—< 113 >~—
Jagode
(Iz knjige ,,Pozdiavy z lesfl a poli," spis. Vil. Sokolov;i; poslov. —e.)
^redi gozda, kder je bilo drevje posekano, evetele so jagode. Najprej je sedelo SSJj*pii koreninici nekoliko zelenih peresec, kakor sede dobri bratci pri jednej mizi. Potem so vzrastla iz koreninice steblica, na katerih ni nikakeršnih listkov, ampak lepi beli cvetovi. Bela ličeca cvetnih listkov so poeivala na zelenej eaši, kakor otroeja glavica na mehkej blazinici.
Jagode so prebivale v gozdu na samoti, a vender jim ni bilo neprijetno; obiskovale so jih eebelice in nietuljčki, čmrlji in kresnice, katere letajo zvečer po gaji, kakor zlate zvezdice. Posebno čebelice so po večkrat in rade priletele k ja-godam. Poljubovale so bele cvetove in nabirale drobni, rumeni prašek. Tudi ptičice iz bližnjega gozda so veekrat prišle tja, kjer so evetele jagode. Veasih so letele mimo njih iu si lovile žuželk, včasih pa je sedla katera ptičica tudi na panj, ki je ostal od starega, padlega drevesa in zapela ondukaj svojo pesenco. Kar dihati si niso upale takrat jagode, tako so poslušale in se temu veselile.
In jagode so živele kakor dobri otročiči. Zemlja, dobra mati, skrbela je za uje in jim napajala žejue koreninice. Zvečer, ko so bile vže zaspane, pripihljal je vetrček ia jih. zazibal v sanje, a zjutraj jim je umivala r6sa zaspana ličeca.
Iz tega tibega živijenja jih je zbudil poseben dogodek. Nekega predpoludne je bilo slišati pri jagodah glasove. Ni bilo to petje ptieic, tudi niso bile to čebelice, niti šumenje vetrčka; vsega tega so bile jagode vže vajene. To je bilo vse nekaj druzega in veselejšega. Bili so to glasovi vaških otrok, ki so hiteli po šoli v gozd. In kam so se najprej obrnili ? Tja, kder so že vlani nabirali sladke, rudeče jagode v posodiee in pletene košarice. Prišli so pogledat, kako se jagode letos počutijo. In jagode so jim vže od dalef prijazno kimale, kakor bi jih pozdravljale.
—  Hej, kaj poeno naše milejagode? — vprašali so nekateri izmej otročičev.
—  Eaj vže zore? So li vže rudeče? — Pri tem so odgrnili prav na lehko jagodna peresca, gledali, če se vže kje rudeči ličece zrele jagode.
—  Oj  vi  mili,  mali  nagajivčki! — šepetale  so jagode. — Zakaj  nam ne privošeite dobo našega cvetja? Saj ni nič lepšega od te dobe. — Nu, le urnirite se, saj vam pripraviino skoraj slaščic.
In zopet so kimale jagode otroeičem z belimi glavicami, a otroci se radovali, češ, da bodo jagode dobro obrodile. Poigrali so se malo v gozdu, zapeli si s ku-kavico, potem o kukavici, potem pa še o drugib ptičicah in se veselo vračali v vas, obljubivši, da se vrnejo skoraj. Umirili so se otroci in jagode so ostale same. Vender daues, ko je pripililjal vetrček, da jih uspančka, niso hotele zaspati. Spo-minale so se neprenehoma na otroke in zažele prositi:
¦— Vetrček, vetrček, vzemi s seboj naše belo oblačilce!
—  I nu, kaj vam ni vež po všeči ? — čudil se je vetrček.
—  Oj, to ravno ne! — šepetale so jagode — vender skrbi nas,  otroci ne morejo pričakati svojih slaščic, moramo jim jih pripraviti, a belo oblačilce bi nas v tem oviralo. —
Tedaj je vetrček prvič zapihal, a zelena jagodna peresca so se sklonila k belim evetom, kakor bi jim govorila: ,,Z Bogom, nrili bratci, z Bogom!" —
—¦< 114 >¦•—
Vetrček je zapihal drugič in beli listki so odpadli s cveta, a ostale so Ie zelene čaške in v njih majhene zelene jagodice.
Vetrček je zapihal tretjič in vže je odnažal s seboj peresea cvetov in leteli so v njegovem naročji kakor družbica belih metuljčkov,  kateri letajo po vrtovih.
In zopet so prosile jagode:
—  Oblaček, oblaček, pošlji nam dežka! — Oblaček na to: Kaj so žejne vaše koreniniee? —
Jagode so govorile: Potrebnjemo vlage, da pripravimo otrokom slašeic, ka-terih vže komaj pričakujejo. —
In poklical je oblaček svoje bratee, kateri so bili raztreseni po obzorji, kakor beli jagnjički. Vsi so se združili v velik, siv oblak in poslali na zemljo dežek.
Jagode so pile iu pile, dokler niso vzrastle zelene jagode v cvetnej čaši. Iii potem so zopet prosile: Solnčece, solnčcce, le gorkeje nas ogrevaj, da skoraj zazore slaščiče, kateie pripravljamo otročiokom; ne morejo jih pričakati in pcidejo skoraj po nje. —
Tedaj je zlato solnčece raneje vzhajalo in pošiljalo na zeinljo svoje gorke žarke. Ti so objemali jagodo za jagodo in jih poljubljevali tako dolgo, da so jim zarudela ličeea ravno tako kakor otročji obrazek, kadar ga poljubuje ljubezniva mamica. In od velike radosti rudele so jagode bolj in bolj in se veselile, da bodo iznenadile nedolžne otročiče.
In res, komaj je rainulo teden dni, vže so hiteli otroci iz vasi v zeleni gozd.
—  Ku-ku! — zakukala je kukaviea, ko so prišli v gozd.
—  Zakukaj kukavica, koliko let bodem še živela — zaklicalo je dekletce. In prej, nego je kukavica dokukala, uštela se je deklica in odhitela za drugimi otročiči.
V gozdu so se otroci malo odpočili. Starejše deklice so splele manjšim lične košarice, a de6ki so si napravili lepe tobolce iz lubja,  a drugi so imeli posodice. Vesela otročja dmhal je odhitela naravnost k jagodara.
—  Pozdravljamo vas, otročiči! — zaklieale so jim jagode. — Le hitro semkaj in poglejte, kar vam srao pripravile!
. — 0 jemnasta, kako ste dobre, kako ste ljube jagode! — in hiteli so jih otroci nabirat. In bilo je jagod vse rudeee! Otroci so trgali, trgali, vetrček je odgrinjal zelena peresea, da se je bolje videlo, kje so jagode najbolj dozorele. Tn vender niso bile ne posodice ne košarice tako hitro napolnene. Nabiranje je dalo okokom dosti opravila; često so zgrešili pot in mesto v posodico ali v košarico dejali so jagodo v usta. Iu prej, kakor so napolnili svoje posodice, morali so domov, ker se je vže mračilo.
—  Zdravstvujte,  mile jagode! — klicali so otroci. — Saj  pridemo skoraj zopet k vam! —
—  Le pridite, le pridite — odzdravljale so jagode — zopet vam nekaj pri-pravimo.
In tedaj so hiteli otroci domov. Hop navkreber, hop v dolino, kakor je steziea vodila po gozdu. Po potu so kazali drug drugemu, kaj je kdo nabral. Največ jagod ima Eožiea — govorili so vsi.
—  Pojdem ž njiini jutri  zgodaj v rnesto in tn.ni jih prodam,  rla pomorem očetu in materi ¦— dejala je Eožica.
—~< 115 >~-
—  Evo ti nekoliko tudi mojih jagod! — vzkliknila je Betuška. — Na tudi mojih! Na tudi mojih! — klicali so otroci od vseli stranij in pritresali iz svojih posodic v Eožičino košarico. Prej, kakor so prišli v yas, srečali so babico. Skrbelo jo je za otročiče.   A bilo jej je tudi dolgočasno.   Kateri babici pa tudi ni dolgo-časno po dobrih otrocih? Ko je ugledala otročiče v daljavi, šla jira je naproti in otroci so tekli k dobrej starki.
—  Babica, babica, to imamo jagod! — klicali so veselo.
Nu dobro je to, dobro, samo da ste tukaj;  vender kje je pa moja Miliea?
—  In mala,  štiriletna  Miliea je  vže  zagrabila  babico za široki predpasnik,  a z drugo roko jej podajala jagod, nabranih na bilko trave in zvitih v krog.
—  Babica, to imaš molek — dejalo je dekletce — sama sem ti ga uapravila; vender ta se je — pristavila je važno.
—  Oj.  ti  srčeee moje,  toraj  si se spomnila na svojo babico? — radovala se je starka. — Ali, otročiček moj, za mene je drugačen molek; tega snej ti sama.
—  Ali Milica ni mirovala,  dokler ni babica vsaj jedne jagode pokusila,  kako je sladka; nii, drugo je pa vže sama spravila pod streho. Preje nego so prišli v sobo, ni bilo več o molku ne duha ne sluha.
In kaj so počele jagode v gozdu? Otroci so jih še po večkrat obiskali. In še le, ko so dozorele borovnice in malini, takrat so dejale jagode otrokom: Nu, sedaj si bodemo malo odpočile, k letu pa pridite zopet! — Otroci so potera hodili na borovniee in maline. in ostala so samo zelena jagodna peresca v gozdu. Vedno jih je sedelo uekoliko pri jednej koreninici, kakor dobri bratci pri jednej mizi, a vetrček jim je pripovedoval, kar je vedel o dobrih in pridnih otročičih.