586/1998/99
10022539,3
Časopis o Gori, Gorjan&ah m Gorjanih
LEThpK L ŠffVILI^ ^PREDMEJA, JANUAR 1999
6, v
5» k
• rt
r -i
m
m
Rut
I
m
■ j #WUK,8
.--a - «

' I i
P 'fi yi i ^
10
* m
f A
mr
mmm
jr* i '" M ':"i









BOŽIČ PRI MATICAVIH
aldo Černigoj
Saj Drec ne bo Mezi spet lazil dol, k Maticavim! Tudi nocoj, ko bojo nemara prišli sem okoli fantje z godcem! In ko je Mirko sanjal nekaj o tem, da bi se vsi skupaj kaj igračli! Zdaj, okoli novega leta, je pač takšen čas, da so otroci vsi pokonci. Pa imajo radi, daje zvečer doma cela družina. In da bi se tudi Drecu ne zdelo odveč, če topijo na ognju svinec in prerokavajo; če delajo z rokami sence kakšnih živali na zidu; ali pa miške iz facola; brlce in druge takšne reči. In če grej o večer pred božičem, že ob medlem odsevu sonca, za njo kot v majhni procesiji vsi otroci. Ko ona, Barbara, poškropi z žegnano vodo in pokadi z brinom štalo, pod, hišo, kamro, pa vse okoli bajte. Drecu pa se zdi vse to neumno. In še Jože in Janko vlečeta za njim. Tako da sta klocala prejšnji teden za njo samo Mirko in Iza.
Janko pa ni vedel, kaj bi naredil, in je samo pogledaval kje proti Jožetu. Je tudi že stopil za njo, pa je potle odmanjkal. Samo tandl, pri Maticavih, kjer visi Drec večer za večerom, je nemara vse tako možakarsko! Kot da mu nekaj manjka, če samo en dan ne gre kedl! In še otroka jamlje s sabo. Saj je tudi njej prav pusto večer za večerom sami doma. In Mirko in Iza kot da se nimata kam dent.
Pa tudi, kaj če pridejo fantje z godcem in bo morala stopit sama prednje, da jim kaj da, kot j e navada! In bojo potle besede, da se gospodar nič ne pokaže! Pa tudi zunaj še zmerom kadi, da ni za iz hiše! Kako bi vendar ne bila prav jezna!
Pa neč ne zda. Zakaj Jože si že kar obuva čižme in si zapenja komašne. Ali bi si nadel tudi krplje? pogledava očanca; in prav neč nje, Barbke. Kot daje že domenjeno, da grejo. In Janko copta z nogami in sili kje vanjo, češ, obleči me! obuj me! Kateri čižem gre na levo in kateri na desno nogo? Pa saj niso še nič rekli, da bojo zares šli!
Najrajši bi vzela šibo gor z glistnic. Tudi že stopi kje proti in se vzdigne na prste, dajo potegne dol. Onadva pa, ne, mama, ne! Potle pa Drec, mir! in kot da udari s peto ob tla. Saj ne grejo od hiše za ne vem koliko dni! Če že pridejo fantje, bojo na tem koncu prav kašno. Ko bo on z otrokoma že kdaj doma. Barbka pa nič več ne posluša. V uhah ima še zmerom ropot Drečeve pete, ko je jezno udaril ob tla. Alije to veljalo za vse? Tudi zanjo!
Pa naj ima svoje Maticave! Prav divje v tej bajti! Človeku bi se še zmešalo! Samo dela naj; gumpa od vidga do vidga! In potlej bo še vprašal, kaj imaš od tistih poti dol v Trst! Saj če še tega ne bi bilo...!
Kot da Jože ne more čakati, že odpre vrata. Res seje, kot j e dejal Drec, zunaj malo umirilo; vsaj ne vleče več tako zdržema. Janko pa se še malo hnjota; malo tudi pogledava kje proti mami; pa proti očancu, ali sta se zmenila, da gremo! Njena beseda tedaj neč ne zda! Alo, Mirko, Iza, v hišo! Peč je topla; na peč! Še zanjuri, saj se še ne hodi po hišah; saj ljudje še niti povečerjali niso! Jankotovega prav prestrašenega in sprašavajočega pogleda kot da ne vidi. In že trešči z vrati, da se kar stresejo rožanci. Pa tudi Drec neče videt Jankotovega mencanja. Zakaj kar stopi na vrata in se skloni, rekoč, alo, zlezi mi na hrbet, na bicikoš! Kaj bi vse to! Pa kaj bi zastran večerje! Saj za Maticave to res nima več kot toliko pomena. Tudi jim navsezadnje ne bojo neč pojedli! Kaj potle, če večerjajo, ko oni že pohajajo pri njih!
Maticavih, kot se vidi, res prav nič ne moti, če še kuhajo večerjo, ko že sedijo tam na klopi za ognjiščem trije Mej iški in zraven še Podkriška Maks in Jakob. Zakaj Nace prav počasi meša Špeh v ponvi na žerjavici.
In Kristina prav kot malo leno obrača polento v bakrenem kotlu, visečem na vengah nad ognjem. Pa ga pri tem nagiba, kot da hoče pokazati, kako se pri vrhu od znoter sveti kot luč. Vse prav tako kot vsak dan. In še otroci lahko gledajo, kako skačejo, da, prav plešejo po sajastem kotlu žareče iskrice, vojakci. Ki se užigajo ena od druge, se potegavajo poprek po kotlu; gor in dol, sem in kje; zasvetijo in hip potle umrejo! Res ko vojakci! Tudi ko večeijajo, jih prav nič moti, če Podkriški že pove nekaj o Tirolah. Da bo šlo na spomlad gor dosti Goijanov. Dela za dve leti in več!
Da bo tudi on zidal škarpe in drugo.
Mej iški in Podkriški pa se tudi prav nič ne čudijo, da pri Maticavih ne jejo, tako kot povsod drugod, vsi iz ene sklede. Ne,
Amečk in njegova hči Kristina skupaj,
Nace pa posebej. Zakaj Nace ni prav v družini; je stric in je že kdaj šel na svoje.
Ne prav v vsem, samo včasih si skuha sam.
Še posebno, če je kaj jezen. Pa tudi
krompirjeve polente, ki jo ima Kristina tako rada, ne mara.
Večerjajo in tedaj molčijo; pa kar predolgo. Kot da se jim nikamor ne mudi. Seveda, če pa je tiho Nace, tudi Podkriški nima pravega veselja kaj pravit. Nace pa se vidi nocoj kot malo jezen. Nemara niti ne bo hotel neč povedat? Anti pa le bo? Bodte zmirom, otroci! Drec potihoma miri Jožeta in Jankota. Ne se ripsat po kolenih, Janko! Ne skakat v besedo, Jože, če stric Podkriški kaj reče! Lejta, kako brdkan je Jakob! Res so najbrž prišli malo prezgodaj! Ali pa je Kristina zakasnila z večerjo. To bo. In zato je tudi Nace kot da malo jezen; da ne reče prav nobene. In se mu tudi malo trese žlica v roki. Poje pa samo prav malo zabeljene polente in ocvirke z vrha, nakar nalije v šalco kislega mleka. In na vrhu zamigetajo zlato lesketajoči se cinki, kot proso in tudi kot leča veliki krogci. Potle pa le zajema z veliko žlico malo bolj hitro; čeprav še zmerom kot preudarno. In vsi še zmerom molčijo, da se sliši samo srebanje in mlaskanje vseh treh. Pa res najbrž ni prav, da če zdaj mojijo tu? Nemara bi pa le moral poslušat Barbko? A kot da je zdaj ratalo tudi domačim malo nerodno. Zakaj proti koncu prav podvizajo, daje skleda v hipu prazna. In že Kristina zlije v kotel toplo vodo, ki seje medtem grela v zemljenem loncu na žerjavici. Pomije posodo, jo povezne na stolažo in zlije pomije v škaf za vrati; da bo jutri obloda za svene. Zdaj pa naenkrat ni več nobenemu prav nič nerodno. Kot da nikoli ni bilo večerje! Gotovo niso podvizali jest zato, ker so oni tu! Ko še reče Amečk tisto svojo, na čast svetemu Miheli, nocoj smo se najeli, kaj bo pa za jutri zjutraj! in je to rečeno tako kot za šalo, je pa res prav vse v redu. Za Jožeta in Jankota in Jakoba pa še posebej, ko stopi k njim, jih potipa po razkocanih glavah in reče, so trde, buče, trde ko aks! Ste tedaj že večerjali, se vidi; pojedli zadosti zabeljene polente s kislim mlekom! Zdaj pa se bo nemara večer le začel? In Janko se ne ripsa in ne rezlja več po Drečevih kolenih. In tudi Jože ne skače več nobenemu v besedo...
Na vse je že prej mislil Amečk. Zakaj ob zidu je naročer prav suhih drv; prečen debela gabrova polena, ki se skoraj nič ne kadijo. Prinesel jih je že lansko jesen s Podgure gor in so se čez leto prav lepo osušila. To on zna, da nobeden tako. Te bo zdaj naložil na ogenj; in potle še, če bo treba.
Najbrž bi tudi Kristina, četudi ni več prav otrok, rada kaj slišala od nunca Naceta. Čeprav se dela, kot da ji je vseeno. Gotovo prav zavoljo tega tudi pletenja ne vzame v roke; in tudi kolovrata ne potegne k ognjišču, kot bi naredila kakšna dmga njenih let. Samo s špičko zarisava rise in dmge takšne čačke po pepelu; kot bi
tako preganjala čas, ko nune še nič ne pravi. Pa tudi ni ves čas tiho. Če, denimo, Amečk izpljuni slino od čikanja, jo prav žvrene med zobmi v pepel na kraj ognjišča, reče, ste pa kot bolana šoja, ki brizga grižo prav daleč od sebe! Bog pomagaj, očanc, da ste res prav navižen! Drugim pa je, kot se vidi, vseeno. Tudi Podkriški včasih čika, a nocoj ne; kot da se le ne spodobi. Drec in Nace pa ne čikata in tudi fajf ne kadita! In da ni Drec drugače takšen junak, bi ga imeli zavoljo tega še za babo. Nacetu pa je zastran tega tako in tako vseeno.
Kaj jim bo nocoj povedal Nace? Pa kot da ni prav na volji ali kaj? Podkriški pa kar naprej vleče ven tiste svoje Tirale, kjer da bo drguč dosti dela za vse Gorjane. Kaj bo nocoj samo to? Kot da tudi Drecu to ni po volji; tudi zaradi mulov. Zakaj fantinca spet nagajata: Janko se zmerom bolj vesi po njem; Jože ga pa cuka od strani za jopo, kakor ančiš da mu to o Tirolah ni pomislih. Do zdaj je Nace še vsak večer povedal kaj lepega. Tudi kaj prav strašnega, da so ti ratale po koži brbunčice! Kot daje vsak dan prav premislil, kaj bo pravil ta in ta večer. Največ je vedel povedat o Čavnu. Čuda, kaj vse! Tedaj bo že res kaj na tem; če ne ljudje ne bi imeli toliko povedat okoli tega: Tam pod Čavnom daje jezero; in vse polhno zlata okoli in okoli. In po stezi ob obrežju, da hodi kaštron z zlato volno in zlatimi rogmi in ga varje. Saj so to že slišali kdaj prej, a še nikoli ne tako, kot je prav snoči povedal stric Nace Maticav! Pa ne samo to. Tudi daje pod Čavnom živo srebro. Eden prvih Gorjanov, daje enkrat, prav na večer pred božičem, nesel Podstudenc nove škafe, da se nabotijo. Pa da jih potle ni mogel vzdigniti, tako so bili težki. Ker da seje nacedilo vanje nekaj bledo svetlikajočega se; kot svetloba od polhne lune na spranem nebu. Daje bilo živo srebro, so vedeli povedat potle. In še druge takšne reči. Denimo, da Črni škol ni od tod. Zagotovo ne, ko pa je črn, medtem ko so vsi drugi kamni tam okoli bolj svetli. In prinesel da gaje sem, prav na obronek Čavna, sam hudič; gromozansko velika beštija; na dveh oprtnicah, eni železni in eni laneni. In ali se mu ne utrže ena oprtnica prav tu, visoko gor nad Platnami! In to železna, ne pa lanena! Čuda, čuda! Čaven!...
Nocoj pa neč! Kot daje mutast, stric Nace. In bi bilo zato nemara najboljše, da bi kar šli nazaj domov. Zakaj tudi mami Barbki je doma dolgčas; in Mirkotu in Izi. In ni bilo prav, da sojih pustili same. Lahko bi, kot so lani, topili svinec v ponvi. In ga potle zlivali v mrzlo vodo. In bi se pokazale čudne reči: nekaj kot strašanske zverine in druge beštije; pa kot vojaki brez ene noge ali roke ali glave; pa mičkani otročiči v zibki; pa ptiči in kače in gromozanski zmaji. In bi mama, prav vsa drugačna kot druge krati, rekla, zdaj pa rečte, otroci, kaj vidite! In bomo iz tega prerokavali, kaj se bo temu in onemu zgodilo drguči! In bi bilo tako tudi doma prav lepo! Čeprav bi bil tata Drec ves čas prav tiho. A še največ bi bilo vredno to, da bi bila mama vsaj
enkrat kot da malo otročja! Pa bi potle, nemara so pa že? prišli godci; tako kot lani! Je pa res, da leto nazaj ob tem času ni bilo burje" in ni kadilo; in je svetila polhna luna na prav jasnem nebu. Pa so kar naenkrat zaslišali izza ogla Skončne hiše harmoniko. Kako ti je rezala v prav jasno in ledeno noč! Čeprav j e bila viža kot malo presekana, raztrgana. Zato pač, ker je imel Cuntov, kot je dejala potle Barbka, od takšnega mraza vse trde prste. A je bil glas vseeno strašansko lep; živ in grozno čist! In kot da od nekod drugod; od kakšnega drugega sveta! In je čez nekaj časa, ne prav hitro, da so morali kar dolgo gosti, odprla mama Barbka vrata. In seje držala, ko jim je dajala klobase in jajca, kot otroci, ko se igračjo. In so oni rekli, boglonaj! Da bi imeli drguč taaakšno! svene, da bi se komaj skobacalo skoz vratca hleva! Pa seje nazadnje le malo pokazal na vratih tudi očanc Drec; in je samo migal z glavo gor in dol. Oh, da bi Cuntov še godel; še dolgo dolgo! Da bi mogoče tudi kaj zapoj eli! Saj jih je, Mejiške, komaj da malo prijelo notri v prsih! A fantje ne! Ko so dobili klobase in drugo, je Cuntov še enkrat, dvakrat huknil v prste, pa potle kot bi odrezal, stisnil roke v varžete. In že so jo prav hitro, skoraj v tek, potegnili dol po klancu; da seje slišalo samo še hrustanje čižmov po ledeni skorji na snegu. Seveda! Bilo je mraz, da ti je šlo za nohte!
Res bi bilo boljše, da bi bili kar doma! Saj ne morejo cel večer poslušat samo o tistih Tirolah. In gledat Amečka, ki dela svoje vitve za koš: Kako ti prav počasi vzame v roke leskovo šibo, jo otipajo pogleda okoli in okoli in podolž, jo na debelem koncu zareže in upogne, da se odlušči od nje tenka trščica, ki jo povleče prav do vršička. Pa spet drugo in drugo; cel večer. Saj tudi Naceta to, kot se vidi, prav jezi. In se zavoljo tega tudi zapiči vanj, kaj se daviš! kot bi klal rekle s puharjem! Ker Amečk res vsakokrat, ko upogne šibo, kot da malo zastoče, Ggh! Pa seveda nič ne zda, če se obregne obenj. Saj se ni prvikrat in se je Amečk tega že navadil. Pa tudi drugih, kot zgleda, to prav nič ne moti.
Tudi Kristina ne bi rada cel večer frcala po pepelu in poslušala samo Podkriškega. Tudi se prav nič ne boji strica Naceta. In se zdaj in zdaj zažene vanj, kaj vam je, nune, da ste nocoj tako tiho! Saj to ni vaša navada! A on ji nikoli nič ne reče in tudi zdaj ne. V resnici pa, zgleda, ni več jezen. Kot da seje v njem počasi le nekaj razkadilo. Saj mu navsezadnje ni nobeden naredil nič takšnega! Saj po dmgi plati tudi sam lahko vidi, kako je vse tako leseno in štorasto, če on molči. Če prav pomisli, pa se tudi možaka, kot sta Podkriški in Mej iški, samo delata, da se jima zdijo tiste pravce o kupih zlata in celih kalih živega srebra tam pod Čavnom, otročje. Saj lahko vidi, kako zmerom, ko pripovedava, pa četudi kaj bolj otročjega, prav napneta uha. Čeprav bolj tako, kot da nista poslušala. Zato pa vendarle: Bi povedal tedaj nekaj tudi nocoj! Kar mu je že podnevi sililo v misel. O bolj starih starih časih. Ene reči okoli tega mu je že kdaj pravil tisti Vincenc tam na Pivškem; pa tudi dmgi. Že od kadi seje kaj pravilo o tem. Kaj vse daje šlo zdolaj skoz Ipavsko dolino,
Deželo! In daje gotovo kaj od vsega tega pljusknilo tudi sem gor, na Goro; in na Čaven. O Rimcih bi pravil tedaj nocoj.
Ogenj pa že pojenjuje; bo skoraj ugasnil. Ne, Kristina ga bo še enkrat podtaknila in naložila gor suhih polen!
Čeprav j e že kasno in tudi drv ne gre kar tako šketiti. A naj bo za nocoj! Zdaj bo pa res zadosti! Ogenj prasketa, poka, kot bi ga posuli s soljo; da kar frca prav drobne iskrice in ti še presmodi jopo, če ne gledaš zadosti. Pa nobenega dima; tisto malo, kar ga je, prav lahko odlazi po stropu in skoz lino nad vrati ven. Včasih tudi še potegne zamah vetra, da prav malo zajuga streho; da tudi pahne dim nazaj v kuhinjo.
A gaje malo in ne gre toliko v oči. Seveda pa je prav zastran dima še najboljše, ko že pogorijo vsa polena in ostane na ognjišču samo še velika glovna, cel rekel, ki bo držal ogenj
prav do jutra; pa seveda okoli njega tudi polhno žerjavice, ki le počasi zgublja rdečkasto žarenje; in ki prav lepo greje.
In ob tem žarenju glovne in žerjavice tiste zgodbe o Rimcih! Saj kot bi jih stric Nace zarisaval! Jih poklical, stopte sem, junaki! Kot da bi lahko zdaj zdaj odprli vrata in jih zagledali; polhn gank spredaj! Drugače pa seveda ne tu, pač pa dol na Deželi: vse črno vojakov! In kakšni so ti bili! Niso nosili hlač in jop kot dandanašnji človek; pa tudi ne čižmov. Pač pa nekakšne kitle; pa seveda železne jope brez rokavov in kape, prav kot prilimane po glavi; in malo tudi dol po obrazu in po nosu! In na nogah ene takšne opanke, privezane s pasom okoli in okoli gor do podkolen. Ja, gole pandalice! A kakšne! Ne tenke kot palčke, kakor jih imajo eni moški dandanes. Pač pa sama kita, da je prav štrčalo ven! Zakaj ljudje so bili v tistih časih, pred tisoč in več leti, gromozansko veliki! In so se ti junaki tolkli tandl ob Ipavi v strašni vojski! In moj bog, Rimci na eni in na drugi strani! In mrtvih toliko, da se je Ipava zaglastila in seje razlila voda čez razhodna polja vse dol do Lokavca in še delj! Dolgo dolgo teve Nacetove pravce! Vse dokler ni v kuhinji že skoraj tema. In se tudi ohladi. Četudi v začetku niti prav ne vejo, kaj jih zdaj in zdaj prav zaščipa v hrbet. Komaj ko Jankota prav strese in se, brr! malo bolj stisne k Drecu, reče Podkriški, saj bo jutri še en dan, možje in fantinci! Bo treba počasi it, it! A vse bolj tako, kot da niti ni vsega poslušal. In potlej vsi zandrugoma vstanejo in se odpravijo domov. Pa tudi Amečk spravi svoje leskove vitve v kot. In Kristina popravi ta in oni stolček, ančiš da ne bo zjutraj tako, kot bi nocoj tu plesali, bog pomagaj! In Janko zleze spet Drecu na bicikoš.
Zunaj pa res prav reže mraz! Se zdi, da še bolj, kot ko so šli dol. Ko Jankotu prav zašklepetajo zobje, mu vrže Drec čez hrbet svojo jopo; tako da bosta pogrnjena oba. Ne kadi več toliko kot prej; a visoko gor v nebu vleče veter prav zdržema in žene razprane oblake prek lune. Ki tako samo zdaj pa zdaj komaj da malo zasveti. Nad Čavnom pa se tlači zastava, daje zdolaj prav čmkasta.
In ne more se končati vse to, o teh strašnih Rimcih, kar brž, ko stopijo skoz vrata Maticave kuhinje... Tisti časi pred toliko in toliko leti! Čuda! Strašanska čuda! In prav tam na sredi, na tistih fratah med razpranimi oblaki, glej, se mu zdi, vidi Janko te gromozanske rimske vojake: Vsi takšni so, kot je povedal stric Nace. Pa še z dolgimi palicami, okovanimi na koncu s špičastim železom; in kot z velikimi železnimi perivniki v rokah. Pa še z vpreženimi konji v vozove z dvema kolesoma! Vse kot je pravil stric Nace! A vse kot bolj naslikano, skoraj pri miru; kot komaj polzeče po razhodnem nebu! In kot malo žalostno!...
Da mi ne boš padel dol, Janko! se boji Drec. In ne se ripsat sem in kje, saj vidiš, da me razgrinjavaš in me piha v hrbet!
Seveda, burja se spet zaganja tudi zdolaj, pri tleh; in ne samo gor med oblaki! In spet kadi, da prav pečejo lica in ščepi v očeh; da človeka prav slepi! In zagladilo je vse stopinje, ki sojih naredili prej, ko so šli dol, čeprav v tem času ni nasulo novega snega. Še dobro, da Jože spredaj dela pot s krpljami! Kot daje malo visok, tako se nosi! Tako ga vidi Drec. Je že v redu pob! Res prav v redu!
V griču, nad Mejico gor, pa strašansko zviva trše; da prav stočejo, ko jih lomi v korakih in se drgnejo veje ena ob drugo. In macesni na drugi strani hiše, gor bolj na robu grička, stojijo zdaj pa zdaj prav postrani, tako jih upogava.
In v hiši nič več ne gori brlivka! (Poglavje iz daljšega besedila GORA)
vse fotografije E. Pelicon
ŠEGE NA GORI OB DECEMBRSKIH PRAZNIKIH
MIKLAVŽ
‘Pod Italijo’ da je hodil Miklavž od hiše do hiše z dvema angelčkoma, nagajal pa da mu je ‘hudičk’ z dvema ‘parkeljčkama’. Miklavž je bil ošemljen domačin, oblečen v kosmato jopo, z brado in kapo čez ušesa. Spraševal je otroke, ali znajo moliti. Eden od angelčkov je imel v košu darila; suhe fige, rožiče, orehe. Otroci so postavili posode na mizo ali okna in čakali dobrot.
BOŽIČ
Božič je prastar ljudski običaj. Tega dne so ljudje slavili troje vrednot: mir, dobroto in družinsko srečo. Z orehi so krasili božično drevo, podenj so postavili mah in mavčne ali lesene nabožne figurice, vendar teh figur ni bilo veliko in jaslice niso bile prav pogoste. Ob drevescu so molili veseli del rožnega venca in peli svete pesmi. Na mizo so postavili skledo lešnikov in orehov. Opolnoči so šli k polnočnici. Bila je latinska peta maša. Še poprej so s prvim mrakom blagoslovili svoje domove in hlev, da bi v hiši vladalo blagostanje, sreča, zdravje in da bi jih Bog obvaroval pred šibo božjo.
Na sveti dan seje obvezno skuhalo kolerabo; če seje človek izgubil, da se spomni, kje je bil. Tri dni so se postili in šele na sveti dan so poleg kolerabe jedli tudi mulce.
foto Iztok Velikonja
Na Silvestrovo so takoj po polnoči hodili fantje s harmoniko po hišah voščit srečo, zdravje ter zadovoljstvo in blagostanje v prihajajočem letu. Voščilcem so domači dali klobas in svinjine. Ta šega ni več ohranjena. Na novega leta dan so si med seboj najprej voščili sosedje. Ta dan so hodili po hišah majhni otroci, ki so domačim voščili srečo v novem letu z različnimi pesmicami. Ena takih je naslednja:
‘Vm wšm, vm wšm, še sam na vem ke, sjgnte v rvaržet jn dete mi ke! ’
Iz diplomske naloge Irene Velikonja - Tipologija Gore, FF, Ljubljana 1990, oddelek za etnologijo.
DRUGA SVETOVNA VOJNA
lojze likar
Drugo polovico leta 1941 in 1942 je bil na Gori relativen mir. Kot smo že ugotovili v prispevku v prejšnji številki “GORE”, so bili fantje redni vojaki, v vojski, mnogi med njimi že v vojnem ujetništvu in tudi padli so že. Na afriški fronti je padel Stanko Vidmar - Rožn, na poti tja pa je bila blizu Sicilije potopljena vojna ladja, na kateri je bil Franc Polanc - Zaklanški, v Južni Italiji je padel Stanko Likar - Skručjaški.
Povsem jasno je, da je tudi nad Goro visela negotovost o razpletu oziroma širitvi vojne, posebno v tistih družinah, ki so imele svoje fante pri vojakih. Gospod Albin (župnik A. Bratina) je na procesijah in pri litanijah (andohtih) posebej molil za mir.
Strah o širitvi vojne se je uresničil že 22.6.1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, saj ji je že isti dan vojno napovedala tudi Italija in tja poslala svoje enote. Šele kasneje se je zvedelo in ugotovilo, da se večina vojakov z ruske fronte ni vrnila. Tudi tedaj so nekateri imeli srečo, kot se spominja Franc Polanc - Flegarski: “Leta 1939 sem šel v vojsko, v Parmo, h konjenici. Še istega leta so konjenico odpravili in ustanovili motorizirano enoto (autoblinde, samohodke - 15. regiment, ki še danes obstoja). Poslali so nas na tečaj za šoferje in radiotelegrafiste v Torino.. Po usposobitvi so nas z vso opremo naložili na vlak.. Bili smo namenjeni v Rusijo. Iz Torina smo prispeli že v Pordenone. Tam so vlak ustavili in smo čakali. Nato so nas obrnili, da gremo
okupirat drugi del Francije. ”
Nekoliko manj sreče je imel Avgust Vidmar - Bevkn, ki so mu že kmalu po prihodu v Rusijo zmrznili prsti na nogah, zato je
bil premeščen v bolnišnico v Italijo in je bil zaradi tega odpuščen iz vojske. Ta odpustnica gaje kasneje še večkrat reševala ob nemških ofenzivah na Gori. (Avgustova zelo zanimiva in slikovita pripoved o pohodih in vojnih grozotah, o kalvariji na begu v ruski zimi, o srečanju s starejšim Ukrajincem, kije bil v prvi svetovni vojni ujetnik in je poznal vse vasi na Vipavskem, j e vredna kasnejše, širše predstavitve). Srečo, da so po mnogih pripetljajih po razpadu italijanske armade v Rusiji prišli domov, so imeli tudi Albert Bizjak - Cuntovski, Viktor Likar - Trentov, Edi Velikonja -Bošnaijev, Franc Krapež - Smudinski, ki je po vojni šel v Južno Ameriko. V Rusiji (večinoma ob Donu) pa so padli ali bili pogrešani: Angel Likar -Bratinov, Franc Likar - Njivarski, Jože Bizjak - Povhov je nazadnje pisal še februarja 1942, Cvetko Vidmar - Kališki, Anton Žonta - Koreninski, Anton Blaško - Cuntovski, Avgust Prem - Premov, Cvetko Polanc - Librov, Bogomir Likar - Skručjaški, v kratkem času že drugi padli sin...
Življenje je na Gori šlo dalje. Ljudje so pospravljali letino, mnogo moških sije, kot ponavadi, iskalo priložnostna dela, večinoma pri gradnji vojaških objektov - cest, zaklonišč... Jožef Krapež - Ojstriški se spominja: “Imel sem pravzaprav srečo, saj sem bil vpoklican v vojsko marca 1937, v Spoletto, ko je bila abesinska nevarnost že mimo, za šagro 1938 pa sem bil že doma. Delal sem tudi pri gradnji vodovoda na Sinji vrh. 4.3. 1939 so me ponovno pobrali, bili smo v drugi liniji za napad na Francijo, ki pa je medtem že kapitulirala. Ob koncu leta 1940 so nas poslali v Caserto, v “bataljone speciale ”, brez orožja. Okoli 7000 nas je bilo, Primorcev. Ker pa smo bili trije bratje v vojski (še Viktor in Franc), so mi, kot naj starejšemu, dovolili iti domov. Priložnostno delo sem dobil v Podmelcu, bilo je dobro plačano, so me pa kmalu odpustili, nato pa sem dobil delo na Reki, močna skupina Gorjanov nas je bila, večinoma starejši letniki. Spomnim se nekaterih: Franc Bolčina - Podobrekovški, Alojz Likar - Zahribarski, Franc Likar - Brgarski, Alojz Vidmar - Snavrski in še več drugih. Konecleta 1942 pa so nas na hitro pobrali, takrat je bilo pa malo drugače... in še oklice sva že imela, za poroko, je pa vse propadlo, za pet let. ”
foto
Dokaj donosneje bilo tudi delo v gozdovih, saj je Italiji kronično primanjkovalo lesa, še donosnejše pa je bilo kuhanje oglja. Tuje bil zaslužek najboljši. Mnoga dekleta so služila kot gospodinjske pomočnice širom po Italiji.
Z napadom na Jugoslavijo 6. 4. 1941 se prekine še ena, zelo donosna, v drugi polovici tridesetih let že pojemajoča dejavnost, to je tihotapstvo. Vedeti moramo, da nekdanje meje (za tihotapstvo) med Italijo in Jugoslavijo ni bilo več, daje Italija zasedla dobršen del Slovenije (Dravske banovine) in tam ustanovila tako imenovano Ljubljansko pokrajino. Na tem območju je živelo mnogo Primorcev, ki so pred vojno prebežali iz Italije v Jugoslavijo in za njih nastanejo povsem novi pogoji, zlasti za tiste, ki so se s prebegom izognili vojaški obveznosti v italijanski vojski. Med njimi je bil tudi Tone Likar - Jagruski, ki je ob italijanski mobilizaciji za Abesinijo pobegnil in zato je bil kot vojaški dezerter, v odsotnosti, obsojen na dvajset let zapora. Takole seje spominjal:
“Po prihodu v Jugoslavijo ni bilo posebnih težav z oblastmi, le delo smo težko dobili, saj so nas Primorce gledali postrani, češ, da jim odžiramo kruh. Delo sem končno dobil v kamnolomu v Podpeči, je bilo težaško in naporno, saj smo delali tudi po dvanajst ur, pozimi mi je ‘špica ’ primrznila v roki, sem moral kar delati in udrihati po nji, da se je toliko segrela in sem jo lahko odložil, pa... saj je nisem smel. Dobil sem tudi državljanstvo in moral bi iti v vojsko 7.4.1941, so pa vse pozivnice zamešali, zato sem šel kot prostovoljec. Prišli smo v Grosuplje, kjer sem srečal brata Stankota (tudi on je pobegnil v Jugoslavijo, je delal v Kranju), ki mi je povedal, da je konec. Vrnil sem se v Podpeč, kjer so bili že Italijani. V začetku je bilo še v redu, delal sem, Italijani me niso ‘pogruntali ’, v začetku leta 1942pa so že zapirali. Ko sem nekega toplega majskega popoldneva, po šihtu, šel v gostilno na dva deci, lahko kakšnega več, se je nenadoma pred gostilno ustavil kamion, poln vojakov in pobrali so gostilničarjevega brata, pa še Vižina in Štruklja, oba Primorca, in še enega. Takrat pride v gostilno žena s hčerko, jo primem v naročje in grem mirno mimo Italijanov do stanovanja. Drugi dan pa vzamem kanglico za mleko, notri dam dva kamna, da je ja ropotalo po vasi in so vsi videli, da grem po mleko, pa hajdi do prijatelja, s katerim sva bila zmenjena ‘za vsak slučaj ’ in tako sem bil 17.5.1942 v partizanih, v Krimskem odredu, nato v Tomšičevi brigadi in s Prešernovo sem se točno po devetih letih vrnil na Goro. Bilo je po šagri ”,
Na Gori se o partizanih ni kaj dosti vedelo. O obstoju upornikov so nekateri že slišali, tako tudi Ivan Bizjak - Bratincov:
“Ob napadu na Jugoslavijo sem s svojo enoto šel iz Ljubljane v Gospič, kjer smo bili od maja do avgusta, nato pa smo šli v Otočac in tam v bližini, med Vrhovinami in Otočcem, so uporniki porušili tri kilometre telefonskih drogov. Italijani so tja poslali posebno enoto in ko se je ta vrnila, so povedali, da so kpožaganim stebrom privezali civile - talce in jih postrelili. Tudi italijanski časopisi so pisali, da je v Jugoslaviji padlo več vojakov kot v Afriki. Naš oficir nam je še rekel, da imamo srečo, ker smo tu, saj je v Črni gori mnogo huje. V Črni gori je julija 1942 padel Franc Bratina -Kališki. Mene so kot vojno siroto in edinega hranilca družine poslali domov. ”
Na Gori je mnogo pričevanj o prvih stikih s partizani, uporniki, ribelli, četniki ali kakor sojih še poimenovali. Da sojih imenovali tudi četniki, ni nič čudnega, saj je Anthony Eden, angleški zunanji minister, ob odprtju Jugoslovanskega doma v Londonu, še 24.9.1942, pa tudi kasneje, poveličeval borbo četnikov proti okupatorju (glej tudi knjigo Vojkov vod, avtoija Ivana Renka).
Dejansko je bila Vojkova skupina tista, ki se je po bitki na Nanosu, 18.4.1942, prebila iz obroča in kasneje delovala tudi na širšem območju Gore. Anton Česnik - Česnikov je zapisal, da so se partizani prvič pojavili na Kovku kmalu po nanoški bitki (vendar ne po hišah, ker niso hoteli ljudi spravljati v nevarnost, op. C. Pelicon). Njihova veza - javka je bila pri Mihelu.
Cvetka Čibej - Podmajska je zapisala, da so se partizani pojavili 1942 v gozdu, kjer so domačini delali drva, nabirali maline, kosili po lažeh. Videli sojih Janez Čibej - Podmajski, Jože Vidic - Zaklančarski, Franc Bizjak - Cuntovski in še kdo, da jih je zanimalo to in ono, zlasti pa gibanje Italijanov. Domačini so jih videli tudi v Šibeh, na Uškem, na Ilovni ravnici...Mariji Krapež - Vrhhribarski je ta dogodek ostal dobro v spominu:
“Poleti 1942, bile so že maline, so naši delali oglje v gozdu. Drva so delali tudi Prstavski, Šmončevi, Jože Puleški, Skručjaški, tudi Rafele Famejčkov in še kdo, vsak v svojem taki (parceli). Opoldne sem našim nesla južino (kosilo) in kmalu, ko sem prišla gor, so prišli partizani in nas gnali v Šujno jamo, prav vse. Grozno sem se bala. Povedali so nam, da ne smemo več delati oglja in drv za Italijane, nam jih pa niso požgali. Spustili so nas šele ob šestih zvečer, ob petih pa je bila že policijska ura, se ni smelo več hoditi okoli. Če nas srečajo karabinerji, naj kar povemo, kaj se nam je zgodilo. Rekli so tudi, da bodo razorožili fašiste na Oblem vrhu (protiletalska opazovalnica). Drugi dan pridejo Italijani, tudi iz Gorice, in so vse pregledali, kje so bili, kje so sedeli, kje ležali, so videli dosti sledov. Ivana Krapeža - Prstavskega - bratranca, pa so takoj poslali nazaj k vojakom, je imel še sedem dni dopusta. ”
Sledile so prve partizanske akcije v avgustu 1942, ko so Italijani peljali drva iz gozda v Ajdovščino, za komoro. Pričakali sojih pri Vovkovi bajti, jim pobili konje, zažgali vozove z drvmi, jih nekaj ranili, ostale ujeli in slekli ter jih poslali na komando. Prav tedaj je mimo pripeljal seno Jože Čibej - Podleševski. Partizani so mu naložili na voz ranjenega italijanskega vojaka, ki ni mogel hoditi, in mu naročili, da ga odpelje in izroči italijanski komandi. To je tudi izvršil.
Že v začetku avgusta j e glavni inšpektor javne varnosti za Julijsko krajino ugotovil, da ljudje sproti obveščajo partizane o premikih italijanske policije, zato so že sredi avgusta 1942 hoteli uvesti podobne ukrepe kot v Ljubljanski pokrajini (streljanje talcev itd.). To se tedaj ni zgodilo, so pa uvedli policijsko uro (coprifuoco) in s tem omejeno gibanje prebivalstva. Okrepili so tudi vojaštvo. Postojanke so bile: na Predmeji v gozdarski hiši, na Rupi, na Hotelu, na Bregu, na Hribu, v šoli na Dolu so bili fašisti, Zaklancem, na Oblem vrhu, na Sinjem vrnu in morebiti še kje.
Prav v poletnem času je bilo, ko so Podmaj prišli Janko Premrl - Vojko s štirimi partizani in še skupina domačinov: Janez Vidmar - Mihelov, Slavko Bizjak - Brigita, Franc in Janez Čibej - Gmajnčarska. Tistega dne seje Vojko dogovoril s Cvetkinim očetom, da bi vzpostavili javko Podmaj em, ker je menil, daje tam najprimernejši kraj za vezo z Vipavsko
dolino. Tedaj je Vojko vzpostavil javko tudi pri Mihelu na Kovku. Od tedaj naprej je Podmaj prihajala pošta iz Vrtovina, šla naprej do Mihela ali direktno do Janka Premrla -Vojka. Ko pa j e bila Vojkova enota bližje, so pošto prenašali tudi drugi, večkrat Franc Bizjak - Cuntovski, kije pasel ovce v Kozjih stenah.
V drugi polovici septembra 1942 je bil prvi primorski partizanski bataljon Simon Gregorčič razdeljen na več čet. Tako je Vipavska četa delovala na Vipavskem in na Gori, Trnovska (Vojkova) četa pa je delovala bolj na Idrijskem (A. Krpan). Kljub poostrenemu italijanskemu nadzoru so veze čez Goro delovale še intenzivneje.
Povečano partizansko delovanje na Primorskem je imelo posledico, da so Italijani začeli internirati svojce partizanov. Povečalo seje tudi število vpoklicev v ‘bataljone speciale’.
Med vpoklicanimi je bil tudi Anton Likar - Kravsuški:
"Že redno vojsko sem služil na Siciliji, so nam pravili Avstrijci, so nas pa imeli radi, domačini in oficirji, Slovence, ker smo bili čisti, urejeni in mirni. V drugo pa so me pobrali 11.12.1942, poleti sem še kuhal oglje na Predmeji. Gnali so me v Ajdovščino, potem pa z vlakom do Gorice in v Potenzo. Po poti se je en vagon utrgal, je bilo nekaj mrtvih, so jih pokopali kar tam. V Potenzi smo bili en mesec, tudi Anton Vidmar - Mihelov in še eden od Čohov sta bila z mano. Potem pa so nas peljali skozi Kalabrijo, kjer so nas že mitraljirali Angleži in 17.1.1943 smo bili že na Siciliji, v Marsalli, blizu Palerma. Tako, po petnajstih letih sem bil spet tam, samo takrat sem bil za kuharja, se mi je dobro godilo, zdaj smo pa kopali protitankovske jarke, slabo je bilo, lačni in še malarija. Šest mesecev smo bili, brez orožja, potem so nas zajeli Amerikam, pol Sicilije so zajeli v eni noči. Gnali so nas v ‘lager ’, po poti so nas domačini pljuvali in obmetavali s kamenjem (ker so se vdali), nekateri, redki, pa so nam dali tudi kruha. Kmalu so nas peljali v Tunis, v ‘lager ’ na prostem, v pesku. Bila je vročina in ko je kadilo s peskom, kot pri nas s snegom, ni bilo pomoči. Smo ga imeli povsod, pesek, v očeh in ušesih, tudi v gavetah si ga dobil. In za povrhu so nas še Marokini stražili, so nas strahovito pretepali, posebno po poti, ko smo v pospešenem maršu šli v pristanišče. Čudno, da je človek še živ! (V času pripovedi mu je manjkalo še 40 dni do devetdeset let). V pristanišču so nas naložili na ladje, okoli 15.000 ujetnikov. Tu smo se dobili mnogi Gorjani: Tone Mihelov, Janez Podškolarski, France Brgarski, Lojze Snavrski, Lojze Zahribarski, Lojze Antonovski, prevečjih je, da bi vse našteval. Na poti vAlžirso nas bombardirali Nemci. Bilo je grozno, strašno! Takrat je prišel zelo prav tisti rek: kdor moliti nežna, naj se na morje poda. Smo molili vsi, tisti, ki smo znali, in tisti, ki niso. V Alžiru pa je bilo že bolje ".
Na Gori so v tem času že potekale priprave na ustanovitev odbora OR Nekega večera, v decembru 1942, je prišel Martin Greif - Rudi s svojo patruljo (Vipavska četa, kije taborila nad Vrtovinom) na javko Podmaj. Z njim je bila tudi Ivanka Petelinova iz Vrtovina, Pepi Slejko (Njivarski zet), Ivan in Vinko Kosovel ter Zmago, ki je kasneje padel v Benečiji, in še par drugih partizanov. Prisotni so bili tudi domačini: Franc Čibej - Gmajnčar, Slavko Bizjak - Brigitn in Ivan Čibej - Podmajski. Po razgovoru s prisotnimi je bil Greif mnenja, daje že toliko simpatizerjev za naše gibanje, da bi lahko ustanovili odbor OF. Dogovorjeno je tudi bilo, da bi vsak po svojih močeh pridobival somišljenike za partizansko gibanje. Tako je tudi bilo. Zvečer, 10. januarja 1943, je bil Podmajem sestanek, na katerega so prišli Greif in Ivan Kosovel s skupino partizanov. Na tem sestanku seje zbralo okoli trideset ljudi. Greif in Kosovel sta imela govor. Tega večera j e bil izvoljen tudi odbor OF za Dol (Predmejo), Kovk in Otlico. Izvoljeni so bili:
Cvetka Čibej - Podmajska	- tajnica
Avgust Blaško - Cuntovski - vojaški referent Bernarda Likar - Jagruska - sanitetni referent Marica Čibej - Obrezanška - ekonom Slavka Čibej - Obrezanška - obveščevalka Pepca Čibej - Blažeška - kurirka
Pavel Česnik - Česnikov - član in predstavnik za Otlico in Kovk Večina udeležencev sestanka se je po izvolitvi odbora razšla, na novo izvoljenemu odboru pa je Greif dal nalogo, da pripravi seznam za mobilizacijo v partizane.
Foto 1
Stanko Vidmar - Rožn, roj. 1921, padel pri El Alameinu v Afriki; na hrbtni strani piše: Polanc Zarjo (Dolinarski, op.
avtorja), inž. bataljon 30. divizije, 9. korpus, preko P-5
(Foto last Štefanije Vidmar - Starahišne, stanujoče v Ajdovščini)
Foto 2:
Avgust Vidmar - Bevkn, na desni; 10.4.1942, ko je nastala fotografija, šeni vedel, da bo prvo šagro “praznoval" že na ruski fronti, ob Donu.
Foto 3:
Različna priložnostna dela; gradnja vodovoda na Soviču (Postojna), pred drugo sv. vojno. Zadnja vrsta od leve:
1.	Franc Prem - Jagruski (Oti.)
2.	Jože Krapež - Petrgavski
3.	Jože Vidmar - Ronski
4.	Andrej Krapež - Petrgavski
5.	Janez Likar - Oblevrški (v jarku)
6.	Janez Vidmar - Ronški
7.	Stanko Polanc - Polajnski
8.	Edi Krapež - Njivarski (Oti.)
V sredini, na levi strani jarka:
1.	Franc Vidmar - Partatur
2.	Franc Polanc - Famejčk
3.	Nepoznan Prednja vrsta:
1.	Avgust Likar - Podzidarski
2.	Jože Prem - Premov
3.	Janez Bratina - Belčukn
4.	Franc Krapež - Petrgavski
5.	Ivan Krapež - Mežnarski (Foto last Jelke Bolčina - Ojstriške)
foto E. Pelicon
Foto 4:
Jagruski v Jugoslaviji:
Stanko je delal v Kranju, Zofka je bila gospodinjska pomočnica pri Velikonjevih, Tončeje delal v kamnolomu v Podpeči, (Foto je last Ivanke Likar - Jagruske, živi v Ajdovščini.)
Foto 5:
Podmajska domačija danes (Foto E. Pelicon)
Foto 6:
Cvetka Čibej - Podmajska, por. Perčič, prva tajnica odbora OF, jan. 1944 odšla v Bazoviško brigado, kjer je bila najprej komisarka čete, nato bataljona, demobilizirana 1946 s činom majorke.
(Foto iz časopisa)
Jožef Polanc - Brvinčuški s Predmeje, prvi Gorjan, kije padel kot partizan...
Leta dvainštiridesetega so Gorjani sekali v gozdu in delali metrce v Podmelcu na Tolminskem - Brvinčuška dva - Ivan Polanc - Jenže in Jože, Jenžetov tast Franc Bizjak - Ronarski z Bizjaške rone in njegov sin Franc.
Avgusta meseca so k njim v gozd prišli partizani. Prekiniti so morali delo, sedli so v krog med drevje in začela seje učna ura o svobodi...
“... Prišel je čas za nas, Slovence, da se združimo in pokažemo Italijanom naše pesti. Ne smemo jim več pustiti, da delajo z nami in z našo zemljo, kar se jim zljubi. Pokazali jim bomo, da smo Slovenci narod in ne njihovi sužnji, kot nam pravijo. Niti enega dreva ne smete več posekati za fašiste! Možaki! Še tri dni bodite tu, da vse uredimo in se dogovorimo še druge podrobnosti, kako bi tudi vas vključili v osvobodilni boj. Če pride kdo od vaših šefov, skladajte polena ali se delajte, kakor da kaj merite, da ne bojo kaj posumili...”
Preden so partizani odšli, so Jožetu rekli: “Jože, ti pojdi z nami!” In ko je prišel nazaj, je povedal: “Ti fantje imajo razpredeno mrežo po celi Primorski. Povezali so me z Vrtovinom, Skriljami in Podgoro...”
Partizani so se vrnili po treh dneh, ponoči. Gorjani so še spali, v baraki. Ko sojih zbudili, so videli, da drva, ki so bila ob cesti pripravljena za prevoz, že gorijo. Njim pa so ukazali: “Zdaj pojdite v Podmelc, na gozdno upravo. Povejte, da smo vas zapodili iz gozda in zažgali vsa drva. Da nas je veliko, da imamo neko čudno orožje in da smo grobo ravnali z vami. Obnašajte se, kot da ste prestrašeni.”
Potle so se partizani poslovili z novim pozdravom: SMRT FAŠIZMU - SVOBODA NARODU!
V Podmelcu so Gorjane zasliševali kaki dve uri, nato sojih spustili domov...
Jože seje najprej oglasil Podgoro pri Ivanu Kosovelu. Imel je tudi pismo zanj. Kosovel mu je dal navodila, kako je treba organizirati trojke. Januarja 1943. leta je Jože pomagal organizirati sestanek Podmajem, na Dolu. Februarja je sodeloval pri mobilizaciji in 11. februarja z bratom Jenžetom tudi sam šel v partizane.
Še z drugimi našimi fanti sta bila Jože in Jenže premeščena na Dolenjsko, se udeležila več bitk, tudi tiste v Jelenovem žlebu.
1. aprila 1943 pa je bil Jože ranjen. Ranili so ga domobranci in ga ujeli. Še živega so privezali za kmečki voz in ga vozili po vasi Škocjan pri Novem mestu. Od ran in udarcev je umrl, domobranci pa so še mrtvega vlačili za sabo... Domačini so ga pokopali na pokopališču v Škocjanu. Duhovnik, ki ga je pokopal, nam je po končani vojski poslal telegram. Podatke o Jožetu mu je dal brat Jenže, za vsak primer, če bi tudi sam padel...
Jenže je po vojski peljal mamo in sestre na Jožetov grob, za katerega je ves čas skrbela neka ženska.
Jožeta so kasneje prekopali v skupno partizansko grobnico.
Ko seje Jože 11. februarja 1943. leta, ob odhodu v partizane poslavljal, je na domačem pragu rekel: “Če bom padel, ne prekopavajte me. Pustite me tam, kjerkoli pač bom...”
Vseeno bi ga domači pripeljali domov, če bi vedeli, da ga bodo prekopali v skupno grobnico...
Po zapisu Ivanke Polanc - Brvinčuške s Predmeje, roj. 1924. leta, F. Černigoj
Brat Ivan*
Minilo je že več kot petdeset let, odkar našega Ivana ni več med nami...
S tem zapisom bi se rada zahvalila dobrim ljudem, ki so mu pomagali, kakor so vedeli in znali, ko seje na Ledinah nad Idrijo smrtno zadet privlekel do najbližje hiše.
Groza gaje bilo videti, ko je z zadnjimi močmi, ves krvav in prezebel, prosil za pomoč gospo Frančiško Razpet. Kaj se je z njim zgodilo pred tem, moj brat že ni mogel več povedati. Kot smo izvedeli kasneje, so njemu in tovarišem Nemci prišli za hrbet in jih z rafali pokosili.
Gospa Frančiška seje mojega brata zelo prestrašila, saj je komaj mesec pred tem tudi sama izgubila moža. Ubili so ga na poti iz rudnika domov, ko se je vračal z dela. Tako je ostala sama z otroki. Mojega brata je vzela pod streho, čeprav seje zavedala, da s tem tvega, da ji Nemci zažgejo hišo in jih pobijejo.
Ranjenca je skrila na kozolec, ga pokrila z odejo in zasula s steljo, da ga ne bi zeblo. Ivanje bil še toliko pri močeh, da ji je povedal, kdo je in od kod je doma. V zadnjih urah življenja mu je Frančiškina osemletna hči skrivaj nosila čaj. Brat pa je že po treh urah podlegel hudim ranam...
Ko so sovražniki odšli, so ga Razpetovi pokopali na pokopališču na Ledinah. Tam počiva še danes in Razpetova Milka, ki mu je pomagala v zadnjih urah življenja, še danes skrbi za njegov grob.
Razpetovo družino še danes redno obiskujemo in vedno se veselim srečanj z njimi.
Na Ledinah stoji tudi spomenik, pomnik mnogim mladim ljudem, ki so v boju za domovino žrtvovali svoja mlada življenja.
Ni besed ne plačila, s katerim bi se zahvalila tem dobrim ljudem, Razpetovim z Ledin, zato jim bom ostala večno hvaležna...
Rozika Fišer, roj. Vidmar, Premava z Otlice
*Ta zapis je bil že objavljen v časniku Svobodna misel, 26. januarja 1996
KRONIKA NADUČITELJA EDMUNDA ČIBEJA*
Občina Dol - Otlica je del zemlje (kompleks), ki leži na Trnovski planoti, to je višina 1000 - 1496 m nad morjem. Ves ta kompleks, ki se vleče vzporedno z grebenom nekdanjih Lokavških Alp, kakor sojih imenovali naši stari očaki - od severovzhoda proti severu do Predmeje. Tam obme proti severozahodu, kjer je še košček terena - Mali Čaven imenovan, ki spada k tej občini. To ozemlje, ki sliči orlovemu gnezdu, ki gaje napravil ta kraljevi ptič v robeh alpskega skalovja, se nahaja na stopnici 600 - 700 m visočine skoro navpično nad Lokavcem in Ajdovščino. Na sevem in severovzhodu in na zahodu meji občina z državnim gozdom.
Ako hočemo opisati ta kraj, moramo poseči nekoliko po zgodovini Trnovskega gozda, s katerim je občina Dol -Otlica v neposredni dotiki. Kakor že rečeno, se zemlja te občine vleče od severa proti severovzhodu, do meje Kolk, ki spada pod občino Šturje - Ajdovščina, v dolgosti 9 km in širokosti pa le 1 - 2 km, to je ozemlje brez vštetega gozda. Skoro po sredini pelje edina občinska cesta. Za peš hojo so štiri steze po pobočju gore - in sicer: Orlovca, Stara Bizjaška, Benečija in Otlica.
Zemlja je kamnita, valovito grapasta, s par višjimi hribi, kakor: Korenina, Maj, Stumbroš, Ledeni hrib, pri Pahni, Parkljevec in Obrekovca. Vse je dobro obraščeno, z nizkimi drevesi in grmovjem.
Občina nima tekoče vode, ker je kraški svet, kakor vsa Trnovska planota. Za kuho in pijačo imajo tukajšnji ljudje kapnice (vodnjake); za živino je kal.
Zemlja te občine je povečini peščenica, nekaj ilovice, združene z laporjem; tupatam malo črnice ali humusa.
Rudnin občina nima, ako ne štejemo zemlje, prepojene z železno rudi, kar so že stari Rimljani zapazili.
Železna mda se je dobivala v tamošnji okolici in topila v Plavžih tam gori, prav pod vrhom gore, imenovane Sinjivrh. Kosi železa so se potem vkladali v posebne, za to pripravljene koše, in se spuščali po pobočju gore na Fužine ob izvim Hublja, naravnost v tovarne. Mimogrede je treba tukaj povedati, da vsebuje zemlja na vsej Trnovski planoti mnogo železne rude. Posebno bogata so se pokazala zemljišča na Dol - Otlici in na Kolku, kar so Rimljani takoj zavohali in obrnili v svojo korist, kakor že povedano.
Ker je tu planota - pravi kraški svet, je zemljiška plast zelo plitka, seje moralo opustiti z odnašanjem zemlje, ker drugači bi tu ostalo samo golo kamenje. Dobro se še pozna kraj, kjer so Rimljani topili železo. Značilneje tudi to, da so postavili prav na vrh gore ‘kamen križ’, kije sedaj razbit, kar je bilo znamenje in dokaz, da so bili Rimljani že takrat pokristjanjeni.
Kamen v občini je izključno apnenec in le malo je laporja in sivega apnenca ali brusnika.
Posebnost v občini je lepa ledenica**, kije poleg onih dveh v Paradani, edino toliko obširna, da hrani celo poletje led, ki večkrat reši uboge tukajšnje prebivalce z vodo, ko je tukaj večkrat primanjkuje.
Drevje v občini je povečini buka, manj jelovina, tupatam javor in brest. Nekdaj je bil tukaj nepredoren in močan gozd. Že tako imenovano Rebro (pobočje Gore) je bilo gosto poraščeno, kaj šele tukajšnja občina.
Še ob mojem prihodu na Dol so rastla tukaj mogočna bukova drevesa. Seč (Sečje) je bil pravi park - hiša je bila obkrožena od treh strani z visokimi drevesi - nekaj krasnega! In razgled na morje!
Pri hiši Krapež - pri Kalu, so bile 20 in več metrov visoka bukova drevesa! Tukaj, kjer smo sedaj, se je imenovalo Podmejico. Tu nisi slišal vetra še o tako hudi burji! Največje bukovo drevo je rastlo na hribu pri Ivanu Bizjaku. Ko so posekali to drevo, so nakrojili 14 rev. m. drvi... Saj je bil Trnovski gozd imenovan ‘perla’ (biser) Avstro-Ogrskih gozdov. V knjigi 'Avstro-Ogrska v besedi in podobi’ je še vedno imenovana ‘Jelka’ pri Nemcih, ono 600 let staro ogromno drevo, ki meri po vsebini 50 kubičnih metrov. (m3)
Sadno drevje se zasaja po občini, odkar je pričela šola na Dolu 1885. V prejšnjih časih seje videlo še kako ogromno drevo hruške, češnje itd., ki je bilo vsejano po ptičih..Danes se pa prav uspešno sadi plemenito sadno drevje, ki bo dajalo ljudem obilnega sadja (če ne ravno vsako leto), ki je za zdravje in hrano velike vrednosti.
V občini se redi plemenska goveja živina ter ovce in koze. Po zraku letajo samo navadne ptice - lastovice samo v avgustu. Slavec prileti do Podgore, a Trnovska planota ga ne pozna. Nasprotno pa je veliki divji petelin po tukajšnjih gozdovih, poleg jerebice in kotome, navadna perutnina.
Ker je občina na cesti burje, in v bližini morja, je m zelo spremenljiva temperatura. Toplota se spreminja nenavadno hitro. Tako je npr. srednjeletna temperatura v Trnovskem gozdu in Dol - Otlici okoli 6 °C; nasproti temu je v Vipavski dolini okoli 12 °C. Srednjeletna padavina (vlaga) je tukaj okoli 8,50 m, nad Vipavskim pa le 1,6 m, to je strašanska razlika, ki se občuti posebno v jeseni in pozimi ter začetkom spomladi.
Navadni vetrovi v občini so sever in burja; to sta dva mrzla vetrova, ki prinašata mraz, pa lepo vreme. Jug je nevšečen veter, ki prinaša dež in slabo vreme; pa tudi kašelj in prehlade... Ako se po takem vremenu na jugozahodu ob sončnem zahodu zažari, je znamenje, da bode drugi dan lepo vreme, ker je Furlanka dvignila krilce\ Takrat tudi navadno zažare naše gore, ‘kar daje dolincem prekrasen in veličasten prizor, ki se ne da popisati; to so čudesa večnolepe
prirode, ki se ne morejo primerjati z nobeno umetnino’!
Občina Dol - Otlica je bila del Poknežene grofije Goriško-Gradiščanske, z glavnim mestom Gorica. Taje zopet spadala pod mogočno Avstro-Ogrsko cesarstvo.
Do leta 1904 je bila združena z občino Lokavec. V tem letuje postala samostojna in ostala taka do nesrečne vojne, kije trajala od 1914 - 1918. Po tem letuje zasedla Italija te pokrajine in jih mrcvarila do leta 1943.
V	letu 1926 je bila priključena ta občina, kakor še drugih petero, k veliki občini Ajdovščina.
V	drugi svetovni vojni, kije trajala od leta 1941 -1945, so se bojevali na eni strani Nemci, Italijani in Japonci, pod vodstvom Hitlerja in Mussolinija, proti združenim Angležem, Amerikancem in Rusom. K tim zadnjim so pristopili tudi naši prostovoljci - partizani imenovani, ki so se že leta 1941, kot zvezdni utrinki, ali - kakor ponočne vešče, prikazovali po Trnovskem gozdu in z orlovskim očesom opazovali sovražnika na vseh poteh in krajih, kar je bilo v veliko pomoč zaveznikom, ki so toliko lažje premagali tirana.
Po tej strašanski vojni je postala Primorska del federativne - demokratične Jugoslavije. Dol - Otlica je postala zopet samostojna občina.
V	prastarih časih je ozemlje občine Dol - Otlica spadalo pod občino Lokavec, ta pa zopet pod grajščino Sveti Križ.
V	Ajdovščini, v gradu, je stanoval in gospodaril grof Edling; v Vipavi in Rihenbergu pa grof Lanthieri.
Velik del Vipavske doline in obrobje Trnovskega gozda ter “Predgozd Lokavških Alp” so zasedli grofje, D'Attems imenovani. To so bili bogati in mogočni gospodje, ki so se odlikovali v raznih vojskah in dobivali od cesarjev in kraljev častne pridevke.
Ti gospodje so si sezidali postojanko v središču Vipavske doline; na ljubkem gričku so postavili dobro utrjen grad in ko so še ob gradu naselili nekoliko prebivalcev, imenovali so naselje Sveti Križ - pozneje mesto Sveti Križ.
V	mestu je bila sodnija in davkarija, kije bila šele v novem časuprenešena v Ajdovščino. Mesto Sveti Križ je imelo svojo oboroženo gardo, kije slovela daleč naokoli, in pa lep samostan patrov frančiškanov. Kako so naseljevali kriški grofje svoje ljudi po različnih krajih; naj vam povem v boljše razumevanje “pojasnilo”, ki mi gaje dal 82 letni kriški župnik in zgodovinar Jakob Logar leta 1883.
Župnik Jakob Logarje uvidel, da se zanimam za zgodovino in da hodim brskat tja gori v podstrešje hiše župana Trpina, kjer je ležala v celih kupih zapuščina, prenešena iz takrat odkritega gradu na to podstrešje. Zelo rad mi je razlagal posamezne prigodljaje družine tega gradu. Cele ure sva kramljala tam na Poštajnu, to je na vzhodnem čelu tega gradu, od koder je prekrasen razgled po celi Vipavski dolini. Izredno gaje veselilo pripovedovati zgodovinske črtice gradu in njega prebivalcev. Možje bil kriški rojak, tam postal kaplan in pozneje župnik. Lepo je pripovedoval, kako so grofje pošiljali svoje uradnike po ogromnem posestvu. Ti uradniki pa so morali biti pristni, pogumni in praktični lovci, ki brez strahu pregledajo in preštudirajo teren, kjer še ni bilo človeškega bivališča. Dana jim je bila naloga, naj preiščejo novo zemljo, preudarijo in določijo kraj, kjer bi se dalo napraviti novo naselbino. Tolmačil mi je razna naselja in občine, ki spadajo sedaj k občini Lokavec in so takrat spadale pod Sveti Križ.
Pripovedoval mi je, kako seje sekal gozd v smeri od vasi Cesta, kije bila že v rimskih časih znamenito naselje in križišče na poti proti severu in zahodu. Dalje in dalje v smeri, kjer so sedaj Lokavec, Slokarji in še naprej - proti srcu Trnovskega gozda, proti Gori (Predmeji), kjer je sedaj Dol - Otlica. Vedno po nižini, po kotlini ob potoku Lokavšek se je vila steza; potem klanec (kolovoz) - proti cilju - proti vrhu Gore!
Prav slikovito se uprizarja ta kompleks zemlje, ako ga opazujemo in motrimo z omenjenega kraja, ki se lahko imenuje najlepše Razgledišče.
Ko seje posekal gozd po Lozicah (loža), po Gospodovem borštu, so prišli ljudje do lepe “loke”, prostora, kjer je sedaj Lokavec. To seje zgodilo leta 1500.
Možaka, kije bil poslan v to loko, so pozneje imenovali Lokar, ker je bil iz loke. Taje sezidal prvo hišo in nastalo je naselje Lokavec. Od tod tudi ime hudournega potoka Lokavšek.
Od tu dalje seje sekalo drevje dalje, kjer je sedaj vasica Slokarji. Je bil poslan nek Čehoslovak - Slok kot grajski lovec in sezidal prvo hišico leta 1552. Od tu je že bila steza, kolovoz, po kateri so že vozili hlode in drva v grad.
Moža so pozneje imenovali Slokar in od tu torej naselje Slokarji.
Ljudje so se množili in rinili vedno višje proti gozdu, to pa največ zaradi dobre paše in drvi. Posebno seje priporočalo drobnico - ovce in koze - ki daje fino maslo in izvrsten sir. (Nadaljevanje prihodnjič) * **
* V tej številki Gore začenjamo objavljati kroniko nadučitelja Edmunda Čibeja, ki je kar nekaj desetletij (ob koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja) poučeval na Dolu. Kroniko objavljamo skoraj nespremenjeno (popravljene so le pravopisne napake, ki so verjetno nastale pri prepisovanju, in nadomeščene nekatere besede - hrvatizmi; izpuščeni so tudi tisti odstavki, ki se nanašajo na splošno zgodovino Slovencev
** V zadnjih desetletjih se je led v ledenici stopil...
OBLAČILNA KULTURA NA GORI, 2. del
V prejšnji številki ”GORE” smo vam približali žensko kmečko nošo na Gori, nadaljujemo pa z moško kmečko nošo.
Moška pražnja in delovna noša pred 1. svetovno vojno
Ob praznikih so moški nosili temna vrhnja oblačila, srajce z ruskim ovratnikom, posebno moden pa je bil telovnik, imenovan “lajbk”.
Hlače so bile ozko krojene in zlikane “na črto”. Kot pokrivalo jim je služil klobuk, okrašen z “gamspuortom” - šopom gamsovih dlak ali “federpušem” - perjem divjega petelina.
Način okraševanja pokrival seje do danes ohranil kot sestavni del lovske noše. Obuvali so visoke okovane čevlje “gojzaije”.
Ostriženi so bili “na krtačo, na ježka” ali pa so imeli lase gladko začesane na prečo. Pogosto so nosili brado. In kdor je kaj veljal,je nosil v ušesu zlat uhan. Uhan j e namreč poudarjal premoženjski stan in je, po ljudskem verovanju, varoval pred boleznijo in uboštvom. Na “lajbku” je bila od enega do drugega “aržeta” speljana zlata verižica, “ketenca”, na njej pa žepna ura. Ob posebnih priložnostih so moški nosili velike lesene palice. Dežniki so bili veliki, z lesenim ogrodjem, črne ali temnomodre barve.
Moška delovna noša iz let 1870 - 1930.
Moška pražnja noša okrog leta 1880.
Še n drobnih razvadah. V žametnih ali usnjenih mošnjičkih so moški nosili tobak. Na Otlici pravijo, da so tobak sejali tudi doma, če ga ni bilo nikjer dobiti. Tobačne liste so obrali, jih zložili “na špago” in jih sušili. Šnofali so, žvečili tobak ali pa kadili pipo - fajfo. Bogatejši moški so imeli navadno dve. Leseno za delavnike, “porculanasto” za nedelje in praznike.
Ob delavnikih so bili moški oblečeni v hlače iz domačega platna temnih barv. Od pasu gor prek ramena so bile hlače dodatno pritrjene z naramnico - ”wprtnco”. Tudi srajce so bile narejene iz domačega platna, ker je bilo blago trpežno, poceni in snažno.
Ema Jurjevska pripoveduje o moških oblačilih po 1. svetovni vojni...
Takole pravi: “Po prvi svetovni vojni so na Predmeji moški nosili obleke iz trpežnega blaga, ki so mu rekli hudičeva koža. Hlače so bile dolge, enostavno krojene. Lajbič je bil enovrsten in brez ovratnika. Srajca pa iz belega bombažnega blaga z o vratno obrobo, spredaj prerezano nekako do
sredine. Ob nedeljah so pripeli škrobljen ovratnik. Obuti so bili v bele, doma pletene nogavice iz domače volne in visoke čme čevlje. Pokriti so bili s črnim klobukom, kije imel srednjevisoko oglavje in krajce. Nosili so tudi že večinoma bolj temno oziroma čmo kravato.
Kot rečeno, so bile srajce navadno sešite iz domačega lanenega platna. Pot od lanu do lanenega platna je bila dolga. Pokojna Ivana Bolčina z Otlice je vedela povedati, daje moral biti lan osemnajstkrat prej v rokah, predenje postal platno.
Celoten postopek je zelo nazorno in za nameček še v otliškem govoru, po pripovedovanju iste informatorke, zapisala Brigita Krapež - Slejko v svoji diplomski nalogi. Zapis pa je bil objavljen tudi v zborniku Traditiones, ki ga izdaja Inštitut za slovensko narodopisje.
O Žnidarjih in čevljarjih
Navadno so bili to domačini in so hodili od hiše do hiše “v štero”. Čevljarji - Šuštarji so bili na Predmeji Frence Kugajski, Jurij Jurjev, Lojze Jurjuski,
Jože s Pod lazu, Štefan s Starih lazu, na Kovku pa Živanavi. Zelo znana žnidarca na Predmeji je bila “ranča Efka”. Veljala je za sila natančno in vestno žnidarco. Hodila je od hiše do hiše za sedem, deset, štirinajst dni..., odvisno od števila družinskih članov. Šivala in popravljala je namreč oblačila za celo družino.
Prejšnjič smo že povedali, da so Gorjani blago kupovali tudi v Trstu, Gorici,
Krminu pa še kje... To je bilo seveda pred 1. svetovno vojno pa tja do leta 1925.
Potlej pa v glavnem v Ajdovščini.
Vika Vrhlukjnška pravi, daje prve čevlje dobila, ko je šla na božjo pot na Sveto goro. Taki nizki čevlji da so bili. Segali so malo nad gležnje, z majhno peto in za zavezat. In da se je močno “šacala”, ker je imela take čevlje.
Kupila ji jih je stara mama z Bajte.
Po 2. svetovni vojni so Gorjani tekstil in obutev dobili “na karte”.
Informatorji povedo, da so na te nujne življenjske potrebščine čakali tudi celo noč. Pa še ni bilo gotovo, da bodo željeno tudi dobili. Najnujnejše tekstilno blago so delili na Jagruši na Otlici, po obutev pa so morali v Ajdovščino ali celo v Miren.
O smučarskih oblačilih
Dolge zime so spodbudile domačine, da so se smučanja tesneje oprijeli. Konec prejšnjega stoletja pa tja do 1. svetovne vojne se smučarska oblačila niso razlikovala od gozdarske noše. To je tudi razumljivo, saj so se s smučanjem najprej začeli ukvarjati gozdarji. Obvezne sestavine so torej bile: lanena srajca, čeznjo navadno “lajbk”, včasih pa kar suknena jopa temnejših barv. Ovratna obroba je bila iz “zapucanega blaga”. Hlače so bile enostavno krojene, sešite iz suknenega blaga.
S širitvijo smučanja na več slojev prebivalstva, zlasti pa med mladino in otroke, se jasno spreminjajo tudi oblačila. Smučale so tudi ženske. Toda na Otlici pravijo, da ne domačinke, pač pa turistke. Ker se je tudi s tovrstno raziskavo temeljiteje ukvarjala dr. Marija Makarovič, tukaj le napovednik.
Še o uvajanju novosti v oblačilni kulturi
Za vse sestavine oblačilne kulture velja, da so bila prelomna obdobja v času med 1. in 2. svetovno vojno in nato leta po 2. svetovni vojni. Po letu 1955 pa se začenjajo intenzivne spremembe.
V času Avstro-Ogrske je namreč živahna trgovina omogočala večjo ponudbo, soliden socialni status je spodbujal
Moško oblačilo po 1. svetovni vojni. Izris noš Orjana Velikonja Grbac
povpraševanje, branjevska trgovina in sezonsko delo sta vnašala v kulturo oblačenja pestrost, domače šivilje pa so oblačila izoblikovala po merilih svojih strank in okusu okolja. Vsa ta dejstva so prispevala k raznoliki in razpoznavni pokrajinski oblačilni kulturi. Po 1. svetovni vojni je z veliko brezposelnostjo padel socialni položaj podeželanov, na ta način pa je začela pešati tudi trgovina. Obleka postaja vedno skromnejša. Opušča se košatost oblačil, kroji postajajo vedno enostavnejši (zlasti je to opazno v ženski noši). Vse postaja podrejeno nujnosti in uporabnosti. Tovarniški arhiv tekstilnega blaga v Podgori, v bližini Gorice (Italija), ki hrani vzorce blaga od začetka delovanja tovarne do današnjih dni, nam jasno predstavlja zgodovinske spremembe v oblačilni kulturi. V letih po 2. svetovni vojni je bil, razumljivo, poudarek na oblačilih zelo skromen. Celo otroke so povijali v stare srajce in odrabljene rjuhe. V tisto pač, kar je bilo edino dosegljivo. S konfekcijskim načinom izdelave oblačil pa se začenja oblačilna kultura v mestih in na podeželju enotiti, na drugi strani pa se izgublja raznovrstnost, kije del identitete nekega območja.
Drobec posebnosti predstavlja tudi razvoj oblačilne kulture na Gori, ki bo v prihodnjem letu skupaj z oblačili Vipavske doline predstavljen v samostojni knjigi v zbirki Oblačilna kultura na Slovenskem v besedi in podobi. Ker ste knjigo sooblikovali tudi informatorji na Gori, ob koncu še topla zahvala avtoric dr. Marije Makarovič, oblikovalke Orjane Velikonja Grbac ter pobudnice projekta Linde Kogoj vsem informatorjem za prijaznost, gostoljubnost in poučno sodelovanje.
FURMANSTVO
1. “ČE NE BOŠ NEHAL TOLČI KONJA PO OBRAZU, TE BOM Z ‘RAJTLOM’ PO GOBCU...”
Furmani, ki so furali iz Trnovskega in nanoškega gozda, so bili iz raznih krajev Vipavske doline in od drugod, vendar je bilo največ furmanov iz Podkraja, Lokavca in Trnovega nad Gorico. Podkrajci, nasploh mirni ljudje, so bili zelo nežni do živali. Lokavčani so bili bolj nagle jeze, tudi preklinjati so znali, če ‘živalca’ ni ubogala. Trnovci pa so veljali za neusmiljene in grobe furmane. Iz teh treh različnih krajev so se furmani pri nalaganju hlodovine na vozove večkrat srečali. Vsak je s svojo živino vlekel hlode do svojega voza, in ko je naložil dovolj, je odpeljal v dolino.
Tako je bilo tudi tistega dne, ko je trnovski furman s svojim konjem zapregal hlodovino, in ker ta zaradi grdega terena ni mogel povleči, je padel na kolena. Furman je z ‘žajglo’ (bičem) pričel tepsti konja po glavi, da bi vstal in vlekel naprej. Lokavški furman, ki je vse to videl, se je razjezil in prijel Trnovca za roko, v kateri je držal bič, in mu rekel: “Krucefiks, ma kej ne bš gejnou toučt kvojne!” Trnovec se mu je iztrgal in zakričal: “Ma lej k puočim tudi tebe!” Ko je to videl Podkrajec, ki je v bližini nalagal voz, je prijel za ‘rajtl’ (kos veje, s katero se napenja verige), pristopil k Trnovcu in rekel: “Če ne boš gejnou toučt konja po obrazu, te bom z rajtlom po guopci!” Ko je Trnove zagledal razkoračenega Podkrajca - 120 kilogramov težkega Gorjana, je prebledel od strahu in spustil žajglo.
2. FURMAN IN ŽUPNIK
Zapisal Boris Blaško iz Lokavca
Ljudje so različni in tudi furmani v tem pogledu niso bili izjeme. Nekateri so skrbno pazili, da tovor ni preveč utrujal živine, drugi pa so na vozove vedno nalagali preveč. Tudi furman Janez je bil eden takih, kije precenjeval svoje konje in je pretiraval s težo na vozu. Znan pa je bil predvsem po tem, daje pri furanju uporabljal zapovedi za vodenje konjev, kijih ne boste našli v nobeni knjigi ali priročniku o konjih. Če konji niso hoteli peljati, seje iz njega usul plaz kletvic, da seje kar bliskalo okoli, pa tudi padlo je po kakšnem hrbtu, včasih celo s ‘cempinom’ za povzdigovanje in valjenje hlodov. Pravili so, da pri njem ni za kupovati konjev, saj so od stalnega pretepanja tako zatekli in zabuhli, da so videti pošteno rejeni in jih zato preplačaš.
Nekega dne je Janez fural hlode iz gozda. V strmem klancu je voz obtičal, ker je bil za konje tovor pretežak. Ravno ko je Janez, saj veste s kakšno namero v glavi, prijel za ročaj cempina, seje po prašni cesti nasproti pripeljal vaški župnik, gospod Henrik, ter nagovoril Janeza: “No, no, ali žival ne more več, je prehudo, odpočij jih malo, pa bo z božjo pomočjo lažje šlo.” Janez je s kislim nasmehom lepo pozdravil gospoda, ki se je ustavil ob njem: “Hvaljen Jezus, gospod. Šlo bo z božjo pomočjo,” je dejal in ko se je župnik odpravil dalje, “pa tudi z mojo, samo ko boste vi kakih dvesto metrov proč od mene!”
Zapisal Boris Blaško iz Lokavca
etnologija
PRVIČ V GOZDU
Dvainštiridesetega leta je bilo zelo lepo poletje... Dnevi so bili jasni, bistri kot kristal.
Moj oče je fural in mi večkrat pripovedoval furmanske dogodivščine in tudi meni seje stožilo po gozdu. Vedno ko se je oče vrnil iz gozda, sem stekel k vozu in pogledal v culo, če mu je ostalo kaj pogače. Tista je imela še posebej dober okus, ker je bila v vreči s senom. Prav poseben okus pa je imela, če jo je zmočil dež...
Dan za dnem sem prosil očeta, naj me vzame s sabo v gozd. In 29. julija dvainštiridesetega leta se me je usmilil. Mama mi je zvečer pred tem dnevom pripravila vse potrebno, jaz pa sem ves vznemirjen šel bolj zgodaj v posteljo, saj se je v gozd hodilo že sredi noči.
Na cesti proti Gori nisva bila sama. Dosti se nas je nabralo že na prvem počivališču, pri Krlinavem mostu. Tu so bili furmani iz Lokavca, od Kovačev, Čohov, iz Gorenj, pri Slokarjih so se nam pridružili še slokarški vozniki.
Noč je bila jasna, a lune ni bilo na nebu. Pred nami in za nami je bilo videti dolgo vrsto premikajočih se senc. V Borih za Slokarji seje drugič počivalo. Vsakič, ko seje voz ustavil, so voli scali, jaz pa sem s kamnom podložil zadnje kolo. Če podložiš pod prednje, se oje nagiba in vola tišči. Če pa zaviraš z žlajfom, se voz premakne nazaj in vole to utruja. Lezli smo proti Lazu, skozi Meriše, pod Podolgnco pa smo spet počivali. Potem smo lezli naprej, mimo Joškave štalce čez mostiček. Tu smo se na ravnem delu ustavili četrtič. Naenkrat je bilo vse svetlo, od nekod se je vzela mlečna svetloba in postajala vse bolj svetla, da mi je jemalo vid. Tako svetlo je bilo, da sem videl vprege na Platnih in na Pezdimci. To je trajalo pet sekund, mogoče kaj več. Nobeden si ni znal razložiti, kaj je to bilo, in šele kasneje sem zvedel, da je bil to. meteorit. Franc Čibej mi je 1985. leta pokazal, kam je padel - v Meriše pod cesto. Še danes je kamenje tam vse sežgano.
Pri Koritu so se voli napojili. Do Vovkove bajte smo počivali še dvakrat - v Borih na Platnih in pod Kapelco.
Pri Vovkovi bajti smo zavili na levo proti Črmenaški rajdi, tu skrenili na Čavensko cesto in z dnevom smo bili na Vrh Bevrce. Nato se cesta spušča vse do Tretjega oddelka, kjer smo se ustavili. Hlodi so bili že obšukani, a so ležali še pri panjih. Vlačili smo jih do vozov, si pomagali drug drugemu pri nakladanju in nato vozove forajtali (pripregali svojo živino k drugim vozovom) do Vrh Beverce. Spominjam se, daje bilo ob cesti zloženih več sto vreč oglja in dolge bige metrskih polen.
Na Vrh Beverce sem čakal očeta, ki se je vrnil pomagat (forajtat) drugim voznikom. Bela cesta, ki se vije od Slokarjev do Platen, se mi je zdela kot bežeča kača. Kdaj pa kdaj seje z njiv zabliskalo kovinsko orodje kmetov...
Končno so se vsi vozovi zbrali na Vrh Beverce, mogoče deset ali več. Vozniki so vpregli svoje vole v svoje vozove in skupaj smo se spustili v dolino. Z Andrejem Bolkom, ki je bil moje starosti, sva ob cesti obirala maline, smukovce (gozdne jagode) in ivajnško grozdje (divji ribez), ki so ga ob kopišču pod cesto posadili oglarji. Tam so bila tudi lesena korita za vodo, če bi se ogenca (kopa) vnela...
Predmejo smo dobili prometne listke; vsak j e imel svojo številko. V gostilni v Grapi pri Berti smo se ustavili. Tu seje pilo samo vino; še meni je oče dal pol kozarca. Kako prija, ko gre človek utrujen iz gozda!
Naprej se spominjam samo to, da smo šli skozi tunele, da smo bili na mostu, daje bila v skali kapelica, ki sojo postavili v spomin na Drečka Bratino z Vrha, ki je skočil z mosta v prepad...
Kasneje sem dosti hodil po svetu, a to “potovanje” mi je od vseh najbolj ostalo v spominu...
Po zapisu Leonarda Kovača iz Kaluš (Lokavec), F. Černigoj
Ponoči me je oče zbudil: “Vstani, gremo!” Ni bilo treba dvakrat reči. Skočil sem pokonci in šel v kuhinjo. Oče je mešal polento in pražil Špeh za zabelo. Med kuhanjem je krmil vola in pripravljal vprego. Vedno seje sam odpravljal v gozd, da ni bilo treba materi vstajati sredi noči. Tako zgodaj nisem bil vajen jesti in sem polento komaj požiral. Vendar sem jedel in dolil še kislega mleka, zaradi očeta.
Potem j e oče vpregel volaJu priklenil k vozu, dvignil žajglo in rekel: “Bog te požegnaj in sveti križ božji!” Voz je zganil, slišalo se je drobljenje kamenčkov in peska pod težkimi kolesi in stopil sem za vozom...
FRANC ČERNIGOJ
V začetku novembra je izšla nova knjiga Gorjana Franca Černigoja - Gidlejevega GORA IN PESEM. (Na začetku knjige je avtor napisal, da je “izid te knjige eno od dejanj ob 400-letnici naselitve Gore Gre za antalogojski izbor pesmi iz šestih Černigojevih pesniških zbirk. Dodanih je tudi nekaj še neobjavljenih pesmi.
Pesniška zbirka je bila na predstavitvah (v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini, v Mestni galeriji v Novi Gorici) in v širši slovenski javnosti zelo dobro sprejeta.
Podatki o knjigi: Založba Branko d. o. o.. Nova Gorica, in založništvo Jutro, 1998, 191 strani. Grafike prispeval Lucijan Bratuš, spremno besedo Bojan Bratina, ki je pesmi skupaj z avtorjem tudi izbral.
Ponatiskujemo zapis Petra Kolška o knjigi Gora in pesem, objavljen v Delu (Književni listi), 10. decembra 1998. Franc Černigoj: Gora in pesem
Franc Černigoj je eden tistih, ne zelo redkih literatov, ki so se tako spojili z realno pokrajino, v kateri živijo, da se je ta docela pokrila z njihovo osebno literarno mitologijo. A čeprav je topografija (lirskega) srca potopljena v topografijo resničnih krajev, to ne pomeni, da gre za literaturo, ki premore zgolj lokalni učinek; gre pač za tisto, tokrat pesniško, pozicijo, ki deluje lokalno, a misli globalno. Ob poeziji premore Černigojeva literarna biografija tudi dela z izrazito etnološko vsebino (po njih je nemara tudi najbolj znan), po hribih nad Zgornjevipavsko dolino pa si je ob pobiranju ljudskih ostalin očitno nabral tudi arhaično gradivo za elemente svojega pesniškega jezika - kolikor ni tak, kakršen je, njegova rojstna popotnica.
Antologijska zbirka Gora in pesem (izšla je ob avtorjevi petdesetletnici, vsebuje pa pesmi šestih dosedanjih zbirk plus nekaj novih) se z Goro v naslovu sklicuje na geografsko in najbrž tudi na biografsko realiteto; Gora je kraj pesnenja in upesnjeni kraj:
Podedoval sem delček sveta pod Goro.
S tremi vodami in eno ravnico.
Kaj naj s tem svetom napravim?
Menije dan, da misel razgrnem nadenj... (Str. 12)
Za Černigoja je to tista - edina - točka sveta, od koder je mogoče najzanesljiveje popisovati razmerja med naravnimi in človeškimi stvarmi: med zemljo in nebom, kamni in oblaki, pticami in morjem, zvezdami in rastlinami; a tudi med sinom in očetom ali materjo, moškim in žensko, učiteljem in učencem. A nad vsem tem je razmerje med zemljo in Zemljo - kajti ob izrazito ruralnem kodeksu, ki mu je ta poezija mentalno in moralno zavezana, ima pred očmi najprej univerzalno planetarno etiko:
Zato se nauči ljubiti nebo, zlepa ali zgrda,
naj te kdo pretepe, če ne gre drugače... (Kako ohraniš ujeto ptico živo, str. 80)
Černigojeva poezija je na eni strani zapisana ideologiji zemlje in rodu (“Tata, ti si bil zdrav./ Tudi tvoje seme je bilo zdravo.// Le mi smo bolni, tvoji otroci... (Str. 34)), tudi simboliki narodovega trpljenja (takšna je zadnja pesem Kurent), po drugi strani pa je zapisana umirjeni kontemplativni ekstatiki: Prostranstvo, slišim, vsemir odmeva v meni, / ne slišim, stopnjevana tišina, zvezde ugašajo;/ mrak, tišina se polni, gosta, gostejša... (Str. 102). Ta rahla napetost, zaradi katere se pesnik sproti izmika “gorski ” statiki in se previdno spogleduje z univerzalnostjo, je prav gotovo tista poetska drža, ki pesniku omogoča tudi zmerno modernistično formo. Nikjer ni ta poezija zakoličeno ljudska in nikjer nastopaško “moderna ”, arhaični vzorci se izmenjujejo z modernistično elipso.
Tako lahko je zapisati, daje Černigoj precej enkraten “pojav” v sodobni slovenski poeziji. In je res. Njegova poezija deluje kot zapisi preprosteža, ki se postavlja v svet z razmehčano ostrino svetopisemskih resnic, kot da ne bi vedel, da so že zdavnaj obsojene na tavtološkost. Gre za verze pesnika, ki biva na svoji gori, in mu je jasno, daje svet star in slab, a si je treba prizadeto prizadevati, da bi bilo v resnici drugače.
Bibliobiografski podatki o Francu Černigoju:
Franc Černigoj, rojen 1948 na Predmeji. Učitelj slovenskega, hrvaškega in srbskega jezika. Pesnik in zapisovalec ljudskega izročila.
Prvo pesem objavil v idrijskih Kapljah leta 1966. Od tedaj občasno objavljal v skoraj vseh slovenskih literarnih revijah, na radijih in televizijah.
Pesniške zbirke'. Svetlobne luske (Maribor, 1975); Vlažni žarki - Praoblike, pesniško - grafični listi (samozaložba 1975, skupaj z Lucijanom Bratušem); Krušeči se sejalec (Maribor, 1978); Nerezine, kaligrafska bibliofilska izdaja (samozložba, 1980, skupaj z Lucijanom Bratušem); Amanita (Maribor, 1989); Iz vode dlan (Koper, 1990); Gora in pesem, antologijski izbor ob avtorjevi 50-letnici (Nova Gorica, 1998).
Nace ima dolge tace, otroška pesniška ljudska besedila z Gore in iz Zgomjevipavske doline (Ljubljana, 1996).
Proza: Javorov hudič, zbirka ljudskih pripovedovanj z Gore in iz Zgomjevipavske doline (Ljubljana, 1988); Mož in čemerika, (žalostne in vesele z Gore in iz Dežele), zbirka ljudskih anekdotičnih zapisov z Gore in iz Zgomjevipavske doline (Ajdovščina, 1997, samozaložba).
Na osnovi zbranega ljudskega gradiva nastalo šest televizijskih in več radijskih oddaj za mladino.
Scenarij: A zdaj je maj, dokumentarna TV oddaja, (1989), režiser Marjan Frankovič.
Nekaj pesmi iz zbirke (iz cikla Kamen in prst) ponatiskujemo tudi v našem časniku:
Pesmi
Pesem veselja živi na Gori.
Slišal sem jo vsako jutro
in vsak večer me je spremljala domov.
Pesem trpljenja živi na Gori.
Čutil sem jo z vsem telesom.
Prihajala je s svitom.
Pesem žalosti živi na Gori.
Visoka je, plava nad oblaki.
Globoko iz kamna se dviga.
Brez vonja je ta kamen
Brez vonja je ta kamen. Le mraza poln.
Le kaj leži pod njim?
Iz davnih časov prst...
foto E. Pelicon
Od kod?
Od kod? Do kod sega naš rod?
Je od nekdaj? Od vekomaj?
Ste naši pradavni očetje živeli že tisto poletje, ko so obzoija bila kakor morja, daljna, brezmejna, kot misel žejna?
In ste iskali, iskali in našli:
Oj, Gora! ste rekli. Oj, Kamen nebeški!
Ti Skala gola! O, Škol! Brat moj!
In ste orali v skripo:
O, Rodovitna! O, Mati naša! ste šepetali.
Le kaj je vzklilo iz skalnatih brazd...
Krušeči se sejalec
Šele v mraku zadihajo zemljeni kamni.
Iz gladine kopnega polzijo glave.
Brezuda trupla. Moški udi s prstenimi mošnjami.
O kruto plodna peščena naročja!
Kdo vse je našel svoje življenje na dlani krušečega se sejalca!
Seje... Ko se premakne, zaseje...
Krušeče stopa čez Planoto.
Njegova dlan siplje kamne v prst.
Tla so gnojena s človeškim mesom.
S kostnim prahom. Z rdečim pepelom krvi.
Zrastejo skale. Krušljivi sivi skladi.
Moški udje. Vsepovsod. Vseh oblik.
Iz njih teče kamnito seme v preostalo prst...
Mož in čemerika sta vedno bolj živa...
Štajnga
Velik, velik, strašno dolg je bil Bevken očim iz Kitajske. Zato so mu rekli Štajnga.
Gospod Zavrl pride k Bevknim in vpraša: “Kje imate Štajngo?”
Gospodinja gre na skedenj in mu prinese železen drog - štajngo.
“Baba neumna,” seje razjezil gospod Zavrl, “saj te nisem vprašal po štajngil Po onem norcu sem te vprašal!”
(Avgust Vidmar - Bevken, Otlica)
“Lohk de je bju muoj brat...”
Pred in med zadnjo vojsko je bila velika lakota in Gorjančki sojo v skupinah večkrat mahnili v Trebušo in na Vojsko prosit živež.
Tudi Frence Brusu z Dola sije oprtal rucok in hodil od ene voj skarske hiše do druge... V eni je imel srečo - gospodinja mu je naložila nekaj krompirja. V drugih hišah pa - še sami nimamo in tako...
In gre popoldne še enkrat k tisti hiši, kjer je zjutraj dobil krompir.
“A nisi bil že zjutraj tu?” gaje spoznala gospodinja.
“O, nije, lohk de je bju muoj brat Frence...,” se je znašel Frence.	(Valter Polanc - Podgrivski, Predmeja)
Tone Vrhribarski, žepan Dolski
Tone Vrhribarski, žepan dolski, je svet včasih po svoje razumel...
Ko so mulci šli od nauka z Otlice, jih je v Kitajski ulovila ploha. Vsi premočeni so pritekli Vrh Hriba in se stisnili pod zunanje stopnice, kjer je že sedel Tone in gledal dež. “Ne bi smeli teči,” jim je rekel. “Če bi šli počasi, bi pri Toniški že nehalo padati in naprej bi šli po suhem...”
Ko so jeseni ženske grabile listje, so se menile, kako lepa jesen je in kako je toplo. “Nič čudnega,” je rekel Tone, “saj je poletje vsak dan bolj blizu...”	(Angel Čibej - Blažeški, Predmeja)
Na Gori zorijo češnje tudi pozimi
Jožac Tadoleni s Predmeje je imel svojo ženo Frido rad. Ustregel ji je, če je le mogel.
In je Frida zbolela. Strašna zima je bila, burja je lomila poledenele veje.
“Ke bi jst tiebi dal, de bi pre prbulšela?” jo je vprašal.
“Češne!” sije zaželela Frida.
“Ja,” ji je rekel Jožac, “glih zde je zlomilu ano vejo na naši češni, grjm pujne...” (Angel Čibej - Blažeški, Predmeja)
Šeškava vrajnka in Šmončev kus
Če se kdo na Gori čuti slabotnega, šv'h po domače, rad reče, daje tak “ku Šeškava urajnka” ali pa “ku Šmonču kus”. Pri Šeški na Otlici so namreč mulci zamenjali valeči vrani jajca z okroglimi kamenčki in boga žival je sedela nanjih cele tri tedne in čakala, kdaj se bodo zvalile mlade vranke. Potem je od švahosti padla iz gnezda. Samo toliko moči je še imela, daje razširila peruti, slabotno zajadrala in s kljunom treščila na tla...
Pri Šmonču na Otlici da so pa imeli v kletki kosa in ga zelo slabo hranili. Ko je od švahosti nihal na palici, kot da bo zdaj zdaj naredil obrat, daje Šmonč rekel: “Ga viditie, kako se zdi*...” (Darinko Velikonja - Bošnarjev, Predmeja)
*se zdi - se ponaša, češ kaj smo mi!
“Je že narejeno...”
Gu’zd’nk z Loga (s Kovka) je gnal ovce prodat v Trst. Gonil je tudi ponoči, ko ni bilo vročine, in tako je prignal v mesto sredi noči. Na tržnici jih je segnal h kraju, žival je polegla in začela prežvekovati.
Mimo pride nočna dama, vsa našminkana in nadišavljena...
“Che belle bestie! Si puo fare una bella fotografia?”* je vprašala Gu’zd’nka.
“Quanto?” je previdno vprašal Ložen, kije vedel, da take dame ne naredijo nič zastonj.
“Cinque lire...”**
Gu’zd’nki se cena ni zdela previsoka, plačal je, se postavil med svoje živali in čakal, da jih bo dama fotografirala. Ona pa stopi malo proč, se obme s hrbtom proti Loženu, vzdigne kitlo, napne tazadnjo in reče: “E gia fatta!”***
(Avgust Vidmar - Bevken)
*Kako lepe živali! Lahko naredim eno lepo fotografijo? **pet lir, ***Je že narejena!
Via Italija
G Dijani so bili že takoj po priključitvi Primorske k Italiji do Italijanov sovražno razpoloženi, saj so jih še včeraj na soški fronti gledali samo preko puškinih cevi. Orožja je bilo takoj po prvi vojski dosti in tako so Gorjani z roba Gore streljali na italijansko vojaštvo, ki sejo pomikalo po Dolini.
V kasarni v Palah (za Ajdovščino) so nastanili mnogo vojaštva. Mimo kasarne pa pelje ena glavnih pešpoti na Goro, na Otlico. Naši ljudje so se bali hoditi mimo, posebno ženske. Dogajalo seje, da sojih vojaki zasledovali do Podgure in le ume gorjanske noge so jih obvarovale pred njimi.
Mimo Pal pa je šel tudi Janez z Ronce, z Otlice. Vojaki so ga ustavili in nekaj strogo spraševali. Janez jih ni razumel, oni pa so silili vanj. Od strahuje bil že ves poten in v dobri veri, da ga bojo pustili na mim, je začel kričati:”Via Italia!” (Dol Italija!), namesto Viva Italia! (Naj živi Italija!). Italijani so ga, reveža, začeli tepsti in bolj ko je kričal, bolj so ga tepli. Rešil ga je šele nekdo, ki je razumel, kaj hoče Janez povedati, in je to prevedel vojakom. Smejali so se in ga pustili...
(Leopold Bolčina - Zahribarski, Otlica)
Jenže Porobanuski
Pod Italijo je bilo na Gori več otrok kot krompirja. Lakota je kot velika šiba podila ljudi, da so se gnali za vsakim koščkom pogače. In ljudje so si pomagali, kot so vedeli in znali.
Janez Porobanuski, ki so mu rekli tudi Jenže, je bil zagrizen kontrabantar. Financarjem to seveda ni ostalo skrito in so mu bili ves čas za petami. Jenže je videl, da tako ne gre več. Dmžino je preselil v Trebušo, sam pa je skrivaj ostal na Porobanuši. Financarji in karabinjerji pa so še zmerom ob vsaki uri hodili na Porobanuše. “Ne stoji več doma,” jih je prepričeval Jenžetov brat Frenče," preselil se je nekam v Trebušo.”
Jenže je redno obiskoval dmžino v Trebuši in eno zgodnje jutro seje na mostu čez Vipovšek iz oči v oči srečal z dvema karabinjerjema. Umakniti se ni več mogel. Zakadil seje proti njima, enega zgrabil in ga vrgel pod most, dmgega pa razorožil in mu stril sleči obleko in ga zagnal po cesti. Sam pa je s karabinjersko obleko podpajsgo šel k družini v Trebušo.
Ponoči so karabinjerji hišo obkolili. “Janez, pridi ven, obkoljen si!” so v hiši naenkrat zaslišali močan glas.
Žena in otroci so zagnali krik, Janez pa se je hitro oblekel v karabinjersko obleko, ukazal ženi, naj karabinjeije pri vratih zamoti, sam pa je skočil skozi zadnje okno, se pomešal med karabinjerje in ušel. Vrh hriba je trikrat ustrelil v zrak in pobegnil čez mejo v Jugoslavijo.
Žena je ostala sama z otroki. Financarji in karabinjerji ji niso dali mim. Hodili sojo strašit in nekega dne jo je na pol žguota zadela kap...
(Po zapisu Ivanke Polanc - Brvinčuške)
MOJCA POLANC - GOVEKAR
edo pelicon
Izbor oblačil za svetovno lepotno tekmovanje je priložnost za mlade modne oblikovalke, da opozorijo nase. Najbolj ga je letos izkoristila Mojca Polanc s Predmeje, ki je Miši Novak, letošnji slovenski miss, zasnovala večerno obleko. Morda drzna, precej odprta obleka, v barvi zlata, je dvignila kar precej medijskega prahu, s tem pa tudi Mojci preboj iz anonimnosti.
Le redki so najbrž sploh vedeli zanjo oziroma njeno dejavnost - modno oblikovanje. Le običajen napis na vhodu v stavbo v ajdovskem zaselku Putrhi daje slutiti, da so miss Slovenije ‘oblekli’ v ateljeju v nadstropju. V bistvu je Mojca sešila dve obleki, prvo za natečaj, drugo pa je prilagodila Mišini postavi in predvidenemu koloritu Sejšelov, dodala pa je tudi šal, s katerim naj bi zastrla domnevno preveč odprto oblačilo. In čeprav je zgornjega dela obleke res malo, je vendarle porabila kar 15 metrov svile. Je pa vtkanega v obleko (z bleščicami vred) ogromno ročnega dela. Mojci se je tveganje obrestovalo, ne zaradi nagrade (slike in šopka rož), odprla so seji vrata slovenske visoke mode. Še več, ob podpori matične obrtne zbornice in ajdovske občine seje odpravila kar na Sejšele, da preveri, kako se njena stvaritev obnaša v živo, na prizorišču.
Žal je med prenosom na TV ni bilo prav veliko videti. Tudi Mojca ni bila bistveno na boljšem, saj je bila kar precej daleč od prizorišča in je podrobnosti spremljala na velikem ekranu. Tako si večernih oblek drugih missic ni utegnila prav dobro ogledati - da bi pač ujela še kakšno svežo idejo ali navdih. Zato pa si je lahko pozorno ogledale dnevne obleke, ki so jih nosile lepotice na tiskovni konferenci. Ugotovila je, da si kreatorji precej po svoje predstavljajo dnevno obleko, med katerimi so bili kostimi ali pa tudi večerne obleke. Jasno, daje bila tudi sama, kot večina ljudi, razočarana nad izborom finalne deseterice.
Zato pa je Mojca dobila priznanje za svojo obleko iz ust lanske miss sveta, Indijke Diane Hyden, ki ji je bila stvaritev zelo všeč. Srečali sta se na sprejemu, ki ga je pripravila miss Sejšelov, Michelle Lain, lepotica, ki je spremljala slovenski izbor lepote v Ljubljani.
Mojca je iz pravega testa, tudi zato, ker je Goijanka, s Predmeje doma. Oče Marijan je poznan po tem, da je kot smučarski skakalec že davno pred Janom Boklevom uporabljal danes prevladujoči škarjasti slog. Umetniško žilico je potegnila po obeh, po očetu, ki so mu v osnovni šoli predlagali, na se vpiše na Srednjo šolo za oblikovanje, in po materi Mileni, dolgoletni učiteljici na otliški šoli, kjer imajo tudi izjemno likovno pedagoginjo Silvo Čopič. Kot mentorica ima Silva ogromno priznanj, saj zna očitno v otrocih prebuditi oblikovalsko, če že ne umetniško plat. Mimogrede, kar dve slovenski znamki sta zasnovali njeni učenki, delček večerne obleke miss Slovenije pa je tudi njen. V Mojci je namreč prepoznala smisel za oblikovanje in je vztrajala, da seje vpisala na Srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljani. Kot zaključno nalogo je Mojca obdelala oblačilni stil znane hrvaške pevke Josipe Lisac, s katero se je v Ljubljani o vsem tem tudi pogovorila. Torej so Mojco že od nekdaj privlačile ekstravagantne ideje: “Najraje imam večerne obleke, kjer lahko daš fantaziji največji polet, imaš pa tudi največ možnosti, da prilagajaš obleko karakterju osebe.”
Vendar pa prav veliko priložnosti (časa) doslej ni imela, saj že šest let kreira kolekcije ženskih oblačil za novogoriški Ideal, zadnje leto kot samostojna podjetnica. Poleg tega je Mojca vpisala tudi še program organizacije in managementa, skrbeti pa mora še za sinčka Gašperja, ki je privekal na svet pred letom dni. Pred kratkim seje tudi poročila (zdaj se piše Polanc - Govekar) in si za to priložnost seveda omislila lastno kreacijo, ki pa ni bila ne v zlati ne v beli barvi: “Sem blede polti, zato sem izbrala svetlomodro blago!” dodaja Mojca, ki si seveda vsa oblačila zamisli in sešije sama. Obrtniškega dela seje priučila od izkušenih šivilj na Idealu in ji gre tudi sami dobro od rok. Kljub vsemu pa bo potrebovala šiviljo, saj sama vsega ne bo zmogla. Naročila so že začela kapljati...
BRINI
elvica Velikonja
V “zimski” številki Gore vam bom podrobneje predstavila rastlino, ki si jo bomo v tem letnem času lahko tudi ogledali, obenem pa naredili lep izlet. To je smrdljivi brin (Juniperus sabina L.).
Odpravimo se torej na pot po Robu, po slovenski planinski transverzali. Na Predmeji bomo smrdljivi brin zaman iskali. Šele ko bomo šli mimo otliškega Maja postanimo pozorni. Preden zavijemo v borov gozdiček, na koncu katerega pelje pot mimo kapelice v Ajdovščino, ga bomo zagledali na levi strani poti. Nič ni podoben navadnemu brinu, prej nas spominja na cipreso. Ima polegle veje, porasle z luskastimi in igličastimi listi. Plodovi, omeseneli storžki, so modročme barve in kot vsa rastlina strupeni. Smrdljivi brin spada med redke vrste, pri nas pa ga najdemo še na Golakih. Če bomo nadaljevali pot proti Colu ga bomo opazili še na več krajih, na nekaterih mestih kot polegel grmiček v travi, najpogosteje pa bolj na robu planote, kjer s svojimi poleglimi vejami prerašča skale.
Vso pot pa nas bo spremljal nam vsem dobro znan navadni brin (Juniperus comntunis L.). Še posebno se je razrasel v zadnjih letih, ko se pašniki na veliko zaraščajo. To je žilav, vedno zelen grm, razvejan že pri tleh. Nekateri so zelo lepo raščeni in so lahko lep okras tudi v vrtovih. Če ga posadimo v zavetje in mu nudimo ustrezno oporo zraste lahko zelo visoko, tudi nad šest metrov. Se pa zelo hitro ukrivi in zlomi pod težo snega. Bolj kot okrasno pa ga poznamo kot zdravilno rastlino. Zdravilni so vsi njeni deli. Na ženski rastlini se razvijejo temno modri brinovi storžki, kijih lahko uporabljamo kot zdravilo ali kot začimbo. Včasih so brin uporabljali tudi kot neke vrste razkužilo. Z brinovim dimom so kadili po hišnih prostorih, sredi Trsta pa so menda ob epidemiji kuge zažgali ogromen brinov kres, da bi tako zaustavili Siljenje te bolezni. Tudi danes velja, daje žvečenje brinovih jagod dobro zoper vse okužbe. Za čiščenje zraka v prostoru damo stolčene brinove jagode na štedilnik, prostor pa bo tudi prijetno dišal.

V Trnovskem gozdu pa raste še tretji od skupaj štirih “slovenskih” brinov. To je sibirski brin (Juniperus sibirica
Lodd. ap. Burgsd.). Tudi ta je polegel, do pol metra visok grm. Njegove iglice niso štrleče kot pri navadnem brinu, ampak polegle, bolj mehke in skoraj nebodeče. Tudi plodovi tega brina , modročmi jagodasti storžki, so zdravilni. Fotografija sibirskega brina je bila narejena v Kozji steni, kjer skupaj s spomladansko reso in rododendromom blazinasto prerašča skalovje.
Opisala sem tri vrste brinov, ki rastejo v Sloveniji in ne morem mimo tega, da ne bi omenila še četrtega, rdečeplodnega brina (Juniperus oxycedrus L.). To je sredozemska vrsta, njegovo najbolj severno nahajališče pa je pri izviru Lijaka odkril dr. Tone Wraber. To pa tudi ni tako zelo daleč od nas.
STRAŠNA SKALA
stane bačar
...nas pot pelje mimo ‘Strašne skale’.... je zapisala Elvica Velikonja v drugi številki GORE. Seveda sem takoj postal pozoren, zanimalo me je, kaj je in kje je ta skala. Povedali so mi, daje to skala ob cesti pri Smrekovi dragi. Nadvse zanimiva, res, toda zakaj ‘strašna’?
Res je strašno lepa, vendar...
Ker zadnji dve leti sistematično zbiram fosile tudi na širšem območju Trnovskega gozda, sem si to skalo seveda dobro ogledal. Najprej sem pobrskal po strokovni literaturi in skalo nato obiskal ‘v živo’. Res je lepa, z mnogimi srčastimi oblikami na površini. Temu se pravi, da so fosili - v tem primeru školjke - naravno izluženi na površini. In kaj pravzaprav so ti kamniti ‘srčki’?
Pred okrog 215 milijoni let, pa še ‘malo’ prej in ‘malo’ kasneje, je na območju sedanje Slovenije, ali vsaj v njenem večjem delu, valovalo moije. To je bila doba zgornjega triasa in starost školjk je določena na okrog 215 milijonov let - školjk, ki so v ‘Strašni skali’. V tedanjem triasnem morju - trias je geološka doma med približno 200 in 240 milijoni let-je živela bogata morska favna. Med živalstvom te dobe so bile v morju zelo pogoste školjke in polži. Ko je žival umrla, je padla na dno, v morsko blato. Mehki del je zgnil ali so ga pojedle druge živali, ostala je lupina. Vanjo je prodrlo blato in jo zapolnilo. Postopno je blato, z lupino školjke vred, okamenelo. Če morski tokovi, ki so premetavali vse po morskem dnu, lupine niso razbili, se je ta ohranila - sicer je ostalo kameno jedro, kije ohranilo natančno obliko školjke. Enako velja za polže.
In kaj je torej v ‘Strašni skali’? To so srčasti preseki školjk megalodontid - megalodontov. Po meni znani virih so iz Smrekove drage omenjene vrste Megalodus cf. Tofanae Hoernes, Megalodus triqueter Wulf in nekater druge, med polži pa Worthenia solitaria Ben. Nekatere megalodontide so razmeroma velike, celo do 20 centimetrov. Pri nekaterih se dobi še dele lupin, druge so le kamena jedra.
Skala je iz apnenca, kije na nekaterih mestih kristaliziran. Tako so tudi nekatere školjke prav lepo prekristaljene - to so svetli, beli kristali kalcita. Skala in njena okolica v času triasa ni bila prav tam, kjer je sedaj. Po literaturi sodeč je ‘pripotovala’ kar nekaj kilometrov s severozahoda. Premiki in dvigi celih območij zemeljske skorje so bili namreč pred približno 30 milijoni let zelo pogosti.
Skala, oziroma apnenec, ki gradi skalo, je zelo trda, zato se iz nje školjk ne da izluščiti. Vsaj celih ne, saj so trdno zlepljene v material, kijih obdaja. No, pa tudi nobene potrebe ni, da bi razbijali skalo. Školjk iz nje ne dobimo, lahko jih samo uničimo ali vsaj hudo poškodujemo, s tem pa tudi skalo, ta biser narave, pravi naravni spomenik.
Če kdo želi - kot zbiralec ali le za spomin - fosilno školjko iz Smrekove drage, naj poišče kamne pod cesto, v katerih je školjk na pretek, samo poiskati jih je treba. Oglejmo si torej ‘strašno lepo skalo’, pustimo jo, naj s svojo podobo pripoveduje zgodbo o minulih milijoneletjih in bodimo zadovoljni, da nam kamniti fosilni ‘srčki’ na tak lep način povezujejo sedanjost s sivo geološko preteklostjo.
KOLIKO JE STAR JELEN IZ MEDVEDOVE JAME?
V sklopu rednega usposabljanja so slovenski jamarski reševalci izpeljali akcijo reševanja ponesrečenca iz globine. Izbrali so manj znano brezno na Predmeji, ki so ga pred časom raziskovali člani Jamarskega društva Danilo Remškar iz Ajdovščine. Jama ima vhod na 1105 metrih nadmorske višine, jamarji pa so prišli do 213 metrov globine in ker se še nadaljuje, je morda celo najbolj globoka jama na območju Gore. Imenuje se Medvedova jama, ker so že Italijani, ob iskanju vodnih virov, našli dele okostja medveda, ki bi bil po obsegu lobanje menda četrta največja trofeja na slovenskih tleh.
Pri prejšnjem raziskovanju pa so ajdovski jamarji na globini 180 metrov odkrili še ostanke jelena. Reševalno akcijo so izkoristili, da so spotoma izvlekli še lobanjo z delom rogov in nekaj kosti. Koliko je staro okostje, bo seveda pokazala šele strokovna analiza. Po analogiji s podobnim odkritjem v eni od kraških jam, bi jelen v jamo lahko padel pred 5 000 leti, lahko pa je star ‘le’ 300 let ali morda samo 60 let.
Domači lovci pravijo, daje rogovje povprečne velikosti in ne najdejo kakšnih nenavadnih lastnosti, čeprav je rahlo zasigano. Ker v Sloveniji za zdaj še ne premorejo takoimenovane ogljikove metode za določanje starosti, bodo starost določili s primerjalno metodo na katedri za paleontologijo v Ljubljani. Če gre res za prajelena, oziroma žival iz medledenih dob, potem naj bi se okostje do danes ohranilo zaradi ledu, ki seje nabral v jami. Podobno kot v manjših ledenih jamah na območju Trnovskega gozda se je v zadnjih letih zaradi višjih temperatur stopil. Jamarji so ugotovili, daje v delu jame, kjer so ležali ostanki jelena, temperatura zraka plus 3 stopinje, kar pomeni, daje tam mrazišče, saj se temperatura globje v jami počasi zvišuje in približuje običajnim temperaturam (od 8 do 11 stopinj). Tudi po italijanskem katastru jam in brezen na Gori se Medvedova jama končuje pri ledeni pregradi.
Zanimivo je tudi to, da za brezno mlajši domačini, ne lovci ne gozdaiji, niso vedeli, pa čeprav je oddaljeno vsega en kilometer od Rupe in je le dober lučaj oddaljeno od gozdne ceste. Vstop v jamo je dokaj slikovit, pa tudi nevaren (nenazadnje sta vanjo padla medved in jelen!). Takoj za ostrim robom je brezno globoko sto metrov in je skorajda navpično.
Fotografiji in besedilo E. Pelicon
BN
.. . - - ,
- -•
<*- Su/-
LOVSKA DRUŽINA TRNOVSKI GOZD
Tako kot je Trnovski gozd po gospodarski, torej gozdarski plati, enotno, nedeljivo območje, tako je tudi na lovskem področju. Celoten Trnovski gozd pokriva lovska družina, ki nosi njegovo ime. In kot je Trnovski gozd med največjimi zaokroženimi državnimi gozdnimi kompleksi, je tudi lovska družina Trnovski gozd med največjimi v Sloveniji, tako po obsegu kot po številu članstva. Podatke je zbral starešina lovske družine Angel Vidmar, za objavo pripravil Edo Pelicon.
Danes šteje družina 106 lovcev, od tega jih je tretjina z Gore (30 s Predmeje in 5 z Otlice, med njimi tudi ena lovka - pripravnica), ostali so Lokvarji, Trnovci, in Goričani. Gospodarijo na 10 500 hektarjih v glavnem državnega gozda, le nekaj malega je zasebnih gozdov okrog lokvarske Lažne. Sedež imajo na Trnovem, kjer so imeli sedež ustanovitelji družine, to je bilo pet članov gozdne milice. Začetki lovske družine se namreč nekoliko razlikujejo od drugih, pa tudi nekoliko mlajša je. Z divjadjo so namreč v Trnovskem gozdu vedno gospodarili gozdarji, tako za časa avstroogrske monarhije, Italije in tudi v prvih povojnih letih Jugoslavije. Gozdni miličniki (uniforme so se od ostalih razlikovale le po zelenih obrobah) so pazili, da ne bi ljudje na skrito sekali dreves, prav tako pa so preprečevali krivolov, in sočasno, v omejenem obsegu, izvajali lov. Pet teh miličnikov je (trije so še živi) leta 1951. leta ustanovilo lovsko družino Trnovski gozd.
Meje lovišča potekajo na zahodu pri gozdni upravi na Predmeji, na severu skoraj do reke Trebušce, na vzhodu do Čepovanske rebri in pod Trnovim po robu Čavenskega pogorja. Glede pristojnosti nad Avško gmajno se že dolgo časa lomijo kopja in spor še danes rešujejo na pristojnem ministrstvu. V glavnem je lovišče poraslo z iglavci in listavci, približno 90 odstotkov je gozda, zato prevladuje visoka divjad.
Najpomembnejša (najštevilčnejša) lovna divjad je seveda srnjad, ki pa je v zadnjih letih v upadanju. Še leta 1991 so uplenili 280 primerkov srnjadi, leta 1998 samo še sto. Nekaj je k temu pripomogel povečan odstrel, saj so se gozdarji pritoževali, da povzroča srnjad v gozdu preveč škode, precej upada pa gre najbrž na rovaš risa, saj samo ena odrasla žival pospravi na leto najmanj 60 kosov srnjadi.
Gamsi imajo svoje domovanje v Govcih nad Trebušo (od Zelenega roba, Smrekove Drage, do Stadorja), najdemo jih še okrog Čepovana in Grgarja, pa tudi na južnem robu. Gamsji tropi se selijo, tako da jih nimajo povsem preštetih, na leto pa jih odstrelijo med 15 in 20 in sicer po točno določenem načrtu spolne in starostne strukture. Lovec, ki se ne drži pravil, je kaznovan z večletno prepovedjo odstrela.
Muflona so naselili leta 1972, v dveh skupinah, najprej petnajst, drugič sedem primerkov. Najprej so se te zanimive živali, ki sojih pripeljali z Brionov, prilagajale v obori pri Trnovem. Stroške so pokrile tudi sosednje lovske družine in dejansko so se mufloni razpasli naokrog. Ker je muflon v bistvu ovca, se rad znajde na jedilniku risa, kije to sicer neavtohtono populacijo prilično zdesetkal.
Ocenjujejo, da se jih na območju Trnovskega gozda zadržuje le še trideset. V letu 1998 so v družini uplenili dve odrasli živali in eno jagnje.
Tudi jelen je prisoten v lovišču. Leta 1992 so v neki jami pri Rijavcih odkrili rogovje kar enajstih živali in po načinu žaganja rogov utemeljeno sklepajo, da je šlo za krivolov, vendar že pred 200 leti. Tolikšna naj bi bila starost teh ostankov. Zanimivo bo izvedeti še za starost rogovja iz Medvedove jame, s čimer bo verjetno še več znanega o življenju te mogočne živali na planoti. Zagotovo je kar nekaj časa ni bilo, saj se podatki o odstrelu pojavijo šele v šestdesetih letih. Nato so se jeleni pojavljali pogosteje in čeprav je Trnovski gozd obsežen, pa je še vedno premajhen za samostojno gospodarjenje z živaljo, ki potrebuje večja prostranstva. Zato gospodarijo z jelenom v okviru zahodnovisokokraške regije.
Družina planira letni odstrel treh jelenov in tudi v letu 1998 so uplenili enega odraslega jelena in dve teleti.
Za razliko od jelena je bil medved v Trnovskem gozdu vedno prisoten. Leta 1963 je na Avški gmajni raztrgal tri junice. Prvega kosmatinca so v družini uplenili 18. novembra 1977 na južnem delu lovišča pri Selovcu, drugega pa je 7. novembra 1995 v Šimlovi jami pri Smrekovi dragi ustrelil Darko Krapež s Predmeje. Seveda je medved zaščiten, odstrel dovoli s posebno odločbo kmetijsko ministrstvo. Lovska družina gospodari z medvedom, podobno kot z jelenom, v okviru zahodnovisokokraške regije. Pri Mali Lažni so postavili mrhovišče, kjer mrcine preštevajo, hkrati pa ga s krmljenjem odvrnejo od območij, kjer se pase drobnica.
Divji prašič seje na planoti pojavil po drugi svetovni vojni, običajno se tja umakne iz doline. Tudi zanj so pripravili krmišča in ga tako skušajo preusmeriti od njiv, kjer zna prašič napraviti veliko škode.
Volk se v zadnjem času ponovno vrača v Trnovski gozd in tudi na Goro. Tako sta na Gori padla dva volka, leta 1966 gaje uplenil član lovske družine Kozje stena Jože Krapež. Zver je tehtala 35 kilogramov in je nagačena na Lovski zvezi v Novi Gorici. Drugi volk je bil pravi orjak, saj je tehtal 46 kilogramov, ustrelil pa gaje na Kovku leta 1973 Franc Peljhan. (Zanimiveje, da naj novejši Microsoftov program Encarta, v bistvu računalniški geografski atlas, predstavlja volka kot najbolj značilno živalsko vrsto v Sloveniji.)
Volk velja za naravnega selektorja, saj redči med slabotnimi in bolnimi živalmi, za razliko od risa, pred katerim niso vami niti najmočnejši primerki srnjadi. Ris torej mesari kar počez in iz zasede in ker pobije najmanj 60 kosov srnjadi na leto, seveda pri lovcih ni najbolj priljubljen. Ponovno so ga naselili leta 1972 v kočevskih gozdovih in dokaj hitro je prišel tudi do Trnovskega gozda, saj odrasla žival potrebuje kar 10 tisoč hektarjev življenskega prostora. Je zaščiten, leta 1990 pa so v družini vseeno uplenili manjšega risa.
Zajec je skorajda izginil iz Trnovskega gozda in je kot lovna divjad praktično nezanimiv. Razredčila gaje predvsem bolezen. Čeprav so v dolini za upad števila zajcev krivili spremenjen način kmetovanja (umetna gnojila, škropiva, kosilnice), pa je stalež zajcev usahnil tudi na planoti, kjer je recimo uporaba herbicidov minimalna.
Ena od značilnosti lovišča je prisotnost divjega petelina, in sicer ga opažajo na območju Kozje stene, Golaka, Ojstrovca in Bukovca. Tudi peteline dvakrat letno preštevajo, na isti dan kot medvede.
Med ogrožene živalske vrste na območju lovske družine Trnovski gozd uvrščajo še gozdnega jereba, kotorno, jerebico... Pestrost združb dopolnjujejo sova uharica, lesna sova in čuk, pa kragulj, sokol selec, planinski orel (ki pa zadnje leto ni več gnezdil na tem območju), medtem ko v preletu včasih opazijo celo beloglavega jastreba.
Lovišče je torej pestro in zanimivo, žal pa se negozdne površine zaraščajo, saj so včasih tam pasli in kosili, kar je bilo za divjad ugodno. Člani družine pokosijo letno približno 10 hektarjev površin. Za lovske steze skrbijo predvsem v Govcih, in sicer zaradi varnosti lovcev na strmih pobočjih. Lovci so še posebej ponosni na dva gozdna rezervata (Smrekova draga, Kozje stena), kjer posamični lov sicer ni prepovedan, ni pa dovoljeno posegati v prostor, recimo z gradnjo prež in podobnim. Smrečje, Ledenica in številne druge naravne znamenitosti so seveda zanimive tako za lovce kot tudi druge obiskovalce. Trnovski gozd sodi namreč med najbolj turistično obiskane gozdove v Sloveniji, kar seveda vznemirja divjad, predvsem so nadležni terenska vozila in motorji, tudi pozimi in v snegu jih ne manjka. Tudi nekaj odpadkov pustijo obiskovalci za sabo, vendar pa večjih odlagališč tehnične navlake na srečo nimajo.
Pri lovu na divjad skoraj ne potrebujejo psov, zato imajo v družini le krvosledce, ki so usposobljeni za iskanje zastreIjene divjadi. Seveda je, glede na veliko število članov družine, značilna tudi pestrost lovskih pušk, ki pa jih seveda pred vsako sezono preizkusijo na svojem strelišču pri Voglarjih. Imajo kar nekaj dobrih strelcev na glinaste golobe, Herman Okroglič pa je celo državni prvak v eni od kategorij streljanja v tarčo. Čeprav so velika družina, pa lastne koče nimajo, zato pa imajo v dolgoročnem najemu del logamice v Krnici, ki je seveda prizorišče takšnih dogajanj, kot je lovski krst. Počasi morajo misliti na pomlajevanje svojih vrst, kajti povprečna starost se tudi v tej družini že suče okrog Abrahama. Prav krstu in drugim navadam ter lovskim šegam posvečajo vse več pozornosti in jih obujajo iz pozabe, tudi pozdrav lovini.
prva zgodba - AMALIJA PELJHAN
Pričujoča fotografija je nastala 1954. leta. Na sliki so Snavrski (Sinjevrski): Pavla (rojena leta 1933), Zorka (1942), Mirko (1941), Ema (1936), Edvard (1931), Cvetka (1929), oče Alojz (1906), stara mati Amalija (1881), mati Ivanka (1905) in naj mlajša Marija (1947). Na sliki ni Petra, ki je fotografiral, in Štefana, kije bil pri vojakih. Tokrat bom opisala mojo prababico Amalijo Peljhan.
Amalija je bila rojena pri Mihelu, poročila seje Zagrič z Janezom Peljhanom. Janez je bil avstrijski vojak in je mlad umrl. Po njegovi smrti so premoženje Zagričem razdelili. Polovico je dedovala Amalija, saj je bil Janez predviden za gospodarja kmetije, dmgo polovico pa ostali trije Peljhani. Amalija se kot nevesta na podedovanem premoženju ni dobro počutila, zato je vse skupaj prodala. Kupila je domačijo in zemljo v Sinjem vrhu in se tja preselila s svojimi šestimi hčerami: najstarejšo Ivanko, Angelo, Pepco, Micko, Pavlo in Bernardo. Premoženje v Sinjem vrhu je kupila od sestre, ki seje preselila k Slejkotom za Štuijami. Premoženje Zagričem je bilo večje, predvsem j e bilo veliko gozda, vendar seje odločila za Sinji vrh, kjer je bila hiša skoraj nova in jo za razliko od prejšnje Zagričem ni bilo treba obnavljati.
Amalija je bila zanimiva ženska, kar se vidi celo na fotografiji, kije nastala ob srečanju v Hotedrščici, na meji med Jugoslavijo in Italijo (fotografija na naslednji strani). Amalija je skrajno desno. Sorodniki in znanci so se srečali dvakrat, prvič okrog leta 1930, drugič pa 1937. leta. Pričujoča fotografija je nastala na prvem srečanju Gorjanov, ki so prebežali iz Italije v Jugoslavijo, in tistih, ki so ostali doma. Srečanje (in fotografiranje) je potekalo na jugoslovanski strani, saj se prebegli člani družine niso smeli vrniti na italijansko ozemlje, ker bi jih zaprli. Ker so se Italijani bali, da ne bi prebegnili še ostali, so za garancijo vsakokrat obdržali na svoji strani kakšnega od otrok. Pri drugem srečanju so obdržali Amalijinega vnuka Edvarda. Ker seje mati Ivanka bala zanj, je ostala z njim.
Amalija je bila zelo razgledana. V dolgih zimskih dnevih in večerih je največkrat brala. “V stari kuhinji so bili polni zaboji starih, slovenskih knjig. V njih je bilo pravo bogastvo,” se spominja njen vnuk Štefan. Leta 1943, preden so prišli Nemci, so vse knjige zakurili, saj seje bala, da ji bodo zaradi slovenskih knjig požgali hišo. Bila je tudi zelo energična. Nekoč so Nemci vdrli v hišo z zadnje strani, skozi skedenj, od tam pa v sobe.
Amalija se jih ni ustrašila, stekla je po stopnicah in oklofutala prvega Nemca,	Janez Peljhan - avstrijski vojak,
ki gaje srečala. Povedala jim je, da zato, ker niso prišli skozi prava vrata. Še	fotografiran v času prve svetovne
sreča, daje niso ustrelili.	vojne. Umrl je 1920. leta za
posledicami tuberkuloze.
Tako j e bilo tudi takrat, ko so Italijani gradili vodovod na Goro. Za grublo je videla Italijana Lea in je začela nanj vpiti, da naj ji pusti grublo pri miru, naj ji je ne podira. Italijan pa ji je ves prestrašen povedal, da je šel samo na veliko
Znanje, ki si ga je pridobila iz knjig, je Amalija s pridom uporabljala. Bila je babica, na Kovku je v tistem času pomagala na svet večini otrok. Njeni vnuki pa se je spominjajo tudi po tem, kako je sedela za kolovratom in predla lan ali volno in s preslico oplazila katerega od nagajivcev. Bila pa je dovzetna za šale, najprej seje res jezila na vnuke, ko soji kakšno ‘skuhali’, nato pa seje od srca nasmejala. Leta 1927 se je namreč najstarejša hči Ivanka poročila s sosedovim Lojzetom Vidmarjem. Tako je Amalija dobila vnuke, za katere je zelo rada skrbela. Njihova mama je skrbela za gospodinjstvo, ona pa jim je bila vzgojiteljica. Skrbela je za njihovo posvetno in cerkveno izobrazbo. Vodila jih je k maši ali nauku v Šturje. Zelo radi so šli z babico k njeni sestri k Slejkotom. Pred prvim svetim obhajilom jih je peljala k sestri že en dan prej, to pa je bilo za njih pravo doživetje. Na klepet je hodila k svojim k Mihelu ali k Urbanu. Vnuki so vedno tekali za njo, saj bi vsi radi šli pohajat, vendar je vsakokrat vzela s sabo le enega. Ko ni mogla več delati, je sedela pred hišo pri koritu in neprestano brala.
Najini življenjski poti sta se za hip križali. Jaz sem se rodila maja, Amalija pa je umrla novembra 1959. leta. Rodila sem se kot 15. član sinjevrske družine. Morda sem prav po prababici Amaliji podedovala zelo veliko ljubezen do knjig.
Jerica Pelicon
Fotografija št. 1 je last Štefana Vidmarja, ostali dve pa sta iz družinskega albuma Pavle Vidmar.
druga zgodba - FRIDERIK KRAPEŽ
V družinskih albumih se najdejo narazličnejše fotografije, iz katerih je moč potegniti zanimive zgodbe in usode ljudi, način življenja in značilnosti določenega časa na Gori. Pričujoča fotografija je bila posneta na Kovku, kjer je bilo tedaj očitno veliko snega in teren še ni bil poraščen, tako da se je dalo dobro smučati. V ozadju je lepo viden Oblevrh. Fant na smučeh je Friderik Krapež, rojen 1940. leta v Sinjem vrhu, sedaj živi v Šmihelu. Fotografija je nastala okrog leta 1955. Smuči je izdelal njegov oče France iz javorovega lesa, iz Tisovca. Iskal je drevesa, ki so že bila nekoliko zvita, da je bilo kasneje krivljenje lažje, pa še krivina seje obdržala. Vezi so italijanske, prav tako obročki na palicah. Ob kapitulaciji Italije so vojaki v ajdovski vojašnici pustili cele kupe smuči, ki jih domačini niso vedeli za kaj uporabljati, razen za kurjavo, zato pa se jih je veliko znašlo na Gori. Ker je bilo pri hiši pol ducata bratov, je Krapež izdelal kar precej parov smuči, saj jih je mladež pogosto polomila, pri čemer so bile vezi obstojnejše in so jih prekovali na nove smuke. Prav tako so obročke uporabljali na več palicah. Krapež je vse smuči prebarval s temno zeleno barvo, se še spominja sin Cvetko, kar pojasnjuje, zakaj so smuči na sliki videti tako črne. Prav posebnih smučarskih dosežkov na Kovku ni bilo. Ko so skakali, so običajno pristajali že v ravnini, tako da jih je še bolj zabilo v tla.
tretja zgodba - IGNAC VELIKONJA
Kako je ta svet majhen, bi lahko rekli ob naslednji zgodbi. Maijan Batagelj seje poleti potikal po Dalmaciji in prispel tudi na otok Mljet, slikovit otok s številnimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi. Tretjino otoka pokriva naravni park, ki obsega tudi Malo in Veliko Jezero. Na otočku Sv. Marije so že v 12. stoletju benediktinci postavili samostan s cerkvijo. Dolgo časa je samostan veljal za kulturno žarišče tega dela Dalmacije. Ob obisku otočka je tamkajšnji vodič poudaril tudi zasluge Slovencev za pogozditev Mljeta in da je bil možakar iz okolice Ajdovščine. Ko ga je Maijan vprašal po priimku gozdarja, je vodič odvrnil: ‘Velikonja!’ ‘Najbrž je bil s Predmeje,’ je dodal Batagelj. ‘Baš s Predmeje! ’ je potrdil vodič, ki je še dodal, da je v bližini tudi nagrobna plošča članic njegove družine. Pokopane so žena Marija (23.3.1872- 17.3.1916), ter njuni hčerki Vida (1910- 1916) in Zofija (1915-1916). Ker so vse tri umrle istega leta, daje slutiti, daje tedaj razsajala huda epidemija smrtonosne bolezni, pravili soji španska gripa. In kje je mož in oče, torej gozdar? Ignac Velikonja leži na otliškem pokopališču, njegova življenska zgodba pa je zanimiva.
Ignac Velikonja - Kugajski je bil gozdar na Dolu, nakar so ga premestili v Istro, kjer se je ukvaijal s pogozdovanjem tega polotoka. Ko je Mljet v celoti pogorel (1911), so Ignaca poslali tja dol, da izkoristi istrske izkušnje in pripravi načrte za ponovno pogozditev otoka. Dokumenti o delu Velikonje so danes v dubrovniškem muzeju. Še danes je Mljet med najbolj zelenimi dalmatinskimi otoki, saj prekriva gozd kar 70 odstotkov površine. Predvsem so značilni zanj borovi gozdovi.
Ignac je bil priženjen k Mariji Bevkovi in imela sta deset otrok. Sklenil je družino vzeti s seboj v Dalmacijo in zato so leta 1912 dali Bevkovo hišo v najem. Poleg žene Marije, hčerk Zofije in Vide (pravijo daje bila Vida čudežen otrok, saj je zelo zgodaj pisala in brala) so bili na Mljetu še Alojz, Stanko in Marija. Narte je bil tedaj na Dunaju, kjer je študiral pravo. Alojz je leta 1915 z Mljeta odšel v avstroogrsko mornarico v Boko Kotorosko. Mornarici je služil še po vojni in sicer v kraljevini Jugoslaviji, do leta 1923, ko se je vrnil na Predmejo, leto dni za očetom Ignacem.
Nagrobno ploščo so na Mljetu postavili precej kasneje, saj sta jo na otok odnesla in dala postaviti Alojz in Berta Velikonja.
foto Bogdan Rupnik	besedilo E. Pelicon
Po Dolu gor in dol (II)
V prvi številki časopisa Gora je Franc Černigoj priobčil članek ‘Po Dolu gor in dol’, o poti, ki sojo morali Gorjani uporabljati iz nuje, za današnje čase pa bi lahko bila imenitna sprehajalna, celo turistična pot. In ‘beseda je meso postala’, namreč, v okviru državnega projekta CRPOV (celostni razvoj podeželja in obnova vasi). Tudi za Predmejo se je našlo nekaj denarja za ureditev in označitev te poti. Namen CRPOV-a je bogatitev ponudbe na vasi in odpiranje novih delovnih mest oziroma dejavnosti.
Svetovalno podjetje VOI d.o.o. s Predmeje, gozdarji in člani društva Gora so že zastavili vse potrebno, da bi se na spomlad po urejeni poti lahko podali prvi sprehajalci. Pot bo označena z lastnimi markacijami in bo opremljena s kar trinajstimi tablami, na katerih bodo predstavljene glavne znamenitosti poti (Predmeje). Od zapisa v prvi številki se sedanja pot nekoliko razlikuje. Začela se bo pri Koritu, se vila čez Stogovce do Orlovce m naprej na Maj, za Stumbružem do Pilčkuga pila, mimo Hotela do Ledenice, pa na Rupo, se povzpela še do Korenine in se spustila mimo Depla, Laska, Predmeje, Bošnaijevega brezna in Jone do kapelice v Čavnu in se spet sklenila pri Koritu. Vmes bo obiskala vse pomembnejše naravne in kulturne znamenitosti Predmeje, vključno s čipkarstvom in izdelovanjem smučk po starem. Na počivališčih in razglediščih bodo postavili klopi. Celotna pot bo podrobno opisana in narisana v posebnem vodniku, ki naj bi izšel že ob kulturnem prazniku, februarja letos. V omenjeni knjižici (vodniku) bodo tudi ljudske zgodbe o znamenitostih, mimo katerih nas bo peljala pot.
Užitne divje rastline
V	odboru za pripravo 400. letnice naselitve Gore je za rastlinstvo zadolžena Sonja Krapež, kije pripravila seznam in kratke opise užitnih divjih rastlin.
Ali ste vedeli, da na Gori raste več kot sto različnih vrst divjih užitnih rastlin?
Nekatere resda rastejo samo na Robu, kjer jih še vedno lahko oplazi sapica z morja, druge se skrivajo le v zakotnih vrtačah in skalnih razpokah, kjer dolgo leži sneg. Največ pa je takih, ki nas pozdravljajo vsak dan kar pred domačim pragom. Gorjani, torej, čeprav bi nas odrezali od sveta, za lakoto ne bi smeli umreti. Toda, koliko ljudi sploh pozna te rastline?
V	zadnjem času smo priča vedno večjemu onesnaževanju okolja z raznovrstnimi odpadki. Za pridelavo rastlin in izdelavo živil, ki jih jemo, uporabljajo vse več pesticidov, umetnih gnojil, aditivov... Tudi hrana, pridobljena z genetskim inženiringom, ni neoporečna. Pojavljajo se različna obolenja in alergije, ki so posledica uživanja prav takih vrst hrane. Popestritev jedilnika z divjimi užitnimi rastlinami bo dobrodošla v času vse večjega uniformiranja hrane in hitro pripravljene hrane, še več pa bo zaleglo že samo iskanje, nabiranje in priprava užitnih divjih rastlin, kar bo morda okrepilo razrahljano vez med človekom in naravo.
S predstavitvijo užitnih divjih rastlin bomo začeli v spomladanski številki, najprej z zgodnjimi, ko bo tudi že možno nabiranje oziroma uporaba.
Srečanje Gorjanov na Sinjem vrhu - fotoreportaža
edo pelicon
Bogat program je spremljal že drugo, tradicionalno srečanje domačih umetnikov, ki je vsak prvi konec tedna v oktobru, združen s prikazom tradicionalnih obrti na Gori. Jože Žgavec - Zagurski z Otlice je prikazal škopanje ovsene slame, ki jo je pripeljal Ivan Čmilogar. Ivanje oves posejal na Predmeji, tudi zato, da bi pomagal pri odpravljanju dihalnih težav vnukinje. Žgavec je pokazal, kako so pripravili slamo za kritje streh, saj se tega dela še dobro spominja. Pogosto je spremljal oziroma pomagal očetu pri prekirvanju slamnatih streh po Gori. Spominja se, da seje oče Alojz, ko je prišel do slemena, postavil na glavo. Najbolj so cenili rženo slamo, potem ovseno, pa pšenično in nazadnje ječmenovo.
V notranjosti turistične kmetije so se zbrala dekleta in žene: Marija Vidmar, Mimica Binška s Kovka je za kolovratom, Marija Kovšca - Mimica Strmodušca iz Gozda gradaše volno, Cvetka Božič - Rnejeva štrika, mlada klekljarica je Alenka Krapež -Ilenkarska z Otlice, pri izdelavi špic pa ji svoje izkušnje posreduje Božena Velikonja - Gričerska (Koloverčeva) s Predmeje.
Jože Žgavec je delal osem let tudi kot oglar in je za primerjavo dejal, daje bil pri delu s slamo bolj utrujen kot pri oglaijenju. Ker j e preživel 35 let v gozdu, j e seveda tudi vešč kuhanja polente v kotličku na prostem. Ni treba posebej poudarjati, daje njegova polenta teknila obiskovalcem, ki so prišli na Sinji vrh, še posebno, ko sojo zabelili s košenino ali ji prilili kislega mleka.
V ateljeju so med tem časom postavili razstavo likovnih del domačih ustvarjalcev, dopolnili so jo še z uspelimi deli spretnih ženskih rok. Za petje je poskrbel domači kvartet, Franc Černigoj je prebiral svoje pesmi, ki se nanašajo na Goro, program pa je z izbranimi besedami povezovala Irena Velikonja.
Predstavitev stavbne dediščine
Junija leta 2001 je predvidena osrednja proslava ob 400. obletnici poselitve Gore. Takrat bo izšel tudi zbornik, ki bo zajel Goro in življenje na njej iz vseh mogočih zornih kotov. Za izpeljavo tako obsežne naloge je bil imenovan odbor, sestavljen iz članov, zadolženih za posamezne panoge. Peter Velikonja, diplomirani pravnik in ekonomist iz Ajdovščine, po rodu z Gore, ima na skrbi arhitekturo, oziroma stavbno dediščino Gore. Pripravil je študijo, iz katere povzemamo zanimive predloge.
Najprej je treba sestaviti primemo skupino, ki bo sistematično zbirala in analizirala stavbno dediščino Gore, pripravila tipologijo stavb, poleg splošnih značilnosti naj bi obdelala tudi posamezne, posebej kakovostne poglede, detajle in gabarite, izluščila oblikovalske tradicije in način gradnje, vključno s tipičnimi materiali. Najbolj primerni bi bili poletni seminarji študentov Fakultete za arhitekturo. Zato so se že povezali z magistrom Premom, domačinom, in dr. Likarjem, profesorjem na FAGG, ki je po rodu Gorjan. Odbor za pripravo proslave in obe krajevni skupnosti bi morali zgolj zagotoviti osnovne pogoje za bivanje študentov, kar ne bi stalo veliko.
Seveda bi morali pisne izsledke raziskav predstaviti javnosti, jih opremiti s slikovnim gradivom in modeli, po možnosti v obliki stalne zbirke, ki bi služila tudi v turistične namene. Najbolj primemo bi bilo, da bi bila razstava v čisto na novo zgrajeni hiši, ki bi že sama po sebi predstavljala tipično gorsko hišo in stavbno dediščino, zgrajeno s tradicionalnimi materiali. Toda tudi takšna, na novo zgrajena gorjanska hiša, bi bila brez vdihnjenega življenja sama sebi namen, oziroma - stroški gradnje in skrbništva bi bili v prevelikem razkoraku s prihodki od dejavnosti. Zato Peter Velikonja predlaga, da bi bilo teh hiš več, v njih pa tudi javne funkcije, kot so prostori za delo krajevnih skupnosti in dmštev, gostilna v tipičnem slogu s tipičnimi jedmi, morda trgovina, prenočitvene zmogljivosti, turistični informacijski center, muzej gozdarstva...
Seveda bi morali pritegniti komercialne vlagatelje (gostinca, trgovca), državne ustanove (Zavod za varstvo kulturne in naravne dediščine, SGG Tolmin, občino, obe krajevni skupnosti...)
Zelo pomembna in občutljiva bo izbira lokacije, zato, predlagatelji, na plan! Morebitni vlagatelji prav tako!
Voda, voda, voda...
Gora je votla in suha... Vodo, ki pada z neba, pogoltne vase. Zato so Gorjani naredili Štirne in vodo ujeli vanje.
V naj večjih sušah je zmanjkala tudi ta in takrat smo jo zajemali tudi iz kalov in depel. Pozimi smo Gorjani za pranje in kuho dostikrat talili tudi sneg. V hudih zimah, ko je bila gaz do Štirne tako globoka, da smo se otroci kar zgubili v njej, je bilo kalanje vode zelo težavno.
Naj vam predstavim našo štimo na Otlici - Premavo po domače. Vanjo so bili speljani leseni žlebovi z naše in Jagruske (Jenkove) hiše in tako smo vodo uporabljali oboji. Obe hiši sta bili kriti s slamo, zato je bila voda lepo rjavkasta. Nadzemni del Štirne ni iz enega kamna izklesan, kakršnih jih je na Gori kar nekaj. Zidanje, prednji del pa je kamnita plošča, pokonci postavljena.
Nanji se lepo vidijo sledovi keten (verig) -žlebovi, ki so jih izlizala nešteta kalanja. Vodo smo namreč iz Štirne kalali s kalalom (kositrnim vedrom).
Ta Štirna je preživela našo hišo, ubogo bajtico, katere slamnata streha jo je toliko desetletij napajala...
Prirejeno po zapisu Rozike Fišer, roj. Vidmar,
Premave z Otlice
foto Rozika Fišer
Oldtimerska skupina društva GORA je dejavno stopila v leto 1999. Že na novega leta dan so popestrili tekmovanje za Zlato lisico v Mariboru, 5. in 6. januarja pa so jih povabili še v Kranjsko goro, na obe tekmi svetovnega pokala. Z Gorjani je veselje po slalomski zmagi delil tudi Jure Košir, v objektivu E. Pelicona pa seje znašla še slovita temnopolta atletinja z Jamajke, Marlene Ottey (skrajno levo).
Člani Čibejeve demonstratorske skupine so dobrodošla tarča poklicnih kot tudi ljubiteljskih fotografov. Lucco della Palma, kije zaslovel po svojih posnetkih ekstremnih športov (med drugim je bil tudi pobudnik italijanskega združenja telemarkarjev) je Gorjane na tekmovanjih že večkrat fotografiral. Tako seje par Marjan Batagelj - Ivan Žonta pojavil v novem reklamnem katalogu italijanskega proizvajalca opreme za telemark, firme Crispi, iz okolice Trevisa.
Spoštovano uredništvo ‘GORE’
Z velikim zanimanjem in veseljem sem prebral prvo šteilko ‘GORE’, ki mi jo je poslala nečakinja Irena Loredan iz Lokavca. Druga številka še čaka, dajo natančno prelistam, oz. preberem. Prav vse se mi zdi zanimivo, mnoge stvari odkrivam na novo, nekatere pa sem seveda tudi sam doživel, čeprav sem na Gori živel komaj dobrih 15 let. Občudujem Vašo prizadevnost izbrskati in na papir spraviti dogodke, ki bi sicer kaj kmalu lahko zašle v trajno pozabo.
Čisto dobrohotno pa si dovoljujem eno pripombo, ki ste jo objavili na strani 19, kjer domnevate, daje bil kamniti pil verjetno postavljen kot svetilnik - v resnici je bil postavljen v zahvalo Materi Božji za rojstvo edinega otroka, Johana Čibeja, rojenega 27. julija 1854. leta, mojega deda!
V želji, da še veliko stvari izbrskate na dan in jih tudi objavite, Vas z vsem spoštovanjem lepo pozdravljam!
Franc Čibej - Pilčetov, Nova Gorica
Dragi gospod Černigoj,
prijetno mi je bilo, da sva se zadnjič srečala, čeprav na hitro. Hvala za poslano številko Gore. Za to vašo revijo nisem vedel in je bila zame pravo presenečenje. Prebral sem jo od začetka do konca ter se naslajal ob objavljenem. Dobesedno užival sem, malodane tako kot ob vaših knjigah. Hvalevredno se mi zdi, da se vasje nekaj zanesenjakov lotilo reševati pred pozabo vse tiste vaše in naše starožitnosti, ko še ni popolnoma prepozno.
S posebnim zanimanjem sem prebral Aldotov tekst in tistega, ki ste ga priložili. Zelo mi je všeč in posebej zanimiv se mi zdi jezik, ki daje tekstu, vsaj zame, poseben čar.
Še enkrat hvala in prisrčen pozdrav.
Ja, in še srečno in plodno novo leto vam od srca želim
Vaš Ivan Rudolf
*Pripis: Ivan Rudolf, doma s Cola, je trenutno generalni sekretar Nove Ljubljanske banke.
|fn|<4~ve vwv j*. Vi tv 1 A-*- Srv^ ČC -^vv^čT" v ^VvL^vvvv*- ,	s****.. C-w|r-v . Hvv-Cv. 3"*-
ČV »"UL. .	-V***	'UL-v-Vj'0
}*» j*	*•
jo o<	iL-»
*** rvvA.	Gvt"
*»€. «vww’	^	s*
V« I*	£*t,	^^4
-kit«-	r«. —tit-
^	j. .,«■ ^ ^
.s,	^.
CW . Te	»c.
. '~^1 *«- Vkff’ --G
r»X' r^CJU .	«
~	i ^	j^OtiUvev-
. •X>-	l-x -------Ua^,
-a~v^	•* ‘'e-— ie-U-Vv^
% X"
x
t-

GORA
Mercator Pika
Modra
Mercator Pika
Mercatorjeva gotovinska kartica
Modra Mercator Pika je nova Mercatorjeva kartica ugodnosti. Pripravili smo jo posebej za naše zveste kupce, ki plačujejo z gotovino. Zvestoba se v Mercatorju namreč še posebej izplača. Vsak nakup z modro kartico nad določenim zneskom na prodajnem mestu z oznako Mercator Pika odslej prinaša nagradne pike. Število pik od nakupa do nakupa narašča. Kojih imetnik zbere dovolj, lahko začne uveljavljati bonitete pri nakupih ali pa se odloči, da bo še naprej zbiral pike in se tako potegoval za nagrade višjega razreda oz. sodeloval v velikem nagradnem žrebanju ob koncu obdobja.
Kartico zvestobe Mercator Pika lahko pridobite že danes na katerem koli prodajnem mestu z oznako Mercator Pika. Ob nakupu le oddate izpolnjeno pristopnico in prve pike bodo takoj tu, saj jih je na kartici že deset.
Zelena
Mercator Pika
Mercatorjeva plačilna kartica
Tu je dobrodošla novost za tiste naše zveste kupce, ki cenijo praktičnost plačilnih kartic. Zelena mercator Pika je plačilna kartica in kartica ugodnosti obenem. To pomeni, da z njo lahko brezgotovinsko plačujete svoje nakupe in hkrati zbirate nagradne pike. Nastale obveznosti poravnate enkrat mesečno s trajnikom ali položnico. Če želite, lahko svoje nakupe seveda poravnate tudi z gotovino. Vaša kartica bo pridobljene nagradne pike v obeh primerih vestno seštevala in Vam omogočila izkoristiti skupno boniteto.
Plačilno kartico Mercator Pika lahko dobi vsaka polnoletna oseba s stalnim prebivališčem v Sloveniji in rednimi prejemki na podlagi ugodno rešene prošnje za izdajo kartice. Izpolnite prošnjo za pridobitev Mercatorjeve plačilne kartice in jo pošljite na naslov: Poslovni sistem Mercator, d.d., Klub Mercator, Dunajska 107, 1000 Ljubljana.
Nagradne pike z Mercator Piko Kaj je Mercator Pika?
Prednost, ki jo Mercator ponuja svojim zvestim kupcem.
Kdo lahko sodeluje? »
V	bonitetnem sistemu lahko sodelujejo vsi imetniki kartice Mercator Pika.
Kako?
Z nakupi pridobite tudi bonitetne pike na Vaši kartici. Kje?
V	vseh Mercatorjevih trgovinah, označenih z nalepko Mercator Pika.
Kdaj?
Od januarja 1999 dalje.
Zakaj?
Vnovčite svojo prednost - nagrado si izberete sami!
Vse informacije o karticah dobite v Mercatorjevih poslovalnicah, tudi v Blagovnici Ajdovščina, ali na telefon 067 25 125, 0609 653 280 in 061 160 14 19.
BAR NA OTLICI
teh 065 649 616

GORA
živex
GENERALNI DISTRIBUTER:
BEKAERT ograjni sistemi
DEKOR GARDEN vodometi in ideje za vaš vrt
SAVE dimne cevi
TRB cevi za namakanje
LINEA VERDE porozne vaze za cvetje
VASERIE TREVIGIANE glinene vaze
ARRIGONI plastične pletene mreže
TENAX ekstrudirane plastične mreže
ŽIVEX d.o.o.
5293 Volčja Draga 40, tel.: 065 553 190, fax: 065 553 313
MENJALNICA - TRAFIKA
BORZNO POSREDOVANJE
C2, AJDOVŠČINA, TEL.: 065 63 288
-	vedno ugodni tečaji tujih valut
-	odkup in prodaja delnic podjetij in PID-ov
-	prepričajte se, da je pri ZVONKI postopek najhitrejši in najugodnejši
-	sočasno lahko izbirate med bogato ponudbo usnjenih izdelkov
-	pri ZVONKI dobite tudi časopis Gora
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-1420/98 z dne 3.12.1998 sodi časopis Gora med izdelke, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.
fotografija na naslovni in zadnji strani Edo Pelicon
Časopis GORA izdaja Društvo za ohranjanje in varovanje naravane in kulturne dediščine Predmeja. Sedež uredništva je na Predmeji 106, 5270 Ajdovščina, tel/fax 065 649 023 Uredniški odbor:
Glavni in tehnični urednik: Edo Pelicon Odgovorni urednik: Slavko Vidic Lektor: Franc Černigoj Tisk in priprava za tisk: V & H Ajdovščina Naklada 500 izvodov