Katoll&k cerkven list.
Danica iahaja vsak petek na celi poli, in veljA. po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., z a pol leta 2 gld. 40kr.,	rllt?:. T ^d. 30 kr.
V tiskarnici ;?rejemana na leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četert leta 1 gold.; ako saden? na ta dan prašnih , :*?de Danic*
dan poprei.______
Tečaj XXVI.	V Ljubljani G. rožnika 1873.	List g3.
MLaJ ie tolerančen9 lerpnost, in če ie dopusti i irn,
(Konec.)
Ko je Cerkev zopet oživila zapadno rimsko cesarstvo, stopila je z deržavo še v tesnejšo zvezo in od Karola velikega počenši podal se je vsak rimski cesar v Rim k kronanju, kjer je poterdil sklepe svojih prednikov in prisegel, da hoče Cerkev braniti zoper njene sovražnike. Tako z deržavo zedinjeno keršanstvo bilo je deržavam pogoj tudi za politiške pravice, in tako rekoč za očitno življenje.
Ako je res, da se ne more vse hvaliti, kar se je godilo v tako imenovanem srednjem veku, je še bolj res, da je protestanško strančarstvo zgodovino tega časa tako zdelalo in popačilo, da mora tudi dobroserč-nega Čitatelja zbegati, kteri tega ne vč. Novejši preiskovalci, katoliški in pravični protestanški, so razkrili njih sleparstvo in laži ter so dogodbe postavili v pravo luč. Ni moj namen, zagovarjati napak, kar se jih je godilo v srednjem veku, tem manj, ko so jih izpeljevale keršanske deržave, a ne Cerkev; ali če pomislim, kako se dandanes pisari, ko pomislim, da je zgodovina večidel pisana od protestantov, žalibog, da se mora reči, da je katoličanstvo preveč zanemarjalo zgodovino, če pomislim , kako že itak pozitivni sovražniki Cerkve se poprijemajo vsih sredstev Cerkev ogerditi, in to je že njin princip, če pomislim, kacih virov se poprijemajo zakleti historiki, ko iz podlistikov in romanov kujejo historične data (dogodke), ko hipoteze (zgolj misli) postavljajoča djanja: kdo mi more priseči, da ne bodo zgodovinarji zajemali še iz knjižure „Barbara Ubrik", da si je sod-nijsko dokazano, daje vse samo in golo sleparstvo, „švin-del". Ce vse to človek pomisli, mora že res ne oziraj9 se na druge dokaze dvomiti, ali je bil res srednji vek tako strašen, grozoviten, kakor ga ti ljudje načertujejo. Kdor hoče soditi o srednjem veku, mora pred očmi imeti vse razmere onega časa, in vsak mi bode priterdil, da v političnem življenji pozitivne in historične razmčre veliko določujejo. Vladalo je v tej in oni reči lastno prepričanje, in ako se katoliškim vladam marsikaj poočita v oziru na drugoverce, so pa drugoverci še huje delali s keršanstvom. Naj omenim v prejšnih časih le Arijanov. In ko se je protestanštvo proglasilo za deržavno vero, bili so politični vzori onega veka tako vkoreninjeni, da so bili spoznovalci stare vere proglašeni za deržavne zločine, da niso bili več pripravni opravljati deržavnih služb (znan je Tomaž Mor j, da so morali zapušati deželo; naj omenim tu le iz novejših časov Elizabete Angleške, Kromvella. Kako se je delalo in se še dela z
Irci ? Katoličani ob severnem morji se niso nič bolje počutili, in se menda še sedaj ne v „svobodni" Prusiji, ko je stoletje „luči", kakor nam kaže shod v Fufdi zbranih škofov, kakor reformatorji na Spanjskem, kakor napovedujejo in delajo internacijonalci, ki se vender štulijo, da hočejo trinoštvo odpraviti, bratovstvo vstanoviti.
Ko so se tedaj prikazali navali reformacije, t. j. 16. in 17. veka, pretresli so vso Evropo in Cerkvi je žugal dvojni sovražnik, kteri je bil tem hujši, ker se je bil zvezal in zaklel zoper rimstvo, namreč : na večeru in skoraj po vsi srednji Evropi razširjajoči se pr otestant i zem in kalvinizem ; na jutru pa polu-mesec, kteri je teptal civilizacijo, ktera je poganjala pri evropejsko-slovanskih narodih. Curkoma je tekla kri na vzhodu in zahodu in še le po mnogih kervavih bit-vah se je sklenil 1. 164S ,,vestfalski mir". Rimsko cesarstvo oslabi, tesna zveza med keršanstvom, ali bolje rečeno, med katoličanstvom in rimskim cesarstvom razpade, določi se razmerje med katoličani in protestanti; avgsburški in pasovski sklep se priznata, 1. 1624 postavi se za normalno, katoličanje in protestantje imajo na Nemškem enake pravice.
Ali spolnoval se je ta sklep blezo tako, kakor pri nas §. 19, stalo je na volji vsacega vladarja in deržalo se je stališče: „cujus regio, ejus et religio. Cigar zemlja, tega vera". Kjer so bili sami katoličanje ali sami protestantje , bil bi mir; a kjer so bili zmešani, bili so vedni prepiri.
Na Avstrijskem, kjer so se cesarji večidel krepko ustavljali, posebno Ferdinand III in Leopold I, ni bilo nikdar vgodnih tal za protestanstvo; vladanja se niso mogli nikdar polastiti, dasiravno so vse žile napenjali, jih je vendar primeroma še sedaj malo v našem cesarstvu.
Ferdinand I, ki se je poganjal z nemškimi protestanti v Avgsburgu in Pasovi, je domače pritiskal. Pervi menda je dal Maks II razglas v prid protestantom ; bil je tako naklonjen protestantizmu, da so se bali katoličani, da bode odpadel k protestantizmu. Deržavno vendar niso bili spoznani na Avstrijskem in sc niso mogli polastiti deržavnega kermila.
Še le Jožef II, oče centralizma, omejivši avtonomijo (samovpravnost) posameznih dežel, je dal 1. 1781 tudi glasoviti terpni patent, v kterem luteranom avgs-burške konfesije in nezedinjenim gerkom daje popolno versko prostost. Tudi judom je bil podelil deržavljanske pravice, toda še skrajšane; shode sicer so smeli imeti v svojih tempeljnih, pa zvonov še ne, bilo je vse bolj na tihem.
Ta duh razširil se je tudi hitro po sosednjih deželah ; na Pruskem izdal je taki razglas Friderik II; na Ruskem Katarina, na Angleškem je bil dan že 1. 1778 V novejšem času so verstva v Avstriji politično . priznane. Dovolijo se jim vse službe, po vseučiliščih in ljudskih šolah se postavljajo drugoverci; pomnožili obilno in jako so se v kratkem judje, in kjer so, hitro mezgo narodovih korist na se obernejo, n. pr. v podonavskih krajinah, na Poljskem. S svojim kapitalom dobili so v pest „borze" in časništvo, in v časnikih, zlu sedanjega veka, objedajo , gerdijo katoliško Cerkev in njene naprave, v svojem, temu narodu že prirojenem sovraštvu do vsega pozitivnega težko gledajo še katoliške naprave, združeni z liberalci, protestanti in brezverci hočejo vladati, in ko se jim katoličanstvo ustavlja z dovoljenimi sredstvi opirajoče se na svoje pravo, vpijejo, da je katoličanstvo nesterpljivo. Koliko pa v Avstriji koristi taka neomejena, razprežena prostost brez vsacega ozira, to so pokazale posebno naj poslednji čas tolike silovite bankarske sleparstva in več druzih nesreč. Mi tudi skor nič ne dvomimo, da bi v vojskah ne bili tako globoko propadli, ako bi se bilo pri vojvodih in vojni potrebni oziri imelo na katoliško disciplino v vsih ozirih. —
Ravno taki ljudje Cerkev ločijo odderžave, zakon od zakramentov in vpeljujejo civilni zakon.
Toda kam pride to V Evropske deržave je vstano-vilo keršanstvo, le v keršanstvu tedaj, zedinjene s Cerkvijo se morejo ohraniti. (Poskušali, to se ve, so že nasprotno, pa ne gre ; kaj je napravila francoska revo-volucija, kaj zadnja komuna?)
In vzor deržave ne more biti to, da se loči od Cerkve, ali v smislu indifferentizma vse verstva enako dobre, enako slabe imeti, ker to je ravno to, kakor če bi drevesu rekel, ono mora razdjati korenine, iz kterih serka sok in življenje, pa se bode vendar le ohranilo. Vera in nravnost ste v tesni zvezi v vsaki deržavi. Kaj n. pr. je prisega brez verske vesti ? Ali škoda le, da dandanes malo pravih značajev nahajamo, ko mnogi, ki imajo ali so imeli deržavne opravila v rokah, imajo vse kaj druzega kakor verske načela, ko pri raznih volitvah dostikrat naj bolj podpirajo demoralizacijo, ki so dolžni biti zgled naj dostojniše nravnosti...... K. M.
O potrebi nadatfevainega izobraževanja pri duhovnih.
(Semeniški govor.)
(Konec.)
III. Tolikanj bolj nam .nora pri sercu biti lastno izobraževanje, kolikor manj so se upali zanemarjati ga tisti s posebnimi zmožnostmi obdarovani možje, ktere Še danes občuduje ves kerščanski svet. Vsi sveti duhovni so ljubili učenje. Od sv. Ciprijana, škofa Karta-ginskega , se bere, da ni bilo dneva, da ne bi bil bral učenega Tertulijana. *) — Sv. Hieronim spričuje sam od sebe, da je še v visoki starosti, hrepeneč po vednostih, šel v Aleksandrijo, Jeruzalem in bližnji Bet-lehem, v kterem poslednjem kraju je celo v ponoč-nih urah hodil poslušat necega Baranija. — Sv. nLrizo-stom, kteri je že kot lektor s tako učenostjo razlagal sv. pismo, da so ga vsi občudovali, se je pozneje vender še podal v samoto, kjer je dve leti noč in dan bral in premišljeval sv. pismo.2) — Sv. Avguštin, za škofa
*) S. Hieron: de vir. illustr. c. 53.
*) Palladius. Dial. de vita d. Crys.
izvoljen, je v nekem pismu Valerij u tožil, kako malo še zna in koliko se bode moral še učiti.1) — Akoravno je sv. Frančišek Salezijan pri neki priložnosti v Rimu razodeval tako učenost, da so mu čestitali papež in drugi cerkveni učenjaki in akoravno se je njegovi bistroumnosti marsikterikrat morala umakniti vsa zofistična prekanjenost krivovercev, vender do konca svojega življenja ni opustil lastnega učenja. — Sv. Karol Bo-romej, vredni naslednik sv. Ambroža na Milanskem škofovem prestolu, je vsak dan klečč bral sv. pismo. — Ako so tedaj ti in drugi sv. duhovni, kterih vseh našteti mi ni mogoče, s tako vestnostjo pomnoževali svoje znanosti , ali bodemo mi, ponosni na pičlo vednost, ki jo bodemo nesli iz te hiše, z dobro vestjo smeli opuščati samouk? Ali nas ne bode morala rudečica ob-liti, če bodemo mi, pravi pritlikovci v primeri s takimi duhovnimi velikani, brez lastnega učenja hotli zadostovati tirjatvam prihodnjega stanu?
IV.	Kaj pa cerkev pravi v taki zadevi? Ali ona tudi želi, da bi njeni duhovniki ne zanemarjali nadaljevalnega, stanu primernega, lastnega izobraževanja? Da, ona tega ne samo želi, ampak celo zahteva! Ona, v ktere naročju so se naj lepše razcvetale vednosti in umetnije, hoče, da bi tudi njeni služabniki skerbeli za potrebno vednost, ker je prepričana, da nevedna duhovščina ne more s pridom delati za razširjevanje Božjega kraljestva. „Ignorantia, mater cunctorum erro-rum, pravi 4. Toletanski zbor, maxime in sacerdotibus Dei vitanda est, qui docendi officium in populiš susce-perunt". 2) Pa cerkev od duhovnov ne zahteva le sploh vednosti, temuč v cerkvenem zakoniku se imenujejo nektere vednosti, ktere je ona tirjala s posebno natančnostjo, med drugimi znanje cerkvenih postav: „Nulli sacerdotum liceat canones ignorare".3) Za časa sv. Av-
fuština je moral vsak duhoven imeti določene knjige, tere najdemo naštete v cerkvenem zakoniku (c. 5. D. 38.). Posebnega pomislika vredno je pri tem to, da vsak, kteri le ene izmed teh knjig ni imel, ni bil vreden spoznan imena duhoven: „ex quibus omnibus si unum de-fuerit, sacerdotis nomen vix in eo constabit".4) V poznejših časih so pa pokrajni zbori (conc. p rov.), sosebno v nemških krajih, določevali knjige, ktere si je moral no tem omisliti vsak duhoven.5) ŠkoQe pa so pri obiskovanju svojih škofij strogo na to gledali, ali imajo in rabijo duhovni tudi dotične knjige.6) Pri nas pa imamo vstanovitev ranjcega mil. škofa, vsled ktere se vsakokratnim četertoletnikom za določen znesek kupujejo knjige bogoslovskega zapopadka. Kaj so pač velikodušni vstanovitelj hotli doseči s to vstanovitviio ? Brez dvoma so imeli tudi blagi namen duhovne nekako mo-ralično prisiliti, da bi tudi med svojim pastirovanjem ne zanemarjali stanu primernega izobraževanja. Že ta misel tedaj nas mora nagibovati in vnemati za pridnost in marljivost v bogoslovski vednosti.
V.	Če je bila pa skerb za svoje izobraževanje duhovnu kterikrat potrebna, se ta potreba kaže še posebno dandanes. — Včk, v kterem živimo, je včk na-napredka — vsaj tako ga imenujejo. Vse hrepeni po napredku, vse se hoče izobraževati. Res je sicer, da so se vednosti v vsakem času bolj ali manj obdelovale, toda take marljivosti na tem polju, kakoršno nahajamo sedaj, menda še ni doživel svet. Kteri čas nam pač
') S. Augustinus. Ep. 148. ad Valer.
2)	Conc. Tolet. IV. c. 24 (c. 4. D. 38.)
3)	c. 4. D. 38.
*) c. 5. D. 38.
5)	Sinodalstatuten v. Regenburg v. J. 1588
6)	Dioeze8ansynode v. Metz 1698.
more pokazati toliko vednostnih časopisov, brošur in knjig, kakor ravno dandanes ? Ce pogledamo v učiteljske pripravnice, koliko predmetov se morajo učiti prihodnji odgojitelji mladine in s kako natančnostjo se tudi vse od njih tirja! Še celo otročičev v ljudskih šolah ne puste pri miru; učiti se morejo naj novejši čas tacih reči, ktere smo si prilastovali nekaaj še le na srednjih šolah. Nočem sicer zagovarjati modernega napredka, tudi ni moj namen, da bi skazoval dobro in slabo stran današnje izolike, a tajiti se ne dd nekako hrepenenje po večjem izobraževanju. Ako so pa okoliščine take, ako se vse giblje in dela, ali sme duhoven roke križem deržati? Ali hoče on, kterega „ustnice naj učenost ohranijo", zastajati? To pa bode gotovo, ako ne bode vedno skerbel za svoje izobraževanje.
Se iz druzega vzroka je duhoven dandanes tako rekoč primoran pridno se pečati z vednostmi, sosebno bogoslovskimi. Kdor mirno opazuje dandanašnje razmere, se kmalo prepriča, da je boj, ki se je vnel zoper cerkev in kar je ž njo v zvezi, vsaj večjidel boj z duhovnim orožjem. Nejeverstvo in krivover3tvo se vojskuje velik del z orožjem zasramovanja in psovanja, pa vender dostikrat tudi z orožjem vednosti zoper keršČanstvo in katoličanstvo. Ni je skor vednosti, ktere ne bi se posluževali naši nasprotniki, udrihati po cerkvi in njenih napravah. Se celo v bogoslovje segajo ti pre-derzneži in ga za svoje namene zlorabijo. Cerkvene zakone po svoje razlagajo, še tako gotova in dognana zgodovinska fakta, Če so jim zoperna, prederzno in nesramno tajijo ali zavijajo, nasproti pa izmišljene bajke po svetu trosijo itd. Vzroka dovolj tedaj za duhovne, bolj in bolj se vterjevati v pravi učenosti, da se ta „falsi nominis scientia"1) naših sovragov osramotuje in njena praznost in notranja puhloba vsemu svetu razodeva. Slab vojak, ki ne zn& braniti svoje očetnjave, slab duhoven, ki se zarad pomanjkanja potrebnih ved ne more potegovati za pravice svoje tolikanj preganjane matere cerkve!
Jako se tedaj motijo vsi tisti, ki menijo, da z do-veršenim četertim letom v semenišču je končano tudi vsako učenje! Sedaj opustiti lastno izobraževanje, bi se reklo, od sebe vreči orožje, ravno kadar se približuje sovražnik. Ne počivati ne, ampak delati se mora in za boj se pripravljati. Zato naj skerbi vsak, da se mu orožje ne skerha, in če se je pa vender — le sker-halo, naj ga, kakor hitro mogoče, spet nabrusi, da sovražnik ne pride in ga ne premaga.
Cas, v kterem živimo, je važen in odločiven! Od vseh strani prežijo na duhovstvo; pripraviti ga hočejo ob vse zaupanje pri ljudstvu. Finsterlinge, Feinde jegli-chen Fortschrittes, Volksverdummer! zato kričijo na vse gerlo. Pokažimo jim mi djansko, da to vse ni res,
Sokažimo jim, kak je njih napredek, kakov naš! A ne ajajmo jim še prilike gerditi in psovati nas. Ljubimo tedaj vednosti! Trenutek, v kterem bodemo zapustili to hišo, naj ne bo tudi trenutek, v kterem bi za zmeraj slovo rekli vsakemu učenju. Milost Božja, ki jo bodemo prejeli pri ordinaciji, nam ne daje tudi potrebne učenosti, mora jo ali že v nas najti, ali je pa spodbudek, si jo pridobivati. Ljubimo vednost, sej je lepa že sama na sebi, lepa še posebno gledč namena, kterega hoče doseči — namreč slavo Božjo. Kolikor bolj se bodemo pečali ž njo, toliko bolj bodemo spoznovali tudi njeno notranjo lepoto. Tako bodemo pa tudi spolnovali eno naših naj imenitniših dolžnosti, in prepričani bodimo: Deus dabit incrementum!	J. E.
') I. Tim. VI. 20.
Amerikanski Nemec o nizmarkifi•
„Novojorški cerkveni list je pod napisom „mračne reči" naznanoval, kako se sadaj godi po Nemškem. Ni treba biti „pessimist" ali mračnogled, meni nemški na-selec, in vender človek spoznd, da je v Nemčiji prav pusto. Nekdo, ki je bil svojo staro domovino obiskal, pravi, da je komaj verjeti, kako revno in žalostno je sadaj na Nemškem. Ne le katoličani, ampak tudi protestanti , kteri do vere še kaj derže, so silno nezadovoljni. Le „špehjudje" in nejeverniki poskakujejo in se radujejo kakor vrabci, kadar pridejo v lastovičje gnjezdo. Pri verčku 61a se precej vidi, kako gospodiči (junkerji) in častniki, vradniki in časnikarski pisači, kteri so liberalnega plemena, povsod zvonec nosijo. Meščan, delavec, kmet ne velja nič in ne sme ziniti. Duhovnom so roke zvezane in zanikarne osebnosti po vsih kotih in konceh za njimi vohajo. In kakor z duhovni, tako delajo v vsimi, ki so razvpiti za ,,ultramontance", ker z liberalnimi zanikarneži ne 'crehajo zoper papeža, škofe in duhovne.
Verh tega, pravi amerikanski Nemec, so veči del vsi časnikarji, ki hočejo veljati za „fortšrittlerje", taki sužnji, da vsemu priploskujejo in kakor kak božji „orakel" časte, kar koli izhaja od Bizmarka in njegovega pajdaštva. Liste pa, ki k vsemu berlinskemu po-čenjanju ne prikimujejo, ki njih besede in djanja grajajo, ki unim nel|ube reči razglasujejo, kakor papeževe nagovore , take ovajajo za napadnike na nemško veličanstvo in jih devajo pod pečat, vrednike tožijo, za denar globijo in z ječo tarejo. —
Cerkev in vera ne bodi nič; deržavnemu maliku naj se vse žertvuje, kakor nekdanjemu kanaanskemu Molohu. Bil je ta Moloh votel steber iz brona, z volov-sko glavo in z razstegnjenima rokama, kakor bi botcl nekaj sprejeti. Kadar je bil Moloh razbeljen, so mu malikovavci dali otroka na tace. Da bi pa starši ne slišali, kako mladi revček cvili in bi noben človeški občutljej ne motil satanskega početja, so na bobne bili, zato so judovski liberaluhi, kadar so se „poajdili" in tudi po neversko malikovali, ta kraj imenovali „Tofct" (Bobnarico). Bilo je to zraven doline „Josafat". Vender pravim judom se je „molohovanje" gnjusilo, kakor sc sadaj pravim kristjanom gnjusi novo ajdovstvo.
Toda kaj napoveduje pravični B3g častivcem Mo-loha? V Jeremiju se bere: „Zato gbj, dnevi pridejo, pravi Gospod, in nič več se ne poreče Tofet, ampak dolina morije, in v Tofetu bode pokopališče... In storil bom, da v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah (kjer so pod Ahaz-om in Manasetom tudi Molohu darovali) bo potihnil glas veselja in vriskanja, glas ženinov in glas nevestin; ker dežela bo v pušavo". (Jer. 7, 30 id.) Še veliko enacega govori Gospod pri Jeremiju (32, 35 id. in 49, 2 id). Pri Sofoniju preroku pa žuga, kako bode tepel kneze in kraljeve sinove in vse, ki hodijo v tujih oblekah (ki neverstvu služijo). Obiskal jih bode, kteri se prevzetno vzdigujejo nad tempelj — sedaj nad sv. Cerkev —; vsi ki so i»e v srebro zavili (mnogoteri barantači s koncesijami, {»odkupljeni prega-njavci cerkve Gospodove) bodo poginili ... Srebro in zlato jih ne bo moglo rešiti v dar jeze Gospodove (Sof. 1...)
Tako sklepa amerik. list Ne francoske milijarde, ne pruske pikelhaube in iglenke ne bodo mogle oteti modernega Rabata v dan jeze Gosj»odove, kadar se bode ogenj vlil Čez vse, kteri so darovali Molohu. (Rabat je bilo amoniiko mesto, takrat slo toliko, kakor je sedaj Berlin, kteremu je Bog žugal, da bo čez-nj dopustil vojno vpitje, in bo na kupu ležalo razdjano.)
»
Mztiafaici,
Večkrat beremo hude graje zoper ,,odpadnike" in »izdajalce" slovenskega naroda. Radi bi pa vedili, kaj marsikteri ljudje mislijo o raznih plemenih izdajalcev? Ali so gerdi in ostudni le ene same verste izdajalci, ali pa vsakteri izdajalci, in ali so veči ostudneži izda-
i*alci telesnih ali izdajalci dušnih in večnih narodovih ;oristi? Če je odpadnik od slovenskih narodovnih pravic, kar se tiče domačega jezika itd. — izdajalec, ali ni odpadnik od vere svojih očetov in novopečeni njen sovražnik tudi izdajalec? Ako se k pravicam našega naroda šteje pred drugim vera njegovih očetov , ali ni tisti, ki vero svojega naroda čerti, celo v nič deva, sramoti, zaveržc, tudi izdajalec?
Ako kdo moje pravice tako poškoduje, da moram zato dolgo terpeti, je on moj velik sovražnik. Ako me kdo tako poškoduje in mojo srečo pokoplje, da vse žive dni terpim, je taki Človek — nečlovek, izdajalec vse moje sreče, naj veči sovražnik. Kaj pa, vprašam dalje, ako mi kdo pokopuje tudi celo moj dušni pokoj in me še po smerti — za vselej nesrečnega hoče storiti, ali res stori nesrečnega mene, ali kterega mojih druzih? Kakošen je pa ta izdajalec? — In če kdo ne le enega, ampak več ljudi, če tudi ves svoj narod tako slepari, zapeljuje, mu vero v nič deva, vse njegovo prizadevanje le samo na časno obrača, ga zoper njegovo lastno mater Cerkev hujska, Cerkvi zveste sine s primki obklada, naj svetejši pravice svoje lastne Cerkve sovraži, sploh tako svoje rojake napeljuje in zapeljuje, da bi bili slepi, gluhi in nemarni za vse to, kar tiče njih večno srečo: kdo je taki človek ? je to prijatel ? je pospeševalec narodove sreče ? je to »domoljub", »narodnjak", kaj? Ali ni taki naj veči izdajalec?
»Naj veči izdajalec?" .... prašaš, se čudiš, se za glavo deržiš, se rohljaš !
»Naj veči izdajalec"' — ti še enkrat ponovim. Zakaj, če doživim, da ima naš narod tudi vse jezikovne pravice, če so vse šole po slovenskih krajih slovenske, če se po vsih pisarnicah ne sliši druzega razun slovenščine itd.; če je pa pri tem narod tudi od domačih iz-dajcev tako zapeljan, zgubljen, zbegan, da živi in umira brez Boga in vere, celo sam sebe v svoji nejeveri morebiti mori, in sploh tako živi in umira, da se ga po nezmotljivih naukih sv. vere gotovo večina vekomaj pogubi: kaj pomaga potem vsemu narodu in vsakemu narodovcu posebej vsa »narodnost", ko si mu nar boljši del ugrabil in ga za njegovo srečo po smerti osleparil?
»Vekomaj pogubi... A — kaj to prazno strašilo ?"
—	slišim nejeverno odkrohotanje namesto odgovora.
Ali tako tedaj ? ... Zdaj sva skupaj: večne resnice so zgolj strašilo! Zdaj si se izdal, da si odpadnik,
—	kakor v svojem življenji, tako tudi v svojem sercu in umu« Zakaj pa tega nisi kar naravnost in že davno očitno povedal, da bi te naš narod poznal, kakošen brez verski čuk Si ti? — Ti tedaj si sam brezverec, zato ni čudo, da brezverstvo terdiš in razširjaš, kar je po evangeliju in po zdravi pameti obsojeno in naravnost prepovedano. Ker pa vender človek nekaj le hoče imeti, za kar se prijema, si ti obvisel le še za »slovenski jezik" z nekterimi pritikljeji, in to čislaš za svojo in svojega naroda naj veči srečo ....
Tako se lovi človek, ako namen preverne, v take zadrege pride. Pialmist pravi: »Verujem, zato spoznavam (confiteor); ti pa ne veruješ, zato tudi ne spoznavaš, si »konfesijonsloz", — in Kristus je napovedal sodbo nejeveri in toraj »konfcsijonsloznosti", rekoč: »Kdor ne veruje, bo pogubljen".
Iz Švice.
(Konec.)
Veliko veliko so še preterpeli oo. kapucini po svojih misijonskih krajih in med hudimi sovražniki. Ko so pa Eogadinci luč prave vere z vsakoverstnimi pripomočki potuhnjenosti, hudobije, zvijače itd. od sebe od-vračevali, so prosili misijonarjev drugi kraji, cele doline, V letih 1630—1640 so se misijonarji vedno bolj in bolj obračali dolinam gornji Halbstein, spodnji Halbstein, Domlešg, srednje in zadnje Rene.
V	1. 1639 so bili poslednjič z novo togoto oo. izgnani iz vsih samostanov srednjega in zgornjega Ea-gadina, ter se niso več vernili. Samo v Terasp-u, prav blizo tirolske meje, in v Munster-ju sta ostala 2 samostana pod varstvom Avstrije, ktera sta še dandanes pod severno tirolsko provincijo.
Tudi v imenovanih dolinah so se misijonarji imeli boriti s težavami in pogosto tudi z nasprotovanji. Toda vterjeni že v engadinskih preganjanjih so vse prestali, in štel je misijon okoli I. 1650 že kakih 50 postaj. — Tukaj se končd naš letopis ter se spremeni v letopis posameznih samostanov.
Naj dodam zdaj le še kratko poročilo o sedanjih razmerah graubuoškega ali retiškega misijona. — Nas misijon se imenuje retiški misijon, nasproti miso-škemu (Misox); — kapucinski misijon se mu pravi tudi v našem kantonu, in ima lastnega prednika (ako se ne motim s 16 samostani), kteri so se bili potem začeli in nadaljevali, ko so se bili preganjani sobratje milanske provincije umaknili iz Engadina.
Nas misijon šteje zdaj 23 samostanov in eno poletno postajo. Samostani so prav za prav duhovnišnico in misijonarji (ad natum praefecti) župniki. Da se je število samostanov od 17. in 18. stoletja manjšalo, prihajalo je od pomanjkanja zmožnih misijonarjev. — Kakor je bilo že v začetku tega misijonskega spisa omenjeno, so bili namreč pervi misijonarji, kteri so bili vsemu preganjanju vkljub stanovitni ostali, vsi udje breške provincije. Ker je pa ta provincija vedno teže dajala dosti misijonarjev, so prišli svetni duhovni v posamezne samostane.
Zdelo se je, da je naj veči nesreča zadela nas misijon ob Času Napoleona I, ker je bil ta mogočni pre-magovavec laške provincije odpravil, in tako tudi našemu misijonu vir zamašil.
V	ti zadregi je pomagala propaganda, ter je prevzela misijon. Kjer so popred delali očetje iz ene samo provincije, so zdaj iz različnih provincij, kakor jih propaganda ravno ima, ker se namreč pripravljajo ▼ Rimu v občnem vstavu pri sv. Fidelu. Bati se je pa ▼ novo, da propaganda zavoljo preganjanja samostanov po Laškem v poslednjem času kmalo ne bo mogla pre-skerbovati tih samostanov z misijonarji našega reda. Toda prepustimo to Božji previdnosti !*)
Naš misijon šteje za omenjenih 24 postaj 28 maš-nikov. — Misijonar živi po očetovsko, spoštovan med svojimi, večkrat revnimi verniki; pogosto mu marsikaj manjka, kar življenje lajša, za to mu je pa toliko večo plačilo ljubezen in vdanost njegovih ovčic, in ker si je svest, da ga čaka plačilo v večnosti.
*) Vsak misijonar v tem misijonu spada vedno k provin-ciji, iz ktere je prišel ; ako bi zavoljo starosti ali bolezni ne mogel delati, ima pravico tje poverniti se in provincija ostane zavezana zanj skerbeti. — Akoravno imamo mi vse pravice drugih misijonaijev, se jih navadno ne poprijemamo, hodimo vedno v redovni obleki itd.
Sedanje postaje po si mi nimajo težavnega dubov-skega pastirstva, razun kakih dveh; po leti pa ko gre Švicar s svojo čedo na planino, je včasi treba iti pre-viditi po 4—5 ur daleč; vendar ne velikokrat, ker na planino gredč le mlajši in terdnejši ljudje. — Po zimi je vaaka postaja zedinjena tako rekoč v eno samo družino, zakaj zjutraj k maši in zvečer nekoliko pred angelovim češenjem k rožnemu vencu pridejo skoraj vsi skupno v cerkev. Popred so bili misijonarji tudi učeniki v šoli; pozneje je pa kantonska vlada oskerbela svetne učenike, kteri pa nič nc sanjajo o tem, da bi se Cerkve znebili. Akoravno je tukaj samo po zimi šola, se otroci vendar precej uče, zakaj Roman ima bistro glavo, zlasti za jezike. Zraven maternega jezika se v šoli uče tudi nemškega.
Naj bolje pri naših kat. Romanih je pa njih vdanost do sv. Cerkve in do papeža, njih hvaležnost do Boga za veliko dobroto kat. misijona, ktera se večkrat razodeva z besedami: „llvala sv. Karolu Boromeju in našim očetom, ki so nas obvarovali večne pogube." „Sche fussen buc ils aultreverends Paders Capuziners, nus essen tuts sventi reivels en tiemps et entanla per-petnadat." To je: Ako bi ne bilo prečastitih oo. ka-pucinov, bi bili mi vsi časno in večno nesrečni." —
Ker sem se po veliki noči podal na svojo iz Rima mi odločeno postajo k sv. Mavriciju, „St. Moritz", bode prilika pozneje poročati od tam, kar bo znamenitega.
St. Mavrici j je namreč v poslednjem času vstanov-ljena misijonska postaja našega reda.
Z Bogom!
P.Maks.
Ogled po Slorenshem in dopisi•
Iz Ijubljane. Volilni shod v Celji 25. majnika ie odvernil avstrijanski „pravni program", se izrekel za „Narodov" program, se postavil na stališče novih šolskih postav, za posiljeno obiskovanje šol itd. Govorilo se je med drugim, da z novo šolsko postavo je vstvarjena terdna podlaga za ljudsko omiko, da v pravnem programu so nektere točke, ki naravnost nasprotujejo ^narodnemu programu", nektere pa sploh človeškemu napredku in svobodnim načelom, in da med temi je točka o šolah. Der-žavopravni program, češ da, „hoče odpraviti, kar je dobrega v sedaj veljavnih šolskih postavah. (Kaj neki je tisto dobro?") Šola bi morala zopet priti pod izključljivo oblast duhovnikov. (Kdaj pa je bila pod njih izključljivo oblastjo??) ... Treba je, da se vsak človek uči; ako neče, pa mora posilno tudi proti volji starišev v šolo (po „špartansko", je-li?). Deržavopravni program zagovarja načela, katerih noben narod ne more sprejeti, ki si želi omike in svobode." Take strele so letele iz nekterih liberalnih ust.
Prav je, da so naravnost povedali svoje misli, če tudi nobeden nič dokazal ni, da jasno vemo, kaj če ta „narodni program".
Kaj pa je tisti deržavnopravni program, ki je ne-kterim „liberalnim gospodom" tako odveč? Avstriianski deržavljani iz vsih dežel našega cesarstva se nočejo zedinjeno poganjati za pravico na vse strani, bodi si v verskih, deržavnih, ali druzih rečeh, bodi si v kteri koli deželi. Posebno je tudi njih namen tistim nasprot-vati, kteri hočejo pravice zatirati, s tim tudi cesarstvo samo lahko v nevarnost spraviti. To ni nič novega in nič posebnega, še manj „škodljivega".
Kaj pa zahteva deržavnopravna stranka v oziru na šol j, da tako strašno nasprotuje „omiki", „svo-
bodi", „sploh" človeškemu napredku", in da boče „od-praviti, kar je dobrega v sedanjih šolskih postavah".
Avstrijanska pravna stranka se poganja za to, da šolske zadeve v vsaki deželi vstanovi in vravnava deželni zbor, poterjevanje teh vredb pa gre vladarja. Šolstvo tedaj ne spada med občne deržavne zadeve, to je, ne gre v deržavni zbor, ampak v deželne zbore. Razmere v našem cesarstva so tako različne,* da ne gre vse po enem kopitu.
Pravica do šole gre staršem (družini), Cerkvi in deržavi. Staršem gre ta pravica po natornem pravu, ki jo imajo do svojih otrok in njih odreje. Ta pravica je nedotikljiva, noben človek ni opravičen je staršem jemati. Ko starši otroke izroče učeniku, ko jih v šolo dajejo, je šola njih namestnica, nima pa zato pravice do otrok.
Cerkev ima pravico do šole kakor velika od Boga vstanovljena naprava za odgojo človeškega naroda. Ta Cerkvina pravica je izvirna in lastna, ki se mora zlasti in posebno obračati na spodraščajočo mladino. Kolikor bolj pa je in mora biti Cerkev v nepretergljivi zvezi ■ starši in vsem človeštvom kakor odgojiteljica, toliko veči vpliv in pravico mora imeti tudi do mladine in njene odgoje. Kdor bi to tajil, on taji keršanstvo, in s takim v keršanskih deželah ni nič več govoriti, če tudi molčimo še o tem, da Cerkev je začetnica šol, iz česar ravno je še bolj očitna njena pravica do njih, in da skor čisto vse vstanove v prid šol so se zgodile s tem namenom, da naj se mladina cerkveno in versko od-gojuje.
Deržava ima pravico do šole iz tega ozira, da bodo iz mladine tudi deržavi koristni udje.
Deržava bi segala v cerkvene pravice, ako bi si prilastovala naj viši nedzorstvo nad vsem in celim učil-ništvom; Cerkev bi segala v deržavino pravico, ako bi najviše nadzorstvo čez svetne tvarine izločljivo sebi prilastovala. Cerkev se ni še nikoli izkijučljive pravice do šole sebi prilastovala; nasprotno se je godilo od strani deržav skor povsod v novem času.
Po pravnem programu si deržava izločljivo pravico pri-lastuje do šol in se pravice staršev dotakne, ako šolo naredi brezversko, ako vse šolstvo vravnsi in vodi sama brez ozira na pravice staršev in starše verh tega še sili, da morajo otroke v njene in le samo v njene šole dajati; — ako šolski davek pobira in pri posilni šoli (Schulzwang *) učnino obrača za brezverske šole. Šolska sila in pa učnina se daste opravičiti le ako so verske (konfesionelne) šole. — Deržava se dotakne pravice so-opravičene Cerkve in si prilastuje izločljivo pravico, ako šolo odtegne nadzorstvu in vodstvu cerkvenih organov; ako le sama določuje, koliko časa naj se obrača za verski nauk; ako sama zapoveduje, prepoveduje in meri verske vaje, ki so ravno tako potre one, kakor versko podučevanje ; ako šole, ki bivajo kak t verske, spreminja v brezverske; če tako vravn&, da so otroci primorani v brezverske šole hoditi, ker napravo ali pa ohranjenje verskih šol z mnogoterimi vravnavami preveč obtežf, zapoveduje, da otroci morajo hoditi v
*) D. Vošnjaku je lahko govoriti za „Schulzwang", splošno posilno obiskovanje šol; treba pa bi bilo, da mnogim otrokom perutnice „vstvari", kajti mnogi so po 1, 2, tudi 3 ure deleč. Pa še druzih čudežev bi se potrebovalo tam, kjer je pri hiši po 6 —14 živinčet pasti, 2—3 otroke varovati, en otrok za šolo, kteri morebiti 2e puško nosi, davkov silo plačevati, letine slabe, za delo pa komaj kdo še zraven očeta in matere. Kdor pozna življenje po kmetih, je prepričan, da za „Schulzwang" je ložej dohtarjem govoriti, kakor pa ubogemu kmetu in delavcu take postave spolnovati.
brezverske šole, šolski davek tako povzdigne, dani več moč napravljati verskih šol; ako vstanove in premoženje verskih šol za brezverske obrača.
Pravna stran tudi naravnost izrekuje, da v teh in tacih ozirih v sedanjem šolštvu ni vse ca pravem stališu, in toraj terdi, da pravica zahteva mnogotere prenareje in premene v šolskih postavah, se vč, da po postavni poti, kakor vselej.
Opomniti zamoremo tudi to, kar so zagotovljali gospodje, ki so pri celjskem shodu bili pričujoči, da namreč ni bilo tam poldrug sto zbranih, kakor se je pisarilo, ampak veliko manj, morebiti kaka polovica tega, in pa da se je tudi tako imenovanemu narodnemu programu nasproti govorilo ter je bilo dosti pričujočih druzih misel.
Kar se tiče pa pravnega prrgrama, smemo le zadovoljni biti, ako se poštenjaki na Tirolskem, gornje-Avstrijskem, Predarlci in drugod saj po naj večem delu vjemajo v svojih zahtevah s tim, kar tudi mi zahtevamo. Če bomo povsod le drobili, tergali in razmetavali, ne da bi zedinjali, potlej bojo lahko povsod nasprotniki še zmiraj za mizo: Slovenje pa s svojimi pravicami za vrati korenje stergali.
Narbolj nespametna misel je pa ta, da bi to narode v napredku zaderževalo, ako Cerkev svoje pravice vživa. Vsa zgodovina čisto in ravno nasprotno kaže; kjer koli se je Cerkev terla, tam je olika propadla, tako v Afriki, v Palestini, v silo velikem delu Azije. Po Ameriki Cerkev narode iz divjaštva vzdiguje, kar bi se ne moglo goditi, ako bi misijone prepovedali, kakor jih zatira bizmarkovistvo in kakor jih želč odpraviti tudi razni ,,tagblattarji" in „psevdoliberalci".
„Verita8 odium parit. Resnica očikolje", v teh besedah je vsa skrivnost, zakaj se liberalstvo vjeda, kedar se tudi Cerkvi njene pravice „vindicirajo".
Pristavek. Po poročilih „Slov. Gosp." in „No-vic" ima ves shod drugo lice, kakor pa sta ga naslikala „Neue fr. PresBe" in „Slov. Narod", po kterem smo posneli citate, ki so v začetku tega spisa.
Vsi Vošnjakovi predlogi so po teh naznanilih je-tiko dobili, in bistroumni kmet in župan Vivoda je 4 dohtarje v žakelj djal. Slovenci iz Savinske doline se niso izneverili bratom na Kranjskem in Slomšekovemu spominu. Pričujočih je bilo veliko, veliko manj kot so ročevali. Iz vse gorenje Savinske dolire ni bilo no-nega zastopnika. — Iz Maribora ni bil vabljen nobeden iz pravne stranke.
— {Intelignnr — kapital — internacijonal.) Dobro je znano, kolik lagoj je pred nekaj časom neprenehoma gonil Tagbl. z „inteligencijo" in s „kapitalom", ktera zastopati se je ponašal. Tu je bilo bahanja do gnjušenja, in po drugi strani pa zaničevanja dokaj do katoliške družbe z njenimi kuharicami, zoper procesije, zoper adrese za papeža in druge cerkvene in katoliške ska-zovanja itd. Temu napuhu so bile tudi prav po volji skupščine in derhali, kadar so se derle zoper Cerkev, samostane in duhovstvo, po volji odpadniki, kakor Dollinger, tisti „sauber" Anton itd. O mnozih prilikah smo „inteligenciji" in „kapitalu" pravili, da Tagblatt je njih slab patron, in da derhal, nad ktero se veselč, se bode vzdignila tudi zoper „bogatine", zoper »gospode", zoper svetno oblast Svarila katoličanov so bile bob v steno, — ali spolnovati so se pričele hitro. Po mnozih mestih so se prikazovale in se prikazujejo čudne znamnja, o čemur smo že sem ter pisali, tudi povedali že program rudečkaijev. Poglejmo danes, kaj se v Rimu godi v tem oziru.
Omenili smo že, da je policija v Rimu zasačila rudečkarsko zakletstvo in v kot spravila šest rudeč-
karskih načelnikov; dobila je tudi v roke prav veliko število pisanj, ki njih namene razodevajo.
„Liberta" pripoveduje, kako so bili ti rudečkaiji hudi in razdraženi; ko jih je policijstvo seboj vabilo, niso vbogali, temuč so kričali, ropotali, oporekali, kakor da bi bili voljni zbuditi malo hrupa. Res se je bila zbrala množica ljudstva pred hišo, vender nihče ni z mezincem ganil njim v pomoč, ko so jih peljali iz hiše. — To je navada liberaluhov, da buče tudi v svojih časnikih, kakor da bi bil vesoljni svet z njimi, dasiravno noben človek zanje nič ne mara. Zasačeni papirji so oklici, vabila, pobotnice, listi, registri, in pravila. So pa pravila združevanj za celo Evropo, pisma raznih italijanskih družb, med drugimi od neke „molčeče družbe" (del Silenzijo), ki ima sedež v Rimu. Vse pisanja sklepajo z besedo: „Srečno, predragi tovarš v brezvladji in v komunizmu!"
Vedno in s čudnimi znamnji si nabirajo novakov za »svobodo!" Za novake imajo natisnjene listine, ktere morajo pristopniki podpisati. Na eni strani je zakletev ali prisega, ki novinca vversti v družbo itd., na drugi strani pa nekak rudečkarsk katekizem, v kterem je razlagano, kdo je proletarijar ali derhalnik. In da veste gospodje, v tem katekizmu, kolikor ga „Liberta" na-teza, ni besedice več o „klerikalcih" o „Cerkvi", papežu", zoper ktere kričijo vaši listi in zoper ktere so kričale tudi derhali na Dunaji, v Gradcu, v Rimu in in drugod; tam je na dnevnem redu: proletarijar v nasprotji »kapitalu", pa „štrajki", „rogovilstvo", »komunizem". Njih katekizem ima dva naj visi pomočka: kujanje in kljubovanje (štrajki, opušenje dela), in pa rovarstvo. Od kujanja do rovarstva, brezvladja, komunizma jim je le ena sama stopinja.
In kdo so rudečkarjem delavci! Delavci niso advokati, ne agenti, ne žurnolisti (akoravno nekteri rudečkarjem tako pridno v roke delajo), ne ministri, ne starašine (senatorji), ne poslanci, ne kralji, ne cesarji, tudi kmetje ne, „akoravno je kuet pošten in spoštoranja vreden človek, vendar ima kaj braniti in ne prenaša trinoštva kacega gospodarja." Vsi delavci, pravi, se morajo kujati, in obeta, da bojo kujavci od-škodovani iz „uporne blagajnice", ki se zbira iz tedenskih doneskov od delavcev. (Toda, če se morajo vsi kujati, od kod bojo pa plačevali tedenske doneske?) V Rimu je kacih 800 družnikov, od kterih je pa le kaka četertina Rimljanov.
Odbor je iskal se tudi po druzih laških okrajinah razširiti. Ena glavnih delavskih družb je že predloge rimskega odbora z gnjušenjem zavergla, in sploh laški internacijonal ima maio »patakonov", znamnje, da tudi malo udov. Tudi španjsko rudečkarstvo ni bolje podkovano, ker je pri laškem prosilo becev, pa nič ni dobilo.
— Raznoterosti. SClatls! PrIDIe kaLsenDaa IVnlas CeCIDerVnt nIVes. — B. C. — Letošnji maj-nik se je po aprilovo obnašal, zadnji dan pa je bil tako zdivjal, da ie bil tudi ljubljanskim streham dal bel klobuk. Binkoštno jutro se je vse lepo vravnalo in od takrat naprej je lepo vreme. —
Preteklo saboto so pokopali Franceta Cimper-mana, prav pridnega osmošolca ljubljanske gimnazije in že dobro izurjenega pesnika. Več prav čednih pesmic v Da niči ostane neugasljiv spominek njegovega dobrega katoliškega duha. Bog mu daj večni mir!
Milosti za mesec rožnik. Po več krajih je navada celi mesec rožnik posvetiti Jezusovemu presv. Sercu. Od veliko krajev so bili toraj prošeni sv. Oče za kake milosti o tej priliki. Sv. Oče so dobrotno sprejeli te prošDje in podelili so za vsak dan sedem lčt, enkrat v mescu pa pod navadnimi pogoji popolnoma
odpustke vsim tistim, kteri z očitnimi ali pa osebnimi molitvami in opravili najsvetejšemu Sercu ta mesec čast skazujejo. Namen sv. Očeta je, da se po zmotnosti zadostuje za krivice in žaljenja, ki se v tih hudih časih delajo Bogu in Zveličarju našemu. Odpustki se zamo-rejo oberniti tudi za duše v vicah. Papeževo pismo (breve) od 8. maja 1873 se ne bode razposlalo, velja pa za vselej brez kacega prideržka. Podpisan je kardinal Barili'
Polemiško. — „Entgegnung auf vier Artikel der Wiener f,Allgem. Lit. Ztgbetreffend dieSchrift: „Zur Reform der theol. Studien in Oesterreich". (Graz, bei Ul. Moser.) — Ta nova brošurica gosp. dr. Stanonika na 28 straneh gostega tisa ni le mična za bogoslove in tiste, ki so brali njegovo pred malo mesci na svitlo prišlo knjižico: „Zur Reform d. theol. Studien", ampak za vsacega, kdor se hoče prav živo prepričati, s kakošnim orožjem se vojskujejo cerkveni sovražniki. Na tanko tisto taktiko najdeš v „AUg. Lit. Ztgi." zoper dr. Stanonikov spis : „Zur Reform", kakor jo nahajaš po vsih liberalnih časnikih kterega koli jezika zoper Cerkev ia resnico. Ti ljudje slepe z besedami, kar ovreči ne morejo; prevračajo stavke, besede in njih pomen, ker jim naravnost v okom ne morejo; kosmato in neotesano zmerjajo, psujejo in krivi-Čijo nasprotnika brez vse sramožljivosti; in kadar so se naropotali in ves žolč izlili, potlej pripovedujejo, da njih nasprotniki tako počenjajo, kako da se ,,jezijo", kako „neobtesano" pišejo itd. Kdor je bral, dobro ve, kako spodobno je brošura „Zur Reform" pisana in lejte! nasprotnik mu očita „Raufmethode der Kneipe".
Znano je, da naš učeni gopod rojak je v pervi brošuri razodel škodljivost in nespamet tistega liberalnega počenjanja, ki hoče bogoslovce iz njih mirnega zavetja v posvetnjaške šole pregnati, da bi le samo poslednje leto bili v semeniši in bi, kar je mogoče, nar manj cerkvenega duha si prilastili. Kdor morebiti v pervo ni vedil prav ceniti one brošure in zvijačnosti nasprotnikov, se jo bo ceniti učil iz druge brošurice, ktera bodi gorko priporočana.
Lokalni „krah". Neka „babura" slepari okrog, in z zvijačami in lažmi poskuša izvabiti denarjev in druzih reči. Osobito pazi na p. t. duhovne, in marsikaj ji je prav dobro znano. Prisiljen sem objaviti te versitice nekaj zato, da bližnjega škode obvarujem, vzlasti pa zato, ker sem 2. junija iz zanesljivega vira izvedil, da je omenjena babura poskušala v nekem kraju dobiti denarja na moje imč.
Pozor tedaj! Kajti tudi mene je — po dohtarsko povedano — „s svedrom oderla" sa 5 gold. Na Šmarini gori, 3. junija 1873.
Fr. Štrukelj, kaplan.
Pod Gradom. — 31. maja. — Dolgo se nas i e ogibala nemila smert. Še nekaj čez leto dan naj bi bila čakala, in vsi souČenci bi bili obhajali svojo preime-nitno petindvajsetletnico. Ali Bogu je dopadlo, da je poklical svojega zvestega služabnika g. Jurija Matek-a, izmed nas sošolcev pervega, ter nas dru^e resnobno opominja, da bodimo vsi zmiraj pripravljeni. Akoravno ga součenci nismo mogli spremiti k njegovemu grobu ter mu ne skazati svoje ljubezni tam, kjer je veči del lčt svojega sv. masnistva preživel; vender vsi molimo zanj po obljubi, ktero smo storili leta 1849, da za vsacega umerlega součenca naj opravimo po dve sveti maši ter se njega še posebej spominjamo pri tej naj svetejši daritvi. Kako dobro de človeku misel: moji nekdanji prijatelji bodo molili za-me!
Bog bodi milostljiv dobremu g. Juriju, ki je pray veliko dobrega storil, akoravno vedno bolehen; zlasti še na skrivnem uboge podpiral, in le Bogu je znano, koliko je revežem izdal. Zato mu mili Bog daj krono nebeško ; in ker se je pervi ločil izmed nas, naj tudi pervi pred sedežem Božje milosti prosi za nas druge, da se tam v večni domovini snidemo vsi; ker se tukaj v tej solzni dolini vsi skup več vidili ne bomo! *) R. I. S. P.
Janez.
S Kranjske gore, 2. junija. Vže je bila oznanjena v vašem precenjenem listu smert gorečega duhovnika č. g. Jurija Matek-a, kaplana v Kranjski gori. Naj dodam onemu kratkemu poročilu nekoliko natančnejega o ranjcega gospoda zadnjih trenutkih in o pogrebu, ker menim, da bo vstreženo s tim vsem njegovim znancem in prijatljem.
Ko blisk švignil je v jutr.) 29. maja po Kranjski gori glas: „Gospod Juri so umerli!" Znano je, da je imel ranjki že od mladih nog hudo božjastno bolezen, ktera ga je nadlegovala prav pogosto. Kolikokrat je sam rekel: „Zvila me bo enkrat moja bolezen tako, da se bom še le v večnosti zbrihtal". In res! Večer pred smertjo (28. maja) je še spovedoval in kakor vsaki dan z največjo gorečnostjo šmarnice opravljal; pač se mu ni pozdelo, da jih obhaja zadnjikrat v naši farni cerkvi. Zdrav kakor sploh se poda k počitku in zdrav vstane zopet v jutro 29. maja. Preden bi bil imel iti maševat, poklekne po navadi na klečalnik odpravit jutranjo molitev in se pripravit k sveti maši. Toda med molitvijo ga napade božjast, zadene se (kakor vsi mislimo) v omotici in nezavednosti ob klečalnikov rob (vsaj sterta kost na levi strani čela nas sili tako razlagati vzrok smerti) — ravno na sence — in se zgrudi na tla. Lahko si mislite strah preč. g. župnika, ko zavpije dekla v kaplanova sobo stopivši tresoča se in tre-petoča: „Gospod Juri bodo umerli!" Hitro prihitč k umirajočemu in mu podele zakrament sv. poslednjega olja; precej po tem je zaspal v Gospodu. Vse to se je godilo v pičli četerti ure.
Pri tej polni kupi britkosti imamo vendar sladko tolažilo v tem, da je — kakor vsi upamo — grozovita smert gospoda pripravljenega našla, akoravno ga je zasačila prav po tatinsko. Rajnki ie delal pri nas 20 lčt in 70 dni z lepim ukom in zgledom kot pravi moi po Božji volji. Posvečen 1. 1849, je bil eno letu v Šentjerneju pri Kostanjevici in 2 leti v Kolovratu za kaplana; ves drugi čas v Kranjski gori.
29. in 30. maja je vrelo ljudstvo is cele fare kropit gospoda Jurija, ki je ležal ves čas v mašno obleko napravljen s biretom na glavi in s kelihom v roki, bel ko vosek, na mertvaškem odru. Pogreb je bil sadnji dan maja in sošli so se naslednji gospodje spremit ga k večnemu počitku: Preč. gg. župniki is Jesenic, Dot-jega in Bele peči, č. g. kaplan z Grada, domača dva gospoda in en bogoslovec. Izverstni nekrolog domačega g. kaplana je moral pač do solz ganiti vsakega poslušalca. Tako smo položili med tužnim petjem, milim svonjo-njem, solznim očesom, — tugujočim sercem preljubega gospoda Jurija v černo zemljo. Naj ne omenjam natančneje njegove gorečnosti in vnčme v deljenji nebeških skrivnost; obernem naj mesto tega z gospodom govornikom na pokopanega gospoda Jurija besede Malahija preroka: „Postava resnice je bila v njegovih ustih, m krivice ni bilo najti na njegovih ustnicah; v miru in t pravici je z menoj hodil in veliko jih je odvernil od krivice". — Bog mu daj večni mir!	L.
*) V predzadnjem listu iz Podgrada je pomota, da je Podgrajska podfara stara 31 let; bere naj se SI let.
Goriško. Nova katol.-politiška dražba »Gorica" je že do 15. maja štela 366 udov, tedaj nad polovico več kot liberalna „Soča", in še vedno raste. —
Cni petek je v Gorici četert ure dolgo šla za oreh debela toča, in še debelši, ter je pokrila zemljo sa 2—3 palce na debelo. Vse po vertih je potolčeno in poklesteno. Sreča vendar, da je toča strahovala le samo mesto in predmestja; bližnjih poljan ni skor nič zadela.
Šmarnice v nadstoljni cerkvi so bile dobro obiskovane in vsakdanji govornik o. Saccardo S. J. je v vsakem oziru zadostoval sprejeti nalogi.
„Kco del Litorale" pripoveduje, da mesca majnika je blizo nadstoljne cerkve umeri sedemdesetletin mož, h kteremu je duhoven trikrat poskušal priti, pa ga ni pustila k njemu njegova hči. (Je že pa spet ne mara kokljasta vraža, da bo potlej zato umer1.) Vender je stala na mertvaškem listu laž: da je bil previden „z verskimi tolažili". — Taka se je tudi že drugod zgodila. „Verske tolažila", „conforti religiosi", „Trostungen der heil. Religion" so od Kristusa postavljeni zakramenti, in komur jih domaČi, morebiti cclo lastna žena ali otroci niso privošili, naj se vsaj nikar ne lažejo pri mertvaškem odru umerlega, čigar duša je morebiti zgubljena zarad njih nejevere. Svet je čuden; za sramoto sicer spozn&, ako človek umerje kakor živinče, in se laže, verskih tolažil in pomoči pa vendar svojcem v nar veči in zadnji sili ne privoši, ko so je čez vse nar bolj potrebni.
Ha z g ie ti po »vetu.
Avstrijansko. Iz zanesljivega vira hoče vediti „Va-terld.", da Bizmark in Gorčakov sta v pervi polovici majnika v Petrogradu obravnavala, kako bi Avstrijo delila. Ne verjamemo, da bi prekanjenca kaj tacega dala komu vediti, ako tudi bi bila res kaj barantala; toliko pa je gotovo, da naj zadnji čas je, naslanjati Avstrijo na može, kteri so na vse strani zanesljivi, ker dandanašnji je dosti tacih, ki ne zobljejo le samo želoda in koruze, ampak tudi dežele in narode, in ki nikoli niso siti. dokler ne počijo. Dve veliki dolžnosti se tukaj razodevate: 1. skazovati zvostobo svoji veri, in 2. cesarju in domovini.
Pervega tega mesca je prišel na Dunaj ruski car z velikim spremstvom in je bil sprejet od nt-šega cesarja s cesarskim dvorom in drugimi velikaši med velikimi 8vetličnostmi in dvorljivostmi-
Spis iz spodnje Avstrije v „Vaterlandu" dokazuje, da ,,nepravi katoličani" so krivi, da katoličani zmagati re morejo, in budi vse dunajske katoličane, da naj se oserčijo za dobro reč, kakor so se v Belgiji, raj pridejo o pravem času volit in volijo naj v prid katoli-čanstva, ne pa v prid našim sovražnikom. — To velja povsod. Serčnost tedaj za dobro, ne pa za hudo! — Ogersko V Jagru (Agria, Erlau) je 31. maja unerl ondotni vikši škof Adalb. (Bela) Bartakovič. Rojen je bil 9. apr. 1792 v nitranski škofiji (Slovak); bil je 33 dni še stareji od papeža Pija IX. Vikši škof jagerski je postal 1. 1850. V dan smerti zjutraj je prejel sv. zakramente. Potem je VBtal še s postelje in je pričujoče kanonike in številne duhovne z ginljivimi besedami opominjal, da naj tudi zanaprej bodo stanovitni v močni veri, v edinosti in bogoljubnem življenji. Potem jih je blagoslovil in razšli so se med jokom in močno ginjeni.
Francosko. Nova francoska vlada daje svetu dokaj opraviti. Listi, ki se jim dozdeva, da se poganjajo ia ,,svobodo" in „omiko", so oboroženi s kolmi, le ne zoper ,,monarhiste", ampak tudi zoper tiste, ki od novega pre-
vrata kaj boljega pričakujejo. Mak-Mahon, sam poštenjak, da mu sovražniki nič očitati ne morejo, si je izvolil ministerstvo tako, da francoski katoliški listi njem vgod-no govore, in so trezni Francozi z njim zadovoljni, kakor piše ,,Urita".
Posebno zaznamljivo je to, kako je minister za zunanjstvo Albert vojvod pl. Broglie, kakošnih misel je o Rimu in papožu. Že 1. 18G<» je Broglie o tem razodel svoje misli, i i k t? rih se kaže, J. da Francija je zadolžena nad oropanjem sv. Očeta in da jo vežejo toraj prav tehtne dolžnosti; 2. da pri kakem boju med po-pežem in rovarstvem bi Francija ne mogla ostati no-benostranska; 3. da časno papeževo gospostvo je neogibijivo potrebno za njegovo samo3tojnost, in da ta papeževa samosvojnost (neodvisnost) ni le samo v korist katoličanstvo, ampak tudi Franciji, in se tiče njene Časti in njene nravne svobode. —
— Dopis iz Pariza v „Unita" pravi: Mislim, da se ne motim, ako terdim, da zvolitev Mac-Mahona za predsednika hoče toliko reči. kakor odpraviti breme, ki je stiskalo serce vsih tistih, ki so se skoz osemdeset let učili studiti revolucije. (Zato se ni čuditi počenjanju rogovilskih življev.) Pervikrat je čez leta in leta, da se je globoko segajoča spremena v vladni vodbi zgodila brez uličinih robov še v, brez le enega strela iz puše. — O sedanjem ministerstvu sploh se piše iz Pariza v ,,Vtld.", da katoličanja morajo imeti do sedanjega mi-nisterstva veče zaupanje, kakor do vsih, kar jih je bilo od 30 let. — Ako se pomisli, kakošno zmiraj veče razdjanje je na Laškem, na Spanjskem in drugod, da ne ene vlade ni, ktera bi bila s celim sercem prijazna katoliški reči, in da brez tega ne bo pokoja, — potlej se ni čuditi, ako katoličani in vsi prijatlji reda veselje razodevajo nad tem, da je prišel na predsedni stol mož, kteremu se prišteva, da ima vero in moč red vstanoviti. Ni se čuditi besedam v „U. catt.": „Dve leti žalostne skušnje ste nam pokazali zadosti, da vele-zmožen pa brezversk mož ne more vstanoviti sreče ker-šanskemu narodu." Kaže nekoliko, da se stanje na boljše okrene, zato so demokrati silo nasajeni, vse jim je izdajstvo. Ko so oropali sv. Očeta po tatinsko in iz-dajsko, ko je poprej Garibaldi s svojimi tolovaji dežele ropal, to se ne vžiga za izdajstvo; izdajstvo je le, če kak žark tudi čisto po postavi tako posije, da bi se imelo za Cerkev in njene pravice na bolje zasukniti!
Rimsko Sv. Oče so zmiraj terdneji in neprenehoma sprejemajo zaslišanja, vmes prav množili osčb. Ruska carinja z visokim spremstvom je bila večkrat v Vatikanu.
Japonsko. Naznanuje se, da blizo 2000 kristjanov domačinov, ki so bili pred tremi leti zavolj sv. vere pregnani v najzadnje okrajine ondotnega cesarstva, je zdaj dobilo privoljenje brez pogoja verniti se v svojo domačijo. Bog daj, da se poterdi, in da bi bilo stanovitno.
MMobroini darovi.
Za sv. Očeta. Polhograška duhovnija iz sinovske vdanosti sv. Očetu 47 gl. 54 kr. — K. Poglajen 6 gl. 50 kr. sr. v tol. — N. A. 1 sr. gl., prosi blagosl. za srečno pripravo na smert.
Za Kalvarijo in cerkev sv. Jožefa. Neimenovana 4 gl.
Za varhe Bož. groba v Jeruzalemu. Iz Verhnike 10 gl. — Iz Logatcs 5 gl. 50 kr. — Iz Horjula 5 gl. — Iz Polhovega gradca 7 gl. — Z Rovt 3 gl. — Iz Borovnice 2 gl. — Iz Hoteaeršice 2 gl. 50 kr. — Is Černega verha 2 gl. 40 kr. S Podlipe 2 gl. 10 kr. — Z Zaplane 2 gl. 5 kr. —
Pogovori. G. J. Tr. v Wab.: 29. maj. došlo iz Berlina 113 gl. a. v. v znani namen.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blazuikovi dediči v Ljubljani.