojitve in ohranitve na celi črti in končno vsem, ki jim je krščanstvo bridkoresna stvar: vsem je posvečen sledeči kulturni dokument, ki naj izpriča, kako n i preskrbljeno za slovensko rajo sredi naše države. Spomenica graških Slovencev visokočastitemu zboru avstrijskih škofov meseca novembra 1911 na Dunaju. Visokočastiti zbor! Katoliški Slovenci v nemškem Gradcu se obračamo tem potom do najvišje cerkvene avtoritete v avstrijski državni polovici v za nas prepomembni zadevi glede slovenske službe božje v Gradcu. Vodijo nas dobro utemeljeni razlogi, da se to pot obračamo do visokočastitega zbora zbranih škofov. Dejstvo namreč, da se nam doslej niso posrečili v omenjeni zadevi storjeni koraki, in pa trdno upanje, da mora dobra stvar končno vendarle zmagati na pristojnem mestu, odločujočem v versko-nravnih potrebah: to sta glavna momenta, vodeča nas do odločujoče najvišje cerkvene oblasti cele tostranske državne polovice. V zavesti smo si, da se nam graškim Slovencem kot sploh vsem Slovencem v sekovski škofiji godi v versko-vzgojnem pogledu velika krivica, posebno ko čutimo in tudi vemo, da bi ravno v cerkvi morali imeti katoličani pravico in najboljšo podpornico v nravnem življenju. Žal pa, da sekovski ordina-rijat ne pojmuje naših potreb in tudi vsi znaki kažejo, da se namenoma noče brigati za naše verske potrebe iz — nacijo-nalnih ozirov. Da to ni neznana stvar, naj priča spominska knjiga slov. katol. akadem. tehnič. društva »Zarja«, imenovana »Jubilej« (17. let. »Zore« št. 9. in 10.), kjer piše o vprašanju slovenske službe božje v Gradcu dr. Martin Malnerič doslovno to-le (str. 22.): »Zarja« se je precej trudila, da bi pridobila graškim Slovencem slovensko službo božjo, kakor jo je »Danica« dosegla na Dunaju. Toda čeprav je gotovo neoporečno v Gradcu mnogo več Slovencev kot na Dunaju (pr. poznejše statistične podatke!), je bil dozdaj ves trud zaman, največ ravne psled velike napetosti med Nemci in Slovenci v Gradcu, ki se je ukoreninila tudi v krogih nemške duhovščine. Najbolj usodepolno je to za veliko množico slovenskih delavcev in obrtnikov v Gradcu, ki se vsled tega, ker ne slišijo božje besede v svojem jeziku, dosti lažje izgube v brezverstvu socijalne demokracije, saj je več glavnih voditeljev nemške graške socijalne demokracije slovenskega pokoljenja. Vprašanje slovenske službe božje je postalo v »Zarji« posebno aktualno v zimskem tečaju 1904/05 po prizadevanju tedanjega predsednika Lovro Pogačnika. Po posredovanju presvetlega knezoškofa ljubljanskega je dovolilo sekovsko knezoškofijstvo slovensko službo božjo pod pogojem, da dobe Slovenci sami (!) cerkev v ta namen. Toda nobena župnija v Gradcu ni hotela dati Slovencem cerkve v to svrho na razpolago, čeprav je v Gradcu več Slovencev kot v Ljubljani Nemcev. L. 1908. je poslala »Zarja« obenem s slovensko krščan. izobraž. društvom »Domovina« (zdaj je" liberalno-socijali-stična po premembi pravil 1. 1909.!) na IV. avstr. kat. shod na Dunaju peticijo za posredovanje za slovensko službo božjo v Gradcu in je naprosila dr. Jan. Ev. Kreka, da prevzame to nalogo. Dr. Krek je prišel v ta namen nalašč v Gradec po informacije, toda njegov trud je bil zaman in ostane tudi v bodoče vsak napor najbrž brezuspešen, dokler ne dobe Slovenci v Gradcu svoje cerkve, oziroma kapele; da to doseže, si je postavila »Zarja« v svoj program. Tako ta vir. Iz njega veje bridka zavest, da je kriva vseh neprilik graška duhovščina s knezoškofijskim ordinarijatom vred, da Slovenci ne dobimo službe božje v svojem materinskem jeziku. Med graškimi Slovenci se je ukoreninilo prepričanje, da je žal ponajveč krivda na strani presvetlega knezoškofa samega, ki da je sicer formalno dovolil 1. 1904./05. slovensko službo božjo, a sam povzročil, da se niso mogli izpolniti od presvetlega stavljeni pogoji, t. j. da graški župniki na migljaj presvetlega škofa dr. Schusterja samega niso dali svojih cerkva Slovencem na razpolago v svrho slovenske službe božje. V nezaupanju do sekovske cerkvene oblasti tiči tretji važen moment, da se obračamo potom spomenice do zbora avstrijskih škofov, nadejaje se tu gotove in hitre pomoči. Dosedanje skušnje in pa razmere, v katerih živimo, so nam dovoljna opora za utemeljenost našega nezaupanja do višje cerkvene oblasti v sekovski škofiji. Gotovo je to veselo dejstvo, da je najvišja cerkvena avtoriteta sekovske škofije sama, presvetli g. škof dr. Schuster, priznala v principu potrebo in upravičenost slovenske službe božje, a nikakor ni bilo prav in tudi v bodoče ne bi bilo, če bi zopet skušala Slovencem samim prepustiti rešitev svoje slovenske službe božje. V pasivnosti cerkvene avtoritete tiči največja zapreka, da Slovenci ne dobimo svoje nujno potrebne službe božje. Pozitivne skrbi, pozitivne in soaktivne cerkvene oblasti s,i želimo v zavesti, da je le aktivna skrb cerkvenih organov potrebna tam, kjer se pričenja dobrobit duš vernikov. Ali ni najsvetejša in prav prva dolžnost vsake cerkvene avtoritete, da manjša dušno zlo in tudi ukrepa takoj vedno in povsod, da duše vernikov ne trpe versko-nravnega zla, zlasti po mestih? Ali ni sveta dolžnost cerkvenih organov, da poskrbe iz lastne inicijative dovolj potrebnih pripomočkov za odstranitev ali omejitev versko-nravnega zla med zapuščenim delavskim proletarijatom katerekoli narodnosti? In ne tiči li obratno zato velika moralna odgovornost na cerkvenih organih, tem večja gotovo, čim večje je moralno zlo, nastalo po njihovi pasivnosti? More-li sekovska cerkvena oblast mirno odgovoriti na vprašanje, da-li je vedno in z vso vnemo vršila svojo sveto dolžnost med graškimi Slovenci? Zgodovina do današnjih dni priča v negativnem smislu! Priča še več, da je dosledno prezirala in še prezira odredbo sv. očeta papeža Leona XIII., da je treba vršiti cerkveno poslanstvo med delavskim proletarijatom v njemu popolnoma umlji-vem, t. j. materinskem jeziku. Kar pa je sv. oče Leon XIII. želel za svoje rojake — laške delavce, to velja za vse druge! Ono velja tudi za slovenske daleč tam v samem nemškem cesarstvu, kjer se nahajajo velike kolonije slovenskega delavskega prole-tarijata v industrijskih krajih. In tega, kar ima slovenski delavec v nemški državi, tega vsega nima slovenski delavec po industrijskih krajih — sekovske škofije, škofije, ki ima v sebi do 50.000 Slovencev;1 in tega, kar ima Slovenec celo na Dunaju, vsega tega nima graški slovenski delavec vkljub svoji številni moči! Da, nima niti tega, kar ima v istem Gradcu — italijanski delavec v neznatni svoji številni moči, namreč vsaj enkrat službo božjo v svojem materinskem jeziku — v javni cerkvi.2 1 Dr. Pfaundler piše (Stat. M. S. 1907/579): »Berücksichtigt man diese Minderheiten entsprechend, so ergibt sich, daß von den Bewohnern der überwiegend deutschen Gebiete 41.951 (v letu 1910!) ihrem Geburtsort nach der slowenischen Umgangsprache und nur 7500 Bewohner der überwiegend slowenischen Gebiete (obmejni kraji) der deutschen Umgangssprache angehören. Die Anziehungskraft der deutschen Gebiete auf die Slowenen ist also ungefähr fünfmal so groß, wie die der slowenischen Gebiete auf die Deutschen.« 2 Za laške delavce je imel poprej v laščini pridige č. g. vseuč. doc. dr. Ude, potem do danes poseben laški duhovnik iz Furlanije. To je bridko, tem bridkejše, ko govori strokovnjaška statistika o tisočih Slovencev v Gradcu! O tisočih — gotovo po-največ delavskega tvorniškega stanu. O tem piše dr. Rihard Pfaundler v velezanimivi razpravi »Grundlagen der nationalen Bevölkerungsentwicklung Steier-marks«. Stat. Monats-Schrift, Bd. 33, 1907, str. 579.) z ozirom na ljudsko štetje 1. 1900.: »Gehen wir aufs einzelne ein, so zeigt sich, daß der dem slowenischen Gebiet Steiermarks geborene Einschlag in Nordsteiermark und in Oststeiermark ein vollständig verschiedener ist (4-0 °%0, beziehungsweise 3"7 00/00). Bedeutend höher ist er schon in den beiden Industriegebieten (23'8 oü/00 im obersteirischen, 40"60 00/00 im Köflacher Industriegebiete (t. j. v številkah absolutno 7—8000 v Koflaškem in gornje-štajerskem nad 11.000) und in dem südlichen Mittelsteiermark 56'400/00, ' wo die nachbarlichen Wanderungen auf eine Erhöhung des Prozentsatzes hinwirken. In der Landeshauptstadt. steigt er genau auf ein Zehntel.« Str. 581.: »In der Hauptstadt Graz sind nur mehr etwas mehr als vier Fünftel im deutschen Sprachgebiet geboren.« (Torej je peta petina slovanska in večinoma slovenska, ker druge narodnosti nimajo tolike številne moči.) — »Die im slowenischen Sprachgebiet Geborenen und in das deutsche Eingewanderten sind größtenteils Südslawen; die südslawische Einwanderung wieder stammt fast ganz aus Steiermark selbst, und aus Kärnten und Krain. Jene aus Krain übersteigt jedoch die aus Kärnten fast überall bedeutend.« Po Pfaundlerjevi tabeli (str. 578/9) kaže postavka enajsta: 9826 priseljencev iz slovenskega Štajerja; postavka trinajsta-sedemnajsta iz koroškega slovenskega dela 1877, postavka petnajsta kranjskega 3313, postavka iz ostalega jugoslovanskega ozemlja (v avstr. drž. polovici!) 1568 (velika večina Slovenci!). Skupaj torej lepo število 16.584 slovenskih priseljencev v mestu Gradec 1. 1900.1 Primerjajmo to število z absolutnim številom graškega prebivalstva leta 1900 (138.040): dobimo: vsega graškega prebivalstva — slovenskega! To pomeni po nazorih istega Pfaundlerja (cfr. Stat. Mon.-Schr. Bd. 32, 1906, »die nationalen Verhältnisse in Steiermark«, str. 415, daß Untersteiermark zu einem Zehntel deutsch ist, also nicht als 1 Slovenskega življa (Slovencev, Hrvatov in Čehov s Poljaki) je bilo 1. 1900. po postavki dvajseti 20.697 duš. 138.040 16.584 138.