m ■ ■ EBELAR Vsebina: V otroški izbi. (Celostranski slika) 223 Mali kruhek: Ličinke voščene vešče. Stane Mihelič: Prevažanje in AZ- Divja konoplja uli medarica. Panji ................... 226 Prvič s čebelami na pašo. Po kon- Fr. L.: O ureditvi pasišč in še kaj 228 čani paši. Ruska čebelarska knjiga 246 • H. Peternel: Skrb za bodočnost na- Naša orgapizacija. Dopisi: Delova- šega čebelarstva..............230 nje čebelarske podružnice v Cr- M. L. Rožman: Električno zažiče- nomlju. Ljubljanska čebelarska vanje .......................... 233 podružnica. Čebelarji ljutomer- Rojec Vlado: Tajnosti prezimovanja skega okraja se izpopolnjujejo (Nadaljevanje) ............... 235 s strokovnimi predavanji .... 24<> Virmašan: Boj sršenom J.............219 • Zapisnik o drugi seji širšega odbora — k: Dvodnevni tečaj za vzreje- Čebelarske zadruge (Nadalj.) . . 251 valce matic....................241 Delovanje izvršnega odbora Cebe- Ing. Rihar Jože: Opazovalne postaje 242 larske zadruge................... 254 Kaj znancev že zasula je lopata.Zadružni vestnik..............................255 Hafner Matej. Kranjc Franc. Ro- Na ovitku: Oglasi. Mesečna opra- zman Joža.................... 244” vila. Razdelitev sladkorja. List izhaja mesečno. Glavni in odgovorni urednik: Rojec Vlado. Izdaja Čebelarska zadruga za Slovenijo. Tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani. Letna naročnina /a zadružnike 40 din, za nezadružnike 60 din, posamezna številka 5 din. V inozemstvu stane list 80 din. Tropine Upravne odbote podružnic, družiu ter splon vse čebelarje opozarjamo na notico, priobčeno v letošnji 7. številki našega glasila glede vnovčevanja tropin pri kuhi voška. Tropine smo do sedaj metali proč. Čebelarji bodo v večini primerov že jeseni sortirali satje ter staro in trotov-sko pretopili' Da bocjo po možnosti vse tropine vnovčene, priporočamo, da se pri vsaki podružnici oziroma družini osnuje zbiralnica tropin, kateri ijaj čebelarji oddajo primerno presušene tropine. Zbiralnice naj .vodijo'seznam čebelarjev, ki bodo oddali tropine, ter naj poleg imena zabeležijo oddano količino, da jim po vnovčenju izplačajo doseženi izkupiček. Imamo ponudnika, .ki plača 7.ar kg suhih tropin din 2—. Tropiye bodo prevzemale zbiralnice pa tudi posamezni čebelarji', če jih bo za oddajo najmanj 30 kg. Zbiralnice pri podružnicah oziroma družinah kot posamezni čebelarji naj zbrano količino suhih tropin prijavijo tov. Verbiču Ivu, Dev. Mar. v Polju 61 PO SKLEPU LISTA;^ Čebelarska zadruga je prejela obvestilo, da je Zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo v Beogradu določilo po posredovanju predsednika tov. Miheliča za potrebe slovenskih čebelarjev 5 vagonov sladkorja. Ker znašajo prijavljene potrebe okrog 14 vagonov, je bilo treba zahteve krčiti in upoštevati predvsem kraje,_ ki so najbolj prizadeti. Sladkor bodo morale podružnice in družine deliti v prisotnosti zastonstyi okrajnih odnosno krajevnih ljudskih odborov. (Ljubljana), ki bo potrebno ukrenil glede prevzema na licu mesta ter takojšnjega plačila. Kupim nekaj čebeljih družin v AZ-panjih. Imeti morajo zimsko zalogo. Zamenjam tudi za seno. — Glad Mihael, Slov. Briga št. 4, p. Nova sela pri Kočevju. Prodam 40 AZ-panjev s čebelami, dobro založenih z medom. Cenu 120.000 din. Cernej-šek Jožef, čebelar, Razgor p. Laporje pri Slov. Bistrici. 15 čebeljih družin v AZ-panjih ima naprodaj Žunko Ivan, tajnik Ceb. družine v Litiji. Panji novi na 10 satov. Družine močne. Cena po dogovoru. Spomladi bom imel naprodaj 6 AZ - pulijev. 6 panjev nemške mere in 8 kranjičev. Cena po dogovoru. — Zakrajšek Janez, Strletje št. 4, pošta Rob pri Velikih Laščah. SLOVENSKI ČEBELAR Številka 10 V Ljubljani, 1. oktobra 1946 Letnik XLVI1I V otroški izbi. Jeseni poležene mladice so sponiladunska delovna sila družine. (Foto: Teale.) stane Mihelič: Prevažanje in AŽ-panji V tem članku nimam namena pisati o vseli problemih, ki so v zvezi s prevažanjem čebel na pašo; skušal bom odgovoriti le na vprašanje, v koliko je naš AZ-panj prikladen za prevoz. Pri tem se opiram na lastne skušnje in skušnje tistih čebelarjev, ki so prevažali čebele v Vojvodino in na ajdova pasišča na Štajerskem. Moja kritika AŽ-panja velja v prvi vrsti le za primere, ko se prevoz z vlakom zaradi različnih ovir prekomerno zavleče, ko nastanejo iz nepredvidenih vzrokov večje zamude; zdi se mi potrebna, če hočemo s te strani vsaj deloma zavarovati čebelarje pred izgubami. Moderni AZ-panji, kakršne danes izdeluje tov. Grom, odnosno mizarska delavnica Čebelarske zadruge za Slovenijo, imajo za prevoz oskrbljeno ventilacijo zadaj z mrežo v okencih, spredaj pa z (luški, ki so izvrtani v brado. Najnovejši panji imajo v okencih zadaj celo mrežo na posebnih okvirih, ki jih v času prevažanja lahko odvzamemo. Ker imajo ti panji tudi na vratcih mreže, se morejo čebele s satov preseliti v prostor med vratci in okenci, da tako zmanjšajo vročino v panju samem. Več let sem že prevažal ene kakor druge panje s paše na pašo na razdaljo kakih 100 km, ali nikdar nisem čutil potrebe jemati okvire z mrežo pri okencih iz panja. Tudi ni bilo potrebno, ker se mi niso čebele nikoli dušile. Pač pa se mi je dogodilo to, kar se dogaja vsakomur, ki ima v brado vdelane duške, da so se čebele nabrale med vožnjo v prostoru za brado in se ali zadušile, ali pa zaradi vročine tako prekuhale, da so padle na tla in tam tudi pomrle, ko sem odpiral panje. Če sem hotel to na daljši vožnji preprečiti, sem moral, preden sem zaprl brade, zamašiti tudi žrela. To bi priporočal vsakemu čebelarju, ki pelje čebele na pašo z vlakom ali pa z avtomobilom, zlasti če vozi podnevi. Iz povedanega je razvidno, da pri prevažanju AZ-panjev. kakršne izdelujemo danes, ne moremo uporabljati ventilacije spredaj. Bolje je, da je sploh ni. Kar se tiče ventilacije zadaj, pa sledeče: Za krajše prevoze ta ventilacija popolnoma zadostuje, posebno če prevažamo ponoči in v hladnem vremenu. V primerih prevoza v Vojvodino in tudi na Štajersko, n. pr. iz Ljubljane v Mursko Soboto, pa ta ventilacija ne zadostuje. To vedo prav dobro čebelarji, ki so prejšnja leta in tudi letos vozili čebele v Vojvodino in na Štajersko. Še danes mi je neprijetno, če se spomnim, kako sem moral med vožnjo iz Vojvodine odpirati okenca in spuščati čebele na prosto, da sem tako preprečil večjo katastrofo. Koliko muke je s tem, koliko trpljenja s prekladanjem panjev v vagonu, da spraviš čebele do zraka, ve vsakdo, ki jih je vozil na pašo po tako dolgih progah. Vse brizganje čebel z vodo skozi okenca nič ne pomaga. Mnogo bolje je, če imamo med vožnjo v panjih pitalnike, v katere jim od časa do časa nalijemo vode. Tisti čebelarji, ki so namestili v panjih pitalnike, so imeli med vožnjo bolj mirne čebele in tudi manj mrličev na dnu panjev. Pozneje pa se je izkazalo, da so prav tako utrpeli precejšnje izgube pri čebelah, samo da jim je žival pomrla šele nekaj dni po prevozu. Vse to kaže, da ventilacija, kakršno uporabljamo v AZ-panjih, za take prevoze ni primerna in da bo treba AZ-panj v te namene izpopolniti in predelati. Ker sem videl, kako je, sem med vožnjo preizkusil še drugi mičin. Odvzel sem panjem v medišču in nekaterim še v plodišču mreže z okenca in spustil čebele v vmesni prostor med vraici. Mislil sem, da bom na ta način rešil problem. Ali kaj sem ugotovil? Ko sem pripeljal te panje na novo pasišče in jili odprl, sem za vratci našel na tleli cele kupe mrtvic, nič manj, kot sem jih izkopal iz drugih panjev, kjer sem pustil okenca z mrežami v panju.-Isto se je dogodilo drugim. Torej tudi ta način ventilacije za AŽ-panje ni primeren. Vse čebele namreč, ki gredo s satja v ta vmesni prostor, se tako zdelajo, da kmalu poginejo. Iz vsega tega sledi, da čebel med prevažanjem ne smemo pustiti s satja. Pa nisem storil samo tega. Pred prevozom sem odvzel panjem v medi-ščih po dva do tri sate, da bi se lahko čebele zbrale v nastalem praznem prostoru v gručo in s tem zmanjšale natrpanost v plodiščih. Tudi to ni nič pomagalo. Zato najbrž ni pretirana moja trditev, da naši AZ-panji nimajo pravilne in zadostne ventilacije za daljše prevoze. Naš tovariš Anton Žnideršič je že pred leti opozoril na to in skonstruiral AZ-panj »nove oblike«, kakor ga je sam imenoval. Napravil je AZ-panj, ki je imel vratca in okenca spredaj in zadaj. Morda ta preureditev ni bila najboljša, vendar pa je bila, kar se ventilacije tiče, zadeva v redu. Ali kaj se je zgodilo? V »Slovenskem čebelarju«, kjer naj bi se zadeva kritično in praktično obravnavala, so lopnili po njem, ga smešili in se norčevali iz njega. Tako ni mogel prodreti in problem ventilacije v našem AZ-panju je ostal nerešen. Naši železničarji, ki so bili in so še vedno vneti prevaževalci, so skušali rešiti problem ventilacije tako, da so v sprednji končnici po vsej širini panja napravili kakih 10 cm širok dušek. Tako je nastal v mediščih prepih, ki je gotovo zmanjšal izgube med prevozom. V koliko so s tem uspeli, ne vemo; doslej ni še nihče o tem pisal. Vem le toliko, da je imel ta način rešitve vsaj eno napako, namreč to, da so čebele kaj rade ob dobri paši zadelale mrežo s smolo in tako preprečile nameravano ventilacijo. Treba bi bilo misliti na to. da bi se mreže v času, ko niso potrebne, lahko odvzemale. Na svojevrsten način in po mojem mnenju najbolje je rešil problem ventilacije v panju tov. Kirar, velečebelar s Štajerske. Njegovi panji imajo ventilacijo zadaj, spredaj in tudi z vrhnje strani. Seveda je mogel to napraviti samo pri panjih, kakršne uporablja 011. Dejstvo je, da je imel ravno tov. Kirar, ki je pripeljal v Vojvodino nad 200 panjev, najmanjše izgube, čeprav so njegovi panji stali na soncu mnogo dlje kot naši AZ-panji. No. in zaradi tega bo treba pri reševanju problema ventilacije panjev med vožnjo, proučiti še prav posebno Kirarjev sistem prezračevanja, da ne govorim tu o njegovem panju, ki bo v bodočnosti prav gotovo igral v našem čebelarstvu važno vlogo. Nadalje naj omenim, da uporabljajo drugod pri prevažanju čebel na pašo predvsem ventilacijo od zgoraj. Tisti, ki so jo preizkusili, so mi pravili, da imajo pri takem prezračevanju panjev prav malo izgub. To bo verjetno, kajti topel zrak odhaja v tem primeru neovirano iz panjev in čebele ne gredo s satja, a če gredo, se kmalu zopet preselijo nazaj. Te vrstice sein napisal zato, da bi začeli o vseh teh problemih nekoliko podrobneje razmišljati in da bi ukrenili vse potrebno v panju za zmanjšanje izgub pri prevažanju čebel. Pozivam čebelarje, da popišejo svoje dosedanje skušnje in prispevajo tako k rešitvi zgoraj načetih problemov. O ureditvi pasišč in še kaj Dve stvari sta bili že od nekdaj pri našem čebelarstvu povod za nesoglasja, nerazumevanja, kritiko in spore. Ta nesrečna kamna spotike sta sladkor in pasišča. Glede sladkorja danes ne moremo dosti govoriti, ker ga manjka menda povsod po svetu. Saj nam pišejo znanci iz Amerike, da ga tudi tam dobivajo v zelo omejeni količini, le nekaj malega več kot pri nas. Rabijo pa namesto sladkorja med. Kadar bo pri nas sladkorna kriza minula, upamo, da bodo čebelarji zopet deležni prave podpore, zlasti če bo potrebno s sladkorjem popravljati slabe letine. Z urejenimi razmerami pričakujemo tudi boljšega razumevanja za obstanek in napredek našega čebelarstva, kot so ga pokazali v polpretekli dobi vodilni organi bivše »poljeprivrede«. Tedaj smo morali namreč visokim gospodom dokazovati že splošno znano resnico, da niso čebele tu samo zaradi čebelarjev, temveč da so v naravi nujno potrebne kot opraševalke najraznovrstnejših rastlin. Čebelarji upamo, da na tako slabo razgledane »stručnike« ne bomo več naleteli. Preprost ameriški farmar je o tem mnogo bolje poučen, ker postavi v svojih obširnih sadovnjakih tu pa tam kak panj, z edinim namenom, da mu spomladi čebele opraše cvetje sadnega drevja. Za pridelek medu in nadaljnji obstoj čebeljih družin mu navadno ni dosti mar, zlasti če ni sam čebelar. Saj si z obilnim izkupičkom za sadje lahko kupi spomladi zopet potrebno število novih čebeljih družin. Njemu so torej čebele le posredovalke za dosego njegovega sadjarskega namena. Po naših vaseh je polno ljudi, ki goje po nekaj panjev čebel iz golega veselja in navade, ker je žival že toliko in toliko let pri hiši. Od nekaj panjev ne morejo nikoli pričakovati toliko donosa, da bi se to res »splačalo«, če vzamemo v račun uporabljeni čas, da ne rečem običajno plačanih ur. Ta slučajna in nenamerna okolnost, da bi iz čebelarstva črpali ti ljudje kake besede vredne dohodke, pa ima za. splošen blagor tolikšen pomen, da bi ravno te razkropljene in stalno naseljene gojitelje čebel morali glede na splošnost vse bolj upoštevati in jih izpodbujati, da ne opuste tega svojega opravila. Če bi taka stalna krajevna čebelarstva nekoč prenehala, bi lahko nastali tu pa tam mrtvi otoki v rodnem svetu. Rastline bi ostale v veliki večini neoprašene, brez sadu in semena. Tak pojav smo opazovali prvo leto po prejšnji svetovni vojni v goratih predelih Goriške, kjer so se vršili boji in so bila na daleč okrog uničena vsa čebelarstva. Sadje so imeli le tam, kjer so bile v primerni bližini čebele. V isti občini je pri enakih vremenskih in kliinatičnih razmerah ostal en konec naselij brez sadja, a v drugem delu ga je bilo dovolj. Dognali so, da je bilo sadje le tam, kjer je bil v bližini kak panj čebel. Zaradi stalnega deževnega in vetrovnega vremena ob času cvetja žival ni upala daleč leteti in so bile meje oprašenega cvetja jeseni tako očitne, da je vzbujalo to že splošno pozornost tudi pri nepoznavalcih tajnosti narave. Zato ponavljam: Raztresena mlada čebelarstva križem dežele so tako važen činitelj pri ohranjevanju rastlinskega sveta, da jim je treba že iz tega vzroka posvečati največjo skrb. Važna so zlasti spomladi, ko okrog njih vse bujno cvete in ko žival ne leti daleč, nič manj seveda jeseni, ko razvije svoje popje ajda. Tu pridemo do točke, kjer se čebelarji kljub svoji privzgojeni miro- ljubnosti včasih le razburijo. Na raznih sestankih za dodeljevanje ajdovih pasišč so domači čebelarji izražali bojazen, da bodo pri tem prizadete njih čebele. Kot mi je znano, se je po uvidevnosti strokovnih komisij v posameznih krajih zadeva tako uredila, da so bila v splošnem zavarovana tudi mala čebelarstva. Ozirati se je bilo treba med drugim zlasti na dejstvo, da se ob ajdovem cvetju zelo rado pojavi ropanje v večjem obsegu. Kdor je imel kdaj opraviti z ropanjem, mu je znano, kakšno delo, skrb in škodo lahko napravi. To je za čebelarja isto kot toča za kmeta. Zato mora biti skrb malih čebelarjev nepristranskemu opazovalcu popolnoma razumljiva. Ropanje se pojavi ob slabi ali po končani paši. ob prenatrpanju čebel na ožjem prostoru, a tudi zaradi neprevidnosti čebelarjev, če odpirajo v tem času panje, ali če trpe v svojih čebelnjakih brezmatične in slabotne družine, ki privabijo roparice, da napadejo najprej te, pozneje pa se lotijo še normalnih družin v soseščini. Ropanje pa se včasih pojavi tudi brez vidnih vzrokov, tako rekoč samo po sebi. Čeprav so bila ajdova pasišča v splošnem sporazumno in zaradi morebitnega ropanja previdno razdeljena, bo bodočnost le še pokazala nedo-statke, ki jih bo treba pozneje odpraviti. Že to leto nam bo pokazalo marsikaj, kar bo treba prihodnjič upoštevati. Zato se mi zdi potrebno, da omenim že sedaj skušnje, ki smo si jih pridobili prejšnja leta na neurejenih ali površno določenih ajdovih pasiščih. Za ajdova pasišča naj bi se v bodoče določali le kraji, ki imajo dovolj obsežne komplekse ajdovih posevkov in kjer ni domačih čebel toliko, da bi ob normalnih letinah izrabile vso pašo. Za zaščito manjših domačih čebelarstev, ki so ob morebitnem ropanju najbolj v nevarnosti, nkj se določijo stojišča dovoženih čebel toliko daleč proč, da ne dosegajo ob normalnem izletu drugih čebelarstev. To je okrog tri kilometre zračne črte v eno stran, na večjih ravninah brez gozdov celo več. Saj se dobe skoro povsod oddaljene samotne kmetije, kjer ni v bližini drugih čebel. Če pa takih naselij ni, ne bo težko postaviti večji skupini prevaževalcev sredi polja začasne čebelnjake in dobiti v bližini vasi za mal denar ali posodico medu človeka, ki bi si za varstvo čebel postlal v tem čebelnjaku. Sicer pa so tatvine čebel v mirnih časih prav redke. Čebele je treba po končani ajdovi paši takoj odpeljati. Paša traja kvečjemu do Malega šmarna. Pozneje ajda ne medi več zaradi hladnih noči, četudi je v najlepšem cvetju in so dnevi še tako ugodni za medenje. Da bi jih puščali dalje časa na pasišču, je zelo tvegano, ker se navadno pojavi ropanje, kakor hitro je večja množina panjev na ozkem prostoru. Zorenje medu bi ne smelo biti nikako opravičilo za odlašanje z odvozom, ker povzroča to »zorenje« nevarno norenje čebel — to je ropanje. Če pobije v kakem kraju ajdo toča, je treba čebele že med pašo takoj umakniti, sicer je rop neizogiben. Za take primere bi morali imeti kaka rezervna pasišča. ki jih drugače ne izrabljamo. Znanstveno bo treba preiskati tudi vzroke, zakaj v nekaterih krajih ajda ne medi več tako kot nekdaj. Znano je, da siva ajda ne daje kaj prida medečine. Vzroki za to tiče morda v rastlini sami, lahko pa so krive temu fizikalne spremembe tal, klimatične spremembe, gradnja večjih tovarn v bližini, od koder prihaja iz dimnikov mnogo pepela in saj ter se vse to vlega zlasti z meglo na občutljivo cvetje ajdovih polj in preprečuje medenje. Osuševanje Ljubljanskega barja na primer tudi za čebelarstvo ni brez pomena. Včasih se je megla z barja zavlekla daleč v okoliške kraje in kot trdijo stari čebelarji, so bili dnevi z dolgo trajajočo meglo izredno medoviti. Ce pa posije sonce zgodaj dopoldne na ajdo, je medenja kmalu konec. Za druge paše ni bilo med čebelarji nikoli nesoglasij. Druge medeče rastline pač ne podžigajo čebel tako k ropu kakor ajda in njen med s svojim dražljivim vonjem. Saj je na primer močno medenje hoje neizčrpen vir medu in ne igra število panjev ob hojevi beri nikakc vloge. Tudi ropanje se ne pojavlja. Z dobro voljo, z razumevanjem in z načrtno razdelitvijo ajdovih pasišč pa se bodo pojavi nesoglasij prav gotovo v bodočih letih polegli, kar je iskrena želja vseh pravih čebelarjev. II. Peternel: Skrb za bodočnost našega čebelarstva Odgovoriti na vprašanje, kakšno bo prihodnje čebelarsko leto, je skoraj nemogoče, ker pač ne vemo, kakšno bo vreme iu paša v prihodnjem letu. A nekaj vemo že sedaj: kakršen temelj bo postavljen našemu čebelarstvu že v tem letu, takšen bo razvoj čebeljih družin v prihodnjem letu. Čebelarji nismo gospodarji vremenskih prilik, a lahko storimo že letos marsikaj, da bo naše čebelarstvo v bodočnosti čim plodovitejše. Na za-zimovanje čebel se ne pripravljamo morda šele takrat, ko že beli slana polja in travnike, ampak že mnogo prej med letom. Od poletnih priprav je odvisno čebelarstvo v prihodnjem letu. Sicer ponavljam v tem članku že znane stvari, a tovariši čebelarji naj mi oprostijo, če sem mnenja, da se o teh stvareh nikdar ne piše in govori dovol j. Kakor je obče znano, moremo pričakovati uspeh v čebelarstvu le tedaj, ako je že pozimi v panju: 1. dobra matica, 2. lepo, brezhibno satovje s potrebno zalogo medu, 3. dovolj mladih čebel, 4. in vse to v dobrem panju. 1. Dobra matica Matica ni žival, katero bi mogli soditi zgolj po vnanjosti. »Po njih delih jih boste spoznali«, velja za ljudi, živali in rastline; posebno pa velja to za matico. Po zalegi, ki je delo matice, spoznamo, ali je rodovitna, po lastnostih čebel spoznamo njeno vrednost za razplod. So rodovitne matice, a njih zarod ni kaj prida. Čebelar naj ima odprte oči in naj si zapiše vse. kar opazi važnega pri čebelah med letom. Neumestno je zanašati se na spomin. Marsikaj pozabi tudi oni, ki si domišl juje, da ima dober spomin. Kolikokrat je že slišal in čital čebelar, da je bolje imeti le 10 dobrih panjev kot 30 slabih. A ko pride do odločitve, se mu smili vsak slabič. Ni mu dovolj ne 10, ne 20 iu ne 30 panjev, dasi mu ni mogoče pravilno oskrbovati niti 10 panjev. O uspehih v čebelarstvu ne odločuje število čebeljih družin, temveč njih kakovost. Dobrih matic je vedno le malo: zato pa mora čebelar obdržati za pleme le toliko čebeljih družin, kolikor ima dobrih matic. Za vsak primer je treba na določeno .število panjev imeti po eno dobro matico v rezervi. Previden čebelar bo obdržal primerno število manjših družin z dobrimi maticami, da si lahko pomaga iz zadrege, ako izgubi kak panj pozimi ali v zgodnji pomladi matico, ali ako spomladi kaka matica ne ustreza svojemu namenu. Take rezervne družine lahko prezimi v eksportnih panjih ali pa v mediščih ostalih panjev, ki morajo biti seveda strogo ločena od plodišč. Zadnji način je zaradi tega boljši, ker lahko spomladi po odvzetju matic združi rezervno družino s spodnjo in dobi tako izredno močno družino, ki bo spomladi v polni meri izrabila prvo pašo. Take združene družine so tiste, ki so prve zrele za naravne ali narejene roje. 2. Lepo satovje s primerno zalogo medu Od čebel je odvisen donos prihodnjega leta. Popolne čebele pa se izvalijo le v brezhibnem satovju. Čebele, ki se poležejo v prav starih satih, ne morejo biti pravilno razvite, ker so doraščale v pretesnih zibkah. Do lepega satovja pride čebelar na ta način, tla da čebelam izdelati ob dobri paši satnice. Ni več pomanjkanja satnic! Vsak jih je že letos lahko dobil, kolikor jih je rabil. Zato je napačno ravnal, kdor ni izmenjal starih satov z novimi. Res je, da mora biti med letom v panjih tudi nekaj trotov, a bolje je, da se ne rodijo, kot da bi bili v breme čebelji družini in v škodo čebelarju. Nikomur se ni treba bati. da bi bilo čebelarstvo nenaravno, ako omejuje trotovino v gnezdu. Saj lahko uporablja gradilni satnik, v katerem čebele po mili volji gradijo trotovino. Ko jo matice zaležejo, jo podere in s tem pridela neverjetne množine voska. Satovje v gnezdu naj bo jeseni polno ali skoraj polno zdravega medu, torej ne hojevca ali mane. Nekateri čebelarji mislijo, da je tudi med s pravega kostanja za prezimovanje neprimeren. A to ni res! Res je le. da tak med čebelarja vara. Čebele prinašajo s pravega kostanja razen medečine tudi mnogo obnožine. Vrh te obnožine nanosijo tenko plast (1—2mm) medu in celice pokrijejo s po-krovci. Čebelar misli, da so celice polne medu, in da ga je dovolj za zimo. A čebele porabijo med, nakar jim ostane samo še obnožina, ki je bila skrita pod medom. V sili jo čebele zaužijejo v večjih količinah, kar povzroča strahovito grižo. Ako pa čebelar nakrmi čebele jeseni z medom, ki ga je takoj po kostanjevi paši odvzel družinam, bo spoznal, da je izvrsten za prezimovanje. Glede množine medu ali zimske zaloge moraš vedeti, da je od nje odvisno uspevanje čebelje družine v prihodnjem letu. Kdor da ali pusti jeseni čebelam le toliko medu, da preživijo zimsko dobo, z izgovorom, da jim bo spomladi dodal, kar jim bo manjkalo, je na napačni poti. Spomladi je čebelarju nemogoče čebele spraviti do zadostnih zalog. Čebele imajo tedaj ves pokrmljeni med za pašo, in ga porabijo za povečanje obsega zalege. Danes da lahko čebelar družinam velik obrok medu, čez nekaj dni pa bodo zopet srthe. Razvoj čebel se ravna po zalogi medu. ki jim preostane po prvem pomladnem trebljenju. Poizkusi so pokazali, da dosežejo družinfe, ki imajo po snažilnem izletu še 9—10 kg medu. štirikrat prej višek razvoja nego one, ki ima jo 4—5 kg zaloge. In vendar mislijo čebelarji, da so družine s tako zalogo dovolj preskrbljene. Zaloga medu mora biti v panju že jeseni, ako hočeš imeti od nje tudi kake koristi v drugem letu. 3. Dovolj mladih čebel Znano je, da živijo čebele v pašni dobi le kakih 6 iednov. Tako hitro se izrabijo pri delu. V brezdelju (pozno jeseni, čez zimo in zgodaj spomladi) pa se mnogo bolj počasi starajo. Stare čebele, ki so pustile že prejšnje leto polovico svojih življenjskih moči v delu, žive spomladi, le nekaj tednov, mlade, še neizrabljene čebele pa se lahko pretolčejo prav do glavne paše, odnosno do rojenja. Do takrat je že napolnil nov naraščaj ves panj. Iz tega je razvidna važnost mladih čebel v čebelarstvu bodočega leta. Da dobimo dovolj mladih čebel za zimo, moramo pospeševati zaleganje v poznem poletju in zgodnji jeseni. Kjer je dobra paša na otavi in ajdi, pospešuje zaleganje narava sama. Kjer tega ni, je treba družine dražiIno pitati. 4. Vse to naj bo v dobrem panju Panji se morajo dobro zapirati, kar nas učijo čebele same, ki že poleti zadelajo vse reže z zadelavino (propolisom). Za prezimovanje ni sposoben panj, v katerem vlada prepih, smrtni sovražnih čebel. Čebelje družine morajo biti glede na prostor, v katerem prezimujejo dovolj živalne. Slabiče je treba jeseni razdreti ali zazimiti kvečjemu v mediščih močnih panjev, in še tam omejiti prostor. Spraviti jih moramo tjakaj v poznem poletju ali v zgodnji jeseni, da lahko pravočasno zamažejo vse reže. Skušnje so pokazale, da ni dobro čebele prezgodaj odeti in zapaziti. Če jih prekmalu odenemo, sc ne stisnejo v gručo in jih lahko zajame prvi hujši mraz v stranskih ulicah. Mnoge izmed njih zgubijo zvezo z glavnim delom družine, in tamkaj zmrznejo, preden pridejo do svojih sestric. Ako z zapa-ženjem odlašamo, lahko sicer tudi otrpnejo v hladnih nočeh, a opoldne ob lepih poznojesenskih dnevih oživijo in se priključijo k zimski gruči. Za najhujšo zimo je treba posamezne panje kakor tudi celotno skladanico panjev zavarovati proti mrazu. Važno je, da čebelar zadela žrela panjev jeseni s primernimi zapahi, s katerimi zabrani mišim vstop v panj. Posebno nevarna je rovka, ki prav za prav ni miš, ampak požrešna žužkojeda živalca, ki se splazi skozi neverjetno majhne luknje v panj, kjer potem naravnost mesarsko gospodari med čebelami. Družina, v kateri je gospodarila miš ali rovka, ostane celo leto slabič, ako sploh ostane pri življenju. Za zapaženje panjev v notranjosti je najboljši papir, sešit v debelejše lege. Prav dobre so tudi slamnice. Za odevanje celega sklada panjev je primerna otava, pezdir ali listje; slama za kaj takega ni priporočljiva, ker se rade vgnezdijo vanj miši in vznemirjajo čebele čez zimo. Tudi ptice rade stikajo v zimskem času okrog čebelnjaka. Preženemo jih s strašili in s tem, da jih krmimo na oknih svojih stanovanj. Ker so drugače potrebne in koristne, jih nikar ne uničujmo! Sicer pa skrbimo, da bo vladal pozimi v čebelnjaku in okoli čebelnjaka popolen mir. Ako zapade sneg, ga odkidajmo meter ali dva na široko in potresimo tla v bližnji okolici čebelnjaka s suho zemljo ali s čim podobnim, da se ne bodo preveč bleščala čebelam, ko jih bo toplo sonce izvabilo na prosto. Otrple čebele poberimo v posodo, jih ogrejmo v zakurjeni sobi in jih pod večer dodajmo ne kakemu slabiču, ampak najmočnejšemu panju, kjer si bodo opomogle in nam poplačale našo skrb z medom in obnožino, ki jo bodo po srečno prestani zimi prinašale v panj. m 1 Rožman: Električno zažičevanje V 5.-6. številki letošnjega »Slovenskega čebelarja« je B. D. objavil članek o električnem utiranju žice v satnice. Ker pa se, mi zdi, da mnogo čebelarjev vendarle ne bo toliko spretnih, da bi sami izdelali pripravo, skozi katero mora biti pri tem speljan električni tok, bom skušal v kratkih potezah pojasniti še neki drugi postopek. Jeklena žica, s katero zažičujemo satnike, ima 0,1 mm premera. Za en satnik je rabimo 1 do 1.75 m. Električna upornost te žice je takq^majhna, da je ne smemo priključiti, kadar jo hočemo segreti, neposredno na omrežje, ker bi bil tok, ki ga določa upornost, pri običajni mrežni napetosti (220 voltov) premočan in bi zaradi tega nastal kratek stik. Da to preprečimo uporabljamo predupor, pri izmeničnem toku pa tudi transformator. Najprej nekaj besed o transformatorju. Predvsem je treba vedeti, da mora biti transformator dimenzioniran za določeno debelino in dolo- čeno dolžino žice, ki jo nameravaš segreti, ali pa mora imeti odcepe z različnimi napetostmi. Če takih odcepov ni, ne moreš uporabljati isti transformator pri satniku, ki ima žico speljano podolžno in pri nekem drugem, ki je zažičen pokončno, še manj, če je število vzporednih delov žice različno. Tudi na velikost satnika se je treba pri tem ozirati. Neki čebelar si je še pred vojno nabavil električno zažičevalno pripravo s transformatorjem, a jo je že po prvih poizkusih utiranja zavrgel, ker je vsakokrat, čim je spustil električni tok skozi žico, prišlo do kratkega stika. Pripravo je kasneje preizkusil tudi njegov prijatelj, ta pa je na veliko začudenje njenega lastnika ugotovil, da sijajno deluje. Odveč bi bilo popisovati, kako sta čebelarja končno vendarle prišla do spoznanja, da je aparat uporaben samo pri podolžno zažičenili satnikih. Kdor je razumel zgornjo razlago, mu bo jasno, zakaj. S transformatorjem lahko napetost poljubno izpreminjamo in izrabimo le oni del električne energije, ki jo potrebujemo. Izguba energije je v transformatorjih samih malenkostna. Lega seveda ne moremo trditi o preduporu. Pri segrevanju žice s preduporom je koristno izrabljena energija le majhen del celotne potrošnje. Električni števec pa beleži vso potrošeno energijo in je zato števnina pri segrevanju žice s preduporom mnogo višja kakor pri segrevanju s transformatorjem. Na kratko povedano: Transformator je s stališča potrošnje električnega toka znatno bolj ekonomičen kot predupor. Kljub temu ga ne moremo priporočati, ker je njegova cena previsoka in je primernega sploh težko dobiti. Zato se bomo raje odločili za predupor. Način segrevanja žice s preduporom je popisal v zgoraj imenovani številki »Slov. čebelarja« naš tovariš B. D. Za predupor je uporabljal vodo, kar pa ni najbolje. Tak postopek ima namreč poleg že omenjene pomanjkljivosti še to hibo, da se upor s temperaturo vode, ki se zaradi električnega toka čedalje bolj segreva, prav močno izpreininja. Tudi jaz segrevam žico pri njenem utiranju v satnice s preduporom. Kot predupor mi služi navaden električni likalnik, ki se je danes že skoraj v vseh gospodinjstvih udomačil. Kdor bi me posnemal in uporabljal pri tem čebelarskem opravilu likalnik, pa mora paziti na njegovo pravilno vključitev. Da ne bo zagrešil pri vključevanju kake napake, naj vezavo pojasnim na primeru z žarnicami. Več žarnic lahko priključiš na električno omrežje na dva načina: prvič v zpor e d 11 o in drugič z a p o r e d 11 o. Kaj je vzporedna in kaj zaporedna vezava, kažeta spodnji sliki: redna vezava: Električna struja od žarnice do žarnice. Ce odviješ ugasnejo vse. Tok je torej prekinjen. Pri utiranju žice uporabljam predupor in zaporedno vezavo. Iz zgornjih slik je jasno razvidno, kako postopam. Kaj rabini pri tem? 3—4 m izolirane žice, vtični stikali in dve banani (enojni vtikali). Koliko stane to? Žica 20 din, stikali 16 din in banani 5 din. Skupaj torej 45 din, (ločim bi stal transformator 250 do 500 dinarjev, kar je odvisno od njegove velikosti. Tovariši čebelarji, poizkusite na popisani način zažičevati satnice! Boste videli, da se vam bo obneslo. Kdor nima likalnika, naj zaporedno vključi štiri do pet 25 vatnih žarnic. Vzporedna vezava: Vsaka žarnica je direktno priključena na polno napetost. Ce odviješ eno, ostale še vedno gore. 'Pok ni prekinjen. Za po teče Rojec Vlado: Tajnosti prezimovanja (Nadaljevanje) Lanimertov pojav na preizkušnji. Do sedaj smo govorili o Lanimertovem pojavu ves čas kot o nekem dognanem dejstvu. Toda brez preverjenja in na enem samem primeru zgrajena teorija ostane slej ko prej hipoteza, ogrodje brez mesa in krvi. Ena lastovka še ne prikliče pomladi. Tako tudi zgolj na podlagi v Magdeburgu najdenega gradiva, četudi kažejo vsi znaki, da je dovolj zanesljivo in znanstveno neoporečno, ne moremo trditi, da so toplotne razmere v vseh zazimljenili družinah takšne, kakršne je našel dr. Armbruster pri Lam-mertovih družinah, in še to v glavnem le pri eni opazovani družini. V Arm-brusterjevih domnevah je brez dvoma marsikaj takega, kar prestopa meje stvarnosti in se giblje v območju človeške fantazije. Zato bi bila preizkušnja njegove teorije nujno potrebna. Kako in v katerih točkah naj bi se preizkušnja izvršila, je Armbruster že iiak nakazal v dodatku k svoji razpravi Toplotno gospodarstvo v čebelji družini«. Kdor pozna Armbrusterjevo živahno naravo, mu bo razumljivo, da mu ni dala žilica prej miru, dokler ni uresničil načrtov za poizkuse, s katerimi je hotel dokazati pravilnost zaključkov, ki jih je bil podal v knjigi. Toda usoda mu ni bila preveč naklonjena. Zaman je iskal samobeležnih. toploto registrirajočih aparatov, ki bi mu delo olajšali. Končno se je moral zateči k istim preprostim opazovalnim sredstvom, kot jih je bil uporabljal že Lammert leta 1896. Konec decembra leta 1923. je dal prepeljati pod okno pritlične sobe v svojem stanovanju tri panje in ukrenil vse potrebno, da bi potekel poizkus čim bolj nemoteno. Vsak panj je opremil z dvema toplomeroma, in sicer enega z živosrebrnima, dva pa s takima, ki sta bila napolnjena z vinskim cvetom. Po eden imed obeh toplomerov v vsakem panju je tičal s spodnjim koncem v središču čebelje gruče, drugi v njenih obrobnih predelih. Sedmi termometer, ki je bil namenjen za določanje vnanje zračne temperature, je bil pritrjen na pokrov srednjega panja. Pred sončnimi žarki in padavinami ga je ščitila streha, s katero so bili panji pokriti. Toplomere je Armbruster prej preizkusil, če so dovolj natančni in če kažejo enako. Vse je bilo tako urejeno in prirejeno, da bi bilo mogoči' čitati toplino na toplomerih tudi skozi okno sobe, pod katerim so stali panji. Z opazovanji je pričel 19. januarja 1924.. torej en dan kasneje kakor Lammert. Trajali pa so kakor pri Lammertu točno štiri tedne, to je do 16. februarja. Toplino je zapisoval vsake pol ure, kadar so bila potrebna posebno natančna opazovanja. vsake četrt ure. Poleg tega si je sproti zapisoval podrobnosti o vremenu, motnjah,in podobnih vnanjih okoliščinah. Skupno je bilo 1491 opazovanj, vseh temperaturnih zaznamkov 8579. Opazovane družine niso bile najbolj primerne za take poizkuse. Bile so dokaj šibke, sedele pa so na težkem medu od jesenskega resja. Zlasti ena med njimi je bila precejl šibka, vendar je zaradi kontrole ni maral izločiti. Tudi opazovalni prostor ni bil ravno posrečeno izbran. Izpostavljen je bil prepihu in močnim vetrovom, ki so bili kot nalašč v tisti zimi zelo pogostni. O kakem ugodnem prezimovanju družin ni bilo govora. Čebele so mnogo jedle in se hitro pomikale med sati za hrano. 12. februarja je postavil najmočnejši panj na telituico. V šestih dneh je izgubil na teži 200 g, povprečno na dan 33.3 g, kar pomeni 107 potrošenih kalorij,* torej 27 kalorij preko normale. Kljub raznim pomanjkljivostim poizkus ni končal ravno nepovoljno. Armbruster celo trdi, da je z njim pravilnost Lammertovih opazovanj dokazana, da vrednost njegovih krivulj ni bila pretirano visoko ocenjena in, da tudi njih tolmačenju ni kaj oporekati. Poročilo o svojih raziskovanjih je s celotnim grafičnim gradivom objavil v 1. zvezku VI. letnika »Archiva für Bieuenbunke«.** Ce si ogledamo na njegovih risbah krivulje, ki ponazoril jejo gibanje topline v posameznih čebeljih družinah, se nam prvi hip zazdi, da nihajo vzporedno s krivuljo zračne temperature. (Glej 1. krivuljo na 7. sliki!) Podnevi je namreč v pretežnih primerih toplina zraka višja kot ponoči in skoraj hkrati z njenim dvigonl nastopi porast temperature tudi v panjih. Pri natančnem primerjanju pa se vendarle pokažejo razlike. Medtem, ko se /'S — - fv A (\ r . J \ . J " A -J- * J \ - JXXMUAR FEBRUAR /N v 'o' 1/ V i\ 3AhUAB FEBRUAR vA- u 7. slika: Dvoje toplotnih krivulj; prva po dr. Armbrusterju, druga po dr. Himmerju. giblje zračna toplina dokaj enakomerno navzgor in navzdol, je pri krivuljah notranje topline sestop skoraj vedno daljši od vzpona. Razen tega ni vnanja toplina nikjer utesnjena med tako točno določene meje kakor notranja. Krivulje notranje topline ne prestopijo spodaj 13° C, zgoraj pa se, če že prej ne, med 25° in 30° C prav gotovo preokrenejo navzdol. O kakem antagonizmu v Gatesovem smislu (str. 23.) ni nikakega sledu. Prej bi bilo nasprotno res. Poda vzporedno naraščanje notranje in vnanje topline si razlaga Armbruster kot reakcijo na svetlobne dražljaje. Naraščanje je pričenjalo po navadi s sončnim vzhodom in je bilo tem bolj razumljivo, ker so bila tla pokrita s snegom, ob katerem so se žarki lomili ter prihajali skozi žrelo in deloma skozi steklo pri toplomerih v panj. — Pravilne periode so seveda redke. Njih dolžino je težko določiti, ker so često prekinjene z Vzgibi, ki jim je iskati vzroke v raznih, največkrat neugotovljenih motnjah. Ohlajevalni sestop malokdaj doseže kritično temperaturo 13° C, * 33,3 g medu 33,3 — 20% = 33,3 — 6,6 = 26,7 ogljikovih vodanov = 26,7 X 4 = 106,8 kalorij. Računamo lahko tudi po obrazcu K = 3,2 P. Kalorije dobimo, ako pomnožimo količino hrane s številom 3,2. ** Eine Bestätigung meiner Wärmetheorie. , toda kadar jo doseže, se požene krivulja zelo strmo v višino. Odzivna toplina,* — toplina ki da pobudo za ponovni toplotni vzgon, je povprečno višja, kot jo je Armbruster prvotno določil. Tudi kurilna doba traja v splošnem mnogo dlje, kot bi bilo pričakovati. Pred vsakim toplotnim vzgonom pa se redno pojavljajo, kakor pri Lammertovih krivuljah, bolj ali manj krčeviti trzaji, ki smo jih imenovali napovedne tresljaje. Opazovanja na toplomerih, ki jih je bil Armbruster uporabljal za merjenje topline ob robu gnezda, so pripomogla do nekaterih zanimivih ugotovitev. V splošnem je mogoče reči, da nastopa toplotni vzgon istočasno v središču gruče kakor na tečajih in ob ravniku. So pa tudi poučne izjeme. Pri neki družini se je toplotni vzgon ob ravniku zakasnil za tri četrt ure, drugič je prišlo do toplotnega vzgona ob ravniku istočasno kot v središču, naenkrat pa je naraščanje topline popustilo in se nadaljevalo šele čez kako uro. V nekem primeru je toplotni vzpon na ravniku oklevajoče sledil notranjemu toplotnemu vzponu v časovni razdalji celih osem ur. Taki pri- FEBRUAR JANUAR. 2 5 - *4 5 6 7 8 9 10 11 12 1S rWwy ^—-s/—*■ JAMUAR. 8. slika: Toplotni krivulji dveh družin, ki sta prezimovali ob popolnoma nasprotnih okoliščinah, prva ob skrajno neugodnih, druga ob izredno ugodnih. meri kažejo, pravi Armbruster, da so se pri kurjavi udejstvovali samo deli čebelje gruče. — Primere, kjer je bil toplotni vzgon v središču sicer dovolj očiten, vendar manj silovit kot ob robu gruče, razlaga takole: Toplomer je moral medtem, ko so čebele počivale, tičati že prav na meji obrambnega plašča, ali celo izven njega. Ob pričetku -toplotnega vzgona pa je prišel v območje razgretih čebel, kar je pognalo.živo srebro v toplomeru sunkovito navzgor. Ta pojav navaja Armbruster kot dokaz, da se v skladu z njegovo teorijo čebelja gruča ob vsakem toplotnem vzgonu razrahlja in naglo razširi. Sorodna s temi ugotovitvami so opažanja, ki se nanašajo na ohlaje-valne sestope pri posameznih periodah. Obrobni toplomeri padajo praviloma, podobno kakor središčni toplomeri, najprej naglo, čez čas pa počasneje. Razlika je samo v tem, da se obrobni toplomeri gibljejo očitno hitreje od osrednjih, kar pomeni, da se na robu gruča hitreje ohlaja kot v notra- * V nemščini: Reiztempcrutur. Težko je najti primeren slovenski izraz. »Draž-ljajna ali pobudna toplina« se še manj prilega mojemu ušesu kot »odzivna toplina«. Odzivno toplino sem jo imenoval, ker se šele pri tej toplini odzove toplota v pauju, da začne nihati v Lammertovem smislu. Dejanje je seveda s tem preneseno na fenomen. njosti. Krivulje, ki jih beležijo obrobni toplomeri, dosežejo navadno zelo hitro kritično temperaturo 13° C, a ko jo dosežejo, ne sledi neposredno nato toplotni vzgon. Čeprav se torej čebele v plašču olilade lik do življenjsko nevarne razmejnice, ne dajo saine pobude za ponovno kurjavo, ker se pač ubranijo zmrznjenju s tem, da se zatečejo v notranjost gnezda, kjer je še vedno toliko toplo, da se morejo ogreti. V p rime rili, pri katerih je bil padec obrobne topline posebno strm, se je morala zrahljana gruča z neobičajno naglico skrčiti. Tako se je zgodilo, da so se obrobni toplomeri Hipoma in skoraj brez prehoda znašli izven obsega gnezda. V glavnem moremo posneti iz Armbrusterjevega opazovalnega gradiva, da toplota v zimski čebelji gruči v resnici utripa, če že ne povsem tako, kot se razodeva iz Lammertovili krivulj, pa vsekakor v podobnem smislu Poudarili smo že, da so bile Armbrusterjeve družine izredno revne in izpostavljene neštetim motnjam, ki se jim ni bilo mogoče izogniti. Lani-mert pa je delal, kakor moremo sklepati po raznih znakih, z družinami, ki so bile v vsakem pogledu vzorne. Poleg tega so bile najbrž tudi vremenske prilike za časa njegovih poizkusov mnogo bolj povoljne kot pri Armbrusterju. Da imajo neugodne prezimovalne okoliščine odločujoč vpliv na gibanje toplote v čebelji gruči, je jasno razvidno iz krivulje, ki jo je dala Armbrusterju tretja, najšibkejša družina. Toplina je bila pri njej stalno zelo visoka. Le redkokdaj ie zatrzala v nejasnih periodah, mestoma pa je prehajala v pravi kurilni krč.* (Glej prvi diagram na 8. sliki!) S krivuljami ostalih družin ni imela nikakih skupnosti, čeravno je bila vnanja temperatura za vse enaka. Še pred poizkusi dr. Armbrusterja je v »Märkische Bienenzeitung' iznesel svoje pomisleke proti njegovi teoriji znani čebelarski strokovnjak dr. Briinnich. Glavna Armbrusterjeva zabloda je po njegovem mnenju v tem, da neprestano zamenjuje telesno toploto čebel s toploto obdajajočega jih zraka. Čebele morejo vzdrževati lastno telesno toploto, tako kot n. pr. človek in toplokrvne živali, na neki stalni višini, ki je mnogo višja, kot se je doslej domnevalo (38° C). Ta regulacija je kemičnega porekla in v zvezi s splošnim ustrojem njihovih teles. Zato naj bi bili skupnostni ukrepi čebel v Armbruster je vem smislu nepotrebni. Pogrešim opažanja izvirajo bržkone tudi od tod, ker se čebele toplomerom, ki morajo učinkovati v njihovi gruči kot tuji in odvratni predmeti, izogibajo. Ker jih nikdar tesno ne obsedajo, nastaja okrog njih prazen in zaradi tega hladnejši prostor, kot je v ostalih predelih gnezda. Briinnich sam je z neštetimi živosrebrnimi toplomeri meril notranjo toplino pri neki zelo močni družini in ugotovil, da je ta nepričakovano enakomerna, da o kakem periodičnem kurjenju, odnosno hranjenju ni ne duha, ne sluha. V decembru in januarju ni toplina niti enkrat padla pod 28° C. Povprečno je vztrajala med 31 in 32° C. Njegove ugotovitve se nanašajo samo na dnevni čas. Da bi raztegnil opazovanja tudi na nočni čas, se mu je zdelo nepotrebno in odveč. Kakor vidite, je dr. Briinnich zastopnik one struje znanstvenikov, ki pripisujejo čebelam visoko telesno toplino in regulacijski sistem, kot ga poznamo pri pticah in sesalcih. Dr. Armbruster je večkrat ostro nastopil proti temu naziranju, dr. Himmer pa je leta 1925. skoraj nesporno dokazal. * Heizkrumpf, Heiztonus, Heiztetanus po Armbrusterju.