137 V ol. 3, Nr. 1, February 2025
IZVLEČEK
Članek se ukvarja s prevajanjem poezije, s praksami prevajalcev in njihovimi izzivi ob pre-
vajanju, pri tem pa analizira prevodoslovne koncepte ter jih povezuje s področji kulturne in
lingvistične antropologije. Raziskuje različne vidike in procese prevajanja poezije, s pomo-
čjo katerih avtorica obravnava vprašanja o vlogi prevajalca, neprevedljivosti poezije, vplivu
prevoda na jezik in o tem, kako lahko prevod prispeva k medkulturnemu razumevanju.
KLJUČNE BESEDE: prevajanje poezije, prakse prevajalcev, neprevedljivost, prevodoslovje, lingvistična antro-
pologija
ABSTRACT
The article deals with the translation of poetry, the practices and challenges of translators,
analysing certain concepts of translation studies and linking them to the fields of cultural and
linguistic anthropology. It explores the various aspects and processes of poetry translation
through which the author discusses the role of the translator, the untranslatability of poetry,
the impact of translation on language, and how translation can contribute to intercultural
understanding.
KEYWORDS: poetry translation, translation practices, untranslatability, translation studies, linguistic anthropology
1.01 Izvirni znanstveni članek
DOI 10.4312/svetovi.3.1.137-153
Prevajalci poezije na razpotjih
in stičiščih kultur
Poetry T ranslators at the Crossroads
and Intersections of Cultures
Jana Rajh Plohl
Jana Rajh Plohl
Prevajalci poezije na razpotjih in stičiščih kultur
138 SVETOVI / WORLDS leto 3, št. 1, februar 2025
UVOD
Izhodišče za antropološko obravnavo prevajanja poezije in praks prevajalcev sta besedna igra
pesnika in literarnega teoretika Borisa A. Novaka (2011: 7), da je prevajanje poezije bolj
kakor salto mortale (skok v smrt) salto immortale (skok v nesmrtnost), ter trditev etnologa
Valdimarja Hafsteina (2004: 310), da »s pojmovanjem posnemanja kot ustvarjalnega deja-
nja (in nasprotno, ustvarjanja kot dejanja reprodukcije) spodkopavamo logiko, ki ju posta-
vlja v nasprotje«.
1
Ob zavedanju, da je prevajanje beletristike, še posebej poezije, zahtevno
in večplastno, sem skozi prizmo kulturne in lingvistične antropologije raziskovala, kako se v
posnemanju izvirne pesmi načenjajo razmisleki o inovativnih pristopih prevajalcev.
Raziskava temelji na šestih poglobljenih polstrukturiranih intervjujih z izbranimi
prevajalci in prevajalkami poezije: s poklicno in nagrajeno prevajalko Nado Grošelj,
dijakinjama Našo Kolenik in Tatjano Kobe, ki sta sodelovali pri projektu Sing-a-Vision, v
okviru katerega sta prevajali iz latinščine, zakoncema prevajalcema Darinko in Fawzijem
Abderjem Rahimom, ki sta izdala dvojezično zbirko arabsko-slovenske poezije Do kdaj
(2021), ter mlado prevajalko in pisateljico Liu Zakrajšek. Poleg intervjujev in diskusij o(b)
konkretnih prevodih sem spremljala spletne in medijske objave o prevodoslovnih tematikah,
ki sem jih zasledila na Tretjem programu RTV SLO, zlasti v oddajah Ars Humana, na
literarnih spletnih straneh Poesis.si in Pesem.si ter na portalu Društva književnih prevajalcev
Slovenije, ter se udeležila nekaterih javnih dogodkov, ki se ukvarjajo s predmetom obravnave,
na primer Umetna inteligenca v kulturi: UI in prevajanje.
PREVODOSLOVNA VEDA V DIALOGU
S KULTURNO ANTROPOLOGIJO
Za razumevanje sveta prevajalcev poezije je ključno poznavanje temeljev prevodoslovja,
interdisciplinarne vede o prenosu pomena ob upoštevanju kulturnih značilnosti. Preizprašuje
pojem prevajanja, ki ga lahko razumemo kot »namensko interkulturno interakcijo, pri kateri
prevajalec dolguje obema stranema« (Pokorn 2017: 14). Poseben izziv pri prevajanju poezije
je vprašanje neprevedljivosti, ki lahko nastane zaradi pomenske gostote, kulturnih elementov
in različnih simbolnih vrednosti besed. V tem kontekstu lahko o jeziku razmišljamo tudi
s perspektive (simbolne) antropologije, ki ga razume kot sestavni del simbolnega sistema
kulture (Geertz 2019). S tem v mislih prevodoslovje umeščam v dopolnjujoč dialog s kulturno
antropologijo, kar omogoča širši razmislek, ki presega zgolj fokus na obravnavano temo.
1
V pričujočem članku predstavljam izbrane vsebine seminarske naloge pri predmetu Seminar iz splošne etnologije, urbanih, so -
dobnih in tradicionalnih načinov življenja (izvajalk izr. prof. dr. Mateje Habinc in doc. dr. Ane Svetel), ki je v študijskem letu
2023/24 vsebinsko temeljil na konceptu ustvarjalnosti.
139 V ol. 3, Nr. 1, February 2025
Prevodoslovna veda se je začela oblikovati v šestdesetih letih 20. stoletja s prispevki
avtorjev, kot sta Eugene A. Nida in John C. Catford,
ki sta razmišljala pod vplivom tedanje
jezikoslovne paradigme. Ta, pod vplivom teorije univerzalne slovnice Chomskega, vidi vse
jezike kot podobne v svojih globinskih strukturah (Pokorn 2017: 12).
2
T eorija tako podpira
koncept simetrične enakovrednosti, ki trdi, da množica enakovrednih ali skoraj enakovre-
dnih stavkov izvirnega jezika ustreza podobni množici stavkov v ciljnem jeziku, zaradi česar
sta izvorni in ciljni jezik sploh prevedljiva (Nida 1964). Ob temeljnih delih prvih prevo-
doslovcev sta se vzpostavila tudi dva pristopa do jezika pri prevajanju: instrumentalni in
hermenevtični. Instrumentalni koncept pri prevajanju predstavlja način komuniciranja
objektivnih informacij, ki izraža misli in pomene, kjer se pomeni nanašajo na empirično
realnost ali obsegajo pragmatično situacijo. Drugi, hermenevtični, pa poudarja interpretaci-
jo, ki jo sestavljajo misel in pomeni, kjer slednji oblikujejo realnost, interpretacija ustvarjal-
nih vrednosti pa je privilegirana (Rosman in Rubel po V enuti 2003: 6).
Skozi desetletja se je prevodoslovje razvijalo in odmikalo od zgolj jezikoslovnega pristo-
pa k interdisciplinarnim raziskavam, ki vključujejo sociološke in antropološke koncepte, kot
sta habitus po Bourdieuju (Pokorn 2017: 18) in emski pogled prevajalca (Pokorn po Simeoni
2017: 20). T renutne smernice, ki se izražajo v postprevajalskih študijah (Arduini in Nergaard
2011: 8), raziskujejo prevajanje z vidika kompleksne interdisciplinarnosti, vključno s sodelova -
njem s kulturno antropologijo, ki je skorajda neločljiva od prevajanja, vendar do pred kratkim
ni pristopala k njegovemu sistematičnemu proučevanju (Rosman in Rubel 2003: 1). Globlja,
kompleksnejša teoretizacija prevajalskega procesa prihaja v ospredje tudi med antropologi,
ki razširjajo ožja pretekla antropološka zanimanja za prevajanje (Tihanyi 2004: 793).
V antropološkem kontekstu je pomembno poudariti vlogo jezikoslovja in osrednji
pomen jezika v kulturi, ki ga je v prvi polovici 20. stoletja utemeljil ameriški antropolog
Franz Boas. Zagovarjal je zbiranje etnografskega gradiva v maternem jeziku proučevane sku-
pnosti, s čimer je omogočil globlje razumevanje kulture in njenega jezika (Rosman in Rubel
2003: 2). Posledično se je v naslednjih letih razvila tudi teorija njegovega učenca Edwarda
Sapirja in Benjamina Leeja Whorfa, ki sta skovala Sapir-Whorfovo hipotezo, ki zagovarja
idejo, da ljudje, ki govorijo različne jezike, živijo v »različnih svetovih« (Rosman in Rubel
2003: 12). T ukaj govorimo o (danes preseženem) jezikovnem determinizmu, ki izpodbija in
onemogoča teorijo Chomskega, s tem pa preprečuje zmožnost uspešnega prevajanja.
Nezanemarljivo področje, ki predstavlja stičišče obeh ved, je razmerje moči v povezavi
z jeziki. Po mnenju lingvističnega antropologa Josepha Erringtona je, v nasprotju z nekate-
rimi lingvisti, jezikoslovje, vključno s prevajanjem književnosti, globoko vpleteno v »kolo-
nialistični projekt osvajanja in nadzora« (Ahearn 2017: 286). Ob tem ne gre za enostranske
2
Nida je v svojem temeljnem delu Toward a Science of Translating [Proti znanosti prevajanja ](1964) predstavil koncept dina -
mične ekvivalence. Pri tem načinu prevajanja je v ospredju učinek prevoda na ciljno občinstvo. Opira se na idejo Chomskega
o univerzalnih strukturah jezika – te naj bi po njegovem spadale v globinske strukture jezika, medtem ko so površinske struk -
ture konkretne oblike jezika, ki se pri prevajanju prilagajajo. Catford je v svojem delu A Linguistic Theory of Translation [ Jezi -
skoslovna teorija prevajanja] (1965) skušal opredeliti prevajanje kot proces zamenjave jezikovnih elementov iz enega jezika z
enakovrednimi elementi v drugem jeziku. Njegov pristop je analitičen in osredotočen na formalne lastnosti jezikov.
Jana Rajh Plohl
Prevajalci poezije na razpotjih in stičiščih kultur
140 SVETOVI / WORLDS leto 3, št. 1, februar 2025
procese, saj so jezikoslovci ustvarjali tudi »uporabno empirično znanje« (Ahearn 2017:
286), vendar niti samega jezika niti proučevanja jezika ni mogoče povsem ločiti od razmerij
moči. Globalizacija je ob premisleku v povezavi z medsebojnim vplivom jezikov v sodobnosti
bistvena, saj sta se ob njej pospešila migracija in s tem razvoj v komunikacijskih tehnologijah,
»ki omogočajo nadnacionalne tokove idej, jezikov in asimetrij«, kar ustvarja »kreolizirane,
mešane idiome poliglotizma – torej kompleksne in ustvarjalne mešanice jezikov«, kakor
po Jacquemetu navaja Ahearn (2017: 139). Če razmišljamo na podlagi dognanj v zborniku
T ranslation and Power [Prevod in moč] (T ymoczko in Gentzler 2007), se prevajanje poezije
ne more izogniti tem globalnim tokovom in asimetrijam moči. Izbira jezikov, ki se prevaja-
jo, pogosto odraža prevladujoče geopolitične trende. Poezija iz marginaliziranih jezikovnih
skupnosti se lahko sooča s težavami pri doseganju širšega občinstva, medtem ko poezija iz
dominantnih jezikov lažje prečka jezikovne meje. T o lahko vpliva na prepoznavnost pesni-
kov, dostopnost njihovih del in na splošno razumevanje različnih kulturnih izrazov. S tem
ozirom bi se premaknila na nosilce prakse, prevajalce, ki so, kakor je napovedala sogovornica
Nada Grošelj, med seboj zelo različni; nekatere zanimajo klasična dela, drugi iščejo dela
z veliko slogovnimi izzivi, tretji se ukvarjajo s sodobnimi jezikoslovnimi dilemami. Ravno
zaradi mnogoterosti prevajalcev lahko govorimo o tem, da prevodi še naprej ohranjajo živost
kulturnih opcij, o medsebojnem oplajanju jezikov in dejstvu, da manj jezikov pomeni manj
znanja v najširšem smislu (Cronin 2003: 75).
3
KDO SO PREV AJALCI POEZIJE?
Poleg osnovne seznanitve s prevodoslovjem želim podati kriterije, po katerih sem razmišljala
o sogovornikih – kdo je torej prevajalec ali prevajalka poezije? V posebno kategorijo preva-
jalcev se uvrščajo zaradi predpostavke, da naj bi bila poezija glede na druge literarne zvrsti
najtežje prevedljiva – o tem so se strinjali tudi vsi moji sogovorniki. Tudi glede na stopnjo
profesionalizacije imamo pri njih opraviti s širokim spektrom; od tistih, ki se s prevajanjem
preživljajo, do tistih, ki prevajajo laično. Kriterij za opredelitev prevajalca oziroma prevajal-
ke poezije Društvo slovenskih književnih prevajalcev (znotraj katerega se podeljujeta tudi
Sovretova in Jermanova nagrada) postavlja kvantitativno: kot člana (če bi se včlanili na osno-
vi prevajanja poezije) bi namreč sprejelo osebo, ki je prevedla vsaj 1200 verzov (Društvo
slovenskih književnih prevajalcev 2024). Seveda pa stroka prepoznava dobre prevajalce
poezije s kriteriji nagrajevanja.
4
Sogovornica Grošelj, ki je bila sama večkrat del komisij,
3
Na primer kadar se prevaja iz angleščine, se poveča senzibilnost angleščine do tujih, prej neznanih oblik, kot so specifični
verzi drugih pesniških tradicij (Fraser 1966: 129). Angleščina pa nato, kakor izpostavlja sogovornica Grošelj, z razvojem (tudi
kolonizacijskim) jezika vzajemno ponuja širok nabor besedišča drugim jezikom.
4
Razširjeno razpravo o sistemih nagrajevanja v Sloveniji sem zasledila v pogovorni oddaji Tretjega programa Radia Slovenija
Ars humana z naslovom »O literarnih nagradah ali književnost ni šport« (Puljarević 2024). Pogovor je potekal večinoma o
nagrajevanju izvirne proze, vendar so gostje oddaje osvetlili tudi teme, vezane na nagrajevalni proces, ocenjevalno komisijo
in izbor nagrajencev.
141 V ol. 3, Nr. 1, February 2025
pravi, da je pri delih pozorna na tistega, ki »zelo poskuša posnemat učinke originala«. Opise
iskanja posebnega učinka in večkrat omenjene besedne zveze občutka za jezik lahko pove-
žem tudi z nekoliko starejšo prevodoslovno literaturo, v kateri zasledimo, da naj bi bil dober
prevajalec poezije bolj kot izobraženec na področju književnosti tudi sam pesnik oziroma
mora imeti »pesniški dar« (Fraser 1966: 130).
Če nekoliko demistificiramo pojmovanje daru – vsi sogovorniki k literaturi in
poeziji pristopajo s posebno naklonjenostjo (ali izpostavljenostjo, pozitivnim odnosom) že
od otroštva, na mnoge so vplivali tudi družinski člani v ožjem krogu, ki so jim (bili) blizu:
dedek Naše Kolenik je književni prevajalec, mama Tatjane Kobe je profesorica latinskega
jezika, teta Nade Grošelj je bila tudi sama prevajalka poezije, mati pa je slovenistka …
5
Sogovornica Grošelj ugotavlja, da kljub spremljanju dela tete ni čutila, da bi sama imela
kakšen poseben prirojen občutek za prevajanje: »Jaz sama pri sebi nisem videla, da bi imela
kakršenkoli talent. Ali pa da bi se tako, recimo takoj na prvo žogo, spomnila enega res finega
izraza.« V mnogih primerih so prišle prve pobude za prevode v študijsko-šolskem okolju,
na primer pri seminarju na smeri primerjalne književnosti, s pomočjo delavnic, kot sta Sing-
a-Vision in Prevajalnica JSKD, ali prek drugih projektov, ki spodbujajo prevajalsko prakso.
Tovrsten primer so bile dejavnosti v sklopu projektnega društva Rozana, katerega člana sta
bila zakonca Abder Rahim, ki je delovalo z namenom približevanja arabske kulture.
PRAKSE PREV AJALCEV IN IZJEMNOSTI
PREV AJANJA POEZIJE
Predpriprava: poglobljeno branje in odnos do dela
Ob premislekih o specifiki prevajanja poezije sem se želela seznaniti s postopki prevoda
poezije od začetka do konca. Glede na prakse, ki so jih opisali sogovorniki, lahko proces
prevajanja poezije razdelimo na tri dele: predpriprava, delovni prevod in prevod, ki pa je do
neke mere še zmeraj spremenljiv. V času predpriprave gre za poglobljeno in večkratno branje
izbranega besedila. Pred pričetkom miselne ali »duševne« prakse se je prevajanje glede na
odgovore sogovornikov izkazalo tudi za materialno prakso, ki se kaže na primer skozi potre-
bo po natisnjenih listih papirja ali prvem prevajanju v zvezek, kakor navaja Grošelj:
Moj delokrog … Morda mi za kakšen krajši tekst zmanjka časa za natisnit … Ampak drugače pa
ja, jaz si to moram natisnit. Mislim, da je slabo za oči gledat v ekran toliko časa. T ako res zbrano
gledat. […] In potem vidim v natisnjenem še vse sorte stvari, ki so bile prej videt čisto v redu na
ekranu, zdaj pa naenkrat niso več. […] Poezijo po navadi tako prevajam, sploh če ima rime,
najprej v zvezek in potem to pretipkam. Ampak pri tem pretipkanju jo še tako spreminjam, da
mi včasih vzame še ravno toliko časa kot tista prva verzija. V časih pa tudi ne, in sem zadovoljna
že s tisto prvo verzijo.
5
Sogovornica Nada Grošelj jo je v pogovoru tudi posebej omenila, njena teta je bila namreč Marija Javoršek, Sovretova
nagrajenka in prejemnica nagrade Prešernovega sklada, ki se je ukvarjala predvsem s francosko književnostjo.
Jana Rajh Plohl
Prevajalci poezije na razpotjih in stičiščih kultur
142 SVETOVI / WORLDS leto 3, št. 1, februar 2025
Pri vseh sogovornikih, navkljub generacijski raznolikosti, fizični listi papirja pred-
stavljajo (včasih neobvezen) del prevajalskega procesa. Družno strinjanje o natisnjenih
besedilih se je izkazalo predvsem pri prevajanju daljših besedil. V primeru poezije, kjer gre
večinoma za krajša besedila, pa so bile prakse mešane – ali je prvo prevajanje potekalo na
papir ali pa že od začetka v kombinaciji z računalnikom; odvisno tudi od časovne razpo-
ložljivosti.
Pisateljica Liu Zakrajšek meni, da se moraš z besedilom dodobra spoznati in ob več-
kratnem branju sprevideti njegovo večplastnost. Gre tudi za osebno izkušnjo, ki se lahko
med dvema prevajalcema razlikuje:
Jaz sem prevajala za Beletrino za Festival vina in poezije od Lily Michaelides poezijo za nek
krajši katalog. Potem pa je izšla dejanska knjiga, ki pa jo je ena prevajalka, ena punca, nisem
vedela, da tudi ona to počne, jaz pač nisem vedela, da midve iste pesmi prevajava, in potem, ko
sem šla gledat, je bilo res ful hecno, ker sta si bila ful podobna najina prevoda, eni pa so bili čist
drugi. In to je odvisno od tvojega branja, tega, kaj ti razumeš. Ker vsak človek nekaj drugega
vidi v poeziji.
Dijakinja T atjana Kobe je branje poezije, ki jo oseba želi prevesti, primerjala z ekspe-
rimentalnim filmom: »Enako kakor pri eksperimentalnih filmih, ko moraš potem razmisliti
o njihovi vsebini, isto je pri prevajanju.«
V fazi predpriprave gre tudi za seznanitev z avtorjevim opusom, da, po besedah Gro-
šelj, »padeš v avtorjev miselni svet«. Na podoben način je razmišljala tudi Naša Kolenik, ki
je prevajala v skupini s Kobe: »Zdi se mi bistveno, vsaj meni se zdi, da ujameš avtorjev ritem,
stil. Stil, ja. Če je le možno, da prebereš čim več iz repertoarja.« Pomemben je tudi pregled
že obstoječih prevodov, vendar Grošelj opozarja, da se sama izogiba branju prevodov pesmi,
ki jo prevaja, saj bi jo preveč »zaslepili«.
Delovni prevod: sodobna orodja, družbena angažiranost
prevajanja poezije in izzivi (ne)prevedljivosti
Drugi del prevajanja je najbolj raznovrsten. Obstaja sicer nekaj ustaljenih metod dela, ki se
pojavljajo v času študijskega procesa; na primer pristop, v katerem se pesem prevede v čim
bolj dobesednem smislu, brez ozira na interpretacijo. Nato se postopoma dodajajo plasti, ki
naredijo prevod dobro samostoječe delo v drugem jeziku, kot je povedala Zakrajšek. V endar
takšen način dela ni učinkovit za vse, nekoliko posmehljivo se je pojavilo ime prvega prevoda
ChatGPT
6
prevod se pravi prevod, ki spominja na rezultat strojnega učenja, ki ne vključuje
poglobitve v pomen.
6
ChatGPT je jezikovni model podjetja OpenAI, ki med drugim omogoča funkcijo prevodov iz nabora jezikov naravnega jezi-
kovnega procesiranja (NLP) velikih jezikovnih modelov (BLM). Zaradi večplastnosti književnih besedil ga prevajalci, vsaj če
sklepam po svojih sogovornikih, uporabljajo z določeno distanco. Na enoznačno interpretacijo ob vnosu poezije za prevod
opozori tudi program sam.
143 V ol. 3, Nr. 1, February 2025
Na to temo se je pojavila tudi opazka ob preizkusu še dveh orodij za prevajanje, in
sicer DeepL T ranslatorja in Googlovega spletnega prevajalnika.
7
Na primeru DeepL T ran-
slatorja je Grošelj poudarila veliko vsebinskih zdrsov pri leposlovnih besedilih, za uspešno
prevajanje iz arabščine v slovenščino pa se glede na preostale izkušnje prevajalcev skoraj-
da pričakovano ni izkazal Googlov prevajalnik, kot sta razodela zakonca Abder Rahim.
T udi na dogodku Umetna inteligenca v kulturi: UI in prevajanje je gostja prevajalka Nadja
Dobnik omenila,
8
da veliko interpretacij temelji na bazi podatkov angleškega jezika – s tem,
tako rekoč jezikovnim etnocentrizmom se izključujejo pogledi zunaj angleško govorečih
območij, prav tako pa se s trenutnimi zmožnostmi algoritmov odvzema poudarek človeko-
vega pristopa k prevajanju, pri katerem se povezuje več vrst inteligence (Cronin 2003: 118).
T udi najnovejša strokovna literatura uporabe orodij umetne inteligence (UI) za prevajanje,
kot je na primer tematska številka revije Babel: Literary Translation in the Era of Artificial
Intelligence (Ning in Hongtao 2023), je usmerjena v raziskovanje omejene kreativnosti UI
in fenomena neprevedljivosti.
9
Članki poudarjajo predvsem hermenevtičen manko UI, ki
vključuje razumevanje ter interpretacijo kulturnega, zgodovinskega in političnega konte-
ksta. Prevajalčeva dovzetnost za naštete (pogosto implicitne) nianse v besedilih pripomore
k ohranjanju umetniške integritete prevoda, prav tako pa se s človeškim pristopom lahko
bolje premoščajo etične dileme, ki lahko brez poznavanja konteksta privedejo do kulturne
apropriacije in spornih reprezentacij. V nasprotju z odklonilnim odnosom do prevajanja
literature z UI pa sogovorniki vidijo koristnost orodja pri prevajanju raznih birokratskih
obrazcev in formularjev; skratka besedil, ki bi jih lahko umestili v množico del, opisanih v
delu Bulšihti: T eorija Davida Graeberja (2024).
Nekateri sogovorniki cenijo bolj skupnostni pristop k prevajanju. V pogovoru z
Zakrajšek sem izvedela, da si nekateri prevajalci poezije ob dilemah pogosto pomagajo med
seboj oziroma se posvetujejo z bolj izkušenimi: »Imajo ta princip, da se med sabo pogo-
varjajo in si pomagajo. In tudi tako. Jaz skoraj vedno, meni je recimo Boris A. Novak ful
pomagal za to poezijo od Linde Gregg. T ako da je vredno, če imaš koga, da ga lahko vpra-
šaš.« Raznolikost prevajalcev kaže mnoštvo preferenc; Grošelj na primer ne mara deliti
svojih delovnih prevodov z drugimi prevajalci, razen morda z mamo, ki je jezikoslovka.
Svoje nastajajoče prevode prebira tudi pred spanjem: »Jaz včasih malo berem svoje prevode
pred spanjem, ko rabim samo nekaj za odklop. Ker tukaj ni nič novega, kar bi me zbudilo,
ker tukaj že vse poznam.«
Sogovorniki omenjajo tudi prostorsko prilagodljivost pri delu prevajanja poezije.
Zaradi večinoma krajših besedil se aktivnost prevajanja lahko izvede tudi na vlaku ali avto-
busu, kakor opisuje Grošelj:
7
DeepL Translator je storitev strojnega prevajanja z uporabo nevronskih mrež, vendar se osredotoča le na prevajanje besedil.
8
Dogodek je potekal 5. 2. 2024 v knjigarni LUD literatura na Trubarjevi cesti 51 v Ljubljani znotraj cikla pogovorov Umetna
inteligenca v kulturi.
9
Prevod: Babel: Literarno prevajanje v dobi umetne inteligence (Ning in Hongtao 2023).
Jana Rajh Plohl
Prevajalci poezije na razpotjih in stičiščih kultur
144 SVETOVI / WORLDS leto 3, št. 1, februar 2025
Za mene prostor prevajanja sploh ni pomemben … Poezijo se da čisto krasno prevajat kjerkoli. Jaz
jo lahko tudi na avtobusu, morda ne ravno na mestnem, tam bi mi bilo slabo. Ampak na kakšnih
medkrajevnih pa absolutno, jaz sem kaj prevedla tudi na bazenu, na kakšni klopci …
Tudi zakonca Abder Rahim sta izpostavila možnost prevajanja na vlaku, poleg pro-
storske pa sta dodala tudi časovno razsežnost, saj pogosteje prevajata pozimi, ko več časa
preživita v notranjih prostorih.
Poleg zapisa se prevajalci ukvarjajo tudi z zvenom prevoda. Zanimivo je, da je tudi v
preteklosti za uspešen prevod poezije veljal tisti, ki je dobro poslušljiv na radijskih oddajah
(Fraser 1966: 123). V Sloveniji je še zmeraj velik poudarek na prenosu poezije v radijskih
oddajah (večinoma na T retjem programu Radia Slovenije, ARS), kot so Literarni noktur-
no, Lirični utrinek, Izšlo je … Glasno branje prevoda je tudi razširjena metoda prevajanja v
književnosti v širšem smislu, še posebej, kadar gre za zahtevnejša besedila: »Radka Vrančič
pa še ena prevajalka, ki sta prevajali Prousta, sta baje cel prevod naglas prebrali.
10
Zato, da
bi videli, kako to zveni. Tako da je velika razlika, ali samo bereš ali tudi govoriš,« navaja
Zakrajšek. Takšen delokrog v tandemu utečeno ubirata zakonca Abder Rahim. Ko sem ju
obiskala, je Fawzi Abder Rahim spontano prebral eno izmed pesmi v arabščini, ki jo je
pred kratkim ustvaril na temo lastnega doživljanja trenutnih razmer v njegovi rojstni drža-
vi, Palestini. Po branju arabskih verzov je v slovenščini pričel opisovati vsebino in občutke,
ki se pojavijo pri posamičnih verzih: »[prebere verz v arabščini] Pomeni trpljenje na zemlji
je že dolgo … [prebere verz v arabščini] je prihajal čas, da bi odvrgli to … [si ponovi besede
v arabščini], to temo, ne? […] [prebere verz v arabščini] [P]a te reklame, mislim, ki se pona-
vljajo … Je popačeno, ne?«
Njegova žena Darinka Abder Rahim je sočasno začela dopolnjevati moževe misli z
iskanjem ustreznih slovenskih besed. Ob opisovanju »ponavljajočih se popačenih reklam«
je na primer predlagala besedo propaganda. Za snovanje končne različice prevoda si bo
pomagala z arabsko-angleškim in angleško-slovenskim slovarjem ob tesnem sodelovanju z
možem. Pogosto on najprej najde prvi prevod izrazov v angleščini, nato pa skupaj iščeta
ustreznice v slovenščini. Prevedeta skoraj vsako od njegovih avtorskih pesmi, gre že za neke
vrste utečeno prostočasno aktivnost, ki preko jezika dopušča dodatno poglabljanje v razi-
skovanje in spoznavanje tako arabske kakor slovenske kulture. T ako se je tudi pričela njuna
prevajalska pot – že v študentskih letih sta prevajala vrsto pomembnih arabskih pesnikov
in pesnic, kot so palestinski pesnik Mahmoud Darviš, libanonski pesnik in pisatelj Khalil
Gibran ter iraška pesnica Nazik Almalajka. V njunem primeru je pomembno, da prevedena
poezija ne obstaja le kot oblika prevoda, ki jo najdemo v knjižnih izdajah, temveč pred-
stavlja pomemben del družabnih dogodkov. Ob upokojitvi sta nekaj let aktivno delovala v
Društvu za kulturo, razumevanje in dialog Rozana (ustanovljenem leta 2009) z namenom
približevanja arabske kulture prek umetnosti, zaradi trenutnih političnih razmer v Palestini
pa prevedeno in avtorsko poezijo predstavljata na dogodkih z ozaveščevalnim, aktivističnim
namenom ter namenom podajanja glasu politično marginalizirani skupnosti (v študijskem
10
Radojka Vrančič, slovenska prevajalka in bibliotekarka.
145 V ol. 3, Nr. 1, February 2025
letu 2023/24 sta obiskala na primer Filozofsko fakulteto in Fakulteto za družbene vede
Univerze v Ljubljani).
11
V procesu ustvarjanja delovnega prevoda je ključna prevajalčeva iznajdljivost (tudi
igrivost), kar Fawzi Abder Rahim opisuje kot »vrtenje besed okoli«. Glavni težavi pri
prevajanju poezije sta iskanje pravega ritma pesmi in razreševanje dilem, povezanih z rima-
njem. Vsak jezik se pri tem prilagodi pesmi izvirnika, kar odpira vprašanja o odnosu med
prevodom in izvirnikom. T ovrstni pristop k odnosu do prevajanja lahko povežemo z esejem
iz dvajsetih let prejšnjega stoletja Die Aufgabe des Übersetzers W alterja Benjamina (1972),
12
kjer avtor poudarja ne toliko zvestobo izvirniku, temveč harmonično srečanje jezikov, pri
čemer prevajalčeva iznajdljivost pride najbolj do izraza prav pri poeziji. T u se srečamo z enim
od glavnih pomislekov pri prevajanju poezije: ali je sploh prevedljiva?
Sakai opozarja, da ravno proces prevajanja razkrije neprevedljivo: »Prevajanje v
ospredje postavi razlike. Spodbuja mišljenje k združevanju zamrznjenih bistev, med kate-
rimi se pojavi neprevedljivo« (2008: 52).
13
Odvisno od pojmovanja prevedljivosti bi se – z
nekoliko nerodnosti zaradi vprašanja brez pravilnega odgovora – moji sogovorniki, izvajalci
procesa, odločili za neprevedljivost poezije.
14
Ob tem so odpirali teme o občutkih in lastno-
stih jezikov, ki jih sami doživljajo; tako bi lahko razumeli tudi verz Stanisława Wyspiańskega
»Die Sonne nie tak Swieci jak stance« (1904).
15
Vprašanje neprevedljivosti med drugim skriva že omenjeni odnos med izvirnikom in
prevodom, dihotomijo pa lahko prenesemo na odnos med avtorjem (pesnikom) in preva-
jalcem. Odnos do izvirne pesmi naj bi se kazal kot Proustova magdalenica – prevod naj bi
bil stimulant, ki pomaga priklicati izvirnik (Czerniawski 1994: 8), ali pa kot izvedba klasične
glasbene kompozicije, pri kateri gre za izbiro, s katerimi glasbili jo bomo izvedli (Czerni-
awski 1994: 6). Nekateri prevodi se v tolikšni meri razlikujejo od izvirnikov, da bi jim prej
kot prevod pripisali oznako priredbe, prepesnitve ali celo avtorskega dela (še posebej, ko
vključujejo veliko besednih iger), kot zasledimo v naslednjih dveh primerih, ki jih je opisala
Nada Grošelj:
11
Pr evedena poezija se pogosto uporablja za namen osveščanja – kot na primer delo prevajalke Katje Zakrajšek, ki se ukvarja
z afriškimi literarnimi ustvarjalci in pesniki, ki so pri nas pogosto prezrti. Aktivno pristopa k prevajanju in na portalu Poesis
lahko zasledimo izčrpne prispevke ter preglede nagrajenih sodobnih afriških pesnikov (Zakrajšek 2018).
12
Pr evod: Prevajalčeva naloga.
13
Izvirnik: »The work of translation has a way of bringing difference to the fore. It provokes thinking to coalesce around frozen
essences between which the untranslatable emerges« (Sakai 2008: 52).
14
Poudarila bi, da tukaj ne gre za splošno mnenje, vseeno pa postavlja izhodišče za nadaljnji premislek; še posebej v navezavi s
prevodoslovnimi in antropološkimi izhodišči na začetku članka.
15
Naslov pesmi in prvi verz enega izmed pionirjev poljskega modernizma Stanisława Wyspiańskega, možen prevod: »Die Son-
ne ne sije kakor sonce.« Na njegov verz se je naslonil tudi Adam Czerniawski v prispevku o prevajanju poezije Translation of
Poetry: Theory and Practice (1996). V kontekstu njegove navedbe verza gre za razmislek o razlikah med jeziki in iskanju »dru-
gačnosti« (Czerniawski 1996: 7) v njih.
Jana Rajh Plohl
Prevajalci poezije na razpotjih in stičiščih kultur
146 SVETOVI / WORLDS leto 3, št. 1, februar 2025
Pri nas je Alojz Gradnik prevajal kitajske pesnike, te, klasične kitajske pesnike, in seveda ne iz
kitajščine, ampak posredno, preko drugih jezikov. Ko so potem videli te prevode, ko je to videl en
Kitajec, ki je res razumel slovensko, je rekel, da so to zelo lepe avtorske pesmi.
Pri poeziji ne gre le za iskanje besednih ustreznic, temveč tudi za prevajanje drugih ele-
mentov, kot so metafora, stil, obarvanost sloga (vzvišen, surov, komičen …), rima, ritem, stopica
(Czerniawski 1994: 6). Še posebej zanimivo je prevajanje specifičnih metričnih oblik; v arabski
poeziji je to na primer zanje klasična 14-delna stopica, ki je zmeraj ni možno ohraniti, je dejal
Abder Rahim. Podoben primer, vezan na pesniško sredstvo, in sicer rimo, ilustrira tudi prevod
pesmi ameriške pesnice Linde Gregg. Ko mi je Zakrajšek pokazala in prebrala njeno pesem, je
izpostavila, da je pri prevodu v slovenščino ubrala nekoliko nekonvencionalno pot in dodala
rimo, kjer je prej ni bilo. Prevedeno pesem je skupaj z drugimi izbranimi prevodi, ki so bili
prvotno del študijskega seminarja, objavila v reviji Sodobnost pod naslovom Slepeča svetloba
(Gregg 2022: 579–590).
Nanašajoč se na zadnja dva verza:
»Če grem ven, tam so.« Ne vem, ne izraža tega presenečenja kot there they are. T o, ko rečeš
there it is, to v bistvu ima neko konotacijo tega, da ti vzpostaviš nekaj, kar je samoumevno.
There it is, ne? In jaz sem to potem prevedla takole; jaz sem se odločila, da bom naredila
eno stvar, ki mislim, da ni v običaju, ni običajna, ampak jaz sem dodala rimo tam, kjer je v
angleščini ni. Ali pač, po moje je proti pravilom, prof. Novak je bil drugače ful navdušen in
se mi zdi, da sem naredila prav, in dodala sem besedo, ki je v izvirniku ni noter. Ker včasih se
moraš malo znajt. […] Jaz sem to tako prevedla: »Svetilka rine zvezde stran, stopi ven, poglej,
so tam.« Poglej – tega ni nikjer tuki, ampak to je bil zame edini način za ohranit ta twist.
17
Z odločitvami, kot so dodajanje besed k verzom in vstavljanje ali odvzemanje pesni-
ških sredstev, se prevajalci nenehno soočajo. Občutek vznemirljivosti ob novem prevodu
ohranja motivacijo za prevajanje. Vidimo lahko, da gre poleg izkušenj za nenehno urjenje v
inovativnosti in iskanju rešitev.
17
Iz angl.: presenetljiv preobrat.
At Home
16
Far is where I am near.
Far is where I live.
My house is in the far.
The night is still.
A dog barks from a farm.
A tiny dog not far below.
The bark is soft and small.
A lamp keeps the stars away.
If I go out there they are.
Doma
Daleč, kjer sem blizu.
Daleč, kjer živim.
V svoji hiši, daleč stran.
Čez noč je mir.
S kmetije laja pes.
Drobižast pes, nedaleč spodaj.
Bevsk je nežen in mehak.
Svetilka rine zvezde stran.
Če stopim ven, poglej, so tam.
16
Izvirnik: Linda Gregg, prevod: Liu Zakrajšek.mentorica popravljenega prevoda: dr. Sonja Weiss. Priredba za uglasbitev:
Benjamin Virc.
147 V ol. 3, Nr. 1, February 2025
Za nekatere je prevajanje poezije tudi dobra vaja v urjenju različnih pesniških sredstev
za ustvarjanje avtorskih del, tako je na primer pričel z lastnim ustvarjanjem sogovornik Fawzi
Abder Rahim. Seveda je v ospredju tudi namen – predstavljamo si lahko, da je bil v primeru
Gradnikovih prevodov Kitajske lirike (1958) cilj še vedno predstaviti klasično kitajsko poezi -
jo slovenskim bralcem, vendar je to zaradi večje kulturne, časovne in jezikovne oddaljenosti
težavno ter ambiciozno dejanje, ki se je zrcalilo v dojemanju prevodov enega izmed bralcev
(odziv kitajskega poznavalca sprejemamo tudi z nekolikšno distanco, saj gre le za eno mnenje).
Primer tanke meje med prevodom, priredbo in avtorskim delom je Grošelj osvetlila
v lastnem prevajalskem delu, in sicer pri dvojezični pesniški zbirki poezije Toneta Pavčka
Majhnice in majnice (2009), kjer je Grošelj prispevala prevode v angleščino. Pri nekaterih
pesmih, kot je Umko, se je urednica odločila, da jih vključi brez prevoda. Na mestu, name-
njenem angleškemu prevodu, je pojasnjeno, zakaj pesem ni bila prevedena. Primer kitice
omenjene pesmi in komentarja k neuresničitvi prevoda:
Umko je veleum,
velekljun, velebum,
ljubljenec modrih trum,
znak za razum. (Pavček 2009: 48)
Komentar urednice Gaje Kos: »Pesem Umko ni prevedena, ker se poigrava z nizom
podobno zvenečih slovenskih besed« (Pavček 2009: 49).
Nekatere pesmi z vključenim besednim poigravanjem pa so bile vendarle prevedene.
Oglejmo si pesem pesem Besedovanje, ki je za sogovornico predstavljala posebno preizkušnjo v
iznajdljivosti. Pesem je navkljub besednim igram prevedla, vendar je bolj kakor besede izvirnika
želela ponazoriti pesnikova slogovna sredstva. Razmerje med izvirnikom in prevodom je po
njenih besedah v slednjem primeru vredno preizpraševanja, sama bi jo označila za skoraj avtorsko:
Besedovanje
18
Če biva pek v opeki,
se skriva v mraku rak,
potem je lek v obleki
in v vsakem vlaku lak.
Če je v kravati krava,
v rabarbari barbar,
potem uboga para tava
pod paro in išče par.
Če ton v zatonu tone,
bonton kot roka gre v rokav,
potem je T onetov na tone
in v vsakem Pavčku pav.
W ording W ords
If dumps are found in dumplings,
the main spills through every domain,
and pain through every painting,
and rain through every brain.
If bran is part of brandy,
and rhubarb full of barbs,
a blockhead makes a blockage
and head for other parts.
If tones intone atonement,
and every grouch says Ouch,
then there are tons of T ones,
each Pavček has a pouch.
18
Pesem Besedovanje (Pavček 2009: 158) in prevod Nade Grošelj Wording Words (Pavček 2009: 159).
Jana Rajh Plohl
Prevajalci poezije na razpotjih in stičiščih kultur
148 SVETOVI / WORLDS leto 3, št. 1, februar 2025
Jaz sem prevajala T oneta Pavčka, Majhnice in majnice, in tam je ena pesem, pri kateri gre za čisto
besedno poigravanje. Pravi tako v smislu: če je v opeki pek in če je v koraku rak, in potem da en
kup enih takih parov, ki v resnici etimološko niso povezani. No, dobro, opeka pa pek dejansko sta,
korak in rak pa mislim, da ne … In tam seveda je bilo pri angleščini treba iti na popolnoma druge
kombinacije. T akrat sem razmišljala, da je tisto že bolj avtorsko delo. Za neke besedne igre, za neko
štosiranje na določenem nivoju v slovenščini, to je že v bistvu bolj priredba kot dobesedni prevod.
(intervju, Grošelj, 2024)
Razmislek o razlogih, da določena poezija predstavlja izrazito trd oreh za prevod,
se lahko poveže z mnenji večine sodobnih lingvističnih antropologov, da jezik lahko pre-
disponira (se pravi osebo naredi dovzetno za) razumevanje določenega svetovnega nazora
– vendar ne na determinističen način, ki ne bi dopuščal preizpraševanja (Ahearn 2017: 88).
T akšen primer je poezija Svetlane Makarovič, ki bi po mnenju Nade Grošelj zaradi vpletanja
elementov iz folklornega izročila bila za prevajanje izjemno težavna ali celo nemogoča.
Vendar je ravno izziv nemogočega tisti, ki privlači nekatere prevajalce. Sogovornica
Naša je označila prevajanje poezije kot »genialen trening za možgane«, podobno meni tudi
sogovornica Grošelj:
Mislim, da mi je všeč ta izziv. Če je pesem dobra, je prevod zmeraj izziv, in ne glede na to, koliko
imaš kilometrine. Seveda je to pomembno in hitreje prevajaš, ampak vseeno se zmeraj najde nekaj,
vseeno moraš pri vsakem verzu premislit, kako boš to konkretno prevedel, ne moreš nekaj avto-
matično štancat.
Pesem avtorja vidi kot uganko, ki jo želi razvozlati in prenesti v drug jezik.
Fortleben pesmi in večplastnost prevodov
V tretji fazi prevajanja poezije gre za dokončanje prevoda. Pogosto ne gre za absoluten
konec, saj se prevodi do objave nemalokrat dopolnjujejo in spreminjajo, prevajalci lahko
tudi ustvarijo več prevodov istega dela. Po Benjaminu gre za tako imenovano nadaljnje
življenje, Fortleben dela (1972: 11), kjer je prevajalčeva vloga ta, da podaljša življenjsko
dobo besedila, s tem da preoblikuje in prilagodi izvirnik skozi novo lingvistično lečo.
Ob tem ne gre za strogo ohranjanje izvirnika, temveč za njegov evolucijski proces in
kontinuiteto. Trdnejša zapečatenost prevoda se zgodi, če gre za rok oddaje naročniku ali
pa drugo obliko projekta, kot je bila na primer želja po samozaložniški izdaji dvojezične
pesniške zbirke prevajalskega tandema Abder Rahim. Če gre za prevajanje, ki izhaja iz
lastnega veselja in ni vezano na oddajni rok, se prevajanje lahko precej podaljša; tako
je Naša Kolenik predstavila dedkovo prevajalsko aktivnost: »Saj, stvari se prevaja tudi
Če sede T one med besede,
potone v njihov žlak
in pase lepih tonov črede
za besedopolni besednjak.
When T one comes to W ordland,
he settles on the stones
and grazes, for his word stock,
a flock of tuneful tones.
149 V ol. 3, Nr. 1, February 2025
dve leti. Moj dedek zdaj prevaja Balado o belem konju, dve leti jo prevaja že.
19
« Zadovoljiv
končni prevod pesmi naj bi nastal predvsem s časom, ki se nameni prevodu, nadaljuje Naša
med refleksijo o dedkovem delu: »T o rabi čas, to se mora malo marinirat.«
Primer, ki holistično osvetljuje proces, mnoštvo prevodov in kontinuiteto življenja
pesmi, skupaj z opazovanjem instrumentalnega in hermetičnega pristopa k jeziku, je bil gim-
nazijski projekt Sing-a-Vision (Zavižaj vizijo). Gre za »interdisciplinarni in multilinearni«
(Virc, Mezeg, Škorjak 2024: 4) prevajalski projekt, ki združuje poezijo, glasbo in vizualno
umetnost. V letu 2023/24 so ga vodili Slovenski prevajalski oddelek Generalnega direktorata
za prevajanje, Oddelek za prevajalstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in Gimna-
zija Poljane. Projekt je bil razdeljen na tri faze: prevajanje pesmi, glasbeno interpretacijo in
snemanje videospota. Zaključek projekta predstavlja izdajo knjižne zbirke najboljših prevo-
dov in podelitev nagrad na zaključni prireditvi v Hiši EU v Ljubljani (Sing-a-Vision 2024).
Sogovornici Kolenik in Kobe sta s še eno dijakinjo, Julijo Pavlin V odušek, iz latinšči-
ne v slovenščino prevedli še neprevedeno 69. pesem Carmine Burane.
20
Najprej so si med
seboj ohlapno razdelile naloge; Kobe in V odušek sta bili zadolženi za iskanje ustreznih besed
po verzih, Kolenik pa je pomensko poglabljala in se osredotočila na vsebinske podrobnosti.
Pri latinščini je prišlo do problema več pomenov istih besed, prav tako pa so bile problem
jezikovne strukture, ki jih ni v slovenščini (na primer deponentniki).
212
Kolenik in Kobe sta
o prevajanju iz latinščine dejali, da jezik naslika državo in njene prebivalce ter njihovo doje-
manje sveta.
22
Kadar se ukvarjamo z latinščino, dobimo vpogled v zamrznjeno besedišče, pri
katerem zaznamo, da se je v rimskem imperiju življenje vrtelo okoli dveh slojev; političnega
in kmečkega, sta dejali sogovornici. S tem lahko na prevajanje iz latinščine gledamo tudi kot
na prevajanje iz enega v drugo časovno obdobje, ki vzpostavlja dodatno zavedanje o gibkosti
sodobnih jezikov. T ehnični prevod Kobe in bolj pesniški prevod Kolenik sta zaradi časovne
omejitve potekala hkrati, s skupnimi močmi pa so prevedle zadnji del pesmi. V različici, ki so
jo oddale, so se odločile za nekaj tveganja, saj so uvedle večje vsebinske spremembe; namesto
»puščice poželenja« so na primer uporabile »s poljubom«. Za tovrstne razlike so se odlo-
čile zaradi občutka klišejskosti, ki bi nastal ob prevodu simbola domnevne Amorjeve puščice.
Po zaključku delavnice je bil njihov prevod nagrajen in pripravljen za uglasbitev, vendar pa
je še ena končna različica nastala mesece po oddaji – ta je ostala v osebnem arhivu. Prevod
so želele dodelati zaradi občutka ponotranjenega konteksta, ki je nastal ob razmišljanju o
prevedeni ljubezenski zgodbi. V končni knjižni izdaji projekta Sing-a-Vision (Zavižaj vizijo),
19
Br anko Gradišnik, slovenski pisatelj, kolumnist in prevajalec.
20
Gre za zbirko srednjeveških posvetnih pesmi, največ v latinščini, nastalih večinoma sredi 13. stoletja, najdenih v benediktbeu-
ernski opatiji. Pod imenom Carmina Burana je prvič izšla leta 1847, ko jo je uredil izdajatelj Johann Schmiller, svetovno slavo
pa je doživela z istoimensko Orffovo uglasbitvijo nekaterih besedil leta 1936. Izbor in razširjeni izbor pesmi je v slovenščino
prevedel Primož Simoniti, nekatere pa so ostale še neprevedene (Beguš 2009).
21
Latinski glagoli v trpniku z aktivnim pomenom.
22
Tukaj bi ponovno opozorila na Sapir-Whorfovo hipotezo in teorijo univerzalne slovnice Chomskega.
Jana Rajh Plohl
Prevajalci poezije na razpotjih in stičiščih kultur
150 SVETOVI / WORLDS leto 3, št. 1, februar 2025
kjer je objavljenih 45 izbranih prevodov, so poleg izvirnika in dijaškega prevoda dodani tudi
prevodi s popravki študentov v sodelovanju z njihovimi mentorji ter še tretja različica prevo-
da, ki je prirejena za uglasbitev. Iz enega izvirnika so torej nastali trije objavljeni prevodi (ki
so po Benjaminu (1972) ustvarili kontinuiteto dela in se jezikovno prilagodili novim okoli-
ščinam), v nekaterih primerih pa tudi več, vendar (še) niso objavljeni.
23
Izvirnik
Carmina Burana 69.1–2
1. Estas in exilium
iam peregrinatur,
leto nemus avium
cantu viduatur,
pallet viror frondium
campus defloratur.
Exaruit, quod floruit,
quia felicem statum
nemoris vis frigoris
sinistra denudavit
et ethera silentio
turbavit, exilio
dum aves relegavit.
2. Sed amorem, qui calorem
nutrit, nulla vis frigoris
valet attenuare,
sed ea reformare
studet, que corruperat
brume torpor. Amare
crucior, morior
vulnere, quo glorior.
Eia, si me sanare,
uno vellet osculo,
que cor felici iaculo
Popravljeni prevod
Carmina Burana 69.1–2
Že je poletje
v izgnanstvo poslano,
gaj ne pozna več
krasot ptičje pesmi,
zelena planjava bledi,
oropana svojih cvetlic.
Kar nekoč je cvetelo,
je zdaj ovenelo,
saj je zla sila hladu
zaplenila blaženost gaja,
in ko spodila je ptice,
s tišino je
zrak vznemirila.
V endar nobena moč mraza
ne more slabíti
ljubezni, ki plamen
neguje strasti.
T a namreč obnavlja,
kar zima brezčutna slabi.
Grenko trpim,
ubija me rana,
ki jo častim.
O, da bi ona,
ki s puščico blaženo
rani mi rada srce,
želela me z enim
poljubom ozdraviti!
Dijaški prevod
Carmina Burana 69.1–2
Poletje je izgubljeno,
odslej njega duh potuje,
gaj več ne pozna krasot
ptičje pesmi
in zelena planjava je
z listjem odeta,
a bleda, oropana svojih
cvetlic.
Kar nekoč je cvetelo,
je zdaj ovenelo,
saj je sila hladu
svoje zlo razodela,
zaplenila blaženost gaja.
Spodila je ptice, zrak je
trpel v tišini.
V endar ni nobena sila
dovolj hladna,
da bi oslabila ljubezen,
ki neguje plamen strasti,
ki edina obnovi,
kar brezčutna zima slabi.
Hudo sem mučen
in grenko trpim,
ubija me rana, ki jo sam
častim.
O, če bi me le ona,
ki rada osreči mojo dušo,
želela ozdraviti s poljubom.
Priredba za uglasbitev
Carmina Burana 69.1–2
Že je v izgnanstvo
poletje poslano,
gaj ne pozna več
krasot ptičjih pesmi,
že bledi planjava zelena,
oropana svojih cvetlic.
Kar nekoč je cvetelo,
je zdaj ovenelo,
saj zla sila hladu
gaju radost je odvzela
in ko spodila je ptice,
s spokojno tišino
je zrak vznemirila.
A moč nobena hladna ni,
da oslabila bi ljubezen,
ki plamen goji strasti,
ki sama obnavlja,
kar zima brezčutna kazi.
Bridko trpim,
ubija me rana,
ki sam jo častim.
O, če bi me ozdravila
z enim le poljubom,
ki s puščico blaženo
mi srce je ranila
23
Avtorice dijaškega prevoda: Tatjana Kobe, Naša Kolenik, Julija Pavlin Vodušek. Prevod popravila: Urška Frangež, mentorica
popravljenega prevoda: dr. Sonja Weiss. Priredba za uglasbitev: Benjamin Virc.
151 V ol. 3, Nr. 1, February 2025
SKLEP
Sodobna prevodoslovna usmeritev, osredotočena na prevajalce, odpira antropologom
nove raziskovalne možnosti, saj se tudi sami soočamo s tujimi jeziki in njihovim razume-
vanjem ter v določenem smislu delujemo kot »prevajalci« kulturnih značilnosti. V pogled
v prakse prevajalcev ter preplet prevodoslovnih in antropoloških pristopov omogočata
globlje razumevanje jezikovnih vidikov, ki so pogosto slabše raziskani. Posebej poezija se
giblje po vrvohodski niti med salto mortale in salto immortale, med sprva nasprotujočima
si pogledoma na jezik. T a pogled sega od determinističnih teorij Sapirja in Whorfa do teo-
rije univerzalnih struktur Chomskega. Obe področji sta se razvili v usklajen dialog, ki zdaj
razkriva večplastno razmerje do jezika. Prevajalci imajo pri tem ključno vlogo, saj s svojimi
praksami, izbiro besedil in različnimi motivacijami za prevajanje zagotavljajo, da besedila
dobijo novo časovno dimenzijo in nadaljevanje.
Pogovori s prevajalci poezije so nakazali, da prevajalci kljub raznolikostim izkazu-
jejo skupni lastnosti: ustvarjalnost in inovativnost. Gre za posameznike, ki prakso pre-
vajanja poezije prilagodijo svojemu načinu življenja – nekateri prevajajo v tandemu, kot
zakonca Abder Rahim, drugi poudarjajo izmenjavo mnenj, kot sogovornice Zakrajšek in
udeleženki delavnice Kolenik in Kobe, medtem ko tretji doživljajo prevajanje kot izrazito
samostojno prakso, kot sogovornica Grošelj. Specifika poezije jih sooča z dilemami glede
odnosa do prevoda, saj ta ni zgolj jezikovni proces, temveč vključuje poglobljeno razume-
vanje izvirnega besedila, avtorjevega sloga in kulturnega konteksta. Včasih se meja med
prevodom in avtorskim delom zabriše do te mere, da tudi sami prevajalci prevod označi-
jo kot avtorsko delo, kot smo opazili pri primeru pesmi Besedovanje. Nejasne meje med
avtorskim delom, prevodom in samostojno avtorsko potjo sogovornikov, ki prevajanje
uporabljajo kot način usvajanja pesniškega izraza, podpirajo Hafsteinovo začetno misel,
da je dihotomijo med ustvarjanjem in posnemanjem vredno postaviti pod vprašaj.
Kljub zahtevnosti pa prevajanje poezije odpira prostor za jezikovno drznost, ki
se kaže v premišljenem »uporništvu« do izvirnika – na primer z dodajanjem rime pri
sogovornici Zakrajšek ali zamenjavo simbola Amorjeve puščice s poljubom pri dijakinjah
Kolenik in Kobe. Druga oblika uporništva se kaže v izbiri jezika in besedil, iz katerih ali
v katere se prevaja, pri čemer pridejo v ospredje dinamike moči med jeziki in globalna
politika. Zakonca Abder Rahim na primer prevajata tako avtorsko poezijo kot dela
sodobnih arabskih avtorjev v slovenščino, s čimer prispevata k premoščanju kulturnih in
jezikovnih meja.
Prevajalci poezije odpirajo tudi širša raziskovalna obzorja, ki se nanašajo na družbene
kontekste vrednotenja umetnosti (v našem primeru književnosti, tudi z ozirom na nova
orodja umetne inteligence), estetike in podobno. Poezija morda ni docela prevedljiva,
pa vendar za prevajalce poezije predstavlja neke vrste prijetno Sizifovo delo, kakor je v
refleksiji za knjižno izdajo Sing-a-Vision nekoliko hudomušno pripomnila Našina in
T atjanina ekipa (Virc, Mezeg, Škorjak 2024: 77): »Prevajanje je torej brezkončen proces,
dokler se ti od teksta, ker ga ljubiš in neguješ, ne zmeša in zgabi.«
Jana Rajh Plohl
Prevajalci poezije na razpotjih in stičiščih kultur
152 SVETOVI / WORLDS leto 3, št. 1, februar 2025
CITIRANE REFERENCE
Abder Rahim, Fawzi 2021 Do kdaj: Pesniška zbirka. Prev.
Darinka Abder Rahim, Dragan Potočnik. Maribor:
Klub kulturnih ustvarjalcev KU KU Maribor.
Ahearn, Laura M. 2017 [2012] Living language: An Introduc -
tion to Linguistic Anthropology. Malden, Oxford,
Chichester : John Wiley & Sons.
Arduini, Stefano in Siri Nergaard 2011 ‘Translation: A new
Paradigm. ’ Translation 11(2): 8–17.
Ning, Wang in Hongtao Wang, ur. 2023 Literary Transla-
tion in the Era of Artificial Intelligence. Babel 69(4).
Shanghai, Beijing: Shanghai Jiao University, Tsin-
ghua University.
Beguš, Ines 2009 ‘Carmina Burana. Razširjen izbor. ’ Acta His -
triae 17(1/2): 323–326.
Benjamin, W alter 1972 [1923] ‘Die Aufgabe des Übersetzers. ’
Gesammelte Schriften 4(1): 9–21.
Catford, John C. 1965 A Linguistic Theory of Translation.
London: Oxford University Press.
Cronin, Michael 2003 Translation and Globalization. ZDA in
Kanada: Routledge.
Czerniawski, Adam 1994 ‘Translation of Poetry: Theory and
Practice.‘ The Polish Review 39(1): 3–19.
Društvo knjižnih prevajalcev Slovenije 2024 ‘Pogoji za
včlanitev v Društvo slovenskih knjižnih prevajal-
cev.’ DSKP. Dostopno na: , 10. 5. 2024.
Fraser, G. S. 1966 ‚On Translating Poetry.‘ Arion: A Journal of
Humanities and the Classics 5(2): 129–148.
Geertz, Clifford 2019 [1973] Interpretacija kultur. Prev.
Božidar Kante in V esna Debeljak. Maribor: Aristej.
Gradnik, Alojz 1958 Kitajska lirika. Ljubljana: Državna
založba Slovenije.
Graeber, David 2023 Bulšihti: Teorija. Prev. Aleksandra
Rekar. Ljubljana: Založba *cf.
Gregg, Linda 2022 ‘Slepeča svetloba.’ Prev. Liu Zakrajšek.
Sodobnost 86(5): 579–590.
Hafstein, Vladimar Tryggvi 2004 ‘The Politics of Origins:
Collective Creation Revisited.’ The Journal of Ame-
rican Folklore 117(456): 300–315.
Nida, Eugene A. 1964 Toward a Science of Translating. Lei -
den: E. J. Brill.
Novak, Boris A. 2011 Salto immortale: Študije o prevajanju
poezije. Ljubljana: Založba ZRC.
Pavček, Tone 2009 Majhnice in majnice: Pesmi mnogih let za
mnoge bralce. Prev. Nada Grošelj, Erica Johnson
Debeljak, Alan McConnell-Duff in Andrej Rijavec.
Dob pri Domžalah: Založba MIŠ.
Pokorn, Nike 2017 Sodobne metode v prevodoslovnem razisko -
vanju. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske
fakultete Univerze v Ljubljani.
Puljarević, Sašo 2024 ‘O literarnih nagradah ali književnost
ni šport.’ Radijska oddaja. Spletni vir:, 25. 7. 2024.
Rosman, Abraham, in Paula G. Rubel 2003 Translating Cul-
tures: Perspectives on Translation and Anthropology.
London: Routledge.
Sakai, Naoki 2008 Translation and Subjectivity. On “Japan”
and Cultural Nationalism. Minnesota: University of
Minnesota Press.
Sing-a-Vision (Zavižaj vizijo) 2024 ‘Z vizijo v izzive.’ Dostop-
no na: , 12. 5. 2024.
Tihanyi, Catherine2004 ‘An Anthropology of Translation.‘
American Anthropologist 106(4): 739–742.
Tymoczko, Maria, in Edwin Gentzler2002 Translation and
Power. Amherst: University of Massachusetts Press.
Virc, Benjamin, Adriana Mezeg in Matej Škorjak 2024
Sing-a-Vision: Zavižaj vizijo. Ljubljana: Založba
Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani.
Wyspiański Stanisław – 1904 'Die Sonne nie tak świeci jak
słońce. ' Spletni vir: < https ://literatura.wywrota.pl/
wiersz-klasyka/40167-stanislaw-wyspianski-die-
sonne-nie-tak-swieci-jak-slonce.html>, 9. 2. 2025.
Zakrajšek, Katja 2018 ‘Novi afriški pesniki.’ Spletni vir:
, 13. 12. 2024.
153 V ol. 3, Nr. 1, February 2025
INTERVJUJI
(posnetki in transkripti so hranjeni v osebnem arhivu skupaj z dovoljenji za uporabo osebnih podatkov)
Abder Rahim, Fawzi in Darinka, Ruše, 5. 5. 2024.
Grošelj, Nada, Ljubljana, 27 . 3. 2024.
Kobe, Tatjana, Ljubljana, 23. 3. 2024.
Kolenik, Naša, Ljubljana, 23. 3. 2024.
Zakrajšek, Liu, Ljubljana, 19. 3. 2024.
SUMMARY
The article examines the complexities of poetry translation, particularly through the lens
of cultural and linguistic anthropology. The author conducted interviews with six poet -
ry translators, during which various dimensions of the translation process came to light.
The research methodology also included an analysis of literature on (poetry) translation,
media discussions, online resources, and participation in relevant events. Firstly, the article
underscores the significance of grasping the foundational principles of translation studies
as interdisciplinary, with the goal of conveying a comparable meaning while taking cultural
subtleties into account. Secondly, it categorises the practices of poetry translators into three
distinct phases: pre-translation, draft translation, and final translation. The pre-translation
phase entails the extensive and repeated examination of the chosen text and its author. The
draft translation phase involves testing various translation strategies, with some translators
beginning with literal translations as a foundation. During this stage of the practice, a key
question emerges: is poetry untranslatable? The article uses examples to illustrate that the
relationship between the original and the translated work offers no simple answers – it’s
a grey area rather than a black-and-white dichotomy. The final translation phase seeks to
produce a refined version that is coherent and complete in the target language, ensuring an
afterlife for the original that is moulded to fit through the linguistic lens of the translators.
The discussion also touches on the role of AI tools, noting that they frequently fall short in
retaining the nuanced interpretation that is an integral part of literary works. In conclusion,
the author recognises that poetry translation is often a continuous journey characterised by
ongoing refinement and a series of iterations. While the complete translatability of poetry
may be a Sisyphean task, the pursuit remains a deeply rewarding undertaking.
Jana Rajh Plohl
Prevajalci poezije na razpotjih in stičiščih kultur