Celovec, 26. novembra 1948
Leto IV.
Izdaja:
BRITANSKA
OBVEŠČEVALNA
SLUŽBA
Številka 48
Izggiedi za rešitev berlinske krize so povoljni
Sovjetski odgovor na Evatt=Liejev poziv štirim velesilam, naj obnove neposredna pogajanja za rešitev berlinskega spora, je bil izročen obema državnikoma. Ta odgo» vor sicer izraža nekaj nade za sporazum, vendar pa je v njem nejasno izraženo za* držanje Moskve.
V Parizu so se sestali predstavniki za= padnih sil: McNeil, Marshall in Schuman, da bi se posvetovali o tem, kako bi oni odgovorili na ta poziv. Sporazumeli so se, kar je bilo vsekakor pričakovati, da ne bodo odstopili od svojega trdnega stališča ter da se ne bodo pogajali z Moskvo glede ber* linskega spora, dokler ne bo sovjetska blo* kada v mestu odpravljena in njihove po= polne pravice zopet uveljavljene. Ko bo en. krat to opravljeno, tedaj bodo zares pripravljeni pogajati se z Rusijo glede Ber= lina in obširnejših vprašanj Nemčije.
SOVJETSKO STALIŠČE NEIZPREMENJENO
Besedilo sovjetskega odgovora je bilo objavljeno v moskovskem radiu in se glasi:
»Sovjetska vlada se zahvaljuje za Vaš trud k poravnavi obstoječih nasprotij. So« vjetska vlada je že 3. oktobra poslala Združenim državam, Veliki Britaniji in Franciji noto, v kateri predlaga priznanje smernic, ki so bile dane vrhovnim povelj* nikom 30. avgusta kot nekakšen sporazum med SSSR, USA in Veliko Britanijo glede rešitve berlinskega vprašanja.
Pri volitvah dne 2. novembra letos si je demokratska stranka po štirih letih spet Zagotovila popolno nadzorstvo nad obema zbornicama — nad kongresom in senatom.
Demokrati so dobili 242 mest v poslan* ski zbornici, torej dosti več kakor večino, ki znaša 218 poslancev. Od ostalih sedežev so dobili republikanci vse, razen enega, s katerim se je okoristila laburistična stran* ka. Vseh mest v poslanski zbornici je 435.
V	senatu, v katerega so izvolili samo del novih članov, so si demokrati zagotovili 53 mest od celotnega števila 96.
V	prešnji zbornici so imeli republikanci 243 poslancev, demokrati 184, laburisti 2, šest mest pa je bilo praznih. V senatu je bilo 45 demokratov, pa 51 republikancev.
Kakšne posledice bo takšen volivni izid imel za ameriško politično življenje in za ameriško politiko sploh, sklepamo lahko najprej iz dejstva, da so bili pri zadnjih Volitvah poraženi vsi tisti republikanski Benatorji in poslanci, ki so zagovarjali v ameriški zunanji politiki izolacionizem, to je načelo, naj se Amerika ne meni za Usodo Evrope in vsega sveta, marveč naj skrbi le zase in za svojo varnost.
Tako je na primer v zvezni državi lili* hois demokratski kandidat profesor Dou* glas, ognjevit zagovornik sedanje odločne Ameriške politike premagal republikanskega senatorja in hudega izolacionista Way= landa Brooksa.
V	Zahodni Virginiji je demokrat Neely Vzel mesto republikanskemu senatorju Re= Vercombu, sestavljalcu načrta za pomanj* kiji vi zakon o priselitvi protikomunističnih beguncev iz Evrope v Združene države, demokrati s predsednikom Trumanom so
Istočasno je sovjetska vlada predlagala konvencijo sveta zunanjih ministrov za razpravljanje berlinskega vprašanja in proučevanje položaja celotne Nemčije v skladu s potsdamskimi določili. Sovjetska vlada vztraja na svojem stališču.
Sovjetska vlada se pridružuje nazorom, da bi rešitev berlinskega vprašanja odločilno vplivala na rešitev drugih problemov bodisi v Nemčiji, Avstriji ali Japonski. So* vjetska vlada se tudi strinja z Vami v tem, da so velike važnosti osebni stiki in med* sebojno zaupanje med voditelji držav za izboljšanje odnošajev.«
ZAHTEVE ZDRUŽENIH DRŽAV OSTANEJO
Predsednik Truman je na poziv odgovo* ril s poudarkom ter izjavil, da se Združene države ne bodo pridružile razgovorom štirih velesil glede Nemčije, dokler Rusija ne bo odpravila blokade Berlina« Tadi je pri* pomnil, da sta si z zunanjim ministrom Mashallom v vsem edina.
Predsednik je pojasnil, da ne namerava imeti nobenega novega sestanka s Stali* nom. Dejal je, da ne bo zapustil Washing* tona za kakšno tako konferenco, toda njegovo povabilo Stalinu v Washington še vedno velja. Tudi ni v njegovem načrtu, da bi poslal kakšno posebno komisijo v Moskvo.
Dr. Evatt, predsednik glavne skup* ščine Združenih narodov je po vsem tem
temu zakonu nasprotovali in zahtevali, naj dovolijo vselitev vsaj pol milijonu begun* cev namesto 200.000, kakor so odločili re= publikanci s svojo večino.
Pri volitvah v poslansko zbornico je propadlo vseh 45 republikanskih poslancev, ki so v kongresu nasprotovali sedanji zunanji politiki, Mashallovemu načrtu, pravični socialni zakonodaji ter zakonu o beguncih.
Posledice novega razmerja v zbornici in senatu bo ta, da bodo vodstvo v obeh in različnih parlamentarnih ter senatnih ko* misijah imeli spet demokrati.
Tako napovedujejo, da bo za predsedni* ka poslanske zbornice izvoljen demokrat Sam Rayburn, ki je to mesto imel že vča* sih.
V senatni komisiji za zunanjo politiko bo republikanca Vandenberga nadomestil demokratski senator Connally iz Texasa. Connally in Vandenberg sta očeta sedanje ameriške zunanje politike, ki sta jo složno podpirali obe doma nasprotujoči si stranki. V zunanjepolitičnem odboru senata bo sprememba samo ta, da sta povsem enako misleča zastopnika prejšnje večine in prej* šnje opozicije zamenjala mesti. Vsi so pa prepričani, da bosta Connally in Van den* berg še naprej enako složno sodelovala na začrtani poti.
Zunanjepolitično komisijo poslanske zbornice bo namesto dosedanjega republikanskega predsednika Fatona vodil demo* krat Sol Bloom, eden glavnih zagovornikov politike generala Marshalla.
Poslansko komisijo za odobravanje kre*
(Nadaljevanje na 2. strani)
govoril v Parizu po radiu ter dejal, da so izgledi za rešitev berlinske krize v prihod* njih treh tednih še dosti povoljni. Pri sta* vil je, da bi rešitev tega perečega vprašanja pripomogla k sklenitvi mirovnih po* godb z Avstrijo, Nemčijo in Japonsko, kaj* ti berlinski spor je glavna ovira na poti do sporazuma med zapadnimi velesilami in So* vjetsko zvezo.
Komunistična poplava na Kitajskem
Kakšen bo izid dogodkov na Kitajskem? Naj bo kakršenkoli, odločil bo usodo ne Samo 450 milijonov Kitajcev, temveč tudi usodo večine azijskih narodov.
Zadnji zagon vojne, ki traja med kitaj* skimi nacionalisti j n komunisti že 23 let, se je pričel meseca februarja 1947, ko se je izjalovilo mirovno poslanstvo generala Marshalla. Pri tem zagonu so bili zmagali nacionalisti s svojimi 300 divizijami (sko* raj 5 mil. vojakov). 39 teh div. (800.000 vo* jakov) je oborožila Amerika. Že samo bre* me take obsežne armade je bilo porok, da bo prišlo do inflacije. Nacionalisti so imeli tudi pomembno letalstvo, ki so ga Ameri* kancj izvežbali in opremili.
Komunisti pa so pričeli boje s približno
500.000	možmi, ki so bili večinoma oboro* ženi z japonskim orožjem. Imeli so šibko topništvo in malo prevoznih sredstev, ime* li niso in tudi še danes nimajo letalstva.
Kako pa je potem mogoče, da se je ko* munistom posrečilo kljubovati taki ogromni vojaški premoči in ustvariti položaj, kot danes vlada na Kitajskem? Odgovor je ob* širen. Komunisti so imeli pobudo m jo vseskozi izvajali. Razdejali so važne želez* niče in ceste, kakor tudi vsako tovarniško podjetje v mestih, k'i so jim padla v roke in pa rudnike. Na ta način so ustvarili gospodarsko razdejanje in revščino, ki je pač njihov najboljši posredovalec.
Nacionalisti pa so se držali strategije obrambe in raztresenosti. V vsakem mestu so imeli po eno armado ali vsaj divizijo ter Z9stražili vse železniške mostove in kri* žišča. Za vse te vojake pa so potrebovali stanovanja, ki so jih vzeli civilistom in posledica je bila, da so imeli ob koncu ap= rila letošnjega leta 29 milijonov oseb brez lastnega stanovanja, kar je_ znatno pove* čalo zmedo in omejevalo vojaško napredovanje.
Če zasedejo komunisti vso osrednjo Ki* tajsko, kaj potem? Ali bodo nacionalisti mogli obdržati južno Kitajsko? Komuni* stični uporniki so povsod aktivni. Poleg te* ga vlada v deželi inflacija, pomanjkanje živil, a uprava je korupcijska. Kar pa je naj* važnejše, čas dela za komuniste in s tem rdeča nevarnost raste. Ta pa ne ogroža sa= mo Kitajske, temveč tudi sosedne države na vzhodu, jugu in zapadu. Življenski inte* resi na zapadu Tihega morja stoje na
REŠILNA POT
Samo ena pot vodi do rešitve in ta je vo* jaška. Z dolarji samimi ne bo mogoče do* seči zmage. Od leta 1945 je Amerika dala nacionalistični kitaj, vladi 3.000 milijonov dolarjev za prazen nič, kajti dokler komunisti razdirajo gospodarske ustanove, sploh ni misliti na to, da bi bilo nacionalj* stom z denarjem kaj pomagano.
Duh je, ki oživlja
Večina ljudi pripisuje današnjo bedđ, zlasti socialno, ker jo pač najbolj občuti, kapitalističnemu gospodarstvu. Večina lju* di meni, da je povzročila poleg vojne zad* njo gospodarsko krizo tudi tehnika, ki je s svojimi iznajdbami nadomestila človeka v tovarnah in delavnicah, da je denar in pohlep po njem vzrok vsega današnjega zla.
Gospodarska kriza je pravzaprav posle* dica nravne in verske krize, ki je zajela človeštvo. In ta kriza je v tem, da je mo* derni človek zavrgel nadnaravne vrednote, pozabil Boga, pozabil na neumrljivost duše in usmeril vse svoje življenje v tostranost.
Vse to, kar občutimo danes na svoji koži, je le migljaj božji, naj se vrnemo nazaj k veri v Boga, ki skrbi za svojo dušo, ki je edina vredna vseh naših žrtev. »Kaj poma* ga človeku, če si pridobi ves svet, svojo, dušo pa pogubi?« (Mt. 16, 26).
Sredi krize smo, sredi socialne in duhova ne. Skušali bomo v naslednjih člankih po* jasniti to duhovno krizo današnjega člo* veštva, spoznati zmoto, v katero smo za* bredli in se vrniti nazaj k viru življenja iil notranjega miru.
Kadarkoli je človeštvo ali del človeštva; obrnil hrbet pravemu Bogu, kadarkoli ja človek pozabil na svoj pravi smotem slu* žiti z vsem svojim življenjem Bogu, živeti in delati v čast božjo in za svojo neumrlji* vo dušo, in se je zadovoljil s tem, kar mn nudi svet, pravimo, da je zašel v poganstvo« Poganstvo torej ni le v tem, da človek ne veruje v Boga, da je brezbožen, brezveren, marveč je tudi v tem, da si potem, ko je postavil Boga v kot, izbere kako drugo stvar ali idejo za svojega boga in ji služi z vsem življenjem in delovanjem. Pogan* stvo je v temi da si človek izbere sam svoj cilj in si sam določi smernice, po katerih hoče živeti, da si napravi raj na zemlji V svetnih dobrinah, pri čemer zavrže vero r. posmrtno življenje.
Moderni pogan veruje v nepokvarjenost človeške narave, v nezmotljivost človeške* ga razuma in v človekovo popolnost. Mo* derni pogan ne prizna pravice, priznava le moč in silo, ne prizna ljubezni, ker jo smatra za znak slabosti. Zato zavrača krščansko ljubezen. Moderni pogan obožuje denar, obožuje v svojem mišljenju vzgojeno politično skupnost. Da, celo tako daleč gre, da da množici moliti stroj, ki mu je znak napredka in popolnosti.
Ozrimo se nazaj v dobo prvega pogan* stva! Vsi vemo, da je stari poganski svet imel visoko razvito kulturo in izobrazbo, toda v socialnem in nravnem pogledu je propadal. Za vsem bleskom in lepoto na* predka in umetnosti se je skrivala velikan* ska beda. Temelji človeške družbe so bili' omajani, življenje ni veljalo nič — zlasti živ* Ijenje sužnjev ne, samomori in umori otrok so bili na dnevnem redu, družinsko življe* nje je bilo uničeno, mladina je bila nravno pokvarjena, ker so ji stari dali tak vzgled. Državne postave so bile brez vpliva, delo brezpravnih sužnjev kakor tudi oni sami so bili vir državnih in zasebnih dohodkov.
In kako je danes ? Ali ne tava svet zopet skoro v isti temi? Poglej v svojo notranjost, poglej okrog sebe, odpri oči in pne* so ja j položaj nepristransko! Ali ti ne stis* ne strašna bolečina srca ? Ali ne očita vest tudi tebi kakšnih napak? Ti ne pridejo solze v oči spričo vsega tega? Ali ne vidiš sedaj, da je ves napredek prazen, brez du* še, in človeka vkljub vsemu blesku ne zadovoljuje? In se čudiš vsemu temu?
Dokler človek ne bo našel miru v svoji notranosti, katerega mu da lahko samo Bog, bo os'-1 vedno le »nogometna žoga brez duše«. Le oglejte si enkrat tako žogo! Na zunaj izgleda močna, a pritisni S prstom malo nanjo, pa se bo vdrla« Isto ji s »praznim« človekom.
Posledica vošitev za ameriško politično življenje

OBČIM
»Če se bo nova grška koalicijska vlada izkazala, da ne more zlomiti odpora uporniških sil, bo kriva dogodkov in posle* * die, ki imajo svoj vir izven mej Grčije.«
To je izjavil gospod Sophouljs, ko je predstavil liberalno-populistično koalicijo poslanski zbornici v Atenah. Ko so ga na= prosjli, da bi preložil svojo odločitev do 1. februarja ter podal zaupnico, je mini* Strskj predsednik dejal: »Vlada se bo po= služila vseh demokratičnih načel za umi» ritev v deželi.«
»Grška zunanja politika,« je dejal, »slo* ni trdno na načelih Združenih narodov, a Grčiji sami je usojeno sodelovati z Združenimi državami in Veliko Britanijo.«
Gospod Sophoulis je pristavil, da so pri* volili v pariška pogajanja med štirimi bal* kanskimi državami samo pod pogojem, da to ne bo na nobeden način načelo grške notranje politike.
FRANCOSKA
Gospod Ilphand, francoski delegat pri konferenci, kj se trenutno vrši v Londonu, je predložil britanskim in ameriškim dele* gatom dokument, ki. vsebuje francoske predloge za mednarodno nadzorstvo nad upravo industrije v Porurju in varstvo pred ponovno nemško oborožitvijo.
Vtis, ki ga je ta dokument napravil med britanskimi in ameriškimi krogi, vzbuja mnenje, da so šli Francozi predaleč ter ga bo treba temeljito proučiti. Britanci in Amerikanci so mnenja, da bi bilo bolje, če bi nemške in ne inozemske oblasti vodile industrijo v tem ozemlju, seveda pod med* narodnim nadzorstvom.
Kakor je blo že ponovno sporočeno, ure* jujejo po diplome tski poti nesoglasja gie* de Porurja med Francijo na eni in Veliko Britanijo in Združenimi državami na drugi Strani.
General Sir Brian Robertson, britanski vojaški guverner v Nemčiji, je podal poročilo o položaju v zapadnj Nemčiji ter del nemškim oblastem nekaj jasnih nasvetov za načrte, ki jih je treba izvesti, če hoče preprečiti številne nevarnosti za gospodar* sivo.
»Sedanji položaj,« je dejal, .»je obetajoč in se lahko v redu razvija, toda obravnatj ga je treba mirno in modro na vseh po* dročjih, drugače lahko sledijo težke po* sledice. Cene so zelo narasle, odkar je Gos* podarski svet odpravil razna nadzorstva. Pred petimi meseci je bilo slišati, da so trgovine prazne, a žepi prebivalstva polni ničvrednega denarja. Sedaj pa je obratno, trgovine so polne, toda prebivalstvo si sko* raj ničesar ne more kupiti. Čeprav je v nekaterih slučajih porast cen upravičen, je vseeno treba najprej ustaliti cene in nato šele morda zvišati mezde.«
Nemški narod ne more pričakovati, da bi mogel v kratkem uživati takšno življenje kot pred vojno, ki pa ga mnogi niso ceni* li. Toda nezadovoljnost nemškega ljudstva je upravičena. Gospodarski svet bi mnogo nevšečnosti lahko odpravil. Ko je govoril o prehrani, je general Robertson dejal, da je bila letjna dobra in da imajo delavci s svojimi družinami dovolj živilskih obrokov, 'le mesa primanjkuje. Toda prehrana je z'đostna Samo v krajih, kjer celotna upra* va živil brezhibno deluje. To pa ni. povsod slučaj. Gospodarsko stanje v Nemčiji so iz* boljšale velike dobave živil iz inozemstva in pa porast proizvodnje, predvsem v pre* mogovni industriji.
beti, da se bodo delavci • vadili, da bodo zmožni zasesti visoka državna mesta in upravne položaje; da bodo imeli vstop na univerze, višje šole in sploh na vodilna mesta.
MADŽARSKA
Notranje ministrstvo v Budimpešti je sporočilo, da je bil dr. Andras Zakar, tajnik kardinala Josefa Mjndszentyja areti* ran. Poročilo ministrstva zatrjuje, da nadzorujejo dr. Zakarja, ker je osumljen protidržavnih dejanj. Aretacija je sledila večtedenskemu besednemu boju med kar* dinalovimi-sodelavci in madžarsko vlado.
EVROPA V LUČI SOLIDARNOSTI
Gospod Churchill je otvoril v Londonu razstavo Združene Evrope, ki jo je organi* ziral britanski odbor pokreta za Združeno Evropo z namenom, predočiti prednosti medsebojnega sodelovanja med narodi cv= ropskega kontinenta. Vse vlade Zapadne Evrope so soudeležene pri razstavi. Raz* stava bo odprta do 30. novembra.
Gospod Churchill je dejal, da bi bilo po* polnoma nerealno, če bi smatrali da je današnja Evropa že zrela za kakšno politično federacijo ter carinsko zvezo. Toda nihče ne more reči, da bi tega ne bilo mogoče uresničiti v bodočnosti. Podčrtal je, da se ne sme podcenjevati napredek, ki je dose* žen na polju mednarodnega sodelovanja v zadnjih 12 mesecih. Potom Marshallove po* moči in Briiseljske pogodbe so bili poziv* Ijeni mednarodni odnošaji. Razvoj pa je treba podpirati in pospeševati. Kar je dob* ro za vlade, je dobro tud j za narode. Oboji se morajo združevati in skupno reševati probleme, ki zadevajo življenje in obstoj vsake evropske narodnostne skupine.
Za jsti cilj je kongres v Haagu maja meseca svetoval takojšnjo vpostavitev evropske skupščine. Ta predlog sta sprejeli francoska in belgijska vlada. Skoro bi bil na mestu očitek, da se bo ta svetovalna skupščina brez izvršne moči razvila v neodgovorno društvo in da bi bjlo boljše pre* pustiti ustvaritev Evropske zveze medvlad* nim pogajanjem. Toda eno je gotovo: Ev* ropska skupščina, bo zastopala bistveno nalogo, ki je ne morejo izvajati evropske vlade in sicer bo ustvarila čut solidarnosti med evropskimi narodi, ki jih bo vodil v bodočnosti in po katerem bosta obnovlje* na moč in blagostanje našega kontinenta.
Vkljub nemirom in težavnemu položaju so zapadne cone Nemčije sklenile trgovsko pogodbo s Francijo. Po tej pogodbi bodo te dežele lahko medsebojno izmenjavale blago do višine 600,000.000 dolarjev. Po* godba je bila najprej objavljena v Frank* furtu in je največja v Zapadni Nemčiji od konca vojne.
*
Prejšnji teden je 600 razseljenih oseb zapustilo Avstrijo. 540 jih je odpotovalo v Brazilijo, a 150 preko Genove v Turčijo. Brazilija je dosedaj sprejela iz Avstrije preko 4100 beguncev in Turčija 585.
PoiitiKa susMsp rasti
(Nadaljevanje s 1. strani.)
ditov in nakazil bo prevzel demokratski zastopnik Oannon, ki pride na mesto re* publikanca Johna Taberja. Ta je v prejšnji zbornici vodil hud boj proti Marshallo* vem načrtu ter dosegel, da so sredstva za pomoč pri evropski obnovi dokaj omejili.
Demokratske predsednike, ki so znani kot zagovorniki odločne zunanje politike, bodo dobile tudi senatne in parlamentarne komisije za finance, za oborožene sile, za obrambo in drugo.
Tretjo zmago so odnesli demokrati pri volitvah za nove guvernerje v posameznih zveznih državah. Od celotnega števila 48 guvernerjev jih bodo demokrati imeli 30 ali še kaj več, medtem, ko so jih do zdaj imeli le 24 in republikanci prav toliko.
Eno največjih presenečenj pri guverner* skih volitvah je Amerika doživela v zvezni državi Ohio, kjer so republikanskemu kandidatu Herbertu napovedovali veliko zrna* go. Toda za guvernerja je bil izvoljen de* mokrat Frank J. Lausche, ki je po rodu Slovenec. Lausche je enkrat že bil guver* ner v Ohiu. Posebno znan in priljubljen pa je pri tamošnjem prebivalstvu, med kate* rim je dosti evropskih priseljencev, od te* daj, ko je bil župan v največjem mestu te države Cleveland in je z velikim pogu* mom ter spretnostjo zatrl korupcijo in raz* bojništvo, ki sta tam cvetela skoraj nič manj kot v Chicagu.
Skratka, v vodstvo ameriškega politi* enega življenja so z demokratsko zmago 'prišli ljudje, katerih usmerjenost daje vse poroštvo za takšno poljtiko, kakor si jo želita Evropa in ves svobodni svet.
Delegacija nizozemskih ministrov se bo napotila v Indonezijo, kjer bo proučevala možnosti za končno poravnavo nasprotij med indonezijsko republiko in nizozemsko vlado. Nizozemska poročevalska agencija je sporočila, da so pri konferenci v Vzhod* ni Javi odločili, da bodo ustanovili v Vzhodni Javi lastno državo. Ta naj bi ob* segala 8,000.000 Javancev in drugih doma* činov. Ta dežela je gospodarsko zelo po* membna, ker je bogata pred vsem s slad* korjem in rižem.
*
Princezinja Elizabeta in vojvoda Edin* burški sta v soboto v vsej tišini praznovala v Buchinghamski palači s kraljem in kraljico sv$>jo prvo obletnico poroke. Ob tej priliki sta se princezinja in njen so* prog zahvalila rimskemu papežu za čestitke ob rojstvu njunega sina.
*
»Berlinski prevoz po zraku se bo na da* Ijeval preko zime in tudi dalje, če bo po* trebno.«
To izjavo je podal Arthur Henderson, minister za letalstvo, ko se je vrnil v Anglijo po tridnevni inšpekciji kraljevskih zračnih sil, ki opravljajo zračni prevoz.
Gospod Henderson je pristavil, da ima Velika Britanija dovolj tehničnih zalog, da bo pošiljala svoja letala preko zime in še potem in da to, kar je videl vsepovsod, kamor je prišel, jasno priča o volji, ki jo kažejo vsi, ki sodelujejo pri tem podvigu in žele dobro opravljati svoj posel.
Poslidfce stavk v Franci
ČEŠKOSLOVAŠKA
Komunizem si je utrdil položaj na Če* škoslovaškem in ponoven pojav kapitaliz» ma je sedaj onemogočen, je izjavil pred* sednik Gottwald pred izvršnim odborom češkoslovaške komunistične partije v Pragi.
»Reakcija ima sedaj samo še eno nado in sicer računa z novo vojno. Toda ne Verja» mem, da bj prišlo ponovno do vojne in če* tudi bi prišlo, Češkoslovaška bo na strani zmagovalcev.«
Izvršni odbor je pri svojem dvodnevnem zborovanju, ki je bilo prvo, odkar so se socialni demokrati spojili s komunisti, proučeval načrte za prihodnji razvoj v deželi »na poti do socializma«. Določili so, da bo* do ustanovjli nadzorstveni odbor, kj se bo bavil s problemi članstva, ki so nastali po februarski krizi.
Gospod Slansky, generalni tajnik parti* je, je izjavil, da imajo sedaj preko 2 mili* jonov članov. Po februarju jih je bilo na stotine sprejetih v stranko in to brez po» trebnega natančnega izpraševanja. To poplavo je treba sedaj omejiti.
Novi nadzorstveni odbor bo imel pravico obsojati in kaznovati člane, ki se ne bodo obnašali kot pravi komunisti. Gospod SLnsky je pristavil, da mora partija skr»
Prešlo bo še mnogo mesecev, predno bo mogoče napraviti natančno ocenitev sku* pne škode, ki jo je utrpelo francosko go* spodarstvo vsled rudarskih stavk, ki so jih bili podžgali komunisti in predno bo mo* goče privesti premogovna ležišča in rudniške naprave v prejšnje stanje. Že do* sedaj je Francija trpela izpad okrog 4 mi* lijone ton premoga, ki ga tako silno potre* buje in njena industrija je resno ohro* mela.
Francoski komunisti se naslanjajo ob zavesti, da so storili vse, kar je bilo v nji* hovi moči, da bi izvedli povelje Kominfor-ma ter preprečili uspešno delovanje Mar* shallovega načrta. To politično stavko so v njenih zadnjih stopnjah predstavljali kot nekakšen boj proti ameriškemu impe» rializmu in »fašističnim silam« okrog no* tranjega ministra Mocha.
Že od vsega začetka je premogovna sta» vka vzbudila kaj malo navdušenja. Kakor pri komunističnih stavkah lansko leto, so tudi letos delavci polagoma, toda gotovo, zopet prijeli za delo, čim jim je vlada to omogočila s tem. da je napravila po ru= dnikih red in mir.
C.G.T. (Splošna sindikalna zveza), kateri gospodujejo komunisti, je imela organi* zirano delavstvo po rudokopih tako krep«
ko v svojih rokah, da je mogla preprečiti vsako uradno zvezo z rudarji. Večina ru* darjev je bila naravnost prisiljena stavkati na zapoved glavnih celic zveze, katero je podpiralo 70.000 inozemcev po rudo* kopih.
Taktika nasilja
Komunistični zastraševalni oddelki so nastopili ter razdejali domove onih rudarjev, ki so hoteli zopet prijeti za delo. Ta* ko so s taktiko nasilja ojačili partijske vrste.
Uradniki, posebno oni po premogovni* kih, pa so tudi krivi, ker jim je manjkalo čuta odgovornosti. Po mnogih predelih de» žele so bili delavci mnogo bolj zaprepa* deni zaradi razdejanja, ki je nastalo po ukinitvi varnostnih ukrepov in vsled na* črtne sabotaže, kakor pa uradniki na položajih ,katerih obnašanje je bilo takšno, kakor bi živeli samo za danes, a kaj bo ju* tri, jih sploh ne briga.
Vlada je vedno in vsepovsod opominja* la ljudstvo, naj doume vse te nevarnosti in je bila prisiljena zapreti odgovorne vo= ditelje stavk in sabotaž po zakonu, ki sta ga uvedla dva bivša komunistična ministra in ki predvideva zakonite kazni do pet let zapora za poškodovanje rudnikov.
Čeprav je vlada odklonila, da bi se po* gajala s Splošno sindikalno zvezo, je po* zneje, ko je umaknila varnostne oddelke iz rudnikov, vendarle pokazala pomisleke spričo opustošenja, do katerega je ^moralo priti. Tudi se je hotela prepričati, če stoje samostojne organizacije v Franciji na strani države ali na strani predstavnikov ne* kega odseka organiziranih delavcev.
Splošna sindikalna zveza je izgubila svoj vpliv že po stavkah, ki so se vršile meseca novembra in decembra lansko leto. Sedaj pa je izgubila še mnogo več, kajti narod je razkažen zaradi velikih razdejanj po rudnikih, ki so predstavljali za Francijo velik pridobitveni sit. Toda še vedno je C. G. T. možna dovolj za rušitev franeo* skega gospodarstva v politične svrhe.
Ta položaj pa ne more biti pripuščen v demokratični državi in vlada se žaveda, da mora podvzeti ukrepe za zmanjšanje moči organiziranega delavstva in tako prepre* či izzivanje stavk, razen če bo šlo za za* konite zahteve delavskega udruženja.
Podžiga nje stavk
Andre Marie, pravni minister, je predlo* žil vladi število predlogov za reformacijo zakonika, da 'bi tako zmanjšal zlorabljanje, ki je nastalo pri zadnjih izgredih v Franciji. Toda naletel je na grajanio s strani svojih socialističnih tovarišev in te predloge bodo brez dvoma spremenili in popravili pdedno jih bodo predložili parla* mentu.
Vkljub vsemu pa je upravičeno upanje, da bo vlada dobila privolenje s strani par* lamenta v nove ukrepe za preprečevanje podžiganja stavk, ki ne bodo smele biti razglašene, razen, če jih bo podpiralo ce* lotno delavstvo. Kajti sedaj je po komuni* stih nadzorovana C. G. T. lahko naglo okli* cala svoj miting, pri katerem so enostavno določili stavke.
Vlada pa hoče preprečiti to, zato n-me-rava postaviti določbe, ki bodo dovolieva* le razglas in voditev stavk Samo v slučaju, če bo večina delavcev kakšne panoge za* htevala stavko. To pa bo kvarne tvorbe francoskih stavk zadelo v živo, kajti veči* na delavcev je proti stavkam, razen v slu* čaju, kadar propade vsak izgled za spora* zum med delodajalci in delojemalci.
Bivaiifo mm li rstneiieaSin ese&an
Vsem prizadetim objavljamo poročilo, ki ga je poslal Oddelek za repatriacijo in na* seljevanje pri Mednarodni begunski orgs* njzaciji IRO v Rimu:
»Razumljivo je, da je ameriški zakon o naselitvi beguncev povzročil ogromno za* nimanje pri vseh beguncih in razseljenih osebah.
Generalni ravnatelj mednarodne begun* ske organizacije IRO, W. Hallam Tuek je v svojem zadnjem poročilu opozoril vse prizadete, da je dolžnost posameznih zastopstev IRA, opozoriti vse begunce, da ne bodo preveč upali na ameriški begunski zakon.
Predpisi so strogi in jih bodo tudi stro* go izvajali. Med zahtevanimi pogoji ni do* volj, da ima begunec samo pravico do vseh vrst podpor IRA, temveč mora tudi doka* zati, da je prišel in bil registriran v Nem* čiji, Avstriji ali Italiji pred 22. decem* brom 1945, in da je bil 1. januarja 1943 v Italiji, ali na anglo-smeriškem ali franeo* skem področju Avstrije oziroma Nemčije, ali na enem izmed zgorai omenjenih treh področij Berlina ali Dunaja.
Sedanja izbira za emigracijo se še na bo kmalu pričela.
Vsak sum o prevari, vsak dvom o resni* čnosti posameznega primera bo v škodo begunca ,tako da ne bo mogel upati, da bi obšel katero koli določbo zakona.
Vsi oni, ki imajo »affidavit«, se ne srce* jo preveč zanašati nanj, kajti njihovi po* roki ga bodo morali ponovno predložiti komisarju v V/ashingtonn, ki bo »affida* vit» potrdil, ni pa nujno da bi ga tudi odo* bril.
Zahtevane strokovne osposobljenostj bodo podvržene strogi preizkušnji.
Z ozirom na vse, kar je bilo zgoraj omenjeno, naj vsi tisti begunci, ki niso sami pri sebi prepričani o svoji popolni stroko* vni usoosobljenosti, nikar ne tvegajo, da bi izgubili še druge prilike za naselitev, ki se jim nudjjo.
Opozarjamo, da to obvestilo nima naj* manjšega namena, da bi katerega koli begunca odvrnilo od tega, da bi poskusil emigrirati v Združene države po novem za* konu o razseljenih osebah, pač pa hoče vsakogar onozoritj, naj skrbno premisli to zadevo, naj točno prouči svoj poležal in naj nikar ne tvega svoje bodočnosti zaradi načrta, ki bi lahko imel malo izgledov za uspeh, poleg tega pa hi izgubil "istočasno še druge prilike, ki jih sedaj lahko izko* risti.
t Župnik Franc Treiber
V	soboto 12. novembra je v Slovenja gradcu umrl France Treiber, bivši dolgo» letni župnik v Št. Rupertu pri Velikovcu, ustanovitelj zavoda šolskih sester in slo= venske šole v Št. Rupertu ter dolgoletni in neustrašeni prvoboritelj koroških Sloven* cev. Pred enim mesecem je prišlo v Celovec iz Slovenjgradca pismo, v katerem so znanci sporočili, da je stari župnik že na= pol slep, da ne more več sam k oltarju, vendar še daruje sveto mašo. Bilo je pri= čakovati, da mu kratko odmerjeni dnevi kmalu potečejo.
France Treiber je otrok prelepe koroške pokrajine ob Baškem jezeru. Njegov oče je imel tam gostilno in majhno pivovarno. Na dan 2. junija 1863 se je rodil Treiber» jevi družini prvi sin. Njegov stric je bil župnik France Treiber starejši. Mladi France je že v otroških letih kazal bistro glavo in zato so ga dali z bratom Jožetom v latinske šole. Leta 1885 je bil v Celovcu posvečen za duhovnika. Potem je kaplsno= val v Železni Kapli, Podkloštru, Žabnicah in leta 1888 je prišel kot ka.iilan v celov= ško župnijo sv. lija. Tukaj so se mu odprla vrata za delo in je mogel razviti svo= jo delavnost in nadarjenost. Prvo mu je bilo seveda dušno pastirstvo. Njegovi lju» bljenci so bili otroci in siromaki. Tiste dni je bila okolica Celovca še vsa slovenska. Sv. Martin in Št. Rupert sta bili slovenski predmestji, glavna spovednica pa je bila pri Sv. liju in tam je vernike čaksl goreč, ljubezniv mlad duhovnik, France Treiber. Na pridige se je vestno pripravljal. Stari župnik Muden je pisal v poročilu na škofi» jo, da Treiber deluje izvrstno. To je po= hvala, ki jo je le redkokdaj deležen kakšen kaplan. Povsod je bil priljubljen.
Nobene socialne šole ni obiskoval, pa je takoj uvidel potrebo časa. Takoj je videl, kaj zahteva čas od njega. Dela se je lotil brez kakih dolgih pomislekov in ni nehal, dokler ga ni dovršil. Takoj je videl, da je treba pisati za domači list »Mir«. Dokler je bil na Koroškem, je bil Treiber »Miru« najzvestejši in morda tudi najspretnejši dopisnik. Če je bil podnevi na kakšnem zborovanju, je sedel pozno v noč in poro= čal, kar drugim še na misel ni prišlo, na kar na žalost še danes pogosto naletimo. Vedel je, da je vsak dober članek v listu obenem dobra pridiga.
V	tistih letih so se ustanavljale naše Slovenske posojilnice. Posojilnice v Celovcu ne bi bilo, če ne bi bilo tedaj Treiberja. V Celovcu je bilo tačas dosti rodoljubov, toda nase je bilo treba prevzeti trajno de= lo in poslovati. Treiber je bil prvi poslo= vodja. Pomagali so mu: podravnatelj Va* kovnik, odvetnik dr. Šegula, štabni zdra= vnik dr. Val. Janežič, predmestni župnik Jan. Wiesei-. Duša vsemu gibanju pa je bil mestni kaplan živahni in neumorni Trei= ber.
Tedaj se je na Koroškem sprožila misel, da je treba za Slovence slovenskih redovnic, da je potrebna slovenska dekliška in sploh slovenska šola. Treiber je zaprosil za šentruperško župnijo. Z navdušenjem se je oprijel misli, da je treba v Št. Rupertu ustanoviti sestrsko šolo in zavod slovem skih sester. Videl je, da je splošno razpos loženje v Celovcu in Ljubljani zelo ugo» dno. Videl pa je tudi, da so za to misel navdušeni tudi ljudje v šentruperški okolici, kjer je bilo tedaj veliko več narodne
zavesti kakor dandanašnji. Treiber Se je pogajal s predsedništvom Družbe sv. CL rila in Metoda, zlasti z njenim predsednikom msgr. Zupanom. Družba je 'bila pri= pravljena v Št. Rupertu graditi. V ozadju je stal še stolni prošt v Celovcu Lambert Einspieler kot predsednik tedaj premožne Mohorjeve družbe. Treiber si je znal prL dobiti tudi kmečko ljudstvo. Ljudje so vo» žili, lomili kamenje, sekali les. Iz tal se je dvignila hiša, ki je zadostovala za štiru razredno šolo in za stanovanje za sestre. Končno je Mohorjeva družba pridala še to= liko, da je poslopje dobilo dve nadstropji.
Šola je bila kmalu dovršena. Nemška agitacija v Celovcu teh stvari seveda ni mirno gledala. Učitelji v Velikovcu in soseščini so dobili ukaz, naj gredo od kmeta do kmeta, od družine do družine in naj lju= dem pojasnjujejo, kako je potreben le nemški pouk, kajti slovensko znajo otroci že od doma. Toda kljub težkemu položaju Treiber ni obupal. Agitacija je šla od hiše do hiše. V eni vasi so bili nemški učitelji pred njim, v drugi je bil on pred njimi. Ko je prišla jesen in vpisovanje v šolo, je bil uspeh ta, da je bila šola polna.
Osebno se je Treiber vsemu odpovedal: lastni kuhinji, sadovnjaku, čebelam, samo da bi sestre imele več. Njegova zasluga je, da so mogle sestre kupiti posestvo na Vis nogradih. Ko je po razpadu avstro--ogrske monarhije po prvi svetovni vojni prišel znani oktobrski plebiscit, je takoj po pie= biscitu prišel eden nemških poslancev — tedaj še ni bilo nacistov — ter je sestram
Iz vseh prijaznih višin celovške okolice, iz Krjžne gore in Uršle gore, iz severnih pobočij razpotegnjene Zadnice. (Satnitz)
ter sploh iz vsake razgledne točke okrog Ce= lovca ti pogled obstane na visokih, deloma za starimi drevesnimi očaki skritih zidovih nekdanjega vetrinjskega samostana. Kljub naselju, ki leži za njim in ki jo po njem dobilo svoje ime, kljub neštetim majhnim
s pristno pangermansko surovostjo grozil, da jim bodo vse razbili, če ne razpustijo šole. Treiber je moral bežati čez mejo in šole je bilo konec. Ker so sestre imele lastno posestvo, so ostale. Za odvzemanje lastne imovine je potem prišel »strokov= njak« Hitler. Za sestre so prišli žalostni dnevi.
Kakor mnogo drugih duhovnikov, ki so takrat morali pred predhodniki poznejšega Hitlerja bežati v Jugoslavijo, je tudi Treiber dobil doli službo. Živel je skromno kakor vedno. Stara Marta mu je skrbno gospodinjila in skrbela, da ni bilo preveč pomanjkanja. Pomagal mu je tudi njegov brat Jože, ki je bil zdravnik. Pozneje mu je dajal tudi škofijski ordinariat v Celov= cu podporo.
Z rastočo starostjo so se sicer zdravemu in trdnemu gospodu začele oglašati bole» zni. Začele so mu pešati oči, odpovedale so mu noge in k oltarju so ga morali voditi. Delati za svoje ljudstvo sicer ni več mo» gel, toda na svoje koroške Slovence je mi= slil do zadnjega. Pred dvema mesecema je še pisal pismo, v katerem naroča, naj se poživi CiriLMetodova družba in v pismu se je še po imenih spominjal svojih kmečkih prijateljev. Dalje je pisal, da naj za sestre zgradijo koroški noviciat, za katerega naj da denar Mohorjeva družba, ki lahko proda eno ali drugo hišo. Seveda ni poznal novih razmer.
Zdaj je goreči rodoljub zatisnil svoje oči. Slovenska Koroška je dala mnogo rodoljubov, tcda tako gorečih, nesebičnih, priljubljenih in podjetnihj kakor je bil po= kojni župnik Treiber, malo ali skoraj no» benega. Naj bPgi mož v miru počiva, po» tem ko je Bogu in domovini daroval svojo zadnjo bolest in molitev.
kmečkim hišam, ki se drže ceste, ki vodi na Žihpolje in v Rož, kljub vsem onim kot gobe po dežju vzraslim domačijbm, ki po»
življajo ravnino med Celovcem in Vetri-njem pa je veličastna stavba nekdanjega samostana ohranila prevladujoč položaj nad svojo revno okolico. Temni so danes zidovi stoletnega samostana in čeprav jih zob časa nj razdejal, so vendar zanemarje»
SPOZNAVAJ SVOJO ZEMLJO:
Vetrinjski samostan (po Valvazorju)
ni, kot bi vpili , da jim je gospodar, ka* teri jim je dajal življenje, umrl. In le kako ponosni in lepi so bili v svoji belini pred stoletji, ko jim soseščine niso motile ne» znatne, na videz tako na slepo vržene kme» čke hišice! Toda v teh je danes življenje, to se pravi borba za življenje, medtem üo vetrinjski samostan, v svoji nekdanji veli» čini umira.
Izbrati si je treba čas, ko tovarniška sirena ne tuli (danes je v Vetrinju tekstilna tovarna) in ko stroji ne ropotajo. Ti stroji izdelujejo sukno, toda ne za meniške oble» ke, kajti zadnji menihi so že pred več kot 150 leti za vedno zapustili te zidove. O njih priča na dvorišču stari vodnjak z Mariji» nim kipom.
V pozni jeseni smo in po šestih stebričih, ki obdajajo Marijin kip, ležj zadnje jesen» sko listje. Kako čudovito se ujemata sta» rodavno poslopje in odmirajoča priroda. Drevesa mole svoje že gole veje proti nebu in so visoka, kot da so kdaj poskušala prerasti zidovje, kj jih obdaja. Nekdaj se je okrog gradu vil širok vodni jarek, prav» cati ribnik, ki je dobival vodo iz malega jezera v gozdu za samostanom. Divje gosi in race so spletale svoja gnezda, danes se po njegovih vodah, kolikor ga je še ostalo, vozijo domače gosi. Poleti tolčejo žolne po šumečem drevju, zdsj v pozni jeseni se ti umakne v grmovje edino le kos.
Nekdaj je bil samostan zaprt za vsakdanji zunanji svet in samoten popotnik, želeč prenočišča, je moral pozvoniti na sa= mostanski porti. Na vrtnem dvorišču si srečal sprehajajoče se menihe. Danes vodi skozi poslopja blatna ali prašna vozna pot in v jutranjih urah hite ljudje na delo v tovarno. Tam, kjer so se nekoč menihi med seboj pobožno pozdravljali, okrog vo» dnjaka in pod arkadami, se danes igrajo otroci in pasejo kokoši. Del samostanske» ga poslopja služi danes kot stanovanje družinam, zaposlenim v tovarni sukna. Drugod so spet skladišča, pod starinskimi, v vzornem stilu zgrajenimi obok; leže bale sukna, kupi volne in v glavni dvorani, ki je nekoč služila slavnostim in sprejemom, se danes oglasi kako potujoče gledališče ali kino. Edina oseba, ki spominja na pro» šlost in davne menihe, je prijazni doimči župnik, ki ima v poslopju svoje skromno stanovanje. V njegovi delovni sobi živi še nadalje v starih spisih, dokumentih in fo= tografijah del zgodovine Vetrinja in samostana.
Duh dolgih in skrivnostnih stoletij
Z bistrim očesom je treba iti okrog ča» stitljivih zidjn, iz katerih se ruši ksmenje. In msjhen kos takega kamenja, ležeč me» ter ali dva od zidu, okrušek, bi rekel, raz» padajoča starodavnost, ti utegne marsikaj priklicati v spomin. In takih ksmnov in opek nj malo. Najti jih je v okolic;. Žlebi vode, ki delno obdajajo poslopje, korito širokega potoka, ki je naslednik nekdanje* ga obrambnega vodnega jarka, je grajeno deloma iz zidov stsre cerkve, ki jo je bila povodenj leta 1742 deloma razrušila in od» nesla. Stavbno gradivo, ki je do tskrat nosilo lepo jn ponosno cerkev, so v sili in obrambi uporabili tako nevredno. Pač slika iz dobe trpljenja in tesnob.
Vsako bitje in prav tsko vsak kraj, ki ga pač ljudje oživijo, dobi nekoč svoje ime. Prvikrat se kraj omenja leta 890. pod jme* nom Vitrino, leta 1145 zasledimo že sli» čno ime Vitringe. Tamošnja cerkev je v več starih kronikah omenjena med leti -850 (Nadaljevanje in konec na 6. strani)

kapelski fiunt
m Zgodovinska povesi
dp. Ožbolt J/aunig
REBERŠKO ŽEGNANJE
Prišel je v grad mlad lep kancelir, sto zlatih je služil dvakrat štir.
Od nekdaj že je stara navada naroda, da obhaja žegnanje pri farnih cerkvah na Koroškem na prav slovesen način. To je poseben praznik, ki se slavi nič manj ve» ličastno kakor največji prazniki v letu, da, še bolj sijajno, ker takrat je pranganje») in streljanje s topiči, da se sliši daleč okrog po gorah in ravninah.
Na to se veseli staro in mlado, to pa še najbolj, ker tedaj je tudi godba in ples. Marsikaterega srbi že davno v petah in marsikatero dekle podari vasovalcu naj» lepši šopek duhtečih cvetlic v upanju, da jo popelje na dan žegnanja h godcem, kjer Se more naplesati za celo leto; zakaj ta-«--------
t procesija z Najsvetejšim
kih prilik je bilo le malo v časih, ko se vrši naša povest.
Tako je bilo tudi z žegnanjem na Re» berci leta 1785.
God sv. Jerneja, farnega patrona na Re» berci, je bil ravno na nedeljo. Bilo je kra» sno jutro v največje veselje vseh župlja» nov; pretekli teden je -že marsikateri obupaval, zakaj od juga sem je tiščal silen ve» ter črne oblake; grmelo je in bliskalo ter lilo kakor ob vesoljnem potopu. A pote» gnil je sever in silno prodiranje oblakov od juga je bilo ustavljeno. V soboto je pogledalo zlato sonce skozi raztrgane ob» lake in poljubljalo s svojimi žarki ohlajeno naravo in jo vzbujalo k novemu življenju.
Na Reberci je bilo že zgodaj vse pokon» ci. Ko je odzvonil mežnar Kolar jutranji-co, so že zagrmeli prvi streli iz topičev, postavljenih nekoliko nad cerkvijo pod ra» zvalinami nekdanjega Pustega grada. Var» čevati s smodnikom pač ni bilo treba, kaj» ti Bukovnikov Pavlej, ki je bil poveljnik strelcev, je nabral skupno s Pevcarjevim Lukejem po celi župniji in tudi v sosednih toliko denarja, da bi lahko kupil smodni» ka za razstrelbo cele trdnjave. Vsak je rad podaril nekaj in, če naprošeni tudi ni ravno lahko dal, vendar je našel še kakšen »zeksej«, saj za čast božjo se mora vse storiti; še celo Adamov Francej je spustil celo »cvancgarco« v svinjski mehur, ob» robljen z zelenim trakom, ki ga je držal šaljivi Lukej. Pavlej ter Lukej sta bila
vesela, saj za trud bosta plačala cerkvena ključarja Mihevc in Ofnar nekaj meric vi» na, za prigrizek pa prijazna Grajnarca. Zato sta začela streljati z vso vnemo že navsezgodaj, (ja je grmelo po podjunski dolini in naznanjalo, da je danes na Re» berci žegnanje. Imela sta bele predpasni» ke, suknji sta obesila na bližnjo smreko. Za pomagače sta imela še nekaj odraslih fantov. Pavlej je gledal na to, da nihče ni pil, ker on bi bil odgovoren za vse. Če bi se pripetila nesreča, bi moral za nekaj časa iti pihat kašo v Ženek v temno luknjo in pri prihodnjem žegnanju bi določila stroga ključarja drugega poveljnika. Zato pa bi bilo škoda,; zvečer je vendale prije» tno, ko sedi pri Kovaču ali Grajnarju in tolaži utrujeno telo s sladko kapljico in mastno pečenko.
Doli na vasi pa se je tudi že začelo ve» selo življenje. Treba je bilo postaviti mlade smreke in breze pri cerkvi in tam, kjer se je bral sv. evangelij.
Že od nekdaj je bila navada, da je bil prvi evangelij za komendovsko pristavo, drugi pri Baštlnovem križu, tretji sredi vasi pred Grajnarjevo hišo, zadnji pa pod košato lipo, staro več sto let, na dvorišču veličastne körnende tik pred vhodom na pokopališče.
Že nekaj dni prej so pletla vaška dekle» ta velike vence za okras dreves in križa, kjer se ustavi procesija. Fantje so zasajali navsezgodaj drevesa, dekleta pa so razpro»
stirala vence in skrbela, da je bilo vse kolikor mogoče lepo. Vse je bilo veselo, za» kaj vreme je bilo lepo in cela slavnost se obeta izvršiti kar najbolj slovesno.
Zgodnjo mašo je imel komendator Pavel Rohrmeister že ob šestih, da je imel po» tem proste roke, ker ga danes še dosti skrbi čaka.
Pri cerkvenih vratih v mali veži sta se* dela cerkvena ključarja Mihevc in Ofnar ter pobirala žito in surovo maslo, ki so ga darovali ljudje, in sicer žito, da se ne pri» peti nesreča pri živini, maslo pa za večno luč, zakaj tako je bilo od nekdaj, da je gorelo pred glavnim oltarjem vedno maslo kot večna luč. In stare navade se ne smejo odpraviti, pravijo stari župljani.
Po maši je šla večina ljudi domov, pose» bno gospodinje, ki morajo danes skuhati že kaj boljšega. Posebnost je goveja juha, v katero je narezan suh domač kruh; do» bro popoprana in rumena od žafrana, nato pa govedina, narezana na krompirjev mo* čnik. Skoro vsaka hiša ima danes gosta, ker sorodniki, prijatelji in znanci pridejo iz sosednih župnij in te je treba pogostiti, ker se to prihodnjič vrne, ko obhajajo že» gnanje v drugi župniji.
Le nekaj ljudi je šlo h Grajnarju in Ko» vaču v gostilno. Tam se dobi dobra običaj» na kisla juha, ki je dobra podlaga, da pija» ča prehitro ne škoduje.
(Dalje prihodnjič)
M. A. 6.:
v
Nekega dne sem stala s svojima prijate* Ijema Ayetullahom in Muratom Mecosa v divanu (dvorani) njihove palače. Iz tega prekrasnega prostora je vodilo na jugu osemnajst prelepih vrat v osemnajst raz= košnih sob, na severu pa so vodile dvojne stopnice v prvo nadstropje, kjer so bili nešteti prostori za služabništvo, delavnice in shrambe. Iz prvega nadstropja so vodile stopnice skozi dvoje obokanih vrat na buj= ni vrt. Druge, manjše stopnice so vezale prvo nadstropje z ogromnimi shrambami in kletmi prastarega knežjega dvorca.
Korakali smo po divanu gori in doli; ti= ho so škripala pod našimi nogami bela, s preprogami pokrita tla, a nad našimi gla= vami so lahko zvenčali kristali štirih mogočnih beneških lestencev, ki so viseli s pisrnega, opaženega stropa; preko golih belih sten so tajnostno drhtele mavričaste, žive luči neštetih steklenih prizem.
Govorili smo o Zeinepi, zaročenki Mura* ta Mecose, ki naj bi jo Ayetullah v malo dneh spremil iz hiše njenih staršev v pa= lačo knezov Mecosa. Bil je vroč dan in po celi hiši je vladala žareča opoldanska tisi* na. Na vrtu je žuborel skoraj usahli stude* nec. Govorili smo o Zeinepini lepoti, ki ]e posredovalci niso mogli prehvaliti. Široko sta stali odprti obe vrati na stopnicah, ki so vodile na vrt. Zdajci smo se vsi trije istočasno okrenili, kajti od zapadnih stop* nie, v katerih bližini smo bili, je prihajal čuden šum, kakor bi se vlekla po tleh ženska vlečka.
Prisluhnili smo — mene je spreletela zona.
Kajti šum je prihajal bliže in bliže.
Ali je bila res ženska vlečka? Ne — bilo je tako, kakor bi med enim in drugim di* hom zavela sapa v šumečo svilo.
Ayetullah se je sklonil čez ograjo nad stopnice in prebledel. »Bolar«, je dejal. Sledila sem mu in videla, kako leze velika črna krča, debela skoraj kakor lakt, črno glavo noseč nekoliko od tal, po marmor» nih stopnicah. Bila je že čisto blizu divana.
»Bolär«, je tiho ponovil Murat.
Takoj se je osvestil, poklical oprode, ki so v služabniški izbi čakali na gospodar* jeve ukaze, in jim velel naj velilto kačo, ki se je bila v tem že priplazila do nas, pre* vidno dvignejo, da je ne bi poš'kodovali, in jo odneso nazaj v shrambe. Tedaj mi je Ayetullah, ki svoje hladnokrvnosti niti v najtežjih urah ni docela izgubil, pripove* doval o veri albanskega ljudstva v bolär-ja, o tem, da velja črni gad po vseh aiban* skih velikaških rodovih kot hišni duh, ki bdi nad usodo plemena. Duh zaščitnik knežjega rodu Mecosa — njihov bolar (bolla = ož) živi že od pradedov v kleti, kjer mu vsak dan dajejo mleka in druge hrane. Včasih za cele tedne izgine v kršju in razpokah mračnih shramb prastare, ob» sežne palače; potem pa zopet slišijo, kako orjaška kača ponoči v shrambah lovi pod* gane. Iz teh svojih prostorov ne prihaja nikoli na dan razen tedaj, kadar se bliža kaka nevarnost ah nesreča. — Tega dne so skrbno zaprli vse prizemne prostore.
Potem je prišel dan, ko nam je Ayetul* lah dovedel v hišo Zeinep.
Vsi smo pričakovali nevesto nestrpno in radovedno, kajti vsi smo ljubili Murat bega, lepega, vitkega, modrega in dobrotlji* vega kneževiča.
Ko so slednjič naznanili prihod neveste in njenega spremstva, se je sonce že na* gibalo v morje in lahni škrlatni oblaki so rdeli nad steklenozelenimi valovi razbur* kanega morja. Muratova mati je šla po starem običaju sinovi nevesti do divanskih stopnic nasproti. Tam je stala veličastno, nepremično v svoji togi svili. Me ostale ženske smo se stiskale, slovesno in molče* če v težki svili, za njo. Celo tedaj, ko se je na vrtu zaslišal topot mnogoštevilnih konjskih kopit, ni bilo čuti najmanjšega glasu.
Tedaj je odšel sivolasi Muratov oče skozi naše vrste, mimo svoje žene, do vrtnih vrat. Takoj nato smo ga videli, kako se je vračal s Zeinepo, ki jo je vodji za roko. Kakor hitro je dospel z njo v notranjost hiše, ji je odgrnil obraz. Zeinep je držala v roki koran in kruh. Vsi smo bili globoko ganjeni. V njenem krotkem, ozkem obli* čju so blestele najiskrenejše in najlepše oči in njena usta so se smehljala tako bo» lestno in vendar tako omamno, kakor bi hotela svetovno bolest s svojo dobroto in toploto preobraziti v blaženstvo. Čisto mi je še pred očmi, kako smo se vsi vzradoš* ceni spogledali med seboj, videč, kaltšno mladenko je dobil za ženo lepi in viteški Murat.
Tedaj pa ko je Zeinep objela mater svo» |ega moža, ki ga še ni poznala, sem zdajci
ALBANSKA NOVELA
začutila, kako mi je zastala kri v žilah, kajti na praznih vzhodnih stopnicah se je zopet kakor prejšnji dan javilo enako plazenje in šumot. In ko sem se ozrla, je lez* la velika, debela kača z dvignjeno glavo po stopnicah navzgor. Za menoj so se ozrle na stopnice tudi ostale ženske in kot zad» nja Muratova mati. Vse je prebledelo in zbežalo iz divana v druge sobane, tako da sva ostali z nevesto kot zadnji. Poklicala sem sluge, da odstranijo kačo, in odvedla Zeinep v sobano, ki je bila pripravljena za njen sprejem. Tja so po prvem strahu prišle druga za drugo tudi ostale žene. Vsem se je še poznala groza na obrazu. Samo nevesta je bila mirna sli pa tako za* topljena v svoje misli, da je tudi pojav bo* lärja ni vzbudil iz njene zamišljenosti. Bolj ko sem jo opazovala, bolj me je prevzemal izraz neizrekljivo bolestne dobrote v njenem obrazu. Običaj zahteva, da nevesta prvi in naslednji, to je poročni dan, docela molči. Toda Zeinepine oči so govorile, ko so njena usta molčala. Uteha in usmiljenje in nežna ljubezen je lila iz teh oči.
Vse trde običaje albanske ženitnine, ki se jim mora podvreči nevesta in biti pri tem nepremična kakor lipov bog, je pre* nesla Zeinep z veliko krotkostjo. Samo zjutraj na poročni dan je enkrat edinokrat prekršila predpisani molk in me naglo vprašala:
»Povej, ali je dober?«
Čutila sem se srečno, ko sem ji mogla to z najiskrenejšim prepričahjem zatrditi.
Uro pozneje mi je rekel eden oprod, da niso mogli najti odprtino, skozi katero je bila kača prejšnji dan ušla v zgornje pro» store.
Ko je Murat poročni dan proti večeru prišel v hišo, da bi se prvič v življenju vi* dela z nevesto’, je Zeinep, ki sem jo napeto opazovala, prebledela, povesila pogled — nato ga pa z vsem zaupanjem zopet dvig* nila nasproti svojemu mlademu soprogu.
LI MB ARS KI:
Drčarjev Janez se je neko nedeljo po* poldne izredno praznično ozaljšal. Oblekel je novo srajco, kateri se je pisana samo* veznica kaj lepo prilegala. Lase si je raz* česal v prečo tako, da je nastala po sredi bela črta. Iz žepa pri suknjiču pa mu je gledal bel robček.
»Jej, kako si brhek!« smo ga hvalili va* ški nagajivci. »Lepšega bi te ne mogel na* slikati.«
»Ali mislite?« mu je ugajalo naše pri» znanje. »Slike zares še nimam in nič ne vem, kam bi se obrnil. Dal bi ne vem kaj onemu, kdor bi mi jo napravil.«
»Slike so danes nekaj navadnega,« smo mu pripovedovali. »Poceni in povsod jih lahko dobiš.«
»Ali res?« nam kar ni mogel verjeti. Fant je rasel v hribih na samoti pri lju* deh, ki so ga samo priganjali k težkemu delu. Imeli so ga. za tepčka in ga v šolo ni* so pošiljali. Posledica tega je bila duševna zaostalost, ki se ga je pozneje trdovratno držala.
»Ako hočeš ,te pospremimo na Ovšiše,« smo se mu ponudili. »Logarjev Tone je namazan z raznovrstnimi mazili.«
»Ali zna tudi slikati?« je bil radoveden.
»I seveda,« smo se mu nalagali.
»Tedaj pa pojdimo!« se je urno zasukal. »Ako dobro opravimo, vam bom prijaznost obilno poplačal.««
»Velja!« smo udarili v roko ter jo ma= hnili po bližnjici v dolino.
Ovšiše, prijazna kmečka vasica, je leža* lo tik pod hribom na sončni strani med ko» šstim drevjem. Logarjeva hiša je stala na sredi; Tone je sedel na klopic! in zehal od dolgočasja. Ko nas je zagledal in videl Ja* neza, so se mu usta široko raztegnila. Mi* slil si je: spet se bomo pošteno nasmejali.
Prisedli smo k njemu v senco ter se pričeli razgovarjati. Povedali smo mu, kaj nas je privedlo v dolino.
»Hm, slikanje!« — Tone se je popraskal za ušesi. »No, bomo videli, če bo priprava hotela delovati.«
»Tone, lepo te prosim!« — Janez je sklenil roke. »Saj bom plačal.«
»Pa naj bo, ker si ti,« se je odločil in od* šel v sobo. Vrnil se je z lično škatlico, ki se je v soncu prijetno svetila. Medtem smo posadili Janeza na stol, mu popravili lase, zasukali glavo ter mu dajali primerna navodila, Fant je noslušno napravil vse, kar smo mu svetovali.
In vse je potekalo tako, kakor je moralo, do noči.
Tedaj ps, ko sta se bila novoporočenca umaknila v svojo izbo in so že gostje za* pustili hišo, sta prostrano palačo ^ objela tema in tišina, le na vrtu so tožili čuki. V tej tišini se je iz poročne izbe — spala sem v najbližji sobi — zdajci razlegel div» ji krik.
Prevzeta groze sem skočila s postelje, se ogrnila in hitela v divan. V tem trenot* ku je Zeinep planila iz poročne čumnate, za njo pa Murat z dvignjeno roko. Nikoli ni* sem vprašala, ali je imel orožje v rokah; sama tedaj nisem mogla videti, a prepričana sem, da je bilo tako. Zeinep je bežala proti meni. V trenutku, ko jo je imel' Mu* rat doseči, je omahnil in padel na kolena tik pred menoj — in videla sem v tretje črno kačo, ob kateri se je Murat izpodtak» nil in padel. Tako sem mogla Zeinep po* tegniti v svojo sobo in zakleniti vrata. Bo* lar je mlado ženo rešil iz smrtne nevarnosti.
V tem se je Murat dvignil in srdit zah* teval, naj odprem vrata. Zeinep je klecala ob vratih in ga z nepopisno iskrenostjo in krotkostjo mirila:
»Ne smeš misliti, da se je zgodilo kaj takega, kar bi moglo žaliti tvojo čast. Ljubila sem ga, saj je bil vendar moj bratra* nec. Toda dobro vem, da me oče njemu nikdar ne bi dal. Mislila sem, da ti moram povedati.. . Glej, Bog sam te je obvaro* val, da nisi postal morilec.«
Pod vplivom teh besed je Muratovo divjanje palagoma utihnilo, toda vrata sem odprla šele potem, ko je prišla Muratova mati in mi prisegla, da je njen sin hišo za* pustil.
Toda v malo dneh se je vrnil. Najprej je dal poklicati mater.
»Če jo pošljem domov,« je začel, »potem se bo moja sramota raznesla. Pa saj bi bila lahko tudi lagala.«
Potem je šel k Zeinepi. Ko ga je sprejela na pragu svoje čumnate, je zelo drh* tela. Vendar ji je ponudil roko. Malo dni nato sta se že drug drugemu, vsa sijoča od blaženstva, radostno nasmihala, kakor mladi zakonci, ki se ljubijo. Vem, da bosta srečna.
»Mirno!« je zapovedal Tone, štel: ena, dve, tri in zaprl škatlo.
»Kako hitro je šlo!« — Janez si je kar oddahnil. Bal se je namreč, da ga bo kaj bolelo.
»Sliko boš dobil pred odhodom,« ga je razveselil. »Do tedaj bo razvita.«
»Plačam pa lahko takoj,« se je postavil Janez z odprto denarnico.
Tone je odklonil plačilo. »Nič ne vza* mem, zato ker za slikanje nimam dovo* Ijenja.«
»Bomo pa zapili. Fantje, vina na mizo!«
Sedli smo pod košato jablano in poslali po pijačo. Pili smo do večera, peli in zbi* jali šale.
»Kaj pa slika?« se je spomnil Janez, ko je bilo treba oditi. Tone mu je stisnil v roko lično žepno ogledalo.
Opazili smo, da mu slika ni preveč uga* jala. Treba ga je bilo navdušiti; rekli smo mu, naj jo bolj natanko ogleda.
Položil je zrcalo na dlan in dvignil roko. »Jej, pa sem res jaz!« je vzkliknil in za* dovoljstvo se mu je razlivalo po obrazu. »Da me je le mogel tako natanko z?deti! Isti obraz, oči se sučejo kakor žive in celo ustnice se premikajo.« — Kar poskočil je in zavriskal od veselja.
»No, ali vidiš?« smo pritrjevali ter se držali prav resno. »Tone je mojster, ni mu enakega pod domačim zvonom.« ,
Janez je bil prepričan, da ga je naviha* nec res naslikal. Doma mu dolgo niso mo* gli dopovedati, da je njegova slika nava* dno. ogledalo.
Leopold Turšič :
ZNAMENJE
Kraj vasi pohlevne dedje verni so vsadili v kamenje za bridkosti svoje, naše križa znamenje.
Kmet gre s polja, do zemlje upognjen, kot da nese težki križ, v znamenje ozre se vdano:
»Ti moj križev pot sladiš ...«
Okrog križa, ki na njem razpete so Gospodove roke, križi in bridkosti hišic v zlatih krogih se vrte.
Žarki s križa rastejo do neba, segajo na vse strani: slednji križ se v čistem svitu kot zlato iskri.
Tudi jaz zvečer zaupno vzdiham:
Sveti božji križ, spremljaj moja trudna pota v sončni paradiž! ...
ZA PRVO ADVENTNO NEDEUO:
ncAlL le
v
(da lih c . .
smo jedli zjutraj žgance in kislo zelje in smo bili jako zdravi. Z žganci smo se na» sitili, zelje nas je posvežilo, ocvirki so nam bili za rejenost. Zdaj je čaj in cikorija, mleko prodamo, žgancev že skoraj ne zna* mo skuhati več.
Ali še veš? Časih smo po ves dan otepali suhe hruške in zdrav ajdov kruh in smo imeli zdrave zobe. Zdaj si kupujemo žemlje, hruške prodamo, usta se grdo re* žijo od zlatih čekan.
Ali še veš? Časih smo na kmetih imeli visoke čižme za v nedeljo, cokle za v hlev, škornje za na polje in gnoj. Zdaj v tankih šolnčkih vijugasto in vegasto hodite in pajčevinaste nogavice kažejo gole pete jn raztrgane prste.
Ali še veš? Časih smo si ruto devali na glavo in nj bilo trganja. Zd;j si čepico po* tiskate na uho in razoglave frfotate okoli in vas trga in zob boli in hojevate v bolni* šnice za. vsak nič.
Ali še ves? Časih so bili štruklji za pra* znjk in je bil močnik steber kranjske deže* le. Zdaj delamo piškote in močnika že noče ne dekla ne hlapec, nikar gospodinja in gospodar.
Ali še veš? Časih smo počasj vse preudarili in vsako skrb na varno položili Bogu v naročje in se je razkadilo in se zboljšajo. Vsaj bolelo ni tako kakor zdaj, ko mora biti vse na brž in brž in so advo* katj za vsako malenkost tskoj pr; rokah.
Ali še veš? Časih smo nedeljo tako spo* štovali, da še noža in Škarij ni smel no* beden vzeti v roke. In maše smo si razde* lili: ti so šli k prvi, onj k deseti maši! Po* poldne smo se razgledovali po njivah, kakšno zapeli in se za domačo mizo pomenkovali o domačih stvareh.
Ali še veš? časih smo imeli Miklavža in sveti večer doma in smo bili veseli svojih praznikov. Zdaj se v društvih in dvoranah razgaljate in domača izba sama sameva m »sveti Duh« že zdavnaj ne kroži več nad mizo v kotu, saj bi ga bilo strah novih miz in omar, ki po tuje dišijo in so v strašilo kmečki hiši- Po novem živeti, pa se stare mere držati, to se pravi, d:: veš, kje si do* ms in spoštuješ svojih dedov navade in veš, da si slovenski človek, ki moraš le po slovenske zemlje navadah imeti svoj prav.
Ali še veš vse to ? Zdaj je, kakor bi bila zima. na zunaj in znotraj in je svet ves razdražen, kot bi ga ose podile iz doma in iz kraja v kraj.«
iiiiiiiiiiniiiimmiiimMiiiiiiuiiiiiiuiiimiiiuiuiiiHMHiiniiiiMimiHHiiimnimimimmiamiimimmuimiHmiimuimiiimiiiiimimimiHiiumii
Za dobro voljo:
Neki predavatelj je govoril o tem, kako morajo moški pri ženah uveljaviti svojo besedo in voljo. Nazadnje je še pristavil: »Stavim, da se devet desetin izmed vas da voditi svojim ženam — kakor se vodijo psički na konopcu.«
Z veselostjo so sprejeli poslušalci te be= sede.
»Dobro,« je rekel predavatelj, »ali ste za to, kar vam porečem? Vsakdo izmed vas, ki je oženjen ,naj pride k meni. Izprašal ga bom in iz njegovih odgovorov bom sklepal, ali je mož ali copata. Kdor mi dokaže, da ne pleše, kakor mu gode žena, dobi vrečo moke.«
Možje so res prihajali drug za dragim, a vsak je v svojih odgovorih izdal, da ga ima žena v oblasti.
Eden pa je bil med njuni, ki je odgovarjal kar dobro. In predavatelj mu je rekel: »Moka je Vaša, kje pa imate vrečo?«
»Tukaj, gospod," tukaj.«
»Vreča je premajhna, moka ne bo šla notri. Zakaj niste vzeli večje vreče?«
Tedaj mož blekne: »Saj sem mislil, pa
žena ni...«
In predavatelj se zasmeje na vse grlo; re* koč: »Pa Vas imami Le pustite moko, tudi yi niste nič boljši od drugih.«
Listi objavljajo zadnje dni številke o stanju živine, ki nas morajo navdati s skrbjo:
Avstrija je imela	1938	1946	1947	1948
Goveje živine	2,578,804	2,206.002	2,157.857	2,154.578
Svinj	2,868.000	1,490.000	1,723.000	1,408.000
Goveja živina pomenj v vsakem gospo-dai’stvu glavno vrednost, torej tudi v dr= žavi! Avstrija je izgubila v 10 letih
424.000	glav goveje živine, kar predstavlja 16 odstotkov. Med vojno je bila sjla velika, toda število goveje živine pada tudi še po letu 1946. Morebiti je temu nekoliko kriva nezmožna uprava: če je kmet prisiljen od= dajati brejo živino, potem je jasno, da ne bo telet. Nadalje ne moremo odobravati tudi pomanjkljivih odredb glede žjvinores je, Gojijo nerodovitne junce, prepoveduje» jo goniti krave k drugim, ksr ima za po= sledico pomanjkanje telet in mleka. V zadnjem času pa se tudi dogaja, da delajo živinozdravniki pojzkuse z umetnim oplojevanjem. V slučajih, ki so nam znani, je bila vsaka taka manipulacija neuspešna, živina je ostala jalova in zopet ni telet in ni mleka.
Katastrofalno je padlo število prašičev -— pod polovico! Ni čuda, da ni svinjske»
ga mesa in tako potrebne in zaželene ma» sti. Število svinj je prvo leto po vojni za = dovoljivo naraščalo. Zakaj potem v zadnjih dveh letih zopet pada? Ko se je pričelo klanje svinj urejevati po predpisih, je vsakdo rekel, da bo število svinj pričelo padati. V Celovcu je bilo pred vojno dosti ljudi, ki so po mestu pobirali pomije jn z njimj pitali svinje. Na podlagi odredbe pa so morali oddajati svinje tako poceni, da se mučno in beraško zbiranje pomij po mestu ni več izplačalo in so ljudje to opu» stili. Danes gospodarji pomije zopet iščejo. Pametno bi bilo, če bi jim bila dovoljena prosta prodaja. Zdaj mora gospodar oddajati še slanino tudi od prašiča, ki ga hoče zase zaklati in ga je zase pital- Taka ure» ditev vzbuja med ljudmi veliko nejevoljo in na noben način ne pospešuje svinjereje. Treba je pomisliti, da je cena plemenske» mu prašiču zelo visoka in da prašiča ve» dno ogrožajo razne bolezni.	P.
ilR S K I NASVETI
PRAVILNA NAPRAVA SILAŽE. S. F. M. — Imate silažno jamo (silos) za oki» sanje krme, katere se vam je pa lani pre» cej pokvarilo. Radi bi vedeli, kako jo je pravilno vložiti, da se ne skvari. — Zelena krma za silažo (: zelena koruza, trava, de» telja in listi pese in zelja) se da dobro ohraniti, če se nepredušno stlači in zadela, da ne pride zrak do nje. V zeleni krmi se mora iz sladkorja razviti mlečna kislina (tista, ki skisa tudi zelje in repo ter ju na» pravi okusno). Sladkorja ima največ ze= lena koruza, potem treva, najmanj pa ze= leni listi pese in repe ter detelja. Dobro se torej skisa zelena koruza in repa, slabše pesno in repno listje, najslabše detelja. <3e hočemo torej dobiti veliko dobi-e tečne si» laže — okisane krme, moramo vložiti ve» čjo plast zelene krme in vmes drugega zelenja. Vsa. krma naj bo zrezana na slamo» resnici, da se da povsod dobro stlačiti. Tu» di naj bo sveža, ne posušena. Stlačiti jo je povsod enakomerno, zlasti močno pa ob straneh, kjer zrak rad prodira notri. Zrsk pokvari zeleno krmo, ker pospešuje razvoj gnilobnih glivic, ki jo razkrajajo. Po vrhu moramo krmo dobro pokriti s slamo, na» nositi kamenja in zadelati z zemljo, naj» bolje z ilovico, da ne pride zrak v krmo, ko se seseda. Špranje v ilovici je zamazati takoj, ko se napravijo. Tako dobimo zdra» vo silažo — okisano krmo.
Zakaj prašič oiiMpži kori!«?
Pa so še vedno nekateri, ki trdijo, da je prašič pravzaprav snažna žival. Tako se čudijo mnogi, če jim prašič češče onesna» ži korito. Toda tudi prašič sam nam tako trdi ali vsaj kaže. Kajti tam, kjer ima v hlevu dovolj prostora, si bo ohranil svoje ležišče vedno lepo suho in snažno, za opravljanje potrebe pa si izbere kotiček, cim bolj oddaljen od ležišča. Tudi korita ne bo nikdar ponesnažil.
Če je pa svinjak premajhen, se uboga žival seveda obrača tako, da gleda z rilcem proti ležišču, ki ga želi na vsak način ohraniti čistega, svoj zadnji konec pa od» nese čim dalje od svoje postelje ter se stis» ne v kot, kamor je — slučajno — postav» Ijeno korito. Tako se često pripeti, da nam prašič onesnaži korito vprav radi svojega nagona po snagi in ga zato ne smemo dol» žiti, da je nesnažna žival.
Pač pa je neobhodno potrebno, da je v svinjaku za enega prašiča na razpolago vsaj dva ploskovna metra (2 m*) prostora.
V premajhnem svinjaku bo vedno go» spodarila nesnaga, ker prašiči vkljub naravnemu nagonu po snagi pri najboljši vo» Iji ne morejo ohraniti čistega svinjaka in tudi ne sebe samega. Ako torej prašič po» nesnsži korito, ga ne smemo dolžiti, da je nesnažna žival, ker dejansko tudi res ni. Dajmo mu dovolj prostoren svinjak, pa bo ostal čist sam, imel čisto tudi korito, svoje odpadke pa bo odlagal lepo v kot, da bo» mo imeli z izkidavanjem čim manj posla.
| GOSPODARSTVO j
AVSTRIJA BO DOBAVLJALA ZAPADNI EVROPI GRADBENI LES
Avstrija je izmed petih dežel osrednje in vzhodne Evrope, ki bo prejemala stroje in druge industrijske potrebščine iz šestih zapadnih držav hi sicer iz Velike Britani» je, Belgije, Francije, Italije, Danske in Holandske. To novico velikanskega gospo» darskega pomena je objavila Gospodarska komisija za Evropo v Ženevi. To je prva velika trgovska pogodba med Vzhodom in Zapadom, ki jo je izposlovala ta komisija. Avstrija, češkoslovaška, Jugoslavija, Finska in Poljska bodo zgornjim zapadnim državam dobavljale gradbeni les. Medse» bojno plačevanje bo posredovala Medna» rodna banka, ki bo tudi stavila posojila na razpolago.
RAZŠIRITEV OBSEGA TRGOVSKE POGODBE MED AVSTRIJO IN FRANCIJO
Tekom razgovorov, ki so se vršili na Dunaju od 8. do 15. novembra, je prišlo do podpisa trgovske in plačilne pogodbe med Avstrijo in Francijo. S tem se bo stopnje» val obseg pogodbe med obema državama.
Avstrija bo dobavljala Franciji magnezij, celoluzo, les, jekleno rudo, vžigalice, umetna gnojila, traktorje in električne stroje. V zameno pa bo prejemala od Fran» cije premog iz Saarskega ozemlja, dalje se» menska žita, fosfat, jeklo, okensko steklo, stroje in orodja, motorna vozila in kemie» ne proizvode.
Razvoj povojne inteirije v vzhodni Evropi
Gospodarska komisija za Evropo je pred kratkim sestavila poročilo, v katerem po» udarja nujnost in važnost vsesplošne ob» novitve proizvodnje v osrednji in vzhodni Evropi. Sicer so to ravno komunisti dovolj propagirali, čeprav s popolnoma raz» ličnimi nameni. Dejstvo je, da je obnova predvojne proizvodnje po teh deželah, ki so utrpele med vojno strašna razdejanja, ogromnega pomena za njih narode. Komu» n isti seveda zasledujejo s procvitom gos» podarstva svoje cilje in hočejo potom so» cializrrta med delavstvom uveljavati svoje hauke.
Prva stopnja v razvoju industrijaliza» olje, ki je bila poejvzeta s sposobnostmi,
energijo in močno voljo narodov po vseh deželah, sc sedaj nagiba koncu. Doseženega je bilo mnogo; nekatere dežele so na» pravile več, druge manj.
Jugoslovani, katerih industrijske cilje jo spremljal vzpon, da bi potom zadostne lastne proizvodnje dosegli popolno samo» stojnost ter preprečili vsako zunanje vrne» šavanje, so pač bili preveč drzni v svojih podvigih. Priznati se mora, da so zgradili številne tovarne, več hidrocentral in rud» niških naprav, toda stroški za vse to niso v skladu z gospodarskimi pridobitvami, to» rej so možnosti za izvedbo svojih načrtov prečen jevsli.
Bolgari so bili vsekakor skromnejši in
zato bo njihova dveletka, kakor se predvideva, žela povoljne uspehe.
O kakšnem industrijskem razvoju v Ru= muniji in Albaniji se le malo sliši, toda upoštevati je treba, da industrija po teh agrarnih deželah nikdar ni bila razvita.
Na češkoslovaškem, kjer bodo še ta me» sec dokončali svojo dveletko, pa dvomijo, če bo ta dveletni načrt, s katerim so ho» teli dvigniti industrijsko proizvodnjo za j 0 odstotkov nad proizvodnjo iz leta 1937, res rodil zaželene uspehe.
Madžarska je s svojimi načrti napravila velike korake.
Poljska, ki je morda svoje načrte najmo» drejše in najdalekovidnejše zgradila, je že dvignila svojo industrijsko proizvodnjo za 35 odstotkov nad predvojno raven. Pred» vsem je velikega pomena poljska premogovna industrija.
Uresničenje vseh načrtov vzhodnih de», žel pa omejuje predvsem pomanjkanje de» narnega kapitala in pa surovin. Romanj» kanje tujih posojil je glavna ovira po vseh teh deželah. Odkar so bile odklonile Mar» shallov načrt, so se neprestano ozirale na Sovjetsko zvezo za pomoč. To pomoč pa deli Sovjetska zveza omejeno na dva na» čina. V začetku tega leta je privolila, da bo dala Poljski posojilo za dobo osmih let. Poljska namerava uporabiti ta kredit predvsem v industrijske svrhe. Druge dežele še niso bile deležne tako obsežne pomoči. Po drugi strani pa je sovjetska pomoč v tem, da sklepa pogojne trgovske pogodbe. Zadnja taka pogodba je bila podpisana s Češkoslovaško in Madžarsko, ki bosta pre» jemali iz Rusije surovine ter dobavljali v zameno industrijske izdelke.
Že od nekdaj je predstavljalo zapreko za razvoj industrializacije pomanjkanje ob» širnih tržišč. Če bi vsaka teh dežel stremela po industrjjalizaciji, ne da bi pri tem upoštevala industrijski razvoj v sosednih državah, bi kmalu nastala takšna silna konkurenca, ki bi imela za posledico veli» ko brezposelnost in zastoj industrije. Za» torej državnild, ki krmarijo gospodarstvo, nikakor ne smejo voditi izolacijske poli» tike.
Sovjetska pripravljenost za nakup indu» sirijskih izdelkov iz Vzhodne Evrope bo odprla tržišča novim proizvodom, toda konkurenca bo pravtako omejevala razvoj.
To so strokovnjaki že predvidevali- Vsled tega so sestavili takšne načrte, po katerih bi bile po dve sli tri dežele gospodarska povezane med seboj ter bi sj izmenjavale dobrine. Takšen nsčrt nameravajo izvesti med Poljsko in češkoslovaško. Pogajanja se opirajo na-dejstvo, da so največja ležišča premoga in železnih rud v pokrajinah Slezije in Moravske in da sta obe deželi lastnici teh ležišč, torej je medsebojno iz» menjavanje ogromnega pomena za oba na» roda. Letos maja meseca je bila osnovana posebna komisija za nadzorstvo poljske in. češkoslovaške produkcije in zunanjega trgovanja. Poljska bo uvažala češki koks, namesto da bi gradila objekte za pripravo koksa, a Češkoslovaška bo kupovala ce= ment in kemične snovi od Poljske, ker je ta pr noga industrijo tam že vpeljana. Na ta način bosta potom izmenjavanja obe de» želi prišli cenejše do stvari, kakor pa če bi jih izdelovali doma. Premog iz Poljske bodo zamenjavali za češke jeklene izdelke. Velikega pomena so tudi prometne olsjša» ve, ki jih nudita obe državi druga drugi. Češkoslovaška ima svobodne cone v Stet» tinu, Gdansku, Gdinji in popust po vseh poljskih železnicah za svoje uvoze, kot je n. pr. železo iz Švedske, ki ga je treba uva» žatj preko Poljske, medtem ko jma Poljska popust za prevoz premoga preko Češkoslo» vaške v Francijo, Italijo in Švico.
Prezgodaj je še, da bi se moglo kaj jasnega reči o končnih uspehih raznih dve», tri» in petletk, ki so jih začele razne deže* le Vzhodne Evrope. Nacionalizem je šs ve» dno močan v Vzhodni Evropi in potom njega bo vedno vladala konkurenca. Pomanjkanje strokovnjakov tvori povsod ve* likansko oviro do povoljnega razvoja, predvsem v Jugoslaviji, Rumuniji in Bol» garjji. Tu in tam se opaža, da so one, ki so sestavljali načrte, zavedli prividi, ki so le težko izvedljivi. V mnogih slučajih se gradi bolj z močjo marljivostjo in z mla» dostnim vzponom kakor pa z možgani. Mnogo pa zavisi od tega, v koliko je So* Vjetska zveza voljna in tudi zmožna do» bavljati svojjm pripadnicam surovine. Za sedaj je jasno samo eno in sicer, da bo uspeh ali neuspeh vseh velikih podvigov dežel v Vzhodni Evropi močno vplival na gospodarstvo celotne Evrope in da se ti narodi tega tudi v polni meri zavedajo.
Kak» okoli cloiek za nanioiim prisadom
Živalska kužna bolezen vranični prisad (antrax) ni samo nevarna domačim živa» lim in divjačini, ampak tudi človeku. Ljudje se okužijo prav različno.
Najbolj navaden način je ta, da prode-rejo glive ali trosi, ki so povzročitelji te bolezni, skozi poškodovano telesno kožo v podkožno vezno tkivo in povzročijo tukaj hudo vnetje. Na okuženem mestu na» stane silna bolečina in zbadenje, nato se napravi ravnotam hudo boleča bula (tur, karbunkola), zamazano modro-rdeče barve, pozneje se na buli izpusti mehurček, ki je črnordeč ter napolnjen z rdečo tekočino in bula prične razpadati, napravi se grda ugnjida (rana), v njeni okolici se izpuste nove bule z mehurčki in vsa okolica je močno zatekla, napeta in hudo rdeča kot pri šenu ter zelo boleča. V tem nastopijo tudi splošni znaki vročice in mrzlice, telesna toplina se zelo stopnjuje, vročina in mrzlica se menjavata in sedaj postane ho» lezen lahko splošna in okuži se celo telo, na kar nastane zatrupljenje krvi (septi-kemija) ali pa bolnik umrje za kapjo. — Tako zbole navadno osebe, katere se pečajo poklicno z bolnimi ali poginulimi živalmi, kot n. pr. veterinarji, konja ei, pastirji, mesarji, kuharji in kuharice, hlapci i. dr. Pravočasno pravilno zdravljenje (operaci» ja) otme dosti bolnikov, zamuda se pa lahko in rada bridko maščuje s smrtjo.
Redkeje se okužijo ljudje skozi čreva, t. j. z zavžitim mesom za vraničnim prisadom bolnih ali v sili zaklanih okuženih živali. Meso takih živali vsebuje navadno le glive vraničnega prisada in to je sreča, ker se ti nevarni povzročitelji bolezni v zdravem človeškem želodcu v prebavi uničijo in le odporni trosi, katerih želodčni sok ne pokonča, preidejo iz želodca dalje v čreva in tu se izrastejo v glive (bacile), ki povzročijo hudo obolenje črev. V črevih na» stane težko in dostikrat krvavo vnetje, bolnik ima hude bolečine v trebuhu, bljuje iz želodca, trese ga mrzlica, nastopi vi« soka telesna toplina in lahko tudi krvave driske; telesne moči hitro izginevajo, bolnik vidno propada in se radi splošnega za-strupljenja krvi končno zaduši in umrje. — Takega okuženja se obvarujemo najlaže s tem, da ne uživamo mesa od živali, ki so bile v sili zaklane in niso bile po veščem strokovnjaku, t. j. živinozdravniku vestno pregledane pred in po zakolu, dalje, da ne pustimo mesa nikdar dolgo ležati in ga spriditi, da vsako meso zelo dobro preku» hamo ali prepečemo in da ne uživamo surovega mesa ali surovih mesnih izdelkov (surovih klobas), zlasti ako ne vemo, od» kod izvirajo.
Pri hudem okužen ju zboli človek lahko v obeh ravnokar popisanih oblikah vraničnega prisada obenem, posebno kadar se je okužil skozi čreva in se je razvilo zelo hudo vnetje črev. Po krvi se potem raznesejo povzročitelji bolezni dalje, po telesu in prikažejo se gori popisane otekline (bule) na raznih mestih zunanje telesne kože.
Nadalje se ljudje okužijo z vraničnim prisadom na ta način, da vdihajo trose te kužne bolezni. Na živalskih kožah, dlakah, ščetinah, volni, rogovih, parkljih od živali, ki so bile bolne ali so poginile za vranic« nim prisadom, se drži vse polno trosov (»semena bacilov«), kateri pridejo pri čiščenju in izdelavah v zrak in se drže tu radi svoje neznatne teže lahko dolgo časa in v okuženem zraku jih vdihajo potem delavci in drugi ljudje,, ki pridejo v dotične prostore. Tako vidimo, da se okužijo tudi v naših krajih strojsrji kož, izdelovalci konjske žime, svinjskih ščetin, rešetarji, ščetkarji, sedlarji, cunjarji, dalje 'ljudje, ki prenočujejo v hlevih i. dr. — Vdihani trosi preidejo skozi dihala (nos, grlo, sapnik) v pljuča, se tu razrastejo in razmnože v glive, katere povzročijo silno hudo vne« tje prsne mrene. Oboje se konča navadno s smrtjo, če se ni morebiti rešil bolnik z vbrizgavanjem zdravilne sirotke (serum) zoper to kužno bolezen.
Končno moramo omeniti, da prenesejo vranični prisad na človeka tudi muhe, dasi se to zgodi v bolj redkih slučajih, vendar velja zato vedno in vselej pravilo: smrt muham vse povsod, ker te prenašajo tudi druge človeške in živalske kužne bolezni.
Dr. H. T.
PREVOZ OBDELANEGA LESA PROST Koroški deželni urad za promet z lesom javlja, da je ukinjena njegova odredba z dne 16. oktobra 1947, s katero je bjlo upe» Ijano obvezno prevozno dovoljenje za vse vrste lesa. Od sedaj naprej je tako đovo« Ijenje potrebno samo še za drva.
NEVELJAVNOST NAKAZNIC ZA STEKLO
S 30. novembrom 1948 izgube veljavnost one nakaznice za steklo, ki imajo označbo oz. natisk III—48, in jih od tega dne pro» dajalci ne bodo več sprejemali.
PRODAJA RADIATORJEV — PROSTA Po odredbi št. 6a/E ministrstva za irgo» vino in obnovo z dne 24. oktobra 1948 so pločevinasti radiatorji (n. pr. za razne kurjave) od 3. novembra t. 1. v prosti prodaji — brez oddaje kakih nakaznic za že* Jezo.
(Nadaljevanje s 3. strani)
do 861. V prvih stoletjih krščanskega nn= sijonarstva med do tedaj poganskim] Slovenci so mnogi tedanji cerkveni redovi nstanavljali v naših pokrajinah svoje sa= mostane, [z katerih so šir]li krščansko vero. Tako je tudi francoski red c]stercijan= cev ustanov]! v Vetrinju svojo podružnico. Leta 1142 so postavili svoj vetrinjski sa= mostan, v katerem so bili vse do leta 1786., ko je cesar Jožef II. razpustil večino samo= stansk]h redov.
Prvi menihi so prišli iz BettnachsWeiler in so bili nemške narodnosti, kot je pač bila vsa cerkvena in posvetna gosposka, ki se je tekom stoletij v tej deželi naselila. Prav malo je znanega o prvih stikih meni= hov z domačim prebivalstvom — s Slovenci, ki so tedaj strnjeno bivali daleč proti severu čez Gospo Sveto na tej zemlji ter pod domačimi plemiči obdelovali polja in bili deloma še pogani. Misijonarsko delo gosposvetskega škofa Modesta je sicer ro= dilo obilne sadove, toda tudi vetrinjski me*
Okenska slikarija: Bičanje
nihi so v velik; meri mogli njegovo delo dopolniti.
Ob razpustu samostana po cesarju Jo* žefu II. je bilo v vseh številnih prostorih stavbe, ki bi v današnjih razmerah govo* reč imela prostora za preko 1000 prebivaL cev, takrat le še 8 menihov. Te je torej doletela usoda Jožefovih rekvizicij. — Dejstvo pa je, da je takrat samostan posedo= val veliko umetnin in dragocenosti, ki so se v teku razlastitve žalibog razgubile. Sploh so takrat takoimenovani »cerkveni fondi«, katerim je bila poverjena naloga prevzema samostanskih imovin, ravnali s Slednjim] brez razumevanja. Prav v pri» meru Vetrinja je mogoče dotezati, kako je bogata imovina z mnogimi, tudi umetniški; mi dragocenostmi prešla — v današnjem smislu rečeno :povsem po črnoborzijansko — v neprave roke. Velik del imovine biv= šega vetrinjskega samostana so si prisvo» jili Židje, domačo nepremičnino pa je kupil v. Moro, čigar dediči imajo še danes tam tekstilno tovarno.
Prvotni in najstarejši samostan je bil zgrajen v romanskem slogu, toda od njega se ni ohranilo ničesar. Samostanska pos slopja in cerkev so bila vse do 18. stoletja močno utrjena. Debel in visok zid je obda» jal naselje. Dva okrogla stolpiča v got= skem slogu sta ohranjena. V 18. stoletju so samostanska poslopja povečali in raz= širjli. Prekrasni sta obe dvorišči s trinad= stropnimi arkadami. Vodnjak z ograjo iz kovanega železa so postavili leta *1675. Kamnit Marijin kip izvira iz 18. stoletja. Jako zanimiv] so tudi ostanki vodnega jarka, ki je obdajal obzidje.
Cerkev v čistem burgundsko» romanskem slogu — okenske slikarije
Menihi, ki so bili prišli iz Francije, so dali sezidati cerkev v svojem slogu, kot so zidane ostale cerkve cistercijancev. Posve* cena je Naši Ljubi Gospe.
Največjo umetniško vrednost vetrinjske cerkve pa predstavljajo okenske slikarije. Troje, deset metrov visokih oken je posli* kanih s čudovito lepimi barvastimi figura» mi, ki predstavljajo dogodke iz Kristuso» vega življenja. Levo okno izvira iz druge polovice 14. stoletja. Slike predstavljajo:
Oznanjenje, Rojstvo, Daritev v templju, Obiskanje, Tri kralje, Marijino kronanje in spodaj je Marija z glorijolo okoli glave.
Srednje in desno okno sta iz prve polovice 15 stoletja. Na srednjem so sledeče upodobitve: Jezusov prihod v Jeruzalem, Zadnja večerja, Umivanje nog, Oljska go» ra, Judeževo izdajstvo, Zasramovanje, Bi» Čanje, Trnjevo kronanje, Jezus nese križ na svojih ramah, Jezusa križajo, Jezusa v grob polože, Vstajenje, Vnebohod, Binko» št;. V desnem oknu je upodobljenih dva» najst apostolov.
Te okenske slikarije so ena največjih umetniških vrednot na Koroškem in v vsej Avstriji.
Kako so nedavno rešili razpa» da umetniško dragoceni oltar vetrinjske cerkve
Dr. Morse je pred kratkim objavil v celovškem dnevniku zanjmiv članek o priza» devanjih, kako preprečiti delovanje lesne* ga črva, ki uničuje dragocene starinske umetnine, kot so kipi, plastike, oltarji itd. Tudi v vetrinjski cerkvi je lesni črv napa» del mnoge lesene predmete. Vsi napori, da bi ga uničili, so bili zaman. Iz drobnih luk» njic pa se je nenehoma usipala fina rume» na lesena moka. Kipi, če si potrkal nanje, so doneli votlo in prazno. Noč in dan je vršil svoje pogubonosno delo črv, ki ga ljudstvo ponekod imenuje »mrtvaška ura«.
Spočetka so mislili, da se ta črv loti le nekih vrst lesa, toda kmalu se je izkazalo, da mu celo oreh in hrast ne moreta kljubovati. Le na okameneli hrastovini »si svo» jih zob noče polomiti«. Posebno veselje pa ima do lipovega lesa. Pregrize se v njega tudi skozi železne lake in katranovo pre* vleko.
Današnji položaj v cerkvi je tak, da ne* katere kipe le še morda nekaj milimetrov debela zunanja plast ali pa le barvna plast drži skupaj, znotraj jih je sam prah. Pri prvih poizkusih restavriranja črva ni bilo mogoče uničiti. Tako so n. pr. vso zadnjo stran oltarja namazali s katranom. N]č ni zaleglo. Potem so črvu s podganjim stru» pom hoteli priti do živega. Tud j to ni po» magalo. Potem so ugotovili, da mu nobeden izmed takoimenovanih želodčnih stru* pov ne škoduje. Tako n. pr. tudi arzenika ni mogoče uporabiti proti njemu. Povrhu bi ta strup utegnil škodovati osebam, ki imajo v cerkvi mnogo opraviti.
Samo plinski strupi pridejo lesnemu čr» vu do živega. Treba pa je prostor, v kate» rega denemo predmet, od vseh strani her» metično zapreti in ga 72 ur pustiti v stru» penem plinu. To bi pa spričo velikosti pri vetrinjski cerkvi bilo mnogo predrago.
Prof. Magnaghi pa je nedavno odkril nov postopek v borbi proti lesnemu črvu in ta postopek so tudi že preizkusili. Z običajno injekcijsko brizgalko, kakršne upo* rahljajo tudi zdravniki, se vbrizga v les hlapljive in nchlapljive strupe. Žveplo, klor in ogljik so glavne sestavine teh ke* mičnih snovi. Nehlapljivi strupi ostanejo
Iz komaj vidnih začetkov narodnega delovanja koroških Slovencev, za prvimi po» izkusi domače vladavine pod Gospo Sveto, je zrasel veliki Slovenec, ki je neustrašeno in dosledno zagovarjal narodnostne pravi» ce svojega naroda — Andrej Sin» spieler.
Sveče, majhna, med Karavanke in Dra» vo stisnjena rožanska vas nam ga je dala. Poslal nam ga je Bog, da bi nas učil, vodil in vzgajal. Ni bila lahka njegova naloga, a dovršil jo je uspešno in nadvse zadovolji» vo. Z občudovanja vredno požrtvovalnostjo je kot dolgoletni dušni pastir — služs» bnik Gospodov delal za svoj narod, brez strahu branil njegove pravice in kot čebe» lica pridno letal od kraja do kraja ter vzpodbujal, dramil in učil. ziv vzgled na* rodne ljubezni nam je postal, zato pa smo mu postavili v srcih spomenik, ki je vsaj tako trajen kot od snega in mrzlega severa oblizane skale strme Košute.
Andrej Einspieler je bil rojen 13. no» vembra 1813. leta. Na njegovo slovensko usmerjenost je gotovo v veliki meri vpii» val koroški rodoljub Ahacelj, ki mu je bil profesor ter spiritual Slomšek, ki ga je pripravljal na duhovniški poklic.
Kljub temu, da je tudi njemu pela Dra» va svoje sanjave uspavanke in da je zrase! iz žalostnega šelestenja slovenskih lip.
v lesu in so takorekoč še nadalje na straži.
Vetrinjski oltar je tako v teku petteden* skega restavriranja prejel 145 kg tekočih strupov, v vsej cerkvi pa so jih porabili 310 kilogramov. Poleg tega so uporabili še dokaj drugih sredstev, med njimi razne umetne smole in lesne kleje za utrditev lesenih figur in predmetov.
Tako so hvala Bogu iznašli način, s ka= terim bo mogoče raznim umetninam, kate» rim bi bili sicer dnevi šteti, podaljšati življenje za nekaj stoletij.
Glavni oltar se v svoji pisani umetniški izrednosti, bogat po številnih kipih in re= zjh lepo prilega okenskim gotskim pleska* rijam. Precej je sličen krškemu, le neko» liko mlajši je. Nastal je v letu 1626. Moj» ster je žal nepoznan. Našli pa so pri za» dnjih delih pri obnavljanju pečate, nekaka vrezana znamenja (takratni mizarji in drugi lesni rokodelci so svoje izdelke opremljali s posebnimi znamenji). Po takem znaku je bilo mogoče ugotoviti sta» rost.
Današnja notranjost vetrinjske cerkve pa napravlja vtis zapuščenosti, kajti tudi okenske slikarije obnavljajo. Leta 1940. so jih, kot dragocene ostaline na splošno, sneli in spravili na varno. Zdaj po končani vojni bo kmalu prišel čas, ko bodo spet zasedle svoje stoletno mesto v vetrinjski cerkvi. In takrat bo mogel obiskovalec v vsej polnosti občudovati njih prekrasne barve, ki žare zelo lepo zlasti v vzhajajo» čem soncu.
V	levi severni kapeli so različne mar» morne stvari s kipi svetnikov. Lep je tudi oltar sv. Ane pod korom. Star je 250 let in ima prsv lepo sliko. Zanimiv je tudi ol» tar sv. Jožefa.
V	cerkvi je tudi mnogo prastarih na» grobnih kamnov. Nekaj teh izvira iz 13. stoletja. Kraše jih grbi in lepe reliefne figure (podobe).
Nekoč je samostan imel seveda bogato knjižnico. Učeni menihi so pisali cerkvene spise, vodili kronike in se bavili deloma z narodopisjem. Leta 1347. je umrl v Vetrinju znani zgodovinar, opat Janez Vetrinj» ski, kj v svojih spisih večkrat govori tudi o Slovencih, Knjižnico so po razlastitvi sa» mostana prenesli deloma na Dunaj, deloma v Celovec. Omeniti je tudi treba, da so ob razpustu samostana izginile, to se pravi prešle v neprave roke mnoge samostanske dragocenosti.
Fara je bila prvotno v Zakamenu (Stein) in so jo upravljali vetrinjski menihi, po» zneje so jo premestili nazaj v Vetrinj.
Ko govorimo o Vetrinju, skoraj ne sme» mo pozabiti, da se tukaj rodjl največji ko» roški glasbenik in skladatelj Tomaž Košat.
Kmalu bo spet čas tukaj, ko bo vetrinjska cerkev prenovljena in bo vstala njena notranjščina v stari krasoti. Oživeli bodo kipi, blestele bodo figure v oknih. Tz pro» stornih nekdanjih samostanskih prostorov pa bo v še večji količini prihajalo tekstilno blago na trg. Tako gre pač svet svojo pot dalje. Menihi pa so odmrli kot nekdanje vinske gorice v okolici, saj tudi o teh le še imena govore: vasi Vjnče in Nogi’ad v bližini Vetrinja.	F. F.
je bil njegov značaj trden in njegova pot ravna. Nikak sanjač n] bil. Dobro je pre» mislil, vedno zahteval le to, kar je bilo pa» metno, pravično ter izvedljivo, zato ni ču» dno, da se je narod z vsem zaupanjem pre* dal njegovemu vodstvu in mu sledil na vsak korak. Da je imel pri svojem delu tudi neuspehe, da je žel nehvaležnost za svoj trud celo pri lastnih ljudeh, to ga ni po» trlo. Tudi takrat, ko je bil dolga leta edini zastopnik Slovencev v deželnem zboru, se ni dal ustrahovati. Zavest, da je njegova borba pravična, ga je navdajala z odloč» nostjo, njegova visoka izobraženost pa ga je odlikovala pred nasprotniki, ki so ga kljub vsemu spoštovali.
Slovenci moramo bit] hvaležni Bogu, da nam je poslal moža, kot je bil Einspieler. Težko je reči, kje bj bjli danes brez njega, a nekaj je gotovo, da slovenska zavest ob Dravi ne bi bila več taka, kot je dandanes in da bi verjetno tudi nacizem laže opravil svojo nameravano nalogo ob porečju Drave.
Ob 135. obletnici rojstva našega vodite» Ija Einspielerja se vsi Slovenci globoko klanjamo njegovemu spominu in mu ob» ljubljamo, da njegovih naukov ne bomo nikdar zatajil], še manj pozabili. »Vsakemu svoje!« bo tudi naše geslo, kot je bilo nje govo.	Gorazd
Potovanje v Saharsko puščavo
Dva nadebudna bivša narednika, ki sta skupaj služila pri britanski osmi armadi ter se spoznala v zapadnoafriški puščavi, sta sedaj sklenila, da se bosta z rodbinami vred izselila v jugozapadno Afriko. Na tem podvigu ni prav nič posebnega, zanimiv je samo način, po kakšni poti nameravata priti na svoje določeno mesto. Ker pomor« ska plovba še ni polno razvita in je težko dobiti.prostor na parnikih, sta sklenila, da bosta zapustila svojo domovino v starem vojaškem kamijonu, ki sta ga popravila, in srebrno prepleskala. Potovati nameravata preko Francije v Španijo in nato da* Ije proti jugu, skozi Saharsko puščavo in centralno Afriko do svojega mesta ob po» morskem obrežju Zapadne Afrike. Celotna proga, ki jo bosta opravila, meri 12.000 kilometrov. Ta dva moža s svojimi rodbinami bosta prva Angleža, ki bosta prepotovala Saharsko puščavo, odkar je bilo od lanske pomladi ustavljeno potovanje tja.
Ko bo ta doživljajev željna družba prispela v svoje mesto Walvis Bay, namerava tam odpreti hotel, ker imata obe družini izkustva v hotelski obrti.
Njihova oprema sestoji iz konzerv, vitaminskih tablet, vode, bencina, dalje bodo vzeli s seboj puške in samokrese, žaromet, šotor, kačji protistrup in malega baržuna-stega medvedka za triletnega sinčka, najmlajšega člana družbe.
Ko bodo prispeli v Saharo, nameravajo svoje obroke živil dopolniti z gazelami in puščavskimi jerebicami.
IVaSboH zdrav kraj na stelu
Ljudje, ki žive na Tristanu da Cunha, angleškemu otoku med Južno Ameriko in rtom Dobre nade (Afrika), imajo to, kar išče civilizacija — zdravje, ne ds bi se držali civiliziranih teorij,
Douglas M. Gane je spisal o tej naselbini zanimivo knjigo »Tristan da Cunha«, ki je izšla v Londonu. To ozemlje je naselil Wil» liam Glass leta 1817. Zgodovina otoka je bogata na brodolomih in junaških rešitvi'h. Ladje neštetih narodov je vrglo na obalo tega otoka in zato si je veliko tistih, ki so brodolom preživeli, napravili dom na njem.
Ponovno so že skušali razpustiti to občino. Otočanom so ponujali brezplačno vožnjo v Južno Afriko, vrh tega vsakemu še nekaj zemlje in financielno pomoč, a vse to so odklonili in rajši ostali na otoku.
Nravnost Tristancev je zelo visoka, izobrazbe, t. j. šolske izobrazbe pa sploh ni» majo.
Ti širokopleči, gibčni žil?vi ljudje so zelo zadovoljni. Daši se ženijo med seboj, se fizično ne poslabšajo. Od naselitve otoka pa do 1853 je bilo samo šest smrti. Umrli so trije stari možje in trije otroči. Sedanjih prebivalcev je 170.
Vsi zdravniki, ki so obiskali ta otok, so izjavili, da ni bolj zdravega kraja, k? kor je Tristan da Cunha. V januarju 1932 so trije pomorski zdravniki in en zobozdravnik te otočane temeljito zdravniško preiskali. Zlasti sijajna prehrane in prebava otočanov je zbudila njihovo pozornost. Bo» lezni niso našli pri njih; nalezljivih bolezni, kakor Škrlatice, davice, ošpic, oslovskega kašlja tam ne poznajo, dasi se nič ne varujejo in dasi nimajo čiste vode. Podgan in bolh pa imajo veliko.
Pri preiskavi zob se je izkazalo, da ima tri in osemdeset odstotkov prebivalcev popolnoma zdrave zobe in od štiritisoč šest* deset preiskanih zob je bilo manj kakor dva odstotka gnilih. In noben od otočanov nikdar ni rabil zobne ščetke! Vrh tega uživajo po večini mehko hrano, krompir, ribe, mleko in jajca. Tudi zelje in repa raste tam. To pa jedo samo, dokler je kaj. Meso redkokdaj jedo. Pri obedih imajo Samo po eno vrsto hrane.
Pred leti je vzel s seboj danski popotnik Knut Andersen, dva človeka, te občine, sta-rega^moža in dvajsetletnega fanta. Zadnji je bil lep, zdrav človek, 1.80 visok in je tehtal osemdeset kilogramov. Z mestnim življenjem se je omajalo njegovo zdravje. Prej je bil vajen jesti že ob štirih zjutraj, čez dan je jedel samo ribe in šele za večerjo kaj drugega. V mestu n: imel nobenega teka.
Stari mož se je pa pritoževal nad mestnim hrupom in vrvežem, nad težko obleko in prepogostimi obedi. Prepričan je bil, da se pod takimi pogoji ne more dolgo ž:veti.
■iiiiiiiiinimmiiiiiMMiiiiimiiiimiimiiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiimiiimmimNnimiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiMiimiiiNiiiiiiiiiiimiiniiiiiiiiiii
„ VSAKEMU SVOJE“
OB 135. OBLETNICI ROJSTVA A. EINSPIELERJA
ŠT. LENART PRI SEDMERIH STUDENs CIH
Moramo se zopet enkrat oglasiti, sicer bodo vsi mislili, da smo se že zarili v zim» sko spanje. Posebno še sed; j je potrebno, ker so se našj sosedje Gorpieanj med tem že večkrat oglasili. Opravičevali se nič ne bomo, saj bi bilo vse zastonj, ker nam ne bi nihče verjel.
Jesenske pridelke smo spravili k sreči vse pod streho. Sicer nam je večkrat nega» jsl dež, toda šlo je pa le. Letina je bila bolj slaba kakor dobra. Za sirk (koruzo) smo se že. bali, da ne bo dozorel. S čompi (krompirjem) je bilo hudo, ker jjh je res bilo malo. Tudi oddati bi jih morah toliko, da nam ne bj ostalo nič, ampak bi jih morsli kupiti, da bi oddali predpisano ko» ličino. Upajmo pa, da bodo merodajne ob» lasti to uvidele in naredile tako, da bo prav.
Prav slaba bo pa predla sedaj našim fan» tom, ker jim bodo počasi vsa dekleta ušla. ‘Kot prvi sta utekli Langerškova Rozi in St porova Frida. Šli sta zelo daleč, v deželo, kjer je vsega v izobilju — v Švico. Druge so zopet odšle v Beljak, kjer jim je naj» brže bolj všeč, nekatere pa sanjajo o Du» naju češ, kako je tam lepo. Ne vedo pa, da star slovenski pregovor prsvi, da kdor hoče na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj. Ker brez trebuha ne morejo hoditi po Dunaju, je boljše, če ostanejo doma. Nekatere so odšle ria Tirolsko, ravno narobe od na» rodne pesmi, kj pravi: moj fantič je v Ti» role vandral. Našim fantom bo res huda predla, če bo šlo tako naprej jn bodo prav kmalu dekleta na karte. Najboljša rešitev zs fante je, če ostanejo pri »ledig« stanu, saj je res najbolj vesel.
Prav veselo pa je seda] pri tericah, ki jih najdete skoraj za vsakim oglom. Samo re= vež je tisti, ki zaide v njihovo gnezdo, sij ga takoj oberejo za nekaj šilingov, za pla* čilo pa ga »nabulijo s pazirji«, da je bel kot sneženi mož.
Nekaj posebnega za naš kraj pa je »Šmartno«, Gotovo bo vse tiste, ki ne po* fena jo te naše stare navade, to zelo zrni» malo. Nekaj dni pred sv. Martinom hodijo otroci od hiše do hiše in zbirajo denar in jabolčnik za muzikanta, ki bo godel pri njihovem »reju«. Na dan sv. Martina, ali p? na Martinovo nedeljo rajajo otroci med seboj, da je veselje. Res je lepo pogledati te otroke, kako se sučejo ob zvokih glasbe. Proti večera pa jih izpodrinejo starejši, saj Se ve, da jih tudi pete srbijo in se jim sline cedijo, ko vidijo rajati otroke.
V šoli gre pa kar po starem naprej. To» da sedaj upamo,, da se bo le nekaj spremo» nilo in sicer, dobili bomo novo šolsko ku» hinjo, na kar že dolgo čakamo. Otrokom bo zelo prav prišla. Peč in živila so baje že na razpolago, toda čakamo še na. prostor, kamor bi peč postavili. Na prostor čaka» mo že — reci in piši — nad 200 dni. Toda
.mraviumi im—uw
M A O S S D K A H C L l
ROMAN
(Nadaljevanje)
37. '
»Ko bi vsaj žena še živela,« se utrga iz Jakopina. Grlica nad vrati je tiha. Ka» kor kepica perja je videti na palčici.
»Noč ljubezni je nocoj, Jakopin. Tudi žena diha v tej sobici ob otroških obraz» kih. Kako bi drugače mogla!«
Raznežen je Klemen, da so mu rosne oči. Nato razpoloži jabolka na mizo. Za. vsakega po eno.
Klemen je videl', da bi bil Jakopin rad sam, da bi rad v duhu povasoval z rajno za ta sveti večer. Povoščil je praznike in se namenil k Modrišu.
Tudi tod je še bila luč. Modriš je nekaj bral, žena pa je slonela na postelji in pre» klada!a svoje bele roke.
»Ravno za božič sem se spet prehladila. Za nobeno stvar nisem. Kar piska mi v prsih.« ,
Modriševka skuša vstati. Klemen jo po» tlači nazaj.
»Le ležite. Pa ogrnite se. Mraz imate todle.«
Dal ji je dve jabolki. Modrišu pa zavoj» ček cigaret.
»Več bi dal, ko bi imel. Pa nimam. Be» rač sem postal.«
»Verjamem, pri nas postane vsakdo berač,« je Modriš vesel cigaret. »V barakah je tako zapisano.«
Potlej je utonil Klemen k Serniavskiju. Otroci so bdi še pokonci, imeli so veselje
sedaj upamo, da se bo uredilo tako, da bo volk sit, koza pa cela.
To moramo še povedati, da je na naši pošti zopet vse po starem in da se je kon* čno le vrnila naša stara poštarica. Tako smo sedaj tudi s tem zadovoljni, česar za lansko leto ne moremo trditi.
No, pa naj bo za enkrat dosti, sicer nam za drugič nič ne ostane.
BISTRICA NAD PLIBERKOM
Do sedaj smo imeli toliko dela, da niti do pisanja njsmo prišli. Naša Peca, ki je letos povzročila toliko razburjenja, je no» rumenela in vrh je že dobil belo odejo, ki napoveduje skorajšnjo zimo. Letina je bila še kar dobra, samo Sadja hi bilo. Morali smo ga kupiti, če hočemo o božiču no» plakniti koline. Najbolj so letos obrodile »murke«, ki jih je bilo toliko, da smo jih komaj spravili. Boštla Lena, Saj jo vsi poznate, je vse leto večerjala samo »murke«, na vrh pa je popivala rože.
Omožila se je Poltnikova Zora. Na novi življenski poti jj želimo mnogo sreče!
Sedaj držimo fige, da hi dobili še vodo» vod, ko imamo že elektriko. Upajmo, da ne bo koga gospodov, ki imajo pri tem be» sedo, »muha pičila«, in bo šel vodovod po vodi.
KNEŽA
Spoštovani gospod urednik! Čisto slu» čajno sem se v nedeljo 21. novembra mu» d;i na Kneži. Na Djekšah, kamor jo večkrat ob nedeljah mahnem in odkoder je krasen razgled po Koroški so mi povedali, da je na eno uro oddaljeni Kneži blagosio» vitev nove šole. Otvoritev je bila, kakor so vse otvoritve. Na to slavnost so prišli tudi povabljeni gostje in gospodje od deželne vlade, z gospodom deželnim glavar» jem Wedenigom na čelu. Najprej je bila sv. maša, nato je spregovoril gospod de» želni glavar, ki je v svojem govoru pou» darjal pomen in namen šole. Nato so si gostje in vsi udeleženci ogledali šolo, kj je zares lepo izdelana znotraj in bodo otroci v lepili in prijetnih prostorih spo» polnjevali svoje znanje. Sicer je šola le» sena stavba. Nato je bila v šoli majhna prireditev, prizor, ki je kazal vse dobe človeškega življenja od rojstva do smrti. Prireditev je odlično uspela in je bilo izvrstno naštudirana, za kar gre vsa pohvala gospodu učitelju. Res lepo je bilo gledati, kako pogumno so mladi učenjaki deklami» rali in peli. Tudi zbor moramo pohvaliti in se človek čudi, da kaj takega skupaj spra» vi jo v taki gorski vasi. Res, odlična prire» ditev in Knežani so pokazali, da znajo še kaj drugega, kakor samo orati. Po slove» snesti so odšli visoki gostje na kosilo k Zupancu, ostali pa so si šli privezat dušo v gostilno Leitgeb, kjer si je mladina tudi nabrusila pete, ker zopet se je enkrat po» nudila prilika, da Se malo zavrti.
z jaslicami, ki jim jih je bil izrezal oče.
Sernjavski je blaženo gledal v vesele ob» razke.
»Vsaj eno veselje sem jim pripravil. Saj drugega nimajo.«
Neobrit, suh obraz se je smehljal. Kle» men se je moral spet spomniti novomašne» ga križa, suhega obraza Kristusovega.
Povoščil je praznike in odšel k Mohor» ju. Koj je videl, da so bili iznenadeni. Na mizi je bila steklenka žganja, krog mize nekaj ljudi, ki so bili vedno v Resnikovi družbi. Skoraj mu je bilo nerodno, da je vstopil. Toda precej obrniti se ni mogel.
Mohorju se je žganje že nekoliko po» znalo.
»Nate ga kozarček, gospod Klemen. Takle je naš sveti večer. Bog pomagaj. Toli» ko, da človek vsaj za eno noč pozabi, da ni takšen berač, kot je v resnici. Pa recite, če ni res. Ni prav, da nič nimamo. Nekateri pa toliko, da bodo psom metali potico.«
Klefnenu je bridkost zalila srce.
»Res je, Mohor, ni prav. Vendar bi bilo boljše, ko bi si spekli nekaj kruha, kot da ste se spravili nad žganje. Se vam ne zdi?«
Mohor je prišel v zadrego.
»Tako je, da vam po pravici povem. Ko bi spekli potico, kaj bi bilo? Komaj bi jo okusili, toliko, da bi si jo zaželeli. Preveč nas je.«
Drugega ni vedel reči v obrambo.
Klemen se je ma hitro poslovil.
»Pa brez zamere,« je pijano jecljal Mo» hor med vrati.
Na pragu še, je Klemen slišal, kako je nekdo zaklel.
»Prekleti črnuh, špionira. Kaj ga briga, kaj mi jemo? Potice naj bi prinesel in vi» na, hudič črni!«
Klemen je obstal na cesti in počutil se je tako samotnega, da niti umreti ne bi mogel.
Sedaj naj pa povem še tisto, kar me je zelo bolelo. Kamorkoli greš, z ljudmi lahko po slovensko pomarnjaš, to se pravj, da so Slovenci tukaj, ne glede na stopnjo njihove zavednosti. Če bi* prišel tujec, kj nima pojma o razmerah v deželi in bi slišal slo» vensko govorico, bi moral reči: to so Slo» venci. Toda kljub temu je bila slovenščina kaj borno zastopana na proslavi. Z izjemo dveh pesmi: »Tam gori za našo vasjo« in »Vigred se povrne« je bilo vse nemško. Toliko, da nihče ne more reči, da ni bilo ničesar. Veste, gospod urednik, kakšen občutek sem dobjl pri tem ? Kakor da bi mi kdo rekel: na, tu imaš malo. kost, pa tiho bodi! Bog ve, da nočem nobenemu delati krivice, toda to človeka res boli. Zame kot Slovenca bi bila taka prireditev tudi lahko nekje v Afriki, če bi bil jaz merodajni č;» nitelj, bi naredil drugače. Tudi nekaj slo» venskih besed, da bi vsaj videz delal, da je slovensko in da so Slovenci tudi res upo* števani, čeprav bj pri tem imel drugačne namene. Ko sem po prireditvi vprašal nekega domačina, kako da ni nihče sloven» sko govoril, je rekel: Kdo nas pa upošteva.
To človeka, tem bolj čudi, ker je lahko vsak bral v časopisih o blagoslovitvi, novih šol na Komlu in v Brodeh, kjer je bilo dvojezično. Prebivalstvo v teh dveh krajih je sicer pretežno slovensko, vendar se ni nihče spodtikal nad nemščino. Saj je v duhu prave demokracije in sožitja prav ta* ko. Nikomur ne hodi na misel, da bi žalil svojega soseda s tem, da ga zapostavlja. V nedeljo pa je bil človek razočaran in ni čudno, če ljudje pravijo, da samo besedam ne verjamejo.
Bodite prepričani, gospod, urednik, da teh besed nisem napisal zato, ker koga so* vražim, ampak, ker kot Slovenec svoj na» rod ljubim prav tako, kakor ljubi Nemec svojega. In čast ter spoštovanje vsakemu, ki svoj narod ljubi in ga to tudi ni sram povedati.	—ec.
ŠKOFIČE
Vsaka stvar ima dve strani, samo »Ko» roška kronika« ima za novice z dežele »Iz» pod domače lipe« eno stran. Toda še pre» dno bo mogel urednik vzrojiti in nam po* vedati svoje mnenje, ga hočemo tako obsu* ti z novicami, da bo prisiljen nekaj prinesti na zadnjj ali kakšni drugi strani, kakor je to včasih delal. Njegov krušni oče — dopisnik — mu je položil na mizo dvore* zen nož, na drugi konec mize pa kruh. Za» to mu hočemo napisati Samo take stvari, pri katerih tega, za otroke nevarnega oro» dja ne bo potreboval. Povedati' hočemo kar v Celovcu zelo radi slišijo: skozi vse leto smo pridno delali, čeprav smo bili. v stiski za delovne moči. V Celovcu namreč mislijo, da kmet kar Samo okrog hodi in žvižga ter so vse samo naredi. Sedaj na je» sen so se nas pa spomnili in nam stavljajo take pogoje za oddajo za vedno lačni Du» naj, da jih no bomo zmogli. Kakor da bi bila naša dežela najbogatejša od vseh avstrij» sklh dežel!
Ker je bilo precej dežja, smo nekaj pridelali, nimamo pa »čompov« in sirka (ko= ruze). Žita je bilo srednje, repe in pese pa bolj »schlanke Linie«. Če imajo Celovčani
Kakor pijan je omahnil pred Prečnikovo barako. Ni vstopil. Prečnik je razgrajal, žena jokala.
»Denarja ms j bi ti dal namesto žganja. Otroci še kruha nimajo za božič.«
»Tiho bodi! Resnik je gospod. Kaj pa nam je kaplan že dal ? Tistih nekaj cigaret in nekaj raztrganih cunj! Resnik je, ki bo tod govoril, ne pa črnuhi. Kdo jih je klical? Povej! Jaz ne.«
Ženin vek ga je spremljal prav do Kre» menčevili. Veseli so ga bili. Za trenutek je pozabil, da mu je težko, razživel se je in celo zapel z družino. Toda nenadoma ga je Spet obšla bridkost in ni mogel dlje zdr» žati. Poslovil se je. Janez ga je spremil do kapele.
»Srečen božič, gospod kaplan. Srečnega, čeprav ste med nami.«
Klemen se je ustavil v kapeli. Samota in čuden obup sta ga stisnila s tolikšno silo, da bi najraje zavekal. Slišal je svoje gk = sno dihanje.
»Gospod, na sam svoj sveti dan me udarjaš. S težko in bridko roko me tepeš. Prve ure mi zagrenjaš, najlepše, ki sem se jih nekoč najbolj veselil.«
Same vro besede, iz srca. Kakor kalna voda po dežju. Spa-t se mu ni dalo iti. Rad bi slišal božične zvonove iz mesta, pesem, ki ga je vselej zagrabila s tolikšno močjo, da se ji ni mogel upreti.
Petrolejka je mirno gorela na mizi. Ogenj v pečici je ugasnil, toda v sobici je bilo še toplo. Tišina je bila še vsa polna kadila. Zdaj se je v to blagodejno tišino razlilo razočaranje, bridko spoznanje, da je komaj na začetku, da je sovraštvo moč» nejše od ljubezni, da je ta sveti večer sa» motna ura zapuščenega, ki se nima nika* mor opreti.
Kakor sladka kaplja je kanila v zapušče» no bridkost misel na Megličeva.
dobre zobe, da bodo mogli zmleti tudi ko* sti, potem naj le iztirjajo medlo živino,, Toda prej naj si privoščijo lanskega ali le» tošnjega vina, da jim misel na prihodnje leto ne bo delala težke glave. Nam je kon* čno vseeno. Namesto štirih govedi bosta prihodnje leto v hlevu samo dve. Tolaži nas, da bomo z Dunaja dobili sladkor, da se ne bomo kislo držali, v Celovcu pa nam obljubljajo, da se bodo otroci v šoli učili v materinščini, da bomo po uradih lahko govorili slovensko, ne da bi nas bilo treba biti strah, da nas bo kdo zmerjal, da bomo postali enakopravni v šoli in cerkvi. Če bi se to res uresničilo, potem bi res zavladal tako zaželeni mir v deželi. Pravičnost je podlaga medsebojne ljubezni, krivica pa boli in kliče po maščevanju kakor Abelova kri. Tu ne gre Samo za popravitev ma* terialne, ampak predvsem duhovne škoda, ki je v škodo vsem. Kdo naj pričakuje od neznačajnih koristolovcev uspešnih sode* lavcev ? Zadnji • pastirski list avstrijskih škofov je lepo poudarjal prav to misel: pravičnost je prvi predpogoj za medseboj» no ljubezen. Prepričani smo, da bo tudi cerkvena oblast to upoštevala, kajti vera brez dobrih del je mrtva- Misijonarji se morajo priučiti jezika naroda, prj nas pa prestavljajo slovenske duhovnike med Nemce in nemške med Slovence. Na last» na ušesa seru slišal tožiti nemške vernike nad zlomljeno nemščino vsiljenega jim slovenskega duhovnika. Pravičnost je pod* laga kraljestev!
Živa vera ustvarja kremenite znsčaje v vsakem pogledu. In naš narod je še veren! To se je pokazalo tudi na molitveni dan, 29. septembra. Dopoldne je bila polna cerkev, pa 'tudi ob zaključku pobožnosti, če» prav je bilo dela čez glavo. Pa tudi druga* če smo prepričani, da le doživeta vera, za» upanje v božje vodstvo, pokorščina božjim in cerkvenim zapovedim, božja moč preje* manja sv. zakramentov nas more osrečiti in zadovoljiti. Z obema nogsma stojimo na zemlji, katero v potu svojega obraza ob* delujemo, toda naš pogled je obrnjen stalno kvišku. To delajo vsi, ki so se iz pre* teklosti kaj naučili. Tisti pa, ki se iz pre* teklosti. niso ničesar naučili, so ostsli ka» kor so bili: istih misli in dejanj, spreme* njli so samo zastave in se navidezno po» krivajo z drugimi načeli.
Direndaja pri nas nikoli ne zm-njka. Bodi sobota, nedelja ali praznik: ples, kino, gledališče. Nič ne bi človek rekel, če bi vse to imelo kakšen kulturen namen ali pomen. Toda vsi pametni vidijo čemui to služi in majejo z glavami.
Praznik Vseh svetih in vernih duš smo dostojno obhajali- Pokopališče js bilo tako lepo okrašeno in razsvetljeno kot še niko» li. Pri »Liberi« in molitvah je bilo pokopa» lišče polno. Prav je tako! Saj smo v nago« voru slišali, da kar za rajne storimo, sto* rimo zase.
Lezemo proti koncu novembra. Delo na polju je pospravljeno. Toda 'dela n:; m kljub temu ne zmanjka. Nimamo še stelje in drv. Vse to je treba napraviti, da bomo na gorkem mi in živina. Med in po vojni (Nadaljevanja na 8. strani)
»K njima pojdem,« se je odločilo srce.
Klemenu se ždi, da se je misel oglasila izven njega, da ni njegova, da mu jo hoče nekdo vsiliti.
»Ne grem. Nočem živeti dvojnega življe» nja. Zase svojega, za ljudi drugega. No* čem se kazati ljudem njim enakega, živel bi pa v resnici življenje kakor vsak drugi.«
Od vselej se mu je gnusilo varati ljudi. Spomnil se je starega Rekarja. Pobožen človek je bil, berače pa je kar metal skoz vrata. Toda o ljubezni do bližnjega je go» voril, da bi se človek zjokal od spoznanja lastne nevrednosti.
Vselej ga je bolela zavest, dh se člove* ško življenje nikoli do kraja ne sklada. V duši vstane hrepenenje po dobrem, z obema rokama, z vsemi močmi visi človek na dobrem, toda pride rahla sapa — in vse zgine kakor meglica nad vodo, ko posije sonce.
Kako je vendar človek šibak!
Po koloniji je slišati hripavo petje in za* teglo kričanje.
»Na spodnjem koncu so,« prisluškuje Klemen.
Nekaj ljudi gre proti mestu. Klemen ugane po korakih, ki se oddaljujejo.
Malo pred polnočjo je hrup na koncu kolonije narastek Klemen je priprl oči. Hrup se je bližal.
Klemen je vstal in stopil k oknu.
Pijana družba je prišla do kapele. Kle» men razloči posamezne vzklike.
»Zgine naj! Ob naši beračiji bi rad uži* val! Še kozarec žganja nam zavida.«
V prvem hipu spreleti Klemena misel, da bi ugasnil luč in se potuhnil. Toda koj se premisli.
Ne, počakati jih hoče! Naj se nocojšnjo noč zlomi prvi val. Potlej bo nemara boljše.
(Dalje prihodnjič.)
ZA f					41	El	j	(Trii	LJ	JS	S KO				POf			P>OI			=D		N	m	
	«■ ■■Ai					\m	m i				3	4	o	j ti			7		m		MB					
						mm?				11	10			L 1::::::::		" i mm				UffÜ			mm		
	mmm				IBM		i*		::::::::	13	1				14	::::::::	15	16	m	m	m	m	e	1	
				m	i17	18		iiiliüi	19		B			H	20	Ü1 |i;;:i;;l		22	23	24	iss n				
				ir t			-1	26		m	” M		£128		m	29 |		■	30	lil					
				H|31			32	'	33	34! mm				35	36		. p?			i ■ 1::::::::					
				i		H	38	39	■		m	40	41		m		11	42		III						
			m	in	lili		43			44							45		III	■lili		■			
				::::::! ::::::	46 |47 j			::::::::	48		mn iP				50	51	52			53		I				
1			i		IH	54 |		I55			56 mmr					mr				lil	■	ni	1		
				iilllll	59		ipiiiii	60	i \mmm							i i			62	63						
				■■i»::	64		65		66		IHI67	68			m	69		: ::::::::	70			•i;;:;:;				
		\m		m		71		72	::::::::	73	74			n ,		!ii!ili:|76 :::::::: 1				Pl		m	i	'ii	
		M		m		m	77		78						::::::::	80			m m			m			
	■	m			m		E	81		ilir:i | pi					84			m m				ii			
\m		m		M		m		Ul85		I 1							ffl !H!				m		MS IP	m	
Tladio- Cdmzt
SOBOTA,. 27. novembra:
7.15	Iz svetovnega tiska.
17.10	Pregled sporeda za prihodnji teden.
NEDELJA, 28. novembra:
7.15	Jutranja glasba.
17.10: Komentar.
19,30 Nastop ženskega pevskega zbora iz Sel.
PONEDELJEK, 20. novembra:
7.15	Jutranja glasba in slovenske pesmi.
16.00	Potovanje po svetu: Neapelj.
17.10	Poročila.
TOREK, 30. novembra:
7.15	Jutranja glasba in poročila. 17.10: Poročila.
SREDA, 1. decembra:
7.15	Poročila in jutranja glasba.
17.10	Poročila.
ČETRTEK, 2. decembra:
7.15	Literarna ura: Josip Stritar.
17.10	Poročila.
19,30 Zvočni tednik.
PETEK, 3. decembra:
7.15	Jutranja glasba in poročila.
17.10	Poročila.
Radia iaudm - BBC
(Poročila v slovenščini in srbohrvaščini)
(Oddaja vsak dan na srednjem valu 267 m in na kratkih valovih: 41 m, 30.96 m in 25 m; popoldansko oddajo prenaša tudi postaja »Alpen-land« na 339 m.)
6,45—	7,00 poroč. in koment. v srbo-hrv.
14.45—	15,00 poroč. in koment. v srbohrv.
20.45—	21,15 poroč. in koment. v srbo-hrv. 21,15—21,30 poroč. in koment. v slovensč.
Radia Ust - postaja IL
(Slovenske oddaje)
Dnevne oddaje: 7,30 do 8,00; 11,30 do 14,30; 17,30 do 24,00.
Nedeljske oddaje: 7,30 do 8,30; 9,30 do 14,30; 16,30 do 24,00.
Poročila dnevno ob: 7,45; 12,45; 19,45; 23,15.
Postaja oddaja na valu 203,6 metra.
MALI OGLASI
ZNAČAJEN in TREZEN starejši FANT želi poročiti pošteno dekle iz zavedne krščanske hiše, s posestvom. Cenjene dopise je poslati na upravo »Koroške kronike« pod značko »Iskrenost«.
/i:\ITU PONUDBA!
mimimiiiimiinimiiimiimiiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiuiiiiiiii
Vojni invalid, dela zmožen, posesti nik male kmetije (6 ha) se želi spo= znati in pozneje poročiti s poštenim slovenskim dekletom, starim od 25 do 35 let z nekaj premoženja, katerega bi vpisala na posestvo.
Samo resne ponudbe s sliko poslati »Koroški kroniki« pod značko »Sre= čna bodočnost«.	610
Vzamem v najem
posestvo z živinorejo in sadovnjak kom. V slučaju, da sta na posestvu še dva človeka, katera je treba oskr= beti, prevzamem tudi to. Najemnino bi plačeval po dogovoru. Cenjene po= nudbe na upravo »Koroške kronike« pod značko »Primerno«.	614
Vdovec
star 46 let, s 7 letnim sinčkom, išče zaradi pomanjkanja znanja po tej poti, dekle ali vdovo brez otrok za poznejši zakon. Sem delavec v mestu in imam nekaj premoženja. Nisem pijanec niti igralec. Ponudbe je po= slati na »Koroško kroniko« pod značko »Da bi zopet sijalo sonce«. 616
Besede pomenijo:
Vodoravno : 1 vrh v Pohorskem po= gorju; 9 ploskovna mera; 10 domače mo* ško krstno ime; 11 začetnici imena in pri* imka skladatelja slovenske koračnice »Na* prej zastava slave«; 12 del vrteče se stvari; 13 častna dolžnost vsakogar; 15 krati* ca za »delniška družba«; 17 vrsta fižola; 10 ploskovna enota; 20 kratica utežne eno* te; 22 reka v Lombardiji, pritok Pada; 25 izraz pri štetju; 26 inicijalki »goriškega slavčka«; 29 veznik; 30 kratica pogoste* ga moškega krstnega imena; 31 nasprotje od noči; 33 kratica avstrijske poročeval* ske agencije; 25 nadeja se; 37 žensko kr= stno ime; 38 vzklik; 40 učenje; 42 okraj-ševalnica za »slovenski«; 43 kazalni za* imek; 44 »mati vseh pregreh«; 45 osebni zaimek; 46 naplačilo; 48 pogojnik; 49 pi* jača Starih Slovanov: 50 kratica za »svo* jeročno«; 52 rastlinski izrastek, boleče mesto; 54 ploskovna mera; 55 sedež čuta; 57 očka; 58 dva enaka samoglasnika; 59 del človeškega telesa; 60 prvi človek; 61 alkoholna pijača; 62 osebni zaimek v mno* zini: 64 bodljaj, tudi igralna karta; 66 oz* načka kemične prvine Irjdijum; 67 pevska nota, nižaj; 69 označka kemične prvine ka-lijum; 70 poziv neljubim gostom; 71 pija* ča; 73 domača ptička; 76 vreden, možat; 77 priprava v ladjedelnicah; 79 vroči lila* pi; 80 zasilen most; 91 del omejenega
prostora; 83 časovni veznik; 84 konica; 85 prvotna snov, rudnina.
Navpično: 1 naselje; 2 nemški ose* bni zaimek; 3 del naslova; 4 črevesna bo* lezen; 5 poldrag kamen; 6 nadstropje v srbohrvaščini; 7 kratica za »po domače«; 8 staro slovensko ime za pogana; 12 reka v Rusiji; 13 kratica akademskega našlo* va; 14 kraj pri Ljubljani; 16 pritrdilnica; 17 pomanjkanje; 18 osebni zaimek ženskega spola; 19 turški dostojanstvenik; 21 tuje skrajšano žensko ime; 23 produkt go* renja; 24 član azijskega naroda, ki je pri* drl v Evropo; 27 kazalni zaimek; 28 kje? 32 javni uradnik; 34 znana, tudi v nem* ščjno prevedena Cankarjeva novela; 36 ki* parskosumetnišfcj pojm, vrsta umetnine; 37 izbrana družba; 39 izraz pri smehu; 40 uradne kratice »Združenih narodov«; 41 debela palica, dolgo poleno; 42 kratica v pratiki; 47 vrsta solate; 48 »naj bo«; 51 telesna poškodba; 53 francoski skladatelj; 56 enota električnega upora; 57 vzklik cb bolečjni; 59 nada; 63 veznik; 65 kletna posoda; 67 slično, nič drugače; 68 iz sira; 70 motvoz; 72 zunanji izraz žalosti; 74 vrsta pesnitve; 75 kratica za »približno, okrog« (latinski); 76 domači nasad; 78 ptič, ki tudi pozimi ostane pri nas:	80
znamka motornih koles; 82 kje? 84 osebni zaimek moškega spola.

NAZNANILO
Obveščam cenjeno občinstvo, da sem otvoril v Pliberku=BIeiburgu, Loibacher-strasse (Lager) moderno
T K Ä L M I C O
za izdelovanje LANENIH, JUTNIH IN BOMBAŽNIH TKANIN. Po najvišjih dne« vnih cenah kupujem lan, za katerega dam na željo tudi blago. Po naročilu pridem tudi na dom.
Obrat je odprt dnevno od 8h do 12h in od 14h do 18h; ob sobotah pa od 8 —12. Za obilen obisk se priporoča
»	ERICH FRITZ, tkalski mojster,
BLEIBURG—PLIBERK
Dodatna dodelitev živil za 47. dodeiitveno dobo
j Upravičeni so prejeti:	Krnb		Pšenična moka			Mast	Olja	Pš. zdrob	Ovseni kosmi.	Sladkor			Stro. niče
Odrezki nakaznic:	500	1000	250	500	750	ICO	oOO	500	3CC	400	850	1150	250
	£		ft	£	£	£	£	£	£	e	£	K	£
1 Navadni poirošuiki nad 18 let		17 18 19		13	14	24	12		ii				
2 Mladina od 12-18 let		17 18 19		13	14	24	12		11			15	
3 Otroci od 6-12 let		16	22		14	24 25		23				15	
4 Otroci od 8-6 let	20		22		14	24		23				15	
5 Otroci do 3 let				13								15	
													
lom nad 18 let		117 118 119	122		114				m			115	
7 Mladina od 12-18 let		117 118 119	122		114				111			115	
8 Otroci od 6-12 let		116	122		114			123				115	
9 Otroci od 3-6 let	120		122		114			123				115	
10 Otroci do 3 let				113								115	
11 Delni samooskrbovalci i mesom in mastjo nad 18 let		217 218 219	222		214				211			215	
12 (Mladina oo 12 - 18 let		217 216 219	222		214								
									211			215	
13 Otroci od 6 - 12 let		216	222		214			223				215	
14 Otroci od 3 - 6 let	220		222		214			223				215	
15 Otroci do 3 let													
												215	
16 Delni samooskrbovalci z mesom, maslom in mastjo		317 318 319	322		314				311			315	
17 Mladina od 12	18 let		317 318 319	522										
									311			315	
18 Otroci od 6 - 12 let		316	322		314			323				315	
19 Otroci od 3 - 6 let	320												
								323				315	
20 Otroci do 3 let				313								315		
21-25 Popolni samooskrbovalci vseh starosti													
												401	
26 Krušna nakaznica za samoosk.		410 411 412			413								
27 Dodatna nakaznica zazapo-											505 501		
■leno mladino od 14-18 let													
28 Dodatna nakaznica za delavce									608				609
													620
29 Dodatna nakaznica za težke delavce		717	719							708				709 720
30 Dodatna nakaznica za najtežje delavce		820	827							808 822				809 825
31 Nakaznica za noseče in doječe matere										912			
„Koroška kronika- fzhaia »sak petek — Ltet izdaja Britan<-ka obveščevalna služba - Uredm itve luta je v Celovcu Vö",»rrmr|,,el f?in- T oddelek v Celovcu Volkermarktc, Ring 25/1. - Telefon 3651. - Mesečno muočninc je treba plačali v napiej. - kokoni se ne vračalo -
(Nadaljevanje s 7. strani)
so na poslopjih nastale razne okvare, šele sedaj je možnost popraviti jih, za denar je pa huda stiska. Država od ljudi samo za* hteva, ne skrbi pa, da bi kmet dobil delavce in tudi ue plačuje primernih cen za njegove pridelke. Razni prekupčevalci sne* jo kmetu njegov zaslužek. Delavcev in ro= kodelcev skoraj ne more najeti. Prisiljen je sam si pomagati, da mu voda ne teče v hišo, hlev ali drvarnico.
Blatniku se je posrečilo prenoviti ske* den j. S hišo pa mora še počakati, da se bo denarnica »zredila«. MiškuRn Miro si je postavil hišico. Postavil jo je nekaj dni hi* trejše kakor v Ameriki. Skupnost je res izdatna moč. In to pri vsakem delu! Malo več časa je rahil Kopejnikov Mihej v Go* ričah. Občina pa je letos popravila mežna-rijo, mrtvašnico in severno stran strehe na šoli. Za to delo je rabila malo več časa« Veseli nas, da bo imel naš mežnar pošteno stanovanje. Valos je napravil obsežno ko* vačnico, »lesen kovač« pa poleg modernega mizarstva, stiskalnice še hotel in stanova* nje za letoviščarje. Holbiče so postavile novo poslopje požarne brambe. Melhar v Voze je postavil novo drvarnico, Štingler Lojz pa gostilno in sobe za letoviščarje. Naš delavni vrtnar pomaga Linarču zopet na noge. Ne smemo pozabiti naših izseljen, cev Janšija, Oželjna in Kramarča, ki so svoje izropane domove zopet popravili in napravili lepše in svetlejše. Prejšnji Kra* marč pa dela na svojem tretjem domu. Ker je sam zidar, si malo lažje pomaga. Šorn* ca, čeprav vdova, se ni ustrašila dela in je ^postavila povečini z lastnimi ljudmi obsežno uto, ki ima vse predpogoje, da s« spremeni v skedenj, če bo stari invalid —• Ukan odpovedal. Poleg teh jih je še mno. go, ki popravljajo najnujnejše. Tudi v cer. kvi slišimo vsako nedeljo tozadevni oznanilo. Notranjščina in strehi na obeh cerkvah, vse je potrebno popravila. Pre| pa bo treba povečati kor. Naš stari me* žnar Stefan Verčnik, ki je skozi 50 lef opravljal službo organista, je oddal slu? žbo mežnarja svoji hčeri, službo organista pa Toneju Umeku, pd. Kramarčku, ki ja pripeljal cel zbor pevcev »Izobraževalnega društva«. Zbor šteje trenutno 30 glasovi Toliko pevcev pa naš kor ne prenese. Fa^ rani bodo moral j poseči malo globlje žep. Zbor obljublja, da bo pel v čast božja) in vzpodbudo vernikov.
ŠMIHEL PRI PLIBERKU t Lovro Kušej
Da je Lovro Kušej, pd. Srienc iz BlatS nevarno bolan, smo pač vedeli, toda huj| šega — smrti nismo pričakovali. V soboti 20. t. m. pa nas je žalostno presenetila now vica: Srienčev ata so umrli v Celovcu « bolnjci.
v Rajni Srienc je iz znane Davidove dru* žine^iz Šmihela in zapušča 7 otrok, dva sti pa že umrla. Bil je vseskozi zaveden Slo. venec, tihega in mirnega značaja, dobeč pevec in je včasih sodeloval pri kat. dru. štvih. Mnogim kmetom je pomagal s svo. jim poznanjem živinozdravstva. Lani so ga Porloči iz Pliberka grede napadli nepobolja šljivi nestrpneži in ga tako pretepli, da jö dobil težko poškodbo hrbtenice in je od tedaj mnogo pretrpel in vedno bolehal. Morda prav radi te bolehnosti ni bil dovolj odporen, da bi kljuboval bolezni, ki ga ja napadla sedaj: vnetju možganske mrene.
V nedeljo so pokojnega pripeljali do* mov, da bi imeli vsaj en dan mrtvega tam, kjer bi moral še tako mlad (šele 48 let)' delati in živeti med svojo tako številno in drago družino. V torek smo ga ob veliki udeležbi, ki je dokazovala ugled pokojnega, pokopali na farnem pokopališču v Šmihelu. Tako vsaj v domači slovenski zemlji poči* v<a jn vstajenja čaka in sodnega dne, kjer edino bo pravica.
Srienčevi družini naše iskreno sožalje!
Med angelčke je prišel poldrugo leto stari Pepi Bricman iz Strpne vasi. Po ne* sreči je padel v gnojno jamo jn utonil. V soboto smo ga pokopali.
Mudi se, namreč ženinom in nevestam, ker advent že trka na vrata. V soboto se je poročil Kari Sadovnik iz Prevalj z Loj* zko Öarf iz Gonovec. V torek je Friderika Prutej, pd. Hrastova iz Repelj dobila po možu, carinskem uradniku, ime Hinter-egger. V sredo pa je David Amalija, pd. Mlinarjeva jz Blata zaključila letošnje po* roke, ko se je za večno zvezala z Kuharje* vim Gusteljnom iz čergovič. Vsem čestita* mo in srečo želimo.
Prosimo, poravnajte zaostalo
NAROČNINO!
Telefon 3651*02 - Uprava in oglasni Tiska: Tiskarna „Carimliia' v Celovcu.