TOVARNA EMAJLIRANE POSODE CELJE NUDI SVOJE PRVOVRSTNE IZDELKE: EMAJLIRANO POSODO, POCINKANO POSODO, BRUŠENO IN SUROVO POSODO, POKOSITRENO POSODO, HIGIENIČNE EMAJLIRANE IZDELKE, KOPALNE KADI, KOTLE IN RADIATORJE ZA CENTR. KURJAVO, SENČNIKE VSEH VRST * Brzojavke: Emajl Celje — Telefon 22-71 GLEDALIŠKI LIST MESTNEGA GLEDALIŠČA V CELJU - SEZONA 1953-54 LETO Vlil • ŠTEVIL KA 10 HERBERT G R G N ATOMSKI PLES KRSTNA UPRIZORITEV DEVETA PREMIERA V SEZONI 1953-54 IN TRINAJSTA PREMIERA V NOVI GLEDALIŠKI HIŠI KRSTNA PREDSTAVA V SREDO, 23. JUNIJA 1954 OB 20 HERBERT G R □ N ATOMSK I PLES Igra v treh dejanjih z dvema medigrama po nekaterih snovnih motiv|iih Mauritsa Dekkerja drame »De wereld heeft geen wachtkameri< Režija: Andrej Hieng Scena: arh. Sveta Jovanovič Kostumi: S. J. IGRAJO: Polkovnik..............Pavle Jeršin Stella ................Neda Sirnikova Profesor...............Janez Albreht Louis .................Janez Škof Robert.................Slavko Strnad Max....................Viljem Tomšič Gospa Ruth.............Mina Jerajeva Peter s................Vlado Novak Nina........... . . Marija Goršičeva Gostje.................Milan Brezigar Viljem Tomšič Franc Mimik Marjanca Krošlova Pavla Škofova Ida Lesova Cas in kraj: dvajseto stoletje Tehnično vodstvo: arh. Sveta Jovanovič Inspicient: Iztok Gorenje — Suflerka: Tilka Svetelškova — Lasuljar: Vinko Tajnšek — Lasuljarlka: Pavla Gradišnikova — Razsvetljava: Bogo Les — Odrski mojster: Franjo Cesar — Slikarska dela: Franjo Cesar — Mizarska dela: Franc ■ Klobučar — Krojaška dela pod vodstvom Amalije Palirjeve in Jožeta Gobca PRAVA POT Drame, ATOMSKI PLES, je eno izmed tistih del, ki smo jih uvrstili v repertoar celjskega gledališča, da uresničimo svoj osnovni repertoarni princip, ki se glasi: ustvariti v Celju resnično živo moderno gledališče. Dela, ki jih uprizarjamo, morajo obravnavati probleme, ki zaposlujejo današnjega mislečega človeka, ki ga bole, ki ga tudi vesele, skratka, probleme, ki jih je naš nervozno razrvani čas več kot poln. Herbert G r ii n , avtor »Atomskega plesa Samo tako gledališče bo res živo, samo tako gledališče bo res pritegnilo ljudi k sebi, da brez njega in brez umetniških doživetij v njem ne bodo mogli več živeti, in samo tako gledališče si bo priborilo svojo umetniško in družbeno upravičenost. S tem ni rečeno, da mora gledališče zanemarjati klasiko. Nasprotno: nadčasovne umetnine iz klasične zakladnice so še vedno visoka šola in največje preizkušnje ter doživetja za ustvarjalce in za gledalce, toda čas teče in svet se vrti in tolikanj zapleteno življenje današnjice nič manj ne vpije po umetniškem odrazu. Pred časom se nam je posrečilo dobiti iz inozemstva nekaj modernih dramskih del. Med njimi je bila drama Mauritsa Dekkerja DE WERELD HEEFT GEEN WACHTKAMER, kar bi bilo mogoče smiselno najustrezneje posloveniti z ODLOČILNO URO. Drama obravnava enega najbolj živih in bolečih vprašanj našega časa: vprašanje atomske energije, njene uporabe v oborožitvene ali. gospodarske svrhe in poskuša prikazati moralne profile atomskih znanstvenikov-raziskovalcev. Toda ni vsaka drama, ki obravnava pomembna in živa vprašanja, s tem tudi že dobra in prepričevalna. Tako je tudi Dekkerjeva ODLOČILNA URA bolj dramatizirano predavanje, v dramatsko obliko razvrščen niz dokaj papirnatih dialogov brez prave dramatične napetosti in brez pravega konflikta. Okvirno zgodbo te drame je vzel za osnovo dramaturg, kritik in esejist Herbert G r un in napisal samostojno novo dramo ATOMSKI PLES, ki jo kot zadnjo premiero letošnje sezone predstavljamo naši gledališki javnosti. Herbert Griin je Dekkerjev snovni okvir poglobil, mu dal tehtno jedro, izoblikoval vrsto zanimivih karakterjev, iz katerih raste konflikt ki dejanje. Tudi v okvirni zgodbi je ohranil samo nekatere Dekkerjeve motive, drugod jo je oblikoval in razvijal povsem samostojno in izvirno. Njegova drama je od Dekkerjeve predloge tako bistveno različna, da je ni več mogoče smatrati zgolj za dramaturško priredbo, marveč za samostojno delo. S krstno uprizoritvijo ATOMSKEGA PLESA zaključujemo letošnjo sezono celjskega gledališča. Ob zaključku lanske sezone sem moral v Gledališkem listu kljub dovolj lepim uspehom ugotoviti tudi marsikaj negativnega. Letos sem v srečnem položaju, da ob zaključku sezone lahko ugotovim, da je umetniški razvoj, ki ga je v enem letu naredilo naše gledališče, vsaj zadovoljiv, če ne naravnost presenetljiv. Če damo na tehtnico spodrsljaje in uspehe, vidimo, da je uspehov veliko več. Težko je soditi o lastnem delu. Eno pa lahko storimo: pritegnemo lahko sodbi kritike, ki je letos skrbno spremljala naše napore in ugotovila, da je letošnja sezona doslej najbolj uspela sezona celjskega gledališča. Zavedamo se sicer, da marsikaj še ni bilo v redu, zavedamo se, da so letošnji uspehi šele skromen delež, zabetoniran v temelje mladega celjskega gledališča, toda zavedamo se tudi, da smo našli pravo pot. V tem prepričanju nas je potrdilo občinstvo, ki se je v letošnji sezoni presenetljivo pomnožilo in s tem nakazalo, da bo v novi sezoni povečani ansambel moral nadaljevati v tej smeri. Eno je torej po letošnji sezoni gotovo: celjsko gledališče je našlo pravo pol. Lojze Filipič I N G E B O R G D R E W I T Z PROBLEMI MLADIH DRAMATIKOV V NEMČIJI Po letu 1945 v Nemčiji zaman povprašujejo po naraščaju mladih dramatikov in z nekim razočaranjem je treba priznati, da ga ni. Tisti, ki to trdijo, so danes stari okrog 50 let in so v dvajsetih letih tega stoletja doživeli gledališče, ki je bilo v žarišču socialnih in svetovnonazorskih stisk in problemov. Naraščaj, ki so ga pričakovali, je bil 20—30 let mlajši in je vedel o moderni drami le to, da ima politične, se pravi nacistične tendence, kajti sočasno kulturno življenje v zamejstvu mu je bilo hermetično zaprto. Zlom leta petinštiridesetega, ki se je ponovil v milijonih posameznih usod, je globoko vtisnil svoj pečat. Neizmerna in nesmiselna beda je zadala generaciji dvajset- in tridesetletnikov naloge, ki so jih bili nedvomno pripravljeni izpolniti, vendar so proces zdravljenja prestajali resignirano, kajti za ustvarjalno moč je potrebna vera v poslanstvo človeka, ta pa je bila uničena. To neplodno generacijo je preplavila najbolj diferencirana zamejska dramatika z vsemi izkustvi neprekinjene tradicije, dramatika, ki so ji bile znane vse finese njene stroke. Le tipaje so se dramatski talenti pričeli učiti, kajti v času notranje in zunanje stiske je bila skepsa do dramatike skoro še večja kot do usode, ki jo je bilo treba predstavljati, kajti ta, je spričo resničnosti vedno obledela. Tu je vzrok, da se je pojavila množica reportažam podobnih gledaliških del brez prave dramske oblike, ki pa so v nekem smislu vendarle izpovedi in ki so sprostila dramske talente. Pokazalo pa se je, da taka drama nima, razen reportažne, nobene druge izrazne vrednosti. Napredek dramatike je postal problematičen. Drama torej ni imela nobene funkcije več: niti družbenopolitično niti svetovnonazorsko ni bilo enotnih stremljenj. Spričo iz-maličenja prevzetih in na novo ustvarjenih pojmov o ureditvi sveta je postala drama brezciljna in brezpomembna, bila je le še sredstvo za zabavo in kot taka je capljala za filmom. Mladi dramatiki, ki so se prebili do tega izkustva, so se posvetili bolj donosnemu pisateljevanju ali pa so se trudili, da bi uskladili to izkustvo s svojo osebno usodo. Odpravili so se na pot iskanja. Iščejo potrditev življenja vkljub nihilizmu in brezupju. Po kaosu iz leta 1945 iščejo red, ki mora biti zanje več kot le politične narave. Posebno težko jim je v svetu, ki ceni le življenjski standard, ki je iz kaosa planil v nestalnost, garanje in v živčno prenapetost, ki ji zadošča zabavno gledališče. Zato je treba pozdraviti dejstvo, d.a pričenjajo ponekod v Nemčiji posvečati mladim dramatikom določeno pozornost. Prav od teh mladih dramatikov je odvisen razvoj nemške drame. Njihovi tipajoči poskusi začenjajo buditi občinstvo in mu dajati globljo olj vračati izgubljeno vero v življenje. Posebej za celjski Gledališki list napisala • nemška književnica Ingeborg Drevoitz, iz rokopisa prevedla Zora Filipič ' ' POSTOJNSKO GLEDALIŠKO PISMO Dragi tovariš urednik! Najbrž se že hudo jeziš, ker Ti tako dolgo ne pišem. Upam, da bo to pismo kljub tiskarniiškemu godrnjanju le zagledalo beli dan. Prosil si me, da bi Ti opisal naše življenje in delo v letošnji sezoni. Ker imam dokaj odmerjen čas, bom kratek. Smo potujoče gledališče. Morda bi bilo resnici bolj prav, če zapišem natančneje, da se v našem gledališču prelivata dve naravi: potujoča in potepuška. Potujoča v tistem urejenem smislu, v katerem si predstavljamo grupo umirjenih gledaliških igralcev, ki jih ne tarejo vremenske neprilike in katerim za to določeni rekviziter točno ob uri ponudi potrebni predmet v roke. V mislih imam razvito in urejeno gledališče. Kolikor se z vsakim novim dogodkom približujemo takemu vrhuncu, toliko bolj se odmikamo onemu drugemu — romantičnemu potepuštvu, ki ti dan za dnem pripravlja nemajhne težave, ko pa te pjebredeš, se spominjaš nanje s prijetnim občutkom. Brez skrbi lahko rečem, da je pravi tip našega igralca tisti, ki je rojen v potepuštvu, ki še pred nedavnim, ni vedel, kje bo spal, ko se bo znočilo in si glede tega tudi ni delal posebnih skrbi. Ne morem nič zato, da se ne bi, kadar razmišljam o našem gledališču. spomnil tudi dveh znanih imen: Moliere in Lorca. Potujoče gledališče, kajpada! Slovenci pač nimamo takega vzora, zato se zgledujemo po. tujih. Menda sta bila res prava potepuha, toda bila sta tudi globoka in preprosta, da so ju preprosti gledalci resnično ljubili. Ali je res, da je bila poglavitna lastnost vseh potujočih gledališč — preprostost? Da, to, mislim, zahtevajo gledalci, ki jim govoriš. Pred nedavnim je nekdo v slovenskem tisku imenoval našo publiko z besedami »zlati ljudje«. Ta oznaka se nanaša predvsem na prvobitnost primorskega človeka, ki se druži z ostrim občutkom za laž in resnico, za svobodo in sužnost. Pred takimi gledalci moraš biti pač kar najbolj preprost. In še nekaj. Ko sem pred leti prvič stopil v vaše.še nedograjeno gledališče in pogledal na oder, sem bil presenečen. Vame je dihala tako iskrena toplota, da me je nehote prevzelo prepričanje: s tako toplega odra se pač mora razlagati tisto, kar je zares toplo in globoko. Vidiš, tako toplo naj bi bilo tudi naše gledališče. Pri tem ne mislim na našo stavbo, saj nimamo le ene — danes smo tu, jutri tam. Zato pa mora biti topel naš program. Stojimo pred peto premiero v letošnji sezoni. Maeterlinck: »Stil-mondski župan«. Razumel boš, zakaj smo si izbrali prav tega subtilnega Belgijca. Seveda ne gre vse tako, kakor si človek želi. Ustrezna odrska dela pač težko najdeš. Menda bo res najboljši izhod »dramaturški lov« kakor si v časopisu krstil svoje potovanje v Pariz. Pregled tekoče sezone pravi: 4 premiere — Schiller: »Kovarstvo in ljubezen«, Nušič: »Pokojnik«, Šestakov-Smasek: »Veliko potovanje« in Sauvajon: »Trinajst jih bo«. Preostaneta nam še dve. Vem, da je ponos vsakega gledališča tudi visoka številka predstav. No, glede tega smo letos nekoliko zaostali, ovirala nas je neizprosna zima. Vsekakor pa jih bo nekaj čez 100. Z velikim veseljem ti tudi lahko sporočim, da se nam tu v Primorju za gledalce ni treba bati. Zadnjo premiero, ki je bila v oddaljenem kraju, sta po nerodnosti naznanila le dva lepaka. Človek bi se bal, toda mnogi so odhajali domov, ker niso več dobili prostora. Tako je prekratko opisano naše delo. Mnogo številk in človek bistre glave bi jih lahko obdal z gobokoumnimi besedami. Ker pa vem, da take reči nestrpne gledalce med odmorom kaj malo pritegnejo, sem skušal ukreniti drugače. t • a i Josip Areh umetniški vodja in dramaturg »Gledališča za Slovensko- Primorje« FEDOR GRADIŠNIK ZGODOVINA CELJSKEGA GLEDALIŠKEGA ŽIVLJENJA (NADALJ EVANJE) »Ko se je pri koncertu odpela njegova pesem »Bolest-kovač«, priznala mi je muzikalno naobražena soseda, da jo je kar »mraz obletaval« pri teh rezlkih, trdih akordih. Ta pesem je nekak vzgled Lajovičevega načina kompozicije. Vse mu služi edino le smotru, izraziti muzikaličnim potom vsebino teksta. Tekst je spisal moderni nemški pesnik Otto Julius Bierbaum. Skladba je pisana v c-molu v obliki pesmi — nekoliko razširjeni. Ritem je krepak in mogočen, poudarjena mesta v taktih imponujejo kot trdi udarci kladiva v kovačnici. Akordi so rezki, izražujoči bolest. Nobena sentimentalnost ne kazi proizvoda. Prehod med prvim delom pesmi in kodo (koncem) s svojimi pianissimo-akordi izraža trpljenje in tiho resignacijo. Veličasten pa je konec: zmaga trde volje, katero je skovala bolest: »Ne stare vihar in mraz ne požge in rja ne sne, kar bolest je skovala.« Posamezni glasovi so polni najkrasnejše logike. Namesto suhoparnega filistrskega spremljevanja z akordi povsod in v vseh glasovih melodije! Kako ognjevito poje n. pr. drugi tenor: »divje sopiha grozne plamene«, ali pa drugi bas: »bolest neusmiljeno kuje srce«. In kako lepo se vja-majo toliko različne melodije’ posameznih glasov. Prvi tenor, drugi tenor in bas se n. pr. v jama j o tako popolno, da bi bila pesem tudi popolna brez sopranov in altov. Pesem je vseskozi enotna: Motiv prvega takta vlada vseskozi in iz tega je logično izpeljana cela pesem tako, da je vsaka — tudi najmanjša neoriginalnost izključena. — »Bolest-kovač« je mojstrsko delo. Posamezni poslušalci so jo uživali —. večino je pa menda ni razumela. Pesem stoji na oni previsoki umetniški stopnji. Kdor hoče zazreti orla v sinji višini, imeti mora dobro in vajeno oko. Za take skladbe se mora našo občinstvo šele vzgojiti. Tudi pevcem je delala pesem mnogo preglavic, ker je jako težka in naporna. Celo »Glasbena Matica« se je je zbala — a menda ne za vedno, ko so ji postali naši pevci pod Lajovičevim vodstvom kos. Pela se je izborno, če pregledamo nekoliko nejasnosti v prehodu. O St Mokranjčevem »Rukovietu srbskih narodnih pjesama« pa naj šo nekaj spregovorimo. To je venec štirih srbskih narodnih. Prva idilične vsebine: tri dekleta — »mome« — seda ob studencu in. podajo potniku hladilne vode, druga pesem poje o krvavi Moravi-reki, tretja o lepi Julijani, sedeči pod cvetočim bezgom, četrta pa je »kolo«, biser ljudske glasbene umetnosti. Narodnih pesmi harmonizirati pravzaprav ni treba, ker so tudi brez harmohilzacije umljive in najdejo pot do srca, ker izvirajo iz srca. Narodne pesmi nosijo harmonizacijo že v sebi — samo odkriti in najti jo je treba. Tu pa se s »popravljanjem« premnogo greši. St. Mokranjac pa je to umetniško nalogo izborno pogodil. Njegovi »rukovieti«, katerih je šest, so dosegli v Carigradu na velikem svetovnem konkurenčnem koncertu prvo darilo. S koliko umetnostjo in krasno kontrapunktacijo je zložena n. pr. »Sto Morava« — in vendar ima človek popolen vtis narodne pesmi. Nam Slovencem, ki imamo svoje narodne pesmi zgolj iz dveh akordov sestavljene in to vse v durovem tonskem načinu in preprostem ritmu, je popolnoma nerazumljivo, kje je dobil srbski narod te melodije, obstoječe iz tako različnih durovih in molovih načinov in tako različnih ritmov. Občinstvu je »rukoviet« med mešanimi zbori menda najbolj ugajal in se je dvakrat ponavljal. Pred-našamje je bilo izborno. Bodi beseda solistom! Gospica Jaromila Gerbičeva je takoj s svojim nastopom pridobila občinstvo zase. Pozna se ji v tem izborna šola praškega konservatorija. A njeno petje se da meriti z najstrožjim merilom in tu moramo očitno priznati, da je Slovenci nimamo pevke — vsaj v domovini živeče ne — ki bi ji bila glede dovršenosti prednašanja kos. Njen glas je srednje močan, mil, in posebno v višini tako blago in milo doneč, da bi jo človek kar poslušal. In duša, ki poje iz tega glasu, te gane do dna srca. Ni še dolgo, kar smo slišali na istem mestu drugo umetnico, izšolano na isti šoli, ko zattenem ob petju Gerbičeve oči in poslušam zamaknjen ta visoki, ljubki, čisti ton, dozdevalo se mi je, da čujem gosli one mlade — Heritesove. — Dve sorodni duši. Sorodni tudi po temperamentu. Ali si more človek misliti več čuta, več dekliške bajne ljubezni kakor je je odmevalo iz krasnega konca Nebdalovih »oči«: »Svetilo očes je dvoje, Njega men’ ih njemu moje?« Občinstvo je bilo navdušeno, da se ni dalo pomiriti, dokler ni pevka ponovila te pesmi. Pela je še svojega očeta skladbo »Sklepala roke si« z nežnim čutom in arijo iz »Prodane neveste« z vso umetniško dovršenostjo. Končno, ko jo je občinstvo spet in spet z burnim ploskom vabilo na oder, dodala je še mirno veličastno češko himno. »Kje dom je moj«. — Končno naša sodba: Gdč. Gerbičeva je umetnica po božji milosti in želimo le, da bi nam bila kmalu spet prilika dana slišati jo med seboj. Dr. Gvidon Sernec je pel težko L6wejevo pesem »Div« in Vilharjevo »Ukazi« prav dobro in žel mnogo priznanja. Njegov lepi, obsežni bariton je prišel do popolne veljave. Fino prednašanje, jasno izgovarjanje besed in dobro premišljena deklamacija povzdigujejo njegovo veljavo kot pevca, ki si zna na tem polju steči še mnogo priznanja. Spremljala ga je na klavirju jako dobro njegova sestra gdč. Mila Sernečeva. Oba želimo še večkrat slišati. Druga Lajovičeva pesem »Studenček« po našem mnenju ne doseže prve, a tudi ona kaže, kdo ji je oče. Začetek je nekako »neroden« in pesem izgine potem v daljavi kakor potoček, ki žubori črez plan in gine, ne veš kedaj in ne veš kam. Lajovičeve skladbe so za pevce jako težke. Zaradi svojih tehničnih težav bodo ostale vedno merilo za kakovost pevskih zborov. Spregovorimo še o g. Lajovicu kot dirigentu. On proučava vsak glas take, da vsak pevec zase pesem popolnoma zadene in pravilno prednaša, še predno je skupna vaja. Da se vrši izgovarjanje besed točno in enakomerno, uvede pritnerne cezure, ki se opažajo v celem zboru kot jako eksaktne. Na ta način doseže v kratkem času tako dovršeno soglašanje posameznih glasov, kakor ga na drug način sploh ni mogoče doseči, ali katero dosežejo izvežbani solo-kvarteti samo s tem, da po več let skupaj pojejo in se tako drug drugemu privadijo. Godba pod vodstvom g. Koruna je igrala ouverturo iz »Figarove svatbe« prav dobro, odločno pa moramo grajati predrugačenje programa koncem koncerta — po vseskozi umetniškemu programu banalen marš, to nikakor ni bilo umestno. Na dvorišču je igrala potem godba pozno v noč in se je razvila neprisiljena domača zabava, a na licih si opazil odsev onega zadovoljstva, ki ga daje samo pravi umetniški užitek. —• Končamo s sodbo gosp. koncertnega vodje Hubada, ki je čestital »Celjskemu pevskemu društvu«, čeiii, da ga veseli, da sd ja pričelo tudi! v Celju z resno umetniško glasbo ter pohvalil 'skladatelja, soliste in zbore. »Celjsko pevsko društvo« si je spletlo nov lovorjev venec in pokazalo, da ne napreduje samo v dramatiki, temveč tudi v umetnem petju. O proizvodih drugih skladateljev, ki so bili na programu, kakor F. S. Vilhar, B. Smetana, C. L6we in dr. A. Dvorak se nam ne zdi umestno in potrebno govoriti mnogo, prestali so kritiko, vživajo več ali manj svetovno priznanje. A da je baš te skladbe izbral, v tem se tudi kaže Lajovičev mojstrski okus. Omenimo, naj pa še drugega domačega skladatelja, dr. A. Schwafoa. Njegova pesem »Slanica«, zložena na besede Resmanove, je jako ljubka kompozicija v narodnem duhu, z jako spretno harmonizacijo. Izborno prednašana je občinstvu zelo ugajala in je isto gospodu skladatelju burno ploskalo. Upamo, da čujemo spet kmalu kako 'izmed ljubkih kompozicij dr. Schwaba. Omenimo, da so dame pele Dvorakov »Prstan«, ter da so Vilharjevi »Proljetni zvuai« krasno prednašani vobče jako ugajali.« Sijajno uspeli koncert je imel velik moralni vpliv tudi na podeželju in so pričeli pevski zbori v Šentjurju, na Vranskem, v Kamniku itd. v svoje programe sprejemati Lajevčeve in dr. Schwabove skladbe, s čemer so vsekakor dvignili raven svojih koncertnih sporedov. V dramatskem odseku CPD je medtem nastopila kriza, ki je grozila postati prav resna. Na seji, ki je bila dne 20. VIII. 1903, je o tem poročal Rafko Salmič. ^»Nadaljnje delovanje društva postaja od dne do dne težavnejše, ker vse boljše starejše moči odhajajo iz Celja. Pravkar bodo odšli stebri našega gledališča gg. Fabiani, Korošec, Špindler in Vodnik. Nadalje pa tudi z dosedanjimi sredstvi ni mogoče večjih predstav prirejati, ker primanjkuje garderob in kulis. Treba je napraviti na Posojilnico vlogo, v kateri naj se te ovire društvenega delovanja razložijo in se prosi, da se jih pomaga odstraniti bodisi, da se nam prepustijo prostori v brezplačno uporabo, ali da se nas za vsako predstavo z določenim zneskom podpira. — Za prihodnjo sezono sta doslej pripravljeni samo dve igri: »Deset deklet« in »Njen korporal«. Da se dobi primeren repertoar, se pooblasti g. predsednik, da se pelje na društvene stroške v Ljubljano in izbere v arhivu Dramatičnega društva za naš oder primerne igre.« Društvo slovenskih odvetniških in notarskih uradnikov sporoča, da bo priredilo dne 15. novembra koncert :im prosi, da bi dramatski odsek CPD sodeloval s primerno gledališko igro. Prošnji se ugodi in se določi burka V enem dejanju »Dr. Hribar« (L’Orrange — Anton Trstenjak). Igra, ki jo je režiral R. Salmič, se je dobro obnesla. Sodelovali so: Salmič v vlogi gospoda Radiča, gdč. Dobrškova v vlogi gospe Radičeve, g. Ekar v vlogi Franceta, gdč. Kokoljeva v vlogi Anice, gdč. Sot-Ijeva pa v vlogi Rezike. Trije Hribarji pa so se razdelili med gg. Megliča, Pahorja in dr. Spikerja. Gledališki ansambel je zgubil razen že omenjenih moških moči zdaj še Jelo Sernečevo ki se je dne 28. novembra poročila z univerzitetnim profesorjem dr. Matijo Murkom. Kljub vsem težavam pa neumorni Rafko Salmič ni obupal in že 15. decembra je bila nova premiera: »Valvazorjev trg štev. 15«. O uprizoritvi je objavila »Domovina« naslednje poročilo: »Reči moramo, da ise nismo motili, ko smo trdili, da bode ta igra ugajala našemu občinstvu. In res dvorana »Narodnega doma« je bila polna, popolnoma razprodana Pripomnimo naj tudi, da je bilo občinstvo še dokaj točno, da ni bilo treba predolgo čakati z začetkom. Igra sama sicer nima bogve kake vrednosti, a hitro se menjajoči posamezni prizori vzbujajo dovolj smeha. Za prireditev te igre je treba dobrih, izkušenih igralcev, ki se znajo uživeti v svoje uloge, 'in priznati moramo našemu igralnemu osobju, da je izvršilo svojo nalogo prav častno. Glavna oseba, okrog katere se vrti cela stvar, ali pravzaprav, ki zmeša celo stvar, je postrešček Vid Dermote, okrog njega se razvrste trije zaljubljeni parčki: Anica (gdč. Kokoljeva) in Vrabec (g. Fašclek), Julija (gdc. Anka Vrečerjeva) in Jarec (g. Meglič), Emilija (ga. Ekarjeva) in Ciril Trnek (g. dr. Stiker). Anica, hči čevljarskega mojstra Svitoslava Smole (g. Salmič) bi morala vzeti Teodorja Bunko (g. dr. Kukovec), posestnika štirih, hiš, človeka, ki ima srce samo za svojo pipo in povišanje najemnine. Ciril se je na železnici seznanil s svojo damo, katera stanuje v isti hiši .kakor Smola. Dermota meneč, da je ta neznanka Anica, pripelje Jarca in Cirila k Smoli, kar je povod celi zmešnjavi. V stanovanju bankirja Trnka (g. Pohar) se stvar še bolj zaplete, a končno se pojasni, da Ciril, ni zasledoval Anice, temveč Emilijo. Končno se vse zmote razrešijo in vsi trije parčki obhajajo zaroko, le Bunka in Dermota ostaneta brez neveste. — Igra je bila takorekoč prva v letošnji sezoni in reči moramo, da je »Celjsko pevsko društvo« vzlic temu, da je izgubilo tekom letošnjega leta dokaj dobrih svojih moči, zopet pokazalo, da je ostalo v svojih prireditvah na oni stopnji dovršenosti, kako je bilo prejšnja leta, kar je v prvi vrsti zasluga društvenega predsednika g. Salmiča. Da bi ga posebej hvalili, ni potrebno, saj kdor ga je enkrat videl na odru, ve, kaj je g. Salmič našemu narodnemu gledališču. Gca. Ko-koljeva, stara naša znanka na našem odru, je bila prav ljubka Anica, vsa čast ji. Gca. Vrečerjeva je podala ravnokar iz penzijonata došlo-Julijo kar najboljše in želimo le, da bi jo tudi v bodoče videli na: našem odru ne samo kot pevko, kakor večino doslej, temveč tudi kot igralko, kakor v nedeljo. Manjši ulogi sta imeli gca. Micika Wresnikova in ga. Ekar jeva, ki sta bili popolnoma na svojem mestu. Ciril in Jarec sta bila, kakor vedno, izborna, Bunka ni mogel biti boljši in Dermota je tudi dobro mešal. G. Pohar je bil v ulogi bankirja Trneka prav dober. Isto moramo tudi reči o g. Dobršeku kot slugi Robertu v III. in natakarju v I. dejanju, ko mu je drugoval kot drugi natakar g. Dergas. Pepček je bil razposajenec, kakor le zamore biti čevljarski učenec.« (Nadaljevanje v prihodnjem letniku) GUSTAV GROBELNIK OB JUBILEJU: REFLEKSIJA O GLEDALIŠKEM ŽIVLJENJU CELJSKIH DIJAKOV Ko se je leta 1808 ustanavljala celjska gimnazija, še ideja in zgled ljubljanskega jezuitskega šolskega gledališča iz 17. stoletja prav gotovo nista utonila v pozabljenje. Nasprotno: tradicija te — po nosilcih in repertoarju strogo katoliške ustanove, ki si je s posestrino, t. j. s pasionsko igro oo. kapucinov delila zatiranje sleherne priče luteranske dejavnosti, je morala biti še prav živa. Za to govori predvsem dejstvo, da se je »učno in vzgojno vodstvo gimnazije nahajajo v rokah prefekta, ki je bil vedno duhovnik«.1 Našo domnevo pa nam lahko podpro še drugi oziri, n. pr. bližina ruških verskih iger (1680—1722), ki so se vršile v »tesni zvezi z ruško latinsko šolo«,2 dalje prisotnost gimnazijskega učitelja, Ljubljančana Ivana Antona Zupančiča, ki je služboval v Celju od leta 1809 do 1820 in bil znan kot lirik in dramatik,3 za njim pa prisotnost dijaka in 'nabiralca narodnih pesmi Jožefa Drobniča, poznejšega celjskega gimnazijskega učitelja in pisatelja, zlasti pa režiserja dijaških 1Sei;l ne Slede tudi na to, da se študentovska bohemska narava, zlasti še spričo zelo majhne šolske obremenitve in pa še nerazvitega smisla za šport,4 ni mogla protiviti posnemanju tistih osmih slovenskih študentov, ki so v ljubljanski okolici leta 1657 uprizarjali igro »Raj«, da so z njo vzbujali smeh in krohot ter posnemanju iz pobeglih študentov in vajencev formiranih skupin glumačev in recitatorjev. Izgledi za dijaško gledališko življenje so bili torej tu. Po organi-zatorjih, posebno pa po akterjih je mogla to biti slovenska dijaška ak- 1 To in vse nadaljnje opombe glej stran 456! tivnost, saj kažejo imena dijakov v razrednih knjigah tedanje dobe, da so docela prevladovali Slovenci.'1 Drugo pa je vprašanje, ali je šlo tudi za slovenske šolske gledališke nastope, to je za uprizarjanje šolskih iger v slovenskem jeziku. Sama tedanja šola ne nudi zadostne opore, zakaj šlo je za »latinsko šolo«, v kateri je bilo največ ur odmerjenih latinščini in je bilo samo od dobre volje gimnazijskih učiteljev odvisno, da so svoje dijake zdaj pa zdaj učili tud; slovenskega jezika. Kljub »pomladi narodov«, ki jo je prineslo leto 1848 v prid uvedbe pouka slovenščine, se pogoji s strani šolskega vodstva za slovensko šolsko gledališko predstavo niso prav nič izboljšali, saj za slovenščino večkrat ni bilo posebnega učitelja. A da ta oblika manifestacije slovenskega narodnega bistva ni bila mogoča niti v kasnejši atmosferi znamenitega boja za slovensko nižjo gimnazijo (1860—1894), ki se ni polegla vse do razpada avstroogrske monarhije (1918), je vec ko na dlani. Letna šolska poročila,0 ki so nam kot najvero-dostojnejši vir o nekdanjem delu gimnazijskih šolskih kolektivov v posameznih šolskih letih na voljo v tukajšnji Studijski knjižnici, le malo poročajo o tem, kar bi mogli imenovati slovenske šolske gledališke predstave kot sredstva — da se izrazim v jeziku slovenskega profesorja Mihaela Zolgarja — »po kterih človek svoja čutja in misli razodeva.«7 To so le šolske proslave raznih jubilejev habsburške c. kr. hiše, »narodnih« praznikov, rojstnih obletnic avstrijskih literarnih velikanov in podobno, pripravljene v stilu takratnih prireditev, se pravi z mešanim umetniškim sporedom: z deklamacijami in glasbenimi nastopi. Od teh šolskih proslav na katerih je bila tu in tam deklamirana, še redkeje pa zapeta tudi kakšna slovenska domoljubna pesem, n. pr. Lovra Tomana Slovenski pozdrav in pesem Očevina na proslavi 25-letnice cesarjeve poroke 1879, omenjam samo proslavo 100-letnice rojstva genija avstrijske poezije in največjega avstrijskega dramatika Fr. Griilparzerja (18, januarja 1891), ker je sicer običajni spored vseboval tudi dramatski nastop — edini, ki sem ga zasledil v c. kr. letih celjske gimnazije. Bil je to odlomek iz Grillparzerjevega »Hannibala«, ki so ga odigrali osmošolca Maister (Hannibal) in Pregl (Mago) ter sedmošolec Raschka (Scipio). * Več, a teoretične dramatike odkrivajo po formiranju popolne gimnazije (1851-52) nemške, deloma tudi slovenske šolske in domače naloge, kasneje pa še govorne vaje celjskih višješolcev, zlasti sedmo- in osmošolcev. V nalogah je, ker se le-te običajno naslanjajo na učni načrt, prevladovala nemška dramatika, pač pa so za govorne vaje po letu 1890-91 izbirali snov tudi iz ostale evropske dramatike in gledališke teorije. Zaradi ilustracije navajam samo nekaj primerov, saj so se ti ponavljali deloma zaradi stalnosti učnega načrta, deloma pa (to se tiče zlasti govornih vaj) zaradi študentovske navade, da v olajšanje zadevnega dela radi povzemajo teme svojih prednikov: Kako so Grki olimpijske igre obhajali? (1805-66); Značaj Elizabetin v Schillerjevi tragediji »Marija Stuart«, Ktero zgodovinsko podlago ima Silvij Pellicova žaligra »Tomaž Mor« (1868-69); In wie ferne ist Schillers Tragodie »Die Jungfrau von Orleans« eine romantische Tragodie?, Cha-rakteristik Alba’s nach Gdthes Egmont, Kakšen upljiv so imele narodne igre na Grke? (1869-70); Die Vorfabel *u Lessings »Minna von Barn-helm«, Charakterparellelen zwischen Leicester und Mortimer in Schil-lers Tragodie »Maria Stuart«, In welchem Verhaltniss zur Haupthand-lung in »Maria Stuart« steht die Episode von Auftritte und Tode Mor-timers?, liber Rudenz in Schiller’s »Wilhelm Tell« (1870-71); Charakter des Orest und Pylades nach G6the’s »Iphigenie auf Tauris«, Die Frauen in Schiller’s »Wilhelm Tell«, Lessing’s Verdienste um die Entwickelung eines deutschen nationalen Drama, O razvoju dramatike helenske (1871-72); Charakter Wallenstein’s nach der gleichnamigen Schiller’schen Trilogie, Nachweis dass Mackbeth ,eine Tragodie sei (1873-74); Die Per-sdnlichkeit des Goethe’schen Egmond im Spiegel seiner Umgebung, Der Gang der Handlung in Schillers Tragodie »Die Jungfrau von Orleans« (1875-76); M. Brutus und Cassius nach Shakespeare« »Julius Časar« (1876-77); V čem obstoji zamotek in razmotek v igri »Devica Orleanska?« (1878-79); Kaj se godi v dramatski igri »Oba Pikolomina«? Kako se osnuje in razvija dejanje (1890-91); Goethes Gotz von Berlichin-gen und Schillers Karl Moor, Machbeth bei Schiller und Shakespeare, Weshalb kann die »Braut von Messina« als eine Schiksaltragodie be-zeichnet werden?, Hamlet und Faust, Ibsen, Moliere, Ludwig Anzengruber als Dramatiker (1905-06); Charaktere in »Wallensteins Bager«, Calderon de la Barca, Ferdinand Raimund, Heinrich v. Kleist als Lustspiel-dichter, Grillparzer als Dramatiker, Heinrich v Collin als Dramatiker, Peter Rosegger, Finžgar: »Divji lovec«, Tolstoj; »Moč teme«, Die Idee der Freiheilt in Schillers Dramen (1906-07); Der Bau des Drama (1908-09); Vergleich zwischen Lessings »Emilia Galotti« und Schillers »Kabale rmd Liebe«, O razvoju slovenske dramatike (1909-10); Gerhard Hauptmann als Dramatiker (1910-11); Der Aufbau Dramas. Modeme Biihnenkunst, Das Wesen des Drama, Das Volksdrama im 16. Jahrhundert (1911-12); Slovenska dramatika (1913-14) itd. Iz tega, čeprav nepopolnega izpiska tem torej sledi naslednji zaključek: 1. da so se takratni dijaki oficialno in v glavnem seznanjali z nemško vrhunsko dramatiko (Goethe, Schiller, Lessing), kasneje pa tudi z avstrijsko (Grillparzer, Raimund) in 2. da je bilo zanimanje dijakov — sodeč po temah govornih vaj —■ usmerjeno tudi v ostalo, evropsko dramatiko in gledališko teorijo, da je bilo torej njihovo zanimanje za gledališko umetnost večje, kot pa ga je mogel buditi takratni nacionalistični učni načrt. * Razmeroma široko odprto okno, ki ga je za pogled v svet gledališke umetnosti nudila tedanja šola, pa ni moglo utešiti hrepenenja po neposrednem užitku gledališkega magičnega čara in po gledališču kot »svetišču najvišjih idejnih dobrin in vrednot«. Izpričanih je več samostojnih, pogumnih, vladajočim družbenim in političnim ozirom navkljub rojenih gledaliških akcij, trajne kulturnozgodovinske vrednosti. Na prvem mestu iz te dobe je krožek tistih navdušenih in narodno zavednih dijakov, ki jih je zbral narodnobuditeljski idealizem in zgled čitalniške požrtvovalnosti njihovega mentorja Josipa Drobniča, začasnega učitelja latinskih šol na celjski gimnaziji (1349—1851), v dijaško igralsko družino. Z njo je Drobnič updzoril vrsto svojih prevodov in priredb takratne dramske literature. Svojim študentom-gledališčnikom se je pridružil še po povratku iz Trsta, ko je opustil idejo novega lista »Triglav«, ker ni kazalo cepiti naših skromnih sil ob izidu Janežičevega »Slovenskega glasnika«, in z njimi nastopil namesto v Celju — v Laškem. Pojav Drobničeve dijaške gledališke družine je takratna kulturna kronika razumljivo spregledala, saj je Drobnič s svojim posvetnim delovanjem stal v progresivnem delu takratne duhovščine, ki je »razvijala buditeljsko ideologijo in vlivala v slovensko ljudstvo narodno zavest« (Sperans), izven nasprotujočega kroga cerkvene gosposke. Ti študentje so morali biti nedvomno hvaležni gledališki naraščaj, saj se mu je požrtvovalni Drobnič po naročilu njegovega somišljenika in prijatelja, žurnalista Davorina Trstenjaka posvetil ne le kot režiser in dramaturg, temveč še posebej kot učitelj »deklamiranja, držanja in obnašanja v njihovih vlogah«. Drobničev dijaški igralski krožek tedaj Gradišnik po pravici imenuje prvo dramatično šolo v Celju8, zlasti še, ker je bil njen uspeh opazen tudi v takratnem celjskem gledališču, na izvrstnem igralcu Viktorju Leitmeierju, Drobničevem »bogato nadarjenem učencu«. Najbrže ni pomagal samo zgled Drobničevega dijaškega gledališča, temveč zagotovo tudi zgled samih gimnazijskih profesorjev, ki so — »iskreni domoljubi« —• v letih čitalniškega narodnega gibanja stopili na čitalniški oder kot recitatorji ali pa se vključili v Čitalnico kot njeni funkcionarji (Hafner, Krušič, Dindner), da se je lotil pisanja rodoljubnih čitalniških igric gimnazijec Mihael Lendovšek, poznejši publicist in urednik (1844—1920). Ni še bil osmošolec, ko je Benjamin Ipavec že lahko predložil na njegov tekst skomponirano spevoigro »Tičnik«, kot prvo slovensko opereto, ljubljanskemu čitalniškemu gledališču (1864), kot osmošolec pa že bil priča krstni predstavi svoje igre »Kteri bo?« na celjskem odru (1866) in istočasno doživel izid v tiskani, obliki, razen omenjenih del še izid tretjega igrokaza v petih dejanjih »Mož beseda«.9 Gledališki prispevek celjskega dijaka je toliko pomembnejši, ker je v primeru. Mihael Lendovšek šlo za delež pri uvajanju slovenske izvirne dramatike. Daši je tudi ta predstavljala samo del narodnih prireditev in bila predvsem zabavnega in šele v drugi vrsti narodno probudnega in vzgojnega značaja,10 je pomenila vsaj mladostno prizadevanje po nadomestilu prevedenih ali prirejenih del tujerodnega, nemškega drugorazrednega teatra. Ko se je v celjski Čitalnici po šestdesetih letih prejšnjega stoletja gledališka Muza že izigrala, namesto nje pa zavladal dolgčas in je Levstik »bičal domače^ konservativce in po dualizmu razbesnele nosilce liberalno-kapitalistične germanizacije« (Slodnjak) ter ob reorganizaciji ljubljanskega Dramatičnega društva opozarjal, »da se zadnja leta meju nami premalo čisla lepoznanstvo in sploh umotvorje,« so baje dijaki v Celju ali njegovi okolici (1870) uprizorili Shakespearovega Hamleta v prevodu Miroslava Malovrha, ki je menda naslovno vlogo tudi igral.11 Četudj ni izgledov, da bi bil Malovrh osrednja oseba te domnevne uprizoritve, saj bi takrat dopolnil šele deveto leto starosti (rojen je namreč bil 1861),12 pa vendar že samo priznanje tega gledališkega dogodka kaže, da tudi celjski dijak ni preslišal Levstikovega napotka, da v gledališkem repertoarju ne kaže zanemarjati trajnih del svetovne literature, odnosno »da je učinkovito orožje zoper sovražno nekulturo vselej samo tako odrsko delo, ki je idejno in umetniško polnovredno« (Filip Kalan). Nič ni pomagal hrušč in trušč nemških šovinistov po vsem nemškem svetu, oblast je morala kloniti pred slovensko narodno in socialno zavestjo: leta 1895 je celjski dijak dobil slovensko nižjo gimnazijo. V šoli je bil sicer še vedno na prvem mestu nemški pesnik in pisatelj, toda v Celju so se že polagali temelji Narodnega doma, novega žarišča slovenskega narodnega in kulturnega življenja, v zgodovini celjskega gledališča so se začela pisati nova poglavja: Gledališče Celjskega pevskega društva; Rafko Salmič — osrednja osebnost celjskega gledališča; Dramatično društvo... In dasi so šolski disciplinski predpisi najstrože prepovedali dijakom obisk gledaliških predstav, je vendar narodni in kulturni vpliv tedanjih gledališčnikov segal tako živo v srca celjskih dijakov, da nam je ta del dobe nacionalnih bojev (1895—1918) dal iz vrste celjskih gimnazijcev cel rod javnih slovenskih gledaliških delavcev: Ivan Prekoršek, Anton Novačan, Fedor Gradišnik, Radovan Brenčič, Rudolf Dobovišek, Stanko Gradišnik, Pavel Strmšek, Stanko Perc, Maks Snuderl, Fran Roš, za njimi pa še France Onič, Niko Kuret in najbrže še kdo — prej in pozneje. Bil je to rod gledaliških organizatorjev, dramatikov, režiserjev, igralcev in gledaliških kritikov, ki se je večidel vzgojil ob dijaškem gledališkem amaterstvu, ki je njih zrelo delo vnovič dokazalo, da iz amaterske igralske kulture izhaja in se z njo začenja slovenska gledališka kultura sploh.13 O njihovem mladostnem gledališkem prizadevanju, gledališki ljubezni in navdušenju ter amaterski tvornosti, govore zaenkrat le skromne beležke. Te drobne, neurejene skice nam prikazujejo celjske dijake, ki niso zamudili nobene predstave v Narodnem domu; ki so jih Salmičeve predstave napotile, da so si preko ljubeznive dunajske tete nabavili otroško gledališče s .figurami in kulisami; ki so prevajali pripadajoče igrice in potem v očetovi pisarni sošolcem prirejali predstave; da so se iz tega »otroškega navdušenja« rodile celo prireditve, ki jih je prevzela pod svoje okrilje Čitalnica;14 ki so se zbirali^pri Gradišnikovih, kjer so se tovariši vadili v nastopih za gledališke predstave ali pa so se oglašali pri Brenčičevih, kjer jim je prijatelj prirejal lutkarske predstave;15 da so se uvrstili v Salmičev gledališki ansambel še pred vstopom v gimnazijo, a kot gimnazijci pa so se začeli uvrščati med dramatizatorje in literate in bili organizatorji in nosilci pravega dijaškega gledališča, ki je imelo premiere vsakih 14 dni; ki so zaradi svojega teatra prestajali disciplinske kazni.. .1