SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CEL;
Fran Roš
ČAROBNA PIŠČALKA
Pravljica v treh dejanjih
Režija: Janez Drozg Priredba: Janez Žmavc Lektor: Majda Križajeva Scena: Avgust Lavrenčič Kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva Glasba: Urban Koder Koreografija: Jaka Hafner
Osebe:
Mati Dobrodejeva............Marija Goršičeva
Branko Grubar
Gojko................
Cvetka...............
Gozdni mož Bradovan Medved Rjavko . . . Princesa Violeta . . . Minister Debelin . . . Zdravnik Ceferin . . Čuribaba, zlobna ženska Mrkun, njen mož . . Prvi lovec...........
Anica Kumrova Bogomir Veras . Ivan Tkavc Minu Kjudrova Borut Alujevič Marjan Dolinar Mijna Mencejeva . Jože Pristov Miroslav Podjed Drugi lovec...................Franci Gabrovšek
Tretji lovec . . Kraljevi glasnik Stražarji . . .
Dvorjanki
. Štefan Volf Janez Bermež . Cveto Vernik Vili Korošec Alojz Jeršič . . Nada Božičeva Marjanca Krošlova
Prvo dejanje: na gozdni jasi
Drugo dejanje: pred kočo Dobrodejevih
Tretje dejanje: v gaju pred kraljevini gradom
Premiera 14. decembra 1988 ob 15.30
Šepetalka: Olga Puncerjeva Vodja predstave: Boleslav Simoniti
Tehnično vodstvo: Franjo Cesar Razsvetljava: Bogo Les
Parski mojster: Franc Klobučar — Krojaška dela: Amalija Palir-jeva, Jože Gobec in Oto Cerček — Frizerska dela: Vera Srakar — Slikarska dela: Ivan Dečman — Rekviziterska dela: Ivan Jeram — Čevljarska dela: Konrad Faktor — Garderoba: Fanika Pantner
ČAROBNA PIŠČALKA
(kakor jo tovarišice pripovedujejo otrokom)
Ob robu. gozda je stala lesena koča pokrita s slamo. V njej so stanovali: mama Dobrodejeva s sinom Gojkom in sestrico Cvetko. Daleč v gozdu je prebival gozdni mož Bradovan s svojim sinkom. Bradovan je imel dolgo brado, v kateri je bila čarobna moč. Rad je pomagal dobrim ljudem. Hudobna Čuribaba in njen mož Mrkun sta povsod zasledovala Bradovana, da bi mu odrezala brado. Nekega dne sta Gojko in Cvetka odšla v gozd nabirat jagode za bolno mamico. Na jasi sta opazila zibelko z otrokom. Proti zibelki se je plazila strupena kača. Gojko jo je ulovil in rešil otroka. Dobrodejeva sta. nabrala že polno košarico jagod, nakar sta zaslišala korake. Bil je sam gozdni mož Bradovan. Otroka sta se ga razveselila in ga prosila za zdravilo, ki bi ozdravilo bolno mamico. Bradovan jima je dejal: »Rešila sta mi sinka pred strupeno kačo, ki jo je poslala. Čuribaba, nagradil vaju. bom!« Gojku je podaril čarobno piščalko; če si zapiskal nanjo, je vse plesalo. Cvetka pa je dobila čarobna očala. Vesela sta bila tudi čudežnih kapljic, ki bodo ozdravile bolno mamico. Odhitela sta domov. Na poti sta srečala. Čuribabo. Bila je prav smešna in grda. Na nosu je imela veliko bradavico, v roki debelo palico in oblečena je bila v pisano obleko. Hudobna kot le kaj jima je vzela stekleničko z zdravilom. Gojko je takoj zaigral na čarobno piščalko. Čuribaba je plesala in plesala ter vsa utrujena spustila kapljice na tla. V steklenički, ki jo je Gojko pobral, so ostale samo tri kapljice. Hitro sta jih odnesla domov bolni mamici. Mamo je pozdravila že ena sama kapljica čudežnega zdravila. Drugi kapljici, ki sta še ostali v steklenički, je Gojko skril pod omaro.
Čuribaba in razbojnik Mrkun sta hotela Dobrode-jevim ukrasti čudežne kapljice. To se jima ni posrečilo. Namesto Bradovanovih kapljic sta dobila stekleničko čisto navadne vode. To je bila Gojkova zvijača. V prepričanju, da imata čudežne kapljice, sta bila Mrkun in Čuribaba vesela in še bolj hudobna S tem pa pravljice še ni konec.
V mogočnem gradu, nedaleč od Dobrodejeve hišice, sc živeli: kralj, njegova hčerka Violeta, minister Debelin in zdravnik Ceferin, veliko dvorjanov in grajskih lovcev. Vse bi bilo dobro in prav, če bi princesa Violeta venomer ne jokala. Od povsod so hodili zdravniki, da bi pozdravili veliko žalost, toda nihče ni uspel. Cele dneve so grajski lovci po gozdu iskali medveda. Smešnemu brundačku bi se morda le posrečilo pripraviti princesko do smeha. Violeta je še bolj zajokala, ko je zagledala Rjavka. Kralj je izdal razglas, v katerem je obljubljal veliko nagrado tistemu, ki bi ozdravil bolno princeso. Hudobna žena Čuribaba in Mrkun, pokrit z velikim klobukom, okrašenim s pisanim perjem, sta prva odšla proti gradu. Že na obrazu se jima je
videlo, da sta hudobna, zato sta zelo težko prišla do princese. Čuribaba je stiskala v roki stekleničko z navadno vodo — sama tega ni vedela. Ko je princesa zagledala hudobna človeka, je še močneje zajokala. Le s težavo je spila kapljice. Studenčnica ni ozdravila Violete. Ostala je še naprej cmerava in žalostna. Čuribaba in njen mož Mrkun pa sta dobila svoje plačilo v grajski ječi.
Tudi Dobrodejeva otroka Gojko in Cvetka sta sklenila, da bosta pomagala ubogi princesi. V torbico sta naložila čarobno piščalko, čudežna očala in zdravilne kapljice ter odšla v grad. Princesa Violeta se je otrok razveselila, čeprav to ni bilo po volji debelušnemu ministru Debelinu, niti zdravniku Ceferinu. Gojko je skozi čarobna očala našel vzrok te čudežne bolezni, ki sploh ni bila bolezen. Princesa je bila le tako tesno obuta in oblečena, da jo je vse bolelo. Tudi jesti ni mogla, ker jo je steznik preveč tiščal. Violeta je sezula pretesne
čevlje, slekla tesno obleko, popila samo eno kapljico čudežnih zdravil in bila je zdrava in nasmejana. Zahvalila se je otrokoma za veliko pomoč. Postali so pravi prijatelji. Ob slovesu sta Gojko in Cvetka namesto velike nagrade rajši odpeljala medveda Rjavka. Stražarji so spustili iz temne ječe Mrkuna in Čuribabo, ki sta obljubila, da ne bosta več preganjala pridnih ljudi. Za srečen konec je Gojko zaigral na čarobno piščalko, le toliko, da je princesa veselo zaplesala, in vsi so bili srečni.
FRAN ROŠ
Našo pravljico uprizarjamo v pomembnem letu pisateljevega življenjskega praznika, ob 70-letnici življenja. Sam rojstni dan je sicer že za nami, vendar spet ni več tako daleč, da bi mu ne mogli znova čestitati in mu želeti še mnogo mnogo zdravih let. Malo je pisateljskih osebnosti, ki bi nas tako prevzele s skromnostjo in z vdanostjo v svoj poklic. In malo jih je, ki bi tako neopazno hodili mimo nas, zatopljeni v svoja nenehna snovanja. S tem seveda ni rečeno, da pisatelja Roša ne poznamo! Saj ga vsak dan srečujemo na naših cestah, s širokokrajnim klobukom, torbo... živahna hoja prenaša visoko postavo, kakor da bi se prav nič ne hotela sprijazniti s številom svojih let, in — kaj neki spet premišljuje in snuje?
Rodil se je v Kranju 14. januarja 1889. leta, vendar je že v ranem otroštvu priromal z očetom, pisarniškim uradnikom, v Celje, mesto, ki mu je ostal zvest v dobrih in hudih časih vse do danes. Že kot gimnazijec je pod mentorstvom pesnika Rudolfa Maistra sodeloval z drugimi mladimi pisatelji in pesniki v dijaškem listu Savinja. Njegove pesmi je objavil tudi Oton Župančič v Ljubljanskem zvonu. Imenovali sta se »S plamenico« in »Šel si od nas«.
Doba, v kateri je pisatelj Fran Roš preživljal svojo mladost, je bila burna doba preporodovstva, ki je zelo vznemirila njegova čustva. Pisatelj je globoko občutil pomen osebne svobode človeka, vedno bolj se je predajal vsemu, kar je lepo, dobro in pošteno in pravično, ter je vsa ta svoja prepričanja in. razpoloženja izpovedoval v svojih pisateljskih delih. Le-teh ni malo in mnogo jih je napisal prav za mladino. »Medved Rjavček«, »Juretovo potovanje«, »Dija«, kdo jih ne pozna, iz roda v rod gredo in še jih z velikim veseljem prebiramo. Tudi mladinske igrice: »Ušesa carja Koz-mijana«, »Desetnica Alenčica« in »Čarobna piščalka« so neštetokrat popeljale skupine otrok v prelep pravljični svet, ki se odpira na gledališkem odru in ki ga imajo mladi ljudje tako radi.
Naš dobri pisatelj še sedaj rad, prerad napiše kaj lepega za mladi rod, saj ima otroke rad, v njih vidi veliko dobrega in tudi zaupa jim.
Poleg del za mladino je napisal tudi obsežna dela iz narodnoosvobodilne vojne, njegovo zadnje delo je »Pregnanci v Srbiji 1. 1941—1945«. Sam je bil ob vdoru okupatorja v naše kraje najprej zaprt, nato pa z vso družino izgnan v Srbijo, kjer je dočakal svobodo.
Do upokojitve je opravljal profesorski poklic. Za svoje izredno uspelo in požrtvovalno pedagoško delo je dobil visoko priznanje z imenovanjem za pedagoškega
svetnika. Po osvoboditvi je bil tudi okrožni šolski nadzornik, prejel pa je tudi visoka državna odlikovanja, mesto Celje pa ga je v zahvalo za vse, kar mu je dobrega naredil, imenovalo za svojega častnega meščana.
Kakor je bogato in raznoliko delo pisatelja Frana Roša — omeniti moramo vsekakor še povest: »Zvesta četa«, komedijo »Mokrodolci«, »Pesmi iz ječe in pregnanstva«, enodejanko »Največ sveta otrokom sliši Slave« pa še operna besedila — tako je neprecenljive vrednosti njegovo vzgojno delo v šoli. In nič manj pomemben ni Fran Roš kot osebnost, ki je s tankim posluhom za soustvarjanje v naprednih družbenih dogajanjih bil vedno prisoten pri javnem družbenem delu in ima zato še danes najvišji ugled.
Ob njegovem jubileju se mu je težko oddolžiti za vse njegovo delo, vendarle pa želimo, da bi sprejel vse številne iskrene želje, ki mu jih izražamo ob uprizarjanju njegove pravljice »Čarobna piščalka«.
AVTOR O NASTANKU NAŠE PRAVLJICE
»Čarobno piščalko« sem napisal v aprilu 1963. leta in je torej povsem nova. Morda je zanjo primerneje, da nima modernejše oblike, saj vsebuje motive iz slovenskih in drugih ljudskih pripovedk. Tako je tu uporabljena pripovedka o gozdnem možu na Mrzlici, ki je imel majhnega sina. Zapisana je bila v Grižah v Savinjski dolini in tudi objavljena v predvojni drugi čitanki za osnovne šole. Znanih je več naših pripovedk o škratih in vilah, ki so dobrim ljudem v stiski pomagali tudi z zdravili. Motivi z medvedom našim pripovedkam niso tuji. Motiv o žalostni princesi je francoskega oziroma že kar mednarodnega izvora. Precej po svoje in drugače od mene ga je v kratkem prizoru nekoč uporabil Fran Milčinski. Piščalko, ki sili k plesu, najdemo pri bratih Grimmih.
Slike so delo cicibančkov iz celjskih vzgojno varstvenih ustanov in prikazujejo osebe in dogodke iz »Čarobne piščalke«.
Objavili smo jih le nekaj; te in še druge so razstavljene v gledališkem foyerju in bodo ostale tam vse do Novega leta. Razstava bo odprta pred vsako predstavo.
Grafično podjetje CELJSKI TISK Celje
AGROPROMET
CELJE
kupuje in prodaja sadje in zelenjavo
Slovensko ljudsko gledališče Celje
želi vsem svojim obiskovalcem srečno novo leto 1969
TKANINA-
GALANTERIJA
Celje
Z VELEBLAGOVNICO LJUDSKI MAGAZIN in poslovalnico
TKANINA-DEKOR
SE PRIPOROČA
priporoča svoje kvalitetne proizvode:
#	karbon papir
#	indigo papir
#	pisalni trakovi
#	matrice za razmnoževanje 0 barve za razmnoževanje 0 akvarelne šolske barvice 0 tempera barve
0 umetniške oljne barve 0 jasnit-diazo-amoniak papir 0 mica, bele barve za belo perilo 0 guminol, lepilo za gume 0 srebrna bronca za peči itd.
Znamka AERO jamči za kvaliteto!