Francis Veber UGRABITEV Harold Pinter HIŠNIK Francis Veber UGRABITEV (L/Enlevement) Komedija v dveh dejanjih Nastopajo : MATHILDE............MIJA MENCEJEVA FRANgOIS............BRUNO VODOPIVEC GEORGES ............ FRANCI GABROVSE# petitjean...........Stefan volf HUBERT..............JANEZ BERMEŽ RICHARD.............JOŽE PRISTOV REŽIJA DUŠAN JOVANOVIČ Prevod Stanko Potisk Scena Sveta Jovanovič Kostumi Vida Zupan-Bekčičeva Lektor Majda Križajeva Premiera 22. maja 1970 Vodja predstave: Stanko Jošt — Sepetalka: Anica KuroerjeVo — Tehnično vodstvo: Franjo Cesar — Razsvetljava: S03. Les — Odrski mojster: Franc Klobučar — Scena, kostd in rekviziti izdelani v delavnicah SLG Celje Zadnji in Prvi k družine Zeber o v .a razpolago nam je nekaj podatkov o avtorju naše ko-6dije. Družina kaže na redek primer bachovskega l^rnnoževanja talentov. Prvi in hkrati najslavnejši ^hiorist je njegov stari stric — Tristan Bernard. Drugi ^ na j bogatejši, vsaj kar se ustvarjalne plodovitosti tiče (Y^a je njegov ded Pierre Veber, avtor 160 vodvilov. 0 eselemu Pierru ne bomo zmanjšali nesmrtnosti, če venimo vsaj dva, ki sta se ohranila do današnjih dni: ^Vhiate ničesar, kar bi lahko prijavili?« in pa »Pra- ti, da ti je pomežiknila«!) Mati Francisa Vebera s. Pisala sentimentalne romane, oče filmske dialoge, ■j,ric Serge pa scenarije. slavnim prednikom tudi Francis ni mogel ubežati. 1 ®rva se je udinjal pri radiu in TV, pisal zanju skeče s, dramske feljtone — 6. septembra 1968. leta pa je po-tJavU sebe pred odločilno preizkušnjo. Jacques Fabbri jsj1 je zrežiral prvi celovečerni tekst »-Ugrabitev« in ga noč uvrstil med prvake družine Veberov. jjdtike so bile izredno laskave. »Zabavno gledališče rVa novega avtorja, hvala bogu, ne moralista, kajti ti s Vedno manj zabavajo, marveč pravega avtorja, ki ni v Plišljav, ki se je preprosto zaklel, da nas bo spravil smeh. Priznati je treba, da se mu je posrečilo.« In t »F. Veber si je izmislil docela nepomembno snov, da ker je izredno iznajdljiv, se že vnaprej veselimo, ko ugibamo, kam nas bo vse to pripeljalo in ali se bosta vsa ta nabrekla domišljavost in neumnost raZ' počili. Kljub režiji g. Fabbrija »-presto ma non tropp0'! ostaja nekaj praznih mest, toda prav dejstvo, da v i£r' ni postranskih namenov in domišljavosti, pri pomor® k uspehu. To seveda ni Moliere, vendar je tako, ko d3 bi preživeli večer s Scapinom na potovanju iz Neapll3 na letališče Orly.-« Za Veberovim duhovičenjem je čutiti nekakšno vesel0 neobvezno »angažiranost«, komičnost ustvarjajo že zna' ni fakti o ugrabitvah, poletih na luno, tekmovanji/1 med velesilami in v malem med gangsterji itn. Komi®' na so nasprotja med veličastjem tega veličastnega P°1 dviga po angleškem vzorcu in značajskimi napakafl/ v tem brezhibnem ustroju, ki se kažejo v nagnjenj1 k malenkostnostim. Fran^ois je nadutež z manjvredno^' nimi in superkompleksi, ki se gre podzemeljskega bos^ — vendar ni zmožen organizirati ekipe drugače kot krogu svoje družine. Georges še vedno dobiva igra®^ in bonbone in dela na svojo roko, skratka enfant t®1/ rible družine, dedu v ponos, očetu v grozo. Richard n/ merava v pokoj kot zaslužen gangster in razpravU o tem kot enakovreden član družbe, saj je kot dober redno obiskoval v poboljševalnicah svoje potomce. oc® Ve- nezuela, končna postaja, ki sta si jo Frangois in Georg izbrala, je zveneče ime in geografsko prav tako Pr0So.j po angleškem vzorcu pobrana ideja kot njihov drrjo rop stoletja — staremu po bo ostal dom za onemog1^ Bridko humorna socialna diferenciacija znotraj gan® sterskega establishmenta. Petitjean je dobrodušen ček. ki lahko hkrati skrbi za ostarele zajčke in h0 . puško in sentimentalno obuja spomine na vojsko, mu je pomenila drugo domovanje. Hubert imenuje S mega sebe Antoina de Saint-Exuperya, pisca znamen1 povesti Le petit prince, ki je bil prav tako po čudh® naključju in muhavosti usode izbran, da izgoreva letalstvo, 1944. leta pa je izginil brez sledu nad Rok3' skim prelivom. Hubert je poet v drugačnem smis1.^ parodija poeta, sanjača, zdresiranega za upravlja1"^ z občutljivo množico instrumentov, ki jim ni kos. V glasove helikopterjev pa se navdušuje kot otrok, tuk^ je doma. Matilda je mondena gos, vendar nam rabi ^ podatek za ugotovitev zgolj površne indentitete. veda se svojega superiornega položaja, saj jo ščiW milijarde njenega soproga, zaveda se svoje pomeh1 nosti v igri, zanjo je to zanimiva pustolovščina, moz ^ le redkokdaj pelje ven. Kadar prekaša soigralce, ie le prenašanje njenega miljeja, ki mu vlada z bon rn°’ na drugo področje. Razumljivo je, da gre gangsterje1 ki morajo tekmovati z njo, pošteno na živce. 0 Sam naslov Ugrabitev nas po prvih prizorih prepriča ^sprotnem. Ugrabitev je parodija kidnaperstva, kri-t ltlalka, ki parodira samo sebe. Vendar kadar gre za-, s> imamo občutek, da bo šlo zares — tako se revolver s res sproži v človeka (ni pa v njem naboja), prepričani V10! da bo Hubert ubil Petitjeana, ali ga vsaj krepko l^hriii _ pripravljeni smo na mrliče — in mrliči se na k'Jtlcu tudi pojavijo — ne kot fizično dejstvo, marveč abstraktna pojmovna predstava, ki ne rani naše V tem smislu ostajajo naši gangsterji res- h **UJ>LIčUS.I h; Ročnosti. »ič, ki gangsterji in taki nas tudi zabavajo. J. Ž. ''»o Vodopivec, Janez Bermež in Mija Mencejeva na skušnji za »Ugrabitev« M Henrik Ibsen: Sovražnik ljudstva. Premiera: 3. 1970. Režija Franci Križaj. Na sliki Sandi Krosi, Goršičeva in Marjan Dolinar Sovražnik ljudstva. Janez Bermež, Marija Gor-Mija Mencejeva, Sandi Krošl in Bruno Vodopivec SeU: Sovražnik ljudstva. Branko Grubar, Pavle Jeršin, Janez Bermež HIŠNIK (The Caretaker) Igra v treh dejanjih MICK ASTON DAVIES Osebe: . . . MARKO . . BRANKO GRUSaP ........ SANDI KR0^ režija zvone Šedlbauer Prevod Janko Moder Scena Matija Vipotnik Kostumi Anja Dolenčeva Lektor Majda Križajeva Premiera 5. junija 1970 Vodja predstave: Anton Zupanc — Šepetalka: Sonja A — Tehnično vodstvo: Franjo Cesar — Razsvetljava: ^ jfi Les — Odrski mojster: Franc Klobučar — Scena, kostu*1* rekviziti izdelani v delavnicah SLG Celje Richard Schechner Zamotani pinter« Davies: No dobro, bom pa poskusil vašo posteljo. Greste spat? Aston: Popravljam tole vtikalo. Davies: Kaj je pa narobe? Aston: Pokvarjeno je. je izrazito Pinterjev dialog. Oblika je standardno fngleška, toda konverzacija ne vodi nikamor. Davies ^bko gleda, kaj Aston dela, vendar je ta dovolj previden, da ne pove Daviesu več kot to, kar vidi. Včasih, kot v »A Slight Ache« ali kot v »The Collection« ie celotna igra grajena na tem, da osebe ničesar ne P°' vedo. Pinterjev cilj v teh igrah je, da nas mistificir3-To se mu posreči s posebnim načinom dramatične ir°' nije, ki ga ne morejo razrešiti niti osebe v drami, nit* občinstvo v dvorani. Igra se imenuje »prevara« in prav ta je Pinterju najbližja. Edwarda prevara Matchsel' ler, Jamesa vlečeta za nos Stella in Bill, Daviesa Mie^ in Aston, Stanleya pa McCann in Goldberg. Nobena teh žrtev ne ve, kaj drugi nameravajo z njimi, nit* ne morejo tega pravočasno spoznati. Ta informacija se ne spreminja. Toda informacija, k* se giblje med Pinterjevimi osebami, deluje v podtekstu-Ni čudno, saj je Pinter začel v gledališču kot igralec-Podtekstna informacija ni nikoli spoznatna, s seboj vedno prinaša —celo kadar se zdi na videz jasna —številne zaplete, zmede in nesporazume. Pinterjeve iSre so verjetno najbolj zanimive danes napisane anglešk® drame, ker jih piše človek z literarnimi sposobnostm*’ ki ima igralsko senzibilnost. Njegovo izražanje je vedn° malo prekanjeno, saj dobro ve, kaj lahko doseže malenkostno prevračanje gledališke konvencije. Njegovo zavračanje razodevanja informacij se nam zdi tuje; kajti od Ibsena dalje smo - tako ali tako - bili vajen* zvedeti vse. V danem realističnem okolju, z na videz jasnimi osebami pričakujemo jasen rezultat dogajanj-Pinter pa namenoma razočara to pričakovanje in pust* gledalca zaskrbljeno zmedenega. Toda Pinterjeve uganke, skrivnosti in terorji niso »m®' tafizični« ali »absurdni«. Čeprav ima obrtniške sp°' sobnosti Ionesca in Becketta, Pinter dela v okviru skrb' no izoblikovane konvencije. Spozna, da »preverjanje" in »resnica« nista bistveni za gledališče, niti za človeško psihologijo. Na odru počne to, kar je Henry Jarnes dobro napravil v »The Turn of the Screw«, namreč* »Bralcu je treba vzbuditi samo splošno vizijo namen3-In njegove lastne izkušnje, domišljija, mu ga bodo p°' polnoma zadostno dopolnile s posameznostmi. Zato, d3 ga prisilijo k razmišljanju o zlu in da zaradi sebe razmišlja o njem.« Toda okvirno delo teh iger, »konceptualni svet«, *.? katerega tudi igra izhaja, je le redko okrnjeno. Zunanj* svet je često tako komaj omenjen. Izkušnje iz preteklosti so težko prinesene v središče in večkrat na sebi Pr°: tisloven način. Občinstvu je prepuščeno, da ugotoV* kakršenkoli smiselni okvir, vendar ne bo na smiseln3 vprašanja odgovoril niti eden izmed njih. Matchsell6*' in Edward spremenita mesti, Hudd pretepe Rileya d° smrti, Stanleya zasledujeta in ujameta McCann Goldberg, Daviesa zavrneta oba, Aston in Mick, Butfl ostane v Londonu s Teddyjevo družino in tako dalj6' ^ resnici pa ne izvemo, zakaj se te stvari dogajajo, ^ajti nobena ibsenska »razjasnjena skrivnost« ne po-vezuje zrahljanih dogodkov. Igre kot estetska bistva s° popolne, toda miselne zasnove, iz katerih dejanje Poteka, so zevajoče. Sandi Krošl in Branko Grubar na skušnji za »Hišnika« ?o posebno strukturiranje izziva nenavadne napetosti, na odru kot pri občinstvu. Na odru v igrah: »The ^htnb Waiter« (Nemi strežnik), »A Slight Ache«, »The ^fetaker« (Hišnik) in »The Homecoming« (Vrnitev) JT osebe ne vedo nič več kot mi. V igrah: »The Birth-Party« (zabava za rojstni dan), »The Collection« Zbirka) in »The Lover« (Ljubimec) pa nekatere izmed ?Seb vedo in občutek občinstva je bliže nezadosčenosti zaskrbljenosti. Goldberg in McCann. Bill in Stella, J^fah in Richard bi nam lahko »razrešili« te igre. 5a-in Richard to razodeneta v »Ljubimcu» — igra P°stane zabavni komentar o seksualnem vedenju. Toda ,, tistih igrah, ki na vprašanje ne odgovore, ali kjer se j'e da odgovoriti, straši glodajoča zaskrbljenost tako §falce kot občinstvo. Kakor Aston čutimo tudi mi: JJJisem mogel zbrati svojih misli...« Birthday Party« spaja dve dejanji in jih predivi v različnih, neenakih ritmih. Prvo ali notranje planje obravnava Stanleya, McCanna in Goldberga. J;elo malo izvemo o ozadju tega dejanja. Stanley je Pustil »organizacijo« in McCanna in Goldberga po- sijejo, da ga primeta in odpeljeta »k Montyju«. Stan' ley se zasledovalcema upira, tako z besedo kot tudi žično. Ampak nikoli ne poskuša zbežati. Končno, P3 koncu proslave rojstnega dne, se hihitajoči Stanley vd3’ V tretjem dejanju, oblečen v »progaste hlače, črn suk' njič in bel ovratnik ... z melono v eni roki in polorh' Ijenimi očali v drugi« se Stanley pojavi kot da je Pr'' šel na svoj lastni pogreb. McCann in Goldberg S® posadita v velik, dobro oskrbovan star avtomobd s »prostoroma spredaj in zadaj». In odpeljejo se. To je tema, ki smo je vajeni iz filmov in še pred teh1 iz Hemingwayevih novel. McCann in Goldberg izviral3 iz Bogarta, Cagneya in Rafta. Zelo sta slična najeti33 revolverašem iz Hemingwayevih »»Ubijalcev«. Ko j3? v Hemingwayevi zgodbi vprašajo, zakaj bodo ubil1 Andersona, nekdo od ubijalcev pravi: »Ubijamo ga.zj* prijatelja. Samo zato, da ustrežemo prijatelju.« MipK gre v sobo in vpraša Andersona, če hoče policij0' »Ne bi pomagalo«, odgovori Anderson. Zgodba se koh' ča z Mickom, ki je na tem, da zapusti mesto. »Ne p1'®' nesem misli nanj, ko čaka v sobi in ve, da jih 0 zdaj zdaj skupil. Prekleto strašno je.« To je tisto, k3 občinstvo v razvoju občuti v »The Birthday Party." Hemingway in Pinter sta si podobna še v nečem. Ni3 dialog je namreč mnogokrat sličen. Oba uporablj3, stihomitijo, zgrajeno na trivialnih idiomatičnih misb^ in ritmih, ki le delno odkrivajo mračne zapletene n3, mene. Znani McCannovi in Goldbergovi antifonal . govori so »pogovori trmastega dečka«, spreobrnje v obred tako, da besede in fraze spravljajo v abstrak' cijo, ki sama po sebi nima nobene direktne poveza z dejanjem v igri. McCann: Vzamem te nasprehO' Goldberg: Dal ti bom veliko 3 pitnino. , McCann: Oskrbeli te bomo Z slc kalno vrvico. _ ... Goldberg: S telovnikom in m čarni. McCann: Z mazilom. Goldberg: S toplimi obkladki- Ta litanija se nadaljuje skozi 73 vrstic. Na koncu Sta3^ ley ne more več skladno govoriti. Odpeljejo ga k M03' tyjU‘ k® Dialog v stilu »trmastega dečka« in hemingwayslva »situacije« nam pomagajo razložiti Pinterjev uspeh 3 televiziji. Njegove igre se zelo prilegajo televizijske13 tipu starih filmov, gangsterskih razburil ivk, hišnih k [^•Zoritev »Hišnika-« v pariškem Theatre Moderne septembra 1969. Režija Jean-Laurent Cochet. Na sliki Claude Giraud in Jacques Dufilho ^'0 in šaljivih improvizacij. Pimter, mojster pretveze Iv^esporazuma dviga raven televizijskega programi-ne da bi ga pri tem motil, sem videla, kaj se je zgodilo. Vem, kaj se dogaja, zelo hudo slutnjo,« pravi Lulu v zadnjem de-Hjir|U »The Birthday Party tolikokrat prikritega v zlagani prisrčnosti in pobožni3' karški brutalnosti, o tragediji, do katere prihajamo za' radi pomanjkljivega razumevanja med ljudmi. Megin3 toplota in ljubezen nikoli ne prideta do Stanleya in fijen mož s svojo nezmožnostjo sobesedovanja ostane Neizražen v odnosu do Stanleya, čeprav čutimo, da je toplo čuteč. Sam konec je pošasten, ko odide Stanley ? obema gostoma in se Petey pri zajtrku in časopisu Meginem spominjanju na sinočnjo zabavo vede, ko fla se ni ničesar zgodilo. Vinter odločno zanikuje, da bi pisal katerokoli svoje 'telo z določeno idejo, ki bi suponirala alegorično interpretacijo. Igro začnem pisati ločeno od kakršne koli abstraktne ideje ... Prezentna mi je le situacija, v katero privedem dvojico značajev in ta par ostane zame vse do konca resnična podoba vsakdanjosti. Če bi ta par ne bil resničen, bi igre ne mogel napisati. ^ svojem največjem delu (HIŠNIK, 1960) in največjem Pspehu, ki ga je dotlej dosegel pri publiki, zapušča pinter makabrski in divji humor, značilen za njegova Prejšnja dela (vzeli smo najbolj tipične »komedije gro-*enj-«, kakor jih tudi imenujejo) in nas povede v na yidez statično beOkettovsko dramo o treh ljudeh, čakajočih na nekaj, kar nikoli ne bo prišlo ali se nikoli ne £0 zgodilo. Ponovno so karakterji postavljeni v sobo, jim predstavlja zatočišče. Tokrat je soba velik, razmetan, neurejen prostor v zadnjem nadstropju stare stanovanjske hiše, ki ima vse druge prostore zapahnje-P®. Sosedje so le indijska družina, ki se poslužuje istih Neurejenih sanitarij. jjiša je Mickova, upravlja pa jo starejši brat Aston, m tudi živi v tej sobi. Nekega večera pripelje vanjo Potepuškega Daviesa, za katerega se izkaže, da je eden Pstih pretepaških, ošabnih oseb, ki si domišljajo, da lrPajo pravico do vsega na svetu. Brž ko mu Aston Predlaga, da lahko ostane pri njem, dokler si ne bo ypko drugače uredil življenja, se začne Davies vesti, ‘m da je soba njegova, dozdeva se mu, da dela Astonu Pslugo in Astonovo vztrajanje v sobi smatra kot osebni ^ront proti sebi. Nakljub Daviesovemu prepirljivemu Nezadovoljstvu pa mu ostaja Aston še naprej naklo-Njen in mu ponudi celo zaposlitev v vlogi hišnika. Da--v>es pa se ne more ubraniti skušnjavi, da ne bi hujšal brata proti bratu in tako zavladal nad obema. 'Najprej skuša pregovoriti Micka, da naj pošlje brata Nazaj v umobolnico, češ da je še vedno bolan na duhu. ■->tem pa, ko se do kraja onemogoči tudi pri Micku, se skuša vrniti k Astonu in zaman prosjači za njegovo usmiljenje. Ves uspeh Daviesovega zdraharstva je v tem, da brata le še bolj zbliža. Na koncu ostane DavieS sam in osamljen. Kot vsa dela avantgarde, odpira tudi HIŠNIK več ib' terpretacijskih možnosti. Na zunaj je to zgodba o dveh bratih, ki ju je življenje poneslo vsaksebi in se ps-v^' doksno najdeta preko tujih intrig. Toda hkrati je tu že znana Pinterjeva zgodba o sobi. Soba je razmetana! umazana in na prepihu. Streha prepušča, plin je odklopljen in sanitarije so skrajno primitivne; toda za vse tri osebe v igri predstavlja pribežališče pred sveten?' Za Daviesa, brezdomca, naj bi predstavljala soba krali kjer bi lahko bil dokončno doma — kolikor pa lahko smatramo igro za tragedijo — je to tragedija njegoveg skrajno pomanjkljivega občutka za življenje v skupnen* prostoru in nesposobnosti, da bi obrzdal svojo prirojen nagonsko zlobo. Za Astona predstavlja soba zatočišče pred svetom, v katerega se ni znal ujeti. Dokler ostaja v sobi in se zapn^ sluje z manualnimi opravki, je varen pred travmatK nimi posledicami eiektričnih šokov. Za Micka, mlajšega brata, bi naj bila soba prav tak končni pristan. Nekoč se bo zagotovo povrnil vanjo-Njegov antagonizem proti Daviesu temelji na bojazn -da bi bil nekoč oropan te varnosti. Vsi trije možje — Aston, Mick, Davies — čakajo na n^ kaj, kar se nikoli ne bo zgodilo. Opirajo se na zanesU' vo upanje, ki ga daje pri viden občutek dosegi j ivos j Daviesov namen je, da bi prišel v Sidcup in zbral P® pirje, s katerimi bi dokazal svojo identiteto. Kot zak1 ' to pa takrat vedno dežuje in čevlji puščajo. — bi si rad zgradil lopo v vrtu, simbol povrnjenega zdra ' ja. — In Mick sanjari, kako bo preuredil staro hišo milijonarstki apartma z luksuzom, kakršnega oglasaJ.e v revialnem tisku. Parodija neokusnosti? Pinter 1°, namenoma dobesedno prepisal iz prospektov in dal 8 voriti Mičku. Tem pasažam je po genialnosti adekva^.^ ;vet' Astonov veliki monolog o električnih šokih, 'P°e‘ brez primere, ki nam odkriva Astona-pesnika in os? ljuje njegov konec — padel je kot žrtev nerazumevajo' brezdušne družbe. Njihove sanje se ne bodo uresniči ’ o tem bodo le še naprej razmišljali in ob razmišlj?1:^ si bodo ohranili iluzijo o svojem življenjskem srms o smislu svojega bivanja. _ Kot že povedano, tekst ne izključuje različnih _ pretacij. Se najbolj specifična je razlaga Martina na, uglednega angleškega teoretika, po rodu Dunaj ca ^ ki vidi v Daviesovem izgonu »kozmična razmerja, A mov izgon iz paradiža«. Soba dobi v tem primeru ^ gačne razsežnosti, predstavlja svet. Drugi spet vidd ^ Astonu nekdanjega upornika proti konvencionalni di VVilde-Anouilh: Glavno je da si ljubček. Premiera. 10. aprila 1970. Režija Zvone Šedlbauer. Miro Podjed in Marko Simčič. bi, ki ga je napravila impotentnega, nenevarnega s simbolično možgansko operacijo. — Ruby Cohn svetuje v Tulane Drama Review, da naj Mick in Davies predstavljata sistem, ki zruši Daviesa. Mučita ga z nejasnimi upanji, da bi ga na koncu čimbolj temeljito uničila. John Russel Tajdor, angleški kritik, vidi v vsej igri izdelan načrt, Mickovo zaroto, da bi se znebil Da- viesa z nezavednim bratovim privoljenjem in tako pripomogel k bratovi nadaljnji rehabilitaciji. Kakorkoli že razlagamo to delo in kakorkoli se že kaže kot alegorija, njen namen je jasen in ne potrebuje dokončne razlage. Vsa postavitev leži v okvirih čistega realizma. »Originalna ideja je bila,-« pravi Pinter, »da bi končal igro z nasilno smrtjo potepuha. Nenadoma pa me je obšlo spoznanje, da to ni potrebno. Gre preprosto za človeško, človekovo situacijo... ki zadeva tri določene ljudi 'in ne slučajne simbole.« »Glavno je, da si ljubček«. Marjanca Krošlova Bogomir Veras. Harolda Pinterja postavlja gledališka teorija med dramatike absurda (tako Martin Esslin). drugi ga vključujejo med svoje razprave o teatru protesta in paradoksa in spet tretji med eksperimentaliste, med komediografe aluzij. Nedvomno je Pinter vse to in nedvomno stoji v avantgardnih tokovih samosvojo in trdno zasidran kot izreden pojav, na katerega sta sicer še najbolj vplivala Kafka in Beckett pa tudi Hemingway, s svojimi posebnostmi pa je vreden posebne obravnave ločeno od Becketta, saj mu ta bližina nikakor ne zmanjšuje vrednosti. VPRAŠANJE: Zakaj mislite, da so dialogi v vaših dramah tako efektni? PINTER: Ne vem. Mogoče zato, ker se ljudje krčevito oprijemajo besed, da bi ubežali resnici, da bi se zavarovali pred nevarnostjo morebitnega odkritja. Pinter ima izredno občutljivo uho za resnični jezik resničnih ljudi, za odrsko situiranje, dialog je grozljiva in hkrati humorna (to mu daje večplastnost) reprodukcija vsakdanje govorice, fascinira s svojo monotonijo in ponavljajočimi se frazami, ponarejeno logiko. Te svoje naravne govorice Pinter ne povezuje z »dobro gramatiko«, korektnim besednjakom in logičnim potekom v motiviranju in osmišljanju. Odprl je nove dimenzije jeziku in kot tak je lahko nadvse humoren. Gledalec se namreč konfrontira s svojo vsakdanjostjo in s svojimi preokupacijami. Ta občutek za naravno govorico je marsikaterega kritika napeljal na misel, da bi uvrstil Pinterja med socialne realiste, h katerim prištevajo Weskerja in njegovo ^kitchen-sink school«. Sorodnost je zelo bežna in povrhnja. Pinter ni realist v njihovem pomenu besede. Ne ukvarja se s socialnimi vprašanji, ne bori se za Politične ideje. Kot Beckett se prvenstveno ukvarja z vprašanjem o »smislu bivanja«, toda tega vprašanja ne zastavlja toliko v dialogizirani obliki, kakor v konkretnem tridimenzionalnem happeningu odrskega prostora. Vendar — najsi ga razlagamo tako ali tako, na koncu vendarle predstavljajo njegove predstave alegoričen prikaz človekovega položaja na svetu. Daviesove laži, njegova samozavest, nezmožnost, da bi se uprl skušnjavi, vsiliti drugim svojo superiornost — kaj ni to navsezadnje izvirni greh človeštva? — pomanjkanje človečnosti, slepota za lastne napake. J. Ž. "Glavno je, da sl ljubček-«. M. Krošlova, N. Božičeva, M. Kjudrova, M. Simčič, B. Veras, J. Smidova in J. Pristov DVELETNI UMETNIŠKI IN DELOVNI PROGRAM SLG CELJE ZA SEZONI 1970/71 IN 1971 72 Slovenska dramska literatura: A. T. Linhart: ŽUPANOVA MICKA Oton Župančič: VERONIKA DESENIŠKA Lojz Kraigher: UMETNIKOVA TRILOGIJA Ignac Kamenik: GALEBI Janez Žmavc: SEKIRA Svetovna dramska literatura Plaut: HIŠNI STRAH Shakespeare: KORIOLAN Calderon: ŽIVLJENJE JE SEN Sheridan: ŠOLA ZA OBREKOVANJE Goldoni: SLUGA DVEH GOSPODOV Biichner: LEONCE IN LENA Strindberg: GOSPODIČNA JULIJA Cehov: STRIČEK VANJA Schnitzler: RAJANJE Friedell-Polgar: GOETHE Claudel: ZAMENJAVA Eliot: UMOR V KATEDRALI Weisenborn: BALADA O EULENSPIEGLU Renč: ČRNI LJUBIMEC Slovenske novitete imajo možnost takojšnje uvrstitve v redni repertoar in prav tako lahko tuje sodobno delo izjemne vrednosti zamenja že sprejeto delo, ki bo v tem primeru uprizorjeno v kasnejših sezonah. Helena Rajhova Po dolgotrajnem trpljenju je v visoki starosti 77 let dne 22. I. t. 1. umrla ena najpomembnejših osebnosti Predvojnega in povojnega celjskega gledališkega živ-‘jenja — Helena Rajhova, vdova po odvetniku dr. Štefanu Rajhu. današnjemu gledališkemu rodu je skoraj neznana, tem-Polj pa jo pozna starejše občinstvo. Pred vojno je nastopala predvsem kot koncertna pevka. Njen blesteči, kultivirani sopran je ob vsakem nastopu očaral občin-stvo. Kmalu pa se je popolnoma posvetila gledališkemu Udejstvovanju in je na tem področju ustvarila celo vrsto Nepozabnih likov. Izmed teh je edinstvena njena Vdova Pošlinka — svoj višek pa je dosegla gotovo z naslovno Hogo v Nušičevi komediji »Gospa ministrica«. £ »gospo ministrico« je zunaj Celja navduševala mladino Na progi Brčko—Banoviči in Šamac—Sarajevo ter poseje na turneji celjskega gledališča po vseh krajih °svobojenega Slovenskega Primorja. Kot pristna Dolenjka (rojena 3. 4. 1893. v Zagradcu pri Grosupljem) ni mogla popolnoma zatajiti svojega na-tečja, kar pa je dajalo njenim odrskim stvaritvam poseben čar. Čeprav članica naprednega Celjskega pevskega in Dra-(Natičnega društva, se v predvojni dobi ni odrekla vabilu Hkratnega Katoliškega prosvetnega društva in je z veseljem sodelovala s pevskimi in gledališkimi nastopi na Njegovih prosvetnih večerih. Poznala ni političnih in Ideoloških razlik — živela je le za umetniško ustvarjanje. ^ predvojni dobi je bil pri vseh igralskih nastopih njen ?talni partner Tone Koren, po osvoboditvi pa poleg Jožeta Tomažiča Pec Šegula. jelene Rajhove ni več — celjsko gledališče pa ji je za-Hmčilo eno najpomembnejših strani v svoji zgodovini. Fedor Gradišnik Gustav Grobelnik st. ^ 2alcu smo dne 4. II. 1970. položili k večnemu počitku Gustava Grobelnika st, ki je bil od leta 1949. do 1953. Nonorarni računovodja celjskega gledališča. S svojim vestnim in velikim strokovnim znanjem je mnogo prispeval k nenehnemu vzponu naše ustanove. Gledališki ^Sodovinar bo zasluge tega gospodarskega strokovnjaka, je bil obenem živa kronika celjskih kulturnih, gospodarskih in političnih dogajanj, uvrstil med zaslužne graditelje našega današnjega poklicnega gledališča. DOHODKI IN IZDATKI PO ZAKLJUČNEM RAČUNU ZA LETO 1969 DOHODKI: 1. Subvencija občine Celje 2. Lastni dohodki 3. Razne dotacije Skupaj 1,100.000,00 d'n 334.881,55 dih 10.000,00 din 1,444.881.55 dih IZDATKI: 1. Operativni izdatki 2. Funkcionalni izdatki za opremo predstav in reklamo 3. Ostali funkcionalni izdatki — gostovanja 4. Avtorski honorarji 5. Bruto osebni dohodki Skupaj izdatki Dobiček 140.890,25 din 104.360,55 din 100.547,75 dl" 90.142,30 din 1,004.210,35 dl« 1,440.151,20 din 4.730,35 din 1,444.881,55 din Povprečni mesečni osebni dohodek v letu 1969 je 1.070.— din’ KREDITNA BANKA CELJE VAŠI PRIHRANKI BODO VARNO IN KORISTNO NALOŽENI NA HRANILNI KNJIŽICI KREDITNE BANKE CELJE! A ziataKTcelje Telegram: Zlatama Celje — Telefon: Celje 29-08 Proizvaja: — pozlačeno ali srebrno okrasno posodo — srebrne spajke za lotanje — valjane in vlečne proizvode plemenitih metalov Zaradi dolgoletne tradicije so proizvodi modemi tako v desingu kot v finalizaciji. Podjetje uvaža znaten del svojih proizvodov na številna tržišča Zahodne Nemčije in Skandinavije. Uvaža pa vse vrste dragega, poldragega in sintetičnega kamenja, ki ga vgrajuje v lastne izdelke zlatega nakita. Specializirane maloprodajne trgovine v vseh več-| jih mestih Jugoslavije omogočajo podjetju veliko popularnost na tržišču. L POJEM KVALITETE