—«    173    —
Poklanjanje slovenskih dežel presvetlemu cesarju Francu Jožefu I. ob Njegovi šestdesetletnici.
Kranjec.
Kjer Triglav se kviško spenja,       Cerknice ime zveni ti
Sava bistra se rodi,                        morda znano na uho?
ondi moj se dom začehja,              O Postojni čudoviti
ondi narod moj živi.                      veš li, da je v nas samo ?
Znaš ti jezero li Bleško?              Znaš dolenjske solnčne griče,
Bohinj ti II naš je znan ?              ki jih nogradi krase ?
Znaš Savico, hčer nebeško?          Beli hram te v goste kliče
Celo znaš gorenjsko stran?            in zdravice se glase?
Živo ti srebro je znano ?               Pa še vprašaj po krasoti,
Iz mojih koplje se gord.                 pa še vprašaj, kdo smo tni.
Veš za blago Ti Ljubljano,             Kranjska naša je v celoti,
kjer je vsmiljenost doma?             krasna izmed vseh blišči.
Svojemu cesarju vdani kličemo iz dna srca: Vsemogočni, ti ohrani, čuvaj Franca Jožefa!
_—.    174    .*—
Štajerc.
V  deželi rajski sem doma,             In vrelci vro ta iz zemlje,
kjer trta sladko vince daje.            ki zdravje vračajo bolnikom. —
Železo naše vsak pozna.                Po gozdih se zveri drve.
Vsak prlde rad v te divne kraje.    Vsak čudi našim se snežnikom.
V  Marijno Celje, božjo pot,            Domovje to je Štajersko,
iz daljnih krajev Ijudstvo roma.    ml njega čvrsti stno sinovi. —
Ta božja pot — slovi povsod —    Cesarju vdani kličerno:
to biser mojega je doma.               Bog živi Te — in blagoslovi!
Korošec.
Klddivo čujte! Kako se zaganja:        Jezer prekrasnih ta mnogo se šteje,
bunkati, bankati! — daleč doni.          čaroben duh mi oveva gore,
To vam. pač glasno in jasno oznanja,   kdor pa v livade sem naše prispeje,
kaj vse v deželi se naši dobi.             pesemce mile tneče mu srce.
Zraven se delavec trudi marljivi,        To je Koroška in mi nje sinovi.
kuje železo in svinec topl.                   Vdani cesarju in rodu smo mi.
V čast je deželi, dokaz je to živi        Torej mu kličemo: Bog blagoslovi,
bistrega uma in krepke dlani.              Tebe in Tvoje naj Bog poživi!
Primorec.
Pred nami se peni Jadransko morje,   Okolicakrasna — njekras Miramar,
ki z mnogim brodovjem igra se.          cesarski ta dom čudoviti! —
Za nami se dvigajo kraške gore,         Od nekdaj Slovenec je tu gospodar
kjer trta prežlahtna nam rase.             in še bo — da Avstrijo ščiti!
Citrone rasto tu in stnokve sladke,     Primorjenaš domje, Primorci smo mi,
zimzelen skalovje odeva.                      cesarju preblagema vdani.
Ob morju neštete se hiše vrste,           Zato mu navdušeno kličemo tni:
z bregov pa ti petje odmeva.               Bog živi Te, Bog Te ohranif
Janko Žirovnik.